Opombe
V dizertaciji sem poskušal raziskati, kako oskrba z energijo v vsaki od štirih svetovnih velesil (EU, ZDA, Ruski federaciji, Ljudski republiki Kitajski) vpliva na njihovo zunanjo energetsko politiko, kateri od treh elementov energetske politike (konkurenčnost, varnost oskrbe, trajnostnost) odraža zunanjo energetsko politiko teh držav in kako lahko različne regionalne iniciative iyhajajoče iz zunanje energetske politike teh držav pojasnjujemo s teorijo neofunkcionalizma. Prvo poglavje želi predstaviti neofunkcionistično teorijo kot teorijo regionalne integracije. Najprej analizira poskus Jeana Monneta za spodbujanje evropske integracije, ki so jo po drugi svetovni vojni ilustrirale Evropske skupnosti: Evropska gospodarska skupnost, Euratom in Evropska skupnost za jeklo in premog. Neofunkcionalizem je teorija, ki razlaga proces integracije na regionalni ravni glede na naraščajoče vzajemne gospodarske odnose med državami. Analizira sposobnost regionalnih organizacij za reševanje sporov in oblikovanje mednarodnih pravnih režimov, znotraj katerih lahko nadnacionalna tržna pravila nadomestijo nacionalne regulatorne režime. Integracijo pojasnjuje tudi s specializacijo elit in s pozitivnim učinkom prelitja (spill over effect), ki se kaže v nujnosti sodelovanja med sektorji, povezanimi s tistim sektorjem, v katerem se je regionalno sodelovanje prvič začelo. Drugo poglavje na kratko predstavlja 130 let zgodovine regulacije za zaščito konkurence na energetskih trgih, približno 80 let izzivov glede varnosti oskrbe in prestopa te teme v politiko ter približno 70 let stremljenja k trajnostnosti v sodobni energetski politiki. Tretje poglavje predstavlja strukturo oskrbe z energijo v vsaki od analiziranih svetovnih velesil. Očitno je, da so energetski trgi (nafta, plin, elektrika) v ZDA in EU zelo konkurenčni in učinkoviti. Velesili si prizadevata za trajnostnost in nenehno zmanjšujeta izpuste škodljivih emisij iz elektrarn, v prometu ter pri drugih dejavnostih. Medtem, ko je EU močno odvisna od uvoza (leta 2017 je uvozila več kot 55% vseh virov energije), so se ZDA v zadnjih 15 letih iz največjega uvoznika energetskih virov na svetu razvile v neto izvoznico in leta 2018 dosegle energetsko samozadostnost. Ruski indeks neto uvoza energije znaša -84%. Po podatkih iz leta 2014 je država ena največjih neto izvoznikov nafte (približno 10% svetovne proizvodnje) in plina (blizu 20% svetovne proizvodnje). Leta 2018 je bila izvožena količina energije skoraj enaka tisti, ki jo je država v tem letu porabila. Kljub energetskemu izobilju, ima Rusija močno regulirane in neučinkovite trge s plinom, nafto in električno energijo. Med štirimi analiziranimi velesilami daleč najmanj učinkovito izrablja svoje energetske vire. Monopol državnega podjetja Gazprom postaja vedno bolj vprašljiv zaradi vse manjših koristi, ki jih tako stanje prinaša Rusiji. Posledično naraščajo pritiski na Moskvo za reformo energetskega (zlasti plinskega) sektorja. Do zdaj je ruska vlada bolj ali manj odklanjala strukturne reforme in se poskušala prilagajati novim okoliščinam s prerazporejanjem obstoječih dohodkov. Kitajska počasi liberalizira svoj trg s plinom. Reforma, ki je v devetdesetih pritegnila v proizvodnjo električne energije nove, zasebne vlagatelje, je bila vmes že odpravljena, zasebni vlagatelji pa izrinjeni. Plin, premog, nafto ter proizvodnjo električne energije v glavnem nadzirajo državna podjetja, ki praviloma ne dopuščajo konkurence. Kitajska je leta 2017 porabila 22% vseh svetovnih virov energije in je bila tako daleč največji porabnik energije na vsem svetu. Kitajska izkoplje in sežge približno polovico svetovnega premoga in je tako močno netrajnostno usmerjena. Količina izpustov škodljivih emisij iz elektrarn ostaja visoka in stabilna, emisije CO2 pa se nenehno povečujejo. Se pa Kitajska v zadnjih letih veliko bolj osredotoča na storitveno ekonomijo in proizvodnjo elektrike iz obnovljivih virov. Kitajski indeks neto uvoza energije je 15%, kar kaže na zmerno odvisnost od uvoza. Četrto poglavje je namenjeno analizi zunanje energetske politike EU v globalnem kontekstu zapletenih energetskih odnosov. Energetika je že zelo dolgo politično občutljiv sektor in je kot tak tesno povezan z državno suverenostjo in nacionalnimi interesi. Posledično so se bruseljska prizadevanja za oblikovanje skupne zunanje energetske politike, ob delitvi pristojnosti z državami članicami in ob upoštevanju skrbno pripravljenega kompromisa iz člena 194 Pogodbe o delovanju EU, izkazala za zelo zahteven in težko dosegljiv cilj. Dejstvo, da je Evropska unija močno odvisna od tujih dobaviteljev energije (med katerimi ima Rusija s svojo vizijo političnim ciljem podrejene energetske politike najpomembnejšo vlogo), dodatno omejuje težnje EU po uvedbi univerzalnih tržnih pravil v energetskem sektorju. Pri promociji tržnih pravil kot osnovi energetske politike je EU vseeno uspelo doseči nekaj napredka, zlasti z ustanovitvijo Evropskega gospodarskega prostora in Energetske skupnosti. V zadnjih letih, ki jih zaznamujeta zmanjšan pomen multilateralizma in povečan pomen bilateralnih odnosov, je EU začela oblikovati svojo lastno zunanjo energetsko politiko (po moji oceni od 2015 dalje) in takoj, tako kot druge velesile, v svojo zunanjo energetsko politiko vnesla elemente dominantnosti. Neofunkcionalistična teorija, ki evropsko integracijo razlaga z učinkom prelitja, se je izkazala za uporabno tudi pri razlagi procesov oblikovanja zunanje energetske politike EU in povečane vloge in avtonomije Evropske komisije v tem procesu. Po teoriji Nye-ja o štirih stopnjah pri oblikovanju regionalne integracije EU trenutno prehaja iz tretje stopnje (redukcija alternativ) v četrto (eksternalizacija). Peto poglavje skuša pokazati kako je ameriška energetska politika skozi zgodovino doživela več sprememb. ZDA so si v začetku dvajsetega stoletja, tako kot mnogo let od krize v Sueškem prekopu sredi 70-ih let 20.stoletja, prizadevale za konkurenco, ki naj bi omogočila ustrezen dostop do virov energije s ciljem, da bi ohranile sprotno zadovoljevanje svojih energetskih potreb. Od sredine osemdesetih let je postala ameriška energetska politika bolj večstranska, z vedno večjo skrbjo glede okoljskih vprašanj, vendar sta varnost oskrbe in konkurenčnosti še vedno na prvem mestu. Medtem, ko je ameriško energetsko politiko v dvajsetem stoletju vodil strah pred pomanjkanjem energije, je tako imenovana nekonvencionalna revolucija pri pridobivanju plina in nafte iz škrilavcev v drugem desetletju enaindvajsetega stoletja spremenila odnos Washingtona do zunanje energetske politike in močno vplivala na mednarodne trge nafte in plina. Obdobje nenehno rastoče skrbi glede pridobivanja energetskih virov je tako nadomestila doba energetske obilnosti. V dobi energetske obilnosti v ZDA si je Trumpova administracija zastavila cilj, da ZDA postanejo energetsko dominantne. Zaradi tega je Trumpova administracija začela podpirati politične posege v kreacijo cen na naftnem trgu in odmik od multilateralizma, ki je poprej omogočal globalno konkurenco. Kljub temu, da so ZDA dosegle status največje svetovne proizvajalke nafte in plina, se zdi, da Washington še vedno ne odstopa od ciljev, ki jih tradicionalno zasleduje s svojo zunanjo energetsko politiko: zagotavljanje zalog na svetovnih naftnih trgih in zmanjševanje motenj pri dobavi; spodbujanje zaveznikov, da diverzificirajo lastne energetske vire, kjer je bila Evropa v glavnem v središču prizadevanj ZDA; in s svojo močjo kaznovati države izvoznice plina in nafte ter jim ukazati, naj spremenijo politike, z uporabo možnosti uvedbe sankcij. Uvajanje sankcij ima vse pomembnejšo vlogo v ameriški zunanji politiki, saj je vedno bolj vprašljivo, kdaj, in če sploh, uporabiti vojaško silo za politične cilje. Nova doba obilja energije ZDA omogoča, da k uvedbi sankcij pritegnejo tudi druge države ter jih tako skupaj lažje uvedejo koordinirajo. Po drugi strani pa je zelo verjetno, da bi odločitev ZDA, da izkoristijo svoj položaj energetskega dobavitelja in začnejo izvoz energije uporabljati v politične namene, lahko delovala proti njihovim lastnim interesom in zmožnosti doseganja njihovih zunanjepolitičnih ciljev. ZDA nikoli niso sodelovale v nobeni gospodarski organizaciji, ki bi omogočala prenos suverenosti glede energetske politike v roke neke nadnacionalne strukture in neofunkcionalizem v njihovi zunanji energetski politiki nima nobenega odmeva. Šesto poglavje, ki je posvečeno Rusiji, raziskuje, kako njena bogata baza energetskih virov zagotavlja davčno osnovo za državno porabo, devizne prihodke in vzvod (zlasti v primeru dobave plina) v mednarodnih odnosih. Zahvaljujoč visokim cenam nafte iz obdobja pred pandemijo COVID-19 je Rusiji uspelo obnoviti gospodarstvo in povečati svojo geopolitično trdnost. Zaradi izjemne odvisnosti od energetskih prihodkov za ruski državni proračun je neugodna kombinacija nizkih cen nafte in finančnih sankcij ZDA in EU skupaj z naraščajočo konkurenco v proizvodnji nafte in plina povzročila postopno zmanjševanje ruskega vpliva v mednarodni politiki. Rusija nima veliko možnosti, da bi v bližnji prihodnosti postala pomemben igralec na azijskih trgih. Tako se je država usmerila k širitvi in osvežitvi svojih energetskih vezi z Evropo. Kljub temu pa Moskva vzporedno s tem spodbuja svoj konkurenčni integracijski projekt Evroazijske ekonomske unije (EAEU), katerega namen je povsem nasproten cilju evropskih integracijskih projektov, po katerih se vsaj formalno zgleduje. S tem projektom želi Rusija, med drugim, v energetskem sektorju zaščiti svoj prevladujoči položaj v postsovjetskem prostoru. Kljub formalni podobnosti EAEU z EU tam ni mogoče pričakovati učinkov prelitja na nadnacionalni ravni v skladu s teorijo neofunkcionalizma, saj gre za združitev neenakopravnih partnerjev z močnim ruskim vodstvom, ki ne dovoljuje socializacije neke nove, nadnacionalne elite. Sedmo poglavje predstavlja kako je zaradi hitro rastočega gospodarstva in povečanega povpraševanja po energiji Kitajska povečevala vpliv na svetovnih energetskih trgih. Na energetsko politiko kitajske vlade je močno vplivalo vse večje povpraševanje po nafti in odvisnost države od uvoza le-te. Naftna in plinska industrija sta zaslužni za zagotavljanje oskrbe, za zadosten proračunski dohodek in tudi za delovna mesta. Kitajska državna podjetja skušajo svoje poslovanje prilagoditi svetovnim praksam, vendar je bil do sedaj njihov manevrski prostor vedno omejen z državnim nadzorom. Pod sedanjim vodstvom kitajska podjetja sodelujejo v mednarodnem prodoru z velikimi, neposrednimi naložbami. Prvi poskus takega prodora je bila iniciativa 16+1 (sedaj 17+1) e pred sedanjim predsednikom Xi Jinpingom. Njegov prihod na oblast je sprožil še obsežnejšo iniciativo. Prosor v svetovnem merilu je bil pred kratkim zasnovan kot Iniciativa pasu in ceste (Belt and Road Initiative - BRI). Kljub temu, da v BRI sodeluje skoraj 70 držav, pomen iniciative ostaja nejasen. BRI zagotavlja zaščito kitajskih trgovskih poti in oskrbe z energijo ter omogoča državi, da svoje industrijske presežke in gradbene kapacitete učinkovito izvaža po vsem svetu. Z BRI kitajska zunanja politika prek gospodarske diplomacije poskuša povečati svoj vpliv. Ta projekt je treba razumeti kot dolgoročno, globalno iniciativo, ki nima samo gospodarskega cilja. BRI in iniciativa 17+1 sta še dve obliki mednarodnega sodelovanja, ki sta neprimerljivi s postopkom vključevanja v EU in v njiju zaradi dominantnosti Kitajske ni prelitja funkcij na nadnacionalno raven kot ga opisuje neofunkcionalistična teorija.