Opombe
Osnovna šola je vzgojno-izobraževalni zavod, ki že v svojem imenu pojasnjuje svoje poslanstvo. Predstavlja osnovno izobraževanje, namenjeno učencu, otroku. Vendar nima samo izobraževalne vloge, temveč je »skrbnica« vzgoje, edukacije in predaje znanj, izkušenj, spretnosti na učence, kar zagotavlja država z Zakonom o osnovni šoli (ZOsn), ki ureja osnovnošolsko izobraževanje, izvajajo pa ga javne in zasebne osnovne šole (lahko se opravlja tudi kot izobraževanje na domu). V 2. členu druge alineje omenjenega pravilnika so navedeni cilji osnovnošolskega izobraževanja, ki poudarjajo »spodbujanje skladnega telesnega, spoznavnega, čustvenega, moralnega, duhovnega in socialnega razvoja posameznika z upoštevanjem razvojnih zakonitosti«. Sedma alineja pa govori o cilju za »vzgajanje za obče kulturne in civilizacijske vrednote, ki izvirajo iz evropske tradicije«. Opirajoč se na omenjeni člen zakona, ki zavezuje vse šole, smo torej dolžni poskrbeti za celoviti razvoj učencev na vseh temeljnih področjih njegovega razvoja. Poleg izobraževalnih (kognitivnih) ciljev je enako pozornost treba nameniti tudi konativnemu in afektivnemu področju. Vzgojni del je bil kljub jasnim predpisom posameznih zakonov in kljub pravilniku okrnjen, najverjetneje zaradi nekaterih priporočil in poročil o tem, da vzgojni moment v osnovno šolo ne spada. V okviru Eurydice (2003) so izdelali študijo izobraževalnih sistemov, kjer so poskusili definirati koncept ključnih kompetenc, kjer so oblikovali dve skupini kompetenc; bralno in matematično pismenost in skupino kompetenc, t.i. generične spretnosti, znane tudi kot predmetno neodvisne oziroma transverzalne kompetence, kot so komuniciranje, reševanje problemov, logično mišljenje, vodenje, kreativnost, motivacija, timsko delo in sposobnost učenja (Kociper 2012, 713). Ta dejstva pa nakazujejo, da se ob usvajanju ključnih kompetenc razvija predvsem otrokova osebnost. V šoli se spletajo vezi med starši, učitelji, učenci, metodami dela, šolsko klimo in kulturo, pričakovanji lokalne in širše skupnosti, ki pa od njenih pomembnih deležnikov pričakujejo, da je otrok v šoli deležen skrbne, načrtovane vzgoje in izobraževanja. Tako kot se je šola spreminjala in razvijala skozi leta svojega obstoja, so se spreminjali tudi okolje in potrebe učencev, staršev, učiteljev in metod poučevanja. Učitelj je moral preseči svojo osnovno nalogo, zato da bi se učenec skladno razvijal ter osebnostno napredoval na vseh področjih svojega razvoja. Šola in učitelji so postavljeni pred nove izzive in preizkušnje, s tem pa se bremena povečujejo tudi za učence. Šola v današnji dobi potrebuje spremembe in reformo, po kateri kličejo tako učenci kot učitelji, še najbolj starši, pa tudi stroka. Vsak od teh deležnikov pa ima svoja pričakovanja in usmeritve, v katero smer naj se redefinicija šolstva usmeri.Šolska klima je psihološko stanje šole, ki nakazuje, kakšni so medosebni odnosi znotraj posamezne šole, še posebej med učitelji samimi in med učitelji in vodstvom. V skladu s šolsko kulturo in klimo ter njunimi značilnostmi pa se stanje prenaša tudi na učence. Učiteljevo dojemanje svojega poslanstva in pedagoškega dela vpliva na transferje, ki potekajo na polju čutenja, doživljanja in usvajanja učne snovi za učence. Učitelji morajo po svoji funkciji izvrševati več vlog hkrati (Grandić 1990), zato je za njihovo osebnostno rast potrebna posebna skrb in podpora kolektiva, vodstva in drugih podpornih edukacijskih institucij. Vsaka šola ima svoj dokument vzgojnega načrta, v katerem podrobneje opredeli svoja poglavja o vrednotah šole, načelih vzgojnih dejavnosti, vzgojnem delovanju, vzgojnih dejavnostih, svetovanju in sporazumnem reševanju medsebojnih problemov in sporov ter pravil šolskega reda. Ob pregledu naključno izbranih vzgojnih načrtov posameznih šol pa smo opazili, da so vrednote samo naštete, ni pa opisano, na kakšen način so bile izbrane (šole oblikujejo vrednote glede na potrebe okolja) oziroma kako jih bo šola razvijala. V raziskavi o vrednotah je največ šol izbralo moralne vrednote (Šinkovec 2013; Medveš 2011; Justin 2011). Nekatere šole so se priključile projektu Etika in vrednote v šoli pod okriljem Inštituta za etiko Jože Trontelj Slovenske akademije znanosti in umetnosti, ki je v triletnem cikličnem projektu oblikoval smernice za vzgojo za vrednote. Šole bi morale poleg razvijanja etičnega razmišljanja (teorijo, stališča) razvijati tudi etično čutenje, za ponotranjenje vrednot pa je potrebna osebna izkušnja in lastno doživljanje vrednot v medosebnih odnosih (Šinkovec 2013). Geštalt pedagogika je tudi krščanska pedagogika, ki temelji na krščanskih vrednotah, svetopisemskem izročilu, vrednotah in osebni izkušnji posameznika. Če je posameznik veren, ga vera lahko vodi do presežnega, do tega, da uvidi perspektivo doživljanja presežnega. V nasprotnem primeru si človek pojave in svoja doživljanja razlaga s pomočjo razuma, o čemer govori geštalt pedagogika po modelu Alberta Höferja (Nežič Glavica 2017).Dolgotrajnejše in motivacijsko usmerjeno učenje poteka kontinuirano in procesno z geštaltistično komunikacijo, ki pogojuje odnos med učiteljem in učencem, ki drug drugega učita. Njuna komunikacija je vzgojna, senzibilna, asertivna in podpira ter združuje empatično, čustveno in odnosno komunikacijo, ki jo izražamo verbalno in neverbalno. Za geštaltistično komunikacijo je značilno dialoško poučevanje in učenje, ki pomeni vzpostavljanje zaupnega in sprejemajočega odnosa, ki je osnova za oblikovanje odnosa in omogoča poglobljeni odnos do učne vsebine, učenca nagovarja k samoodgovornosti in samorefleksiji lastnih dejanj. Komunikacija po principih geštalt pedagogike predvideva učitelja, ki učenca spremlja, mu s pomočjo kreativnih medijev – metod geštalt pedagogike odpira notranji svet, da se zave in izrazi nepredelane geštalte, ki izhajajo iz njegove biografske izkušnje in doživetij – ti močno vplivajo, oblikujejo ali ovirajo njegovo osebnostno rast. Zaradi tega se posameznik (učenec, lahko tudi učitelj) ob vsakem impulzu, ki ga spomni na preteklo negativno (nepredelano, bolečo) izkušnjo, vrne globoko v telesni spomin ranega otroštva in odreagira tako, kot je reagiral v trenutku, ko posameznih impulzov in občutij ni zmogel ali ni znal verbalno izraziti, trenutne situacije pa ni mogel sprejeti niti spremeniti. »Gre preprosto za trenutek, ko nepredelane negativne čustvene informacije preplavijo amigdalo in takrat – v nekakšni prepletenosti med strahom dojenčka, bestialno močjo ter kognitivnimi in tehničnimi sposobnostmi – »ne vem, kaj delam« (Gerjolj 2006, 194).Komunikacija po principih geštalt pedagogike predstavlja ključni vzgojni element, še posebej v zadnjem triletju osnovne šole, ker učenca obravnava celostno in pri tem upošteva njegovo mišljenje, čutenje in delovanje, načelo integracije pa upošteva enotnost telesa, duše in duha. Geštalt pedagogika prebuja delovanje obeh možganskih polovic oziroma balansira med obema hemisferama in tako deluje na kognitivno-intelektualni in afektivni ravni. Principi geštaltistične komunikacije podpirajo in spodbujajo intuitivno odzivanje, ustvarjalnost posameznika in učenje skozi lastno izkušnjo ter se osredinjajo na učenca, na sedanjo situacijo tukaj in zdaj ter poudarjajo, da nerešeni geštalti otežujejo dobro učenje. Učenec osebnostno napreduje, če se celostno razvija na vseh področjih svojih zmožnosti, pri čemer ne moremo zanemariti nobene njegove prirojene dimenzije ali zmogljivosti. Moralna, duhovna in religiozna inteligentnost so biološke in psihološke danosti posameznika, ki nanj delujejo globinsko in tvorijo podstat za osebnostno rast in napredek. Brez načrtne vzgoje za vrednote – etične orientiranosti družba nima možnosti niti za obstoj niti za napredek. V šoli vsak šolski predmet poleg izobraževalnih ciljev vsebuje tudi vsebine za razvoj mišljenja in za oblikovanje osebnosti in značaja, zato so moralna, duhovna in tudi religiozna vzgoja izredna priložnost za učenčev osebnostni razvoj. Geštalt pedagogika predvideva nov izziv za pedagoško delo, moralna in duhovna vzgoja pa so osebno relevantne za vse deležnike v šoli – učence, starše in učitelje, ki si vsi želijo, da se več časa nameni poučevanju tem o moralnosti, vzgoji za vrednote, duhovnosti in tudi religioznosti, saj te tri dimenzije razvijajo in podpirajo osebnostno rast mladostnika. Učenci, še posebej v zadnjem triletju osnovne šole, se želijo pogovarjati o temeljnih življenjskih vprašanjih, navezanih na moralne in duhovne teme, ki odpirajo najgloblja človekova hrepenenja, iskanja in dvome ter mu ponujajo odgovore na vprašanja, ki jih pri zatekanju v racionalizacijo ne najde. Duhovna inteligentnost oziroma duhovnost človeku omogoča izstop iz posamezne situacije in preusmerjanje lastnih ravnanj v drugo smer ter ga razbremenjuje občutka nemoči. Moralnost, duhovnost, religioznost in z njimi povezane vrednote posameznega otroka opolnomočijo in ga opogumljajo, ko je za svoja ravnanja izčrpal že vse razumske ali čustvene razlage in dvome, še posebej v medosebnih odnosih z odraslimi in sovrstniki.