The new formats of the multimedia theatre

angleški

2020

letnik 8, številka 2

Dumb Type   Giorgio Barberio Corsetti   gledališče podob   Motus   Robert Lepage   The Builders Association   videogledališče   videomapiranje

Slovenski gledališki inštitut (SLOGI)
(Obvezni izvod spletne publikacije)

Razprava podaja kratek pregled in analizo razmerja med gledališčem in avdiovizualnimi mediji, ki se je začelo z gledališčem podob in je aktualno še danes. Posebej se osredotoča na video v italijanskem gledališču osemdesetih let z vzponom t. i. drugega vala eksperimentalnih gledališč, ki so ga zaznamovali Barberio Corsetti/Studio Azzurro in Mario Martone. Raziskuje uporabo živih slik od filmskega gledališča Josefa Svobode do nedavnih eksperimentov z videomapiranjem in tehnološko potopitvijo na odru. Nadalje analizira vpliv tehnologije in s tehnologijo podprte komunikacije na družbene odnose s pomočjo političnih primerov skupine The Builders Association. Pri teh je zanimivo, da uspejo postaviti na oder nekatera vprašanja, ki so bila do sedaj predstavljena le v okviru raziskav sociologije medijev, tu mislimo na pojme, kot so novi javni prostor, panoptika, nova povezujoča subjektiviteta, kultura resnične virtualnosti. Ključni koncepti, kakršni so dislokacija in deteritorializacija, prisotnost in razpršenost, namreč v sebi nosijo močno medijsko dramaturgijo. Tradicionalna scena, pri kateri se video projicira z zadnje stene na mehanični oder z različnimi mobilnimi igralnimi ploskvami, je značilna za gledališče Roberta Lepagea, kanadskega režiserja, igralca in filmarja, enega osrednjih akterjev večmedijskega gledališča. Njegov koncept fleksibilne, mehanizirane uprizoritve pa se navdihuje pri Gordonu Craigu in njegovi ideji o uporabi nevtralnih mobilnih zaslonov kot odrskega elementa.

28.04.2021