Avtorica obravnava pojav temnih vzorcev (angl. dark patterns) kot manifestacijo vedenjskoekonomskih spoznanj v digitalnem oblikovanju in kot pravni problem, ki ogroža avtonomijo uporabnikov. V prvem delu pojasni psihološke mehanizme, s katerimi temni vzorci vplivajo na uporabniške odločitve - z izrabo kognitivnih pristranskosti, avtomatiziranih odzivov in kontekstualnega uokvirjanja odločanja. Na podlagi analize literature predstavi razvoj koncepta od Brignullove tipologije zavajajočih praks do sodobnih taksonomij, ki temne vzorce razumejo kot večnivojske mehanizme vplivanja, pogosto vgrajene v arhitekturo digitalnih sistemov. V drugem delu se avtorica osredotoča na pravne odzive Evropske unije in ugotavlja, da se je regulacija začela z reinterpretacijo že obstoječih mehanizmov varstva zasebnosti in potrošnikov, danes pa jo dopolnjujejo akti, ki temne vzorce urejajo neposredno. Analiza pokaže, da pravo varstva osebnih podatkov nudi le delno zaščito - omejeno na primere, kjer gre za manipulativno pridobivanje soglasij -, potrošniško pravo pa ponuja širši okvir, vendar trči ob koncept "povprečnega potrošnika", ki ne odraža realnih vedenjskih pristranskosti. Novi akti, kot sta Akt o digitalnih storitvah in Akt o umetni inteligenci, so pomemben premik k varstvu avtonomije v digitalnem odločanju. Avtorica tako prispeva k vzpostavitvi normativne razprave o temnih vzorcih v slovenskem prostoru in zagovarja potrebo po pravnem okviru, ki presega informacijsko in potrošniško paradigmo ter priznava človeško kognitivno ranljivost kot izhodišče digitalne regulacije.

Pravice