Lingvistične sledi kljukuše : kartografija izgube in vračanja

slovenski

2026

letnik 4, številka 1

Antropologija   antropologija migracij   antropološko-literarno pisanje   avtoetnografija   Družbeno življenje in običaji   eksofonije   Etnologija   jezik   narečja   Priseljenci   spomini   Sporazumevanje   srbohrvaščina   Večkulturnost   večnačinska antropologija

Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta (Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo)
(Obvezni izvod spletne publikacije)

Ko premišljujem o jeziku, njegovih možnostih in omejitvah, me niti spomina vedno znova vodijo v domači kraj – v malo gorenjsko mesto Tržič, nekoč znano po cvetoči industriji, kjer sem dolga leta tistih prvobitnih, naivnih in nedolžnih osnovnošolskih dogodivščin preživela s takratno najboljšo prijateljico Jasmino, hčerko priseljencev iz Hrvaške in Bosne. Slikovito se spominjam njene mame Azre, ki mi je vsakič, ko sem jih obiskala, z odprtim srcem ponudila kos slastne, mastne sirnice ali kljukuše in me – tako kot svojo hčerko – zadovoljno opazovala pri hlastanju hrane, medtem ko me je klicala sine. Kadar smo si med obedom izmenjevale besede, je Azra govorila v svojem, srbohrvaškem jeziku – in vendar sva se brez težav razumeli, čeprav je občasno kakšna beseda poletela v prazno. Podobno je potekala tudi komunikacija v medvrstniških odnosih na ulici, v šoli, na igriščih in v vrtcu, kjer so se številni otroci priseljencev še pred vstopom v šolo spontano in igrivo priučili slovenskega jezika.

17.03.2026