Socialna država, največja družboslovna inovacija 20. stoletja, je v zadnjih petdesetih letih tarča številnih kritik. Nekatere so upravičene, druge nikakor. Upravičene kritike problematizirajo predvsem uspešnost socialne države, torej premajhno realizacijo nekaterih ciljev, zaradi katerih je omenjeni koncept sploh nastal, na primer odpravo revščine, prekariata, regulacijo nevidnega dela, skrb za obseg in kakovost javnih storitev. Neupravičene kritike pa se nanašajo predvsem na učinkovitost socialne države, problematizirajo njeno legitimnost in ji očitajo celo moralno negativne vplive na državljane, na primer na brezdelne prejemnike pomoči. Ker se razdalja med eno in drugo vrsto kritik nikakor ne zmanjšuje, je videti, da je doseg racionalnih argumentov in empiričnih podatkov precej omejen, zato se vse bolj poudarjajo možne alternative socialni državi. V prispevku je predstavljenih deset alternativnih konceptov, še prej pa je obravnavan eden od osnovnih problemov, o katerem se najmanj govori, čeprav bi moral biti eden od kriterijev presoje obravnavanih alternativ, ta problem je (ne)smiselnost dela.

Pravice