The discourse of the “good death” in nineteenth-century fiction and a historical case study

angleški

2024

letnik 21, številka 1

angleška književnost   kolonijalna Jamajka   prezbiterianski misijoni   umiranje   viktorijanski romani

Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta
(Obvezni izvod spletne publikacije)

Protestanti so v 19. stoletju veliko pozornosti namenjali besedam, izrečenim na smrtni postelji. Ljudje so se bali smrti zaradi strahu pred praznino ali kaznijo v posmrtnem življenju. Strahove so poskusili pregnati z ritualizacijo postopka umiranja. “Dobra smrt” naj bi pomirila umirajočega, potolažila družino in predstavljala nauk za skupnost. Tovrstno tolažbo so ponujali celo prikazi umiranja v fikciji, kjer so kruto stvarnost omehčala čustva in podobje. Pričujoča interdisciplinarna raziskava ugotavlja podobnosti med resničnimi in fiktivnimi prikazi umiranja v romanih 19. stoletja: na primeru dveh škotskih zgodovinskih romanov ter na primeru resnične, zgodovinsko izpričane smrti v Zahodni Indiji. Vzorec dobre smrti – tako v leposlovju kot v biografiji – vključuje posebne elemente, kot so priče, pričevanje, prošnje in nasveti, glasba, sveto pismo in upanje na pot v nebesa. Nekateri opisi ljudi na smrtni postelji so se spremenili celo v navidezne odre ali prižnice, na katerih je bila v ospredju umirajoča oseba.

13.04.2025