V članku, ki temelji na avtoričinem diplomskem delu, naslovljenem Na pol poti sveta, ki vstaja, je govor o vlogi besede v poeziji, tako kot jo razumejo in razlagajo ruski formalisti in kasneje marksisti. Osredotoča se predvsem na mesta v njihovih strokovnih delih, ki razpravljajo o konceptu jezikovnega znaka in o možnostih za nastanek posebnega pesniškega jezika. Na podlagi zapisov slovenskih teoretikov Rastka Močnika in Miklavža Komelja avtorica piše o avantgardni umetnosti in političnem v poeziji. V osrednjem delu članka analizira poezijo mapuškega pesnika Davida Aninira Guilitrara; na podlagi izbranih verzov piše o besedi v njegovi poeziji, neologizmih ter o tem, zakaj in na kakšen način je njegova poezija politična. Razmišlja o moči pisave, v tem primeru poezije, da (ponovno) ustvarja nova literarna ozemlja - ozemlja srečevanj, dialoga in kulture. Na ta način je poezija politična tvorba. Pesnik s pomočjo besed in jezikov te spreminja in ustvarja nova kulturna ozemlja; ni akulturiran, temveč bi-, poli-kulturen. V pesmih se pesnik opira na dva ali več jezikov in kultur ter s tem odpira vrata nastajanju novega jezika; ne homogenega in hermetično zaprtega, temveč heterogenega, medčloveškega. To je (bi bil) obenem jezik medkulturnega povezovanja.

Pravice