Cerkveni patronat in odvetništvo na primeru Studenic: : med častjo in bremenom

slovenski

2026

letnik 97, številka 1

cerkvena zgodovina   cerkveni patronat   cerkveno odvetništvo   krajevna zgodovina   Studenice

Zgodovinsko društvo v Mariboru
(Obvezni izvod spletne publikacije)

Časopis za zgodovino in narodopisje, Maribor 97=62(2026), 1, str. 30–58 Članek prikazuje, kako je studeniški dominikanski samostan oziroma kasneje zemljiško gospostvo Studenice imelo patronat in v manjši meri nižje odvetništvo nad patronatnimi župnijami. Studeniški samostan je do patronata prišel z inkorporacijo. Leta 1245 je oglejski patriarh samostanu inkorporiral slivniško (pra)župnijo. Posledično so samostanu pripadale patronatne pravice nad vsemi župnijami in vikariati, ki so nastali na področju slivniške pražupnije. Po ukinitvi samostana je patronat prešel na štajerski verski sklad, nato pa na lastnike zemljiškega gospostva Studenice. V stoletjih se je patronat kazal predvsem v pravici patrona, da je predlagal oziroma prezentiral novega duhovnika krajevnemu škofu oziroma ordinariju v potrditev. Na način izvrševanje patronata sta v stoletjih vplivali cerkvena in državna zakonodaja. S patronatom so bile povezane tudi dolžnosti, predvsem finančne obveznosti pri obnovah župnijskih in nadarbinskih poslopij. Zaradi finančnih bremen so magdalenke, ki so v letih 1885 in 1886 prevzele in kupile samostanski kompleks s pripadajočo posestjo, poskrbele za odkup ali razrešitev patronatov, kar se je zgodilo v 20. in 30. letih 20. stoletja.

06.10.2026