Kapiializem - socializem Po svetu gre sedaj krilatica o obnovi. Vojna med velesilami je razkrila rane, ki na njih boluje organizem evropskih narodov in držav. Razkritje ran še ne pomeni ozdravljenja ran, vendar pa je nujni predpogoj za zdravljenje. Ze stari zdravniki so ustvarili, kakor poroča znani rimski govornik in pisatelj Ciceron, to rečenico: »Ko je vzrok bolezni dognan, je tudi proces zdravljenja podan.« Obnova Evrope pomenja predvsem gospodarsko in družabno ozdravljenje njenih narodov. To je prvenstveni smisel te krilatice, ki sedaj leti po Evropi od države do države. Priletela je tudi v našo državo ter vzbudila pozornost in pažnjo širših ljudskih množic. Časopisi so se o tem široko razpisali. Ne znajo pa nič določnega povedati, dokler ne bo vlada pojasnila svojih namenov in razkrila svojih načrtov, ki se tičejo napovedane gospodarske preosnove. Da ostanemo na terenu stvarnosti in ne trapimo sebe in drugih s praznimi ugibanji o raznih možnostih, obrnimo svoj pogled na Francijo. Po svojem težkem vojaškem porazu je Francija prisiljena, da pristopi obnovi svojih notranjih razmer. Zakonska možnost obnovitvenega dela je ostvarjena s spremembo ustave francoske države, ki je odpravila ne samo prejšnji režim, marveč tudi prejšnjo državno ureditev ter postavila na čelo države poglavarja z upravno in zakonodajno oblastjo. Državni poglavar maršal Filip Petain se sedaj na čelu nove vlade trudi, da predvsem popravi in uredi to, kar je kot neposreden nasledek v zvezi več ali manj z vsako vojno. To je vprašanje beguncev, ranjencev, prehrane in prometa. Begunci naj se vsi vrnejo domov in na delo, ranjenci in bolniki naj bodo deležni potrebne skrbi in nege, državljani naj dobijo nujno potreben košček kruha, da ne bodo stradali, razdejana prometna sredstva naj se vzpostavijo. To so težka vprašanja, ki prizadevajo franeoski vladi mnoge pereče brige. Maršal Petain pa se ne zadovoljuje z rešitvijo nalog, ki se tičejo današnjega in jutrišnjega dne, marveč so mu pred očmi tudi take, ki segajo v bodočnost Francije. Ne zadostuje mu, da pomaga svojemu Ijudstvu v najnujnejših potrebah sedanjosti, odstraniti hoče vse to, kar je povzročilo nesrečo in ponižanje sedanjih dni, in na trdnih, novih temeljih zgraditi bodočnost Francije. V novem ustavnem zakonu je te temelje jasno določil, in ti so: delo, družina, domovina. Družina v Franciji je razpadla, ker je zavrgla trden temelj krščanske vere in morale. Zavedala se ni niti svoje prvenstvene naloge, da bi dajala otroke francoski domovini. V istem razmerju, kot je rasla v francoskih družinah materialistično navdahnjena uživanjaželjnost, je padala nataliteta (število rojstev). Praznile so se zibelke, polnili pa grobovi. Mladina, ki je vzrasla iz takih družin, je bila v primerjavi z drugimi narodi manjvredna po številu, pa tudi po duhu discipline in požrtvovalne domovinske ljubezni. Kar se tiče prvega temelja, ki hoče sedanja vlada na njem zgraditi novo Francijo, Francijo dela, je maršal Petain v govoru v radiu (12. julija) to poudaril: »Temeljni vir moči za našo domovino je v delu vseh Francozov. Delo je svetinja. To delo sta pred vojno v enaki meri izrabljala in podcenjevala mednarodni kapitalizem in mednarodni socializem.« S temi besedami je francoski državni poglavar pokazal na dva grobokopa Francije. Kapitalizem ni isto kot kapital. Kapital (denar, imetje, premoženje) je potreben za proizvodnjo, ki obstoji iz treh glavnih činiteljev: kapitala, produkcijskih sredstev in dela. Kapitalizem pa je izkoriščanje sil delovnega ljudstva za dosego čezmernega, povsem neopravičenega dobička. »Denar je bil,« kakor se je izrazil maršal Petain, »sredstvo za podjarmljenje.« Tako podjarmljenje človeka pod diktaturo denarja je greh zoper človeško dostojanstvo in zato ga je katoliška Cerkev ostro obsodila ter ga odločno zametuje. Proti kapitalizmu je nastopil marksistični socializem ter razvnel proti njemu razredni boj delavskega sloja. To nasprotje pa je le navidezno, ker izhaja socializem iz Istega materialističnega (dušo in v Bogu temeljujoče zakone zanikujočega) načela kot liberalistični kapitalizem. Socializem je istega kapitalističnega svetovnega nazora ter je samo notranje-kapitalističen pokret nižjih slojev proti enostranskemu meščanskemu kapitalizmu. Socializem prav tako hlepi po vladstvu kapitala ter je kot boljševizem to hlepenje ostvaril v Rusiji v najhujši obliki kapitalizma, v državnem kapitalizmu. Kapitalizem in socializem sta tem nevarnejša za človeško družbo, ker na zunaj kažeta medsebojno nasprotstvo in celo sovraštvo, v resnici pa notranje med seboj soglašata in mnogokrat ter v marsičem med seboj sodelujeta. Maršal Petain je v svojem navedenem govoru tudi to ugotovil, ko je rekel: »Prav ta dva, namreč mednarodni kapitalizem in mednarodni socializem sta bila za nas toliko bolj usodna, ker sta se na videz borila drug proti drugemu, na tihem pa sta drug drugega štedila.« Medsebojna zveza mednarodnega kapitalizma in mednarodnega socializma je prišla do najočitnejšega izraza v vladi ljudske fronte v Franciji. Daladier (vodja radikalov) je podal prijateljsko roko Blumu (voditelju socialistov) in Thorezu (voditelju komunistov, ki je potem ob začetku vojne pobegnil iz Francije v Nemčijo). Usodnejše vlade, kot je bila ta, Francija ni imela. Ta vlada je Francijo duhovno popolnoma razkrojila in vojaško tako oslabila, da je bil poraz na bojišču neizogiben. Neizprosen boj tema dvema glavnima nasprotnikoma Francije je ne samo nujna logična posledica, ki sledi iz francoskega poraza, marveč tudi nujna življenjska potreba Francije. Če hoče Francija živeti, mora povsem zatreti kapitalistično svetovno naziranje meščanske in delavske oblike: liberalističnega kapitalizma in marksističnega socializma. V tem smislu je izjavil Petain: »Nič več ne bomo trpeli tajne zveze kapitalizma in socializma.« Ta dva gospodarska sestava sta zanesla razdor med vrste francoskega ljudstva. Tega razdora mora biti konec. »Naredili bomo,« tako je rekel francoski državni poglavar, »konec sporom po mestih in naseljih. Nič več jih ne bomo trpeli, niti v tovarnah niti na selskih posestvih.« Denarju bo odslej odkazano tisto mesto, ki mu gre, in dana tista veljava, ki mu je svojska po njegovi prirodi in ki je v skladu z dostojanstvom človeka in s potrebnim redom v človeški družbi. »Denar je,« je s poudarkom izjavil Petain, »premnogokrat sluga in orodje laži in je našo družbo spravil s prave poti. Od sedaj bo denar samo nagrada za storjeno delo.«