Hdrnbreg. Naravno je, da se je v neposredni zve* zi s krajevnimi premiki po svetovni vojni dvignil klic po naši starejši zgodovini, češ, naj ta doseže, kdo je prej ali prvotno tu ali tam stanoval, ker je naravno, da je ta na podlagi svojega lastnega jezikovnega zaklada tudi poimenoval oni kraj po svojem vtisu. To načelo nam bodi tudi 'alna opora pri ugotovitvi kakor obnovljenju nekdanjih naših krajevnih imen! Takoj po prevratu se je v našem časopisju vnel boj, kako se ,ia primer naj preimenuje ime trga »_ laronberg« v novem položaju. Da je to »Marenbreg« je bilo sicer vsakomur jasno, kajti za nemški »Berg« imamo svoj »b: eg« in »maren« je itak slovenski izraz za »obmejni«, slično kakor je »omara« od vseh strani zasigurana ali o^ :jena shramba. Vemo pa tudi, da so sc nemški doseljenci šele v 10. do 12. stolctju za.ell pomikati iz Dolnje Avstrije čez Semei'ink v takratne slovenske pokrajine. Toda naš narodni ponos ni bil tako silen, da bi bil zmagal nad Nemci. Uvedlo se je uradno ime »Marenfcerg« mesto »Marenbreg«. Slovenski bojevniki se narnreč niso mogli sprijazniti s slovensko obliko, ker so živeli stoletja pod nemškim vplivom in pritiskom ter so se končno pobotali po vzgledu onih dveh vinskih bratcev, katera nista medsebojno pripustila, da pl" ča drug,drugemu »ceho«, nakar sta jo ostala dolžna — oba,.kar ee jima je najbo.jže obneslo. Opustila se je takrat, vpostavitev prvotnega slovenekega imena pod pretvego, da ne bo zamere: naj ostane pri staiom — nem5kem imenu. In tako je ostalo do danes. D. Žunkovič.