PANTONE 3272 U PANTONE 300 U PANTONE Process black U
ZBORNIK
ZNANSTVENIH
RAZPRAV
2022
LETNIK LXXXII
ZB
O
RN
IK
Z
N
AN
ST
V
EN
IH
R
AZ
PR
AV
Lj
ub
lja
na
L
aw
R
ev
iew
20
22
Ljubljana Law Review
LX
XX
II
ZZR 2022 ovitek.indd 1 1. 12. 2022 01:03:35
Zbornik znanstvenih razprav, LXXXII. letnik, 2022
Ljubljana Law Review, Vol. LXXXII, 2022
Izdala / Published by
Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani,
za Založbo Pravne fakultete v Ljubljani Irena Kordež, direktorica
Zbornik je izšel s finančno pomočjo Javne agencije za raziskovalno dejavnost RS.
The publication is financially supported by Slovenian Research Agency.
Uredniški odbor / Editorial Board
dr. Maruša Tekavčič Veber, sekretarka
dr. Samo Bardutzky, dr. Aleš Galič, dr. Mojca M. Plesničar, dr. Tilen Štajnpihler Božič
Mednarodni uredniški svet / International Editorial Council
dr. Bojan Bugarič (Univerza v Sheffieldu), dr. Janko Ferk (Univerza v Celovcu, Deželno sodišče v
Celovcu), dr. Katja Franko Aas (Pravna fakulteta Univerze v Oslu), dr. Velinka Grozdanić (Pravna
fakulteta Univerze na Reki), dr. Tatjana Josipović (Pravna fakulteta Univerze v Zagrebu),
dr. Claudia Rudolf (Inštitut za pravo Evropske unije, mednarodno pravo in primerjalno pravo,
Pravna fakulteta Univerze na Dunaju), dr. dres. h. c. Joseph Straus (Inštitut Maxa Plancka za
inovacije in konkurenco)
Odgovorni urednik / Editor-in-Chief
dr. Luka Mišič
Članki so recenzirani. Articles are peer-reviewed.
Oblikovanje naslovnice / Cover design
Ranko Novak
Jezikovni pregled in grafična priprava / Proofreading and layout
Dean Zagorac
Tisk / Printed by
Litteralis, d.o.o.
Cena zvezka skupaj z DDV / Price (VAT incl.)
41,30 EUR
Prvi natis / First press run
170 izvodov, Ljubljana 2022
Naročila / Orders
telefon: 01 42 03 113, faks: 01 42 03 115, www.pf.uni-lj.si
UDK34(497.4)(05)
Zbornik znanstvenih razprav
Ljubljana Law Review
ISSN 1854-3839
ISSN (spletna izdaja / on-line edition): 2464-0077
Spletni strani / Web pages
http://zbornik.pf.uni-lj.si
http://journal.pf.uni-lj.si
To delo je ponujeno pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Brez
predelav 4.0 Mednarodna.
Content on this publication is licensed under a Creative Commons Attribution-
NoDerivatives 4.0 International licence.
(http://creativecommons.org/licenses/by-nd/4.0/)
ZBORNIK
ZNANSTVENIH
RAZPRAV
Ljubljana Law Review
2022
LETNIK LXXXII
Pravna fakulteta
Univerza v Ljubljani
Kazalo
Table of Contents
9 Joseph (Jože) Straus
The European Union after the Crisis: Risks and Opportunities—The
Problem of “Uncomfortable Knowledge” and “Institutionalised
Forgetfulness”
Evropska unija po krizi: tveganja in priložnosti – problema »neprijetnega
spoznanja« in »institucionalne pozabljivosti«
43 Damjan Kukovec
Pomen meta-vizije Sodišča Evropske unije za Slovenijo
The Synoptic Vision of the Court of Justice and its Importance for Slovenia
69 Jaka Kukavica
Otok sredi Evrope? Vpetost Vrhovnega sodišča RS v evropski
medsodniški dialog
An Island at the Center of Europe? The Entrenchment of the Supreme Court of
Slovenia in Judicial Dialogue in Europe
97 Rok Dacar, Aleš Ferčič
Pravnopolitični pogled na doktrino nujnih zmogljivosti: analiza stanja
in pomen »nepogrešljivosti«
A Legal Policy View on the Essential Facilities Doctrine: The State of Affairs
and the Meaning of “Indispensability”
121 Jure Spruk
Pravna država in pravno načelo zaupanja v pravo
Legal State and the Principle of Trust in Law
157 Danaja Lipič Plohl, Aleš Ferčič
Evropski koncept neodvisnega sodstva in kvantifikacija formalne
neodvisnosti sodstva v izbranih državah Evropske unije
The European Concept of an Independent Judiciary and Quantification of a
Formal Judicial Independence in Selected Countries of the European Union
187 Urška Kramberger Mendek
Problematika Zakona o predlaganju kandidatov iz Slovenije za
sodnike mednarodnih sodišč
The Issues of the Act on Nomination of Candidates from the Republic of
Slovenia for Judges at International Courts
207 Peter Šujica, Damjan Korošec
Razumeti nepravo opustitveno kaznivo dejanje – stare kazenskopravne
dileme ob novih problemih umetne inteligence
Understanding Criminal Commission by Omission – Old Criminal Law
Dilemmas and New Problems of Artificial Intelligence
235 Matija Damjan
Upravljanje avtorskih pravic na filmski glasbi
Film Music Rights Management
257 Vid Žepič
Interesno ravnotežje med zastaviteljem in zastavnim upnikom v
rimskem pravu
The Balance of Interests between the Pledgor and the Pledgee in Roman Law
307 Miloš Dimitrijević
Hvaležnost obdarjenca – pravna in moralna obveznost
Gratitude of a Donee – A Legal and Moral Obligation
329 Anže Dobelšek
Zgodovinski razvoj pojma javnih služb in storitve splošnega
gospodarskega pomena v pravu EU – javne službe med
konkurenčnostjo in solidarnostjo
Historical Development of Public Services and Services of General Economic
Interest in EU Law – Balancing between Competitiveness and Solidarity
365 Marjan Kos
Reasserting the Principle of Legality in the Wake of the COVID-19
Pandemic: A Case Note on the Decision U-I-79/21 of the
Constitutional Court of the Republic of Slovenia
Utrjevanje načela zakonitosti v času pandemije COVID-19: predstavitev
odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije v zadevi U-I-79/20
381 Zarja Hude
Unilateral Termination of Employment of Pensionable Workers Held
Unconstitutional – Between Equal Treatment, the Principle of Legality
and Pure Formalism
Enostranska odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcem, ki izpolnjujejo pogoje za
starostno upokojitev, je v neskladju z ustavo
393 Sinopsisi
409 Synopses
9
To delo je ponujeno pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Brez predelav 4.0 Mednarodna.
Content on this publication is licensed under a Creative Commons Attribution-NoDerivatives 4.0 International licence.
(http://creativecommons.org/licenses/by-nd/4.0/)
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
LjubLjana Law Review, voL. LXXXii, 2022
1 Scientific article / Znanstveni članekUDC: 341:330.3:061.1EU
616:061.1EU
DOI: 10.51940/2022.1.9-41
Joseph (Jože) Straus*
The European Union after the Crisis:
Risks and Opportunities—The Problem
of “Uncomfortable Knowledge” and
“Institutionalised Forgetfulness”
“All animals are equal but some
animals are more equal than others!”
George Orwell, Animal Farm (1961)
1. Introduction
Addressing the risks and opportunities of the ongoing crisis having unlikely caus-
es, the COVID-19 pandemic and the war in Ukraine, is challenging, even hazardous.
Despite the many differences, the two reasons for the European crisis also show some
commonalities. Their causes are controversially debated, and there is no reliable predic-
tion on when and how they will end. Further, they enormously harm European Union’s
economy, with no recipe for how to master the economic consequences and defend the
European Union’s position as a global economic power.
There is one more commonality: A neutral, fact-based scrutinising and challenging
of official positions is, at best, inopportune, at worst, detrimental or even dangerous.
* Prof. Dr. Dres. h.c., Foreign Member Accademia Nazionale dei Lincei. Extended, revised and with
footnotes amended text of an introductory lecture given at the conference Una nuova politica eco-
nomica e tributaria per l’Unione Europea, Accademia Nazionale dei Lincei, Rome, 27 May 2022,
j.straus@ip.mpg.de.
10
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
Depending on where the “mainstream media” report, they mirror either official censor-
ship or opportunistic self-control.1
I shall follow the principle of the late US Senator Daniel Patrick Moynihan: “Everyone
is entitled to his own opinion, but not to his own facts.” Also, that opinions may not
suppress or ignore facts!
To avoid any misunderstandings, I emphasise from the outset there is no justification
and no excuse whatsoever for the Russian invasion of Ukraine! There should also be no
doubt that war crimes must be carefully investigated and prosecuted, and those responsi-
ble brought to court! The exclusive aim of my analysis of historical developments, which
led to the Ukraine catastrophe and the pandemic threat, is to draw lessons for their
aftermath. Thereby I shall concentrate on general political aspects potentially affecting
the EU’s macro-economy.
2. The Phenomena of “Uncomfortable Knowledge” and
“Institutionalised Forgetfulness”
The late Oxford Professor Steve Rayner in his 2012 article “Uncomfortable
Knowledge”, defined the “unknown knowns” as “things we don’t admit that we know”
and termed them “uncomfortable knowledge”.2 Rayner identified denial, dismissal, di-
version (or decoy) and displacement as strategies of organisations for managing “un-
comfortable knowledge”. He argued, “The social construction of ignorance is not only
inevitable, but actually necessary for organisations, even entire societies to function at
all.”3 Rayner also coined the notion of “institutionalised forgetfulness,” i.e. a method which
functions as “a part of a broader set of informational and perceptual filters that enable
individuals and collectives to make sense of what would otherwise be an overwhelming
onslaught of sensory stimuli.”4
An assessment of risks and opportunities of the EU in the aftermath of the crisis
requires confronting the Europe’s past “unknown knowns”, including searching for an an-
swer, how much of the “social construction of ignorance” may be stalled in informational
and perceptual filters of politics and media without blurring the assessment of the EU’s
post-crisis risks and opportunities. Addressing uncomfortable knowledge may imply an
“uncomfortable” talk.
1 In an interview with Aaron Maté of The Grayzone of 24 March 2022, the former US Ambassador
Chas Freeman deplored that those “attempting to be objective about this” were “immediately ac-
cused of being Russian agents”. (hereinafter: “Freeman Interview”).
2 S. Rayner (2012), pp. 107–125.
3 Ibid., pp. 122–123.
4 Ibid., p. 110.
11
Joseph (Jože) Straus – The European Union after the Crisis: Risks and Opportunities
—The Problem of “Uncomfortable Knowledge” and “Institutionalised Forgetfulness”
3. Europe’s Distant and Current “Uncomfortable Knowledge”
3.1. The Cold War Era
In 1952, Belgium, France, Germany (Federal Republic of ), Italy, Luxembourg and
the Netherlands signed the “Treaty Establishing the European Defence Community”
in Paris. Its ratification successfully passed the parliaments of all signatories but that of
France. This failure indirectly opened the way for the admission of Germany into the
North Atlantic Treaty Organization (NATO), on 23 October 1954.5 From then on,
NATO has become the foundation of Western Europe’s, now European Union’s defence
system, with far-reaching political implications. As Rodric Braithwaite, a former British
Ambassador to Moscow recently observed:
“NATO had justified the Americans’ dominant position in Europe. They [the US]
had no intention of giving it up. Publicly they argued that Europe’s future security
depended on NATO’s existence.”6
Article 42 (7) (2) of the Treaty on the European Union (TEU) has implemented the
dominance of NATO over the Union’s defence into the EU’s legal order.7 By subordinat-
ing the “collective defence and the forum for its implementation” of the large majority
of its member states under NATO, Article 42 TEU has substantially limited EU’s sover-
eignty.8 The United States is not only the leading military power of the NATO alliance
but also the NATO member from whom the security of all other members of the alliance
depends. The military capabilities of the latter do not suffice to defend Europe.
US presidents have repeatedly blamed Europeans for being free riders benefitting
from the disproportionally large military commitment of the US to NATO. Some in
Europe, therefore, worried about the future of NATO and their security. However, they
have overlooked that in the fact that the future of NATO ultimately depends on the US’s
commitment also “lies the assurance that the organization has a secure future”.9 Philip
Stephens hits the essence:
“The argument about Washington’s disproportionately large military commitment
has been going on for so long that many have come to see it as an act of altruism.
5 P.-H. Spaak (1969), pp. 210–248.
6 R. Braithwaite (2022), p. 9.
7 Article 42 (7) (2) sets forth that the “commitments and cooperation” of the EU Member States in
the area of security and defence policy: “shall be consistent with commitments under the North
Atlantic Treaty Organization, which, for those States which are members of it [Austria, Cyprus,
Finland, Ireland, Malta and Sweden are not NATO members.], remain the foundation of their
collective defence and the forum for its implementation.”
8 Sovereignty does not only require “an absolute and perpetual power [...], which cannot in any way
be subject to the command of others”. J. Bodin (1576), but also constitutes its “artificial soul creat-
ed for its protection and defence”. T. Hobbes (1651).
9 P. Stephens (2019), p. 11.
12
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
In truth, America has paid for NATO because it has served US national interests
and it still does.”10
This hybrid NATO-EU construct has consequences transcending the issue of security
and defence. In 1959, US president Dwight Eisenhower attempted to convince French
President Charles de Gaulle not to develop own nuclear weapons, which France could
acquire from the US, and asked, “How can you doubt that the US identifies her fate with
that of Europe?”. De Gaulle, in his reply, first, emphasised that the NATO “deterrent is
real” only for the two nuclear powers, America and Russia, “But it does not exist for their
respective allies. What, after all, is there to prevent Russia and America from wiping out
what lies between their own vital, in other words the European battlefield?”, and noted
that the ideological slogans, “the cause of freedom” and “Atlantic solidarity”, praised by
US, as usual, conceal vital interests. Then de Gaulle reasoned as follows:
“For I know, as you yourself know, what a nation is, with its geography, its inte-
rests, its political system, its public opinion, its passion, its fears, its errors, it can
help another, but it cannot identify itself with another.”11
Bearing in mind what de Gaulle told Eisenhower, in the context of NATO, essential
interests of the EU largely depend on US geopolitical interests, its political system, its
public opinion, its passion, its fears, its errors, and even its geography.12 For many rea-
10 Ibid.
11 The entire answer of de Gaulle: “If Europe, sliding to disaster, were one day to be completely con-
quered by your rivals, it is true that the United States would soon be in trouble. Hence your current
ideological slogans ‘the cause of freedom’ and ‘Atlantic solidarity’ which as usual conceal vital inter-
ests. But before the day of reckoning, what would become of my country? In the course of the two
world wars, America was France’s ally and France – ... has not forgotten what she owes to American
help. But neither has she forgotten that during the First World War, that help came only after three
long years of struggle which nearly proved mortal for her, and that during the Second she had al-
ready been crushed before you intervened. In saying this, I intend not the slightest reproach. For I
know, as you yourself know, what a nation is, with its geography, its interests, its political system, its
public opinion, its passion, its fears, its errors. It can help another, but it cannot identify itself with
another. That is why, although remaining faithful to our alliance I cannot accept France’s integration
into NATO.” [C. de Gaulle, translated by T. Kilmartin (1970/1971), pp. 213–214]. De Gaulle
could also have added that France had to repay to the US for all the military help, which the US de-
livered before it formally entered into World War I, i.e. 7 April 1917. This French debt in December
1973 (!) still amounted to US $ 6.4 billion (M. Hudson (2003/2016), p. 41 et seq., p. 103).
12 For the complexity of what this means considering the current US situation, cf. the Economist
article ‘The End of American Hegemony, The World Ahead 2022, United States’, The Economist,
13 December 2021, p. 56. It is further recalled that US president Franklin Delano Roosevelt in
his Inauguration speech on 4 March 1933 emphasised inter alia: “I shall spare no effort to restore
world trade by international economic readjustment but the emergency at home cannot wait on
that accomplishment” (quoted from M. Hudson, No. 11, p. 75). In his comment of Roosevelt’s
message, Hudson (ibid.) observes, first, that the long term economic position of a country is helped
by growth in the world economy, but “the means to such growth along the way must reflect a com-
13
Joseph (Jože) Straus – The European Union after the Crisis: Risks and Opportunities
—The Problem of “Uncomfortable Knowledge” and “Institutionalised Forgetfulness”
sons, they cannot and do not overlap entirely with the interests of Europe. Thus, some
tensions in the NATO stables had always existed.
3.2. The Developments since the 1990s
However, as long as the world had been dominated by the two superpowers, the US
“elephant” and its NATO alliance, and the Russian “bear” with its Warsaw Pact, sepa-
rated by the “iron curtain”, the US Europe dominance had been felt as a kind of natural
protective shield. The collapse of the Soviet Union in 1991 with the removal of the “iron
curtain”, the genesis of new independent states, the former Soviet Union “republics”,
and the fast-progressing economic globalisation, brought about major changes. Many
expected that after the “Warsaw Pact” alliance had dissolved, also NATO had lost its rai-
son d’être. Instead, to the surprise, anger and upset of many, NATO not only prolonged
its “life span”, it even substantially expanded to the East.
Among those upset and concerned were two US veteran experts: George Frost Kennan,
a former US Ambassador to Moscow, the architect of the Communism Containment
Doctrine, and the former US Secretary of State, James A. Baker III, who negotiated the
reunification of Germany at the end of the Cold War. As his 1997 diary notes reveal, in
the rapid and reckless expansion of NATO, Kennan saw nothing “other than a new Cold
War, probably ending in a hot one, and the end of the effort to achieve a workable democ-
racy in Russia.”13 In 2002, James Baker III, in his article “Russia in NATO”14 prudently
compared the situation of Russia following the end of the Cold War, including “the
expansion of NATO up to Russia’s doorstep,” with that of Germany following the Peace
Treaty of Versailles and, inter alia, expressed his concerns as follows:
“By continuing to treat Russia like a potential adversary, we may encourage it to
become our enemy, the very thing we fear. The best way to find an enemy is to look
for one, and I worry that that is what we are doing when we try to isolate Russia. The
same principle would apply, of course, if we were to embark on a policy to try to
isolate China.”15
In the face of the ongoing war in Ukraine, one is tempted to ask, had Kennan and
Baker a “crystal ball” they could read in, or could they predict what we witness today
based on their knowledge of how the US policy works.
posite of calculated pursuits of national interest, not its subordination by some to the advantage of
other economies” and then, that “no nation has shown itself more aware of this distinction between
national self-interest and cosmopolitan ideals than the United States.”
13 Cf. J.A. Warren (2014).
14 The Washington Quarterly (2002), p. 95 ss.
15 Ibid., p. 100 (emphasis J.S.). It is difficult to understand how some commentators, such as Prof.
Christina Spohr (Putin’s War Has Backfired by Reviving the West, Financial Times, 29 April 2022,
p. 17), can call Kennan’s position as mistaken as if we would not be witnessing a hot war right now.
It also seems that Prof. Spohr apparently has no knowledge of the 2002 article of James Baker.
14
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
How it had, in fact, worked, we can learn from Rodric Braithwaite. The former
British Ambassador to Moscow reports, inter alia, that “under relentless US pressure,
NATO’s borders advanced until by 2004 they were within spitting distance of Russia
and Ukraine.” “They [Americans] set up the ‘Partnership for Peace’ to associate Russia
with NATO’s work: but they made it clear that Moscow would not have an equal voice
in them.” “American bureaucrats who believed that NATO should expand to include the
whole of Eastern Europe drove their ideas with ruthless effectiveness.” Further, “Ukraine
could never have avoided getting caught in the crossfire, although western policymak-
ers always understood that bringing Ukraine into NATO would eliminate the distance
between the world’s most powerful military alliance and Russia itself, thus crossing the
reddest of all Russia’s red lines.” “Nonetheless, American hardliners successfully inserted
references to Ukraine’s membership into one NATO communique after another.”16
Strikingly, Braithwaite does not mention whether and if, to what extent, the European
NATO members were involved in this US NATO expansion efforts. We know no more
than that German Chancellor Merkel and French President Sarkozy in 2008 prevent-
ed the start of the process for the admission of Ukraine and Georgia into NATO.17
Europeans have seemingly not been involved in the developments preceding the occupa-
tion of Crimea by covert Russian troops in 2014.18
The EU also had no role to play in the 2014 Ukraine developments. This transpired
from a leaked telephone conversation in which the then US Assistant Secretary of State
Victoria Nuland, now President Biden’s Undersecretary of State, on 4 February 2014,
informed US Ambassador to Ukraine Geoffrey Pyatt that the US State Department had
selected Arseniy Yatsenyuk as the next Prime Minister of Ukraine. When Pyatt asked,
what the position of the EU was, he got the widely publicized “Fuck the EU” as an an-
16 ‘Through the Lens of History’, Financial Times, 5 February 2022, p. 9. Former US Ambassador
Freeman recalls in this regard: “In 1994, Mr. [President] Clinton was talking out of both sides of
his mouth. He was telling the Russians that we were in no rush to add members to NATO, and that
our preferred path was the Partnership for Peace. The same time he was hinting to the ethnic dia-
sporas of Russophobic countries in Eastern Europe—and, by the way, it’s easy to understand their
Russophobia given their history—that, no, no, we were going to get these countries into NATO as
fast as possible. And in 1996 he made that pledge explicit.” (Freeman Interview, supra No. 1, p. 5).
17 Cf., e.g., P. Taylor and M. John (2008).
18 First, in 2008 Viktor Yushchenko, the then President of Ukraine, announced, not to prolong
the lease agreement of the Russian Black Sea fleet of the port of Sevastopol beyond 2017 (cf. Č.
Iškauskas (2008)). Then his successor Viktor Yanukovych, in 2010, agreed to extend the lease on
Russia’s naval basis in the Crimea for 25 years, until 2042 at least (cf. L. Harding (2010)).
15
Joseph (Jože) Straus – The European Union after the Crisis: Risks and Opportunities
—The Problem of “Uncomfortable Knowledge” and “Institutionalised Forgetfulness”
swer.19 In fact, Yatsenyuk became Prime Minister on 27 February 2014, the very day on
which Russia intervened in Crimea. A coincidence?20
According to US Ambassador Freeman, “since about 2015 the United States has
been arming, training Ukrainians against Russia.”21 In late 2016, US Senators Lindsey
Graham, John McCain and Amy Klobuchar visited the Donbas battlefield, where
Senator Graham stated: “Your fight is our fight. 2017 will be the year of offense. All of us
will go back to Washington, and we will push the case against Russia. Enough of Russian
aggression. It is time for them to pay a heavier price.”22 Because the Democrats lost the
2017 elections, the promised 2017 “offense” did not take place.
Since Joe Biden took office of the US President, he has used every opportunity to at-
tack Russia and its President, thereby provoking reactions of the latter. When the Russian
President learned that President Biden, in April 2021, agreed with the assertion of an
interviewer that he was “a killer” and would have to “pay a price for having intervened in
America’s elections,”23 Putin alarmed the military and, within a few days, started assem-
bling troops on the Ukrainian border and in Crimea.24
The developments which followed the April 2021 Biden’s Comment on Putin and
the subsequent massive concentration of the Russian military forces at the Ukraine bor-
der, two quotations from a Financial Times article illustrate best:
“Blinken’s [US Secretary of State] words were the latest salvo in a high-stakes in-
formation war between Moscow and Washington over the fate of Ukraine—one
that Joe Biden’s administration has openly embraced. Having been blindsided by
19 The Washington Post commented that in the conversation, inter alia, “Nuland also assessed the
political skills of Ukrainian opposition figures with unusual candor and, along with the ambassa-
dor to Ukraine, Geoffrey Pyatt, debated strategy for their cause, laying bare a deep degree of U.S.
involvement in affairs Washington says are Ukranian’s to resolve”. Cf. V. Nuland (2022).
20 Here again, Ambassador Freeman offers an interesting insight into the 2014 events: “Ukraine en-
tered that sphere of influence [i.e. American, see infra European NATO Allies Under the Monroe
Doctrine]; it was not neutral after 2014. That was the purpose of the coup, to prevent neutrality or
a pro-Russian government in Kiev, and to replace it with a pro-American government that would
bring Ukraine into our sphere [...], Russia reacted by annexing Crimea. Let me say about Crimea:
of course, Russia reacted because its major naval base on the Black Sea is in Crimea; and the pros-
pect that Ukraine was going to be incorporated into NATO and an American sphere of influence
would have negated the value of that base” (Freeman Interview, supra No. 1, p. 5).
21 Freeman Interview, ibid.
22 Quoted from Freeman Interview, supra No. 1, p. 7.
23 In fact, the US in April 2021 imposed new sanctions on Russia (cf. ‘Overload – Foreign policy
under Joe Biden’, The Economist, 24 April 2021, p. 31).
24 Cf. ‘Place your bets – Vladimir Putin is keeping the world guessing’, The Economist, 29 January
2022, p. 18.
16
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
Russia’s 2014 invasion of Crimea and its 2015 intervention in Syria,25 Washington
wants to dominate the narrative before any conflict breaks out.”
“A senior Biden administration official told the Financial Times that their purpose
was to make an ‘invasion harder to execute, and then should it be executed, to
make it harder to claim legitimacy’.”26
It stands out that the purpose was “to make an invasion harder to execute”, not to
prevent it.27
Since the war started, efforts to end it by diplomacy have been practically non-exist-
ent. The frail neutrality plan of Ukraine President Zelensky, of which Russia, with some
positive connotations, toke note,28 received no public feedback from official Washington,
being seemingly at a “dead end”.29 The Western press mainly either ignored or refused
the plan. James Sherr, an American now Senior Fellow at the Estonian Foreign Policy
Institute, for instance, raised an astonishing argument against peace based on Ukrainian
neutrality. Sherr argued, “Once Ukraine is formally at peace with Russia, who in the west
will argue the case for providing more military support to Ukraine, keeping sanctions in
place or raising the costs to Russia?”30 Not a single word on what a prolonged war causes
to Ukraine and its people!
Against this background, after the war started, former US Ambassador Freeman ob-
served:
25 This may be the reason, why President Biden uses extremely undiplomatic language whenever he
speaks about president Putin (cf. J. Politi, ‘Biden’s Rhetoric Departs from Balancing Act over Russia
– US Officials Backtrack after President Appears to Support Removal of Putin’, Financial Times,
28 March 2022, p. 3; see also H. Foy, B. Hall and N. Astrasheuskaya, ‘Macron eschews Biden’s
Accusation of Genocide’, Financial Times, 14 April 2022, p. 3).
26 J. Politi, A. Williams, M. Seddon and R. Olearchyk, ‘Biden’s information war with Putin: The US
says it has published details intelligence about Russia’s military plans in order to make it harder to
launch an eventual invasion of Ukraine. But some allies fear the tactics are exacerbating tensions’,
Financial Times, 19/20 February 2022, p. 6.
27 In an interview given on 13 April 2022 to Robinson of Current Affairs, Prof. Noam Chomsky
observed in that regard: “The Biden administration has seemed disinclined to pursue the possible
diplomatic solutions since before the invasion.” Cf. N. Chomsky (2022).
28 Putin’s Press Secretary said, neutrality for Ukraine based on the status of Austria or Sweden was a
possibility (cf. M. Seddon, R. Olearchyk, A. Massoudi and N. Zilber, ‘Moscow and Kyiv explore
neutrality plan’, Financial Times, 17 March 2022, p. 1).
29 Cf. M. Seddon and H. Foy, ‘Putin says peace talks at a ‘dead end’ and trains sights on Ukraine
land grab’, Financial Times, 25 April 2022, p. 1; and N. Astrasheuskaya and R. Olearchyk, ‘Putin
Blames Kyiv After Peace Talks Reached ‘Dead End’’, Financial Times, 14 April 2022, p. 2.
30 J. Sherr, ‘Zelensky’s Muddled Neutrality Plan May Prove a Siren Song for Ukraine’, Financial
Times, 4 April 2022, p. 19. Sherr also observed that it was no secret that “Kyiv’s terms were drawn
up largely by Zelensky’s Presidential Office, with little input from the foreign and defence minis-
tries. The stamp is all too visible” (ibid.).
17
Joseph (Jože) Straus – The European Union after the Crisis: Risks and Opportunities
—The Problem of “Uncomfortable Knowledge” and “Institutionalised Forgetfulness”
“Everything we are doing, rather than accelerating an end to the fighting and some
compromise, seems to be aimed at prolonging the fighting, assisting the Ukrainian
resistance—which is a noble cause, I suppose, but that will result in a lot of dead
Ukrainians as well as dead Russians. And, also, the sanctions have no goals atta-
ched to them. There’re no conditions which we’ve stated which would result in
their end.”31
Freeman further points, “[…] the West was, basically, saying to President Zelensky
‘We will fight to the last Ukrainian for Ukrainian independence’, which was pretty cyn-
ical, despite all the patriotic fervor.”32
4. European NATO Allies under the Monroe Doctrine
According to US Ambassador Freeman, the successful expansion of NATO, which
incorporated all the countries right up to Russia’s and beyond them, brought all the
NATO members into an American sphere of influence, which the US “modelled on the
Monroe Doctrine”, and has applied it since then.33 By applying the Monroe Doctrine,34
the US claims the right to reject the interference of foreign nations in the sphere of its
influence and in its own affairs,35 i.e. the entire territory of NATO. Such foreign nations
are primarily Russia and China. Since the notion of “interference” leaves room for broad
interpretation, the limitation of the sovereignty of European NATO members “modelled
on Monroe Doctrine” goes far beyond the issue of security, itself a flexible term. Whether
this limitation of sovereignty is one in the sense of international public law or the sense of
political sovereignty,36 is left open. In any case, the idea of privileged states being entitled
31 Freeman Interview, supra No. 1, p. 3.
32 Ibid., p. 4.
33 Freeman Interview, supra No. 1, p. 5. In an interview given on 13 April 2022, to Robinson of
Current Affairs, Prof. Noam Chomsky stated in that regard: “Since the Second World War, the
U.S. position was that Europe should fall within what’s called the Atlanticist framework, the na-
tive framework, which the U.S. runs. Europe should be subordinate to the United States.” (N.
Chomsky, supra No. 27, p. 24). It appears at least doubtful, whether the proud Fins and Swedes,
now candidates for NATO membership, are aware that by becoming a NATO member, they will
also benefit from the Monroe Doctrine.
34 Some details on the Doctrine named after the US President James Monroe, which was first articu-
lated on 2 December 1823, in Wikipedia under Monroe Doctrine. Some authors characterise the
Monroe Doctrine also as “Imperial Anti-Colonialism” (J. Sexton (2011), pp. 5–6).
35 Cf., e.g., Remarks by President Trump to the 73rd Session of the United Nations General Assembly,
New York, on 25 September 2018, where he stated: “It has been the formal policy of our country
since President Monroe that we reject the interference of foreign nations in this hemisphere and in
our own affairs.”, (last accessed 26 April 2022).
36 See on this difference A. Verdross and B. Simma (1984), p. 33.
18
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
to intervene in their sphere of influence contradicts the principle of sovereign equality of
all UN members under Article 2 (1) of the UN Charter. It is inept as a justification mod-
el, used in the past to circumvent the prohibition of intervention.37 How the Monroe
Doctrine works in practice, German Chancellor Olaf Scholz experienced in a February
2022 White House press conference. He silently listened to US President Biden when
Biden answered a question from a journalist about how the US could bring the Nord
Stream 2 gas pipeline to an end, as the president argued, although “the project and the
control of the project is within Germany’s control?”, simply with: “We will—I promise
you—we’ll be able to do it.”38
5. The Quest for “Atlantic Solidarity”
That the US, working on isolating Russia, was not interested in an independent
Europe from Lisbon to Vladivostok, with no military alliance, a vision developed by
Michail Gorbachev in 1991,39 seems obvious. Likewise obvious appears that the US
had no sympathy for either seeing the EU economically closely cooperating with Russia
and China and becoming a global economic power and its serious competitor. President
Trump made his aversion towards the EU public by calling Brexit “great” and the EU
worse than China, only smaller. Further, by imposing higher customs duties on imported
goods from Europe and threatening Europe with all sorts of sanctions, should it not fol-
low US’s requests. It is also hard to believe that Ms Victoria Nuland, now chairing strate-
gic meetings between the US and the European NATO allies, has changed her 2014 “ap-
preciation” for the EU,40 although she certainly conceals it more or less diplomatically.
American authors started more subtly to sow seeds of discord between the EU
Member States. Jakub Grygiel, e.g. argued that:
“A Europe of newly assertive nation-states would be preferable to the disjointed,
ineffectual, and unpopular EU of today. There are good reasons to believe that
European countries would do a better job of checking Russia, managing the mi-
grant crisis, and combating terrorism on their own than they have done under the
auspices of the EU.”
37 Cf. T. Stein, C. von Buttler and M. Kotzur (2017), p. 245, also noting that the Doctrine had ex post
been used to justify the 1968 intervention of the Warsaw Pact states in Czechoslovakia.
38 Remarks by President Biden and Chancellor Scholz (2022).
39 Cf., e.g., N. Chomski, supra No. 27, p. 23. Actually, Gorbachev only revived an idea President De
Gaulle discussed with Nikita Khrushchev in 1960. De Gaulle said to Khrushchev: “The solution
must be sought not in raising two monolithic blocks, one against the other, but on the contrary in
working step by step towards détente, understanding and co-operation within a European frame-
work. In this way, we shall create among Europeans, from the Atlantic to the Urals, new relation-
ships, new ties, a new atmosphere” (C. de Gaulle, supra No. 11, p. 229).
40 See supra No. 19 and the accompanying text.
19
Joseph (Jože) Straus – The European Union after the Crisis: Risks and Opportunities
—The Problem of “Uncomfortable Knowledge” and “Institutionalised Forgetfulness”
Grygiel went even that far as to state:
“The United States, for its part, needs a better partner in Europe than the EU. As
the union dissolves, NATO’s function in maintaining stability and deterring exter-
nal threats will increase—strengthening Washington’s role on the continent.”41
President Biden has also been using all but gloves when dealing with the Europeans.
When he decided to withdraw troops from Afghanistan, he had not consulted his
European allies, whose troops were in Afghanistan based on NATO’s Article 5 Mutual
Defence Clause—invoked by the US—following an assault on America (the 9/11 at-
tack), not Europe.42 Josep Borrell, the EU Foreign Affairs Chief, stated in the European
Parliament that the US departure from Afghanistan was “a catastrophe for the Afghan
people, for Western values and credibility and for the developing of international rela-
tions.”43 Following the signing of the AUKUS Pact, France accused Washington of be-
trayal, Canberra of duplicity and London of opportunism and recalled its Ambassadors
from the US and Australia. Thierry Breton, the EU’s Commissioner for Internal Market,
warned that there was, “something broken in transatlantic relations.”44
I recall that the French President Emanuel Macron in 2019 saw Europe on “the
edge of a precipice”. He stated, “If we don’t wake up [...] there’s a considerable risk that
in the long run, we will disappear geopolitically or at least that we will no longer be in
control of our destiny.” Macron deplored that there was “no co-ordination whatsoever of
decision-making between the United States and its NATO allies. None.” The unilateral
withdrawal of the US troops from Syria he called “the brain death of NATO.”45 I also
recall President Macron’s 2017 Sorbonne speech “Initiative for Europe – A Sovereign,
United, Democratic Europe”,46 in which he developed a vision for Europe. Macron
stressed that Europe must guarantee every aspect of security. In defence, it needs to
establish a common intervention force, a common defence budget and a common doc-
trine of action. The French President, inter alia, recalled the powerful words of Robert
Schuman, who, on 9 May 1950, proposed to build Europe by stating: “A united Europe
was not achieved and we had war.”47 Speaking at the Elysée Palace on 28 September
2021, President Macron stated:
41 J. Grygiel (2016), p. 9.
42 E. Luce, ‘Biden’s America is confused – and so is the world’, Financial Times, 24 August 2021, p.
17.
43 E. Luce, ‘Biden’s Afghanistan fiasco’, Financial Times, 21/22 August 2021, p. 5.
44 J. Politi and A. Williams, M. Khan, S. Fleming and V. Pop, ‘EU official warns of ‘something broken’
in relations with US’, Financial Times, 22 September 2021, p. 3.
45 ‘A president on mission’, The Economist, 9 November 2019, pp. 17–18.
46 Initiative pour l’Europe - Discours d’Emmanuel Macron pour une Europe souveraine, unie, démo-
cratique, (last accessed 13 April 2022).
47 For more, see J. Straus (2018), pp. 100–102.
20
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
“We are forced to note that for a little more than 10 years now the US has put
itself and its strategic interests first [...] We would be naive, or rather we would be
making a terrible mistake, not to [...] grasp all of the consequences this has for ou-
rselves. We need to react and show that we have the power and capacity to defend
ourselves. Not escalating things but protecting ourselves.”48
6. The Remedy of “Institutionalised Forgetfulness”
Since 24 February 2022, the day Russia invaded Ukraine, Europeans, with the vig-
orous support of the US, have activated and programmed all available informational
and perceptual filters, first, to wipe out the recollection of how, in the understand-
ing of European leaders such as President Macron, the US in the past had treated its
European NATO allies. Then, to praise and celebrate NATO’s unity and Atlantic soli-
darity. Solidarity in the context meant, the US delivering predominantly US weapons
to Ukraine49 and expecting/requesting Europeans to deliver not only weapons but also
welcome and take care of millions of Ukrainian refugees, contribute to the Ukrainian
budget, pledge to help in rebuilding the destroyed country, etc.50
Without the input of “institutionalised forgetfulness”, accepting such an enormous
economic burden as a consequence of a war in whose genesis Europe had not partici-
pated, for European voters and taxpayers, although willing to offer every humanitarian
48 Quoted from A. Gross and E. Varvitsioti, ‘Macron claims EU ‘naive’ over US interests – French
leader calls on bloc to strengthen its defences in wake of Aukus deal’, Financial Times, 29 September
2021, p. 2.
49 On 6 April 2022, the US Senate adopted S.3522, an Act “To provide enhanced authority for the
President to enter into agreement with the Government of Ukraine to lend or lease defense articles
to that Government to protect civilian populations in Ukraine from Russian military invasion, and
for other purposes.” – “Defense Lend-Lease Act of 2022”. The Act was cleared by Congress on 28
April 2022 (cf. U.S. to lend and lease military supplies Ukraine under bill cleared by Congress, 28
April 2022. According to Section 2(a)(3) of the Act – ‘Conditions’ – “Any loan or lease of defense
articles to the Government of Ukraine under paragraph (1) shall be subject to all applicable laws
concerning the return of and reimbursement and repayment for defense articles loan or leased to
foreign governments.”
50 Grzegor Kolodko, economics professor at Kozminski University in Warsaw and a former finance
minister of Poland, offered a first idea on the Ukraine recovery costs. He suggests that the EU
should create a special long-term financial vehicle—a European Fund for the reconstruction
Ukraine and that successive multibillion-euro tranches should finance infrastructure investment
and human capital development. Further, that Ukraine’s public debt, which at the end of 2021
amounted to about US $ 94bn (some US $ 57bn foreign debt) should be either to a large extent
reduced or completely cancelled (‘Ukraine recovery needs debt write-off and help from EU and
China’, Financial Times, 8 April 2022, p. 19).
21
Joseph (Jože) Straus – The European Union after the Crisis: Risks and Opportunities
—The Problem of “Uncomfortable Knowledge” and “Institutionalised Forgetfulness”
help, especially to refuges, would be an unacceptable “overwhelming onslaught of their
sensory stimuli”.
European politicians celebrating the “revived West” mirrored in their actions demon-
strating unity and Atlantic solidarity as a consequence of the Ukraine war51 should note
what Prof. Chomsky says about the position of Europe as a result of the Russian attack
on Ukraine.
“Putin did what every man of violence does: reach for the violent option, attack
Ukraine with criminal aggression, and hand the United States on a silver platter its
most fervent wish: Europe deep in its pocket. More than ever before. The greatest gift
that the Kremlin could have given Washington, while it stabs itself in the back. That’s
called statesmanship. Okay. Quite apart from the criminal aggression.”52
Being even “deeper in the pocket” of the “governor” of the Monroe Doctrine potentially
constitutes the most recent and threatening piece of Europe’s “uncomfortable knowledge”.
So far, there are no signs that European leaders, enthusiastically celebrating the “re-
gained” unity, realise that being deeper than before in the pocket of the US means being
and becoming more dependent, not only in terms of defence and security but geopo-
litically and economically in general.53 Deep in the pocket, the stick of the Monroe
Doctrine is more “palpable” and the room left to manoeuvre, i.e. the sovereignty, even
more limited. The “pocket” does not stand for a safe shelter in terms of security. Quite
to the contrary, being in the “pocket”, Europeans have few chances to prevent the sparks
of the war from reaching the territories of European NATO members if that would not
suit the US strategy.54
7. The Problem of Double Standards and the Hypocrisies of
Western Values
Firmly embedded in the pocket of the concealed interests of “Atlantic solidarity”,
Europeans, with all available means, support Ukraine in defending the liberal interna-
tional order against the Russian threat to a rule-based world. Europeans have also joined
51 Cf. G. Rachman, ‘Has War in Ukraine Revived the West?’, Financial Times, 16/17 April 2022, p.
5; also, ‘The Concert of Europe’, The Economist, 26 March 2022, p. 21.
52 N. Chomsky, supra No. 27, p. 24 (emphases added, J.S.).
53 This transpired also from a statement President Biden made before a meeting with European NATO
leaders. He told a group of US CEOs: “Now is a time when things are shifting. There’s going to be a
new world order out there, and we’ve got to lead it. And we’ve got to unite the rest of the free world
in doing it.” (cf. J. Politi and H. Foy, ‘Biden arrives in Europe on mission to keep western countries
united’, Financial Times, 24 March 2022, p. 4).
54 In fact, e.g. the US strategy of weapons supply to Ukraine is in a continuous flux (cf. F. Schwartz,
‘US Makes ‘Profound Shift’ on Weapons Supply to Kyiv’, Financial Times, 25 April 2022, p. 3).
22
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
the US calls to bring President Putin for committed war crimes before the International
Criminal Court (ICC). Thereby they either do not know or do not admit to know (?),
that the US, e.g. in the case of Serbia, Iraq, Libya and Afghanistan, has broken the rules
of the liberal international order itself. The same applies to the fact that the US is not a
Member State of the ICC because the US Senate refused to ratify the ICC Rome Statute
to prevent the Court from prosecuting US soldiers for alleged crimes committed in, e.g.,
Iraq and Afghanistan.55 Moreover, the US for years has been hindering the work of the
judiciary system of the World Trade Organization (WTO) by blocking the work of the
Appellate Body of its Dispute Settlement system.56
Thus, although these aspects do not enjoy much public attention in Europe, the
war in Ukraine has again unveiled the problem of the applied double standards and the
hypocrisies of western values.57 As Edward Luce correctly observes, western values “will
only endure if the West applies them to itself.” Therefore, “the US can no longer afford
to be selective. Either everyone submits to the rules, or they will end up in history’s
dustbin.”58 Europeans “would be naïve, or rather would make a terrible mistake”, to
paraphrase president Macron,59 not to grasp that they themselves since long have been
treated by the double standards and should, therefore, find a way out of the “pocket” as
a matter of high priority.
55 John Bolton, as the White House Security Advisor, in 2018 threatened the ICC Justices with a ban
to enter the US, should they begin with investigations into alleged crimes committed by US soldiers
in Afghanistan. That would interfere with the US sovereignty. Therefore, “we [the US] will let it
[ICC] die on its own” (cf. D. Sevastopulo and M. Peel, ‘Bolton Threatens ICC with Sanctions’,
Financial Times, 10 September 2018, p. 1).
56 Cf. B.J. Condon (2018), pp. 535–556; and E.U. Petersmann (2018), pp. 103–122.
57 On the problem of double standards and hypocrisy in the US foreign policy, cf. J. Ganesh, ‘The
Ukraine conflict is not about democracy versus autocracy’, commenting the former US foreign pol-
icy: “The reality is that America had to be pragmatic to the point of amorality between 1945-1989-
91. Pretending otherwise now is understandable enough as a piece of rhetoric. The danger is that a
generation of policymakers actually comes to believe the wholesome cant that America saw off the
Soviets by standing up for its values, or some such, and tries to repeat the trick today.” (Financial
Times, 23 March 2022, p. 21); cf. also E. Luce, ‘Biden bets on democracy – facing competition
from China and Russia, the White House is using summit with allies to outline a foreign policy that
is built around liberal value. But will it end pushing autocracies closer together?’, Financial Times,
9 December 2021, p. 17.
58 E. Luce, ‘US Can No Longer Afford to be Selective about Western Values’, Financial Times, 22
April 2022, p. 4.
59 Cf. Quotation accompanying supra No. 45.
23
Joseph (Jože) Straus – The European Union after the Crisis: Risks and Opportunities
—The Problem of “Uncomfortable Knowledge” and “Institutionalised Forgetfulness”
8. Assessing Risks and Opportunities of the Crisis’ Aftermath
8.1. No End of the War in Sight
Risks and opportunities for the EU in the aftermath of the crisis largely depend on
how long the Ukraine war is going to continue. The prospects for a nearing end are grim,
and the EU’s ability to influence the events is more than modest, not to say none. The
vision of the former US Ambassador Freeman reads in this regard:
“And finally, we have people now, including the president of the United States and
the prime minister of Great Britain, calling Putin a war criminal and professing
that they intend to bring it to trial somehow. This gives Mr Putin absolutely no
incentive to compromise or reach an accommodation with the Ukrainians, and it
probably guarantees a long war. And there seems to be a lot of people in the United
States who think that’s just dandy: it’s good for the military-industrial complex; it
reaffirms our negative views of Russia; it reinvigorates NATO; it puts China on the
spot. What’s so terrible about a long war? If you’re not Ukrainian, you probably see
some merit in a long war.”60
Statements made by U.S. and U.K. officials confirm Freeman’s assumption of a long
war. US Secretary of Defence Lloyd Austin, on 25 April 2022 stated in Kyiv: “We [the
US] want to see Russia weakened to the degree that it can’t do the kinds of things that
it has done in invading Ukraine.”61 And on 27 April 2022, U.K. Foreign Secretary Liz
Truss, seconded: “Ukraine’s victory is a strategic imperative for all of us”. The West had
to be “prepared for the long haul.”62
8.2. Any Beneficiary(ies) of the War?
It is difficult to believe that despite all the public attention that the war in Ukraine
has attracted, the core question, who is (are) the actual beneficiary(ies) of that war, has
practically not been raised.
The vastly devastated Ukraine, with thousands of casualties, a ruined economy, mil-
lions of refugees and an estimated financial need for its reconstruction alone of US $ 750
60 Freeman Interview, supra No. 1, p. 3.
61 Quoted from J. Politi, F. Schwartz and R. Olearchyk, ‘US Wants Russia ‘Weakened’ and Orders
Return of Diplomats’, Financial Times, 26 April 2022, p. 3. A commentator noted on the duration
of Ukrainian war in The Economist: “Victory [of Ukraine] would revitalize democracy and might
even bring down Mr. Putin. Mr. Biden, however, prefers the long game. Ukraine is bravely holding
its ground. Russia is being weakened and China is paying a political cost for embracing Mr. Putin.”
(‘The Revers Roosevelt Doctrine’, The Economist, 2 April 2022, p. 42).
62 Quoted from ‘Pushing for ‘victory’’, The Economist, 30 April 2022, p. 20.
24
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
bn?63 Even winning the war, i.e. regaining most of its territory, and achieving its strategic
political goal, i.e. successful defence of independence, sovereignty, affiliation with the US
sphere of influence, with the prospect of becoming a NATO member, i.e. enjoying the
same sovereignty as other members, will hardly make Ukraine a true war beneficiary in
the short and medium term. The longer the war lasts, the less so.
Russia, even if “winning” the war, e.g. by achieving some agreement on retaining
Crimea and some compromise on Donbas? It will remain, for long, isolated from the
rest of the Western world, economically, financially and geopolitically, with thousands of
casualties, an enormously damaged economy, continuously threatened with new sanc-
tions, which will not end by the end of the war, and condemned to be a pariah?
The European Union, no matter how the war may end? It is burdened with up to 10
million Ukrainian refugees, facing enormous energy costs, desperately searching for new
suppliers for gas, oil and various other raw materials at much higher prices than before
the crisis. Confronted with supply chain problems, inflation, negative consequences of
sanctions imposed on Russia, etc.64 Europe is supposed to bear the lion’s share of the
costs directly incurred by the war in Ukraine.65
The war works, as Martin Wolf of the Financial Times put it, “Via five main chan-
nels: higher commodity prices; disruption of trade; financial instability; the humanitarian
impact, above all millions of refugees; and the policy response, notably sanctions.”66 This
reflects, at a higher level of abstraction, the present and the after-crisis European problems.
Europe does not appear a beneficiary, but, hopefully only, the economic loser of the war.
What Wolf fails to address is, is there a beneficiary of the war, politically and economically.
63 Cf. S. Fleming and R. Olearchyk, ‘Ukraine Estimates Recovery Will Cost $ 750bn’, Financial
Times, 5 July 2022, p.2; cf. also ‘The Builder’s Bill, the Ukrainian Economy is in Tatters and Much
of its Infrastructure Wrecked. Setting things right could cost half a trillion dollars’, The Economist,
16 April 2022, p. 20.
64 Some titles of articles published in the Financial Times may illustrate Europe’s situation: Ch. Giles,
‘Russian Export Curbs Raise Risk of Stagflation Across Europe’, Financial Times, 9 March 2022,
p. 3; S. Pfeifer, et al., ‘Grim Energy Outlook for European Industry: Sectors Including Aviation,
Carmaking, Steel and Chemicals Braced for Closure After War Sends Oil and Gas Prices Higher’,
Financial Times, 8 March 2022, p. 11; C. Giles, ‘Backlash Against Russia Threatens to Bring Hold
to 30 Years of Trade Growth’, Financial Times, 6 April 2022, p. 3; T. Wilson, ‘Severe Growth
Impact Protected if EU Succeeds in Braking Russian Gas Habit’, Financial Times, 8 April 2022,
p. 9; J. Miller, A. Kazmin and S. Sciorilli Borrelli, ‘Germany Strikes Long-Term Gas Accord with
Qatar’, Financial Times, 21 March 2022, p. 2; O. Storbeck, ‘Immediate Russian Gas Ban Would
Cost Germany € 165 bn, Bundesbank Warns’, Financial Times, 23/24 April 2022, p. 1); H. Agnew,
‘Supply Chains, Ukraine Fallout – Onshoring Gains Grounds Globalization Grinds Halt’, Financial
Times, 26/27 March 2022, p. 13.
65 Cf. supra No. 50, and text accompanying No. 63 supra. Cf. also S. Fleming and A. Bounds, ‘Yellen
and IMF Urge Additional Financial Aid for Defenders’, Financial Times, 18 May 2022, p. 2.
66 M. Wolf, ‘Shocks from War in Ukraine are Many-Sided’, Financial Times, 27 April 2022, p. 17.
25
Joseph (Jože) Straus – The European Union after the Crisis: Risks and Opportunities
—The Problem of “Uncomfortable Knowledge” and “Institutionalised Forgetfulness”
As regards the United States, the expectations of many Americans, who, according
to Ambassador Freeman, assess a long war in Ukraine as good for the military-industri-
al complex, reaffirming their own negative views of Russia, reinvigorating NATO and
putting China on the spot,67 seem already fulfilled. President Biden has boosted the US
military spending.68 The defence stocks have outpaced the global market,69 the US nat-
ural gas prices have surged,70 and, e.g., the US oilfield services experience a US drilling
boom.71 Not surprisingly, some commentators see in the US “the ultimate winner of the
war in Ukraine”.72 This is even without taking into account that the US, thanks to the
war, has in the “pocket” Europe deeper than ever before, and, most importantly, it has
successfully accomplished its decades-long endeavour, to isolate Russia,73 geopolitically,
economically and financially.
8.3. The “Secret” of the EU’s Silence
Another, seemingly never, at least not in public, asked question of paramount im-
portance for Europe’s prosperity and peace is that how could the leaders of the European
Union and its Member States silently tolerate the strategic efforts of their most important
NATO ally, on whose military might they depend, to isolate Russia? In other words, on
purpose, since the 1990s working on cutting Europe’s economic ties with Russia and
transforming Russia, first to an adversary and then to an enemy not only of the US but
also of the EU.74 The EU and Russia share a land border of some 1.900 km, and Russia
has an extension of over 17 million km², which stretches from Norway, Finland and the
Baltic Sea to the Pacific Ocean and is a country with extremely rich natural resources. It
needs technologies, which Europe can offer. Even without the experience of the adventures
of Napoleon and the Nazi-Germany, every mindful and rational, prudently deliberating
European should have understood that it is in his/her, Europe’s (!) very genuine interest
67 Supra, text accompanying No. 60.
68 Cf. C. Smith and J. Politi, ‘Biden Plans Military Spending Surge in $ 5.8 tn Budget Proposal’,
Financial Times, 29 March 2022, p. 1.
69 Cf. S. Pfeifer and H. Klasa, ‘Defence Stocks Beat Global Indices on Expectations of Higher
Spending’, Financial Times, 23/24 April 2022, p. 15; S. Chávez, ‘US Weapon Makers Face Battle
to Meet Demand’, Financial Times, 10 May 2022, p. 7.
70 Cf. D. Brower, ‘US Natural Gas Prices Surge as Europe Spurns Russia Energy’, Financial Times, 6
May 2022, p. 8.
71 Cf. J. Jacobs and M. McCormick, ‘Oilfield Services Rebound in US Drilling Boom’, Financial
Times, 3 May 2022, p. 7.
72 Cf. J. Ganesh, ‘The US Will be the Ultimate Winner of the War in Ukraine’, Financial Times, 6
April 2022, p. 19.
73 Cf. J. Baker’s 2002 publication (supra text accompanying Nos. 14 and 15).
74 Cf. J. Baker, ibid.
26
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
not to have Russia as an adversary even less as an enemy. In particular, when that neigh-
bour’s and Europe’s economies could/can complement each other. The best proof that this
mutual economic interest had endured over more than a hundred years, i.e. survived a
number of wars and ideological differences, is the successful engagement of the German
Siemens AG, one of the world’s largest industrial conglomerates, in Russia, which had
lasted for over 170 years! Thanks to the “Atlantic solidarity”, wrapped in sanctions on
Russia and the war in Ukraine, Siemens is now definitively closing its Russia business!75
8.4. The Starting Point for the Assessment and the EU’s Message to its Members,
Allies and the Globe
The assessment of risks and opportunities must depart from the established facts of
“uncomfortable knowledge” as regards the “unity” and “Atlantic solidarity” before the
Ukraine war started! There is no indication of any changes in that regard. Thus, the “so-
cial construction of ignorance” is reduced to the minimum, necessary for the functioning
of the EU. “Institutionalised forgetfulness” and self-deception are entirely avoided. The
ongoing crisis shows how dangerous and harmful they can be.
One core message of the EU to its Members must be the “European solidarity”,
with all of its attributes, including security and defence, comes first under all aspects!
Especially the Baltic States and Poland reminded, firstly, that the decades they suffered
under the Soviet regime had their origin in the conferences of Teheran and Yalta, where
the US President Franklin D. Roosevelt, without consulting Winston Churchill, the
British Prime Minister, conceded Stalin the Soviet post-war dominance over Eastern
Europe.76 Secondly, they owe their economic prosperity and relative wealth to their inte-
gration into the EU, and the enormous economic support, that they have received from
the EU, not from NATO, i.e. the U.S.! Thus, they have to stick unconditionally to the
EU’s legal order and to the EU’s foreign and security policy and demonstrate unrestricted
loyalty to Europe.77
75 Cf. Siemens (2022).
76 Frustrated that US President Roosevelt refused to consult him before meeting Stalin in Teheran in
December 1943, Churchill later noted: “When I was at Teheran, I realized for the first time what a
very small country this [UK] is. On the one hand, the big Russian bear with its paws outstretched
– on the other hand the great American elephant – & between them the poor little English don-
key – who is the only one that knows the right way home.” (cf. Baham-Carter (2005), p. 202). To
paraphrase Churchill and transfer his comments to the present, Europe between the US and Russia
may be viewed at best as a donkey.
77 Koen Lenaerts (2022, p. 23) makes this clear: “So, once a Member State makes the sovereign and
free choice of being part of a structure of common governance, the pacta sunt servanda rule of inter-
national law applies: all the branches of government—including courts—have to comply with the
common standards. There cannot be any unilateral break with the common rules, no matter how
justified such break might seem from a purely national perspective.”
27
Joseph (Jože) Straus – The European Union after the Crisis: Risks and Opportunities
—The Problem of “Uncomfortable Knowledge” and “Institutionalised Forgetfulness”
For the EU and its Members, it is unacceptable to see their sovereignty significantly
limited by the application of the Monroe Doctrine by the US. It seems doubtful that
Finland and Sweden have realised that NATO membership is not about security and de-
fence only, as stressed by President Biden welcoming the Finish President Sauli Niinistö
and the Swedish Prime Minister Magdalena Andersson in Washington.78 Equally, geopo-
litically and economically, even more important is the aspect that by becoming a member
of NATO, their countries join the sphere of the US influence with all the consequences.
Leaders of the EU should finally realise that it has been irresponsible to either not real-
ise, or not to have the necessary courage, the gut, to make the NATO leader clear that
Europe is not going to accept its efforts to isolate Russia (from whom and from what?).
How could Europe ever accept the logic that a privileged state has the right to intervene,
under the Monroe Doctrine, in an established relationship of a NATO ally with a third
party and request to terminate it as dangerous and harmful?79 Although knowing that
the potential harm will result from the fact that that privileged state has successfully
transformed the third party into Europe’s adversary and enemy?
8.5. The Aftermath Risks
Some risks for the EU in the aftermath of the crisis are already visible. As a conse-
quence of the COVID-19 pandemic and even more so the ongoing Ukraine war, the
EU and its Member States have accumulated an enormous debt rising on a daily basis
and have had to battle with the highest rate of inflation since more than 40 years. The
near- and at least medium-term perspectives are grim for both the debt and the inflation,
where the EU has not yet developed clear exit plans.80 For Europe, integrated in and
strongly depending on the globalised economy, supply chain problems resulting in the
tendency of companies to pull back from global supply chains81 severely endanger its
position as a global economic power.
78 Cf. J. Politi, ‘Biden Vows Security for Finland and Sweden’, Financial Times, 20 May 2022, p. 2.
What NATO security under its existing defence plans offers in practical terms to the three Baltic
states, according to a recent statement of the Estonian prime minister Kaja Kallas, was to allow
them to be overrun before liberating them after 180 days. Kallas said: “If you compare the size of
Ukraine and the Baltic countries, it would mean the complete destruction of countries and our
culture.” (cf. R. Milne and S. Fleming, ‘Estonia fears being wiped from map’, Financial Times, 23
June 2022, p. 2. That statement reminds one of what de Gaulle told Eisenhower in 1960) (see supra
text accompanying No.11).
79 The US Ambassador Freeman, who sees the Ukraine war as a US-Russia conflict, makes the point:
“It’s not Russia versus Europe. So, in this context, why would a great power [Europe] that values its
cooperation with Russia want to alienate Russia?” (Freeman Interview, supra No. 1, p. 9).
80 Cf., e.g., G. Chazan, ‘Germany warns EU to rein in spending’, Financial Times, 23 May 2022, p. 2.
81 Cf., e.g., B. Masters, ‘Fink Says War has Finished Off Globalization’, Financial Times, 25 March
2022, p. 8; also R. Foroohar, ‘Davos and the New Era of Deglobalisation’, Financial Times, 23 May
28
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
A challenge, if not even a threat for the EU and its Member States, constitutes the
US strategy to contain China and decouple its allies from China. That could result in
a divided global economy, forcing American partners to choose between the US and
China.82 That the US is working to ensure that its partners will share and support its
strategy to contain and isolate China is apparent.83 Also apparent should be that the US
strategy implies all sorts of sanctions against China, which Europe would have to follow,
although they may have a detrimental impact on EU’s economic position. The US and
its European allies should not forget the warning of the former US Secretary of State
James Baker of 2002,84 as regards the potential consequences of such endeavour. In any
case, Europe should timely develop strategies on how to react to sanctions demands. It
should not shy away from making it clear that it will retaliate if needed. It should never
accept measures having asymmetric effects.
The EU should also closely monitor developments in the ongoing “financial war-
fare” in which the US has developed “the powers to act as the global financial police”.85
The sanctions imposed in this warfare generated great economic pain, which, however,
affected Europe much harder than the US.86 It is premature to say whether the ongoing
financial warfare and a substantially weaker EU could make Euro a target to attack its
position as an important international reserve currency. From the history, we know that
the British Pound Sterling lost its international reserve currency role to the US Dollar
between Word War I and World War II as a result of geopolitical changes and the chang-
es in economic balance. Thereby the British World War I debt from the “Lend-Lease”
Agreement with the US played a significant role.87
2022, p. 21.
82 Cf. E. Luce, ‘Biden’s China Strategy Cannot Work with Weapons Alone’, Financial Times, 18 May
2022, p. 17.
83 Cf. D. Sevastopulo, ‘Biden’s Lopsided China Strategy’, Financial Times, 27 April 2022, p. 15.
84 See supra Nos. 14 and 15.
85 V. Pop, S. Fleming and J. Politi, ‘The New Era of Financial Warfare: From 9/11 to Russia’, Financial
Times, 7 April 2022, p. 17.
86 Cf. V. Pop, et al., ibid.
87 Cf. on these developments M. Hudson, supra No. 11, pp. 75–117. As Hudson notes, to Britain the
fact was critical “that the US Government insisted that wartime Lend-Lease support must stop with
the end of hostilities.” By amending the Lend-Lease Act in April 1945, US Congress prohibited
the President from promising “post-war relief, post-war rehabilitation or post-war reconstruction”
(ibid., p. 113). Hudson starkly comments the causes of the end of Britain’s economic power with
the words: “What Germany as foe had been unable to accomplish in two wars against Britain, the
United States accomplished with ease as its ally.” (ibid., p. 117). Hudson’s book should be made
mandatory reading for European politicians and bureaucrats responsible for economic and legal
affairs. Only a detailed knowledge of how the US had treated European allies in financial affairs in
the past can prevent naïve and illusionary European approaches in the aftermath of the crisis.
29
Joseph (Jože) Straus – The European Union after the Crisis: Risks and Opportunities
—The Problem of “Uncomfortable Knowledge” and “Institutionalised Forgetfulness”
8.6. The Aftermath Opportunities
Nobody knows how the US led the “new World order”, announced and planned by
President Biden,88 will look like once the Ukraine war is over and the COVID-19 pan-
demic is defeated. In any case, it is relatively safe to assume that for the reasons discussed,
at that point in time, if nothing very unpredictable happens, Europe will be economical-
ly much weaker than before the crisis. This, however, does not mean it could not use the
opportunity of the imminent global political changes to strengthen its global position
by consolidating its Member States firm commitment to the Union and overhaul its legal
foundations and its foreign and security policy. In an interview with Jeffrey Goldberg from
The Atlantic, in November 2016, the former US Secretary of State Henry Kissinger, by
stating, inter alia,
“Today, a standard statement is that when Europe is weak, it cannot conduct great
foreign policy, therefore it must be, at a minimum, economically cohesive. That is
only partially true. At the end of World War II, when Europe was exhausted and
devastated, they produced Adenauer [in Germany] and Schuman [in France] and
De Gasperi [in Italy]. They had a vision. Now, their successors risk transforming
their vision into a bureaucracy.”89
indirectly indicated that a vision is necessary to master such unfavourable conditions.
Less than a year later, the then new French President Emmanuel Macron, on 7 May
2017 in his Sorbonne speech titled Initiative for Europe – A Sovereign, United, Democratic
Europe,90 developed what Kissinger called for, namely the “vision for Europe”. President
Macron addressed in his initiative altogether six key aspects of European sovereignty—
security, migration challenge, focus on Africa and the Mediterranean, Europe exemplary
in sustainable development, Europe’s innovation and regulation adapted to the digital
world and Europe standing as an economic and monetary power. At the centre of his
considerations, however, stood the aspect of security. He explicitly emphasized that
“In defence, Europe needs to establish a common intervention force, a common defence
budget and a common doctrine for action. We need to encourage the implementa-
tion of the European Defence Fund and Permanent Structured Cooperation as
quickly as possible and to supplement them with a European intervention initiative
enabling us to better integrate our armed forces at every stage.”91
Deplorably, the security aspect addressed so energetically by President Macron found
little, if any, attention. Others, however, especially the problem of migration challenge,
88 See supra No. 53; and G. Rachman (2022) [2].
89 J. Goldberg (2016).
90 See supra No. 46.
91 English Synthesis of the Speech provided by the Élysée (last accessed 24 May 2022).
[emphases in the original].
30
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
were broadly discussed.92 France’s EU partners failed to understand the danger of the pre-
carious security dependence of Europe on NATO. Also, Macron’s “wake-up calls” of the
last years received no adequate feedback from EU partners. The aftermath of the crisis,
whose causes and results should finally wake up the EU, is a unique opportunity to take
up President Macron’s 2017s ideas and subject them to a thorough analysis. There is no
doubt that sovereignty and independence are those two attributes of the European Union,
which are in urgent need of being adapted to the prevailing and predictable circumstances.
Such an overhaul will require an overall revision of the TEU and the Treaty on the
Functioning of the EU (TFEU), overdue to improve the EU’s functionality. The revised
laws should avoid any “unmeetable demands for ethical rationality” because such de-
mands generate laws which in the past turned out to be largely dysfunctional.93 Instead,
rational, value-based pragmatism should be the principle of preference. A priority in the
efforts for the revision of the TEU and TFEU is the progress braking/preventing principle
of unanimity, which enables to veto important decisions of the EU by a single Member
State. Therefore, the Italian Prime Minister Mario Draghi recently proposed the EU to
abandon the requirement of unanimity for most common foreign and security policy de-
cisions.94 This proposal merits the unconditional support of all EU Members committed
to the idea of the EU and is concerned with its future.
As it stands, the EU’s Security and Defence Policy has neither a common Union
defence policy nor a common defence. As Article 42 (2) TEU provides, a “Common
Union Defence Policy is at a stage of progressive framing,” which “will lead to a common
defence, when the European Council, acting unanimously, so decides.” However, even if
that, for the time being, unlikely decision would be adopted, it would not directly result
in a “common defence”. The latter would require, on the one hand, a respective recom-
mendation of the European Council and, on the other hand, a subsequent adoption
of all Member States “in accordance with their respective constitutional requirements”.
Thus, the “common defence policy”, still being at a stage of progressive framing” (!), is
already a union competence, the “common defence”, however, not even that!95 The TEU
92 See for more J. Straus, No. 47, pp. 100–101.
93 Duncan Kennedy argues, “politics is law by other means, in the sense that politics flows as much
from the unmeetable demands for ethical rationality in the world as from the economic interests or
pure power lust with which it is so often discursively associated.” (‘The Globalization of Law and
Legal Thoughts: 1850-2000’, in D.M. Trubek and A. Santos (eds.) (2006), p. 72). EU’s legal order
is full of regulations and directives which, at least in part, pursue “unmeetable demands for ethical
rationality”, e.g., in the area of migration or border control, which, therefore, cannot achieve their
goals.
94 Cf. A. Kazmin, S. Fleming and A. Bounds, ‘Draghi Urges End to Vetoes on EU Security’, Financial
Times, 4 May 2022, p. 2.
95 Cf. M. Kellerbauer, M. Klamert and J. Tomkin (eds.) (2019), Article 42 (by T. Ramopoulos), mar-
ginal note 15, pp. 279–280.
31
Joseph (Jože) Straus – The European Union after the Crisis: Risks and Opportunities
—The Problem of “Uncomfortable Knowledge” and “Institutionalised Forgetfulness”
fails to define the meaining of the two terms. However, “common defence”, according
to a view expressed in the legal doctrine, would require “a qualitatively different level of
integration going beyond that set forth in the TEU and TFEU”. For instance, it should
entail integrated armed forces of the Union.96 In other words, it would require what
President Macron had proposed in 2017.
For the EU to base its sovereignty and independence claim on common defence, it
should, first, delete the unanimity requirement in Article 42 (2) TEU. Next, a revision of
Article 42 (2) (2) should follow. Instead, to provide that the EU’s Common Security and
Defence Policy not to prejudice the specific character of the Security and Defence Policy
of EU NATO Members, and respect their obligations under the North Atlantic Treaty
and be compatible with NATO’s common security and defence policy, EU NATO mem-
bers should comply with EU’s Common Security and Defence Policy rules. Otherwise,
even if once the EU Common Security and Defence Policy is established, it would be sub-
ordinate to the NATO rules, cementing a not acceptable limitation of EU’s sovereignty.
Finally, also the provision of Article 42 (7) (2) TEU cannot pass the EU’s “sovereignty
test” because it sets forth that for the EU NATO Members, the NATO Treaty “remains
the foundation of their collective defence and the forum for its implementation.” Thus,
NATO does not complement the EU’s security and defence, but in truth, entirely dom-
inates it. In future, the reverse should be the case!
In the past, in the EU, the view had prevailed that its security and defence depended
on the US military might due to the insufficient military capabilities of the EU Member
States. President Macron’s repeated wake-up calls and his “rhetoric about EU sovereignty,
strategic autonomy and European armies” some commentators characterised as having “a
phantasy quality”. This is because “in the reality the EU is still a long way from having
the spending power, the structures or the shared vision to turn ideas into reality.”97 Many
politicians, especially in Germany, shared that view.
Why could the aftermath of the crisis be the right point in time, to paraphrase
President Macron, to react and show that Europe has the power and capacity to defend
itself—without escalating things but protecting itself?98 The circumstances of the Ukraine
war made the EU and its Members aware that relying on the US military might and ne-
glecting security and defence was irresponsible. This led to a radical change in defence
policy and to a substantial increase in military expenditures in Europe. Even Germany,
for a number of reasons for long reluctant to invest heavily in defence, decided to put an
amount of EUR 100 billion into a special fund for improving the defence capabilities
of its armed forces. Moreover, it also pledged to comply with its NATO obligation to
96 Ibid.
97 G. Rachman, ‘Europe Still Lacks a Unifying Vision’, Financial Times, 28 September 2021, p. 19.
98 Cf. text accompanying supra No. 48.
32
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
spend per annum 2% of the GDP.99 The EU Commission has put forward a number of
initiatives in areas critical for defence and security within the EU. They relate to conven-
tional defence industry and equipment on land, sea and air, as well as to cyber, hybrid
and space threats, military mobility, etc.100 The EU Commission has adopted measures
for investing in defence research. End of 2022, the European Defence Fund (EDF) will
have invested EUR 1.9 billion in defence research and capability development projects.
For the first time, the EU Commission is also planning to spend EUR 500 million of
EU taxpayer money on the joint procurement for the weaponry of the Member States.
In the wake of the Ukrainian war, the EU Member States raised their collective military
budgets by more than EUR 200 billion.101
It may appear as a paradox that improved security and defence capabilities of the EU
resulting from the experience with the Ukraine war may lay the foundations for the EU
to regain sovereignty and independence and get rid of, or at least essentially reduce its ex-
posure to the Monroe Doctrine of the NATO leader. It is time for the EU, having a pop-
ulation of some 447 million, military personnel of about 1.2 million, and expenditures
for the armed forces in excess of EUR 264 billion, to organise its security and defence
adequately. The EU should let the US “Elephant”, the Russian “Bear”, and the Chinese
“Panda” know that it claims the status of an “equal animal” in the “animal stables” of the
Globe, but it must also act and behave accordingly. The EU must finally reach a state of
Enlightenment and leave behind its self-incurred immaturity.102
99 Cf. J. Miller and E. Solomon, ‘German Defence Sector Puts Foot on the Gas’, Financial Times, 2
March 2022, p. 9; and ‘Ploughshares to Swords: A Risk-Averse Germany Reluctantly Enters an Age
of Confrontation’, The Economist, 19 March 2022, pp. 19–21. Also, Denmark and Poland, and
other EU Members are increasing their armed forces expenditure (cf., e.g., A. Spalinger, U. von
Schwerin, K. Büchenbacher and J. Monn (2022)).
100 Commission Press Releases IP/22/924 and Quand A/22/1045 (2022).
101 Cf. H. Foy, ‘Brussels plans to help finance joint weapons procurement by states’, Financial Times, 20
July 2022, p. 2; and S. Pfeifer and H. Foy, ‘Europe’s war dividend’, Financial Times, 19 July 2022,
p. 15. Pfeifer and Foy report also on fears of European manufacturers that Europe will spend much
of the funds in the US, and on quite unbelievable lack of consistency of military equipment in the
EU Member States (e.g. 17 different main battle tanks, 29 different naval frigates or destroyers!).
102 A critical analysis of the EU’s present behavior leads one to the conclusion that it has not yet reached
the state of the Enlightenment, which Immanuel Kant in 1794 defined as follows: “Enlightenment
is the emancipation of man from a state of self-imposed tutelage […] of incapacity to use his own
intelligence without external guidance. Such a state of tutelage I call ‘self-imposed’ if it is due, not
to lack of intelligence, but to lack of courage or determination to use one’s own intelligence without
the help of a leader […]Sapere aude! Dare to use your own intelligence! This is the battle-cry of
the Enlightenment.” (From Karl Popper, ‘Immanuel Kant: The Philosopher – A lecture to com-
memorate the 150th anniversary of Kant’s death’, reprinted in Karl Popper, In Search for a Better
World, Routledge, London and New York 1994 (2000), pp. 126 et seq., at 128). The EU and its
Members should also heed the warning of Kant: “May God protect us from our friends […]For
33
Joseph (Jože) Straus – The European Union after the Crisis: Risks and Opportunities
—The Problem of “Uncomfortable Knowledge” and “Institutionalised Forgetfulness”
9. How to Reach the Aftermath of the Crisis?
The aim of this contribution has been to find out how the EU could be best prepared
in the aftermath of the crisis to identify and master the potential risks reliably, as well
as to identify the opportunities and see how to exploit them at best. Neither the causes
of the COVID-19 pandemic and the Ukrainian war nor their management and their
solution has been explicitly addressed. However, to deal with the addressed risks and
opportunities in practice, the war must find an end. Neither the parties directly involved
in the armed conflict nor their engaged supporters show a clear will to end the conflict.
One cynic could assume that they want to confirm the cynical comment of the US
Ambassador Freeman, that they “will fight to the last Ukrainian for Ukrainian independ-
ence”.103 Thus, continuing the harm and increasing the costs, including those of the EU,
although the latter never had a realistic opportunity to have any independent impact on
this armed conflict.
Now the Italian Government decided to take the initiative. On 19 May 2022, it pre-
sented to António Gutierrez, the Secretary General of the UN, a four-point peace plan.
According to the plan, its first stage should achieve a ceasefire and the demilitarisation of
the front lines. In the second, Ukraine should acquire a neutral status (compatible with
its accession to the EU), with security guaranteed by a group of countries not yet identi-
fied. Details discussed in a peace conference. The third stage should encompass a bilateral
agreement between Russia and Ukraine and should clarify the future of Crimea and
Donbas. Finally, as a fourth and last stage, a new multilateral agreement on peace and
security in Europe, in the context of the Organization for Security and Co-Operation
in Europe (OSCE), and the EU’s neighbourhood policy, is proposed. It should reassess
international equilibrium, starting with the relationship between the EU and Russia.104
The chances of the Italian plan, which should be welcome by all, especially by the
EU and its Member States, however, seem modest. For whatever reason, except from
President Macron, European politicians until now have shown little if any sympathy
for an attempt to put on solid legal ground the unsettled situation which European
countries, including Russia, “inherited” at the “informal” end of the Cold War. They
seemingly fail to realise that a peace treaty modelled according to those of Westphalia of
1648 and Vienna of 1815, not that Versailles of 1919 if held on time, could have pre-
vented the catastrophe we witness now. It would be a tragedy if the European Union and
there are fraudulent and perfidious so-called friends who are scheming for our ruin while speaking
the language of good will.” (cf. K. Popper, ibid. p. 127).
103 See supra accompanying text of No. 32.
104 Cf. 24ORE (2022); cf. also E. Sylvers (2022).
34
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
its Member States failed to realise that enduring peace and prosperity in Europe cannot
be achieved without Russia and, even less so, against Russia.105
Karl Popper, in April 1992, ended an interview with Der Spiegel, in which they dis-
cussed “Waging Wars for Peace”, today an even more than then topical subject, with the
following remark: “Optimism is a duty. One must focus on the things that need to be
done and for which one is responsible. What I have said in this interview is meant to
make you vigilant. We must live so that our grandchildren have a better life than ours—
and not just in an economic sense.”106 Indeed, we should never give up optimism, but
rather work hard to justify it!
10. Epilogue
The assessment of risks and opportunities of the EU after the crisis in this contribu-
tion rests on an analysis of EU’s “uncomfortable knowledge” as identified in historical
retrospective. Conceptualised as a conference introductory lecture, it by necessity does
not cover all facts, i.e. “things the EU knows but does not admit to know”. The recently
published book by Klaus von Dohnanyi Nationale Interessen: Orientierung für deutsche
und europäische Politik in Zeiten globaler Umbrüche (National Interests: Orientation for
German and European Politics in Times of Global Upheavals), Siedler publisher in the
Penguin Random House Group, Munich 2022, constitutes a perfect complement in that
regard. Von Dohnanyi, a former German Minister, Mayor of Hamburg, and close aid to
the late Federal Chancellor Helmut Schmidt, offers an impressive first-hand analysis of the
respective developments spanning over many decades. The book is a “Spiegel-Bestseller”,
but its content and analysis have remained practically unnoticed, ignored by the German
mainstream media and politicians. Best proof that it reveals and analyses “uncomfortable
knowledge”, and that the “institutionalised forgetfulness” is efficiently working.
105 Cf. J. Straus, supra No. 47, p. 103; N. Chomsky, supra No. 27, p. 23, who emphasised that the
Vienna Treaty “accommodated all of the warring powers, including the defeated power, which had
been the aggressor in recent years, namely the Napoleon France, which had virtually conquered
Europe. So, they accommodated France within the peace treaty. And that led to a century of pretty
much peace.” US Ambassador Freeman, supra No. 1, p. 7, opined, that “from the very beginning
the solution [of the Ukrainian conflict] had been obvious, which is some variant of the Austrian
State Treaty of 1955, meaning a guaranteed independence in return for two things: one, a decent
treatment of minorities inside the guaranteed state; and second, neutrality for the guaranteed state.”
106 K. Popper (1994). Popper’s then suggestion that to prevent a nuclear war, “We should try to coop-
erate so actively in this pax Americana that it becomes a pax civilitatis” (ibid., p. 120), because this
were simply what the situation requires for the survival of mankind, seems naïve already for that
time, it is certainly illusory today.
35
Joseph (Jože) Straus – The European Union after the Crisis: Risks and Opportunities
—The Problem of “Uncomfortable Knowledge” and “Institutionalised Forgetfulness”
References
24ORE, Servizio Diplomazia (2022) Ucraina, Italia presenta all’Onu piano in Quattro
punti per la pace, 19 May,
(last accessed 20 May 2022).
Addison, P. (2005) Churchill, the Unexpected Hero. Oxford: Oxford University Press.
Agnew, H. (2022) ‘Supply Chains, Ukraine Fallout – Onshoring Gains Grounds
Globalization Grinds Halt’, Financial Times, 26/27 March, p. 13.
Astrasheuskaya, N., and Olearchyk, R. (2022) ‘Putin blames Kyiv after peace talks rea-
ched ‘dead end’’, Financial Times, 14 April, p. 2.
Baham-Carter (2005) Round table, pp. 312–313, Diary for 1 August 1944, cited from
P. Addison, Churchill, the Unexpected Hero. Oxford University Press, Oxford
2005.
Baker, J. III (2002) ‘Russia in NATO’, The Washington Quarterly 25 (1), p. 95 ss.
Bodin, J. (1576) Six Livres de la Republique, Book I, Ch. VIII.
Braithwaite, R. (2022) ‘Through the Lens of History’, Financial Times, 5 February, p. 9.
Brower, D. (2022) ‘US Natural Gas Prices Surge as Europe Spurns Russia Energy’,
Financial Times, 6 May, p. 8.
Chávez, S. (2022) ‘US Weapon Makers Face Battle to Meet Demand’, Financial Times,
10 May, p. 7.
Chazan, G. (2022) ‘Germany warns EU to rein in spending’, Financial Times, 23 May,
p. 2.
Chomsky, N. (2022) ‘How to Prevent World War III’, 12. Current Affairs, (last accessed 26 April 2022).
Commission Press Releases (2022) IP/22/924 and Quand A/22/1045, 15 February.
Condon, B.J. (2018) ‘Captain America and the Tarnishing of the Crown. The Feud
Between the WTO Appellate Body and the USA’, Journal of World Trade 52,
pp. 535–556.
de Gaulle, C. (1970, 1971) Memoirs of Hope: Renewal and Endeavor. New York: Simon
& Schuster Publisher.
Fleming, S., and Bounds, A. (2022) ‘Yellen and IMF Urge Additional Financial Aid for
Defenders’, Financial Times, 18 May, p. 2.
Fleming, S., and Olearchyk, R. (2022) ‘Ukraine Estimates Recovery Will Cost $750bn’,
Financial Times, 5 July, p. 2.
36
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
Foroohar, R. (2022) ‘Davos and the New Era of Deglobalisation’, Financial Times, 23
May, p. 21.
Foy, H. (2022) ‘Brussels plans help finance joint weapons procurement by states’,
Financial Times, 20 July, p. 2.
Foy, H., Hall, B., and Astrasheuskaya, N. (2022) ‘Macron Eschews Biden’s Accusation of
Genocide’, Financial Times, 14 April, p. 3.
Freeman, C. (2022) ‘Proxy War in Ukraine, Interview with Aaron Maté’, The Grayzone,
24 March. (last accessed 25 April 2022).
Ganesh, J. (2022) [2] ‘The US Will be the Ultimate Winner of the War in Ukraine’,
Financial Times, 6 April, p. 19.
Ganesh, J. (2022) [1] ‘The Ukraine Conflict is not About the Democracy vs. Autocracy’,
Financial Times, 23 March, p. 21.
Giles, C. (2022) ‘Backlash Against Russia Threatens to Bring Hold to 30 Years of Trade
Growth’, Financial Times, 6 April, p. 3.
Giles, C. (2022) ‘Russian Export Curbs Raise Risk of Stagflation Across Europe’,
Financial Times, 9 March, p. 3.
Goldberg, J. (2016) ‘World Chaos and World Order: Conversations with Henry
Kissinger’, (last accessed 24 May 2022).
Gross, A., and Varvitsioti, E. (2021) ‘Macron claims EU ‘naive’ over US interests –
French leader calls on bloc to strengthen its defences in wake of Aukus deal’,
Financial Times, 29 September, p. 2.
Grygiel, J. (2016) ‘The Return of Europe’s Nation-States: The Upside to the EU’s Crisis’,
Foreign Affairs, 5, p. 9. (last acces-
sed 26 April 2022).
Harding, L. (2010) ‘Ukraine extends lease for Russia’s Black Sea fleet’, The Guardian, 21
April. (last accessed 12 April 2022).
Hobbes, Th. (1651) Leviathan.
Hudson ,M. (2003, 2016) Super Imperialism. The Economic Strategy of American Empire,
2nd ed. London: Pluto Press Publisher.
Iškauskas, Č. (2008), ‘Sevastopol: The Russian Fleet Will Have to Clear Out’, Geo
Politika, 6 October, (last accessed 12
April 2022).
37
Joseph (Jože) Straus – The European Union after the Crisis: Risks and Opportunities
—The Problem of “Uncomfortable Knowledge” and “Institutionalised Forgetfulness”
Jacobs, J., and McCormick, M. (2022) ‘Oilfield Services Rebound in US Drilling Boom’,
Financial Times, 3 May, p. 7.
Kazmin, A., Fleming, S., and Bounds, A. (2022) ‘Draghi Urges End to Vetoes on EU
Security’, Financial Times, 4 May, p. 2.
Kellerbauer, M., Klamert, M., and Tomkin, J. (2019) (eds.), The EU Treaties and the
Charter of Fundamental Rights – A Commentary. Oxford: Oxford University
Press Publisher Article 42 (by Th. Ramopoulos), pp. 279–280.
Kolodko, G. (2022) ‘Ukraine recovery needs debt write-off and help from EU and
China’, Financial Times, 8 April, p. 19.
Lenaerts, K. (2022) ‘Concluding remarks by Mr. Koen Lenaerts, President of the Court
of Justice of the European Union’, EUnited in diversity: between common con-
stitutional traditions and national identities, International Conference, Riga,
Latvia, 2-3 September 2021, Conference Proceedings, Court of Justice of the
European Union, Luxembourg 2022.
Luce, E. (2021) [2], ‘Biden’s Afghanistan fiasco’, Financial Times, 21/22 August, p. 5.
Luce, E. (2021) [1], ‘Biden’s America is confused – and so is the world’, Financial Times,
24 August, p. 17.
Luce, E. (2021) ‘Biden bets on democracy – facing competition from China and Russia,
the White House is using summit with allies to outline a foreign policy that
is built around liberal value. But will it end pushing autocracies closer to-
gether?’, Financial Times, 9 December, p. 17.
Luce, E. (2022) [2] ‘Biden’s China Strategy Cannot Work with Weapons Alone’,
Financial Times, 18 May, p. 17.
Luce, E. (2022) [1] ‘US Can No Longer Afford to be Selective about Western Values’,
Financial Times, 22 April, p. 4.
Macron, E. (2017) ‘Initiative pour l’Europe – Discours d’Emmanuel Macron pour une
Europe souveraine, unie, démocratique’, (last accessed 24 May 2022). English
Synthesis of the Speech provided by the Élysée, (last accessed 24 May 2022).
Masters, B. (2022) ‘Fink Says War has Finished Off Globalization’, Financial Times, 25
March, p. 8.
Miller, J., and Solomon, E. (2022) ‘German Defence Sector Puts Foot on the Gas’,
Financial Times, 2 March, p. 9.
38
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
Miller, J., Kazmin, A., and Sciorilli Borrelli, S. (2022) ‘Germany Strikes Long-Term Gas
Accord with Qatar’, Financial Times, 21 March, p. 2.
Milne, R., and Fleming, S. (2022) ‘Estonia fears being ‘wiped from map’’, Financial
Times, 23 June, p. 2.
Nuland, V. (2022) Wikipedia, (last
accessed 12 April 2022).
Petersmann, E.U. (2018) ‘Between ‘Member Driven’ WTO Governance and
‘Constitutional Justice’: Judicial Dilemmas in GATT/WTO Dispute
Settlement’, Journal of International Economic Law 21, pp. 103–122.
Pfeifer, S., and Foy, H. (2022) ‘Europe’s war dividend’, Financial Times, 20 July, p. 15.
Pfeifer, S., and Klasa, H. (2022) ‘Defence Stocks Beat Global Indices on Expectations of
Higher Spending’, Financial Times, 23/24 April 2022, p. 15.
Pfeifer, S., et al. (2022) ‘Grim Energy Outlook for European Industry: Sectors Including
Aviation, Carmaking, Steel and Chemicals Braced for Closure After War
Sends Oil and Gas Prices Higher’, Financial Times, 8 March, p. 11.
Politi, J. (2022) ‘Biden Vows Security for Finland and Sweden’, Financial Times, 20 May,
p. 2.
Politi, J. (2022) ‘Biden’s Rhetoric Departs from Balancing Act over Russia – US Officials
Backtrack after President Appears to Support Removal of Putin’, Financial
Times, 28 March, p. 3.
Politi, J., and Foy, H. (2022) ‘Biden arrives in Europe on mission to keep western coun-
tries united’, Financial Times, 24 March, p. 4.
Politi, J., Schwartz, F., and Olearchyk, R. (2022), ‘US Wants Russia ‘Weakened’ and
Orders Return of Diplomats’, Financial Times, 26 April, p. 3.
Politi, J., Williams, A., Khan, M., Fleming, S., and Pop, V. (2021), ‘EU official warns of
‘something broken’ in relations with US’, Financial Times 22 September, p. 3.
Politi, J., Williams, A., Seddon, M., and Olearchyk, R. (2022), ‘Biden’s information war
with Putin: The US says it has published details intelligence about Russia’s
military plans in order to make it harder to launch an eventual invasion of
Ukraine. But some allies fear the tactics are exacerbating tensions’, Financial
Times, 19/20 February, p. 6.
Pop, V., Fleming, S., and Politi, J. (2022) ‘The New Era of Financial Warfare: From 9/11
to Russia’, Financial Times, 7 April, p. 17.
Popper, K. (1994, 2000) In Search for A Better World. London and New York: Routledge.
Popper, K. (1994) All Life is Problem Solving. London and New York: Routledge.
39
Joseph (Jože) Straus – The European Union after the Crisis: Risks and Opportunities
—The Problem of “Uncomfortable Knowledge” and “Institutionalised Forgetfulness”
Rachman, G. (2021) ‘Europe Still Lacks a Unifying Vision’, Financial Times, 28
September, p. 19.
Rachman, G. (2022) [1] ‘Has War in Ukraine Revived the West?’, Financial Times,
16/17 April, p. 5.
Rachman, G. (2022) [2] ‘Ukraine and the Start of a Second World War’, Financial
Times, 7 June, p. 17.
Rayner, S. (2012) ‘Uncomfortable Knowledge: The Social Construction of Ignorance
in Science and Environmental Discourses’, Economy and Society, No. 41, pp.
107–125.
Remarks by President Biden and Chancellor Scholz (2022), White House Press
Conference, 7 February. (last acces-
sed 24 May 2022).
Remarks by President Trump to the 73rd Session of the United Nations General Assembly
(2018) (last accessed 26 April 2022).
Schwartz, F. (2022) ‘US Makes ‘Profound Shift’ on Weapons Supply to Kyiv’, Financial
Times, 25 April, p. 3.
Seddon, M., and Foy, H. (2022) ‘Putin says peace talks at a ‘dead end’ and trains sights
on Ukraine land grab’, Financial Times, 25 April, p. 1.
Seddon, M., Olearchyk, R., Massoudi, A., and Zilber, N. (2022) ‘Moscow and Kyiv
explore neutrality plan’, Financial Times, 17 March, p. 1.
Sevastopulo, D. (2022) ‘Biden’s Lopsided China Strategy’, Financial Times, 27 April, p. 15.
Sevastopulo, D., and Peel, M. (2018), ‘Bolton Threatens ICC with Sanctions’, Financial
Times, 10 September, p. 1.
Sexton, J. (2011) The Monroe Doctrine: Empire and Nation in Nineteenth Century America.
New York: Hill and Wang Publishers.
Sherr, J. (2022) ‘Zelensky’s Muddled Neutrality Plan May Prove a Siren Song for
Ukraine’, Financial Times, 4 April, p. 19.
Siemens to withdraw from Russia after 170 years – The German company has already
taken a € 600 million hit from sanctions on Russia, (last accessed 24 May 2022).
Smith, C., and Politi, J. (2022) ‘Biden Plans Military Spending Surge in $ 5.8 tn Budget
Proposal’, Financial Times, 29 March, p. 1.
40
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
Spaak, P.-H. (1969) ‘Combats Inachevés’, Memoiren eines Europäers. Hamburg: Hoffman
& Campe Publisher.
Spalinger, A., von Schwerin, U., Büchenbacher, K., and Monn, J. (2022) ‘Welche Folgen
der Krieg in Europa für die Welt hat’, Neue Zürcher Zeitung, 29 March,
(last accessed 30 May 2022).
Spohr, C. (2022) ‘Putin’s War Has Backfired by Reviving the West’, Financial Times, 29
April, p. 17
Stein, T., von Buttler, C., and Kotzur, M. (2017) Völkerrecht, 14th ed. Munich: Fritz
Vahlen Publisher.
Stephens, P. (2019) ‘Why the US needs NATO as much as ever?’, Financial Times, 6
December, p. 11.
Storbeck, O. (2022) ‘Immediate Russian Gas Ban Would Cost Germany € 165 bn,
Bundesbank Warns’, Financial Times, 23/24 April, p. 1.
Straus, J. (2018) ‘Legal Order in the Draft: Europe on the Eve of the 100th Anniversary
of the Treaty of Versailles’, Annals of Fondazione Luigi Einaudi, Vol. LII. pp.
95–106.
Sylvers, E. (2022) ‘Italy circulates 4-Poin Peace Plan’, The Wall Street Journal, Live coverage,
(last
accessed 25 May 2022).
Taylor, P., and John, M. (2008), ‘Ukraine and Georgia Face Uphill Battle on NATO
Bid’, Reuters Politics, 1 April, (last accessed 25 April 2022).
The Economist (2019) ‘A president on mission’, The Economist, 9 November, pp. 17–18.
The Economist (2021) [1] ‘Overload – Foreign policy under Joe Biden’, The Economist,
24 April.
The Economist (2021) [2] ‘The End of American Hegemony, The World Ahead 2022,
United States’, The Economist, 13 December, p. 56.
The Economist (2022) [1] ‘Place your bets – Vladimir Putin is keeping the world gu-
essing’, The Economist, 29 January, pp. 17–19.
The Economist (2022) [2] ‘Ploughshares to Swords: A Risk-Averse Germany Reluctantly
Enters an Age of Confrontation’, The Economist, 19 March, pp. 19–21.
The Economist (2022) [3] ‘Pushing for ‘victory’’, The Economist, 30 April, p. 20.
The Economist (2022) [4] ‘The Builder’s Bill, the Ukrainian Economy is in Tatters and
Much of its Infrastructure Wrecked. Setting things right could cost half a tril-
lion dollars’, The Economist, 16 April, p. 20.
41
Joseph (Jože) Straus – The European Union after the Crisis: Risks and Opportunities
—The Problem of “Uncomfortable Knowledge” and “Institutionalised Forgetfulness”
The Economist (2022) [5] ‘The Concert of Europe’, The Economist, 26 March, p. 21.
The Economist (2022) [6] ‘The Revers Roosevelt Doctrine’, The Economist, 2 April, p. 42.
The News Iowa Capital Dispatch (2022) ‘U.S. to lend and lease military supplies Ukraine
under bill cleared by Congress’, 28 April, (last accessed 11 May 2022).
Trubek, D.M., and Santos, A. (eds.) (2006) The New Law and Economic Development – A
Critical Appraisal. Cambridge: Cambridge University Press Publisher.
Verdross, A., and Simma, B. (1984) Universelles Völkerrecht, 3rd ed. Berlin: Duncker &
Humblot Publishers.
Warren, J.A. (2014) The man who knew Russia best: George Kennan’s revealing dia-
ries, (last accessed 11 April 2022).
Wikipedia, Monroe Doctrine, (last
accessed 26 April 2022).
Wilson, T. (2022) ‘Severe Growth Impact Protected if EU Succeeds in Braking Russian
Gas Habit’, Financial Times, 8 April, p. 9.
Wolf, M. (2022) ‘Shocks from War in Ukraine are Many-Sided’, Financial Times, 27
April, p. 17.
43
To delo je ponujeno pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Brez predelav 4.0 Mednarodna.
Content on this publication is licensed under a Creative Commons Attribution-NoDerivatives 4.0 International licence.
(http://creativecommons.org/licenses/by-nd/4.0/)
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
LjubLjana Law Review, voL. LXXXii, 2022
Izvirni znanstveni članek / Scientific article
UDK / UDC: 347.9:061.1EU
DOI: 10.51940/2022.1.43-67
Damjan Kukovec*
Pomen meta-vizije Sodišča
Evropske unije za Slovenijo
1. Uvod
Ali imajo zadeve Sodišča Evropske unije skupno Arhimedovo točko, na katero bi
morale biti stranke in predvsem države članice kot Slovenija najbolj pozorne? Pravniki,
kolegi sodniki, politiki in akademiki napovedujejo, obravnavajo ter kritizirajo sodno pra-
kso Sodišča Evropske unije z najrazličnejših vidikov, med drugim z vidika ideologije,1
neoliberalizma,2 effet utile in teleologije,3 logike notranjega trga4 ali logike globalizacije,5
globlje integracije,6 pozitivizma7 in konstitucionalizma.8
* Doktor pravnih znanosti, sodnik Splošnega sodišča Evropske unije, damjan.kukovec@curia.europa.eu.
1 Ćapeta, 2018; Kukovec, 2015.
2 Somek, 2012.
3 Fennelly, 1996.
4 Kochenov idr., 2020, str. 14–15: »Državljanstvo EU še nima temeljnih pravic. […] odvisnost vseh
zahtevkov glede pravic iz državljanstva EU od delitve pristojnosti med EU in državami članicami ned-
vomno kaže na daljnosežne omejitve državljanstva EU. Delitev pristojnosti med EU in državami čla-
nicami na splošno sledi temu, kar lahko imenujemo čezmejna logika ali logika notranjega trga.« Glej
tudi Mulder (2018), ki trdi, da je izziv najti enotnost v družbeni raznolikosti, številni komentatorji
pa menijo, da je Sodišče ustavno podlago Evropske unije razlagalo tako, da je pravice dostopa do trga
preoblikovala v temeljne pravice in socialno politiko v omejevalno moč, ki jo je treba omejiti. Trdi, da
je Sodišče razvilo oceno sorazmernosti, ki lahko upošteva številne politične odločitve držav članic.
5 Meeusen (2020) denimo pravi, da je Sodišče v nedavni sodbi C-507/17 Google/CNIL »o oze-
meljskem obsegu pravil EU o varstvu podatkov in 'pravici do pozabe' uvedlo novo 'logiko globali-
zacije', ki jo je treba razlikovati od tradicionalne 'logike notranjega trga'.«
6 Glej Lebeck, 2011, str. 190: »Integracijski pristop tako do neke mere temelji na predpostavki, da so
demokratični postopki manj učinkoviti kot druge institucionalne zasnove za odpravo ovir, zaradi
česar morajo sodišča ukrepati pri reševanju težav.«
7 Somek, 2020.
8 Micklitz in Reich, 2014, str. 800–801.
2
44
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
Toda ali obstaja, poleg omenjenih delnih razlag, tudi neka enotna središčna vizija in
sila, ki bi lahko pojasnila posebno pot, ki jo ubira Sodišče?
Sodišče mora nenehno zagotavljati enotnost in skladnost evropskega pravnega siste-
ma, ki deluje na presečišču različnih nacionalnih pravnih sistemov in različnih jezikov.9
Kakšno bi lahko bilo organizacijsko načelo koherentnosti Sodišča glede na njegovo vlogo
v Evropski uniji?10
V tem članku dokazujem, da je avtonomija, opredeljena kot ideja novega pravnega
reda s svojim posebnim ontološkim in aksiološkim značajem, primer take enotne, uni-
verzalne meta-vizije, v okviru katere vse, kar Sodišče počne, pridobi poseben pomen in
doslednost. Prav z načelom avtonomije sodna praksa Sodišča postane celovita in do-
sledna, saj avtonomija omogoča najboljši predhodni vpogled v to, kaj lahko pričakujemo
od Sodišča v zvezi z njegovim odločanjem, kakor tudi naknadno razlago sodb Sodišča in
njihovo umestitev v mozaik pravnega reda Evropske unije. Rekonstrukcija sodne prakse
Sodišča glede na tako vizijo je izhodišče za pravno raziskovanje sodne prakse Sodišča.
Ob tem moram izraziti jasen pridržek. Nikoli ni mogoče odkriti vseh vzročnih verig
v nekem pravnem sistemu, kajti takih vzrokov je neskončno mnogo, vzroki sami pa so
lahko neznatni.11
Vendar pa, kot predlagam v tem članku, je avtonomnost mogoče razumeti kot enotno
sinoptično vizijo koherentnosti in integritete Sodišča. Glede na edinstven položaj Sodišča
v evropskem in svetovnem pravosodnem tkivu bi lahko avtonomijo upravičeno šteli za
njegovo osrednjo gonilno silo, saj odzvanja po vsej sodni praksi, in odvetniki, ki nastopajo
pred Sodiščem, jo spregledajo v svojo škodo. To velja tudi za Republiko Slovenijo, kar
bom posebej pokazal v drugem delu članka. Čeprav slovenskih primerov pred Sodiščem
ni posebej veliko, je v več pomembnih primerih pred Sodiščem EU, v katere je bila
Republika Slovenija neposredno vpletena, avtonomija prava EU odigrala ključno vlogo.
Ker je bil pomen avtonomije v razlogovanju Sodišča spregledan, so bile tudi ocene uspeha
Republike Slovenije v postopkih oziroma pričakovanja glede sodb Sodišča zato zmotne.
2. Pojem avtonomije v pravu Evropske unije
Pojem avtonomije na splošno ima lahko več pomenov. Najprej bom pojasnil zgodo-
vinski razvoj avtonomije v sodni praksi Sodišča in nekatere najbolj znane zadeve v zvezi
z avtonomijo, ki so privedle do njegovega razumevanja kot ščita pred drugimi pravnimi
sistemi, ki ščiti pravni red EU pred zunanjim nadzorom in vplivom.
9 Glej na primer Prechal in van Roermund, 2008.
10 Vedno znova se postavlja vprašanje vira skladnosti odločanja Sodišča Evropske unije v primerjavi
z nacionalnimi ustavnimi sodišči. Glej na primer Šadl in Bengoetxea, 2017. Za preučitev pojma
skladnosti v pravu Evropske unije glej tudi Duić, 2015.
11 Berlin, 1997, str. 459.
45
Damjan Kukovec – Pomen meta-vizije Sodišča Evropske unije za Slovenijo
Avtonomija je bila razumljena kot samouprava in sposobnost izbire lastne poti.12
Razumemo jo tudi kot odnos avtonomnega reda do drugih in sposobnost oblikovanja
tega odnosa.13 Nadalje je bila opisana kot simbol neodvisnosti, osvobojenosti zunanjega
nadzora ali vpliva.14 Pojem avtonomije obstaja tudi v mednarodnem javnem pravu, ven-
dar se je v pravu Unije razvil v samostojno idejo z natančnim pomenom.15
Avtonomijo ali trditev o neodvisnosti pravnega reda EU od nacionalnega prava držav
članic in mednarodnega prava so v literaturi označili za najbolj daljnosežno in verjetno
tudi najspornejše načelo Evropske unije.16 Šlo naj bi za enega od več elementov, ki skupaj
sestavljajo »bistvene elemente evropskega ustavnega prava«.17 Zamisel o »avtonomnem
pravnem viru« je bila osrednjega pomena za razvoj prava EU.18
Avtonomija se je na notranji ravni začela razvijati v razmerju do pravnih redov držav
članic v šestdesetih letih 20. stoletja. O njej se je razpravljalo predvsem v okviru nače-
la primarnosti in neposrednega učinka. Kot je to razvidno danes, možnost, da Unija
svoje pristojnosti izvaja neodvisno od držav članic, ob ustanovitvi Skupnosti ni bila sa-
moumevna, kar je zlasti razvidno iz stališč držav članic v postopku v zadevi Van Gend
en Loos.19 V tej sodbi je bilo zasejano seme avtonomije prava EU, s tem ko je Sodišče
vzpostavilo neposredni učinek in idejo »novega pravnega reda«, vključno s predpostavko,
da je vprašanje obstoja neposrednega učinka vprašanje prava EU, ki kot avtonomni prav-
ni red sâmo določa učinek in naravo prava Unije v nacionalnih pravnih redih.20
Pozneje pa je Sodišče v sodbi v zadevi Costa proti Enel navedlo, da bi lahko bila
predpostavka novega pravnega reda, ki ima neposredni učinek, uspešna le, če bi bil
12 Odermatt, 2016.
13 Van Rossem, 2013.
14 Vajda, 2019, str. 9.
15 Odermatt, 2016, str. 3–5. Glede različnih načinov razumevanja avtonomije glej tudi Ziegler, 2017;
Molnár, 2016.
16 Schilling, 1996.
17 Lavranos, 2010. Lavranos avtonomijo navaja poleg drugih pojmov, kot sta razdelitev pristojnosti,
določena v Pogodbah EU, in izključna pristojnost Sodišča.
18 Sodba Sodišča z dne 15. julija 1964 v zadevi Flaminio Costa proti E.N.E.L., ECLI:EU:C:1964:66,
zadeva 6–64. Po mnenju Sodišča: »[Z]oper pravo, izvirajoče iz avtonomnega vira, nastalo s Pogodbo,
zaradi njegove izvirnosti ni mogoče sodno nasprotovati s kakršnimi koli notranjimi besedili, ne da
bi izgubilo svojo skupnostno naravo in ne da bi bila ogrožena pravna podlaga Skupnosti«.
19 Sodba Sodišča z dne 5. februarja 1963 v zadevi NV Algemene Transport- en Expeditie Onderneming van
Gend & Loos proti Nizozemski Inland Revenue Administration, ECLI:EU:C:1963:1, zadeva 26–62.
20 De Witte, 2012; Schütze, 2007. Glej tudi sodbo Sodišča z dne 30. septembra 1987 v zadevi Meryem
Demirel proti Stadt Schwäbisch Gmünd, ECLI:EU:C:1987:400, zadeva 12/86, v kateri je Sodišče
priznalo neposredni učinek nekaterih sporazumov v skladu z merili iz sodbe Van Gend en Loos.
46
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
vzpostavljen »avtonomen pravni vir« ali »une source autonome«21 v francoščini.22 Po mne-
nju Sodišča bi lahko brez take podlage razlogi nacionalne ustavnopravne narave ogrozili
načeli neposrednega učinka in primarnosti. To je bilo še jasneje poudarjeno v sodbah
Stauder23 in Internationale Handelsgesselschaft24. Namen načela primarnosti je tako pre-
prečiti znatna izkrivljanja pri uporabi prava EU v državah članicah.25
Poleg tega Sodišče avtonomijo izrecno omenja v sodni praksi na področju zunanjih
odnosov, kadar želi ohraniti nadzor in svojo izključno pristojnost za razlago in uporabo
prava Evropske unije.26 V Mnenju 2/1327 v zadevi Mox Plant28 in v zadevi Achmea29 je
postalo jasno, da cilj varstva avtonomije v teh primerih izhaja iz 344. člena Pogodbe, ki
preprečuje, da bi države članice spore, ki se nanašajo na pravo EU, predložile sodiščem,
ki niso Sodišče.30 V skladu s tem členom mora biti »razlaga ali uporaba Pogodb« pridr-
žana Sodišču.
Še en primer, v katerem je Sodišče zavarovalo avtonomijo prava Unije, je Mnenje
1/91.31 V tej zadevi je Sodišče zavrnilo novoustanovljeno sodišče EEA, ker bi bilo pristoj-
21 Van Rossem, 2013.
22 Angleška različica sodbe govori o »independent« namesto »autonomous«. Druge jezikovne različice,
vključno s francoskim izvirnikom, pa dosledno govorijo o »autonome« (francoščina in nizozemščina)
oziroma »Autonomen« v nemščini.
23 Sodba Sodišča z dne 12. novembra 1969, Erich Stauder proti Stadt Ulm, ECLI: ECLI:EU:C:1969:57,
zadeva 29-69.
24 Sodba Sodišča z dne 17. decembra 1970, Internationale Handelsgesellschaft mbH v Einfuhr- und
Vorratsstelle für Getreide und Futtermittel, ECLI: ECLI:EU:C:1970:114, zadeva 11-70.
25 Van Rossem, 2013.
26 Odermatt, 2016, str. 5; Van Rossem, 2013, str 19.
27 Mnenje Sodišča (občna seja) z dne 18. decembra 2014, Pristop Evropske unije k Evropski konvenciji
o varstvu človekovih pravic, ECLI:EU:C:2014:2454, Mnenje 2/13.
28 Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 30. maja 2006, Komisija Evropskih skupnosti proti Irski,
ECLI:EU:C:2006:345, zadeva C-459/03, točka 154 obrazložitve. V ozadju zadeve je bil spor med
Združenim kraljestvom in Irsko glede jedrskega objekta na obali Irskega morja. Irska je začela arbit-
ražni postopek proti Združenemu kraljestvu v skladu z določbami o reševanju sporov Konvencije
Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu (UNCLOS), ki je svetovni večstranski spo-
razum o pomorskem pravu. Ker bi tribunal sprejel odločitev na področju, ki se nanaša na pravo EU,
za katerega je izključno pristojno Sodišče EU, je Sodišče ugotovilo, da je Irska s tem kršila Pogodbe.
29 Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 6. marca 2018, Slowakische Republik proti Achmea BV, ECLI:
EU:C:2018:158, zadeva C-284/16. S to sodbo je Sodišče končalo možnost sporazumov o varstvu
naložb med državami članicami. Za kritiko zaradi nižanja varstva vlagateljev glej Ankersmit, 2018;
Gaffney, 2018.
30 Sodba Achmea je bila deležna številnih kritik zaradi nižanja standardov procesnega in materialnega
varstva evropskih vlagateljev v času, ko jih najbolj potrebujejo. Glej Kochenov in Lavranos, 2021.
31 Mnenje Sodišča EU z dne 14. decembra 1991, Osnutek sporazuma med Skupnostjo na eni strani in
državami Evropskega združenja za prosto trgovino na drugi strani o vzpostavitvi Evropskega gospodar-
skega prostora, ECLI:EU:C:1991:490, Mnenje 1/91, točka 35 obrazložitve.
47
Damjan Kukovec – Pomen meta-vizije Sodišča Evropske unije za Slovenijo
no za zagotavljanje enotne uporabe pravil Sporazuma EGP, ki so formulirana enako kot
pravila EU. S tem bi se ustvarila vzporedna in zavezujoča razlaga novega sodišča, pri
čemer bi se pristojnost za razlago prava Unije dejansko predala drugemu sodišču, kar
bi kršilo avtonomijo prava EU. Mednarodne pogodbe, ki jih sklene Unija, namreč ne
morejo spremeniti pristojnosti njenih organov, vključno s pristojnostmi Sodišča, kot so
določene v Pogodbah.32
Sodišče uveljavlja svojo pristojnost s ciljem zagotovitve enotne in skladne razlage
prava Unije.33 V Mnenju 1/17 glede poglavja o naložbah v celovitem gospodarskem in
trgovinskem sporazumu med EU in Kanado (CETA) je denimo Sodišče presodilo, da
je avtonomnost njegovega odločanja bila zagotovljena.34 Sistem za reševanje sporov med
vlagatelji in državo v okviru sporazuma CETA je prestal preizkus varstva avtonomnega
pravnega reda,35 ker je bil po presoji Sodišča sistem zasnovan tako, da odločanje ni posegal
v avtonomno odločanje Sodišča, podobno kot pri odborih STO za reševanje sporov, kate-
rih poročila nimajo neposrednega učinka in so popolnoma ločena od odločanja Sodišča.
Sodišče se je z enotnostjo in učinkovitostjo avtonomnega pravnega reda EU ukvarja-
lo tudi v več drugih zadevah v zvezi z odnosom prava Unije do mednarodnega prava.36
Najpomembnejši primer je sodba Kadi, v kateri se je Sodišče sklicevalo na »samostojnost
pravnega sistema Skupnosti« in pojasnilo, da je izključna pristojnost, ki mu jo podeljuje
Pogodba, »del temeljev Skupnosti«.37 Sodišče je tudi jasno navedlo, da ni dopustno s pra-
32 Mnenje Sodišča EU (občna seja) z dne 8. marca 2011, Sporazum o vzpostavitvi enotnega sistema za
reševanje patentnih sporov, ECLI:EU:C:2011:123, Mnenje 1/09, točke 76–89 obrazložitve. Glej tudi
mnenje Sodišča z dne 18. aprila 2002, Sporazum o vzpostavitvi Skupnega evropskega zračnega prostora,
ECLI:EU:C:2002:231, Mnenje 1/00, točka 12 obrazložitve in naslednje; Mnenje Sodišča EU z dne
26. aprila 1977, Draft Agreement establishing a European laying-up fund for inland waterway vessels,
ECLI:EU:C:1977:63, Mnenje 1/76. V Mnenju 1/76 je Sodišče zavrnilo oblikovanje sodnega organa,
ki bi ga sestavljalo šest sodnikov Sodišča in eden iz Švice, saj bi se slednji soočili s konfliktom zvestobe.
33 Mnenje Sodišča z dne 14. decembra 1991, Osnutek sporazuma o vzpostavitvi Evropskega gospodarske-
ga prostora, EU:C:1991:490, Mnenje 1/91, točka 40 obrazložitve.
34 Glej Eckes, 2020. Sporazum je določal, da mehanizem reševanja sporov med vlagatelji in državo
»ni pristojen za odločanje o zakonitosti ukrepa, ki domnevno pomeni kršitev sporazuma CETA«;
drugič, »lahko po potrebi upošteva notranje pravo pogodbenice kot dejansko vprašanje«; tretjič,
»upošteva prevladujočo razlago notranjega prava s strani sodišč ali organov te pogodbenice«; in
četrtič, »kakršni koli pomen, ki ga nacionalnemu pravu določi Sodišče, ni zavezujoč za sodišča ali
organe te pogodbenice«.
35 Prav tam.
36 Obstaja bogata literatura o razmerju med mednarodnim pravom in pravom EU. Glej na primer
Weiler in Haltern, 1996; Schilling, 1996; Barents, 2004; De Witte, 2010.
37 Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 3. septembra 2008, Yassin Abdullah Kadi in Al Barakaat International
Foundation proti Svetu Evropske unije in Komisiji Evropskih skupnosti, ECLI:EU:C:2008:461, zdru-
ženi zadevi C-402/05 P in C-415/05 P, točka 282 obrazložitve
48
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
vili mednarodnega prava zaobiti načela vladavine prava, na katerem temeljijo Pogodbe,
in zlasti osrednjega vidika poslanstva Sodišča – sodnega nadzora in varstva pravic.38
Razprave in kritike te sodne prakse o avtonomiji, ki je sledila, so se osredinile na njen
jurisdikcijski značaj, ki Evropsko unijo ščiti pred zunanjim nadzorom in vplivanjem.
Avtonomija je bila z redkimi izjemami39 večkrat tarča akademske kritike, zlasti na račun
učinkovitega sodelovanja EU v mednarodnem pravnem redu,40 vključno s pristopom k
Evropski konvenciji o človekovih pravicah.41
Menim, da tako razumevanje ne upošteva v celoti osrednje vloge, ki jo ima avtono-
mija v sodni praksi Sodišča.
3. Avtonomija v sodni praksi Sodišča
V tem razdelku bom analiziral, kako avtonomija zagotavlja splošno normativno
strukturo odločanja Sodišča in usmerja njegovo pravno argumentacijo, tudi če v sodni
praksi ni izrecno omenjena. Opredelil bom nekatere »globoke tokove« avtonomije, ki
tečejo skozi sodno prakso, ne da bi jih hotel opredeliti izčrpno. V razdelku pojasnjujem,
kako avtonomija na številne načine vodi Sodišče k sklepu, da ena razlaga zagotavlja boljšo
utemeljitev obstoječe ustavne prakse kot kakšna druga.
Če avtonomijo razumemo kot način, s katerim Sodišče ščiti lastno pristojnost, kot
izhaja iz zadev, predstavljenih v prejšnjem razdelku, bi opazili, da je po zadevi Costa Enel
pojem avtonomije preprosto izginil in se vnovič pojavil šele v začetku devetdesetih let 20.
stoletja42 v Mnenju 1/91.43 To bi bilo mogoče, če bi bila avtonomija v sodni praksi res
38 Prav tam.
39 Halberstam, 2015.
40 De Búrca, 2009; Odermatt, 2016, str. 5; De Witte, 2010, str. 150. Za kritiko zadeve Mox Plant glej
Koskenniemi, 2007; Klabbers, 2009, str. 148.
41 De Witte, 2014; Halberstam, 2015; Eeckhout, 2015; Malenovský, 2015; Picod, 2015; Spaventa,
2015; Kochenov, 2015.
42 Van Rossem, 2013, str. 15. Avtor pokaže le nekatere »izjeme«, in sicer da se je glede razmejitve
odnosov med EU in državami članicami ta pojem pojavil le v sodbi Sodišča Evropske unije z dne
17. decembra 1970, Internationale Handelsgesellschaft mbH proti Einfuhr- und Vorratsstelle für
Getreide und Futtermittel, ECLI:EU:C:1970:114, zadeva C-11/70, v kateri je Sodišče pojasnilo, da
pravilo primarnosti ne pomeni izjeme za norme ustavne narave. Glej še sodbo Sodišča (peti se-
nat) z dne 18. januarja 1984 v zadevi Ekro BV Vee- en Vleeshandel proti Produktschap voor Vee en
Vlees, ECLI:EU:C:1984:11, točka 11 obrazložitve, in z dne 19. septembra 2000, Veliko vojvodstvo
Luksemburg proti Berthe Linster, Aloyse Linster in Yvonne Linster, ECLI:EU:C:2000:468, točka 43
obrazložitve, v kateri je Sodišče poudarilo pomen »avtonomne in enotne razlage« ukrepov Skupnosti.
43 Mnenje Sodišča z dne 14. decembra 1991, Osnutek sporazuma med Skupnostjo na eni strani in drža-
vami Evropskega združenja za prosto trgovino na drugi strani o vzpostavitvi Evropskega gospodarskega
prostora, ECLI:EU:C:1991:490, Mnenje 1/91.
49
Damjan Kukovec – Pomen meta-vizije Sodišča Evropske unije za Slovenijo
omejena na primere, v katerih je avtonomija izrecno omenjena, vendar trdim, da čeprav
ni bila več izrecno omenjena, avtonomija po Costa Enel ni nikoli izginila.
Razprave o avtonomiji z vidika sodne pristojnosti so predpostavljale, da avtonomija
deluje na zunanjem robu pravnega reda EU in ga ščiti pred zunanjimi vplivi.44 Vendar pa
je avtonomija osrednja sila sodne prakse EU, ki je na zunanji meji prava EU le najbolj
vidna, vendar dejansko prežema pravni sistem kot celoto. Včasih je vidna in jo Sodišče iz-
recno omenja, v drugih primerih pa ni, vendar je kljub temu vseprisotna v sodbah Sodišča.
Sodišče je v Mnenju 2/13 potrdilo vseprisotnost avtonomije v pravnem redu EU.45
Pojasnilo je, da se avtonomija nanaša na ustavno strukturo Evropske unije, naravo prava
EU, načelo vzajemnega zaupanja med državami članicami, sistem varstva temeljnih pra-
vic, ki ga določa Listina, materialne določbe prava Unije, »ki neposredno prispevajo k
uresničevanju evropskega povezovanja«,46 vključno z določbami Pogodbe, ki zagotavljajo
prosti pretok blaga, storitev, kapitala in oseb, državljanstvo Unije, območje svobode,
varnosti in pravice ter politiko konkurence.47 Poleg tega se avtonomija nanaša na načelo
lojalnega sodelovanja in na sistem sodnega varstva Unije, katerega temelj je predlog za
sprejetje predhodne odločbe iz 267. člena PDEU.48
Mnenje 2/13 potrjuje, da so sodbe, v katerih je avtonomija izrecno omenjena, le
odraz precej večjega podtalnega pojava. Analiza njegove vseprisotnosti, ki sledi v nadalje-
vanju, razkriva strukturo avtonomije in njen normativni vpliv, saj nenehno nastopa kot
način pravnega razlogovanja.
3.1. Avtonomija, ki deluje vidno
Kot je navedeno v prejšnjem razdelku, je avtonomija najbolj vidna v sodni praksi
EU, ki ščiti Evropsko unijo pred zunanjim nadzorom in vplivom. Ti sodni primeri, kot
so Mnenje 2/13, Kadi, Mox Plant in Achmea, so sprožili plaz razprav in kritik.49 Vendar
osredinjanje na take primere ne upošteva popolnoma posebnega značaja avtonomije,
44 Van Rossem, 2013, str. 27–31; Odermatt, 2016.
45 Mnenje Sodišča (občna seja) z dne 18. decembra 2014, Pristop Evropske unije k Evropski konvenciji
o varstvu človekovih pravic, ECLI:EU:C:2014:2454, Mnenje 2/13.
46 Lenaerts, 2019.
47 Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 5. decembra 2017, Kazenski postopek zoper M. A. S. in M. B.,
ECLI:EU:C:2017:936, zadeva C-42/17.
48 Prav tam, točke 174–176 obrazložitve.
49 Van Rossem, 2013, poleg teh štirih zadev omenja le še tri druge zadeve, v katerih Sodišče izrecno
omenja pojem avtonomije, in sicer sodbo Sodišča z dne 17. decembra 1970 v zadevi Internationale
Handelsgesellschaft, ECLI:EU:C:1970:114, zadeva 11–70; mnenje Sodišča z dne 18. aprila 2002,
Sporazum o vzpostavitvi Skupnega evropskega zračnega prostora, ECLI:EU:C:2002:231, Mnenje
1/00, in mnenje Sodišča (občna seja) z dne 8. marca 2011, Sporazum o vzpostavitvi enotnega sistema
za reševanje patentnih sporov, ECLI:EU:C:2011:123, Mnenje 1/09.
50
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
zato bom predstavil še nekatere druge primere iz sodne prakse Sodišča, v katerih avtono-
mija deluje vidno.
Avtonomija je najbolj vidna, kadar se Sodišče sklicuje na »avtonomno razlago«.
Sodišče pogosto poudarja, da iz zahtev po enotni uporabi prava Unije in načela enakosti
izhaja, da je treba izraze iz določb prava Unije, ki se za opredelitev smisla in obsega ne
sklicujejo izrecno na pravo držav članic, običajno razlagati avtonomno in enotno v vsej
EU, neodvisno od nacionalnega prava.50
Avtonomija je pomembna zlasti, kadar bi lahko pojmi prava Unije, če so odvisni od
posebnosti upoštevne zakonodaje držav članic, povzročili razhajanja pri njihovi uporabi
v Evropski uniji.51 Obstajajo številni primeri take razlage, denimo glede pojma »sodišče«,
ki lahko ali mora vložiti predlog za sprejetje predhodne odločbe v postopku predhod-
nega odločanja na podlagi 267. člena PDEU. Pri tej razlagi se upošteva več dejavnikov,
vključno s tem, ali je zadevno sodišče ustanovljeno z zakonom, ali je stalno in obvezno
pristojno, ali odloča kontradiktorno in ali je neodvisno.52
Sodišče včasih opozarja, da je treba avtonomni pojem prava EU, kadar ni opredeljen
v Pogodbah, razlagati v skladu z njegovim običajnim pomenom v vsakdanjem jeziku, kot
je na primer pojem »oddani glasovi« iz četrtega odstavka 354. člena PDEU.53 Poleg tega,
kar je sicer tudi na splošno značilno za odločanje Sodišča, pa je avtonomija zelo pogosto
podprta tudi s teleološkim sklepanjem54 ali sklepanjem na podlagi effet utile, kadar je
treba pri razlagi upoštevati ne le besedilo te določbe, ampak tudi njen kontekst in cilj. To
je le majhen vzorec zadev, v katerih Sodišče obravnava avtonomno razlago. Ta vprašanja
se pojavljajo na različnih področjih prava EU in Sodišče zelo pogosto niti ne razpravlja o
razlagi v smislu njene »avtonomije«, saj nekateri izrazi tako jasno zahtevajo avtonomno
razlago, da jo Sodišče uporablja brez njene navedbe. Opredelitev pojma »cilj« ali »pos-
ledica« kršitev 101. člena PDEU, pojem »selektivnost državne pomoči« iz 107. člena
PDEU ali pojem »posamično in neposredno nanašanje« za namene aktivne legitimacije
50 Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 16. julija 2020, AFMB in drugi proti Raad van bestuur van de
Sociale verzekeringsbank, ECLI:EU:C:2020:565, zadeva C-610/18, točka 50 obrazložitve; sodba
Sodišča (peti senat) z dne 18. januarja 1984, Ekro BV Vee- en Vleeshandel/Produktschap voor Vee en
Vlees, ECLI:EU:C:1984:11, zadeva 327/82, točka 11 obrazložitve; sodba Sodišča z dne 19. sep-
tembra 2000, Veliko vojvodstvo Luksemburg proti Berthe Linster, Aloyse Linster in Yvonne Linster,
ECLI:EU:C:2000:468, točka 43 obrazložitve.
51 Sodba Sodišča (peti senat) z dne 21. januarja 2016, Les Jardins de Jouvence SCRL proti État belge,
ECLI:EU:C:2016:36, zadeva C-335/14, točka 47 obrazložitve.
52 Glej na primer sodbo Sodišča (četrti senat) z dne 31. januarja 2013, Valeri Hariev Belov proti CHEZ
Elektro Balgaria AD in drugi, zadeva C-394/11, točka 38 obrazložitve.
53 Glej na primer sodbo Sodišča (veliki senat) z dne 3. junija 2021, Madžarska proti Evropskemu par-
lamentu, ECLI:EU:C:2021:426, zadeva C-650/18.
54 Glej na primer Šadl, 2015.
51
Damjan Kukovec – Pomen meta-vizije Sodišča Evropske unije za Slovenijo
na podlagi 263. člena PDEU so le nekateri primeri, v katerih avtonomije ni treba navesti,
čeprav aktivno deluje.
3.2. Avtonomija kot globoki tok razlogovanja
V številnih primerih ima avtonomija nevidno dejavno in odločilno vlogo, saj zagota-
vlja usmeritev in naknadno razlago odločanja Sodišča ter njegovo končno koherentnost,
kar bom prikazal z analizo sodne prakse Sodišča.
Eden najboljših primerov je sodba v zadevi ERTA.55 S to sodbo je Sodišče vzpostavi-
lo tako imenovano doktrino ERTA o implicitnih zunanjih pristojnostih, po kateri ima
notranja pristojnost EU prednost pred zunanjimi akti držav članic. Sodišče je zavrnilo
medvladno in pomožno vlogo Sveta ter naredilo pomemben korak k še popolnejšemu
avtonomnemu pravnemu redu. Sodišče je s to sodbo močno omejilo države članice v
zunanjih odnosih s tem, ko je razvilo doktrino o paralelizmu norm na notranji in zu-
nanji ravni ter povečalo jurisdikcijsko avtonomijo Unije, ne da bi sploh omenilo pojem
avtonomije.56
Možno je, da je bila ERTA v razpravah o avtonomiji spregledana, ker v tej sodbi,
tako kot pri številnih drugih, avtonomija prava EU ni izrecno omenjena, čeprav je vodila
razlogovanje Sodišča. Slednje se res ni sklicevalo na »novi pravni red« ali »samostojnost«,
vendar je navedlo, da je treba upoštevati celotno sistematiko Pogodbe nič manj kot njene
materialne določbe.57 Cilj zagotavljanja enotnosti avtonomnega pravnega sistema jasno
izhaja iz odstavka, ki pravi, da:
»vsakokrat, ko [EU] zaradi izvajanja skupne politike, predvidene v Pogodbi, sprej-
me določbe, ki določajo skupna pravila, ne glede na njihovo obliko, države članice
nimajo več pravice, da bi posamično ali celo kolektivno sprejemale obveznosti do
tretjih držav, ki vplivajo na ta pravila ali spreminjajo njihovo področje uporabe«.58
Poleg tega pa je že generalni pravobranilec D. Dutheillet de Lamothe tlakoval pot
argumentaciji Sodišča s svojimi sklepnimi predlogi, v katerih je zastopal stališče, po kate-
55 Sodba Sodišča z dne 31. marca 1971, Komisija Evropskih skupnosti proti Svetu Evropskih skupnosti,
ECLI:EU:C:1971:32, zadeva 22–70. Postopek je zadeval sklenitev Evropskega sporazuma o delu
posadk vozil (»ERTA«) v okviru Sveta, za katerega so države članice menile, da predstavlja medna-
rodni sporazum med državami članicami in ne akt Sveta, in ga sklenile po medvladnem postopku.
Komisija je glede na obstoj predhodne uredbe, ki ureja to področje, ugotovila, da sporazum posega
v notranjo pristojnost na področju prometa, in je zadevo predložila Sodišču.
56 Prav tam, točka 22 obrazložitve. Sodišče je trdilo, da na podlagi pristojnosti Unije na področju
prometne politike in načela lojalnega sodelovanja v povezavi »iz tega sledi, da države članice zunaj
okvira institucij Unije ne morejo prevzeti obveznosti, ki bi lahko vplivale na ta pravila ali spremenile
njihovo področje uporabe, če so pravila Unije sprejeta za doseganje ciljev Pogodbe«.
57 Prav tam, točka 15 obrazložitve.
58 Prav tam.
52
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
rem bi države članice s pogajanji o mednarodnem sporazumu pomenile grožnjo za »novi
pravni red« v smislu sodbe Van Gend en Loos.59
V nasprotju s temeljnima sodbama Van Gend en Loos in Costa Enel pa je bila doktrina
ERTA celo izrecno vključena v Pogodbi.60 Čeprav je sodba nedvomno pomembna za
učinkovito izvajanje avtonomije Evropske unije na področju zunanjih odnosov in se zato
zdi najpomembnejša za vidik zunanje avtonomije s tem, ko države članice ne smejo spod-
kopavati mednarodnega delovanja EU,61 pa je enako pomembna za notranjo avtonomijo
Unije. Sodba ni rešila le sporov o pristojnosti med institucijami EU, temveč tudi nekatere
spore glede notranjih pristojnosti med državami članicami in institucijami EU.62
Sodišče je v sodbi ERTA jasno navedlo, »da v zvezi z izvajanjem določb Pogodbe ni
mogoče ločiti sistema notranjih ukrepov [Unije] od sistema zunanjih odnosov«.63 Sodišče
je izrazilo gotovost o tem, da je avtonomija nedeljiva. Samo EU, ki lahko ima skladen
sklop avtonomije na področju sodne pristojnosti, lahko táko avtonomijo izvaja tudi nav-
zven. Sodba v zadevi ERTA je tako most med zunanjo avtonomijo v razmerju do medna-
rodnega prava in avtonomijo v razmerju do pravnih sistemov držav članic ter dokazuje
njuno enotnost,64 ne da bi sploh omenila idejo o avtonomiji.
4. Trije primeri iz slovenske sodne prakse
ERTA je bil le eden od ustavnopravno najpomembnejših primerov, v katerem je av-
tonomija neopazno odigrala odločilno vlogo. V tem razdelku bom svojo tezo preveril
na treh primerih, ki neposredno zadevajo Slovenijo. Izbrani primeri bi si bili težko bolj
različni, saj gre za različne vrste postopkov pred Sodiščem EU in za popolnoma nepo-
59 Prav tam.
60 Drugi odstavek 3. člena PDEU določa, da ima Unija izključno pristojnost za sklenitev mednarod-
nega sporazuma, kadar je ta sklenitev določena v zakonodajnem aktu Unije ali je potrebna, da se
Uniji omogoči izvajanje njene notranje pristojnosti, ali kolikor lahko vpliva na skupna pravila ali
spremeni njihovo področje uporabe. Prvi odstavek 216. člena PDEU določa, da lahko Unija tudi v
takih primerih sklene mednarodni sporazum, ne le če je to izrecno določeno v Pogodbi.
61 Odermatt, 2016, str. 1.
62 Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 4. septembra 2014, Evropska komisija proti Svetu Evropske unije,
ECLI:EU:C:2014:2151, zadeva C-114/12; Mnenje Sodišča (veliki senat) z dne 14. oktobra 2014,
adhésion d’États tiers à la Convention de La Haye, ECLI:EU:C:2014:2303, mnenje 1/13; Sodba
Sodišča (veliki senat) z dne 5. decembra 2017, Zvezna republika Nemčija proti Svetu Evropske unije,
ECLI:EU:C:2017:935, zadeva C-600/14; Mnenje Sodišča (občna seja) z dne 16. maja 2017, Accord
de libre-échange avec Singapour, Mnenje 2/15.
63 Sodba Sodišča z dne 31. marca 1971, Komisija Evropskih skupnosti proti Svetu Evropskih skup-
nosti, ECLI:EU:C:1971:32, zadeva 22–70, točka 19.
64 Nekdanji sodnik Allan Rosas je opozoril, da mora vsaka smiselna študija ustavnega reda Unije
vključevati zunanje odnose Unije. Rosas in Armati (2018).
53
Damjan Kukovec – Pomen meta-vizije Sodišča Evropske unije za Slovenijo
vezana pravna področja. Toda čeprav vsaj na videz delujejo popolnoma nepovezano, jih
razen tega, da so povezani z Republiko Slovenijo, povezuje tudi dejstvo, da je v prav vseh
v razlogovanju Sodišča prisotna avtonomija, čeprav je Sodišče ni izrecno omenilo.
4.1. Zadeva Detiček, prvi slovenski primer predhodnega odločanja
Zadeva Detiček je prvi primer predhodnega odločanja, ki ga je sprožilo Višje sodišče
v Mariboru s sklepom z dne 19. oktobra 2009. Zadeva se nanaša na pravosodno sode-
lovanje v civilnih zadevah, natančneje na zakonske spore in spore v zvezi s starševsko
odgovornostjo. Predlog za sprejetje predhodne odločbe se je nanašal na razlago Uredbe
Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter iz-
vrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo
ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000 (»uredba Bruselj II bis«).65
Uredba Bruselj II bis je na podlagi načela medsebojnega zaupanja med državami čla-
nicami vzpostavila režim samodejnega priznavanja in izvrševanja sodnih odločb, izreče-
nih v državi članici, kot izhaja iz prvega in tretjega odstavka 21. člena te uredbe. Uredba
»sodno odločbo« opredeljuje kot odločbo o razvezi, prenehanju življenjske skupnosti
ali razveljavitvi zakonske zveze, kakor tudi sodno odločbo, ki se nanaša na starševsko
odgovornost, in jo je izdalo sodišče države članice, ne glede na to, kakšno je ime sodne
odločbe, skladno s četrto točko prvega odstavka 2. člena Uredbe.
Dejstva v tej zadevi so bila naslednja. Jasna Detiček, slovenska državljanka, njen mož,
italijanski državljan, sta več let živela v Rimu, in imela hčerko. Leta 2007 sta pred pristoj-
nim sodiščem v Italiji začela postopek razveze zakonske zveze, v okviru katerega sodišče
odloča tudi o varstvu in vzgoji otrok. Italijansko sodišče je julija 2007 hčerko začasno
zaupalo v izključno varstvo in vzgojo očetu. Istega dne je mama s hčerko zapustila Italijo
in odšla v Slovenijo. Slovenska sodišča so sklep italijanskega sodišča oktobra 2008 do-
končno razglasila za izvršljiv, na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča se je tako začel izvr-
šilni postopek za izročitev otroka očetu. Gospa Detiček je nato novembra istega leta pri
Okrožnem sodišču v Mariboru vložila predlog za izdajo začasne odredbe za predodelitev
otroka v varstvo in vzgojo njej. To sodišče je čez en mesec s sklepom ugodilo njenemu
predlogu in ji hčerko začasno zaupalo v varstvo in vzgojo. Svojo odločitev pa je oprlo na
20. člen Uredbe št. 2201/2003 v povezavi s 13. členom Haaške konvencije iz leta 1980
in jo obrazložilo s spremenjenimi okoliščinami in otrokovimi koristmi, saj naj bi se hčer-
ka v tem času že vživela v socialno okolje v Sloveniji, vrnitev v Italijo pa bi ji povzročila
nepopravljivo škodo, prav tako pa je hčerka tudi sama izjavila, da želi ostati pri materi.
Oče je pri istem sodišču vložil ugovor zoper izvršbo, ki ga je sodišče junija 2009 zavrnilo.
Nato je oče proti temu sklepu vložil pritožbo pri Višjem sodišču v Mariboru, ki je v teh
65 Uradni list EU, št. L 338, str. 1.
54
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
okoliščinah prekinilo odločanje in Sodišču EU v predhodno odločanje predložilo dve
vprašanji.
Predložitveno sodišče je zanimalo, ali je slovensko sodišče v skladu z 20. členom
Uredbe št. 2201/2003 pristojno izdati ukrep zavarovanja, če je sodišče druge države čla-
nice, ki je po tej uredbi pristojno za odločanje o glavni stvari, že izdalo ukrep zavarovanja,
ki je razglašen za izvršljivega v Republiki Sloveniji. V primeru pritrdilnega odgovora je
mariborsko sodišče še zanimalo, ali lahko slovensko sodišče z izdajo ukrepa zavarovanja
spremeni oziroma razveljavi pravnomočen in izvršljiv ukrep zavarovanja, izdan po sodi-
šču druge države članice, ki je po Uredbi pristojno za odločanje o glavni stvari.
Sodišče EU je svojo odločitev v zadevi Detiček utemeljilo na stališču, da bi možnost
slovenskega sodišča, da spremeni pravnomočno odločitev pristojnega sodišča v drugi
državi članici, nasprotovala načelu medsebojnega priznavanja sodnih odločb, kot izhaja
iz Uredbe in ki sámo temelji na načelu medsebojnega zaupanja med državami članicami,
s tem pa bi bili ogroženi temelji skupnega pravosodnega prostora.
Sodišče je zavarovalo ontološki značaj avtonomnega pravnega reda in mu dalo pred-
nost pred varstvom otrokovih koristi. Moralo se je zanesti na pravilnost odločitve pri-
stojnega sodišča v prvi državi članici, ki je presodilo, da bodo človekove pravice otroka
najbolje zaščitene z vrnitvijo otroka očetu, ko mu je dodelilo pravico do varstva in vzgoje
otroka.66 Edina druga možnost preizkusa pravilnost te odločitve bi bila pritožba na višje
sodišče v prvi državi članici, ki pa je gospa Detiček, ko je otroka pripeljala v drugo državo
članico in ga tako vnovič »ugrabila«, ni uporabila.67 Tako nikoli ne bo znano, ali je vrnitev
otroka očetu resnično najbolje zaščitila otrokove pravice. Uporabljena je bila domneva
pravilnosti sodbe sodišča prve države članice, skladno z načelom medsebojnega zaupanja.
Zato je neodvisnost sodstva kot ena od glavnih značilnosti pravne države, kot je do-
ločeno v 19. členu Pogodbe o Evropski uniji (PEU), še toliko bolj pomembna za avto-
nomijo prava Unije, saj je novi avtonomni pravni red dejansko strukturno odvisen od
pravosodnih sistemov držav članic.68 Vzajemno zaupanje med sodišči oziroma zanašanje
sodnikov v eni državi članici na to, da se pravo Unije pravilno uporablja tudi v drugih
državah članicah, je odvisno od spoštovanja načel pravne države, med drugim od obstoja
neodvisnega sodstva in učinkovitega sodnega nadzora v tej državi članici.
Posebna skrb Sodišča za varovanje ontološkega značaja avtonomnega pravnega reda,
tudi, kot bi trdili nekateri komentatorji, v škodo varstva človekovih pravic kot v zadevi
66 Sodba Sodišča (tretji senat) z dne 23. decembra 2009, Jasna Detiček proti Mauriziu Sgueglii,
ECLI:EU:C:2009:810, zadeva C-403/09 PPU, točka 43 obrazložitve.
67 Prav tam, točka 52 obrazložitve.
68 Sodba Sodišča z dne 25. februarja 1988 v zadevi Parti écologiste »Les Verts« proti Evropskemu parlamen-
tu, ECLI:EU:C:1988:94, 190/84; sodba Sodišča (veliki senat) z dne 3. oktobra 2013, Inuit Tapiriit
Kanatami in drugi proti Evropskemu parlamentu in Svetu Evropske unije, ECLI:EU:C:2013:625,
C-583/11 P, točka 91 obrazložitve.
55
Damjan Kukovec – Pomen meta-vizije Sodišča Evropske unije za Slovenijo
Detiček, je še posebej razvidna iz Mnenja 2/13.69 V njem je Sodišče ugotovilo, da osnu-
tek sporazuma o pristopu EU k Evropski konvenciji o človekovih pravicah (EKČP) ni
v skladu s Pogodbama in Protokolom št. 8. Sodišče je menilo, da osnutek sporazuma o
pristopu ogroža načelo medsebojnega zaupanja med državami članicami in sodni dialog,
ki sta glavni značilnosti avtonomije. Tako je poudarilo, da:
»če bi se z EKČP – s tem, da določa, da se Unija in države članice štejejo za po-
godbenice ne le v svojih odnosih s tistimi državami, ki niso države članice Unije,
temveč tudi v svojih medsebojnih odnosih, vključno kadar te odnose ureja pravo
Unije – od države članice zahtevalo, da preveri, ali druga država članica spoštuje
temeljne pravice, čeprav se s pravom Unije nalaga vzajemno zaupanje med temi
državami članicami, bi se s pristopom lahko ogrozila ravnotežje, na katerem temelji
Unija, in avtonomija prava Unije.«70
Vse to pa ne pomeni, da razmerje med aksiološkim in ontološkim značajem ni tudi
sporno. Načelo vzajemnega zaupanja71 med organi držav članic in zlasti sodišči je namreč
pogosto kritizirano kot neskladno z ustreznim varstvom človekovih pravic. Stališče iz
Mnenja 2/13, da države članice pri izvajanju prava Unije razen v izjemnih primerih ne
smejo preverjati, ali je druga država članica v konkretnem primeru dejansko spoštovala te-
meljne pravice, ki jih zagotavlja Unija,72 je bilo predmet ostrih kritik, da zaradi njega priha-
ja do številnih kršitev človekovih pravic, posebej na področju evropskih nalogov za prijetje
in predajo ter odločitev o pristojnosti za odločanje o azilu na podlagi uredbe Dublin III.73
Sodišče glede teh vprašanj ni bilo povsem brez posluha. V sodbi Aranyosi in Caldararu74
je tako odločilo, da je absolutna prepoved nečlovečnega ali ponižujočega ravnanja ali ka-
znovanja del temeljnih pravic, ki jih varuje pravo Unije. Zato mora organ, pristojen za
izvršitev evropskega naloga za prijetje in predajo, če razpolaga z dokazi o dejanski nevar-
nosti nečlovečnega ali ponižujočega ravnanja z osebami, pridržanimi v državi članici, v
69 Mnenje Sodišča (občna seja) z dne 18. decembra 2014, Pristop EU k EKČP, ECLI:EU:C:2014:2454,
Mnenje 2/13.
70 Sodišče se je ukvarjalo tudi s tveganji za načelo vzajemnega zaupanja in učinkovitost pravnega reda
EU na področju evropskega naloga za prijetje in predajo ter uredb Dublin II in Bruselj II, pa tudi
za sodni dialog med Sodiščem in nacionalnimi sodišči. Sodišče je imelo še več drugih pridržkov,
med drugim v zvezi s pristojnostjo ESČP na področju skupne zunanje in varnostne politike, ki je
Sodišče sâmo nima, pa tudi glede mehanizma sotožene stranke. Prav tam, točka 194 obrazložitve.
71 Za študijo tega načela glej na primer Ladenburger, 2020.
72 Mnenje Sodišča (občna seja) z dne 18. decembra 2014, Pristop EU k EKČP, ECLI:EU:C:2014:2454,
Mnenje 2/13, točke 191–92 obrazložitve; glej tudi sodbo Sodišča (tretji senat) z dne 23. decembra
2009, Jasna Detiček proti Mauriziu Sgueglii, ECLI:EU:C:2009:810, zadeva C-403/09 PPU. Za
stališče, da je po Mnenju 2/13 avtonomija zamenjala temeljne pravice na piedestalu pravnega reda,
saj da so slednje le še sredstvo za dosego integracije, glej Moreno Lax, 2019, str. 62.
73 Glej na primer Peers, 2021.
74 Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 5. aprila 2016, Pál Aranyosi in Robert Căldăraru proti General-
staatsanwaltschaft Bremen, ECLI:EU:C:2016:198, združeni zadevi C-404/15 in C-659/15 PPU.
56
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
kateri je bil izdan nalog, to tveganje presoditi, preden odloči o predaji zadevne osebe, in
odločiti, ali je treba postopek predaje končati.75
4.2. Zadeva Arhivi
V zadevi Arhivi76 je avtonomijo pravnega reda EU kot meta-vizijo Sodišča EU možno
razbrati tako iz razlage pravnih pojmov prava EU, ki je neodvisna od mednarodnega in
nacionalnega prava, kot tudi iz razlage Sodišča, ki varuje avtonomno delovanje institucij
Evropske unije in s tem delovanje pravnega reda Evropske unije.
Evropska komisija je s tožbo Sodišču predlagala, naj ugotovi, da Republika Slovenija
z enostranskim zasegom dokumentov, povezanih z izvajanjem nalog Evropskega sistema
centralnih bank (ESCB) in Evrosistema, v prostorih Banke Slovenije in nelojalnim sode-
lovanjem z Evropsko centralno banko (ECB) pri tem vprašanju ni izpolnila obveznosti
iz 343. člena PDEU, 39. člena Protokola (št. 4) o statutu Evropskega sistema centralnih
bank in Evropske centralne banke (v nadaljevanju: Protokol o ESCB in ECB)77 in 2., 18.
in 22. člena Protokola (št. 7) o privilegijih in imunitetah Evropske unije (v nadaljevanju:
Protokol o privilegijih in imunitetah) 78 ter tretjega odstavka 4. člena PEU.
Komisija je trdila, da so slovenski organi z enostranskim zasegom dokumentov v pro-
storih Banke Slovenije 6. julija 2016 kršili načelo nedotakljivosti arhivov Unije, ki izhaja
iz 2. člena Protokola o privilegijih in imunitetah.
Sodišče je moralo najprej preučiti, ali so dokumenti, ki so jih slovenski organi zasegli,
dejansko zajemali dokumente, ki so del arhivov ECB, in v naslednjem koraku presoditi,
ali je zaseg teh dokumentov pomenil kršitev načela nedotakljivosti teh arhivov.
Na samem začetku je Sodišče moralo sploh določiti obseg pojma »arhivi Unije«.
Republika Slovenija je trdila, da je treba pojem »arhivi« razlagati glede na mednarodno
pravo. Toda Sodišče je pri razlagi tega pojma izrecno uporabilo pojem avtonomije prava
EU, ko je pojasnilo, da so države članice s pogodbami o Evropski uniji, drugače kot pri
običajnih mednarodnih pogodbah, vzpostavile lasten pravni red, ki je bil z začetkom
75 Zadevi Aranyosi in Caldararu sta imeli precedens v sodbi Sodišča (veliki senat) z dne 21. decem-
bra 2011, N. S. proti Secretary of State for the Home Department in M. E. in drugi proti Refugee
Applications Commissioner in Minister for Justice, Equality and Law Reform, združeni zadevi
C-411/10 in C-493/10, v katerih je Sodišče razsodilo, da nacionalna sodišča prosilca za azil ne
morejo predati tej državi članici, če obstajajo utemeljeni razlogi za domnevo, da bo prosilec za azil
izpostavljen dejanski nevarnosti nečlovečnega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine
Evropske unije o temeljnih pravicah.
76 Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 17. decembra 2020, Evropska komisija proti Republiki Sloveniji,
ECLI:EU:C:2020:1030, zadeva C-316/19.
77 Uradni list EU, št. C 202/2016, str. 230.
78 Uradni list EU, št. C 202/2016, str. 266.
57
Damjan Kukovec – Pomen meta-vizije Sodišča Evropske unije za Slovenijo
veljavnosti teh pogodb vključen v pravni red držav članic.79 Iz tega izhaja, da je pojem
»arhivi Unije« avtonomen pojem prava Unije, ki se razlikuje od tistega, ki ga lahko upo-
števajo mednarodne organizacije in sodišča ali pravo držav članic.
Skladno s svojo sodno prakso je Sodišče pojem razlagalo ob upoštevanju njegovega
besedila ter glede na sobesedilo in cilj določbe, v kateri je ta pojem uporabljen.80 Sodišče
je natančno analiziralo pojem arhivov v avtonomnem pravnem redu EU in ugotovilo, da
pojem »arhivi« običajno pomeni celoto dokumentov, ne glede na njihov datum, obliko
in fizični nosilec, ki jih oseba poseduje pri opravljanju svoje dejavnosti. Vendar pa je bil
v pravu Unije pojem »arhivi« natančno opredeljen, sicer ne v Protokolu o privilegijih in
imunitetah, temveč v točki a drugega odstavka 1. člena Uredbe Sveta št. 354/83 o odpira-
nju za javnost arhivskega gradiva Evropske gospodarske skupnosti in Evropske skupnosti
za atomsko energijo. Skladno s to določbo »arhiv« pomeni vse dokumente katerekoli vrste
in na kateremkoli nosilcu, ki izvirajo iz ali jih je prejela ena od institucij, organov, uradov
ali agencij oziroma njihovi predstavniki ali uradniki med opravljanjem svojih dolžnosti
in se nanašajo na dejavnosti teh Skupnosti.81 Sodišče je uporabilo to opredelitev pojma
»arhivi« za razlago 2. člena Protokola o privilegijih in imunitetah ter presodilo, da njegova
uporaba ne nasprotuje drugim določbam Protokola in tudi pripomore k doslednemu
oziroma koherentnemu razumevanju obsega tega pojma v pravu Unije.
Glede cilja določbe 2. člena Protokola o privilegijih in imunitetah je Sodišče na pod-
lagi svoje sodne prakse ugotovilo, da so privilegiji in imunitete EU funkcionalne narave,
ker je njihov namen preprečiti oviranje delovanja in neodvisnosti EU. Zato se lahko
institucija EU na načelo nedotakljivosti arhivov EU sklicuje zlasti, kadar bi razkritje in-
formacij iz dokumentov v arhivih zadevne institucije oviralo delovanje ali neodvisnost te
institucije, s čimer bi bilo ogroženo izvajanje njenih nalog.82 Na podlagi tega je Sodišče
presodilo, da »arhivi EU« nujno zajemajo vse dokumente v zvezi z dejavnostmi EU in
njenih institucij, organov, uradov in agencij ali v zvezi z izvajanjem nalog teh subjek-
tov, ne glede na njihov datum, obliko in fizični nosilec, ki so jih ustvarile ali prejele
institucije, organi, uradi ali agencije EU oziroma njihovi predstavniki ali uradniki med
opravljanjem svojih funkcij in ki se nanašajo na dejavnosti teh subjektov ali so povezani
z izvajanjem njihovih nalog.83
79 SEU C-316/19 Komisija proti Republiki Sloveniji z dne 17. decembra 2020, točke 69–71 obrazlo-
žitve.
80 Sodišče se v točki 69 obrazložitve sodbe smiselno sklicuje na točko 62 obrazložitve sodbe z dne 19.
decembra 2019, Junqueras Vies, C502/19, EU:C:2019:1115.
81 SEU C-316/19 Komisija proti Republiki Sloveniji z dne 17. decembra 2020, točka 72 obrazložitve.
82 Prav tam, točke 72–73. Sodišče se je tam sklicevalo na točko 11 obrazložitve sklepa z dne 6. decem-
bra 1990, Zwartveld in drugi, C2/88-IMM, EU:C:1990:440.
83 SEU C-316/19 Komisija proti Republiki Sloveniji z dne 17. decembra 2020, točki 74 in 75 obrazlo-
žitve.
58
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
Avtonomija prava EU je delovanje nacionalnih centralnih bank jasno potegnila v del
avtonomnega pravnega reda EU, saj je Sodišče v nadaljevanju poudarilo tesno integrira-
nost delovanja ECB in nacionalnih centralnih bank, ki izhaja iz strukture ESCB, poseb-
nega pravnega reda, specifičnega avtonomnemu pravnemu redu EU, ki v sebi združuje
tako nacionalne centralne banke kot tudi institucijo EU, ECB. ECB in nacionalne cen-
tralne banke držav članic evroobmočja, ki sestavljajo Evrosistem, skupaj vodijo monetar-
no politiko EU, za kar je potrebno tesno sodelovanje med njimi, pri čemer je znotraj tega
sistema ločnica med pravom Unije in nacionalnimi pravnimi redi manj jasno določena.84
V tem zelo integriranem sistemu imajo nacionalne centralne banke in njihovi guvernerji,
ki so člani Sveta ECH, hibridni status, saj so hkrati nacionalni organi in organi, ki delu-
jejo v okviru ESCB.85
Iz tega po presoji Sodišča nujno sledi, da dokumenti, povezani z izvajanjem nalog
ESCB in Evrosistema, niso le v posesti ECB, temveč so tudi v posesti nacionalnih cen-
tralnih bank.86 Če načelo nedotakljivosti arhivov Unije ne bi ščitilo dokumentov, ki jih
izdajo ECB ali nacionalne centralne banke in si jih ti subjekti izmenjujejo za izvajanje
nalog ESCB in Evrosistema, to načelo ne bi imelo polnega učinka.87 Avtonomen pravni
red mora biti tudi učinkovit, zato so dokumenti, zajeti s pojmom »arhivi ECB«, tudi tisti,
ki so v posesti nacionalnih centralnih bank, in ne le ECB.
Avtonomija prava EU je bila bistvena tudi v drugem koraku, v katerem je Sodišče
ugotovilo kršitev nedotakljivosti arhivov ECB zaradi visokega pomena avtonomnega de-
lovanja institucij Evropske unije. Ker morajo namreč pravni red EU ter institucije EU
delovati avtonomno, v očeh Sodišča pojem »nedotakljivost« v smislu 2. člena Protokola
o privilegijih in imunitetah vključuje zaščito pred vsakršnim enostranskim poseganjem
držav članic. Zato je v zasegu dokumentov, ki spadajo v arhive Unije, ki so ga izvedli
slovenski organi, ugotovilo kršitev načela nedotakljivosti teh arhivov Unije.88
Sodišče je štelo za dokazano, da so oprema in dokumenti, ki so jih slovenski organi
zasegli, vključevali dokumente, ki so del arhivov ECB, kajti glede na veliko količino zase-
ženih dokumentov in funkcij guvernerja nacionalne centralne banke v okviru Sveta ECB,
ESCB in Evrosistema, so dokumenti, ki so jih zasegli slovenski organi, nujno vključevali
dokumente, ki so del arhivov ECB.89 Sodišče je zaključilo, da so z enostranskim zasegom
slovenski organi kršili nedotakljivost teh arhivov.90
84 Sodba z dne 26. februarja 2019, Rimšēvičs in ECB/Latvija, C202/18 in C238/18, EU:C:2019:139,
točka 69 obrazložitve.
85 SEU C-316/19 Komisija proti Republiki Sloveniji z dne 17. decembra 2020, točka 82 obrazložitve.
86 Prav tam, točka 84 obrazložitve.
87 Prav tam, točka 85 obrazložitve.
88 Prav tam, točki 91–92 obrazložitve.
89 Prav tam, točka 96 obrazložitve.
90 Prav tam, točke 92–96 obrazložitve.
59
Damjan Kukovec – Pomen meta-vizije Sodišča Evropske unije za Slovenijo
Opazimo lahko, da je stopnja avtonomije delovanja institucij Unije v luči razlage
Sodišča visoka, saj instituciji, v tem primeru Komisiji, ni treba dokazati, da bi razkritje
nekaterih dokumentov pomenilo oviro za delovanje in neodvisnost Unije, da bi se lahko
zaseg teh dokumentov, ki ga enostransko opravijo organi države članice, štel za nezako-
nit. Drugačna razlaga bi bila po mnenju Sodišča očitno v nasprotju tako z besedilom kot
tudi s ciljem 2. člena Protokola o privilegijih in imunitetah.91 Zato nacionalni organi
za dostop do dokumentov iz arhivov Unije potrebujejo soglasje institucije ali v primeru
zavrnitve dostopa odločbo Sodišča EU, ki tej instituciji naloži, da omogoči dostop do
svojih arhivov. S tem je zagotovljena funkcija nedotakljivosti arhivov EU, to je preprečiti
neupravičeno oviranje delovanja in neodvisnosti EU.92
Tako je Sodišče na podlagi avtonomije pravnega reda EU zaključilo, da je Republika
Slovenija kršila nedotakljivost arhivov ECB in ugodila zahtevku Evropske komisije.93
4.3. Zadeva Slovenija proti Hrvaški
Naslednji primer dejavne vloge avtonomije, ne da bi bila izrecno omenjena, je zadeva
Slovenija proti Hrvaški.94 Slovenija je pri Sodišču vložila tožbo zaradi neizpolnitve obve-
znosti na podlagi 259. člena PDEU, v kateri je trdila, da je Hrvaška s tem, ko ni izpolnila
svojih obveznosti iz arbitražnega sporazuma, sklenjenega s Slovenijo za rešitev njunega
mejnega spora pred pristopom Hrvaške k Evropski uniji, in arbitražne odločbe, v kateri
je arbitražni tribunal določil meje med državama članicama, kršila več določb primarne-
ga in sekundarnega prava EU.
Sodišče je razsodilo, da ni pristojno za odločanje o razlagi in obveznostih mednaro-
dnega sporazuma, ki so ga sklenile države članice, katerega predmet ne spada na področje
pristojnosti EU in katerega pogodbenica ni EU. Poudarilo je tudi, da je arbitražno odloč-
bo izdalo mednarodno sodišče, ustanovljeno na podlagi tega sporazuma mednarodnega
prava. Ugotovilo je, da niti arbitražni sporazum niti arbitražna odločba nista sestavni del
pravnega reda EU.
Sodišče je pomembno pojasnilo, da sklicevanja na to arbitražno razsodbo z nevtralno
dikcijo opombe k določbi Akta o pristopu Hrvaške k Evropski uniji ni mogoče razlagati
tako, da v pravo EU vključuje mednarodne zaveze, ki sta jih obe državi članici sprejeli v
okviru arbitražnega sporazuma.95 Zato je Sodišče presodilo, da so zatrjevane kršitve prava
91 Prav tam, točka 101 obrazložitve.
92 Prav tam, točki 101 in 102 obrazložitve.
93 Prav tam, točki 104 in 105 obrazložitve.
94 Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 31. januarja 2020, Republika Slovenija proti Republiki Hrvaški,
ECLI:EU:C:2020:65, zadeva C-457/18.
95 V Prilogi III, ki se nanaša na ribištvo in vsebuje seznam prilagoditev aktov EU v zvezi s pristo-
pom Pogodbe med državami članicami EU in Republiko Hrvaško o pristopu Republike Hrvaške k
EU (Uradni list EU, št. L 112, 24. april 2012, str. 49–50), je bilo določeno, da se bodo določe-
60
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
EU v obravnavanem primeru akcesorne glede na to, da Hrvaška ni izpolnila obveznosti,
ki izhajajo iz zadevnega dvostranskega sporazuma.
Čeprav ni bila omenjena, je imela avtonomija, zlasti zunanja avtonomija v razmerju
do mednarodnega prava, ključno vlogo pri razlogovanju Sodišča v zadevi Slovenija proti
Hrvaški, saj se je zadeva nanašala na bistveno vprašanje vključitve norm mednarodnega
prava v avtonomni pravni red EU.
Mednarodna norma mora biti za EU formalno zavezujoča, preden lahko učinkuje
v evropskem pravnem redu. Le mednarodni sporazumi, ki jih sklene EU, postanejo se-
stavni del avtonomnega pravnega reda EU in ga zavezujejo v skladu z drugim odstavkom
216. člena PEU. Njihove določbe so pretvorjene v pravo EU in se obravnavajo enako kot
notranje norme, pri čemer so hierarhično višje od sekundarne zakonodaje in hkrati nižje
od vrednot pravnega reda EU iz 2. člena PEU, nacionalnih ustavnih načel, splošnih načel
prava EU, vključno s temeljnimi pravicami in pod primarnim pravom, kot sta PEU in
PDEU s protokoli.96
Enostransko vključevanje norm, ki ne zavezujejo EU, s strani držav članic, pa bi pri-
vedlo do norm prava EU, ki bi prevladale nad sekundarnimi normami. Če bi bile norme
v pravni red EU uvedene z mednarodnim pravom in ne z internim dogovorom, bi to
lahko resno ogrozilo celovitost in avtonomijo EU.97 Države članice bi lahko zasledovale
svoj namen (de)regulacije skozi zadnja vrata, kar bi ogrozilo avtonomijo pravnega reda
EU.98 Sodišče je tudi v zvezi s pravili GATT99 in STO dejansko odvrnilo grožnjo spod-
kopavanja prava EU z uporabo mednarodnega prava,100 s tem ko je ugotovilo, da nor-
me mednarodnega prava nimajo neposrednega učinka v pravnem redu EU. Neposredni
ni sekundarni akti prava EU uporabljali »od popolnega izvajanja arbitražne odločbe, ki izhaja iz
Arbitražnega sporazuma med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Hrvaške, podpisanega
4. novembra 2009 v Stockholmu« oziroma »od datuma popolne izvršitve arbitražne odločbe […]«.
96 Rosas in Armati, 2018.
97 Glej na primer Stein in Halberstam, 2009, str. 49.
98 Van Rossem, 2013, str. 22.
99 Vendar pa se je Sodišče v sodbi z dne 12. decembra 1972, International Fruit Company NV and
others v Produktschap voor Groenten en Fruit, združene zadeve 21 do 24-72, odločilo, da GATT
vključi v pravni red EU. GATT je postal zavezujoč za EU zaradi znatnega prenosa pristojnosti z
držav članic na EU na področju trgovinske politike. Drugi razlog je bil v tem, da so tretje države
EU kot taki omogočile sodelovanje v okviru GATT, kar pomeni, da je GATT postal del EU z vidika
mednarodnega prava. Zaradi različnih vidikov GATT, vključno z veliko prožnostjo njegovih določb
in možnostjo enostranskega izstopa pa določbam GATT ni podelilo tudi neposrednega učinka. Glej
Osterhoudt Berkey, 1998.
100 Sodba Sodišča z dne 23. novembra 1999, Portugalska republika proti Svetu Evropske unije,
ECLI:EU:C:1999:574, zadeva C-149/96.
61
Damjan Kukovec – Pomen meta-vizije Sodišča Evropske unije za Slovenijo
učinek bi nastal le, če bi EU nameravala izpolniti določeno obveznost ali če bi se nanjo
izrecno skliceval predpis EU.101
Še vedno je obstajala grožnja, da bi lahko katere druge norme mednarodnega pra-
va ogrozile avtonomijo prava EU z vidika hierarhije norm, kar je bilo dokončno raz-
rešeno v zadevi Kadi,102 v kateri je Sodišče zavrnilo uporabo »zunanjih« mednarodnih
obveznosti zaradi varstva temeljnih norm evropskega pravnega reda, zlasti pravice do
obrambe in lastninske pravice. Odločilo je, da je vključitev zunanjih norm v avtonomni
pravni red EU pogojena z njihovo skladnostjo s temeljnimi vrednotami in strukturami
Unije. Uporaba mednarodnih pravnih norm se tako lahko zavrne, če so v nasprotju s
Pogodbama, vključno z Listino o temeljnih pravicah ali splošnimi pravnimi načeli.103
Da bi lahko upoštevali mednarodnopravno pravilo, ga je torej treba najprej vklju-
čiti v avtonomni pravni red EU. V zadevi Slovenija proti Hrvaški pa obveznost izvršitve
arbitražne odločbe ni bila nikoli vključena v avtonomni pravni red EU.104 Če bi Akt o
pristopu Hrvaške k Evropski uniji vseboval določbo, da Hrvaška in Slovenija prevzameta
obveznost izvršitve arbitražne odločbe, bi bil položaj drugačen. Avtonomija prava EU, ki
prav tako ni izrecno omenjena, je imela osrednjo vlogo pri odločitvi v tej zadevi.
Sodišče se hkrati tudi zaveda, da vseh vprašanj ne more spraviti v orbito prava
Evropske unije. Za to tudi nima legitimnosti, saj Sodišče v skladu s prvim odstavkom 19.
člena PEU skrbi zgolj za to, da se pravo upošteva pri uporabi in razlagi Pogodb. Pogodbe
pa se jasno ne uporabljajo za vsa področja in pravne položaje v Uniji. Tako tudi argu-
ment, da je šlo pri izvršitvi arbitražne odločbe za vprašanje prava EU, ker Slovenija sicer
ne bi vedela, kje naj ga uporablja, ne more uspeti, saj bi s tako široko razlago koneksitete
s pravom EU v avtonomni pravni red EU padlo praktično vsako vprašanje. Vsako nere-
šeno pravno vprašanje namreč lahko vpliva na delovanje vsake države članice Evropske
unije. S široko vključitvijo mnogoterih pravnih položajev v avtonomni sistem prava EU
bi Sodišče prestopilo lastne meje, določene s Pogodbami, in spodkopalo legitimnost av-
tonomnega pravnega sistema EU ter lastnega razsojanja.
101 Sodba Sodišča z dne 22. junija 1989 v zadevi Fédération de l’industrie de l’huilerie de la CEE (Fediol)
proti Komisiji Evropskih skupnosti, ECLI:EU:C:1989:254, zadeva 70/87; sodba Sodišča z dne 7. maja
1991 v zadevi Nakajima All Precision Co. Ltd proti Svetu Evropskih skupnosti, ECLI:EU:C:1991:186,
zadeva C-69/89.
102 Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 3. septembra 2008, Yassin Abdullah Kadi in Al Barakaat International
Foundation proti Svetu Evropske unije in Komisiji Evropskih skupnosti, ECLI:EU:C:2008:461, zdru-
ženi zadevi C-402/05 P in C-415/05 P.
103 Prav tam
104 Izvrševanje arbitražnega sporazuma je pomenilo le datum začetka uporabe določene posebne zako-
nodaje o ribištvu in je bilo zaradi majhnega pomena navedeno v opombah v prilogi. Ni bilo nobe-
nega pogoja, da katerakoli stranka potrdi arbitražni sporazum. Kot je ugotovilo tudi Sodišče, je bil
predlog za sprejetje predhodne odločbe popolnoma »nevtralen«.
62
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
Navsezadnje mora Sodišče, da bi okrepilo svojo legitimnost in hkrati ohranilo avto-
nomen pravni red EU ter ob zavedanju pripada, skrbno nadzirati meje pristojnosti EU
in držav članic ter s tem meje avtonomnega pravnega reda in njegovo razmerje do nacio-
nalnih in mednarodnih pravnih redov, s katerimi je v stalnem dialogu. Sodišče se dobro
zaveda, da so jasne meje avtonomije nujne za legitimnost odločanja ter da bi preširoka
razlaga avtonomije prava EU slednjo tudi spodkopavala. Zato so omejitve avtonomnega
sistema prava EU na vseh pravnih področjih nujne.
Sodišče je pri določanju teh omejitev v zakonodaji o državni pomoči na primer ugo-
tovilo, da ob upoštevanju davčne avtonomije, ki jo imajo države članice zunaj področij,
ki so predmet harmonizacije, zakonodaja EU o državni pomoči načeloma ne preprečuje
državam članicam, da se odločijo za progresivne davčne stopnje, katerih namen je upo-
števati zmožnost plačevanja davčnih zavezancev. Prav tako od držav članic ne zahteva, da
uporabo progresivnih stopenj pridržijo le za davke, ki temeljijo na dobičku, ne pa tudi za
davke, ki temeljijo na prometu.105 To iskanje meja je pomembna značilnost avtonomije, ki
se kaže tudi v več sodbah na drugih pravnih področjih, kot je Keck, v zvezi s prostim pre-
tokom blaga ali v zadevah v zvezi z javnimi naročili pred Sodiščem, ki ne dosegajo mejnih
vrednosti iz direktiv.106 Spoštovanje nacionalnih pravnih sistemov je odvisno od avtono-
mije in dialoga. Določitev natančnih meja prispeva k legitimnosti vseobsežne avtonomije.
5. Sklepna ugotovitev
Avtonomija lahko pojasni razlogovanje Sodišča in ponudi najpomembnejša vodila
za spremljanje in razumevanje sodne prakse Sodišča. Moj opis aksioloških in ontoloških
značilnosti avtonomije je neizogibno le delen, vendar prikazuje, da je avtonomija najbolj
temeljni dejavnik, ki zagotavlja koherentnost sodne prakse EU, njeno predvidljivost in
dosleden razvoj pravnih načel.
Evropska unija je bila ustanovljena, da bi presegla velike zgodovinske delitve v Evropi
z uresničevanjem ciljev skozi avtonomni pravni red. Avtonomija pripomore k integriteti
sodnega postopka, hkrati pa zagotavlja pluralizem Evropske unije. Pomembno je, da
Sodišču omogoča, da nastopa enotno, z enim glasom. Glede na poseben položaj Sodišča
v evropski pravni strukturi nobeno drugo temeljno načelo ne more verodostojno kon-
kurirati avtonomiji pri zagotavljanju koherentnosti pri sprejemanju njegovih odločitev.
Avtonomija je najboljše izhodišče za analizo prakse Sodišča, je njegova Arhimedova točka
in sinoptični pogled.
105 Sodba Sodišča (tretji senat) z dne 2. aprila 2020, Evropska komisija/Republika Poljska in drugi,
ECLI:EU:C:2020:257, združene zadeve C-715/17, C-718/17 in C-719/17.
106 Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 20. marca 2018, Evropska komisija proti Republiki Avstriji,
ECLI:EU:C:2018:194, zadeva C-187/16.
63
Damjan Kukovec – Pomen meta-vizije Sodišča Evropske unije za Slovenijo
Avtonomije ne smemo razumeti zgolj kot ščit nasproti drugim pravnim sistemom,
čeprav opravlja tudi to funkcijo. Avtonomija, ki sicer ni izrecno omenjena ali vidna v
večini zadev, je vedno prisotna in usmerja odločanje Sodišča ter je tako vsaj ozadje vsa-
ke odločitve Sodišča. Avtonomija nenehno zagotavlja splošno koherentnost odločanja
Sodišča in je zato osrednjega pomena za njegovo normativno strukturo. Odvetniki in
državljani, ki kakorkoli sodelujejo pri odločanju Sodišča, bi spregledali avtonomijo sebi
v škodo. To se delno kaže tudi v slovenskih primerih pred Sodiščem.
Omejeno pojasnjevanje razlogovanja Sodišča zgolj skozi prizmo vzpostavljanja no-
tranjega trga ali pospeševanja integracije bi napačno opredelilo razlogovanje Sodišča in
spregledalo njegovo izpopolnjenost. Ni mogoče zanikati, da je Sodišče dejansko imelo
ključno vlogo pri oblikovanju notranjega trga, vendar je to le eden od številnih delnih ci-
ljev Pogodbe, ki služijo širšemu končnemu cilju ustanoviteljev, kot izhaja iz Schumanove
deklaracije. Sektorski cilji, kot sta svobodna konkurenca ali notranji trg, so namenjeni
zgolj zagotavljanju daljnosežnejših ciljev Evrope, kot sta preprečevanje vojn in združeva-
nje močno razdeljene celine, in splošne sodne prakse Sodišča ni mogoče rekonstruirati v
takih delnih pogledih.
Vsa liberalna sodišča se lahko sklicujejo na koherentnost svojega razlogovanja.107 Vendar
se nobeno drugo sodišče ne more sklicevati na avtonomijo, določeno v njegovem poseb-
nem institucionalnem in normativnem okviru. Posebno pluralistično prizadevanje za stal-
no preoblikovanje avtonomije, da bi dosegli različne cilje, določene v Pogodbi, ki Evropo
povezujejo v edinstvenem ontološkem smislu, potrjuje sui generis naravo Evropske unije.
Literatura
Ankersmit, L. (2018) Achmea: le début de la fin du RDIE en et avec l’Europe ? (dostop: 1. julij 2022).
Barents, R. (2004) The Autonomy of Community Law. Haag: Kluwer Law International.
Berlin, I. (1997) ‘An Essay on Tolstoy’s View of History’, v Hardy, H., in Hausheer, R.
(ur.) (2013) The Proper Study of Mankind: An Anthology of Essays. London:
Vintage.
Ćapeta, T. (2015) ‘Ideology and Legal Reasoning at the European Court of Justice’ v
Perišin, T., in Rodin, S. (ur.) (2018) The Transformation or Reconstitution of
Europe: The Critical Legal Studies Pesprective on the Role of the Courts in the
European Union. Oxford: Bloomsbury Publishing, str. 89–119.
De Búrca, G. (2009) ‘The EU, the European Court of Justice and the International Legal
Order after Kadi’, Harvard Journal of International Law 1(51), str. 1–52.
107 Sargentich, 2018.
64
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
De Witte, B. (2010) ‘European Union Law: How Autonomous is its Legal Order?’,
Zeitschrift für öffentliches Recht 65(1), str. 141–155.
De Witte, B. (2012) ‘Direct Effect, Supremacy and the Nature of the Legal Order’, v
Craig, P., in De Búrca, G. (ur.) (2012) The Evolution of EU Law. Oxford:
Oxford University Press, str. 323–362.
De Witte, B. (2014) ‘A Selfish Court? The Court of Justice and the Design of International
Dispute Settlement Beyond the European Union’, v Cremona, M., in Thies,
A. (ur.) (2014) The European Court of Justice and External Relations Law:
Constitutional Challenges. Oxford: Hart Publishing, str. 33–46.
Duić, D. (2015) ‘The concept of coherence in EU law’, Zbornik Pravnog Fakulteta u
Zagrebu 65(3-4), str. 537–554.
Eckes, C. (2020) ‘The autonomy of the EU legal order’, Europe and the World: A Law
Review 4(1), str. 2–19.
Eeckhout, P. (2015) ‘Opinion 2/13 on EU Accession to the ECHR and Judicial
Dialogue: Autonomy or Autarky?’, Fordham International Law Journal 38(4),
str. 955–992.
Osterhoudt Berkey, J. (1998) ‘The European Court of Justice and Direct Effect for the
GATT: A Question Worth Revisiting’, European Journal of International Law
9, str. 626–657.
Fennelly, N. (1996) Legal Interpretation at the European Court of Justice, Fordham
International Law Journal 20(3) str. 656–679.
Gaffney, J. P. (2018) ‘Slovak Republic v. Achmea: A Disproportionate Judgment?’
(dostop: 1. julij 2022).
Halberstam, D. (2015) ‘It’s the Autonomy, Stupid!” A Modest Defense of Opinion 2/13
on EU Accession to the ECHR, and the Way Forward’, German Law Journal
16(1), str. 105–146
Klabbers, J. (2008) Treaty Conflict and the European Union. Cambridge: Cambridge
University Press.
Kochenov, D. (2015) ‘EU Law without the Rule of Law: Is the Veneration of Autonomy
Worth It?’, Yearbook of European Law 34(1), str. 74–96.
Kochenov, D. (2020) ‘EU Citizenship: Some Systemic Constitutional Implications’, v:
Cambien, N., Kochenov, D., in Muir, E. (ur.) (2020) European Citizenship
under Stress. Amsterdam: Brill, str. 11–27.
Koskenniemi, M. (2007) ‘International Law: Constitutionalism, Managerialism and the
Ethos of Legal Education’, European Journal of Legal Studies 1(1), str. 1–18.
65
Damjan Kukovec – Pomen meta-vizije Sodišča Evropske unije za Slovenijo
Kukovec, D. (2015) ‘Law and the Periphery’, European Law Journal 21(3), str. 406–428.
Kukovec, D. (2015) ‘Taking Change Seriously: The Rhetoric of Justice and the
Reproduction of the Status Quo’, v Kochenov, D., De Búrca, G., in Williams,
A. (ur.) (2015) Europe’s Justice Deficit. London: Bloomsbury Publishing, str.
319–336.
Ladenburger, C. (2020) ‘The Principle of Mutual Trust between Member States in the
Area of Freedom, Security and Justice’, Zeitschrift für Europarechtliche Studien
23(3), str. 373–407.
Lavranos, N. (2010) ‘Protecting European Law from International Law’, European
Foreign Affairs Review 15(2), str. 265–821.
Lebeck, C. (2011) ‘National constitutionalism, openness to international law and the
pragmatic limits of European Integration European law in the German con-
stitutional court from EEC to the PJCC’ v Miller, R. A., in Zumbansen, P. C.
(ur.) (2011) Comparative Law as Transnational Law: A Decade of the German
Law Journal. Oxford: Oxford University Press, str. 165–198.
Lenaerts, K. (2019) ‘The Autonomy of European Union Law’, AISDUE 6. Bari: Cacucci
Editore.
Malenovský, J. (2015) ‘Comment tirer parti de l’avis 2/13 de la Cour de l’Union eu-
ropéenne sur l’adhésion à la Convention européenne des droits de l’homme’,
Revue générale de droit international public 119(4), str. 705–742.
Meeusen, J. (2020) ‘The “Logic of Globalization” Versus the “Logic of the Internal
Market”: A New Challenge for the European Union’, AUC – Iuridica 4, str.
19–29.
Micklitz, H., in Reich, N. (2014) ‘The Court and Sleeping Beauty: The Revival of the
Unfair Contract Terms Directive’, Common Market Law Review 51(3), str.
771–808.
Molnár, T. (2016) ‘Revisiting the External Dimension of the Autonomy of EU Law:
Is There Anything New Under the Sun?’, Hungarian Journal of Legal Studies
57(2), str. 178–197.
Moreno Lax, V. (2019) ‘The Axiological Emancipation of a (Non) Principle: Autonomy,
International Law and the EU Legal Order, v Govaere, I., in Garben, S.
(ur.) (2019) The Interface Between EU and International Law. Oxford: Hart
Publishing, str. 45–72.
Mulder, J. (2018) ‘Unity and Diversity in the European Union’s Internal Market Case
Law: Towards Unity in ‘Good Governance’?’, Utrecht Journal of International
and European Law 34(1), str. 4–23.
66
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
Odermatt, J. (2016) ‘When a Fence becomes a Cage: The Principle of Autonomy in EU
External Relations Law’, EUI Working Paper 2016/7.
Peers, S. (2021) ‘Negotiations for EU accession to the ECHR relaunched – overview
and analysis’ (dostop: 1. julij 2022).
Picod, F. (2015) ‘La Cour de justice a dit non à l’adhésion de l’Union européenne à la
Convention EDH. - Le mieux est l’ennemi du bien, selon les sages du plateau
du Kirchberg’, La Semaine juridique 6, str. 230–234.
Prechal, S., in Van Roermund, B. (2008) The Coherence of EU Law: The Search For Unity
In Divergent Concepts. Oxford: Oxford University Press.
Rosas, A., in Armati, L. (2018) EU Constitutional Law. Oxford: Hart Publishing.
Šadl, U., in Bengoetxea, J. (2017) ‘Theorising General Principles of EU Law in
Perspective: High Expectations, Modest Means and the Court of Justice’
v Vogenauer, S., in Weatherill, S. (ur.) (2017) General Principles of Law:
European and Comparative Perspectives. Oxford: Hart Publishing, str. 41–52.
Šadl, U. (2015) ‘The role of effet utile in preserving the continuity and authority of
European Union law: Evidence from the citation web of the pre-accession
case law of the court of justice of the EU’, European Journal of Legal Studies
8(1), str. 18–45.
Sargentich, L. (2018) Liberal legality: A Unified Theory of Our Law. Cambridge:
Cambridge University Press.
Schilling, T. (1996) ‘The Autonomy of the Community Legal Order: An Analysis of
Possible Foundations, Harvard International Law Journal 37(2), str. 389–410.
Schütze, R. (2007) ‘EC Law and International Agreements of the Member States: An
Ambivalent Relationship?’ Cambridge Yearbook of European Legal Studies 9,
str. 387–440.
Somek, A. (2012) ‘From Workers to Migrants, from Distributive Justice to Inclusion:
Exploring the Changing Social Democratic Imagination’, European Law
Journal 18(5) str. 711–726.
Somek, A. (2020) Liberalism and the Reason of Law, Modern Law Review 84(2), str.
394–409.
Spaventa, E. (2015) ‘A Very Fearful Court? The Protection of Fundamental Rights in
the European Union after Opinion 2/13’, Maastricht Journal of European and
Comparative Law 22(1), str. 35–56.
Stein, E., in Halberstam, D. (2009) ‘The United Nations, The European Union and the
King of Sweden: economic sanctions and individual rights in a plural world
order’, Common Market Law Review 46(1), str. 13–72.
67
Damjan Kukovec – Pomen meta-vizije Sodišča Evropske unije za Slovenijo
Vajda, C. (2019) ‘Achmea and the Autonomy of the EU Legal Order’, LAwTTIP Working
Papers 1, str. 9–19.
Van Rossem, J. W. (2013) ‘The Autonomy of EU Law: More is Less?’ v Wessel, R. A., in
Blockmans, S. (ur.) (2013) Between Autonomy and Dependence The EU Legal
Order under the Influence of International Organisations. Haag: T.M.C. Asser
Press, str. 13–46.
Weiler, J. H. H., in Haltern, U. R. (1996) ‘The Autonomy of the Community Legal
Order – Through the Looking Glass’, Harvard International Law Journal
37(2), str. 411–448.
Ziegler, K. S. (2017) ‘Autonomy: From Myth to Reality – or Hubris on a Tightrope ? EU
Law, Human Rights and International Law’ v Douglas-Scott, S., in Hatzis,
N. (ur.) (2017) Research Handbook on EU Human Rights Law. Northampton:
Edward Elgar, str. 267–308.
69
To delo je ponujeno pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Brez predelav 4.0 Mednarodna.
Content on this publication is licensed under a Creative Commons Attribution-NoDerivatives 4.0 International licence.
(http://creativecommons.org/licenses/by-nd/4.0/)
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
LjubLjana Law Review, voL. LXXXii, 2022
3 Izvirni znanstveni članek / Scientific articleUDK / UDC: 347.991:347.962(497.4)
347.9:347.962:061.1EU
DOI: 10.51940/2022.1.69-96
Jaka Kukavica*
Otok sredi Evrope? Vpetost Vrhovnega
sodišča RS v evropski medsodniški dialog
1. Uvod
»Noben človek ni otok, povsem sam zase; vsak človek je kos celine, del kopne zemlje;
če morje odplavi grudo prsti, je Evropa manjša« je v Meditaciji 17 zapisal John Donne, ki
je opozarjal na neizogibno povezanost in soodvisnost med ljudmi, ki tvorijo skupnost; ta
je več kot zgolj seštevek svojih delov. Čeprav je soodvisnost med posamezniki v skupnosti
nesporna, bi bilo že skoraj anekdotično pripomniti, da vsi člani skupnosti niso med seboj
enaki. Nekateri so s skupnostjo bolj povezani in vanjo vpeti, drugi manj; nekateri skup-
nosti prispevajo več, drugi manj; in nekateri so njeni vidni predstavniki, ki pomembneje
vplivajo na njen razvoj, spet drugi pa so njeni bolj anonimni člani.
Tak (metaforičen) prikaz skupnostnih odnosov ne velja zgolj za že skoraj metafizično
skupnost človeštva v smislu, v katerem je o njej razmišljal Donne, ampak opisuje, mutatis
mutandis, tudi razmerja med člani različnih skupnosti nasploh. Z razmahom informacij-
ske tehnologije in zaradi ekonomske globalizacije se je v zadnjih desetletjih izoblikovala
tudi globalna skupnost sodišč.1 Ta se kaže v dialogu med različnimi sodišči na različnih
ravneh in na različne načine.2 Mednarodna sodišča in arbitražni tribunali se v odločitvah
* Doktorski raziskovalec, European University Institute. Asistent na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani,
jaka.kukavica@pf.uni-lj.si. Za povabilo k sodelovanju pri raziskovalnem projektu Judicial Networks
between Supreme Courts in Europe se zahvaljujem Mathiasu Siemsu. Za plodno sodelovanje pri
zbiranju podatkov in pri pisanju preostalih prispevkov, ki so nastali znotraj tega projekta, se zahvaljujem
vsem sledečim raziskovalcem: Sabrina D’Andrea, Folker de Witte, Nikita Divissenko, Maria Fanou,
Anna Krisztián, Nastazja Potocka-Sionek, Mathias Siems in Vasiliki Yiatrou.
1 Slaughter, 2003.
2 Slaughter, 1994.
70
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
sklicujejo na odločitve drugih mednarodnih sodišč; nacionalna ustavna in vrhovna so-
dišča se sklicujejo na odločitve mednarodnih sodišč in pošiljajo predhodna vprašanja
na regionalna sodišča; nacionalna sodišča pa se čedalje pogosteje sklicujejo na odločitve
drugih nacionalnih sodišč.3 Dialog med sodišči poteka tudi na bolj neformalne načine,
prek različnih pravniških ali sodniških združenj, mrež, konferenc in drugih mehkejših
načinov, prek katerih pride do izmenjave idej med sodniki.4 Obstoj opisane globalne
skupnosti sodišč, ki je bila v izhodišču pretežno teoretski pojem, je bil v zadnjem času
vedno pogosteje potrjen tudi empirično.5
Zaradi primerjalno močno razvite integracije skozi »vse tesnejšo zvezo med narodi
Evrope«6 je skupnost med sodišči še posebno tesno povezana prav v evropskem pravnem
prostoru.7 Odnosi med sodišči držav članic EU in Sodiščem EU so bili skozi zgodo-
vino evropske integracije redno na tnalu.8 Redoma je tudi že preizpraševano razmerje
med nacionalnimi sodišči in Evropskim sodiščem za človekove pravice (ESČP).9 Zadevi
Bosphorus10 in Mnenje 2/1311 sta znatno pospešili raziskovanje odnosa med ESČP in
Sodiščem EU, ki je danes že stalnica na meniju evropskih ustavnih pravnikov.12 Prav
tako dobro raziskan, teoretično in empirično, je tudi že dialog med evropskimi ustavni-
mi sodišči.13 Celo v slovenskem akademskem prostoru smo že bili priča (sicer metodo-
loško izrazito vprašljivim) poskusom empirične opredelitve vpetosti Ustavnega sodišča
Republike Slovenije v sodniški dialog med ustavnimi sodišči držav članic EU.14
Do nedavnega spregledan element tega pojava, in ena bolj izrazitih slepih točk lite-
rature o medsodniškem dialogu v Evropi, pa je do pred kratkim bil dialog med vrhov-
3 Ackerman, 1997; Lester, 1988; Glenn, 1986.
4 Najbolj izpostavljeni od teh v Evropi sta Mreža predsednikov vrhovnih sodišč EU (Network of the
Presidents of the Supreme Judicial Courts of the European Union) in Konferenca evropskih ustavnih
sodišč (Conference of European Constitutional Courts). O vplivu neformalnih mrež sodnikov glej
Mak, 2021; Benvenuti, 2015; Claes in de Visser, 2012; Lazega, 2012.
5 Ng in Jacobson, 2017; Zaring, 2006.
6 Glej Preambulo Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU).
7 Bobek, 2013; Andenas and Fairgrieve, 2009, str. 840; Bingham, 1992, str. 513; Andenas and
Fairgrieve, 2004, str. xxxi; Mance, 2001, str. 415.
8 Slaughter, Stone Sweet in Weiler, 1998; Alter, 2000; Glavina, 2020; Krommendijk, 2020.
9 Djeffal, 2016; Ulfstein, 2016; Føllesdal, Peters in Ulfstein, 2013, poglavja 1–6; Martinico, 2012;
Bjorge, 2011; Keller in Sweet, 2008.
10 Sodba ESČP v zadevi Bosphorus Hava Yolları Turizm ve Ticaret Anonim Şirketi proti Irski, št.
45036/98, z dne 30. junija 2005.
11 Mnenje Sodišča EU v zadevi Mnenje 2/13 (pristop Unije k EKČP) z dne 18. decembra 2014,
ECLI:EU:C:2014:2454.
12 Dzehtsiarou, Konstadinides in Lock, 2016; Glas in Krommendijk, 2017.
13 Ferrari, 2020; Muller in Kjos, 2018; Groppi in Ponthoreau, 2013; Claes idr., 2012.
14 Gregorič, 2018.
71
Jaka Kukavica – Otok sredi Evrope?
Vpetost Vrhovnega sodišča RS v evropski medsodniški dialog
nimi sodišči držav članic EU.15 Ta prispevek je del širšega projekta, ki si prizadeva to
slepo točko odpraviti z empiričnim in multimetodološkim (kvantitativno-kvalitativnim)
preučevanjem specifične manifestacije te vrste evropskega medsodniškega dialoga: med-
sebojnih sklicev med vrhovnimi sodišči držav članic EU.16 V širšem projektu skušamo
identificirati in analizirati primere, v katerih se vrhovno sodišče ene države članice EU v
svoji sodbi sklicuje na sodbo vrhovnega sodišča druge države članice – tj. primere, ko se,
na primer, nemški Bundesgerichtshof v svoji sodbi sklicuje na sodbo avstrijskega Oberster
Gerichtshofa ali pa francoskega Cour de cassation. V statistični populaciji vseh dostopnih
sodb, ki jih je 28 vrhovnih sodišč držav članic sprejelo v obdobju med 2000–2018, smo
identificirali vse primere, v katerih so se vrhovna sodišča medsebojno sklicevala.17 V prib-
ližno 1.330.000 odločitvah vrhovnih sodišč iz relevantnega obdobja smo identificirali
2.984 takih sklicev,18 po podrobnem pregledu in kodiranju sklicev za namene nadaljnjih
prispevkov pa smo končno število sklicev popravili na 2.967 sklicev.
Ta prispevek se ne osredotoča na širšo sliko medsodniškega dialoga v Evropi – to smo
storili v drugih že objavljenih in prihajajočih prispevkih.19 Ravno obratno, na podlagi
podatkovne baze,20 sestavljene v omenjenem raziskovalnem projektu, se prispevek osre-
dotoča na Vrhovno sodišče Republike Slovenije (VSRS) in želi opredeliti ter preizprašati
položaj in vpetost Vrhovnega sodišča RS v evropski pravni prostor skozi medsodniški
dialog. Predsednik Vrhovnega sodišča Damijan Florijančič je nedavno na to temo izrazil
15 Pri tem pa je treba opozoriti, da so bile izvedene študije o tem, kako nekatera vrhovna sodišča držav
EU komunicirajo s tujimi sodišči in tujim pravom nasploh, ne pa konkretno s preostalimi (vrhov-
nimi) sodišči EU. Glej na primer Mak, 2013; Bobek, 2013; Mak, 2012; Flanagan in Ahern, 2011;
Mak, 2011.
16 Omenjen projekt je sicer temeljita nadgradnja predhodnega projekta, ki je potekal med letoma
2012 in 2014 na Univerzi v Durhamu (Združeno kraljestvo) in na Univerzi Fordham (ZDA, NY).
Cilj prejšnjega projekta je bil obravnavati sodniški dialog v Evropi prek identifikacije, kontekstu-
alizacije in analize vseh medsebojnih citatov med devetimi vrhovnimi sodišči držav članic EU in
Švice v obdobju med letoma 2000 in 2007: Anglija in Wales, Avstrija, Belgija, Francija, Irska,
Italija, Nemčija, Nizozemska in Španija. Avtorja sta identificirala in analizirala 1.430 medsebojnih
citatov v 636.172 odločitvah evropskih vrhovnih sodišč. Za izsledke projekta glej Gelter in Siems,
2012; Gelter in Siems, 2013, Gelter in Siems, 2014.
17 Ker obdobje študije zajema čas pred izhodom Združenega kraljestva iz EU, smo vanjo vključili tudi
House of Lords/Supreme Court Združenega kraljestva.
18 Za ostale že objavljene rezultate projekta glej D’Andrea idr., 2021. Pri tem številu gre za število
sklicev in ne za število odločitev s sklici. V primerih, ko se je vrhovno sodišče sklicevalo na več dru-
gih vrhovnih sodišč, smo v štetje vključili vse sklice, nismo pa vključili več sklicev na isto vrhovno
sodišče znotraj ene odločitve. Na primer, odločitev Vrhovnega sodišča RS, ki bi se sklicevala na štiri
odločitve avstrijskega vrhovnega sodišča in na eno odločitev nemškega sodišča, bi dala za namene
našega štetja dva sklica.
19 D’Andrea idr., 2021; De Witte idr., v tisku; Siems, 2022.
20 Prečiščena podatkovna baza je objavljena na spletni strani projekta in je dostopna na spletišču
.
72
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
zadovoljstvo, saj naj bi bilo slovensko sodstvo »prepoznavno v okviru EU in širše«.21 Ali
taka ocena vloge slovenskega sodstva, ki ga paradno predstavlja prav Vrhovno sodišče,
prenese empirično presojo? Kakšna je zares vloga Vrhovnega sodišča RS v medsodniškem
dialogu v EU: kako pogosto se Vrhovno sodišče sklicuje na druga evropska vrhovna
sodišča in obratno; kako pogosto se vrhovna sodišča drugih držav članic EU sklicujejo
na Vrhovno sodišče RS. Kakšni so morebitni razlogi za takšno stanje? Ali je VSRS res
enakovreden sogovornik in aktiven udeleženec v medsodniškem dialogu, ali pa je otoček
sredi Evrope, relativno izoliran anonimus znotraj evropske skupnosti sodišč?
Prispevek bo odgovoril na postavljena vprašanja na naslednji način. V drugem delu
bo osvetlil metodološki pristop k identifikaciji sklicev med evropskimi vrhovnimi so-
dišči. V tretjem delu se bo prispevek osredotočil na Vrhovno sodišče RS in predstavil,
kako pogosto se slednje aktivno vključuje v evropski medsodniški dialog prek sklicev na
preostala evropska vrhovna sodišča, ter poiskal razlage za tako strukturo sklicev. V četr-
tem delu bo prispevek predstavil, kako pogosto je Vrhovno sodišče RS pasivno vključeno
v evropski medsodniški dialog. Z drugimi besedami, četrti del predstavi, kako pogosto
se druga evropska vrhovna sodišča sklicujejo na Vrhovno sodišče RS in, vnovič, poišče
možne razlage za tak vzorec sklicev. Peti del zaključi.
2. Metodologija
V tem prispevku analiziramo, kot že omenjeno, relevantne dele podatkovne baze, ki
je bila sestavljena za namene širšega raziskovalnega projekta in ki vključuje vse dostopne
odločitve evropskih vrhovnih sodišč, ki vsebujejo sklic na odločitev vrhovnega sodišča
druge države članice EU. V izogib vsakokratnemu izčrpnemu (in izčrpavajočemu) nava-
janju metodologije sestave podatkovne baze, bomo tu izpostavili zgolj tiste metodološke
poudarke, ki so pomembni za razumevanje tega prispevka oziroma so zanj še posebej
relevantni. Za vse ostale podrobnosti glede zbiranja podatkov bomo bralca na ustreznih
mestih napotili na druge prispevke, objavljene v okviru projekta, ki te podrobnosti v
celoti pojasnjujejo.22
Podatkovno bazo vseh sklicev med vrhovnimi sodišči držav članic EU23 na področju
zasebnega prava (angl. private law) v obdobju 2000–2018, ki predstavlja osnovo tega
prispevka, smo sestavili z iskanjem vnaprej določenih iskalnih gesel v podatkovnih ba-
zah odločitev vrhovnih sodišč v vseh 28 državah članicah EU.24 Metodo iskanja lahko
21 Tavčar, 2022.
22 Na splošno, za vsa podrobnejša metodološka pojasnila glede tega dela širše študije glej D’Andrea
idr., 2021, str. 501–505 in 526–533.
23 Za tabelo vseh 28 sodišč, vključenih v študijo, vključno s seznamom podatkovnih baz, ki smo jih
uporabili za iskanje sklicev v sodni praksi vključenih sodišč, glej prav tam, str. 502–504.
24 Prav tam.
73
Jaka Kukavica – Otok sredi Evrope?
Vpetost Vrhovnega sodišča RS v evropski medsodniški dialog
najlažje prikažemo na primeru Vrhovnega sodišča RS, kjer smo za iskanje uporabili jav-
no podatkovno bazo in integrirani iskalnik na spletišču sodnapraksa.si.25 Vnaprej smo
pripravili širok nabor iskalnih gesel, ki smo jih na enak način uporabili pri iskanju po
podatkovnih bazah vseh vrhovnih sodišč EU, kar zagotavlja primerljivost pridobljenih
rezultatov. Široko mrežo, čeprav je zahtevala večji časovni vložek, smo vrgli v izogib
čim več lažno negativnim rezultatom, tj. odločitvam, ki bi vsebovale sklice na odločitve
drugih evropskih vrhovnih sodišč, ampak jih iskalnik iz različnih razlogov ne bi zaznal.
Tako smo za vsako evropsko vrhovno sodišče iskali vse izvedbe imena sodišča v izvirniku,
vse izvedbe kratice sodišča v izvirniku, vse izvedbe imena sodišča v slovenščini v vseh
relevantnih sklonih in iskanje »sodne prakse« relevantnega sodišča. Na primer, sklice
Vrhovnega sodišča RS na odločitve avstrijskega vrhovnega sodišča smo iskali z iskanjem
gesel »Oberster Gerichtshof«, »OGH«, »vrhovno sodišče republike avstrije« v vseh sklonih,
»vrhovno sodišče avstrije« v vseh sklonih, »avstrijsko vrhovno sodišče« v vseh sklonih
in »avstrijska sodna praksa« v vseh sklonih. V primerih, ko je neko vrhovno sodišče
v obdobju raziskave uporabljalo več kot eno ime, smo postopek smiselno ponovili za
obe imeni.26 Prav tako smo široko iskali v primerih, ko se tuje najvišje redno sodišče ne
imenuje vrhovno sodišče, ampak bodisi kasacijsko sodišče27 bodisi višje sodišče28 ali pa
pritožbeno sodišče.29 V teh primerih smo nabor iskalnih gesel še podvojili in iskali sklice
na, recimo, italijansko vrhovno sodišče in italijansko kasacijsko sodišče.
Iskali smo vse odločitve evropskih vrhovnih sodišč, ne le končnih sodb. V primeru
Vrhovnega sodišča RS to pomeni, da smo iskali in vključili sklice v vseh 38,020 sodbah
in sklepih, vključno s sklepi o dopustitvi revizije, ki jih je Vrhovno sodišče RS sprejelo v
relevantnem obdobju v nekazenskih zadevah, tj. v zadevah, ki so spadale pod pristojnost,
takrat še ločenih, Civilnega in Gospodarskega oddelka, Delovno-socialnega oddelka in
Upravnega oddelka Vrhovnega sodišča. Razloga za omejitev obsega raziskave na zadeve
zasebnega prava, pri čemer smo zasebno pravo razlagali izrazito široko in vključili tudi
očitno javnopravne primere, kadar so ti vsebovali zasebnopravni element, sta dva. Prvič,
sodniški dialog v zadevah javnega prava je bil doslej precej bolj raziskan kot sodniški
25 Podatkovna baza vključuje vse judikate Vrhovnega sodišča RS od leta 1993 naprej in tako zajema
celotno obdobje študije. Dostopna je na (dostop: 14. junij 2022).
26 Taka so bila tri sodišča: belgijski Cour de cassation/Hof van Cassatie, madžarski Magyarország
Legfelsőbb Bírósága, od leta 2012 Kúria, in v Združenem kraljestvu House of Lords, od leta 2009 UK
Supreme Court.
27 Takih je bilo pet sodišč: belgijski Cour de cassation/Hof van Cassatie, bolgarski Vŭrkhoven kasat︠s︡io-
nen sŭd, francoski Cour de cassation, italijanski Corte Suprema di Cassazione in luksemburški Cour
de cassation.
28 Tako je bilo romunsko Înalta Curte de Casație și Justiție (Višje kasacijsko sodišče), kjer pa smo šte-
vilo iskalnih gesel kar potrojili in iskali sklice na romunsko vrhovno, višje in kasacijsko sodišče.
29 Tak je bil malteški Court of Appeal.
74
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
dialog v zasebnopravnih zadevah.30 Drugič, evropska integracija se je skozi svojo zgodo-
vino pretežno ukvarjala z vzpostavitvijo enotnega notranjega trga skozi (široko koncipi-
rano) zasebnopravne mehanizme.31 Kazensko pravo – in tudi kaznovalno pravo nasploh
– je imelo v procesu integracije zanemarljivo vlogo v primerjavi z zasebnim pravom.
Relevantnost kazenskega prava v primerjalnopravnih projektih pa omejujejo tudi njemu
lastne stroge koncepcije načela zakonitosti, ki primerjalnopravnemu argumentu v sodni-
škem razlogovanju jemljejo veljavo.32
Vse zadetke, ki smo jih z uporabo opisane iskalne metode dobili, smo nato še ročno
pregledali in izločili lažno pozitivne rezultate. Pri tem smo izločili rezultate, ki se niso
izrecno sklicevali na odločitev vrhovnega sodišča ali njegove sodne prakse. Splošnega
sklicevanja na »tujo sodno prakso«33 ali pa na »nemško sodno prakso«34 nismo upoštevali
in smo takšne rezultate izločili. Upoštevali pa smo vse sklice, v katerih je Vrhovno sodišče
RS izrecno omenilo vrhovno sodišče druge države članice EU. Skladno s tem pristopom
smo tako upoštevali sklic na »sodno prakso avstrijskega vrhovnega sodišča«,35 čeprav v
besedilu ali v opombah odločitve sklicujočega se sodišča ni bilo sklica na konkretno
odločitev iz citirane sodne prakse drugega vrhovnega sodišča. Ob ročnem pregledu smo
prav tako izločili primere, ki so bili kazenskopravni ali strogo javnopravni in tako niso
bili znotraj obsega raziskave.
Čeprav smo se z ročnim pregledom vseh zadetkov lahko izognili lažno pozitivnim
rezultatom, pa je treba priznati, da še tako natančna metoda iskanja ne more zagotoviti,
da bi se izognili tudi vsem lažno negativnim rezultatom. Čeprav smo bili pri tem v veliki
meri odvisni od popolnosti nacionalnih podatkovnih baz in kakovosti iskalnikov po teh
bazah,36 pa dobljeni rezultati vendarle dajejo natančen vpogled v dinamiko medsodniške-
ga dialoga v Evropi. To še zlasti velja za opredelitev položaja Vrhovnega sodišča RS v tem
dialogu, saj zaradi primerjalno dobro razvite informacijske infrastrukture, popolnosti po-
datkovne baze v raziskovanem obdobju in naprednega ter uporabniku prijaznega iskalnika
po podatkovni bazi sodnapraksa.si pri zbiranju podatkov nismo imeli težav, ki so se redno
pojavljale pri raziskovanju sodne prakse številnih drugih evropskih vrhovnih sodišč.37
30 D’Andrea idr., 2021, str. 499.
31 Prav tam. O pomembnosti vloge zasebnega uveljavljanja sicer javnopravnih trgovinskih obveznosti v
zgodovinskem razvoju prava EU glej Phelan, 2019. Za nekoliko kritičen pogled glej Kukavica, 2022.
32 O načelu zakonitosti v kazenskem pravu v evropskih pravnih redih glej Peristeridou, 2015.
33 Sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 384/2009 z dne 19. maja 2011, točka 16.
34 Sodba Vrhovnega sodišča RS III Ips 81/2013 z dne 20. januarja 2015, točka 13.
35 Sodba Vrhovnega sodišča RS III Ips 51/2015 z dne 22. novembra 2016, točka 10.
36 Za več podrobnosti glede transparentnosti, dostopnosti sodb in popolnosti splošnega vzorca glej
D’Andrea idr., 2021, str. 504 in 526–533.
37 Prav tam.
75
Jaka Kukavica – Otok sredi Evrope?
Vpetost Vrhovnega sodišča RS v evropski medsodniški dialog
3. Aktivna udeležba Vrhovnega sodišča RS v evropskem
medsodniškem dialogu
S pojmom aktivne udeležbe v evropskem medsodniškem dialogu imamo v mislih
vprašanje, kako pogosto se Vrhovno sodišče RS samo – torej aktivno – vključuje v dialog
z vrhovnimi sodišči drugih držav članic EU. Natančneje nas zanima, kako pogosto in na
kakšen način se Vrhovno sodišče RS sklicuje na odločitve drugih evropskih vrhovnih so-
dišč v svojih odločitvah. Prav temu vprašanju je namenjena razprava, ki sledi v tem delu.
3.1. Splošno o sklicih med sodišči kot manifestaciji medsodniškega dialoga
Preden se spustimo v podrobno empirično analizo kako – in če sploh – Vrhovno
sodišče RS razpravlja z drugimi evropskimi vrhovnimi sodišči, se je treba vprašati,
kakšne vzorce sklicevanja sploh lahko pričakujemo? Kateri dejavniki naj bi vplivali na
to, ali bodo sodišča uporabila – kot ga je imenovalo Vrhovno sodišče RS – »primerjalno-
pravni podkrepitveni argument«38 in se v odločitvi sklicevala na odločitve tujih sodišč?
Primerjalnopravna literatura je izoblikovala seznam dejavnikov, ki vplivajo na to, ali se
bodo sodišča sklicevala na odločitve svojih sodniških kolegov v tujini in na sodišča iz
katerih držav se bodo najverjetneje sklicevala.
Ne glede na metodološko naravo znanstvenih prispevkov – naj gre za teoretično raz-
pravo, empirično raziskavo, ali za intervjuje s sodniki – so v literaturi med poglavitnimi
dejavniki, ki vplivajo na pogostost in naravo sklicevanja sodišč na tuja sodišča, redno
izpostavljeni jezikovni dejavniki.39 Razumljivo, če sodnik ne govori jezika, v katerem
je napisana tuja sodba, je malo verjetno, da se bo na to tujejezično sodbo skliceval. Pri
tem je treba razlikovati med tremi relevantnimi jezikovnimi dejavniki. Prvič, pozorni
moramo biti na podobnosti med uradnima jezikoma sklicujočega se sodišča in sodišča,
na odločitev katerega se sklicujoče sodišče sklicuje. Zaradi podobnosti med jezikoma je
verjetneje, da se bo slovensko Vrhovno sodišče v svojih odločitvah sklicevalo na hrvaško
kot pa na finsko vrhovno sodišče. Drugič, upoštevati je treba tudi obseg in strukturo
poliglotizma v posamezni državi. Pritožbeno sodišče na Malti, kjer večina prebivalstva
poleg malteščine govori tudi italijansko in angleško, se bo verjetneje sklicevalo na itali-
jansko in angleško vrhovno sodišče kot pa na odločitve švedskega vrhovnega sodišča. In
zadnjič, čeprav težje merljivo, pa zato na mikro ravni nič manj pomembno, je tudi znanje
jezikov vsakega posameznega sodnika, ki bo v bistvenem determiniralo, ali bo sodnik v
osnutek sodbe vključil sklic na tujo sodno prakso ali ne. Glede na zapisano bi pričakovali,
da se Vrhovno sodišče RS največkrat sklicuje na hrvaško in angleško vrhovno sodišče,
nemški Bundesgerichtshof, avstrijski Oberster Gerichtshof in italijanski Corte Suprema di
38 Sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 77/2019 z dne 28. avgusta 2020, točka 24.
39 Mak, 2011, str. 446; Gelter in Siems, 2012, str. 98; Gelter in Siems, 2013, str. 266.
76
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
Cassazione. Po zadnji raziskavi Eurobarometra namreč v Sloveniji 61 % prebivalstva vsaj
pogovorno govori hrvaško, 59 % angleško, 42 % nemško, zanemarljiv pa ni niti delež
italijansko govorečih prebivalcev.40
Poleg jezikovnih dejavnikov primerjalnopravna literatura redno navaja tudi podob-
nost med primerjanima pravnima sistemoma kot enega od odločilnih dejavnikov pri
tem, ali se bo sodnik oziroma sodišče sklicevalo na odločitve tujega sodišča.41 Relevantne
so tako podobnosti v širšem smislu – za članstvo v isti common law ali civil law pravni
družini ali za podoben pravnozgodovinski razvoj posameznih pravnih področij, na pri-
mer sledenje rimskopravni tradiciji – kot tudi za podobnosti v ožjem smislu – za prenos
(t.i. transplantacijo)42 pravnih institutov iz enega sistema v drugega, ali pa za podobnost
med dvema državama, ki sta nekoč bili del ene države. S tem tesno povezan dejavnik je
tudi poznavanje tujega pravnega sistema. Bolj kot sta si pravna reda med seboj podobna,
bolj je verjetno, da bo povprečen sodnik tuj pravni red poznal. In bolj kot povprečen sod-
nik pozna tuj pravni red, bolj verjetno je, da se bo v svojih odločitvah nanj skliceval. Po
tem merilu bi zaradi vpetosti slovenske države v pravna reda Jugoslavije in še prej Avstro-
Ogrske od Vrhovnega sodišča lahko pričakovali predvsem sklice na odločitve avstrijskega
in hrvaškega vrhovnega sodišča. To še zlasti velja za področje zasebnega prava zaradi traj-
nega vpliva Občega državljanskega zakonika in Zakona o obligacijskih razmerjih na obli-
gacijsko pravo še v času po osamosvojitvi. Zaradi pogostega iskanja navdiha v nemškem
pravu pri normodajni dejavnosti – in posledične podobnosti med pravnima redoma pri
urejanju nekaterih pravnih razmerij – ne smemo zanemariti niti večje verjetnosti sklicev
na odločitve nemškega vrhovnega sodišča.
Prav tako bi več sklicev na nemški Bundesgerichtshof lahko pričakovali na podlagi
avtoritete omenjenega sodišča kot še enega od dejavnikov, ki naj bi vplivali na verjetnost,
da se sklic na odločitev sodišča pojavi v odločitvi tujih sodišč. Podobno velja za Oberster
Gerichtshof, v manjši meri pa tudi za angleški Supreme Court, saj so vsa tri sodišča, dve
nemško govoreči pa še posebno, v slovenskem pravnem prostoru tradicionalno percipi-
rana kot ugledna. Podobno ugotovitev zahteva tudi velikost teh držav, ki jo literatura
izpostavlja kot pomemben kazalnik za sodniški dialog.43 Ta kazalnik dodaja na seznam
tistih, za katere je bolj verjetno, da se bodo znašla v obrazložitvi odločitve Vrhovnega
sodišča RS, še francosko, italijansko, špansko in poljsko vrhovno sodišče. Čeprav ena-
ko pomembni za strukturo vzorca sklicevanja sodišč, ampak zaradi težke merljivosti z
manjšo napovedno vrednostjo, so tudi dostopnost sodne prakse posameznih vrhovnih
40 Evropska komisija, 2012, str. 21.
41 Mak, 2011, str. 436; Gelter in Siems, 2013, str. 223–224.
42 Za podrobnejšo razpravo o pravnih transplantantih glej Watson, 1974. Za bolj skeptičen pogled
glej Legrand, 1997.
43 Gelter in Siems, 2013, str. 225.
77
Jaka Kukavica – Otok sredi Evrope?
Vpetost Vrhovnega sodišča RS v evropski medsodniški dialog
sodišč44 in medinstitucionalni odnosi med sodišči ter medosebni odnosi med sodniki.
Večja dostopnost sodne prakse in večja povezanost med sodiščema in sodniki bosta po-
zitivno vplivali na verjetnost, da se bo eno sodišče sklicevalo na sodno prakso drugega.
Na osebno pobudo in poznanstva sodnikov v slovenskem kontekstu še poseben pomen
daje dejstvo, da Sodnikov informator – publikacija, ki jo mesečno pripravlja Oddelek
za spremljanje sodne prakse na Vrhovnem sodišču z namenom obveščanja sodnikov o
pomembnejši sodni praksi – ne poroča o pomembnejših odločitvah tujih nacionalnih
sodišč, ampak poleg pomembnejših odločitev domačih sodišč vključuje le, in še to od
nedavnega, odločbe Sodišča EU in ESČP.45
Nazadnje je treba omeniti tudi pravno kulturo in institucionalni okvir, v katerem so-
dišče deluje. Ta dejavnika bolj kot na to, na katero sodišče se bo drugo sodišče sklicevalo,
vplivata na to, ali se sodišče sploh bo sklicevalo na tujo sodno prakso. Pri tem imata po-
membno vlogo časovna obremenjenost sodnikov in tudi slog pisanja obrazložitev sodb,
ki je prisoten v neki pravni kulturi. Časovno obremenjeni sodniki bodo manj verjetno
iskali dodatne podporne argumente ali vire navdiha v odločitvah tujih sodišč – tako ča-
sovno zamudno fakultativno delo ob pomanjkanju časa, razumljivo, ni na vrhu seznama
prioritet. Slog pisanja odločitev je prav tako vreden omembe: ali sodišče svoje sodbe piše
diskurzivno in podrobno obrazloži svojo odločitev, ali pa v sodbi le avtoritativno razglasi
svojo odločitev, pomembno vpliva na nabor argumentov, ki se bo znašel v sodbi.46 Po tem
merilu bi bila verjetnost, da bi se Vrhovno sodišče RS v svojih odločitvah sklicevalo na
odločitve drugega evropskega vrhovnega sodišča, majhna. Med vsemi 28 sodišči v našem
vzorcu je namreč prav Vrhovno sodišče RS tisto, ki s povprečno dolžino 2.457 besed
producira daleč najkrajše sodbe med vsemi vrhovnimi sodišči v EU. Povprečna odločitev
slovenskega Vrhovnega sodišča je skoraj za polovico krajša od povprečne odločitve če-
škega vrhovnega sodišča, ki z dolžino 3.572 besed sledi Vrhovnemu sodišču RS z drugo
najkrajšo povprečno dolžino odločitev.47
Pomemben del pravne kulture v tem kontekstu pa je tudi odnos do uporabe zunanjih
pravnih virov v argumentaciji sodišč. Tega lahko v slovenskem pravnem prostoru najbo-
lje opišemo kot nevtralnega: čeprav do uporabe primerjalnopravnih argumentov v sodni-
škem odločanju ni mogoče zaznati izrazite naklonjenosti, pa hkrati tudi ni zaznati skepse,
ali pa celo odklonilnega odnosa, kakršen je prisoten predvsem v ameriškem prostoru.48
44 D’Andrea idr., 2021, str. 526–533.
45 Prvi Sodnikov informator, ki je poročal tudi o odločitvah Sodišča EU in ESČP, in ne le o odločitvah
domačih sodišč, je bil objavljen šele marca 2021. Glej Vrhovno sodišče Republike Slovenije, 2021.
46 De Witte idr., v tisku; Lasser, 2009.
47 De Witte idr., v tisku, glej Appendix, Tabela 22. Hkrati je povprečna odločitev Vrhovnega sodišča
RS za kar desetkrat krajša od povprečne odločitve angleškega House of Lords/Supreme Court, ki s
povprečno dolžino 22.864 besed producira najdaljše odločitve v EU.
48 Za uvod v razpravo v ZDA o primernosti sklicevanja na tuje pravo in odločitve tujih sodišč v sod-
niškem odločanju glej Frank, 2006; Larsen, 2004; Markovits, 2003; Wald, 2003; Wilkinson, 2003.
78
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
3.2. Struktura sklicev Vrhovnega sodišča RS na vrhovna sodišča drugih držav
članic EU
Empirični podatki, ki smo jih zbrali v raziskavi, potrjujejo takšno oceno odnosa
do uporabe primerjalnopravnih podkrepitvenih argumentov v sodniškem odločanju.
Vrhovno sodišče RS se je v obdobju 2000–2018 na odločitve drugih vrhovnih sodišč
držav članic EU sklicevalo 63-krat, kar pomeni 1,66 sklica na 1.000 odločitev. Povedano
drugače, Vrhovno sodišče RS se sklicuje na evropska vrhovna sodišča enkrat na približno
600 odločitev. Čeprav se na prvi pogled zdi ta številka izrazito nizka, pa njena postavitev
v evropski kontekst razkrije, da je slovensko Vrhovno sodišče po pogostosti sklicevanja na
vrhovna sodišča drugih držav članic EU trdno v evropskem povprečju.
0
50
100
150
200
250
300
IE UK AT MT LU CY NL DK SE SK DE BE SI FI LT EE PT CZ PL FR IT ES EL RO HU HR BG LV
Diagram 1: Število sklicev vseh 28 vrhovnih sodišč v EU na odločitve drugih evropskih
vrhovnih sodišč na 1000 odločitev.49
Diagram 1 prikazuje razvrstitev evropskih vrhovnih sodišč po pogostosti skli-
cev na preostala vrhovna sodišča v EU glede na število sklicev na 1.000 odločitev.
Primerjalnopravni argument je najpogosteje uporabljalo irsko vrhovno sodišče, ki je z
282,8 sklica na 1.000 odločitev odločno na vrhu, pri čemer so bili vsi sklici, razen dveh,
na odločitve House of Lords/Supreme Court. Prav slednje sodišče je s 95,6 sklica na 1.000
odločitev drugo najbolj primerjalnopravno usmerjeno v EU, sledijo pa mu avstrijski
Oberster Gerichtshof s 60,6 sklica na 1.000 odločitev, malteški Court of Appeal z 31,2 skli-
ca na 1.000 odločitev, luksemburški Cour de Cassation s 30,4 sklica na 1.000 odločitev
Za zavrnitev primerjalnega prava nasploh glej Legrand, 2006.
49 Za metodološke omejitve izračuna števila sklicev na 1.000 odločitev za nekatere države glej
D’Andrea idr., 2021, str. 502–504.
79
Jaka Kukavica – Otok sredi Evrope?
Vpetost Vrhovnega sodišča RS v evropski medsodniški dialog
in ciprsko vrhovno sodišče z 29,9 sklica na 1.000 odločitev. Med temi šestimi najbolj
primerjalnopravno aktivnimi sodišči je opazna nesorazmerna zastopanost sodišč iz sveta
tradicije common law (Irska in Združeno kraljestvo) in sodišč z zgodovinsko močnimi
vplivi common law (Malta in Ciper)—takšna sodišča so štiri od šestih. Na repu lestvice
primerjalnopravne angažiranosti sta latvijsko in bolgarsko vrhovno sodišče brez enega
samega sklica na ostala vrhovna sodišča v EU, sledi jima hrvaško vrhovno sodišče z 0,02
sklica na 1.000 odločitev, madžarsko z 0,06 sklica na 1.000 odločitev, romunsko z 0,08
sklica na 1.000 odločitev in grško vrhovno sodišče z 0,14 sklica na 1.000 odločitev.
Diagram 1 prikazuje tudi povprečno vpletenost Vrhovnega sodišča RS v evropski
medsodniški dialog: z 1,66 sklica na 1.000 odločitev se uvršča v strogo sredino evropskih
vrhovnih sodišč. V sorodnem prispevku smo Vrhovno sodišče RS na podlagi absolutnega
in relativnega števila citatov uvrstili v skupino evropskih vrhovnih sodišč, ki se na dru-
ga sklicujejo zmerno pogosto (angl. medium frequency), na podlagi še dodatnega merila
homogenosti oziroma heterogenosti strukture sklicev, tj. ali se vrhovno sodišče sklicuje
pretežno le na eno vrhovno sodišče ali na večje število vrhovnih sodišč, pa smo ga za-
radi relativne heterogenosti sklicev uvrstili v podskupino sodišč, ki smo jih označili za
»zadržane komparativiste« (angl. reluctant comparatist). V isto podskupino smo uvrstili
še dansko, nemško, švedsko, litvansko, poljsko, portugalsko, francosko, italijansko in
špansko vrhovno sodišče.50
0
1
2
3
4
5
6
7
8
2000 2001 2002 2003 2004 2005 2006 2007 2008 2009 2010 2011 2012 2013 2014 2015 2016 2017 2018
Število sklicev VSRS po letih
Diagram 2: Absolutno število sklicev Vrhovnega sodišča RS na odločitve drugih evropskih
vrhovnih sodišč po letih.
50 Prav tam, str. 517–522.
80
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
Podrobnejši vpogled v časovno strukturo sklicev Vrhovnega sodišča RS razkrije, da
se absolutno število sklicev skozi čas povečuje, čeprav se je trend rasti v zadnjih letih
nekoliko umiril. Diagram 2 prikazuje vzorec sklicev v časovnem kontekstu in pona-
zarja omenjen trend rasti. S 63 sklici v obdobju 2000–2018 se je Vrhovno sodišče RS
v povprečju na evropska vrhovna sodišča sklicevalo 3,5-krat na leto, z mediano štirih
sklicev in modusom petih sklicev na leto. Z izjemo leta 2017 so bila po številu sklicev vsa
podpovprečna leta pred letom 2008 – povprečno število sklicev v obdobju 2000–2007
je bilo zgolj 1,13 na leto – po letu 2008 pa je bilo število sklicev Vrhovnega sodišča RS
vsako leto nadpovprečno visoko, tj. več kot 3,5 sklica na leto – za obdobje 2008–2018
je povprečje znašalo 4,91 sklica na leto. Eden pomembnejših razlogov, zakaj smo se pri
zasnovi raziskave odločili za preučevanje obdobja 2000–2018, je bil, da smo želeli ugo-
toviti, ali je pridružitev Evropski uniji v tistih državah članicah, ki so bile del razširitve
Unije v letih 2004 in 2007, delno pa tudi v 2013, opazno vplivala na vključenost njiho-
vih vrhovnih sodišč v evropski medsodniški dialog. V primeru Slovenije smo tako očitno
korelacijo zaznali, čeravno je treba opozoriti, da zgolj na podlagi predstavljenih podatkov
vzročnosti še ne moremo zatrjevati. Kljub temu pa ne moremo zanemariti, da se je kmalu
po priključitvi začela strma rast pogostosti vpletanja Vrhovnega sodišča RS v evropsko
skupnost (vrhovnih) sodišč, ki je od takrat ostala na štirikrat višji ravni, kot je bila pred
letom 2007. V tem kontekstu je še zlasti zanimivo, da se je Vrhovno sodišče RS v vseh
štirih odločitvah, ki jih je sprejelo pred priključitvijo Evropski uniji 1. maja 2004 in v
katerih se je sklicevalo na druga evropska vrhovna sodišča, sklicevalo na hrvaški Vrhovni
sud, tj. na vrhovno sodišče države, ki takrat prav tako še ni bila članica EU.51 Povedano
drugače, v raziskovanem obdobju se Vrhovno sodišče RS pred priključitvijo EU v svojih
odločitvah ni niti enkrat sklicevalo na mnenja drugih vrhovnih sodišč takratnih držav
članic EU. Prvič je to storilo šele 18. maja 2005, pa še to zgolj v delu, v katerem je pov-
zemalo navedbe strank, ki so se sklicevale na odločitev avstrijskega vrhovnega sodišča.52
Empirični rezultati raziskave so pretežno potrdili tudi zgornje teoretične napovedi gle-
de strukture vzorca sklicev Vrhovnega sodišča RS. Ti so predstavljeni spodaj v Tabeli 1.
51 Glej Aneks I, odločitve pod zaporednimi številkami 1–4.
52 Sodba Vrhovnega sodišča RS I Up 1331/2002 z dne 18. maja 2005.
81
Jaka Kukavica – Otok sredi Evrope?
Vpetost Vrhovnega sodišča RS v evropski medsodniški dialog
Citirano vrhovno sodišče Število sklicev
Odstotek
sklicev (%)
Avstrija (Oberster Gerichtshof) 8 12,7
Hrvaška (Vrhovni sud) 35 55,6
Francija (Cour de cassation) 1 1,6
Nemčija (Bundesgerichtshof) 9 14,3
Italija (Corte Suprema di Cassazione) 8 12,7
Nizozemska (Hoge Raad) 1 1,6
Združeno kraljestvo (House of Lords/Supreme Court) 1 1,6
Tabela 1: Struktura sklicev Vrhovnega sodišča RS na druga
evropska vrhovna sodišča.
Kakor izhaja iz Tabele 1, se je Vrhovno sodišče RS daleč najpogosteje sklicevalo na
hrvaški Vrhovni sud. Nanj se je sklicevalo v 35 odločitvah, kar je 55,6 % vseh sklicev.53
Sledijo mu nemški Bundesgerichtshof z devetimi sklici (14,3 % vseh sklicev) in italijan-
sko Corte Suprema di Cassazione ter avstrijski Oberster Gerichtshof z osmimi sklici vsako
(12,7 % vseh sklicev). Enkrat se je Vrhovno sodišče RS sklicevalo še na francoski Cour de
cassation, nizozemski Hoge Raad in House of Lords/Supreme Court Združenega kraljestva
(1,6 % vseh sklicev vsako).
Pogostost sklicev Vrhovnega sodišča RS na odločitve hrvaškega Vrhovnega suda je
napovedovala večina zgoraj predstavljenih teoretskih izhodišč. Bližnja analiza vseh 35
sklicev na Vrhovni sud pa pokaže, da je zgodovinsko pogojena podobnost med pravnima
redoma, skupaj z vztrajno pravno in predvsem socialno tesno povezanostjo držav, ki
daje plodna tla za nastanek različnih čezmejnih situacij, ključen element pri tem, da se
Vrhovno sodišče RS najpogosteje sklicuje prav na svojega hrvaškega partnerja. Od 35
sklicev je bilo deset takih, ki so se nanašali na odločitve hrvaškega vrhovnega sodišča spre-
jete še v času skupne države.54 Sorodni temu so štirje sklici, ko je Vrhovno sodišče RS raz-
53 Pri tem je treba opozoriti, da smo v sorodni publikaciji za namene zgoraj že omenjenega merila
homogenosti oziroma heterogenosti vzorca sklicev pri klasifikaciji vseh evropskih vrhovnih sodišč
uporabili mejo 66 odstotkov sklicev na eno sodišče kot ločnico med tistimi vrhovnimi sodišči, ki
smo jih označili za komparativiste (angl. comparatists), in tistimi, ki smo jih označili za sledilce
(angl. followers). Slednja so seveda sodišča s homogenim vzorcem sklicevanja, ki so enemu samemu
sodišču namenila več kot 66 odstotkov sklicev; prva pa sodišča, vključno z Vrhovnim sodiščem RS,
z bolj heterogenim vzorcem sklicevanja, ki nobenemu sodišču niso namenila več kot 66 odstotkov
sklicev. Glej D’Andrea idr., str. 506.
54 Glej Aneks I, odločitve pod zaporednimi številkami 1, 2, 14, 18, 20, 21, 25, 26, 31 in 43.
82
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
lagalo določbo, za katero je izrecno poudarilo, da je identična določbi v hrvaškem pravu
in se je zato oprlo na mnenje hrvaškega sodišča.55 Nadalje je bilo sedem sklicev posledica
pravil mednarodnega zasebnega prava, ki so v sporu zahtevala uporabo tujega (hrvaškega)
prava. Prav vsi izmed teh primerov so se nanašali na uporabo t.i. Orientacijskih kriterijev
za določanje višine nepremoženjske škode po hrvaškem pravu, ki jih je hrvaško vrhovno
sodišče sprejelo leta 2002. Antropološko, delno pa tudi pravno-sociološko zanimivo je,
da so se vsi ti primeri nanašali na odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki so
jo slovenski državljani utrpeli v prometnih nesrečah na Hrvaškem.56 Štiri od sklicev smo
zaznali v odločitvah v postopkih priznavanja tuje (hrvaške) sodne odločbe, kjer se je
Vrhovno sodišče RS, jasno, sklicevalo na priznavano sodno odločbo.57 Čezmejni element
je bil prav tako prisoten v treh primerih, v katerih je v denacionalizacijskih postopkih
odločitev hrvaškega sodišča imela vlogo dejstva v postopku.58 Razen sedmih sklicev,59 pri
katerih čezmejni element v kakršnikoli manifestaciji ni bil očiten ali izrecno izražen, je
tako zajetna večina sklicev – 28 od 35 – bila posledica zgodovinskih in še danes trajajo-
čih tesnih pravnih in socialnih vezi med obema državama, ki se kažejo tudi v relativno
visokem številu sklicev slovenskega na hrvaško vrhovno sodišče.
Naslednja skupina vrhovnih sodišč glede na pogostost sklicev, tj. nemško (9), avstrij-
sko (8) in italijansko (8) sodišče, je precej heterogena glede narave primerov, v katerih se
pojavijo sklici. Kljub temu pa se kot celota bistveno razlikuje od narave sklicev na hrva-
ško vrhovno sodišče, kjer so sklici v večini primerov nastali v že omenjenem čezmejnem
kontekstu spora. Ta razlika se morda še najbolj jasno kaže prav pri sklicih Vrhovnega
sodišča RS na nemški Bundesgerichtshof. Če je bilo zgolj sedem od 35 sklicev na hrvaško
vrhovno sodišče zares primerjalnopravnih – tj. so bili uporabljeni kot »primerjalnopravni
podkrepitveni argument«, neodvisen od zgodovinsko deljenega pravnega reda med drža-
vama – so bili taki sklici na nemško vrhovno sodišče prav vsi.60 Podobnost med razlagano
določbo v slovenskem pravnem redu in enakovredno določbo v nemškem pravu, ki je
verjetno posledica že omenjene vloge nemškega prava kot vira zgleda pri slovenski nor-
modajni dejavnosti, je Vrhovno sodišče RS izrecno izpostavilo v enem primeru.61 Visok
delež takih pristno primerjalnopravnih sklicev je bil opazen tudi pri sklicih na italijansko
Corte Suprema di Cassazione, kjer je bilo takih šest od osmih sklicev, od teh pa smo jih pet
zaznali v istovrstnih sporih glede depozitov v Ljubljanski banki, v katerih je ena od strank
opozarjala na identičnost relevantne določbe v italijanskem pravu in, jasno, razlago ome-
55 Prav tam, odločitve pod zaporednimi številkami 11, 33, 49 in 52.
56 Prav tam, odločitve pod zaporednimi številkami 4, 23, 27, 28, 35, 45 in 46.
57 Prav tam, odločitve pod zaporednimi številkami 3, 9, 29 in 51.
58 Prav tam, odločitve pod zaporednimi številkami 22, 41 in 44.
59 Prav tam, odločitve pod zaporednimi številkami 13, 16, 17, 24, 32, 58 in 62.
60 Prav tam, odločitve pod zaporednimi številkami 7, 15, 42, 50, 53, 54, 57, 59 in 61.
61 Sodba Vrhovnega sodišča RS III Ips 22/2015 z dne 28. oktobra 2015, točka 14.
83
Jaka Kukavica – Otok sredi Evrope?
Vpetost Vrhovnega sodišča RS v evropski medsodniški dialog
njene določbe s strani italijanskega vrhovnega sodišča.62 Preostala dva sklica na italijansko
sodišče sta nastala v kontekstu postopka priznanja tuje sodne odločbe.63 Končno, čeprav
po strukturi že nekoliko bližje sklicem na hrvaško vrhovno sodišče, so imeli tudi skli-
ci na avstrijski Oberster Gerichtshof bolj primerjalnopravno naravnanost, čeravno z več
čezmejnimi elementi kakor italijanski in nemški sklici. Od osmih sklicev so bili tipično
primerjalnopravni štirje,64 pri preostalih štirih pa je bil prisoten močan čezmejni element:
dva sklica sta nastala zaradi uporabe tujega prava po pravilih mednarodnega zasebnega
prava,65 en sklic v sporu avstrijske stranke kot dejstvo v postopku,66 še en pa v kontekstu
denacionalizacijskega zahtevka, ki ga je vložil avstrijski državljan.67
Večjo verjetnost sklicev na nemško, avstrijsko in italijansko vrhovno sodišče so, prav
tako kot za hrvaški Vrhovni sud, (pravilno) napovedovali najpomembnejši teoretski de-
javniki: jezikovni dejavniki, podobnost med primerjanima pravnima redoma in avtori-
teta posameznega sodišča. Vendar pa raznolikost sklicev na ta tri sodišča nakazuje, da je
imelo pri vsakem od njih Vrhovno sodišče različno motivacijo za sklicevanje in da so raz-
lični dejavniki, ki opredeljujejo verjetnost sodniškega dialoga, imeli različno težo. Čeprav
so imeli jezikovni dejavniki pri sklicih na vsa tri sodišča določeno težo, je pri sklicih na
Bundesgerichtshof prišla najbolj do izraza avtoriteta tega sodišča. Vsi sklici na nemško
sodišče so bili posledica njegove prepričevalne avtoritete (angl. persuasive authority) in so
imeli vlogo »primerjalnopravnega podkrepitvenega argumenta«. Tudi v primeru avstrij-
skega Oberster Gerichtshof in italijanskega Corte Suprema di Cassazione je bila avtoriteta
sodišča relevanten dejavnik, vendar do manjše mere. Pri sklicih na ti sodišči smo zaznali
večjo vlogo čezmejnih elementov, ki so se kazali v podobnosti med slovenskim in primer-
janim pravnim redom ter nasploh v večji povezanosti obeh skupnosti, ki se je kazala v več
primerih, v katerih je prisotnost tuje stranke v sporu sprožila sklic na tuje pravo, bodisi v
procesni vlogi prava ali dejstva v vsakem konkretnem primeru.
Podrobnejša obravnava sklicev na House of Lords/Supreme Court Združenega kra-
ljestva in na francosko ter nizozemsko vrhovno sodišče zaradi majhnega vzorca – po en
sklic na sodišče – ne bi bila niti upravičena niti smiselna. Pripomniti gre zgolj, da smo
glede na zelo visok ugled in jezikovno dostopnost odločitev House of Lords/Supreme Court
zaznali presenetljivo malo sklicev na to sodišče. Očitno so velike razlike med obema
pravnima redoma, ki pripadata celo različnima pravnima tradicijama, med katerima so
62 Glej Aneks I, odločitve pod zaporednimi številkami 34, 37, 38, 40 in 48. Glej tudi Sodbo Vrhovnega
sodišča RS X Ips 78/2011 z dne 14. novembra 2012.
63 Prav tam, odločitvi pod zaporednima številkama 10 in 56.
64 Prav tam, odločitve pod zaporednimi številkami 39, 55, 60 in 63.
65 Prav tam, odločitvi pod zaporednima številkama 8 in 12.
66 Sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 466/2005 z dne 30. novembra 2006.
67 Sodba Vrhovnega sodišča RS I Up 1331/2002 z dne 18. maja 2005.
84
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
razlike na področju zasebnega prava še zlasti izrazite, prevladale nad lahko razumljivostjo
angleškega jezika in avtoriteto najvišjega sodišča v Združenem kraljestvu.
4. Pasivna udeležba Vrhovnega sodišča RS v evropskem medsodniškem
dialogu
S pojmom pasivne udeležbe v evropskem medsodniškem dialogu imamo v mislih
vprašanje, kako pogosto je Vrhovno sodišče RS vključeno v dialog s strani ostalih vrhov-
nih sodišč držav članic EU – torej pasivno. Natančneje, zanima nas, kako pogosto in na
kakšen način so se na Vrhovno sodišče RS sklicevala druga evropska vrhovna sodišča v
svojih odločitvah ter kakšni so razlogi za zaznan vzorec dialoga. Tem vprašanjem je na-
menjena razprava v nadaljevanju.
V populaciji približno 1.330.000 odločitev vseh evropskih vrhovnih sodišč med leto-
ma 2000–2018 so se vrhovna sodišča držav članic EU na Vrhovno sodišče RS sklicevala
zgolj v enem primeru. Šlo je za odločitev nizozemskega vrhovnega sodišča (Hoge Raad)
iz leta 2008,68 sklic pa je bil narejen v kontekstu razprave o razlikovanju uporabe vozila v
prometu in uporabe vozila pri delu za namene zavarovalniškega prava. Sklica ne bi mogli
označiti kot polnopravnega, ampak prej za kolateralnega. Hoge Raad se je namreč na
odločitev Vrhovnega sodišča RS skliceval le v kontekstu predstavitve zadeve Vnuk pred
Sodiščem EU69 in povzemanja dejstev, ki so zadevo privedle do Sodišča EU. Del ozadja
zadeve pa je, jasno, bila odločitev Vrhovnega sodišča RS, da Sodišču EU postavi pred-
hodno vprašanje in zatem sprejme odločitev v glavni zadevi v skladu z napotki Sodišča
EU. Hoge Raad tako ni zanimala odločitev Vrhovnega sodišča sama po sebi, ampak se je
nanj sklicevalo le, ker je bil sklic ob predstavitvi zadeve Vnuk neizogiben.
0
200
400
600
800
1000
1200
1400
DE UK FR CZ IT AT BE NL SK HR ES EL IE DK SE BG PL HU LU FI LT PT SI CY EE LV MT RO
Diagram 3: Absolutno število sklicev s strani vseh vrhovnih sodišč držav članic EU.
68 Sodba Vrhovnega sodišča Nizozemske, št. 17/01275 z dne 26. januarja 2018, ECLI:NL:HR:2018:877,
točka 2.12.
69 Sodba Sodišča EU, C-162/13 Damijan Vnuk proti Zavarovalnici Triglav, d.d. z dne 4. septembra
2014, ECLI:EU:C:2014:2146.
85
Jaka Kukavica – Otok sredi Evrope?
Vpetost Vrhovnega sodišča RS v evropski medsodniški dialog
Podobno kot se je zgoraj glede aktivne vključenosti Vrhovnega sodišča RS v evropski
medsodniški dialog število 1,66 sklica na 1.000 odločitev zdelo samo po sebi izrazito
nizko, postavljeno v širši evropski kontekst pa se je izkazalo za povprečno, se tudi glede
pasivne vključenosti Vrhovnega sodišča RS v medsodniški dialog en sam sklic v skoraj
milijon in pol odločitvah zdi zaskrbljujoče nizko število. Pa vendar širši evropski konte-
kst, ki je predstavljen zgoraj v Diagramu 3 in spodaj v Diagramu 4, malenkostno omili
sicer upravičeno skrb za irelevantnost in anonimnost slovenskega Vrhovnega sodišča v
očeh drugih vrhovnih sodišč držav članic EU. Diagram 3 predstavlja celotno sliko rela-
tivnega vpliva evropskih vrhovnih sodišč. Iz njega je jasno vidno, da je daleč najbolj na-
vajano vrhovno sodišče v EU nemški Bundesgerichtshof, katerega odločitve so bile s strani
drugih evropskih vrhovnih sodišč navajane v 1.264 primerih. S skoraj pol manj sklici
mu sledi House of Lords/Supreme Court Združenega kraljestva (634 sklicev), francoski
Cour de cassation z 235 sklici, češki Nejvyšší soud z 205 sklici, italijanski Corte Suprema di
Cassazione s 197 sklici in avstrijski Oberster Gerichtshof s 150 sklici. Omenjena vrhovna
sodišča so edina v EU, katerih odločitve so bile navajane v več kot sto primerih. Za lažjo
kontekstualizacijo pasivne udeležbe Vrhovnega sodišča RS v evropskem medsodniškem
dialogu, Diagram 4 prikazuje le tista sodišča, ki so jih druga sodišča navajala v manj kot
sto odločitvah.
0
10
20
30
40
50
60
70
Diagram 4: Absolutno število sklicev s strani vrhovnih sodišč držav članic
EU z manj kot sto sklici.
Čeprav en sam sklic v približno 1.330.000 primerih ni nekaj, na kar bi Vrhovno
sodišče RS lahko bilo ponosno, pa Diagram 4 prikazuje, da še zdaleč ni edino, na kate-
rega se druga evropska vrhovna sodišča le redko sklicujejo. Nasprotno, skoraj polovica
evropskih sodišč – 13 izmed 28 – je bila navajana manj kot petkrat: bolgarsko in poljsko
sodišče sta bili navajani štirikrat; madžarsko in luksemburško trikrat; finsko, litvansko in
portugalsko dvakrat; slovensko enkrat; ciprsko, estonsko, latvijsko, malteško in romun-
86
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
sko pa nikoli. Iskanje skupnih imenovalcev med redko navajanimi sodišči ni pretirano
zahtevno. Z izjemo Portugalske in Luksemburga veljata za vsa sodišča vsaj dve od treh
trditev: gre za vrhovna sodišča iz (1.) držav z manjšo populacijo, (2.) ki so se pridružile
EU v zadnjih treh razširitvah (tj. 2004, 2007 in 2013) in (3.) pišejo odločitve v jeziku,
ki ni široko razumljen ali govorjen zunaj države. Nasprotno velja za države pogosteje
navajanih sodišč. Za njih veljata, z redkimi izjemami, vsaj dve od naslednjih treh trditev:
gre za (1.) države z večjo populacijo, (2.) ki so dlje časa članice EU in (3.) imajo uraden
jezik, ki je govorjen in razumljen tudi širše zunaj meja države. Popolna evropska anoni-
mnost Vrhovnega sodišča RS je tako primerljiva z anonimnostjo vrhovnih sodišč soro-
dnih manjših držav, novejših članic EU s širše nerazumljenimi uradnimi jeziki.
Onkraj iskanja makro vzorcev pa lahko za nizko število sklicev na odločitve Vrhovnega
sodišča RS najdemo tudi nekaj konkretnejših razlag, ki niso vezane na širši kontekst,
ampak so v nekaterih vidikih specifična za razmere v Sloveniji. Najočitnejša razlaga je vi-
soka ovira, ki jo predstavlja edinstvenost in nerazumljivost slovenskega jezika sodniški in
nasploh pravniški javnosti. Če drugi evropski vrhovni sodniki ne razumejo slovenskega
jezika, v katerem je sodna praksa Vrhovnega sodišča napisana, je nemogoče pričakovati,
da se bodo nanjo tudi sklicevali. Raziskave kažejo, da so jezikovna znanja sodnikov eden
od najpomembnejših dejavnikov pri tem, ali bodo le-ti citirali odločitve nekega sodišča
ali ne.70 Širša jezikovna nedostopnost sodne prakse Vrhovnega sodišča je sicer omiljena
z objavami pomembnejših judikatov v angleškem jeziku na spletnih straneh sodišča,71
vendar teh judikatov ni veliko.72 V času pisanja tega prispevka je bilo na spletnih straneh
Vrhovnega sodišča objavljenih le 55 prevodov judikatov njegovih relevantnih oddelkov v
angleškem jeziku. To pomeni, da je od leta 2005, ko je Vrhovno sodišče začelo prakso ob-
jave prevodov, v povprečju objavilo le približno tri prevedene odločitve na leto. Nadalje,
čeprav Vrhovno sodišče občasno objavlja svoje odločitve v transevropskih podatkovnih
bazah, kot so JuriFast,73 JURE74 in podatkovna baza Mreže predsednikov vrhovnih so-
dišč držav članic EU,75 te odločitve praviloma niso prevedene, ampak so tam objavljene
v slovenskem izvirniku. Take objave sicer izboljšujejo informacijsko dostopnost sodne
prakse Vrhovnega sodišča, vendar pa zaradi objave odločitev v izvirniku ne pomagajo
70 Gelter in Siems, 2012, str. 98; Mak, 2011, str. 446.
71 Prevodi odločitev so objavljeni na (dostop: 14. junij 2022).
72 O vlogi prevajanja pomembnejših judikatov vrhovnih sodišč v širše govorjene evropske jezike in
objave teh prevodov, glej Feteris, 2021, str. 11.
73 Baza je dostopna na (dostop: 14. junij
2022).
74 Baza je dostopna na (dostop: 14. junij
2022).
75 Baza je dostopna na (dostop: 14. junij 2022).
87
Jaka Kukavica – Otok sredi Evrope?
Vpetost Vrhovnega sodišča RS v evropski medsodniški dialog
pri zmanjševanju jezikovne nedostopnosti odločitev. Ta tako ostaja eden pomembnejših
razlogov za neprepoznavnost sodne prakse Vrhovnega sodišča drugje po Evropi.
Dodatna možna razlaga za popolno umanjkanje sklicev na odločitve slovenskega
Vrhovnega sodišča je tudi pomanjkanje avtoritete (angl. persuasive authority) Vrhovnega
sodišča v evropskem pravnem prostoru. Po tej razlagi druga evropska vrhovna sodišča v
njihovem slovenskem partnerju ne vidijo nekoga, ki bi s svojo aktivnostjo, odločitvami
in obrazložitvami odločitev vlival zaupanje, na podlagi katerega bi ga evropska sodišča
lahko jemala kot prepričevalno avtoriteto. Takšna razlaga verjetno vsaj delno pojasnjuje
empirično pridobljene rezultate. Vrhovno sodišče RS je vrhovno sodišče ene najmlajših
držav v Evropi, ene najnovejših držav članic EU in ene najmanjših držav članic EU. To
pomeni, da ugleda ne more črpati iz geopolitične veličine države, niti ne iz svoje dolgo-
letne tradicije, ampak si ga mora pridobiti s prepričljivostjo in visoko kakovostjo svojih
odločitev in njihovih obrazložitev. Vendar dejstvo, da je prav Vrhovno sodišče RS tisto,
ki piše z naskokom najkrajše obrazložitve odločitev med vsemi 28 vrhovnimi sodišči
držav članic EU, ne ustvarja plodnih tal, na katerih bi lahko zrastla zaupanje in ugled v
evropskem prostoru.76 Kljub temu pa gre pri evropski anonimnosti Vrhovnega sodišča
najverjetneje najbolj za posledico dejstva, da gre za sodišče majhne, mlade in v veliki sliki
procesa evropske integracije razmeroma nepomembne države z zelo specifičnim in širše
nerazumljivim uradnim jezikom, ki onemogoča drugim sodiščem, da bi se s (čeravno
izredno kratkimi) obrazložitvami odločitev Vrhovnega sodišča RS sploh seznanile. Prav
to – tj. obča razumljivost obrazložitev – je namreč nujen pogoj za začetek gradnje med-
narodne avtoritete.
Vendarle pa je treba opozoriti, da nobena od teh razlag ne pojasni pomanjkanja skli-
cev na odločitve Vrhovnega sodišča RS, ki bi nastali kot posledica različnih čezmejnih
elementov, ali ki bi se nanašali na vprašanja pristojnosti. Kot smo pojasnili v prejšnjem
razdelku, je bil nezanemarljiv del odločitev Vrhovnega sodišča, ki so citirala sodno pra-
kso drugih vrhovnih sodišč, še zlasti hrvaškega vrhovnega sodišča, takega značaja, ki bi
mu lahko rekli čezmejen. Šlo je za spore s čezmejno komponento, v katerih se sklicu na
odločitev tujega vrhovnega sodišča Vrhovno sodišče RS pri odločanju ni moglo izogniti.
Tak sklic je bil potreben bodisi pri navajanju dejstev pri razlagi ozadja spora bodisi je
sodišče pri odločanju po pravilih mednarodnega zasebnega prava moralo uporabiti tuje
pravo, del katerega je seveda tudi sodna praksa tujega vrhovnega sodišča, bodisi je šlo za
postopke priznavanja tujih sodnih odločb. Pri sodni praksi slehernega vrhovnega sodi-
šča je utemeljeno pričakovati, da bo del odločitev, ki jih to sodišče sprejme, imelo tak
čezmejen značaj in se bo posledično sklicevalo na odločitve vrhovnih sodišč sosednjih in
drugih tujih držav, ne glede na jezikovne bariere, avtoriteto navajanega sodišča, ali nje-
govo relativno anonimnost. Vsaj nenavadno je, da nismo zaznali takih sklicev na skoraj
76 Glej razpravo zgoraj v razdelku 3.1.
88
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
polovico vseh vrhovnih sodišč v EU, vključno z slovenskim Vrhovnim sodiščem. Čemu
bi lahko to pripisali?
Razloge za tako razhajanje med pričakovanji in empirično pridobljenimi rezultati lah-
ko iščemo na več mestih. Prva možna razlaga bi lahko bile različne pristojnosti evropskih
vrhovnih sodišč. Po tej hipotezi taki čezmejni spori v nekaterih državah članicah sploh
ne bi mogli priti do vrhovnih sodišč, ker ta zanje ne bi bila pristojna, posledično pa v
njih ne bi mogla navajati drugih evropskih vrhovnih sodišč. Naslednja verjetna razlaga
je, da si gospodarski subjekti v mednarodnih gospodarskih pogodbah le redko izbirajo
slovensko pravo kot uporabljivo za pravno razmerje, zato tujim sodiščem v mednarodnih
gospodarskih sporih ni treba uporabljati slovenskega prava in se sklicevati na slovenska
sodišča.77 Tretja možna razlaga je v raznolikosti pristopov evropskih vrhovnih sodišč k
pisanju odločitev. Sodišča uporabljajo različne ravni diskurzivnosti, različne prakse na-
vajanja dejstev in ozadja zadeve ter različne prakse navajanja pravnih virov in sklicevanja
nanje, vključno z odločitvami domačih, tujih in mednarodnih sodišč, kar očitno vpliva
tudi na število zaznanih sklicev na odločitve tujih vrhovnih sodišč. Končno, razlaga za
tako odstopanje je lahko tudi metodološka: iskalniki po podatkovnih bazah sodišč delu-
jejo zelo različno in mogoče je, da s tem pripomorejo k številu lažno negativnih zadetkov.
Vse naštete hipoteze se med seboj seveda ne izključujejo. Vse so lahko resnične hkrati
in skupaj prispevajo svoj delček k razumevanju, zakaj se evropska vrhovna sodišča niso
sklicevala na odločitve Vrhovnega sodišča RS oziroma zakaj takih sklicev v tej raziskavi
morebiti nismo zaznali.
5. Sklep
V informacijsko čedalje bolj povezanem svetu in v vedno bolj integrirani Evropi je
medsodniški dialog med sodišči na vseh ravneh bogatejši kot kadarkoli prej. Trend če-
dalje intenzivnejše uporabe »primerjalnopravnega podkrepitvenega argumenta« v sod-
niškem razlogovanju in primerjalnega prava v sodniškem odločanju nasploh se je v šte-
vilnih evropskih državah začel že v zadnjih desetletjih prejšnjega stoletja, v zadnjih dveh
desetletjih pa se je zgolj intenziviral. Šele s priključitvijo Slovenije Evropski uniji se je v
medsodniški dialog pogosteje začelo spuščati tudi Vrhovno sodišče RS. Kljub poznemu
začetku se mu je uspelo relativno pogosto aktivno vključevati v dialog z drugimi vrhovni-
mi sodišči držav članic EU in se v svojih odločitvah sklicevati na odločitve svojih evrop-
skih sodniških partnerjev. Pri tem je v zgodnjih letih tega stoletja prevladovalo navajanje
hrvaškega vrhovnega sodišča, v zadnjem desetletju pa je vzorec sklicevanja Vrhovnega
sodišča RS postal bolj heterogen, saj se vrhovni sodniki čedalje bolj sklicujejo tudi na
77 O pomenu mednarodnih gospodarskih sporov in pogodbenih klavzul o izbiri prava za primerjal-
nopravno usmerjenost in internacionalizacijo pravnega in sodnega sistema v primeru Združenega
kraljestva glej Bingham, 1992, str. 526–528.
89
Jaka Kukavica – Otok sredi Evrope?
Vpetost Vrhovnega sodišča RS v evropski medsodniški dialog
nemško, avstrijsko in italijansko vrhovno sodišče. S tako primerjalnopravno aktivnostjo
spadajo v zgornji del evropskega povprečja.
Drugačna slika pa se pokaže pri pasivni vpletenosti Vrhovnega sodišča v evropski
medsodniški dialog. Tu lahko položaj slovenskega Vrhovnega sodišča na evropskem sod-
niškem zemljevidu ocenimo bolj zadržano, če ne že kar negativno. V več kot 1.330.000
odločitvah vseh 27 vrhovnih sodišč v EU so se ta na odločitve Vrhovnega sodišča sklice-
vala zgolj enkrat, pa še to precej postransko. Ocena predsednika Vrhovnega sodišča RS
Florjančiča, da je slovensko sodstvo, ki ga vodi Vrhovno sodišče, »prepoznavno v okviru
EU in širše«, žal ne zdrži resne empirične presoje. Vrhovno sodišče je v evropskem med-
sodniškem dialogu vendarle anonimen otok sredi Evrope, čeprav, če smo resnicoljubni,
je takih osamljenih otokov precej, in vsi so slovenskemu otoku zelo podobni. Sodišča iz
manjših in novejših držav članic, ki delujejo v širše nerazumljenih jezikih, pač ne morejo
pričakovati, da bodo v Evropi prepoznavna, kaj šele spoštovana ali celo zgledna, le zato,
ker so najvišja sodišča ene od držav članic. Za večjo mednarodno prepoznavnost, če je ta
seveda sploh cilj, bi bilo treba storiti še mnogo, začenši z jezikovno-informativnimi spre-
membami, ki bi evropskim sodiščem omogočila, da bi odločitve Vrhovnega sodišča RS
sploh razumela, in pa z argumentativno-diskurzivnimi spremembami, ki bi poskrbele,
da odločitve Vrhovnega sodišča ne bodo več najkrajše med vsemi v EU, ampak da bodo
poleg razumljivosti tudi prepričljive in kakovostno obrazložene.
Literatura
Ackerman, B. (1997) ‘The Rise of World Constitutionalism’, Virginia Law Review 83(4),
str. 771.
Alter, K. J. (2000) ‘The European Union’s Legal System and Domestic Policy: Spillover
or Backlash?’, International Organization 54(3), str. 489.
Andenas, M., in Fairgrieve, D. (2009) ‘‘There is A World Elsewhere’—Lord Bingham
and Comparative Law’, v: Andenas, M., in Fairgrieve, D. (ur.) (2009) Tom
Bingham and the Transformation of the Law: A Liber Amicorum. Oxford:
Oxford University Press, str. 831–866.
Andenas, M., in Fairgrieve, D. (2004) ‘Introduction: Finding a Common Language for
Open Legal Systems’, v: Canivet, G., Andenas, M., in Fairgrieve, D. (ur.)
(2004) Comparative Law Before the Courts. London: British Institute of
International and Comparative Law, str. i–xxxv.
Benvenuti, S. (2015) ‘The European Judicial Training Network and Its Role in the
Strategy for the Europeanization of National Judges Academic Articles’,
International Journal for Court Administration 7(1), str. 59–67.
90
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
Bingham, Lord (1992) ‘There is a World Elsewhere: The Changing Perspectives of
English Law’, International & Comparative Law Quarterly 41(3), str. 513–529.
Bjorge, E. (2011) ‘National Supreme Courts and the Development of ECHR Rights’,
International Journal of Constitutional Law 9(1), str. 5–31.
Bobek, M. (2013) Comparative Reasoning in European Supreme Courts. Oxford: Oxford
University Press.
Claes, M., in de Visser, M. (2012) ‘Are You Networked Yet? On Dialogues in European
Judicial Networks’, Utrecht Law Review 8(2), str. 100–114.
Claes, M., de Visser, M., Popelier, P., in Van de Heyning, C. (ur.) (2012) Constitutional
Conversations in Europe: Actors, Topics and Procedures, Cambridge: Intersentia.
D’Andrea, S., Divissenko, N., Fanou, M., Krisztián, A., Kukavica, J., Potocka-Sionek,
N., in Siems, M. (2021) ‘Asymmetric Cross-Citations in Private Law: An
Empirical Study of 28 Supreme Courts in the EU’, Maastricht Journal of
European and Comparative Law 28(4), str. 498–534.
De Witte, F., Krisztián, A., Kukavica, J., Potocka-Sionek, N., Siems, M., in Yiatrou, V. (v
tisku) ‘Decoding Judicial Cross-Citations: How Do European Judges Engage
with Foreign Case Law?’, American Journal of Comparative Law.
Djeffal, C. (2016) ‘Dynamic and Evolutive Interpretation of the ECHR by Domestic
Courts?’, v: Aust, H. P., in Nolte, G. (ur.) (2016) The Interpretation of
International Law by Domestic Courts: Uniformity, Diversity, Convergence.
Oxford: Oxford University Press, str. 175–197.
Dzehtsiarou, K., Konstadinides, T., Lock, T., in O’Meara, N. (ur.) (2016) Human Rights
Law in Europe: The Influence, Overlaps and Contradictions of the EU and the
ECHR. London in New York: Routledge.
Evropska komisija (2012) Special Eurobarometer 386: Europeans and Their Languages,
(dostop: 4. julij 2022), str. 21.
Ferrari, G. F. (ur.) (2020) Judicial Cosmopolitanism: The Use of Foreign Law in Contemporary
Constitutional Systems. Leiden in Boston: Brill/Nijhoff.
Feteris, M. (2021) ‘Roadmap on Comparative Law in the Case-Law and Practice of the
Supreme Courts of the EU’, Utrecht Law Review 17(1), str. 6–19.
Flanagan, B., in Ahern, S. (2011) ‘Judicial Decision-Making and Transnational Law: A
Survey of Common Law Supreme Court Judges’, International & Comparative
Law Quarterly 60(1), str. 1–28.
Føllesdal, A., Peters, B., in Ulfstein, G. (ur.) (2013) Constituting Europe: The European
Court of Human Rights in a National, European and Global Context. Cambridge:
Cambridge University Press.
91
Jaka Kukavica – Otok sredi Evrope?
Vpetost Vrhovnega sodišča RS v evropski medsodniški dialog
Frank, D. J. (2006) ‘Constitutional Interpretation Revisited: The Effects of a Delicate
Supreme Court Balance on the Inclusion of Foreign Law in American
Jurisprudence’, Iowa Law Review 92(3), str. 1037–1072.
Gelter, M., in Siems, M. (2014) ‘Citations to Foreign Courts—Illegitimate and
Superfluous, or Unavoidable? Evidence from Europe’, American Journal of
Comparative Law 62(1), str. 35–85.
Gelter, M., in Siems, M. (2013) ‘Language, Legal Origins, and Culture before the
Courts: Cross-Citations between Supreme Courts in Europe’, Supreme Court
Economic Review 21, str. 215–270.
Gelter, M., in Siems, M. (2012) ‘Networks, Dialogue or One-Way Traffic: An Empirical
Analysis of Cross-Citations between Ten of Europe’s Highest Courts’, Utrecht
Law Review 8(2), str. 88–99.
Glas, L. R., in Krommendijk, J. (2017) ‘From Opinion 2/13 to Avotiņš: Recent
Developments in the Relationship between the Luxembourg and Strasbourg
Courts’, Human Rights Law Review 17(3), str. 567–587.
Glavina, M. (2020) ‘To Refer or Not to Refer, That Is the (Preliminary) Question:
Exploring Factors Which Influence the Participation of National Judges in
the Preliminary Ruling Procedure’, Croatian Yearbook of European Law and
Policy 16(1), str. 25–60.
Glenn, H. P. (1986) ‘Persuasive Authority’, McGill Law Journal 32(2), str. 261–298.
Gregorič, M. (2018) ‘Primerjalnopravni argument v slovenski ustavnosodni presoji’,
Pravnik 73(3-4), str. 175–200.
Groppi, T., in Ponthoreau, M.-C. (ur.) (2013) The Use of Foreign Precedents by
Constitutional Judges. Oxford: Hart Publishing.
Keller, H., in Stone Sweet, A. (2008) A Europe of Rights: The Impact of the ECHR on
National Legal Systems. Oxford: Oxford University Press.
Krommendijk, J. (2020) ‘It Takes Two to Tango: An Introduction’, European Papers – A
Journal on Law and Integration 5(2), str. 745–754.
Kukavica, J. (2022) ‘William Phelan, Great Judgments of the European Court of Justice:
Rethinking the Landmark Decisions of the Foundational Period’, American
Journal of Legal History Advance Article.
Larsen, J. L. (2004) ‘Importing Constitutional Norms from a Wider Civilization:
Lawrence and the Rehnquist Court’s Use of Foreign and International Law
in Domestic Constitutional Interpretation’, Ohio State Law Journal 65(5), str.
1283–1328.
Lasser, M. de S.-O. -l’E. (2009) Judicial Deliberations: A Comparative Analysis of
Transparency and Legitimacy. Oxford: Oxford University Press.
92
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
Lazega, E. (2012) ‘Mapping Judicial Dialogue across National Borders: An Exploratory
Network Study of Learning from Lobbying among European Intellectual
Property Judges’, Utrecht Law Review 8(2), str. 115–128.
Legrand, P. (2006) ‘Comparative Legal Studies and the Matter of Authenticity’, Journal
of Comparative Law 1(2), str. 365–460.
Legrand, P. (1997) ‘The Impossibility of Legal Transplants’, Maastricht Journal of
European and Comparative Law 4(2), str. 111–124.
Lester, A. (1988) ‘The Overseas Trade in the American Bill of Rights’, Columbia Law
Review 88(3), str. 537–561.
Mak, E. (2021) ‘Travelling with Judges: Brief Reflections on the Roadmap on
Comparative Law Developed by the Network of Presidents of the Supreme
Judicial Courts of the European Union’, Utrecht Law Review 17(1), str. 1–5.
Mak, E. (2013) Judicial Decision-Making in a Globalised World: A Comparative Analysis
of the Changing Practices of Western Highest Courts. Oxford: Hart Publishing.
Mak, E. (2012) ‘Reference to Foreign Law in the Supreme Courts of Britain and the
Netherlands: Explaining the Development of Judicial Practices’, Utrecht Law
Review 8(2), str. 20–34.
Mak, E. (2011) ‘Why Do Dutch and UK Judges Cite Foreign Law’, Cambridge Law
Journal 70(2), 420–450.
Mance, L. J. (2001) ‘Foreign and Comparative Law in the Courts’, Texas International
Law Journal 36(3), str. 415–426.
Markovits, R. S. (2003) ‘Learning from the Foreigners: A Response to Justice Scalia’s and
Professor Levinson’s Professional Moral Parochialism’, Texas International Law
Journal 39(3), str. 367–380.
Martinico, G. (2012) ‘Is the European Convention Going to Be ‘Supreme’? A
Comparative-Constitutional Overview of ECHR and EU Law before
National Courts’, European Journal of International Law 23(2), str. 401–424.
Muller, A., in Kjos, H. E. (ur.) (2018) Judicial Dialogue and Human Rights. Cambridge:
Cambridge University Press.
Ng, K. H., in Jacobson, B. (2017) ‘How Global is the Common Law? A Comparative
Study of Asian Common Law Systems Hong Kong, Malaysia, and Singapore’,
Asian Journal of Comparative Law 12(2), str. 209–232.
Peristeridou, C. (2015) The Principle of Legality in European Criminal Law. Cambridge:
Intersentia.
Phelan, W. (2019) Great Judgments of the European Court of Justice: Rethinking the
Landmark Decisions of the Foundational Period. Cambridge: Cambridge
University Press.
93
Jaka Kukavica – Otok sredi Evrope?
Vpetost Vrhovnega sodišča RS v evropski medsodniški dialog
Siems, M. (2022) ‘A Network Analysis of Judicial Cross-Citations in Europe’, Law &
Social Inquiry, First View.
Slaughter, A.-M. (2003) ‘A Global Community of Courts’, Harvard International Law
Journal 44(1), str. 191–220.
Slaughter, A.-M., Stone Sweet, A., in Weiler, J. H. H. (ur.) (1998) The European Court
and National Courts: Doctrine and Jurisprudence: Legal Change in its Social
Context. Oxford: Hart Publishing.
Slaughter, A.-M. (1994) ‘A Typology of Transjudicial Communication’, University of
Richmond Law Review, 29(1), str. 99–138.
Tavčar, Z. (2022) ‘Mag. Damijan Florjančič: Za ugled sodstva v javnosti ni zadolže-
na le sodna veja oblasti’, TFL Glasnik 21/2022, (dostop: 25. julij 2022).
Ulfstein, G. (2016) ‘The European Court of Human Rights and National Courts: A
Constitutional Relationship?’ v Mjöll Arnardóttir, O., in Buyse, A. (ur.) (2016)
Shifting Centres of Gravity in Human Rights Protection: Rethinking Relations
between the ECHR, EU, and National Legal Orders. London: Routledge, str.
46–58.
Vrhovno sodišče Republike Slovenije (2021) Sodnikov informator 3/2021, [splet]. Dostopno
na:
(dostop: 22. julij 2022).
Wald, P. M. (2003) ‘The Use of International Law in the American Adjudicative Process’,
Harvard Journal of Law & Public Policy 27(2), str. 431–442.
Watson, A. (1974) Legal Transplants: An Approach to Comparative Law. Edinburgh:
Scottish Academic Press.
Wilkinson, J. H. I. (2003) ‘The Use of International Law in Judicial Decisions’, Harvard
Journal of Law & Public Policy 27(2), str. 423–430.
Zaring, D. (2006) ‘The Use of Foreign Decisions by Federal Courts: An Empirical
Analysis’, Journal of Empirical Legal Studies 3(2), str. 297–332.
94
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
Aneks I: Seznam odločitev, v katerih se je Vrhovno sodišče RS sklicevalo
na odločitve drugih vrhovnih sodišč držav članic EU v obdobju
2000–2018
Zaporedna
št. Opravilna številka odločitve Datum odločitve Oddelek
Navajano
sodišče
1 Sodba I Up 69/2001 7. marec 2002 Upravni hrvaško
2 Sodba I Up 129/2001 6. junij 2002 Upravni hrvaško
3 Sklep Cpg 4/2003 13. januar 2004 Gospodarski hrvaško
4 Sodba II Ips 182/2003 11. marec 2004 Civilni hrvaško
5 Sodba I Up 1331/2002 18. maj 2005 Upravni avstrijsko
6 Sodba in sklep II Ips 466/2005 30. november 2006 Civilni avstrijsko
7 Sklep III Ips 5/2006 3. april 2007 Gospodarski nemško
8 Sklep II Ips 101/2005 20. september 2007 Civilni avstrijsko
9 Sodba III Ips 142/2005 18. december 2007 Gospodarski hrvaško
10 Sklep Cpg 2/2007 15. julij 2008 Gospodarski italijansko
11 Sodba II Ips 142/2006 10. september 2008 Civilni hrvaško
12 Sodba II Ips 772/2006 10. september 2008 Civilni avstrijsko
13 Sodba II Ips 172/2006 2. oktober 2008 Civilni hrvaško
14 Sodba II Ips 189/2006 2. oktober 2008 Civilni hrvaško
15 Sodba II Ips 1018/2007 19. marec 2009 Civilni nemško
16 Sklep II Ips 615/2007 7. maj 2009 Civilni hrvaško
17 Sodba in sklep II Ips 578/2006 3. september 2009 Civilni hrvaško
18 Sodba III Ips 245/2008 8. september 2009 Gospodarski hrvaško
19 Sodba III Ips 125/2007 22. september 2009 Gospodarski Združeno
kraljestvo
20 Sklep II Ips 259/2007 14. januar 2010 Civilni hrvaško
21 Sodba III Ips 34/2008 9. marec 2010 Gospodarski hrvaško
22 Sodba III Ips 140/2007 2. april 2010 Gospodarski hrvaško
95
Jaka Kukavica – Otok sredi Evrope?
Vpetost Vrhovnega sodišča RS v evropski medsodniški dialog
Zaporedna
št. Opravilna številka odločitve Datum odločitve Oddelek
Navajano
sodišče
23 Sklep II DoR 23/2010 9. junij 2010 Civilni hrvaško
24 Sodba in sklep II Ips 178/2007 16. september 2010 Civilni hrvaško
25 Sodba II Ips 217/2008 18. november 2010 Civilni hrvaško
26 Sodba II Ips 991/2008 31. marec 2011 Civilni hrvaško
27 Sodba II Ips 387/2010 5. maj 2011 Civilni hrvaško
28 Sodba in sklep II Ips 298/2010 19. maj 2011 Civilni hrvaško
29 Sklep Cp 8/2010 14. julij 2011 Civilni hrvaško
30 Sodba III Ips 68/2010 11. oktober 2011 Gospodarski nizozemsko
31 Sklep II Ips 876/2008 19. januar 2012 Civilni hrvaško
32 Sodba II Ips 1176/2008 20. marec 2012 Civilni hrvaško
33 Sklep II Ips 196/2011 5. april 2012 Civilni hrvaško
34 Sodba II Ips 307/2011 5. april 2012 Civilni italijansko
35 Sodba II Ips 679/2009 8. november 2012 Civilni hrvaško
36 Sodba X Ips 78/2011 14. november 2012 Upravni italijansko
37 Sodba II Ips 343/2011 15. november 2012 Civilni italijansko
38 Sodba II Ips 79/2012 17. januar 2013 Civilni italijansko
39 Sodba II Ips 174/2012 21. marec 2013 Civilni avstrijsko
40 Sodba II Ips 49/2012 21. marec 2013 Civilni italijansko
41 Sodba X Ips 242/2012 21. marec 2013 Upravni hrvaško
42 Sodba G 24/2011 27. januar 2014 Gospodarski nemško
43 Sklep II DoR 361/2013 20. februar 2014 Civilni hrvaško
44 Sklep X Ips 92/2014 14. maj 2014 Upravni hrvaško
45 Sodba II Ips 243/2012 11. december 2014 Civilni hrvaško
46 Sodba II Ips 82/2014 5. februar 2015 Civilni hrvaško
47 Sklep II Ips 160/2013 23. april 2015 Civilni francosko
48 Sodba II Ips 248/2013 9. julij 2015 Civilni italijansko
96
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
Zaporedna
št. Opravilna številka odločitve Datum odločitve Oddelek
Navajano
sodišče
49 Sodba II Ips 191/2015 24. september 2015 Civilni hrvaško
50 Sodba III Ips 22/2015 28. oktober 2015 Gospodarski nemško
51 Sklep Cp 10/2016 5. maj 2016 Civilni hrvaško
52 Sodba II Ips 251/2014 5. maj 2016 Civilni hrvaško
53 Sodba III Ips 134/2015 20. september 2016 Gospodarski nemško
54 Sodba III Ips 50/2015 20. september 2016 Gospodarski nemško
55 Sodba III Ips 51/2015 22. november 2016 Gospodarski avstrijsko
56 Sklep Cpg 3/2017 26. oktober 2017 Gospodarski italijansko
57 Sklep III Ips 45/2016 23. januar 2018 Gospodarski nemško
58 Sklep II Ips 39/2016 19. marec 2018 Civilni hrvaško
59 Sodba III Ips 4/2017 24. april 2018 Gospodarski nemško
60 Sodba II Ips 236/2016 17. maj 2018 Civilni avstrijsko
61 Sodba II Ips 131/2018 9. avgust 2018 Civilni nemško
62 Sodba II Ips 108/2017 5. november 2018 Civilni hrvaško
63 Sodba II Ips 129/2017 27. december 2018 Civilni avstrijsko
Tabela 2: Seznam odločitev Vrhovnega sodišča RS, v katerih se je sklicevalo na
odločitve drugih vrhovnih sodišč držav članic EU v obdobju 2000–2018.
97
To delo je ponujeno pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Brez predelav 4.0 Mednarodna.
Content on this publication is licensed under a Creative Commons Attribution-NoDerivatives 4.0 International licence.
(http://creativecommons.org/licenses/by-nd/4.0/)
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
LjubLjana Law Review, voL. LXXXii, 2022
Izvirni znanstveni članek / Scientific article
UDK: 347.72:347.9
DOI: 10.51940/2022.1.97-120
Rok Dacar* in Aleš Ferčič**
Pravnopolitični pogled na doktrino nujnih
zmogljivosti: analiza stanja in pomen
»nepogrešljivosti«
1. Uvod
V tem prispevku želiva ponuditi pravnopolitičen pogled na doktrino nujnih zmoglji-
vosti (angl. the essential facilities doctrine, v nadaljevanju: doktrina),1 pri čemer zasledu-
jeva zlasti dva raziskovalna cilja. Prvi raziskovalni cilj je podrobna analitična razčlenitev
doktrine, ki presega posnetek stanja in poskuša najti vzročno-posledične povezave med
doktrino in vsakokratno javno politiko, drugi raziskovalni cilj, ki temelji na prvem, pa je
presoja pogojev, pod katerimi je trenutno mogoče uporabiti doktrino.
* Magister prava, M.A. (Kraljevina Belgija), asistent na Pravni fakulteti Univerze v Mariboru, elektron-
ski naslov: rok.dacar@um.si.
** Doktor pravnih znanosti, izredni profesor na Pravni fakulteti Univerze v Mariboru, elektronski naslov:
ales.fercic@um.si.
1 Glej na primer: Malshe, 2019, str. 124–129; Muller in Rodenhausen, 2008, str. 310–329; Pitofsky,
Patterson in Hooks, 2002, str. 443–462; Beckemrhagen, 2002; Lipsky in Sidak, 1999, str. 1187–
1248; Furse, 1995, str. 469–472.
4
98
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
V okviru prvega raziskovalnega cilja izhodiščno upoštevava, da doktrina ni evropski
unikum,2 vendar je poudarek na razvoju doktrine v praksi Sodišča3 in Evropske komisije
(v nadaljevanju: Komisija) oziroma nasploh v pravu Evropske unije.4 Pregled te prakse
razkrije spremembe doktrine in ponekod tudi njeno pojmovno odprtost, kar je v teoriji
predmet kritik, ki praksi očita njeno nedoslednost oziroma nasploh kontroverznost.5
Vendar je vprašanje, ali so vse take kritike utemeljene,6 kar želiva preveriti z ustreznim
analitičnim pristopom, ki upošteva vzročno-posledične povezave in se ne omeji le na
vprašanji »kaj?« ali/in »kako?«, temveč analizira tudi »kdaj?« in »zakaj?«. Slednje je po-
membno, ker pozitivno pravo ne obstaja v nekem časovnem in prostorskem praznem
prostoru, temveč v vsakokratnem realnem času in prostoru, za katerega so značilni spe-
cifični izzivi in cilji. Ta okoliščina pokaže nujno povezanost, pravzaprav vzajemno odvi-
snost prava in javne politike.7 Skratka, z ustrezno analizo razlage in uporabe relevantnih
pravnih pravil v kontekstu vsakokratne javne politike8 želiva preveriti, ali so prej omenje-
ne kritike, ki jih je na račun prakse mogoče zaslediti v teoriji, utemeljene.9 V tem smislu
je v drugem razdelku najprej pojasnjen nadnacionalni pravni okvir doktrine, v tretjem
razdelku sledi (pravnopolitična) analiza zadev Komisije in Sodišča, ki zadevajo nujne
2 Doktrina nujnih zmogljivosti se je najprej pojavila v konkurenčnem (tako imenovanem antitrust)
pravu Združenih držav Amerike (Lipsky in Sidak, 1999, str. 1195–1211; Van Siclen, 1996, str. 7),
danes pa jo najdemo v številnih pravnih sistemih. Čeprav ni omejena na klasične infrastrukturne
sektorje, kot so energetski, telekomunikacijski, poštni in transportni, se zdi, da je bil pomen dok-
trine najbolj očiten prav v takih sektorjih, zlasti po začetku njihove liberalizacije, kjer je s ciljem
odprave dejanskih oziroma ekonomskih ovir za vstop na trg (Ferčič, 2015, str. 113–118) presegla
okvir splošnega konkurenčnega prava in se je pojavljala tudi v posebnem liberalizacijskem pravu
(Ferčič, 2009, str. 41–48). Tako je v teh sektorjih postopno prišlo do kombinacije negativne in
pozitivne integracije. Vendar pa, kot je bilo že rečeno, doktrina od vsega začetka ni bila omejena
zgolj na klasične infrastrukturne sektorje, zato se utemeljeno postavlja vprašanje, ali oziroma kako
je uporabljiva v modernih tehnoloških sektorjih, ki temeljijo na velepodatkih. Primerjalni pravni
vidiki so upoštevani, vendar niso osrednjega pomena.
3 Pojem Sodišče v prispevku zaradi jasnosti besedila uporabljava tako za Sodišče Evropske unije,
Splošno sodišče Evropske unije kot tudi za Sodišče Evropskih skupnosti.
4 Kot je prikazano v nadaljevanju, je v različnih pravnih sistemih sicer mogoče najti skupni imenova-
lec doktrine, vendar tudi pomembne razlike.
5 Glej na primer: Kerber in Schweitzer, 2017, str. 39–58; Hesse, 2008, str. 32–37; Ridyard, 2004, str.
669–673.
6 Spremembe doktrine, ki jih je mogoče utemeljiti s spremenjenimi okoliščinami in s tem povezano
javno politiko, lahko razumemo kot razvoj doktrine in njeno prožnost, podobno pa velja tudi glede
pojmovne odprtosti.
7 Van Siclen glede tega med drugim omenja razlike v konkurenčni politiki (Van Siclen, 1996, str. 10,
op. 7), ki je za obravnavano problematiko tudi po najinem mnenju bistvena, vendar ne edina rele-
vantna.
8 Pri tem izhajava iz predpostavke legitimnosti in utemeljenosti javne politike oziroma politik.
9 Kritike se nanašajo predvsem na odstop pogojev Microsofta od pogojev Magill in IMS Health.
99
Rok Dacar, Aleš Ferčič – Pravnopolitični pogled na doktrino
nujnih zmogljivosti: analiza stanja in pomen »nepogrešljivosti«
zmogljivosti, v četrtem razdelku pa je analizirana povezava med spremembami v konku-
renčni politiki in pravu EU ter spreminjajočo prakso s področja doktrine.
Na podlagi izsledkov prvih treh razdelkov peti razdelek poskuša pojasniti, pod kate-
rimi pogoji se lahko doktrina uporabi danes, šesti razdelek pa poda sintezo ugotovitev
prispevka.
2. Kratek pregled razvoja doktrine nujne zmogljivosti
Načelo avtonomnosti oziroma prostega urejanja obligacijskih razmerij je splošno
obligacijsko pravno načelo, ki udeležencem na trgu med drugim omogoča, da lahko
podjetje samo izbira, s kom bo poslovalo, omejuje dejstvo, da lahko v nekaterih primerih
zavrnitev dobave (angl. refusal to sell, refusal to supply) pomeni kršitev prevladujočega
položaja podjetja na trgu. Zavrnitve dobave sicer lahko v grobem delimo na:
1. zavrnitve dobave na trgu dostopnega proizvoda,10 ki ga podjetje s prevladujočim polo-
žajem prodaja drugim podjetjem;
2. prekinitev dobave proizvoda, ki ga je podjetje s prevladujočim položajem predhodno
dobavljalo; ter
3. zavrnitev dobave proizvoda, ki še ni dostopen na trgu, saj ga podjetje s prevladujočim
položajem ne prodaja, temveč ga uporablja kot input za lastno proizvodnjo drugih
proizvodov.
Poseben primer zavrnitve dobave, do katerega lahko pride v vsaki od treh zgoraj
navedenih oblik zavrnitve dobave, je zavrnitev dobave (oziroma dostopa) po doktrini.11
Doktrina je v evropskem konkurenčnem pravu institut, po katerem mora podjetje (ki
ima prevladujoč položaj na zgornjem trgu) in ki obvladuje zmogljivost, ki je ni mogoče
podvojiti v običajnem inovacijskem in investicijskem procesu in brez katere je tekmo-
vanje na spodnjem (vertikalno povezanem) trgu nemogoče ali resno oteženo, to zmo-
gljivost (pod primernimi pogoji) deliti z drugimi podjetji.12 Njena domovinska pravica
je v ZDA, kjer se je v prvi polovici prejšnjega stoletja razvila predvsem skozi sodno
prakso zveznih sodišč. Od sedemdesetih let 20. stoletja dalje je bila zaradi prevlade pro-
ti-intervencionističnih ekonomskih teorij deležna vse glasnejših kritik, med katerimi je
gotovo najznamenitejša v članku Phillipa Areede Essential Facilities: An Epithet in Need
of Limiting Principles. Po desetletjih nenaklonjene sodne prakse in teoretičnih razprav,
ki so jo celo označile za enega najbolj problematičnih, nekoherentnih in neobvladljivih
10 Pojem »proizvod« v prispevku zaradi jasnosti besedila uporabljava tako za proizvode kot tudi za
storitve.
11 Ugotovimo torej lahko, da je zavrnitev dobave po doktrini podmnožica zavrnitve dobave. Vsaka za-
vrnitev dobave nujne zmogljivosti je hkrati po naravi stvari zavrnitev dobave, ni pa vsaka zavrnitev
dobave tudi zavrnitev dobave nujne zmogljivosti.
12 Craig in Burca, 2015, str. 1074.
100
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
institutov konkurenčnega prava, brez katerega bi svet bil lepši,13 ji je milostni strel leta
2004 zadala sodba Vrhovnega sodišča ZDA v zadevi Trinko,14 ki je okoliščine, v katerih
se lahko uporabi, do skrajnosti zamejila in de facto onemogočila njeno uporabo.
Povsem drugačen pa je bil razvoj doktrine v konkurenčnem pravu EU,15 v katerem
je (bila) toplo sprejeta ter široko uporabljena, morda pa v nekaterih primerih tudi zlo-
rabljena kot sredstvo za doseganje ciljev, ki so primarno v domeni ex ante ekonomske
regulacije.16 V praksi Komisije in Sodišča so kot nujne zmogljivosti bile priznane med
drugim kemikalije, potrebne za izdelavo drugih kemikalij,17 pristanišča,18 letališka infra-
struktura v najširšem pomenu besede19 in železniška infrastruktura.20 Komisija in Sodišče
sta lastnost nujne zmogljivosti pripoznala tudi pravicam intelektualne lastnine.21
Doktrina je sicer eden spornejših konkurenčnopravnih institutov in ima tako velike
zagovornike kot tudi velike nasprotnike. Prvi zatrjujejo, da blagodejno vpliva na tržno
konkurenco, saj omogoča predvsem manjšim podjetjem dostop do zmogljivosti, ki jih
nujno potrebujejo za nastop na spodnjem trgu, drugi pa so prepričani, da neupravičeno
zmanjšuje interes podjetij za vlaganje v izgradnjo novih zmogljivosti ter v raziskave in
razvoj. Ker pomeni grob poseg v pravico podjetij do svobodne gospodarske pobude in v
pravico do zasebne lastnine, mora za njeno uporabo biti tradicionalno zadoščeno poseb-
no strogim kriterijem.
13 Hovenkamp, 1999, str. 336.
14 Verizon v. Trinko, 540 U.S. 398 z dne 13. januarja 2004.
15 Kjer zavrnitev dobave zmogljivosti, ki pomeni nujno zmogljivost kot zloraba prevladujočega polo-
žaja pomeni kršitev 102. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije.
16 Zadeva COMP/39.315 ENI z dne 29 septembra 2010 (ENI).
17 C-6/73 Istituto Chemioterapico Italiano and Commercial Solvents proti Komisiji z dne 6. marca 1974,
ECLI:EU:C:1974:18 (Commercial Solvents).
18 Zadevi 94/19/EC B&I/Sealink z dne 21. decembra 1993 (B&I/Sealink); in 94/119/EC Port of
Rødby z dne 21. decembra 1993 (Port of Rødby).
19 Zadevi 98/190/EC Flughafen Frankfurt/Main AG z dne 14. januarja 1998 (Flughafen Frankfurt/
Main AG); in 98/513/EC Alpha Flight Services/Aéroports de Paris z dne 11 junija 1998 (Aéroports de
Paris).
20 T-374/94 European Night Services Ltd (ENS) proti Komisiji z dne 15. septembra 1998,
ECLI:EU:T:1998:198 (Night Services).
21 C-238/87 AB Volvo proti Erik Veng (UK) Ltd z dne 5. oktobra 1988, ECLI:EU:C:1988:477 (Volvo/
Veng); C-38/98 Régie nationale des usines Renault SA v Maxicar SpA and Orazio Formento z dne
11. maja 2000, ECLI:EU:C:2000:225 (Renault/Maxicar); C-241/91 P, C-242/91 P Radio Telefis
Eireann (RTE) and Independent Television Publications Ltd (ITP) proti Komisiji z dne 6. aprila 1995,
ECLI:EU:C:1995:98 (Magill); C-418/01 IMS Health GmbH & Co. OHG proti NDC Health
GmbH & Co. KG z dne 29. aprila 2004, ECLI:EU:C:2004:257 (IMS Health); T-201/04 Microsoft
proti Komisiji z dne 17. septembra 2007, ECLI:EU:T:2007:289 (Microsoft).
101
Rok Dacar, Aleš Ferčič – Pravnopolitični pogled na doktrino
nujnih zmogljivosti: analiza stanja in pomen »nepogrešljivosti«
3. Analiza izbrane sodne prakse glede doktrine nujne zmogljivosti
3.1. Pogoji Bronner kot izhodiščna točka presoje nepogrešljivosti zmogljivosti
Kot izhodišče razprave vzemimo pogoje, ki jih je Sodišče vzpostavilo s sodbo v zadevi
Bronner.22 Ti so nekakšen zlati standard, iz katerega Sodišče in Komisija v večini zadev,
ki so povezane z doktrino, izhajata, čeprav mu v celoti le redko sledita. Sodišče je tako po-
goje Bronner dejansko uporabilo zgolj v dveh zadevah, v sami zadevi Bronner ter v zadevi
Clearstream,23, 24 Komisija pa se je nanje vidno oprla še v zadevi GVG.25
Sodba v zadevi Bronner temelji na naslednjem dejanskem stanju. Oskar Bronner je
bil izdajatelj avstrijskega dnevnika der Standard s 3,6-odstotnim tržnim deležem na trgu
dnevnikov, podjetje Mediaprint pa izdajatelj dveh dnevnikov, ki sta na trgu dnevnikov
konkurirala dnevniku der Standard. Podjetje Mediaprint je na trgu dnevnikov imelo
46-odstotni tržni delež, razvilo pa je tudi dostavljalsko mrežo za svoje časopisje. Bronner
je zatrjeval, da dostavljalska mreža podjetja Mediaprint pomeni nujno zmogljivost in da
mu mora slednje zato omogočiti dostop do storitev, ki jih zagotavlja. Sodišče je v odgovo-
ru na predhodno vprašanje prvič taksativno navedlo pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da
je v primeru zavrnitve dostopa do zmogljivosti mogoče uporabiti doktrino. Tako mora;
1. biti verjetno, da bo zavrnitev odpravila vso konkurenco na spodnjem trgu,
2. za tako zavrnitev ne sme biti objektivnih utemeljitev26 in
3. zmogljivost mora biti nepogrešljiva za delovanje na spodnjem trgu, saj zanjo ne obsta-
jajo ne dejanski in ne potencialni substituti, pri čemer pa ni dovolj zgolj to, da je med
vsemi temi zahtevana zmogljivost najugodnejša, temveč mora biti uporaba substitutov
vsaj ekonomsko neizvedljiva.
22 C-7/97 Oscar Bronner GmbH & Co. KG proti Mediaprint Zeitungs- und Zeitschriftenverlag GmbH &
Co. KG, Mediaprint Zeitungsvertriebsgesellschaft mbH & Co. KG and Mediaprint Anzeigengesellschaft
mbH & Co. KG z dne 26. novembra 1998, ECLI:EU:C:1998:569 (Bronner). Sodišče je doktrino
prvič sicer uporabilo v zadevi Commercial Solvents leta 1974, na katero pa se Komisija in Sodišče
v sodobni praksi ne sklicujeta, niti se v zvezi z njo ne pojavljajo nejasnosti, zato ne bo podrobneje
obravnavana.
23 T-301/04 Clearstream proti Komisiji, ECLI:EU:T:2009:317 (Clearstream).
24 Muscat, 2021, str. 260.
25 Zadeva COMP/37.685 GVG/FS z dne 27. avgusta 2003 (GVG).
26 Sodišče in Komisija sta glede objektivnih utemeljitev razvila bogato prakso. Temple, 2000, str. 385,
jo povzema in ugotavlja, da je zavrnitev dostopa mogoče objektivno opravičiti, če bi dostop do
zmogljivosti zavrnil tudi racionalno delujoč imetnik zmogljivosti, ki nima nikakršnega interesa za
delovanja na spodnjem trgu.
102
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
Novost v razmerju do dotedanje sodne prakse, na kateri je sodba gradila in iz nje pov-
zela prvi in drugi pogoj,27 je bila uvedba tretjega pogoja.28 V povezavi z njim je Sodišče
presodilo, da so v zadevnem primeru, razen dostavne mreže podjetja Mediaprint, bili na
voljo še drugi, sicer ekonomsko manj učinkoviti načini distribucije dnevnikov, na primer
prodaja po pošti, v kioskih in v trgovinah, poleg tega pa ni bilo nemogoče, da bi posa-
mezno podjetje ali skupina podjetij ustanovili podobno dostavljalsko mrežo dnevnikov,
kot jo je imelo podjetje Mediaprint.29 Iz dikcije, ki jo je Sodišče uporabilo, je mogo-
če razbrati, da bi dejanskih in potencialnih substitutov za dostavljalsko mrežo podjetja
Mediaprint ne bilo zgolj v primeru, ko bi ne bilo niti manj ugodnih možnosti dostavlja-
nja dnevnikov in ko bi niti podjetje ali skupina podjetij s podobnim tržnim položajem
kot podjetje Mediaprint ne mogli ustanoviti primerljive dostavljalske mreže.30 Letvica za
presojo, kdaj je vzpostavitev nove (tj. potencialne) zmogljivosti še ekonomsko razumna
alternativa, je torej postavljena zelo visoko.31 S tako argumentacijo je Sodišče nadgradilo
takrat zgolj dva meseca staro sodbo v zadevi Night Services,32 v kateri je odločilo, da je
zmogljivost nepogrešljiva, če zanjo ni substitutov in da zgolj to, da bi dostop do nje pod-
jetju, ki dostop zahteva, prinesel neko korist, še ne pomeni, da je nepogrešljiva.
Tretji pogoj je tesno povezan s prvim pogojem. Če namreč za neko zmogljivost ni ne
dejanskih ne potencialnih substitutov ter je zato nepogrešljiva za delovanje na spodnjem
trgu, bo zavrnitev dostopa do nje po naravi stvari izključila vso konkurenco na spodnjem
trgu. Iz tega izhaja, da je na tretji pogoj morda ustrezneje kot na samostojni pogoj gledati
kot na podrobnejšo opredelitev tega, kdaj bo zavrnitev dostopa do zmogljivosti odpravila
vso konkurenco na spodnjem trgu, torej prvega pogoja.33 Z zahtevo po odsotnosti de-
janskih in potencialnih substitutov je Sodišče sledilo mnenju generalnega pravobranilca
Jacobsa, ki je izrazito bolj naklonjeno konkurenci za trg kot konkurenci na trgu.34 To se
najbolj kaže v delu, v katerem je posebno poudarjeno, da lahko prisilna odreditev dostopa
do zmogljivosti kratkoročno sicer poveča konkurenco na trgu, dolgoročno pa nanjo nega-
tivno vpliva, saj zmanjšuje spodbude podjetij za vlaganje v drage zmogljivosti.35 Sodba v
27 Glej na primer Commercial Solvents, točka 25; in C-311 CBEM proti CLT in IPB z dne 3. oktobra
1985, ECLI:EU:C:1985:394 (Télemarketing), točka 27.
28 Muller in Rodenhausen, 2008, str. 319.
29 Prav tam, točki 43 in 44.
30 Teorija to imenuje objektivni kriterij. Pri uporabi objektivnega kriterija se tako ne presoja, ali bi
substitut zadevni zmogljivosti moglo vzpostaviti podjetje, ki dostop do nje zahteva (subjektivni
test), ampak ali bi ga moglo vzpostaviti podjetje, ki ima primerljiv tržni položaj kot podjetje, ki je
dostop do zmogljivosti zavrnilo.
31 De Streel in Vegis, 1999, str. 413.
32 T-374/94 European Night Services in drugi proti Komisiji, ECLI:EU:T:1998:198 (Night Services).
33 Evrard, 2004, str. 498.
34 Graef, 2016, str. 182.
35 Mnenje generalnega pravobranilca Jacobsa v zadevi C-7/97, ECLI:EU:C:1998:264, točka 57.
103
Rok Dacar, Aleš Ferčič – Pravnopolitični pogled na doktrino
nujnih zmogljivosti: analiza stanja in pomen »nepogrešljivosti«
zadevi Bronner je torej na podlagi preference za konkurenco za trg vzpostavila zelo stroge
pogoje za aktivacijo doktrine,36 saj mora podjetje, ki želi dostop do zmogljivosti, ki jo
ima v oblasti drugo podjetje, dokazati, da je bodisi fizično nemogoče bodisi ekonomsko
popolnoma neupravičeno podvojiti že obstoječo zmogljivost. Tako visoko postavljene
zahteve je teorija večinoma sprejela z odobravanjem, saj bi blažji kriteriji lahko negativ-
no vplivali na dinamično učinkovitost in na blaginjo potrošnikov.37 Po navedenem ne
preseneča, da se vse do danes na pogoje iz zadeve Bronner pogosto sklicujejo podjetja s
prevladujočim položajem, ki zavrnejo dostop do zmogljivosti, za katero njihovi tekmeci
na spodnjem trgu trdijo, da je nepogrešljiva in zahtevajo dostop do nje po doktrini.38
3.2. Pogoji Magill ter IMS Health kor standardni pogoji za pravice
intelektualne lastnine
Nedolgo po sodbi v zadevi Bronner je bila izdana še sodba v zadevi IMS Health,39 s
katero je Sodišče gradilo tako na pogojih iz zadeve Bronner kot tudi na sodbah v zadevah
Ladbroke40 ter Magill,41 ki sta obravnavali položaj pravice intelektualne lastnine42 kot
nujne zmogljivosti. Sodišče je v sodbi v zadevi Magill podalo pomembno pojasnilo, da je
za opredelitev spodnjega trga dovolj že, če se identificira potencialni ali celo hipotetični
trg.43 V zadevi Magill trg tedenskih televizijskih sporedov vseh televizijskih kanalov na
Irskem namreč ni obstajal in tudi ni mogel obstajati, saj je njegov nastanek onemogoča-
la zavrnitev imetnikov pravic intelektualne lastnine na tedenskih televizijskih sporedih
posameznih televizijskih kanalov, da omogočijo njihovo uporabo za izdelavo tedenskega
televizijskega sporeda vseh televizijskih kanalov. Če bi v tem primeru za aktivacijo ob-
veznosti po doktrini ne zadoščala že opredelitev hipotetičnega trga, bi imetniki pravic
36 Doherty, 2001, str. 423.
37 Van den Bergh in Camesasca, 2006, str. 280.
38 Glej na primer zadevae AT.39740 Google Search (Shopping) z dne 27. junija 2017, točki 645 in 651;
T-201/04 Microsoft proti Komisiji z dne 17. septembra 2007, ECLI:EU:T:2007:289 (Microsoft),
točke 112, 116, 297, 299 in 300; C-165/19 P Slovak Telekom proti Komisiji z dne 25. marca 2021,
ECLI:EU:C:2021:239 (Slovak Telekom), točke 21–24.
39 C-418/01 IMS Health GmbH & Co. OHG proti NDC Health GmbH & Co. KG z dne 29. aprila
2004, ECLI:EU:C:2004:257 (IMS Health).
40 T-504/93 Tiercé Ladbroke proti Komisiji z dne 12. junija 1997, ECLI:EU:T:1997:84 (Tiercé Lad-
broke).
41 C-241-2/91 P Radio Telefis Eireann (RTE) and Independent Television Publications Ltd (ITP) proti
Komisiji z dne 6. aprila 1995, ECLI:EU:C:1995:98 (Magill).
42 S sklicevanjem na doktrino bodo podjetja najpogosteje zahtevala dostop do patenta, članek pa sledi
tuji literaturi v tem, da vrst pravic intelektualne lastnine, do katerih se zahteva dostop, ne opredeljuje
podrobneje, ampak govori o pravicah intelektualne lastnine. Glej na primer Chen, 2014, str. 533–
557; Cotter, 1999, str. 211–250; Ginsburg, Garadin in Klovers, str. 99–120; Graef, 2011, str. 1–20.
43 IMS Health, točka 44.
104
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
intelektualne lastnine na televizijskih sporedih posameznih televizijskih kanalov lahko
onemogočili vzpostavitev novega trga. Možnost, da se doktrina uporabi tudi v primeru,
ko je določen zgolj hipotetični trg, je torej pomembna v vseh tistih situacijah, v katerih
spodnji trg še ne obstaja in bi ga zavrnitev dobave podjetja s prevladujočim položajem na
zgornjem trgu lahko onemogočila.
Dalje je s sodbo v zadevi Magill Sodišče pojasnilo, da lahko pravica intelektualne
lastnine predstavlja nujno zmogljivost, če:
1. je zmogljivost, ki je zaščitena s pravico intelektualne lastnine, neizogibno potrebna za
delovanje na spodnjem, vertikalno povezanem trgu, ker zanjo ni dejanskih ali potenci-
alnih substitutov in zavrnitev njene dobave izključi vso konkurenco iz spodnjega trga;
2. niso podani objektivni razlogi, ki bi opravičili zavrnitev dobave;
3. je podana možnost imetnika pravice intelektualne lastnine, da zase rezervira sekundar-
ni (tj. spodnji, vertikalno povezani) trg, in če obstaja;
4. možnost, da zavrnitev dobave prepreči oblikovanje novega proizvoda, ki ga imetnik
zadevne pravice intelektualne lastnine ne nudi in za katerega obstaja potencialno pov-
praševanje potrošnikov.44
Opazimo lahko, da od pogojev, določenih s sodbo v zadevi Bronner, odstopa pred-
vsem pogoj novega proizvoda, ki ga v sodbi v zadevi Bronner sploh ni mogoče najti. Pogoj
novega proizvoda je namenjen zlasti tehtanju med škodo, ki jo obvezna delitev pravice in-
telektualne lastnine povzroči imetnikom te pravice, in koristjo, ki so je zaradi nje deležni
potrošniki (predvsem prek povečanja izbire zaradi prisotnosti novega proizvoda na trgu).
Test novega proizvoda je domiseln način za analizo skupne koristi. Če namreč želi ponu-
dnik ponuditi proizvod, ki je nov in za katerega obstaja potencialno povpraševanje po-
trošnikov, bo korist zaradi obveznega dostopa presegla škodo, ki jo tak dostop povzroči.45
Sodba v zadevi Magill pa nikjer ni navedla, ali morajo biti prvi do četrti pogoj izpolnjeni
kumulativno ali alternativno. Posledično je prihajalo do nekaterih nejasnosti, predvsem
glede vprašanja, ali je četrti pogoj že sam po sebi zadostna podlaga za uporabo doktrine.46
Dodatno razjasnitev položaja doktrine na področju pravic intelektualne lastnine je
prinesla še sodba v zadevi Ladbroke, ki je potrdila, da uporaba doktrine ne pride v poštev
v primerih, ko je zatrjevana nujna zmogljivost pravica intelektualne lastnine in ko njen
imetnik ne deluje na spodnjem (vertikalno povezanem) trgu ali ko ima podjetje, ki zah-
teva dostop do nujne zmogljivosti, na spodnjem trgu prevladujoč položaj.47
Dokončno pa je položaj doktrine na področju pravic intelektualne lastnine utrdila
sodba v zadevi IMS Health. Podjetje IMS Health je razvilo blokovno strukturo 1860, ki
je postala industrijski standard za prikazovanje podatkov o prodaji farmacevtskih izdel-
44 Prav tam, točke 52–56.
45 G. Monti, 2007, str. 228.
46 Jones in Sufrin, 2011, str. 502.
47 Korah, 2002, 814.
105
Rok Dacar, Aleš Ferčič – Pravnopolitični pogled na doktrino
nujnih zmogljivosti: analiza stanja in pomen »nepogrešljivosti«
kov v Nemčiji. Dostop do blokovne strukture 1860, ki je bila zaščitena s pravicami inte-
lektualne lastnine, je zahtevalo podjetje NDC, ki je zatrjevalo, da mu je brez njega one-
mogočen nastop na trgu prodaje podatkov o prodaji farmacevtskih izdelkov v Nemčiji.
Sodišče je zaključilo, da morajo biti za uporabo doktrine kumulativno izpolnjeni trije
pogoji, in sicer da:
1. zavrnitev dobave preprečuje oblikovanje novega proizvoda, za katerega obstaja poten-
cialno povpraševanje potrošnikov,
2. da zavrnitev dobave ni upravičena in
3. da zavrnitev dobave izloči vsakršno konkurenco na spodnjem trgu.48
Sodišče je s tem odgovorilo na večino nejasnosti, ki jih v zvezi s položajem pravic
intelektualne lastnine kot nujnih zmogljivosti do tedaj še ni obravnavalo, hkrati pa pus-
tilo odprto vprašanje, kaj točno je »nov proizvod«, torej ali izraz vključuje tudi tehnične
izboljšave starega proizvoda ali pa mora iti za dejansko popolnoma nov proizvod ter ali bi
podjetje zavrnitev dostopa do pravice intelektualne lastnine lahko argumentiralo s tem,
da mora nujno imeti monopol nad njenim izkoriščanjem, da si s tem povrne stroške
raziskav in razvoja.49 Iz tega je jasno, da so za presojo, ali pomenijo nujno zmogljivost
pravice intelektualne lastnine, vzpostavljeni drugačni standardi, kot za presojo, ali nujno
zmogljivost pomenijo materializirane zmogljivosti.50 Za to, da je po doktrini nepogreš-
ljiva materializirana zmogljivost, se tako ne zahteva izpolnitev pogoja novega proizvoda.
Kot razlog za to teorija navaja bistvene razlike med pravicami intelektualne lastnine in
materializiranimi zmogljivostmi,51 predvsem da možnost, da bo posamezna pravica in-
telektualne lastnine podvržena obveznostim po doktrini, krni spodbude podjetij za vla-
ganje v raziskave in razvoj, saj obstaja možnost, da bo treba plodove lastnega dela deliti z
drugimi podjetji. Vendar je po najinem mnenju mogoče sklepati, da je razlikovanje med
pravicami intelektualne lastnine in materializiranimi zmogljivostmi neupravičeno, saj
tudi razvoj materializiranih zmogljivosti zahteva visoke vložke (kot na primer v prime-
ru izgradnje pomola ali distribucijskega omrežja), ter da so zlorabe pravic intelektualne
lastnine pravzaprav zelo težavne, saj zahtevajo veliko denarnih sredstev, znanja in časa, ki
jih večina podjetij, ki zahtevajo dostop do njih, nima.52 Z drugimi besedami, ni mogoče
spregledati dejstva, da možnost aktivacije doktrine ne vpliva negativno le na spodbude
za vlaganje v razvoj in raziskave, katerih dosežki se zaščitijo s pravicami intelektualne
lastnine, ampak tudi na vlaganje v materializirane zmogljivosti. Prav to je upoštevalo
48 IMS Health, točka 38.
49 Andreangeli, 2009, str. 589.
50 Isti kriteriji za presojo nepogrešljivosti zmogljivosti kot za materializirane zmogljivosti se uporablja-
jo tudi za storitve. Glej na primer zadevo Bronner.
51 Chen (2014, str. 533) poudarja, da so zaradi teh razlik v konkurenčnem pravu ZDA tudi pred
sodbo v zadevi Trinko imetniki pravic intelektualne lastnine lahko zavrnili dostop konkurenčnih
podjetij do pravic intelektualne lastnine, katerih imetniki so bili.
52 Ritter, 2005, str. 290.
106
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
Sodišče, ko je določilo pogoje v zadevi Bronner in pri tem sledilo mnenju generalnega
pravobranilca Jacobsa, ki je izrecno opozoril, da je treba z odrejanjem dostopa po dok-
trini biti posebno previden v primerih, ko so proizvodi, storitve ali zmogljivosti, do ka-
terih se zahteva dostop,53 plod občutnih investicij.54 Ker torej že pogoji, ki so v doktrini
vzpostavljeni za presojo nepogrešljivosti materializiranih zmogljivosti, nudijo zadostno
raven zaščite spodbud za vlaganje v zmogljivosti, se razlikovanje med obravnavo materia-
liziranih zmogljivosti in pravic intelektualne lastnine kot nematerializiranih zmogljivosti
zdi neutemeljeno.
3.3. Pogoji iz zadeve Microsoft kot vir nejasnosti
Po sodbah v zadevah Bronner in IMS Health so bili pogoji za uporabo doktrine tako
v primerih, ki so se nanašali na materializirane zmogljivosti, kot tudi v primerih, ki so se
nanašali na pravice intelektualne lastnine, jasno določeni, možnost predvideti, ali je neka
zmogljivost po doktrini nepogrešljiva, pa je bila vsaj v postopkih pred Sodiščem razme-
roma visoka. Pretres v tako izoblikovanem sistemu je bila sodba v zadevi Microsoft, ki je
zameglila pogoje za uporabo doktrine in bila v strokovni literaturi tarča obširnih kritik.
Sodba v zadevi Microsoft je negativno vplivala na uporabo doktrine v praksi. Po njej
se Komisija namreč v postopkih, v katerih značilnost posamezne zmogljivosti kot nujne
zmogljivosti ni prima facie očiten, uporabi doktrine izogiba.55 To se je zgodilo v zade-
vah Facebook/WhatsApp,56 Google/DoubleClick,57 Telefónica UK/ Vodafone UK/ Everything
Everywhere/ JV.58, 59 Bolj kot to, da Komisija podatkov ni opredelila kot nujne zmoglji-
vosti, preseneča odsotnost vsakršne analize tega vprašanja, ki nakazuje na oklevanje pri
uporabi doktrine, katerega najverjetnejši razlog je njen nerazjasnjeni položaj po sodbi v
zadevi Microsoft.
53 Torej tako materializirane kot tudi nematerializirane zmogljivosti.
54 Mnenje generalnega pravobranilca Jacobsa v zadevi Bronner, točka 62.
55 To pomeni, da v takih primerih ne more priti do pritožb na sklepe Komisije in posledično do izo-
blikovanja sodne prakse
56 COMP/M.7217 z dne 3. oktobra 2014 Facebook/WhatsApp (Facebook/WhatsApp).
57 COMP/M.4731 z dne 11. marca 2008 Google/ DoubleClick (Google/ DoubleClick).
58 COMP/M.6314 z dne 4. septembra 2012 Telefónica UK/. Vodafone UK/ Everything Everywhere/ JV
(Telefónica UK/. Vodafone UK/ Everything Everywhere/ JV).
59 V slednjih se je med drugim postavilo vprašanje, ali nujno zmogljivost predstavljajo podatki.
Komisija se je omejila na splošno zatrjevanje, da je relevantne podatke možno pridobiti iz velikega
številnih različnih virov, zaradi česar jih ne more obvladovati eno samo podjetje ter da lahko iste
podatke hkrati uporablja več podjetij. Čeprav je zatrjevanje Komisije na splošni ravni pravilno,
pa lahko prihaja do izjem, o čemer pričata sodna praksa iz ZDA (hiQ Labs, Inc. v. LinkedIn Corp,
938 F.3d 985 (9th Cir. 2019) in PeopleBrowsr, Inc. v. Twitter, Inc., št. 3:12-cv-06120-EMC) ter 10.
novela nemškega Zakona proti omejevanju konkurence (Gesetz gegen Wettbewerbs-beschränkungen),
ki je v 19. člen zakona vključila izrecno določbo, da podatki lahko pomenijo nujno zmogljivost.
107
Rok Dacar, Aleš Ferčič – Pravnopolitični pogled na doktrino
nujnih zmogljivosti: analiza stanja in pomen »nepogrešljivosti«
Dejansko stanje, na katerem je sodba v zadevi Microsoft temeljila, je bilo naslednje:
podjetju Microsoft, ki je na trgu operacijskih sistemov za odjemalske osebne računalnike
imelo 90-odstotni tržni delež, je podjetje Sun očitalo, da zavrača razkritje informacij o
interoperabilnosti60 njegovih operacijskih sistemov za strežnike delovnih skupin z opera-
cijskim sistemom Windows za odjemalske osebne računalnike.61 Da do interoperabilno-
sti sploh lahko pride, potrebuje podjetje, katerega aplikacija naj deluje na sistemu dru-
gega proizvajalca, tako imenovane informacije o vmesnikih, torej informacije o sistemu,
na katerem naj aplikacija deluje, ki so zaščitene s pravicami intelektualne lastnine. Kjer
na trgu programske opreme deluje podjetje z občutno tržno močjo, je za konkurenč-
nost drugih proizvajalcev programske opreme nujno, da so njihovi proizvodi združljivi s
proizvodi tega podjetja,62 v zadevnem primeru podjetja Microsoft. Podjetje Microsoft je
začelo dostop do informacij o interoperabilnosti zavračati, ko je tudi samo vstopilo na trg
operacijskih sistemov za strežnike delovnih skupin (tj. na spodnji trg). Ker širša razprava
o zelo kompleksnem dejanskem stanju in nekaterih drugih spornih vidikih sodbe presega
meje tega prispevka, omenimo le, da je Sodišče ugotovilo, da je podjetje Microsoft zlo-
rabilo prevladujoč položaj na trgu operacijskih sistemov za strežnike delovnih skupin za
odjemalske osebne računalnike ter mu naložilo plačilo globe v višini nekaj manj kot 500
milijonov evrov ter odredilo, da mora zagotavljati potrebne informacije o interoperabil-
nosti podjetjem na trgu operacijskih sistemov za strežnike delovnih skupin za odjemalske
osebne računalnike ter poskrbeti, da bodo informacije ustrezno posodobljane.63
S sodbo v zadevi Microsoft je Sodišče v celoti odstopilo od pogoja novega proizvoda,
ki ga je oblikovalo s sodbami v zadevah Magill in IMS Health. V slednji je, ponovimo,
navedlo, da lahko zavrnitev dostopa do pravice intelektualne lastnine pomeni zlorabo
prevladujočega položaja samo v primerih, ko podjetje, ki zahteva dostop do te pravice,
ne namerava zgolj podvajati proizvodov ali storitev, ki so že na voljo na spodnjem, verti-
kalno povezanem trgu, ampak namerava nuditi nove proizvode ali storitve, ki jih imetnik
licence ne nudi.64 V sodbi v zadevi Microsoft je nasprotno zaključilo, da okoliščina v zvezi
s pojavom novega proizvoda, kot je določena s sodbama v zadevah Magill in IMS Health,
ne more biti edini parameter, na podlagi katerega je mogoče ugotoviti, ali zavrnitev po-
delitve licence za pravico intelektualne lastnine lahko škodi potrošnikom v smislu točke
b drugega odstavka 102. člena PDEU.65 Kot namreč izhaja iz besedila te določbe, lahko
60 Interoperabilnost pomeni, da lahko aplikacije oziroma programi enega proizvajalca delujejo na
operacijskem sistemu drugega proizvajalca. Program Microsoft Word, ki deluje na operacijskem
sistemu iOS (tovarniško nastavljeni operacijski sistem računalnikov Apple), je na primer interope-
rabilen s tem operacijskim sistemom.
61 Microsoft, točka 7.
62 Jones in Sufrin, 2011, str. 509.
63 Microsoft, točka 509.
64 IMS Health, točka 49.
65 Prej 82. člen PES.
108
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
taka škoda nastane ne samo zaradi omejevanja proizvodnje ali trgov, ampak tudi zaradi
omejevanja tehničnega razvoja.66 Sodišče je v sodbi torej namesto pogoja novega proizvo-
da uvedlo pogoj tehničnega napredka. Če je vsebinsko nejasen že pogoj novega proizvoda,
to še toliko bolj velja za pogoj tehničnega napredka. Zanj namreč ni mogoče natančno
določiti, kaj vse zajema. Glede na dikcijo sodbe v zadevi Microsoft je sicer mogoče predvi-
devati, da zajema vse vrste proizvodov, ki ne pomenijo zgolj podvajanja tistih proizvodov,
ki jih podjetje s prevladujočim položajem na zgornjem trgu že nudi na spodnjem trgu.
To pa še ne odgovori na vprašanje, kakšen mora biti obseg tehničnega napredka, da bo
zadoščeno obravnavanemu pogoju. Tehnični napredek namreč lahko predstavljajo na eni
strani majhne izboljšave obstoječih proizvodov, na drugi strani pa proizvodi, ki se od že
obstoječih v bistvenem razlikujejo. Ob odsotnosti nadaljnje sodne prakse do danes ostaja
nejasno, kako velik tehnični napredek je dovolj velik, da dopušča odreditev obveznosti
po doktrini.67 Vsebinska odprtost in prožnost izraza tehnični napredek puščata prostor
za razmeroma široke prilagoditve in se lahko uporabljata kot pogajalska instrumenta, ki
omogočata doseganje določenih strateških ciljev, ki presegajo namen doktrine v okviru
konkurenčnih pravil.68 Komisija tako lahko prek prilagajanja vsebine pogoja tehničnega
napredka zasleduje cilje, ki so širši od ohranitve konkurence na danem trgu in že segajo
na področje ex ante ekonomske regulacije posameznega trga ali sektorja.69
Sodba v zadevi Microsoft je od pogojev, vzpostavljenih s sodbami v zadevah Bronner,
Magill in IMS Health, odstopila tudi v tem, da ni več zahtevala, da bo zavrnitev dosto-
pa do zmogljivosti izključila vso konkurenco na spodnjem trgu, temveč zgolj, da bo
izključila vso učinkovito konkurenco na spodnjem trgu. Zavrnitev dobave po sodbah v
zadevah Bronner, Magill in IMS Health mora torej iz spodnjega trga izključiti vso, še tako
šibko konkurenco, po sodbi v zadevi Microsoft pa lahko na spodnjem trgu konkurenca
sicer še obstaja, vendar le, če ni učinkovita. Problematična je nejasnost vsebine pogoja
učinkovite konkurence. Nejasno je torej, do kdaj je konkurenca še učinkovita in kdaj
postane neučinkovita, kar je med drugim odvisno od tipa ekonomske učinkovitosti, ki
ga opazujemo. Razlikujemo namreč med alokacijsko, proizvodno in inovacijsko učin-
kovitostjo, med katerimi pogosto opazimo medsebojno nezdružljivost (angl. trade-off).
To odpira vrata za prilagajanje vsebine pogoja interesom Komisije in Sodišča70 v vsakem
posameznem primeru. Odločitev Sodišča za pogoj izključitve vse učinkovite konkurence
namesto izključitve vse konkurence je mogoče razumeti v luči specifičnega dejanskega
66 IMS Health, točka 647.
67 Hou (2012, str. 262) meni, da pogoj tehničnega napredka pomeni arbitrarno razširitev pogoja
novega proizvoda in najeda samo bistvo sistema zaščite pravic intelektualne lastnine.
68 Marty in Pillot, 2011, str. 216.
69 Pav tam.
70 Sodišče glede ekonomskih vprašanj Komisiji dopušča širok manevrski prostor, saj se praviloma ne
spušča v ekonomske presoje, temveč se omejuje na očitne napake.
109
Rok Dacar, Aleš Ferčič – Pravnopolitični pogled na doktrino
nujnih zmogljivosti: analiza stanja in pomen »nepogrešljivosti«
stanja.71 Podjetje Microsoft je v času izdaje sodbe imelo na trgu operacijskih sistemov za
strežnike delovnih skupin (tj. na spodnjem trgu) 60-odstotni tržni delež. Na trgu je prav
tako bilo prisotnih veliko tekmecev, ki pa so za delovanje na njem potrebovali različno
visoko stopnjo interoperabilnosti s proizvodi z zgornjega trga. Podjetje Linux s tržnim
deležem 5 do 10 odstotkov je potrebovalo zelo nizko raven interoperabilnosti,72 podjetji
UNIX in Novell pa zelo visoko in sta na trgu bili kljub zavrnitvi dostopa do informacij
o interoperabilnosti še vedno prisotni zgolj zato, ker je veliko potrošnikov še uporabljalo
starejše različice operacijskega sistema Windows, za katere je podjetje Microsoft še zago-
tavljalo informacije o interoperabilnosti.73 Če bi torej Sodišče vztrajalo pri pogoju izklju-
čitve vse konkurence, bi ne moglo uporabiti doktrine, saj podjetje Microsoft z zavrnitvijo
dostopa do informacij o interoperabilnosti dejansko ni izključilo s spodnjega trga tistih
tekmecev, ki so potrebovali nizko raven interoperabilnosti ali interoperabilnosti sploh
niso potrebovali.
Kakorkoli že, potrebe za omiljenje pogoja izključitve vse konkurence ni bilo, saj
bi Sodišče do enakega rezultata lahko prišlo z drugačno opredelitvijo zgornjega trga.
Slednjega bi tako namesto trga operacijskih sistemov za odjemalske osebne računalnike
bilo smiselno opredeliti kot trg informacij o interoperabilnosti za operacijske sisteme za
odjemalske osebne računalnike. Za podjetja, ki za delovanje na trgu operacijskih siste-
mov za strežnike delovnih skupin niso potrebovala informacij o interoperabilnosti, po
naravi stvari informacije o interoperabilnosti za delovanje na tem trgu niso predstavljale
nujne zmogljivosti (in posledično za delovanje na njem niti ne bi potrebovala dostopa do
zmogljivosti s trga informacij o interoperabilnosti za operacijske sisteme za odjemalske
osebne računalnike), ampak so jo predstavljale zgolj za tista podjetja, ki so za delovanje
na trgu operacijskih sistemov za strežnike delovnih skupin potrebovala visoko raven inte-
roperabilnosti. Ob taki definiciji zgornjega trga bi posledično ne bilo potrebe po omilitvi
pogoja izključitve vse konkurence, saj bi zavrnitev dobave informacij o interoperabilnosti
podjetjem, ki so za delovanje na trgu operacijskih sistemov za strežnike delovnih skupin
potrebovala visoko raven interoperabilnosti, iz tega izključilo vso konkurenco in ne le vse
»učinkovite konkurence«. Da bi bila taka opredelitev zgornjega trga primernejša, priča
tudi dejstvo, da podjetje Sun, ki je zahtevalo dostop do nujne zmogljivosti, ni zahtevalo
dostopa do operacijskih sistemov za odjemalske osebne računalnike, ampak do informa-
cij o interoperabilnosti za operacijske sisteme za odjemalske osebne računalnike. S tako
opredelitvijo zgornjega trga bi bila prepoznana specifika dejanskega stanja, v katerem
so tako podjetja, ki so potrebovala visoko raven interoperabilnosti, kot tudi podjetja, ki
interoperabilnosti niso potrebovala, delovala na trgu operacijskih sistemov za strežnike
71 Kljub temu pa do danes ni z gotovostjo jasno, ali je tako omiljen pogoj omejen zgolj na to dejansko
stanje ali pa je zamenjal pogoj izključitve vse konkurence.
72 Microsoft, točka 33.
73 Prav tam, točka 429.
110
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
delovnih skupin, hkrati pa so zgolj podjetja, ki so potrebovala visoko raven interoperabil-
nosti za delovanje na tem trgu, potrebovala tudi informacije o interoperabilnosti.
3.4. Sodba Slovak Telekom – delna razjasnitev in nove nejasnosti
Nejasnosti, ki jih je vzpostavila sodba v zadevi Microsoft, zaradi omahovanja Komisije
glede uporabe doktrine ter občutnega razvoja postopkov sprejemanja zavez,74 zaradi ka-
terih se Sodišče nima priložnosti izreči v zadevah, v katerih bi lahko opredelilo doseg
doktrine, pretežno še vedno ovirajo nadaljnji razvoj doktrine.
Nekaj razjasnitev je prinesla sodba Sodišča v zadevi Slovak Telekom (ST),75 v kateri je
prvič po skoraj petnajst letih uporabilo doktrino. Podjetje ST je imelo pomembno tržno
moč na veleprodajnem trgu razvezanega dostopa do krajevne zanke in je bilo z Uredbo
št. 2887/200076 zavezano interesentom ponuditi razvezni dostop do krajevnih zank.
Kljub interesom konkurenčnih podjetij je do leta 2010 razvezani dostop do krajevne
zanke podjetje ST omogočilo le redkim.77 Komisija je ugotovila, da je podjetje ST imelo
prevladujoč položaj na zgornjem trgu (veleprodajni trg razvezanega dostopa do krajevnih
zank) ter na spodnjem trgu (množični maloprodajni trg širokopasovnih storitev na fiksni
lokaciji) ter da je prevladujoči položaj zlorabilo z uvedbo cenovnih škarij in zavrnitvijo
dostopa do svoje krajevne zanke. Po pritožbi zoper sklep Komisije se je podjetje ST v
postopkih pred Sodiščem sklicevalo na kriterije iz zadeve Bronner in zatrjevalo, da dostop
do njegove lokalne zanke za tekmece ni bil nepogrešljiv,78 da torej njegova lokalna zanka
ni pomenila nujne zmogljivosti za delovanje na množičnem maloprodajnem trgu širo-
kopasovnih storitev na fiksni lokaciji (tj. spodnjem trgu). Sodišče je sicer ponovilo, da
podjetje, čeprav ima prevladujoč položaj, načeloma lahko zavrne dostop do zmogljivosti,
ki jo je samo vzpostavilo, saj obveznost omogočiti dostop do take zmogljivosti še pose-
bej posega v svobodo sklepanja pogodb in lastninsko pravico podjetja s prevladujočim
položajem.79 Hkrati pa je tudi poudarilo, da je izjema od tega splošnega načela situacija,
ko ima podjetje s prevladujočim položajem dejansko moč na zadevnem trgu,80 če je torej
dostop do infrastrukture nepogrešljiv za dejavnost konkurenta (kar se zgodi), kadar ni
nobenega dejanskega ali potencialnega nadomestka za to infrastrukturo (tj. nujno zmo-
74 Sibony in Marty, 2016, str. 95–99.
75 C-165/19 P Slovak Telekom proti Komisiji, ECLI:EU:C:2021:239 (Slovak Telekom).
76 Uredba (ES) št. 2887/2000 evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2000 o razvezanem
dostopu do krajevne zanke, Uradni list EU, št. L 336, 30. december 2000.
77 Zadeva AT.39523 Slovak Telekom, točka 394.
78 Prav tam, točki 95 in 96.
79 C-165/19 P Slovak Telekom, točka 46.
80 Prav tam, točka 48.
111
Rok Dacar, Aleš Ferčič – Pravnopolitični pogled na doktrino
nujnih zmogljivosti: analiza stanja in pomen »nepogrešljivosti«
gljivost),81 obstoj takih okoliščin pa v vsakem posameznem primeru ugotovi nacionalni
regulator s pomočjo pogojev iz zadeve Bronner.82
V sodbi v zadevi ST Sodišče ni uporabilo pogojev iz zadeve Bronner, saj je obvezen
dostop do lokalne zanke odredil že nacionalni regulator. Ker je dostop do lokalne zanke
obvezen že zaradi obstoječe ex ante regulacije, to samo po sebi pomeni, tako Sodišče,
da je nepogrešljiv, in na vprašanje, ali pomeni nujno zmogljivost, ni treba še dodatno
odgovarjati z uporabo pogojev iz zadeve Bronner.83 Glede veljavnosti pogojev iz zadeve
Bronner je treba ugotoviti, da iz sodbe jasno izhaja, da so še vedno veljavni. Sodišče jih
sicer ni uporabilo neposredno, je pa mogoče prek pojasnila, da jih ni treba uporabiti zgolj
v primerih, ko je obveznost dostopa že določena z ex ante regulacijo, mogoče nedvoumno
sklepati, da jih je treba uporabiti povsod tam, kjer taka obveznost podjetja s prevladujo-
čim položajem (na zgornjem trgu) z ex ante regulacijo ni določena. V zadevnem primeru
je torej lokalna zanka zaradi vzpostavljene ex ante regulacije, ki je podjetje ST obvezovala,
da omogoči dostop nje, samodejno nepogrešljiva. Tako stališče pa se lahko pokaže kot
problematično, saj dejstvo, da je dostop do zmogljivosti odrejen z ex ante regulacijo,
dejansko še ne pomeni, da je ta zmogljivost tudi nepogrešljiva v smislu pogojev iz zadeve
Bronner. Povsem mogoče si je zamisliti situacijo, v kateri bi tekmeci, ki delujejo na spo-
dnjem trgu, dostop do primerljive zmogljivosti lahko pridobili na drug način.
Zdi se, da bi lahko sodba v zadevi ST pomenila zametke nove ureditve ugotavljanja
nepogrešljivosti posamezne zmogljivosti, v kateri bi se poleg pogojev doktrine upošteval
regulatorni okvir, ki je v posameznem gospodarskem sektorju vzpostavljen.84 Taka ure-
ditev pa je zelo nelogična ter celo problematična, posebno v primerih, ko je dostop do
posamezne zmogljivosti podvržen ex ante regulaciji, dostop do podobne zmogljivosti pa
ne, predvsem če sta obe zmogljivosti prisotni v istem gospodarskem sektorju. Za primer
vzemimo Uredbo o homologaciji motornih vozil.85 Slednja proizvajalce osnovne opreme
(tj. motornih vozil) zavezuje, da morajo neodvisnim izvajalcem zagotoviti neomejen,
standardiziran in nediskriminatoren dostop do informacij o OBD (tj. avto-diagnostiki)
vozila, ter med drugim informacij o popravilu in vzdrževanju vozila, za katere lahko za-
računajo primerne in sorazmerne pristojbine.86 Na podlagi tako pridobljenih podatkov
lahko neodvisni izvajalci (tj. serviserji, ki niso povezani s proizvajalci osnovne opreme)
nudijo storitve na trgu avto-diagnostike, na katerem tekmujejo s proizvajalci osnovne
81 Prav tam, točka 49.
82 Prav tam.
83 Czapracka, 2021, str. 2 in 3.
84 Macchi, 2019, str. 419.
85 Uredba 2018/858 o odobritvi in tržnem nadzoru motornih vozil in njihovih priklopnikov ter siste-
mov, sestavnih delov in samostojnih tehničnih enot, namenjenih za taka vozila, spremembi uredb
(ES) št. 715/2007 in (ES) št. 595/2009 ter razveljavitvi Direktive 2007/46/ES, Uradni list EU, št.
L 151/1.
86 Prav tam, točka 1 61. člena.
112
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
opreme, ki tudi sami nudijo iste storitve. Predvsem novejša, posebno pa povezana vozila,
proizvajajo ogromno količino podatkov o delovanju vozila, voznika in drugih vozil.87
Dostop do posameznih kategorij teh podatkov v realnem času je potreben za to, da
se lahko izvajajo storitve avto-diagnostike na daljavo. Uredba o homologaciji motor-
nih vozil pa ne določa obveznosti proizvajalcev osnovne opreme omogočiti neodvisnim
ponudnikom storitev dostop do teh podatkov v realnem času, temveč zgolj dostop do
storitev avto-diagnostike na daljavo, ki jih uporabljajo proizvajalci ter pooblaščeni tr-
govci in serviserji.88 To pomeni, da so neodvisni ponudniki storitev izključeni iz trga
avto-diagnostike na daljavo, saj ne morejo pridobiti podatkov, ki so nujni za delovanje na
njem. Edini način, da bi take podatke lahko pridobili, bi bilo opiranje na to, da pomeni-
jo nujno zmogljivost. Uredba o homologaciji motornih vozil torej obvezuje proizvajalce
osnovne opreme, da neodvisnim ponudnikom zagotovijo podatke, ki jih potrebujejo za
izvajanje storitev avto-diagnostike, ne pa tudi podatkov, ki so potrebni za izvajanje sto-
ritev avto-diagnostike na daljavo. V primeru, ko bi proizvajalec osnovne opreme ne želel
neodvisnim ponudnikom storitev omogočiti dostop do podatkov, potrebnih za izvajanje
storitev avto-diagnostike, in bi neodvisni ponudniki zahtevali dostop do teh podatkov
po doktrini, bi jim ne bilo treba dokazati, da so zadevni podatki nepogrešljivi za izvaja-
nje storitev avto-diagnostike. Drugače pa bi bilo v primeru, ko bi proizvajalec osnovne
opreme zavrnil dostop do podatkov, potrebnih za izvajanje storitev avto-diagnostike na
daljavo, saj bi v tem primeru morali neodvisni ponudniki storitev dokazati, da so ti po-
datki nepogrešljivi za izvajanje storitev diagnostike na daljavo po standardu doktrine.89
Čeprav sta si torej storitvi avto-diagnostike in avto-diagnostike na daljavo pretežno
podobni in čeprav so tudi podatki, ki so nujna zmogljivost za izvajanje storitev avto-di-
agnostike po vsebini podobni podatkom, ki so nujna zmogljivost za izvajanje storitev
avto-diagnostike na daljavo, bi za dostop do vsake od teh kategorij podatkov veljali raz-
lični standardi, kar se zdi nelogično. Dalje pa bi se ureditev po sodbi v zadevi ST kot
problematična lahko izkazala tudi v povezavi s tistimi zmogljivostmi, ki so prisotne v
vseh gospodarskih sektorjih, dostop do njih pa je z ex ante regulacijo urejen le v nekaterih
od njih. To je predvsem aktualno v luči predloga Akta o digitalnih trgih,90 ki vsebuje do-
ločbe, ki zavezujejo tako imenovane vratarje, tj. ponudnike jedrnih platformnih storitev,
ki imajo znaten vpliv na notranji trg in ki delujejo kot pomembna vstopna točka, prek
87 Stadler, Brenner in Hermann, 2018, str. 19.
88 Uredba o homologaciji motornih vozil, točka 1 61. člena.
89 Poudariti je treba še, da je nejasno, kateri pogoji bi se v takem primeru sploh uporabili. Uporabo
pogojev iz zadeve Bronner, ki veljajo za materializirane zmogljivosti, je sicer mogoče prima facie iz-
ključiti, saj podatki očitno niso materializirana zmogljivost, nejasno pa je, ali bi poleg pogojev, ki so
enaki v sodbah Magill, IMS Health in Microsoft in ki se nanašajo na pravice intelektualne lastnine, ki
so, tako kot podatki, nematerializirane zmogljivosti, bilo treba uporabiti kriterij novega proizvoda
ali kriterij tehničnega napredka.
90 Predlog Uredbe o tekmovalnih in pravičnih trgih v digitalnem sektorju, COM(2020) 842 konč.
113
Rok Dacar, Aleš Ferčič – Pravnopolitični pogled na doktrino
nujnih zmogljivosti: analiza stanja in pomen »nepogrešljivosti«
katere lahko poslovni uporabniki dosežejo končne uporabniki in ki imajo pri izvajanju
svojih operacij korist od trajnega in utrjenega položaja, ki jo bodo predvidoma imeli tudi
v prihodnosti,91 ter ki izpolnjujejo druge natančno določene kriterije,92 da omogočijo
drugim podjetjem dostop do podatkov, ki jih imajo v oblasti. Tako obveznost vratarjev
podajata točki i in j prvega odstavka 6. člena predloga Akta o digitalnih trgih. Različni
standardi za presojo nujnosti zmogljivosti, kot jih določa sodba v zadevi ST, bi pomenili,
da bi se (v primeru, ko bo končna različica Akta o digitalnih trgih vsebovala zgoraj citi-
rana določila) v primeru zavrnitve dostopa do podatkov njihova nepogrešljivost presojala
različno, odvisno od tega, ali bi podjetje, ki bi zavrnilo dostop, bilo vratar ali ne. Če bi
torej dostop do podatkov zavrnilo podjetje, ki je vratar, bi podjetjem, ki bi do teh podat-
kov želela dostop po doktrini, ne bilo treba dokazati njihove nepogrešljivosti za delovanje
na spodnjem trgu, saj bi zaradi obstoja ex ante regulacije ti podatki bili samodejno nepo-
grešljivi. Če pa bi dostop do podatkov z isto vsebino zavrnilo podjetje, ki ni vratar, bi se
nepogrešljivost presojala po pogojih doktrine.
4. Standardi doktrine v luči spreminjajočih ciljev konkurenčne politike
Teoretične kritike, usmerjene v spreminjanje standardov, pod katerimi je mogoče
uporabiti doktrino,93 spregledajo, da doktrina ni osamljen otok, ampak del konkurenčne
politike in konkurenčnega prava, ki čez čas in prostor zasledujeta spreminjajoče cilje
oziroma posamičnim ciljem skozi čas namenjata različno stopnjo pozornosti in imata
različne prednosti. Čeprav v EU ni prišlo do poglobljene razprave o ciljih izvrševanja
konkurenčnega prava,94 iz analize posameznih letnih poročil Komisije95 ter nekaterih
empiričnih raziskav96 izhaja, da tako Sodišče kot tudi Komisija pri snovanju in izvajanju
91 Prav tam, točka 23.
92 Glej 6. in 15. člen Predloga DMA.
93 Slednje so usmerjene predvsem v sodbo Sodišča v zadevi Microsoft. Glej na primer: Eilmansberger,
2005, str. 329–346; Hesse, 2008, str. 32–37; Hou, 2012, str. 251–271; in Ridyard, 2004, str.
669–673.
94 Glej na primer: Bernard, 2018, str. 77–81.
95 Tako imenovani Reports of Competition Policy za posamezna leta od vključno leta 1971 so do-
stopni na .
96 Na primer: Brook in Cseres, 2021; Stylianou in Iacovides, 2020.
114
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
konkurenčne politike97 zasledujeta predvsem naslednje cilje: blaginja potrošnikov, tržna
učinkovitost (alokacijska, proizvodna ali inovacijska), konkurenčni proces, evropska in-
tegracija, poštenost, svoboda tržnih akterjev in struktura trga. Intenzivnost zasledovanja
posameznih ciljev v razmerju do drugih čez čas ni konstantna in se spreminja, prav tako
ne prihaja do popolnega prekrivanja med cilji, ki jih v posameznem obdobju zasleduje
Sodišče, in tistimi, ki jih zasleduje Komisija.
Tako Sodišče kot tudi Komisija sta pri izvajanju konkurenčnega prava v začetku tisoč-
letja začela velik pomen dajati ciljem zaščite konkurenčnega procesa, blaginje potrošni-
kov ter strukture trga, ki sta jim v starejši praksi, v kateri je bil poudarek na zasledovanju
cilja evropske integracije in svobode tržnih akterjev, namenjala manj pozornosti.98 Poleg
opazne spremembe prednostnih nalog pri zasledovanju različnih ciljev konkurenčne po-
litike in konkurenčnega prava se je v obdobju neposredno pred sklepom Komisije in
sodbo Sodišča v zadevi Microsoft začel tudi postopek spreminjanja načina uporabe 102.
člena PDEU iz tako imenovane formalistične presoje v presojo po učinku (angl. effects
based approach), ki se je končal s sprejetjem Navodila glede prednostnih nalog izvrše-
vanja Komisije pri uporabi člena 82 Pogodbe ES za izključevalna ravnanja, s katerimi
prevladujoča podjetja zlorabljajo svoj položaj.99 Formalistična presoja, ki je utemeljena
na ordoliberalni ekonomski misli, se je uveljavila v sedemdesetih letih 20. stoletja in
se v praksi Sodišča in Komisije ohranila vsaj do prvih let novega tisočletja. Praviloma
se v njej ni presojalo, kakšen učinek ima ravnanje podjetja s prevladujočim položajem,
ampak se je per se prepovedalo določena njihova ravnanja.100 Drugače kot formalistična
presoja, presoja po učinku več pozornosti kot posameznim oblikam ravnanja podjetij
namenja ugotavljanju dejanske škode potrošnikom.101 Sodba v zadevi Microsoft, ki je v
97 Predvsem na področju zlorab prevladujočega položaja.
98 Glej na primer: Stylianou in Iacovides, 2020, str. 26–32.
99 Sporočilo Komisije – Navodila glede prednostnih nalog izvrševanja Komisije pri uporabi člena 82
Pogodbe ES za izključevalna ravnanja, s katerimi prevladujoča podjetja zlorabljajo svoj položaj,
Uradni list EU, št. C 45.
100 Bernard, 2018, str. 270. Zloraba prevladujočega položaja je po formalistični presoji v točki 91 sod-
be C-85/76 Hoffman-La Roche proti Komisiji, ECLI:EU:C:1979:36 (Hoffmann-La Roche), oprede-
ljena kot objektivni pojem, ki meri na ravnanje podjetja s prevladujočim položajem, ki lahko vpliva
na strukturo trga, na katerem je konkurenca že šibka prav zaradi prisotnosti zadevnega podjetja, in
ki ovira ohranjanje še obstoječe konkurence na trgu ali razvoj te konkurence z drugačnimi sredstvi
od tistih, ki so značilna za normalno konkurenco med proizvodi ali storitvami na podlagi dejavnosti
gospodarskih subjektov.
101 Člen 5 navodil navaja, da se bo: Komisija pri uporabi 102. člena za izključevalna ravnanja prevla-
dujočih podjetij osredinila na tiste vrste ravnanj, ki so za potrošnike najbolj škodljive. Konkurenca
potrošnikom koristi z nizkimi cenami, boljšo kakovostjo in širšo izbiro novega ali izboljšanega blaga
ter storitev. Komisija bo zato svoje izvrševanje usmerila v zagotavljanje, da trgi dobro delujejo in da
imajo potrošniki koristi od učinkovitosti in produktivnosti, ki sta rezultat učinkovite konkurence
med podjetji.
115
Rok Dacar, Aleš Ferčič – Pravnopolitični pogled na doktrino
nujnih zmogljivosti: analiza stanja in pomen »nepogrešljivosti«
bistvenem odstopila od pogojev iz zadev Magill in IMS Health, je bila sprejeta leta 2007,
sklep Komisije, ki je vzpostavil metodologijo za presojo zavrnitve dobave po doktrini, ki
ji je Sodišče sledilo, pa leta 2004. Tako sklep kot tudi sodba v zadevi Microsoft sta bila
torej sprejeta v času, ko je prihajalo do modernizacije uporabe 102. člena PDEU ter do
spreminjanja prednostnih nalog glede ciljev na področju konkurenčne politike in prava,
ki jih je zasledovala Komisija. Vse to, pa tudi dejstvo, da je v času neposredno pred spre-
jetjem sklepa Komisije v zadevi Microsoft ena od njenih prednostnih nalog na področju
konkurenčne politike in konkurenčnega prava bil pregon zlorab prevladujočega polo-
žaja,102 kaže, da razrahljanje pogojev iz sodb Magill in IMS Health ni tako samovoljno
in neosnovano, kot to zatrjuje del teorije. Kljub temu pa zaradi pomanjkanja nadaljnje
sodne prakse v podobnih zadevah ni jasno, ali so pogoji iz zadeve Microsoft vezani le na
specifično stanje zadevnega primera ali pa je njihova veljava širša, splošna.
5. Kdaj je torej zmogljivost »nepogrešljiva«?
Pogoji za uporabo doktrine so danes še vedno, morda celo bolj kot kadarkoli prej, neja-
sni. Z gotovostjo je mogoče trditi le, da se nepogrešljivost materializiranih zmogljivosti pre-
soja po pogojih iz zadeve Bronner. Potrditev pogojev iz zadeve Bronner s sodbo v zadevi ST
pa ni nič presenetljivega ali nepričakovanega, saj njihova veljavnost v primeru presoje ne-
pogrešljivosti materializiranih zmogljivosti v okviru doktrine nikoli ni bila zares postavljena
pod vprašaj. Precej bolj nejasni so pogoji za presojo nepogrešljivosti pravic intelektualne
lastnine, torej nematerializiranih zmogljivosti. Sodbe v zadevah IMS Health ter Magill na
eni strani in Microsoft na drugi strani se pri opredelitvi slednjih v bistvenem razlikujejo.
Omilitev pogojev iz sodb v zadevah Magill in IMS Health v sodbi Microsoft je si-
cer mogoče razumeti v luči sprememb v konkurenčni politiki, kljub temu pa je doseg
pogojev izključitve vse učinkovite konkurence in tehničnega napredka nejasen. Pogoj
izključitve vse učinkovite konkurence je tesno vezan na konkretno dejansko stanje,103
veliko bolj nejasen pa je doseg pogoja tehničnega napredka, s katerim je v sodbi v zadevi
Microsoft bil nadomeščen do tedaj vzpostavljen pogoj novega proizvoda. Nič ne odkazuje
102 Evropska komisija, Report on Competition Policy: 2004, točka 686, . Poročilo navaja, da bodo posegi proti zlorabam
prevladujočega položaja še naprej prednostna naloga Komisije. C-238/87 AB Volvo proti Erik Veng
(UK) Ltd z dne 5. oktobra 1988, ECLI:EU:C:1988:477 (Volvo/Veng).
103 Če bi Sodišče vztrajalo pri pogoju izključitve vse konkurence s spodnjega trga, bi ne moglo uporabiti
doktrine, čeprav je podjetje Microsoft očitno zlorabilo prevladujoči položaj in je obvezna delitev
podatkov o interoperabilnost predstavljala edini način, da se prepreči izključitev podjetij, ki so pot-
rebovala visoko raven interoperabilnosti s proizvodi podjetja Microsoft z zgornjega trga, s spodnjega
trga. Sprememba tega pogoja pa ni bila potrebna, saj bi se do enakega zaključka dalo priti z drugačno
opredelitvijo zgornjega trga, torej kot trga informacij o interoperabilnosti za operacijske sisteme za
odjemalske osebne računalnike in ne kot trga operacijskih sistemov za odjemalske osebne računalnike.
116
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
na to, da bi ta pogoj bil posebno močno zasidran v specifičnem dejanskem stanju, na
katerem temelji sodba v zadevi Microsoft. Pogoj tehničnega napredka je zelo problema-
tičen, ker je popolnoma nejasno, kdaj neki proizvod predstavlja tehnični napredek v
razmerju do proizvoda, ki že obstaja. Z drugimi besedami, ni jasno, ali tehnični napredek
predstavlja že minimalno izboljšanje proizvoda, ki že obstaja, ali pa mora iti za občutno
izboljšanje in če da, kdaj je neko izboljšanje občutno. Glede pogojev za opredelitev pra-
vice intelektualne lastnine kot nepogrešljive po doktrini lahko zaključimo, da po sodbi
v zadevi Microsoft ostajajo vse do danes nejasni. To je problematično, saj je utemeljeno
mogoče pričakovati, da se bo v bližnji prihodnosti postavilo vprašanje, ali podatki pome-
nijo nujno zmogljivost. Ker so podatki, podobno kot pravice intelektualne lastnine, ne-
materializirana zmogljivost, ni jasno, katere pogoje bi za presojo njihove nepogrešljivosti
po doktrini bilo treba uporabiti (torej pogoje iz zadeve IMS Health ali pogoje iz zadeve
Microsoft). Glede na dejstvo, da imajo podatki (imenovani tudi nova nafta)104 izjemen
pomen v skoraj vseh gospodarskih sektorjih in da je dostop do njih prek ex ante regulacije
urejen v le zelo omejenem obsegu, je to zelo problematično, saj pušča podjetja, ki podat-
ke obvladujejo, pa tudi podjetja, ki podatke, ki jih obvladuje drugo podjetje, potrebujejo
za delovanje na spodnjem trgu, v negotovem položaju.
Po sodbi v zadevi ST je opredelitev nepogrešljivosti po doktrini še bolj nejasna. Zdi
se namreč, da je z njo uveden standard različne presoje nepogrešljivosti zmogljivosti, do
katerih je dostop že urejen prek ex ante regulacije in zmogljivosti, glede katerih take regu-
lacije ni. Če je delitev posamezne zmogljivosti že odrejena z ex ante regulacijo in podjetje
s prevladujočim položajem na zgornjem trgu (trgu te zmogljivosti) dostop do nje zavrne,
v primeru sklicevanja na doktrino nepogrešljivost take zmogljivosti pomeni (neizpod-
bojno?) domnevo. Ko pa delitev posamezne zmogljivosti ni urejena z ex ante regulacijo,
se nepogrešljivost presoja po pogojih doktrine. Kateri točno so ti pogoji, nam sodba v
zadevi ST pove zgolj za materializirane zmogljivosti (krajevna zanka, ki je v njej pomenila
nujno zmogljivost, je namreč materializirana zmogljivost), ne pa tudi za nematerializi-
rane zmogljivosti. Kot posebno problematična se taka ureditev pokaže v dveh situacijah,
in sicer ko je v istem gospodarskem sektorju dostop do posamezne zmogljivosti urejen z
ex ante regulacijo, dostop do podobne zmogljivosti pa ne, ter v primeru, ko je dostop do
iste ali podobne zmogljivosti v enem gospodarskem sektorju urejen z ex ante regulacijo, v
drugem pa ne. V teh primerih standard iz sodbe v zadevi ST neupravičeno uvaja različno
presojo za podobne ali celo iste zmogljivosti. Nadaljnja sodna praksa bo pokazala, ali bo
Sodišče ta standard nadalje razvijalo ali pa ga opustilo.
104 The Economist, 2017.
117
Rok Dacar, Aleš Ferčič – Pravnopolitični pogled na doktrino
nujnih zmogljivosti: analiza stanja in pomen »nepogrešljivosti«
6. Zaključek
Za zaključek se vrnimo k vprašanjema, na katera smo si v tem prispevku prizadevali
odgovoriti, in sicer kakšno je razmerje med spremembami pogojev za določitev nepogreš-
ljivosti zmogljivosti po doktrini in razvojem konkurenčne politike ter konkurenčnega
prava in kakšen je danes doseg nepogrešljivosti, torej, pod katerimi pogoji je neka zmo-
gljivost nepogrešljiva.
Sprememba pogojev iz zadev Magill in IMS Health v sodbi v zadevi Microsoft ča-
sovno sovpada s pomembnimi spremembami v usmeritvi konkurenčne politike EU, ki
so postavile poudarek na presojanje dejanskih škodljivih učinkov zlorab prevladujočih
položajev (angl. effects based approach) in ki so poudarjale doseganje ciljev zaščite konku-
renčnega procesa, blaginje potrošnikov ter strukture trga. Ravnanje podjetja Microsoft
je za potrošnike gotovo bilo škodljivo, zaradi izjemne moči podjetja pa je tudi zelo ne-
gativno vplivalo na konkurenčni proces ter strukturo zadevnega trga. Komisija je od
pogojev v zadevah Magill in IMS Health torej odstopila v času, ko so se prednostne
naloge konkurenčne politike EU spremenile, s to spremembo pa je zasledovala cilje nove
usmeritve konkurenčne politike EU. Posledično torej ni mogoče govoriti, da je spre-
memba vzpostavljenih pogojev v celoti arbitrarna in neutemeljena. Hkrati pa je res tudi,
da zaradi zelo specifičnega dejanskega stanja v zadevi Microsoft in pomanjkanja nadaljnje
sodne prakse ostaja nejasno, ali so pogoji iz zadeve Microsoft splošno veljavni ali pa so
omejeni na zadevni primer.105
Odgovor na drugo vprašanje ni preprost. Trenutno lahko z gotovostjo trdimo zgolj
to, da za presojo nepogrešljivosti materializiranih zmogljivosti, do katerih dostop ni od-
rejen z ex ante regulacijo, veljajo pogoji iz zadeve Bronner. Pogoji za dostop do vseh
preostalih vrst zmogljivosti po doktrini pa so danes bolj nejasni kot kadarkoli prej. V
teoriji potekajo razprave o tem, ali je doktrina pripravljena na izzive prihodnosti, po-
vezane predvsem z digitalno ekonomijo, vendar bi si bilo morda bolj smiselno posta-
viti vprašanje, ali je pripravljena na izzive sedanjosti in ali se morebiti tudi v pravu EU
ne spreminja v, po Hovenkampu, problematičen, nekoherenten in neobvladljiv institut
konkurenčnega prava.
Literatura
Andreangeli, A. (2009) ‘Interoperability as an 'Essential Facility' in the Microsoft Case:
Encouraging Stifling Competition or Innovation?’, European Law Review
35(4), str. 584–611.
105 Svojevrstno vprašanje, na katerega odgovor pa presega meje tega prispevka, pa ostaja tudi, ali bi
Komisija in Sodišče spremenjenih prednostnih nalog konkurenčne politike v zadevi Microsoft ne
mogli doseči z uporabo že obstoječih pogojev.
118
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
Beckmerhagen, A. (2002) Die essential facilities doctrine im US-amerikanischen und eu-
ropäischen Kartellrecht. Baden-Baden: Nomis.
Bernard, L. (2018) Zlorabe prevladujočega položaja in modernizacija uporabe 102. člena
PDEU. Ljubljana: Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani.
Brook, O., in Cseres, K. J. (2021) Priority setting in EU and national competition law en-
forcement,
(dostop: 4. april 2022).
Chen, Y. (2014) ‘Refusal to deal, intellectual property rights, and antitrust’, Journal of
Law, Economics & Organization, 30(1), str. 533–557.
Cotter, T. F. (1999) ‘Intellectual property and the essential facilities doctrine’, The
Antitrust Bulletin 44(1), str. 211–250.
Craig, P., in de Burca, G. (2015) EU Law. 6. izdaja. Oxford: Oxford University Press.
Czapracka, K. (2021) ‘The Essential Facilities Doctrine and the Bronner Judgment Cla-
rified: Case C-165/19 P Slovak Telekom v Commission’, Journal of European
Competition Law & Practice, 13(4), str. 2–3.
de Streel, A., in Vegis, E. (1999) ‘La théorie des facilités essentielles et son application
aux télécommunications’ v Montero, E. (ur.) (2019) Droit des technologies de
l‘information : regards prospectifs. Bruselj: Académia Bruylant, str. 389–423.
Doherty, B. (2001) ‘Just what are essential facilities”, Common Market Law Review 38(2),
str. 397–436.
Eilmansberger, T. (2005) ‘The essential facilities doctrine under art. 82: what is the state
of affairs after IMS Health and Microsoft’, King’s College Law Review 16(2),
str. 329–346.
Evrard, S. J. (2004) ‘Essential facilities in the European union: Bronner and beyond’,
Columbia Journal of European Law 10(3), str. 491–526.
Ferčič, A. (2015) Geneza reguliranih sektorjev. Maribor: Poslovna založba Maribor.
Ferčič, A. (2009) ‘Ekonomska teorija in ex ante regulacija’, LeXonomica 1(1), str. 33–50.
Furse, M. (1995) ‘The »essential facilities« doctrine in community law’, European
Competition Law Review 16(8), str. 469–472.
Ginsburg, D. H., Garadin, D., in Klovers, K. (2019) ‘Antitrust and intellectual property
in the United States and the European Union’ v: Muscolo, G., in Tavassi, M.
A. (ur.) (2019) The Interplay between Competition Law and Intellectual Property:
An International perspective. Alphen aan den Rijn: Kluwer Law Internaional,
str. 99–120.
Graef, I. (2016) Data as Essential Facility – Competition and Innovation on Online
Platforms. Leuven: KU Leuven.
119
Rok Dacar, Aleš Ferčič – Pravnopolitični pogled na doktrino
nujnih zmogljivosti: analiza stanja in pomen »nepogrešljivosti«
Graef, I. (2011) ‘Tailoring the essential facilities doctrine to the IT sector: Compulsory
licensing of intellectual property rights after Microsoft’, Cambridge Student
Law Review 7(1), str. 1–20.
Hatzopoulos, V. (2006) The EU Essential Facilities Doctrine. Bruges: College of Europe.
Hesse, R. (2008) ‘Counseling clients on refusal to supply issues in the wake of the EC
Microsoft case’, Antitrust 22(2), str. 32–37.
Hou, L. (2012) ‘The essential facilities doctrine – what was wrong in Microsoft?’,
International Review of Intellectual Property and Competition Law 43(4), str.
251–271.
Hovenkamp, H. (1999) Federal Antitrust Policy, the Law of Competition and its Practice.
1. izdaja. St. Paul: West.
Jones, A., in Sufrin, B. (2011) EU Competition Law. Oxford: Oxford University Press.
Kerber, W., in Schweitzer, H. (2017) ‘Interoperability in the digital economy’, Journal
of Intellectual Property, Information Technology and Electronic Commerce Law
8(1), str. 39–58.
Korah, V. (2002) ‘The interface between intellectual property and antitrust: the European
experience’, Antitrust Law Journal 69(3), str. 801–839.
Lipsky, A. B., in Sidak, J. G. (1999) ‘Essential facilities’, Stanford Law Review 51(5), str.
1187–1248.
Macchi, F. (2019) ‘The interpretation of the indispensability condition in Slovak
Telekom and its consequences in data access cases’, European Competition and
Regulatory Law Review 3(4), str. 415–419.
Malshe, D. (2019) ‘Essential facilities: de facto; de jure’, European Competition Law
Review 40(3), str. 124–129.
Marty, F., in Pillot, J. (2011) ‘Des critéres d’application de la théorie des facilités es-
sentielles dans le cadre de la politique de concurrence européenne’, Reflets et
perspectives de la vie économique 2011/4 (Tome L), De Boeck Supérieur, str.
197–221.
Monti, G. (2007) EC Competition Law. Cambridge: Cambridge University Press.
Muller, U., in Rodenhausen, A. (2008) ‘The rise and fall of the essential facility doctrine’,
European Competition Law Review 29(5), str. 310–329.
Muscat, A. (2021) ‘Testing for abusive refusals to supply in EU competition law: past,
present and future’, European Competition Law Review 42(5), str. 256–263.
Pitofsky, R., Patterson, D., in Hooks, J. (2002) ‘The essential facilities doctrine under
U.S. antitrust law’, Antitrust Law Journal 7(2), str. 443–462.
120
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
Ridyard, D. (2004) ‘Compulsory access under EC competition law – a new doctrine of
'convenient facilities' and the case for price regulation’, European Competition
Law Review 25(11), str. 669–673.
Ritter, C. (2005) ‘Refusal to deal and 'essential facilities': does intellectual property requ-
ire special deference compared to tangible property’, World Competition 28(3),
str. 281–298.
Sibony, A., in Marty, F. (2016) Infrastructure essentielle : Le Tribunal de l’Union eu-
ropéenne juge que la Commission européenne a pu estimer que, pour libérer
la concurrence sur le marché des flux de données en temps réel consolidés, il
suffisait d’imposer à l’opérateur dominant des engagements vis-à-vis de ses cli-
ents et de tiers, à l’exclusion de ses concurrents (Morningstar). Concurrences,
št. 4-2016, str. 95–99, (dostop: 15. april 2022).
Stadler, R., Brenner, W., in Hermann, A. (2018) Autonomous driving: How the driver-
less revolution will change the world. Bingley: Emerald Publishing Limited.
Stylianou, K., in Iacovides, M. (2022) The Goals of EU Competition Law: A Com-
prehensive Empirical Investigation. Stockholm: Konkurrensverket.
Temple Lang, J. (2000) “The principle of essential facilities in European community
competition law – the position since Bronner”, Journal of Network Industries
1(3), str. 375–405.
The Economist (2017), The World’s Most Valuable Resource Is No Longer Oil, But Data,
(dostop: 17. april 2022).
Van den Bergh, R., in Camesasca, P. D. (2006) European Competition Law and Eco-
nomics: A Comparative Perspective. 2. izdaja. Mytholmroyd: Sweet & Max-
well.
Van Siclen, S. (1996) The Essential Facilities Concept, OECD Policy Roundtables,
OCDE/GD(96)113, (dostop: 25. 3. 2022).
121
To delo je ponujeno pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Brez predelav 4.0 Mednarodna.
Content on this publication is licensed under a Creative Commons Attribution-NoDerivatives 4.0 International licence.
(http://creativecommons.org/licenses/by-nd/4.0/)
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
LjubLjana Law Review, voL. LXXXii, 2022
Izvirni znanstveni članek / Scientific article
UDK / UDC: 340.1:342
DOI: 10.51940/2022.1.121-155
Jure Spruk*
Pravna država in pravno načelo
zaupanja v pravo
1. Uvod
Načelo zaupanja v pravo je ključna prvina pravne države in vladavine prava.1 Gre za
svojevrsten temelj vsega bistva pravnega urejanja najpomembnejših družbenih razmerij.
Pomislimo. Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ) pojem »zaupanje« opredeljuje kot:
1. prepričanje, da je kdo sposoben, voljen narediti, kar se pričakuje, 2. prepričanje, da je
kdo pošten, iskren in 3. prepričanje, da je kaj dobro in da bo dobro vplivalo na uresniči-
tev določenih pričakovanj.2 Iz podane definicije izhaja, da je zaupanje nekaj imanentno
pozitivnega, pravzaprav nekaj, kar nujno potrebujemo za to, da lahko vzpostavimo vsaj
minimalne standarde mirnega sobivanja med ljudmi. SSKJ ponuja tri možne definicije
pojma, vsem trem pa je skupno prepričanje. Prepričanje ni enako dejstvu, je plod človeko-
ve subjektivne presoje in ne objektivne danosti, ki bi jo lahko izmerili, stehtali ali kakor-
koli drugače kvantificirali. Iz tega sledi, da prepričanja ali zaupanja ne moremo umetno
fiksirati, saj gre za metafizično razsežnost medčloveških odnosov, v kateri ni vrednotno
nevtralnih kriterijev pravilnosti, ki bi človeka prisilili k njihovemu spoštovanju. Seveda je
možno človeka prepričevati, lahko tudi prepričati, vendar bo tudi prepričani posameznik
* Jure Spruk, doktor politološke znanosti, doktorski študent na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani,
sprukjure@gmail.com.
1 Načeli pravne države je treba analitično razlikovati, tj. ne gre za sopomenki. Cilje njunega učinkova-
nja sicer lahko opredelimo kot skupne, toda zgodovinsko sta načeli izšli iz povsem različnih pravnih
tradicij, pri čemer pravna država (nem. Rechtstaat, fr. état de droit) poudarja vsebinske vidike načela,
vladavina prava (angl. rule of law) pa procesne vidike. Prva je značilna za evropsko kontinentalno
pravno tradicijo, druga pa za anglosaško. V članku bomo kljub razlikam pojma uporabljali kot
vsebinsko in procesno sorodna.
2 Dostopno na: (1. 2. 2022).
5
122
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
še naprej podvržen zunanjim vplivom v njegovem okolju, ki mu bodo prepričanje bodisi
utrdili bodisi izničili. Pri tem niti ni pomembno, ali so nosilni razlogi za posamezno
prepričanje odraz racionalnega razmisleka in argumentiranja ali pa gre za popolnoma ira-
cionalne predstave o svetu, ki jih nikakor ne moremo podpreti z verodostojnimi podatki.3
Sociološki vidik zaupanja torej poudarja predvsem neogibni kvalitativni vidik medčloveš-
kih odnosov, na podlagi katerih se lahko vzpostavijo prvi pogoji za nastanek kompleksnih
vezi med ljudmi. V odsotnosti zaupanja ne more nastati niti družba ali politična skupnost
niti pristna partnerska zveza med dvema človekoma.4 Če omenjeni sociološki vidik zaupa-
nja apliciramo na pravo, ugotovimo, da je zaupanje nujen prvi pogoj za efektivno učinko-
vanje pravnih pravil oziroma pravnega sistema kot celote. Če zaupanje v celoti izostane, tj.
ga ne predpostavimo kot nujne lastnosti efektivnega pravnega sistema, nam preostane le
še prisila, ki naj jamči izvrševanje pravnih pravil. Analitična teorija prava, katere najodlič-
nejši predstavnik ostaja Herbert Hart, je element prisile (prepričljivo) izločila iz koncepta
prava, vendar to ne pomeni, da prisila nima deskriptivne vrednosti, kar še zlasti velja za
moderno pravo, ki je neločljivo povezano z državo kot osrednjim pravotvornim akterjem.
Prisilo lahko razumemo kot inherentno lastnost države, zaupanje pa je precej manj zanes-
ljiva lastnost pravnih subjektov. Prisila se izvršuje fizično (mehanično), zaupanje pa ostaja
v metafizični sferi. Pravna pravila se uzakonijo, gre za konkretne predpise, pravo nastaja
tudi v sferi sodniškega odločanja (angl. law in action),5 zaupanja pa na drugi strani ni
mogoče zaukazati. Zaupanje se lahko zgolj pridobi, ne izsili. Zaupati v pravo ni enako kot
pravo de facto spoštovati, v zaupanje v pravna pravila nas nihče ne more prisiliti, zato pa
nas lahko močnejša sila prisili, da pravna pravila spoštujemo v vsakodnevnem življenju.
Zaupanje v pravo je sčasoma postalo eno od nepogrešljivih načel pravne države, za kar
gre zasluga sodniškemu pravu, ki je skozi posamezne odločitve opredelilo vsebinske in
procesne predpostavke tega načela. Temeljni namen načela zaupanja v pravo je pravzaprav
zagotavljanje legitimnosti delovanja državne oblasti, ki ji klasična teorija države pripisuje
monopol nad izvajanjem prisile. Zaupanje in prisila sta pomensko na različnih bregovih,
v teoriji države pa se nujno prepleteta v smislu, da zaupanje v pravo hkrati pomeni tudi
zaupanje v izvajanje prisile, ki jo odmerijo za ta namen ex ante pooblaščeni državni organi.
Zaupanja v pravo ne moremo zvesti zgolj na raven legalnosti, saj gre hkrati tudi za zu-
najpravno vrednoto, ki se dviga nad splošne in posamične pravne akte države, ki jo lahko
pri življenju ohranja le zadostno zaupanje njenih državljanov. Na tej točki je osrednje
stičišče pravnega in moralnega, tj. normativnega jedra države, ki preprečuje razgradnjo
3 Iz antične filozofije poznamo kvalitativno delitev na mnenje (doxa) in znanstveno podprto znanje
(episteme). Prvo izhaja iz hitrega, nekritičnega in površnega razmisleka, drugo pa predpostavlja dol-
gotrajno, vztrajno in natančno kritično mišljenje, ki zahteva teoretično znanje (theoria).
4 Izraz »pristna« uporabljamo, ker je lahko partnerska zveza tudi vsiljena oziroma izhaja iz groženj
in (posameznikovega ali sistemskega) nasilja, kjer bi bilo povsem zgrešeno govoriti o zaupanju, kot
izhaja iz besedila.
5 Oboje je seveda odraz delovanja državnih organov, zakonodajnih ali sodnih.
123
Jure Spruk – Pravna država in pravno načelo zaupanja v pravo
politične skupnosti oziroma, kot bi rekel Leonid Pitamic, da se pravni red prekucne.6 V
članku bomo pokazali na pomen pravnega načela zaupanja v pravo za delovanje pravne
države, brez katere ustavna demokracija ostane brez vsebinskih in procesnih vodil, s kate-
rimi pravo dobi vlogo formalnega izenačevalca v družbi neenakih posameznikov, s čimer
omogoči njihovo integracijo v politično skupnost. Funkcionalni vidik prava je v tem pog-
ledu neločljivi del teorije (moderne) države, saj nam pojasni instrumentalno vlogo prava
pri zasledovanju javno postavljenih ciljev.
2. Temeljni postulati pravne države in vladavine prava
2.1. Zgodovinski nastavki modernega načela pravne države in vladavine prava
Načelo pravne države (tudi vladavine prava) velja za eno najpomembnejših lastnosti
moderne države. Gre za načelo, ki daje teoriji moderne države oporno točko, s katere
je mogoče kar najbolj jasno očrtati posebnosti moderne države v razmerju do njenih
srednjeveških ali antičnih predhodnic. Seveda so se tudi v predmodernih obdobjih izo-
blikovale določene teorije, ki so poudarjale pomen spoštovanja pravnih pravil za obstoj
politične skupnosti in zagotavljanja pravičnosti v razmerjih med ljudmi in oblastjo, toda
šele z moderno državo je bil vzpostavljen institucionalni okvir, znotraj katerega sta se
izčistili doktrini konstitucionalizma in pravne države oziroma vladavine prava, ki sta ide-
ološko sovpadli z razsvetljenskima idealoma svobode in enakosti.7 Ideja o vladavini zako-
nov je nastala že v antiki in jo lahko najdemo pri najeminentnejših predstavnikih antične
filozofije. Ko Aristotel v Nikomahovi etiki razpravlja o pravičnosti, se ne more izogniti
navezavi na spoštovanje zakonov. Še več, pravičnost je neposredno vezana na spoštovanje
zakonov, saj je pravično vse, kar je v skladu z zakonitostjo in enakostjo, in krivično, kar
krši načela zakonitosti in enakosti.8 Za Aristotela je bistvo obstoja zakonov v ohranjanju
politične skupnosti (polis), ki človeku edina omogoča preživetje. Aristotel v Politiki ugo-
tavlja, da zunaj politične skupnosti lahko preživi le zver ali bog, izvzetje človeka iz družbe
ter posledično iz spoštovanja zakonov in pravičnosti pomeni njegovo ponižanje na raven
zveri.9 Aristotel v zakone polaga velike upe, saj v njih prepoznava temeljno formo, skozi
katero državna oblast ustvarja pogoje za človeško sobivanje. Naposled je Aristotel kot
pravično opredelil tisto, kar »ustvarja in ohranja blaginjo ali sestavine blaginje v drža-
vljanski skupnosti«.10 Izbrane besede pomenu spoštovanja pravnih pravil je namenil tudi
6 Pitamic, 2019, str. 17.
7 Konstitucionalizem in vladavina prava sta analitično ločena koncepta, ki pa sta v liberalno-demo-
kratičnih političnih sistemih tesno prepletena. Podrobneje o njunih stičnih točkah in tenzijah v
Gargarella, 2021, str. 425–442.
8 Aristotel, 2002, str. 154.
9 Aristotle, 1995, str. 11.
10 Prav tam, str. 155.
124
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
Aristotelov učitelj Platon, ki je v Zakonih v usta Atenca položil zahtevo, po kateri bi vla-
darsko mesto v politični skupnosti pripadlo tistemu, ki bi najbolj vdano ubogal zapisane
zakone.11 Pot v propad države je namreč tlakovana z odrekanjem avtoritete zakonom,
blaginja državljanov pa je mogoča le tam, kjer je oblast sužnja zakona.12 Kljub vsej po-
zornosti, ki sta jo Platon in Aristotel namenila zakonom, pa njuna predstava o vladavini
prava precej odstopa od moderne različice tega načela. Grška klasična filozofija izrecno ne
določi ideala države, v kateri bi oblast delovala na podlagi predhodno določenih in znanih
zakonov, tj. nearbitrarno, je pa v njej mogoče najti substanco tega ideala, kot je na pri-
mer tudi Herodotov opis splošne suverenosti prava kot odlike svobodnih grških mestnih
držav.13 Herodotova fikcijska figura Otan je v svojem zagovoru demokracije poudarila
štiri prednosti atenske demokracije: 1. enakost pred zakonom (isonomia), 2. izbiro magi-
stratov z žrebom, 3. odgovornost državnih uradnikov in 4. odločanje v ljudski skupščini,14
ki kot bistveno lastnost atenske demokracije izkazujejo preprečevanje kopičenja moči ti-
ranov, ne pa zaščiti posameznika pred krivično sodbo ljudstva.15 Platonove in Aristotelove
zapise o vladavini prava je treba razumeti v kontekstu njune kritike demokracije. Platon
je do demokracije gojil veliko zamero, demokratična večina je na smrt obsodila njegovega
učitelja Sokrata, ki je ostal zvest lastnemu nauku o spoštovanju zakonov, ki jih sprejme
oblast, ne glede na njihovo morebitno nepravičnost.16 Osrednja lastnost atenske demo-
kratične ideologije je isonomia, tj. ideal, po katerem so bogati in revni obravnavani enako
in nihče ni nad zakonom,17 oba, tako Platon kot Aristotel, pa sta prepoznavala lastnost
pravnih pravil, ki niti nam ni tuja, in sicer njihovo (relativno) nedoločnost, ki preprečuje
mehanično uporabo zakonov in zanemarjenje specifičnih okoliščin vsakega primera po-
sebej.18 Zato je Aristotel predlagal razširitev pravnosti na polje moralnosti, kar pa je že v
domeni antičnega naravnega prava. Aristotel je osnoval še nato v srednjem veku vplivno
idejo o izvorni (naravni) neenakosti, ki uči, da so nekateri posamezniki rojeni za vode-
11 Platon, 1997, str. 1402.
12 Prav tam.
13 Kelly, 1992, str. 24–25.
14 Ljudska skupščina (eklezija) je odločala o državni politiki. Sestavljali so jo moški državljani, sta-
rejši od 20 let, zborovanje pa je bilo sklicano 40-krat na leto, v začetnih obdobjih demokracije na
mestnem trgu (agora), pozneje na griču Pniks v bližini Akropole. Skupščina je izvajala nadzor nad
državnimi uradniki prek postopka, imenovanega eisangelia, s katerim so državljani lahko zoper
njih vlagali obtožbe zaradi izdaje ali zarote proti državi. Obtožnica je lahko doletela tudi zasebnike.
Podrobneje o atenskih institucijah v Thorley, 1998.
15 Lanni, 2021, str. 25.
16 Prim. D’Amato, 2010.
17 Lanni, 2021, str. 26.
18 Težave mehanične (neživljenjske) uporabe pravnih pravil ponazarjata Cicerov rek Summum ius,
summa iniuria in Ulpijanov rek Apices iuris non sunt iura. Podrobnejša razlaga obeh rekov v Kranjc,
2006, str. 33 in 235.
125
Jure Spruk – Pravna država in pravno načelo zaupanja v pravo
nje, drugi pa za uboganje. To idejo je neusmiljeno kritiziral Thomas Hobbes, ko je v 17.
stoletju postavljal temelje moderne teorije družbene pogodbe. Moderni kontraktualizem
izhaja iz ravno nasprotne podmene ali naravnega zakona kot Aristotel, in sicer ljudje so si
po naravi enaki. Če je prva dolžnost človeka, ki živi v civilni družbi, da prispeva k miru,
potem je naravna enakost ljudi edini smiseln zametek politične teorije, saj le ta vodi k
oblikovanju soglasja o tem, kdo naj vodi in kdo sledi. V stanju, v katerem si nekateri
ljudje prilaščajo več časti, kot jo priznavajo drugim ljudem,19 ni mogoče vzpostaviti mi-
ru.20 A priori neenakomerno porazdeljene časti netijo nasilje, ki preprečuje vzpostavitev
državne oblasti, tj. ključnega političnega dejanja, s katerim ljudje preidejo od naravnega
stanja k civilni družbi. To je razumsko dejanje, ki mnoštvo pretvori v eno osebo, ki odtlej
govori in deluje v imenu vseh, čeprav avtorji njegovih besed in dejanj ostajajo podaniki.21
S Hobbesom si pozitivno pravo začne utirati mesto nad naravnim pravom, čeprav slednje
še vedno ostaja vsebinsko merilo v določenih okoliščinah. (Moderno) naravno pravo je
pravzaprav izhodišče za Hobbesovo pogodbeno teorijo (naravna enakost), res pa z vsemo-
gočnim Leviatanom pozitivno pravo dobi zaveznika, ki mu pomaga prevzeti primat. Z
osredinjanjem na zapovedi zakonodajalca se pravo otrese metafizičnih predstav,22 s tem
pa nakaže nadaljnjo pot razvoja (zakonskega) pozitivizma.23 Hobbesa s tradicijo pravnega
pozitivizma povezuje razumevanje prava kot ukaza suverene oblasti (imperativna teorija),
ki jo pozneje prevzamejo vodilni teoretiki pravnega pozitivizma v 19. stoletju, vključno
z Johnom Austinom. Z vidika načela vladavine prava je Hobbesovo razumevanje prava
kot neločljivega dela oblastne strukture močno oddaljena od modernega pojmovanja tega
načela (vključno z načelom pravne države), ki predpostavlja vsaj relativno avtonomnost
prava, ki naj državno oblast (predvsem) omejuje.24 Pojmovanje prava, ki je zlizano z dr-
žavno oblastjo oziroma med njima ni mogoče najti niti analitične niti sociološke ločnice,
vodi do uporabe pravnih pravil kot gole tehnike za utrditev oblasti. Politična teorija ab-
19 Hobbes je v odklanjanju enakosti prepoznaval napuh, ki ga krščanska teologija določa kot naglavni
greh.
20 Hobbes, 2006, str. 108.
21 Hobbes, 1651/1996, str. 114.
22 Novak, 2013, str. 226.
23 Pozitivistična teorija prava je pomemben del teorije moderne države. Posebej v kontinentalni prav-
ni tradiciji pozitivizem začne prevladovati v 19. stoletju, tako imenovanem stoletju kodifikacij,
ko prav v navezavi na moč zakona nastane nemška doktrina Rechtstaat. Podrobneje o zakonskem
pozitivizmu v Pavčnik, 2007, str. 659–663. Podrobneje o tradiciji civilnega prava v Merryman in
Perez-Perdomo, 2018.
24 Za ostrega kritika Hobbesove imperativne teorije velja Matthew Hale, ki je zagovarjal od kraljeve
oblasti ločeno naravno pravo kot temelj angleškega common law, kot sta ga že pred njim utemeljila
Edward Coke in John Selden. Z vidika teorije prava gre za trk med od politike postavljenega prava
v obliki volje zakonodajalca in sodniškim pravom (angl. judge made law) v obliki posamičnih sodb,
ki jih sprejemajo od krone neodvisni sodniki. V zgodovini teorije prava Coke, Selden in Hale veljajo
za utemeljitelje zgodovinskega pravoznanstva. Podrobneje o tem v Berman, 1994.
126
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
solutizma in pravna teorija zakonskega pozitivizma hodita z roko v roki. Moderna država
je bila rojena, ko je odmrl na fevdalizem apliciran absolutizem. Angleži so z absolutistič-
nimi tendencami monarha opravili v državljanski vojni v 17. stoletju,25 na kontinentu
pa je bilo treba do končne odprave fevdalizma čakati vse do 19. stoletja.26 V navezavi na
Hobbesovo pravno in politično misel je treba opozoriti na kontekst, ki ga je zaznamovala
angleška državljanska vojna. Obdobje med letoma 1560 in 1648 je navrglo izrazito in-
strumentalno pojmovanje države, ki se je osredinjalo predvsem na varovanje življenja in
lastnine, človekove pravice pa so bile drugotnega pomena.27 Človekove pravice so pravno
obliko dobile šele po uspelih meščanskih revolucijah – v Angliji so razglasili Listino pra-
vic (1689), v ZDA Virginijsko deklaracijo o pravicah (1776) in v Franciji Deklaracijo o
pravicah človeka in državljana (1789).
2.2. Konstitucionalizem in prvine pravne države
Rojstvo moderne države je odločilno zaznamovala doktrina konstitucionalizma in
znotraj nje načelo vladavine prava oziroma pravne države. Nosilna ideja konstituciona-
lizma je ideja omejene državne oblasti, ki so jo zoper arbitrarno oblast usmerili meščan-
ski revolucionarji, sprva v Angliji že v 17. stoletju. Splošnejši trend proti podvrženju
izvrševanja oblasti na podlagi prava se je sicer sprožil v drugi polovici 18. stoletja, ko se
je (predmoderno) deskriptivno-politično pojmovanje ustave začelo umikati normativno-
-pravnemu pojmovanju, kar je vodilo do razumevanja prava kot regulatorja vzpostavitve
in izvrševanja državne oblasti, s čimer je koncept ustave postal normativno izrazito zazna-
movan in ideologiziran.28 Niccola Matteucci kot najstarejšo lastnost konstitucionalizma
navaja vladavino, ki jo omejuje pravo, kar razume kot nasprotje med oblastjo in racional-
nostjo zakonov,29 s čimer se poraja najučinkovitejša obramba pred golo silo.30 Moderna
država je tako pravna država, saj se zaveže k regulaciji političnih, družbenih in gospodar-
skih procesov na podlagi veljavnih zakonov.31 S tem ko pravo dobi moč, da nastopi proti
25 Monarhija je preživela meščansko revolucijo, toda Slavna revolucija iz leta 1688 je prinesla uvedbo
ustavne monarhije, ki ponazarja politični kompromis med tradicionalisti (monarhija) in progresiv-
nim meščanstvom (supremacija parlamenta).
26 Na ozemlju slovenskih dežel znotraj habsburške monarhije je do odprave fevdalnih razmerij z zeml-
jiško odvezo prišlo šele v letu 1848. Podrobneje o tem v Vilfan, 1991, str. 113.
27 Van Creveld, 1999, str. 189.
28 Grimm, 2016, str. 89.
29 Tu se postavlja vprašanje, ali iracionalni zakonodajalec sprejema racionalne zakone oziroma ali je
zakon racionalen per se ali je racionalna šele njegova razlaga. Vprašanje je kompleksno in si zasluži
posebno obravnavo.
30 Matteucci, 1999, str. 262–263. Matteucci sodno oblast opredeljuje kot protipol izvršilne oblasti, ki
je pristojna razlagati pravne omejitve, kot izhajajo iz ustave. Izkušnje iz 20. stoletja so sicer pokazale,
da je treba omejevati tudi zakonodajno oblast (primer nacistične Nemčije).
31 Reinhard, 2017, str. 20.
127
Jure Spruk – Pravna država in pravno načelo zaupanja v pravo
državni oblasti, se mora spremeniti v karseda objektiven sistem splošno obligatornih
pravil, kar pomeni, da je pravu treba priznati določeno raven avtonomije v razmerju do
politike. Ta avtonomija ni absolutna,32 vendar je v modernem pravu dovolj močno izgra-
jena, da preprečuje njegovo instrumentalizacijo s strani politike,33 kar izhaja iz specifičnih
lastnosti prava (na primer formalizem, monopolistična narava pravnega jezika, narašča-
joče število izobraženih pravnikov).34 Moderno pravo je sistemsko povezano z moderno
državo. Država kot organizirana oblast in pravo kot sistem vrednostno utemeljenih pravil
se namreč medsebojno vzpostavljata. Zato je moderno pravo združljivo le s političnim
sistemom, ki omogoča uveljavljanje vsebinskih in procesnih lastnosti modernega prava in
s tem posledično pravne države oziroma vladavine prava.35 Ko govorimo o pravni državi
oziroma vladavini prava, moramo razjasniti njune vsebinske in procesne lastnosti, brez
katerih ni mogoče razlikovati med vladavino s pomočjo prava, kar predpostavlja (zgolj)
instrumentalni vidik prava, in vladavino prava, ki nujno vsebuje tudi intrinzični vidik
prava, v katerem spoštovanje prava per se velja za vrednoto.
2.2.1. Vsebinske prvine pravne države
Brian Tamanaha kot trdo vsebinsko jedro vladavine prava,36 tj. tistih vsebinskih last-
nosti, ki jih vsebujejo vse sicer medsebojno tekmujoče definicije,37 poudarja temeljne
človekove pravice, demokracijo in kriterije pravičnosti.38 Temeljne človekove pravice so
zgodovinsko izšle iz meščanskih revolucij, ko se je v duhu liberalne politične doktrine v
ospredje vrednotnih prioritet postavila človekova svoboda,39 sprva predvsem v negativ-
nem smislu, tj. svoboda »od«, kar kaže na poudarjanje vertikalnega vidika razmerja med
državno oblastjo in posameznikom oziroma zaščite slednjega pred arbitrarnim posega-
njem državne oblasti v njegovo življenje, zdravje in lastnino.40 Z razvojem administrativ-
ne države se je sčasoma razvil še horizontalni vidik svobode, ki obravnava razmerja med
posamezniki kot (formalno) enakimi, kar je bilo še posebej pomembno v času vzpona
kapitalizma in z njim povezanega razvoja civilnopravnih institutov. Poudarek na formal-
ni enakosti, ki so jo v svoji naravnopravniški maniri spodbujale listine in deklaracije o
univerzalnih človekovih pravicah, pa je na stran potisnil drugo plat pravic – dolžnosti.
32 Prim. Perenič, 1981.
33 Podrobneje o razmerju med pravom in politiko v Cerar, 2001.
34 Cerar, 2004, str. 174.
35 Cerar, 2001, str. 207–208.
36 Avtorji iz angloameriškega prostora uporabljajo besedno zvezo rule of law tako za vsebinske kot tudi
procesne vidike načela, čeprav je poudarek predvsem na slednjih.
37 Prim. Miličić, 1998, str. 150–151.
38 Tamanaha, 2007, str. 3.
39 Podrobneje o ideološkem izvoru načela pravne države in vladavine prava v Cerar, 2009; in Spruk,
2021.
40 John Locke je v Dveh razpravah o vladi vse troje našteto pomensko združil z besedo property.
128
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
Paolo Grossi v tem vidi ključno pomanjkljivost modernih listin in deklaracij, saj so ti akti
preveč odmaknjeni od družbene stvarnosti, v kateri prevladuje huda (ekonomska) neena-
kost.41 Uvajanje seznamov dolžnosti bi pomenilo socializacijo prava,42 s čimer bi pravo
postalo bolj družbeno odzivno, tj. od naravnopravniških višav bi se spustilo na zemeljska
tla pozitivnega prava, ki ni objekt odkrivanja, temveč produkt ustvarjanja.
Spoštovanje temeljnih človekovih pravic je v današnjih ustavnih demokracijah uve-
ljavljen kriterij presoje legitimnosti delovanja državne oblasti. V samem bistvu gre za
vprašanje spoštovanja človekove avtonomije oziroma spoštovanja njegove individual-
nosti, kar je še posebej poudarjeno v zavezi s spoštovanjem človekovega dostojanstva.
Hrbtna stran posameznikove avtonomije pa je njegova socialnost oziroma njegova neizo-
gibna vpetost v družbene odnose. Avtonomija je pravzaprav zgolj sterilna fraza, če posa-
meznik hkrati nima na voljo učinkovitega socialnega okolja, ki učinkuje kot katalizator
njegove integracije. Ljudje smo si po svojih lastnostih in interesih različni, kar upošteva
načelo avtonomije, toda vsaka uspešno delujoča politična skupnost mora nagovoriti tudi
enakost med nami. Če smo del iste politične skupnosti, potem za nas vse veljajo enaki
zakoni, vendar ob tem velja tudi maksima, ki nas napeljuje na obravnavanje različnosti
z različnimi rešitvami. Osrednji pravni katalizator posameznikove integracije je načelo
socialne države, ki skuša presegati socialno-ekonomske razlike med ljudmi v smislu, da
država kot svojo aktivno dolžnost sprejme vzpostavljanje »dejanskih enakih možnosti za
vse, tudi za tiste, ki si zaradi šibkejšega položaja nasproti drugim tega niso zmožni zagoto-
viti sami«.43 Za učinkovito uresničevanje človekovih pravic je pomembno, da so navede-
ne možnosti tako formalne kot tudi dejanske.44 Ko razpravljamo o temeljnih človekovih
pravicah in pravičnosti oziroma njuni socialno inkluzivni razsežnosti, nas pot neizogibno
vodi k demokraciji. Tesna povezava med pravno državo (tudi vladavino prava) in demo-
kracijo izhaja iz uporabe demokratičnih postopkov (na primer zakonodajni postopek) za
vsebinsko popolnitev pravne države.45 Ob tem je treba poudariti, da v sodobnih ustavnih
demokracijah nosilec zakonodajne oblasti nima več ekskluzivne pristojnosti ustvarjanja
prava, saj del te pristojnosti pripada sodni oblasti, kar izhaja iz sodnikove vloge pri raz-
lagi zakonskih določil, ki jih sicer sprejme zakonodajalec. Večinski del sodobne teorije
prava je prepričljivo ovrgel razsvetljenski ideal odkrivanja prava,46 ki je predpostavil zgolj
41 Grossi, 2009, str. 108.
42 Prav tam.
43 Kresal, 2010, str. 92.
44 Prav tam.
45 Pavčnik, 2009, str. 36.
46 Posebno obravnavo si zasluži Ronald Dworkin, ki namesto ustvarjanja prava zagovarja njegovo od-
krivanje. Dworkinove teorije ne smemo razumeti skozi prizmo teorije prava iz 19. stoletja, temveč
kot izvirno kritiko pravnega pozitivizma v luči tematike razmerja med pravom in moralo. Med
temeljna Dworkinova dela uvrščamo Taking Rights Seriously (1978), A Matter of Principle (1985) in
Law’s Empire (1986). Za izčrpno študijo o Dworkinovi teoriji prava glej v Novak, 2011, str. 11–92.
129
Jure Spruk – Pravna država in pravno načelo zaupanja v pravo
mehanično uporabo posamičnih pravnih pravil, sodnikovo vlogo pri sojenju pa zredu-
ciral na povsem razosebljenega birokrata brez kakršnekoli ustvarjalne vloge pri uporabi
(razlagi) zakonov. Osrednji navdih za tako razumevanje sodnikove vloge so njegovi zago-
vorniki našli v Montesquieujevem delu O duhu zakona, v katerem se je izrisala podoba
sodnika kot posrednika, ki zgolj izgovarja besede zakona. Ta podoba je bila skladna s
tedanjo predpostavko o svobodni državi, ki je zahtevala togo vezanost sodnika na zakon
z namenom, da bi tako zagotovili kar največjo svobodo državljanov po logiki, kar je za
sodnika suženjstvo, je za državljana svoboda.47 Zagovorniki takih pogledov na sodnikovo
vlogo so izražali predvsem globoko nezaupanje do »naravnopravniške svobode sodnika
pri sojenju, ki ga je poganjala evropska kontinentalna izkušnja podrejanja sodne oblasti
kraljevi oblasti v času absolutizma.48 Opisana podoba sodnika je kaj hitro prišla na tnalo
ostre kritike tistih, ki so opazili očiten razkorak med idealizirano podobo sodnika in de-
janskimi pristopi odločanja v sodnih zadevah. V lucidnosti kritike so prednjačili pionirji
svobodnopravnega gibanja, s Hermannom Kantorowiczem na čelu. Svobodnopravniki
so zahtevali priznanje o nedoločnosti in nepopolnosti zakona ter posledično priznanje
neizogibnega sodnikovega vrednotenja, kar sodnika pretvori od hlapca zakona do za-
konodajalčevega partnerja pri sprejemanju zakonodaje.49 Je Kantorowicz v uvodnem
odstavku Boja za pravno znanost podal še danes znameniti klišejski opis pravnika, kot ga
je proizvedla podoba sodnika, v katerega je usmeril svojo kritiko, v naslednjem odstavku
pa je že nakazal prepletenost te podobe z absolutističnimi političnimi vzorci.
»Ta ideal, ki ga Rimljani dobrega obdobja niso poznali, je nastal v časih globokega
političnega propada, pod tiranijo božanskih cesarjev. […] Šele centralistična ura-
dniška država modernega absolutizma je bizantinskemu idealu spet dala veljavnost,
v Montesquieujevem nauku o delitvi sodne in zakonodajne oblasti pa zaželeno
utemeljitev.«50
Če zakonodajalec in sodnik soustvarjata pravo, je doktrina delitve oblasti, kot jo je
opisal Montesquieu, očitno zmotna, saj izhaja iz strogega ločevanja pristojnosti med par-
lamentom in sodišči. Ob tem je gladko prezrl nepopolnost in nedoločnost zakona, s čimer
je zakonodajalca prikazal kot vsemogočnega nosilca oblasti, ki zlahka vnaprej predvidi
prihodnje življenjske okoliščine in v abstraktno pravno normo že ob njenem nastanku
vnese zadostne pojmovne okvirje, v katere je mogoče z naravoslovno zanesljivostjo ume-
stiti konkretne življenjske primere, o katerih sodniki odločajo. Z drugimi besedami, dok-
trina delitve oblasti v vsej svoji togosti v kombinaciji s pojmovno jurisprudenco pred-
47 Novak, 2015, str. 68.
48 Večje zaupanje so uživali sodniki v angleškem sistemu common law, kar lahko razumemo kot po-
sledico večstoletnega procesa izgrajevanja ravnotežja med sodno in izvršilno oblastjo. Začetki tega
procesa segajo v 13. stoletje k Magni Charti Libertatum.
49 Prav tam, str. 84.
50 Kantorowicz, 2020, str. 65.
130
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
postavlja odsotnost pravnih praznin, na kar je Kantorowicz jedko odgovoril, da je v
zakonih praznin prav toliko, kolikor je v njih besed.51 Priznanje obstoja pravnih praznin
ima daljnosežne posledice za teorijo moderne države, saj zahteva rahljanje doktrine delitve
oblasti, ki je pomemben steber modernega konstitucionalizma. Priznanje pravnih praznin
pomeni priznanje o nepopolnosti prava, to pa vodi do logičnega spoznanja, da sodnik ne
odloča vedno niti na podlagi zakona niti na podlagi logičnih izpeljav, ter da sodnik ni
vedno podrejen zakonodajalcu, kar zamaje doktrino delitve oblasti in predrugači razume-
vanje sodniškega odločanja.52 Zavedanje o trhlosti doktrine delitve oblasti je še posebej
pomembno za ustavno demokracijo, v kateri prima facie prihaja do nasprotujočih si pos-
ledic delovanja demokracije kot večinskega odločanja v politično oblikovanem parlamen-
tu in ustavnosti kot braniku ustavno določenih pravic posameznika, ki jih institucionalno
brani sodna oblast in ustavno sodišče kot vrhovni razlagalec ustave. Kot v vsaki demokra-
ciji53 tudi v ustavni demokraciji oblast izhaja iz ljudstva (suverenost ljudstva), ki svojo
oblast izvršuje bodisi posredno prek voljenih predstavnikov v parlamentu bodisi nepos-
redno (na primer z referendumskim odločanjem). Načelo demokratičnosti med drugim
predpostavlja, da je oblast deljena (načelo delitve oblasti) in uravnotežena (sistem zavor in
ravnovesij,54 kar je usmerjeno zoper zgoščanje politične moči v državi, toda predvsem
načelo delitve oblasti je dodobra razrahljano, saj je pravotvorje porazdeljeno med sodno
in zakonodajno oblast. Ustavno demokracijo od klasične demokracije razlikuje (tudi)
poudarek prve na človekovih pravicah in svoboščinah, tj. na ustavno varovanih pravicah
in svoboščinah posameznika, ki ga varujeta tako pred politično oblikovano večino v par-
lamentu kot tudi pred večinsko odločitvijo, ki bi se oblikovala znotraj ljudstva. Ideja
ustavnosti je smiselno dopolnilo sodobne (liberalne) demokracije, ki med svoje osrednje
vrednote postavlja človekovo svobodo in dostojanstvo,55 pred demokratično oblikovano
voljo državne oblasti ali ljudstva pa ustava ne varuje zgolj posameznika, temveč tudi raz-
lične manjšine. Vladavina večine je zato v ustavni demokraciji sprejemljiva le v toliko,
kolikor ne vodi v zatiranje manjšin, hkrati pa manjšini omogoča, da tudi sama postane del
večine.56 Taka načela so v 20. stoletju postala neločljivi del teorije države, ki je skušala tako
preprečiti ponovitev totalitarnih režimov, kakršni so se oblikovali v nacistični Nemčiji,
fašistični Italiji in komunistični Sovjetski zvezi. V teorijo liberalne države je bila umeščena
institucija ustavnega sodišča kot vrhovnega razlagalca ustave, s čimer je bilo sklenjeno
obdobje supremacije parlamenta, ki je pred tem sam presojal o kršitvah ustavnih določil.
Evropska ustavna sodišča so po zgledu ameriškega vrhovnega sodišča dobila pristojnost
51 Prav tam, str. 73.
52 Novak, 2020, str. 30.
53 Podrobneje o različnih modelih demokracije v Held, 2006.
54 Grad, Kaučič in Zagorc, 2016, str. 118.
55 Podrobneje o razvoju liberalne demokracije v Macpherson, 2012.
56 Sajó in Uitz, 2017, str. 124.
131
Jure Spruk – Pravna država in pravno načelo zaupanja v pravo
ustavnosodnega nadzora (angl. judicial review), na podlagi katere smejo v okviru tako
imenovane abstraktne presoje zadržati, razveljaviti ali odpraviti zakone, ki jih poprej
sprejmejo zakonodajalci. V pravni in politični teoriji je ta pristojnost predmet številnih
polemik predvsem z vidika legitimnosti take pristojnosti ustavnih sodišč,57 pri čemer se
nasprotniki sklicujejo predvsem na načelo demokratičnosti,58 zagovorniki pa na imperativ
varovanja pravic posameznika.59 Vsekakor obstoj ustavnih sodišč s takimi pristojnostmi še
izraziteje spodnaša doktrino delitve oblasti, dodatno pa jo slabi še pomik ustavnega sodi-
šča od pasivnega k aktivnemu zakonodajalcu, kar zahtevajo predvsem zagovorniki novo-
ustavništva.60 Ustavna demokracija ne omejuje zgolj državne oblasti, ampak tudi demo-
kracijo v izvornem pomenu pojma kot oblast ljudstva. Vir politične oblasti je sicer pri
ljudstvu, toda to ljudstvo nima na svoji strani suverenosti. Suverena je dejansko ustava in
ne ljudska volja, katere moč se konča tam, kjer se začnejo pravice posameznika.61 Na tej
točki pravica nadvlada večino, pravo pa politiko.62 V ustavah so zapisane temeljne vred-
note, ki jih neka politična skupnost sprejme kot konstitutivne gradnike države. Ko se
načelo pravne države sklicuje na pravičnost, se sklicuje na vrednotna merila, kakršna do-
pušča ustava. Vsebinska zamejenost pravičnosti na ustavni dokument kaže na njeno kon-
tekstualno pogojenost oziroma na konkretne politične, ekonomske in kulturne značilnos-
ti politične skupnosti. Uvedba kriterijev pravičnosti v pravo je odraz konvencionalnega in
racionalnega pristopa k urejanju družbenih razmerij. Ti kriteriji so dogovorjeni in kot taki
nimajo moči objektivne resnice, čeprav jih sprejema in ponotranji velika večina ljudi, na
delovanje katerih se ti kriteriji nanašajo. Človeška praksa ne more potrjevati pravilnosti
metafizičnih načel, lahko jih zgolj povzdigne na raven učinkovitih pravnih (ali moralnih)
pravil. Hans Kelsen je odločno zavračal možnosti dostopanja človeškega razuma do abso-
lutnih vrednot, zato so vsakokratne konkretne rešitve problema pravičnosti lahko po svo-
ji naravi zgolj relativne.63 Kelsen je kot odločen nasprotnik naravnopravne teorije iskal
»čisto« teorijo prava, tj. teorijo, očiščeno vsakršnih primesi pristranosti. Čistost teorije je
metodološki pristop, s katerim je Kelsen pravo »očistil« socioloških in naravnopravnih
pritiklin, tj. kavzalnega znanstvenega pristopa, ki pravo opazuje skozi naravoslovna očala,
in naravnega prava, ki v pravo vnaša politične in etične postulate.64 Motiv za iskanje ab-
solutne pravičnosti po Kelsnu izhaja iz človeške tendence po absolutnem opravičevanju
57 Klasično delo na tem področju je Bickel, 1962.
58 Prim. Ackerman, 1993; Tushnet, 1999; Waldron, 2006; Bellamy, 2009.
59 Prim. Dworkin, 1978; Ely, 1980; Fallon, 2008; Harel in Kahana, 2010.
60 Prim. Stone Sweet, 2000; Hirschl, 2004.
61 Prim. Krygier, 2021.
62 Razmerje med pravom in politiko je kompleksno in ga ni mogoče ubesediti v enem stavku, zato
postavljena trditev ne zajema celotne razsežnosti omenjenega razmerja.
63 Kelsen, 2016, str. 26.
64 Pavčnik, 2015, str. 22.
132
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
lastnih dejanj, kar pa njegovo iskanje potisne bodisi na polje religije, kjer je absolutno
merilo bog, bodisi na polje (naravoslovne) znanosti, kjer pa je merilo objektivna resnica v
obliki znanstveno podprtih trditev.65 Kelsnovo odklanjanje absolutnih vrednot je treba
razumeti v luči njegove metodološke rigoroznosti, s katero je skušal začrtati meje pravne
avtonomije. Izza takih poskusov razjasnjevanja avtonomije prava vedno znova zazeva pre-
prosta in ključna ugotovitev, tj. da pravo ustvarjajo, spreminjajo in uporabljajo ljudje, ki
jih ne vodi zgolj razum, temveč tudi čustva. Kelsen absolutnim vrednotam in iz njih izpe-
ljanim definicijam pravičnosti ne zaupa, ker jih razume kot prazne obrazce,66 s katerimi je
mogoče upravičiti vsak poljuben družbeni red.67 To lahko razumemo kot svarilo pred
uzurpacijo prava in nanj pripete definicije absolutne pravičnosti, ki bi v imenu pravice in
resnice skušala legitimirati zatiralski režim. Težava pravičnosti ni pri uporabi tega pojma,
temveč v njenem pojmovanju. Pravni rek iustitia est fundamentum regnorum pravičnost
opisuje kot temelj kraljestva (države), kar pomeni, da je obstoj države in družbenega reda
pogojen s pravičnim urejanjem odnosov med ljudmi,68 vendar vsebine pravičnosti ni mo-
goče izolirati od postavljenega prava, ki edino vzpostavlja pravne kriterije pravičnosti, na
podlagi katerih se urejajo družbena razmerja.69 Od tod izhaja povezava med pravičnostjo
in pravom, ki se lahko kot temelj države in družbe spreminjata le skupaj. Pri reševanju
konkretnih pravnih vprašanj se miselni tok razdvoji na analizo postavljenega prava in
načelo pravičnosti, iz česar izhaja, da mora biti sodba hkrati pravilna in pravična,70 vendar
lahko moralna načela v pravno presojo uvede le predhodno pravno pravilo, s čimer mo-
ralno načelo kot izvorno zunajpravni kriterij postane del prava. Iskanje absolutnih vre-
dnot (in z njimi povezanih resnic) ni zgolj naivno, temveč je lahko tudi nevarno. Če nekaj
razumemo kot absolutno, bomo to razumeli kot nepremostljivo. Absoluten zakon je lah-
ko le božji zakon ali naravni zakon, nikakor pa ne človeški. Absolutno je hkrati tudi sa-
moumevno in ta samoumevnost je lahko usodna, če je posamezna pravna ureditev ogro-
žena. Ustavna demokracija svoje vrednotne temelje črpa iz spoštovanja človekovih pravic
in svoboščin ter demokratičnega institucionalnega ogrodja, ki ta temelj ohranja čvrstega.
Pridobitve ustavne demokracije so plod človeškega dela in so v tem smislu tudi ranljive,
saj nobena absolutna avtoriteta ne jamči njihove zaščite. Vrednotam ustavne demokracije
so zavezani vsi nosilci državne oblasti, vendar še posebno odgovornost za njihovo zaščito
nosi ustavno sodišče kot vrhovni varuh ustavnosti in zakonitosti. V sodobni pravni državi
65 Kelsen, 2016, str. 26–27.
66 Kelsen jih je poimenoval vsebinsko prazni pravičnostni obrazci (vsakemu svoje, povračilno načelo,
pravičnost kot enakost, enakost pred zakonom, komunistična enakost in zlato pravilo).
67 Prav tam, str. 27.
68 Kranjc, 2006, str. 134.
69 Zamislimo si družbena razmerja v srednjem veku, ki bi jih na podlagi današnjih kriterijev pravič-
nosti zlahka označili za nepravične, toda taka označba bi izkazovala naše pogrezanje v zgodovinski
absurd presojanja stanja iz preteklosti na podlagi kriterijev, ki tedaj niso niti obstajali.
70 Stammler, 1923, str. 305.
133
Jure Spruk – Pravna država in pravno načelo zaupanja v pravo
je pristojnost presojanja o pravičnosti in krivičnosti zakona v pristojnosti ustavnega sodi-
šča,71 zato je tudi maksima lex iniusta non est lex vezana na ustavo in ne subjektivno pre-
sojo posameznika.
2.2.2. Procesne prvine pravne države
Procesne predpostavke pravne države (vladavine prava) se zdijo manj usodne kot
vsebinske, toda ta ocena je povsem napačna, kar ponazarja že dodobra utrjeno spoznanje,
da je procedura mati demokracije. Procesne predpostavke služijo kot izhodišče na poti k
vsebinskim ciljem pravne države, kot so spoštovanje temeljnih človekovih pravic, demo-
kracija in pravičnost. V pravni državi so pravni subjekti obravnavni enako (načelo pravne
enakosti) na podlagi predvidljivih in vnaprej določenih pravnih kršitvah ter postopkih,72
po katerih državni organi presojajo morebitne kršitve, ob prav tako vnaprej opredeljenih
pravnih posledicah za ugotovljeno kršitev pravnih pravil.73 Pravna država nadalje pred-
postavlja, da so pravice in dolžnosti pravnih subjektov določene z zakonom, pri čemer so
najpomembnejše med njimi zapisane v ustavi ali primerljivih ustavnih dokumentih kot
temeljne pravice, in določitev pravnih sredstev, s katerimi pravni subjekti lahko uveljav-
ljajo pravice.74 Če drži, da velik del vloge, ki jo ima vladavina prava, pripade izločanju
samovoljnih dejavnikov iz državne oblasti,75 je to načelo ključno instrumentalno orodje
vsake demokracije, s katerim ta preprečuje nastanek avtokracije ali totalitarizma. Pravo,
ki je načelno, splošno, enako za vse, vnaprej predvideno, določno in enotno udejanjano,
utira pot prevladi moči logike nad logiko moči.76 V take procesne varovalke se polaga
velike upe, na katere se bolj kot kontinentalna Rechtsstaat sklicuje angloameriški rule of
law, čeprav se zdi, da med njima vendarle obstaja več podobnosti kot razlik. Doktrini sta
izvorno predstavljali dve nasprotni ideji svobode in dve različni politični viziji, toda po
drugi svetovni vojni sta se začeli zbliževati,77 kar nam pokaže, kako tesno so povezani
politični procesi in pravnoteoretični modeli. Joseph Raz prepričljivo pokaže na težavno
plat (z analitičnega vidika) množičnega sklicevanja na neki politični ideal, ki z izvornim
pomenom nima veliko skupnega, na primeru vladavine prava, v katerega se je po drugi
svetovni vojni projiciralo vse tedaj prevladujoče ideale.78 S tem se ustvarja podlaga za
71 Prav tam, str. 137.
72 Kot osrednje načelo v (kazensko)pravni literaturi prevladuje načelo nullum crimen sine lege poena
certa.
73 Pavčnik, 2009, str. 32.
74 Prav tam.
75 Zupančič, 1994, str. 23.
76 Prav tam.
77 Meierhenrich, 2021, str. 66.
78 Raz, 2009, str. 210–211. Raz kot primer navaja Mednarodni juristični kongres iz New Delhija leta
1959, na katerem so po njegovi oceni sodelujoči podali svoj prispevek k nadaljnjemu sprevračanju
izvornega pomena doktrine vladavine prava.
134
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
normativizacijo pojma, s katero se potiska na stran njegovo analitično bistvo. Andrei
Marmor pravilno opozarja na stranpoti tovrstnega takega ravnanja, ki povzroča konfu-
zno mešanje ideala vladavine prava in ideala vladavine pravičnega prava, ko v pojem
vnaša normativne kriterije, iz česar izhaja, da pravni sistemi lahko dosegajo višje ali nižje
ravni tega ideala.79 Vladavine prava ne moremo preprosto enačiti z demokracijo, temelj-
nimi človekovimi pravicami ali pravičnostjo, saj bi se nedemokratični režim, ki bi odkla-
njal vse našteto, lahko celo bolje prilegal zahtevam vladavine prava, kot to velja za zahod-
ne demokracije.80 Osnovna ideja vladavine prava sporoča, da mora biti pravo sposobno
voditi ravnanje svojih subjektov, kar je očitno formalna zahteva, ki molči o tem, kako naj
pravo nastaja (volja tirana, demokratična večina itd.),81 in tudi o tem, kakšna naj bo
njegova vsebina. Da bi pravo lahko opravilo svojo vlogo, ki mu pritiče glede na doktrino
vladavine prava, naj bo 1. prospektivno, odprto in jasno, 2. razmeroma stabilno, 3. spre-
jemanje partikularnih zakonov naj temelji na odprtih, stabilnih, jasnih in splošnih pravi-
lih, 4. zagotovljena naj bo neodvisnost sodstva, 5. upoštevana naj bodo načela naravne
pravičnosti,82 6. sodišča naj izvajajo sodni nadzor nad implementacijo preostalih načel,83
7. sodišča naj bodo lahko dostopna in 8. organom pregona naj bo preprečena diskrecija,
ki bi pravo izkrivljala.84 Joseph Raz je eden najuglednejših predstavnikov pozitivistične
teorije prava, zoper katero so številni pravni teoretiki usmerili ost kritike, ki je ciljala bolj
ali manj naravnost v njeno analitično skrupuloznost.85 Pravni pozitivizem kljub notra-
njim razlikam povezuje nekaj temeljnih lastnosti, ki tvorijo njegovo trdo jedro. Mauro
Barberis je trdno jedro pravnega pozitivizma strnil v tri točke: 1. trditev o ločljivosti
prava in morale, 2. etični subjektivizem in 3. mešana teorija razlaganja.86 Za naš tokratni
namen sta pomembni predvsem prvi dve točki, ki odražata očiten odklon od naravno-
pravništva, in sta dve od osrednjih izhodiščnih točk kritike, ki jo je zoper pozitivizem
usmeril Lon L. Fuller. Njegova filozofija prava je odličen primer zavračanja pravnega
pozitivizma z vidika procesnega prava, v katerega Fuller skuša vtkati moralno esenco
prava. Fullerjeva notranja moralnost prava je »postopkovna različica naravnega prava«, s
katerim nam opisuje načine, kako oblikovati sistem pravil, da mu bo uspelo učinkovito
obvladovati in usmerjati ravnanje ljudi in hkrati zadržati preskriptivno naravo.87 V želji
79 Marmor, 2010, str. 666.
80 Raz, 2009, str. 211.
81 Prav tam, str. 214.
82 Raz tukaj očitno meri na pravila due process of law.
83 Raz zagovarja omejeni nadzor, prek katerega se ohranja skladnost z vladavino prava, kar je mogoče
razumeti kot varovanje minimalne ravni spoštovanja pravic.
84 Prav tam, str. 214–218.
85 Pravni pozitivizem zagotovo ni monoliten intelektualni blok, saj njegovi predstavniki pogosto izra-
žajo povsem različne argumente. Prim. Shapiro, 2011; in Gardner, 2012.
86 Barberis, 2011, str. 29.
87 Fuller, 2015, str. 172–173.
135
Jure Spruk – Pravna država in pravno načelo zaupanja v pravo
po uvajanju bralca v bistvo je Fuller postregel, kot je sam zapisal, s »precej dolgo alegori-
jo«,88 v kateri je na slikovit način popisal težave brezupnega kralja Rexa, ki v svoji goreči
želji po vpeljavi reform sprejema odločitve, s katerimi je Fuller prikazal stranpoti pravne-
ga urejanja družbenih razmerij brez upoštevanja postopkovnih in zdravorazumskih pos-
tulatov. Kaj je torej Rex prezrl, da »mu ni uspelo ustvariti sploh nobenega prava, niti
dobrega niti slabega«?89 Fuller trdi, da zahteve notranje moralnosti prava, tako imenova-
ne desiderata. Začeti je treba povsem na začetku, najprej morajo pravila sploh obstajati
(splošnost), nato jih je treba razglasiti, da pravni subjekti sploh lahko prepoznajo veljavna
pravila, poskrbeti je treba, da v zakonih ni retroaktivnega učinkovanja, da so napisani
jasno in ne vsebujejo protislovnih določil, pravnim subjektom ne smejo nalagati nemo-
gočih bremen, zakonodaja mora biti razmeroma stabilna in zagotovljena mora biti skla-
dnost90 med uradnimi dejanji ter razglašenim pravilom.91 Ker Rex ni ustvaril nikakršnega
prava, so našteta desiderata po Fullerju ultimativni kriterij za obstoj prava. Primerjava
Fullerjevih desiderat z Razovim opisom vladavine prava pokaže, da med njima ni usodnih
razlik. Bistvena razlika se pokaže šele, ko se osredinimo na njuno koncipiranje prava. Za
Fullerja je notranja morala neločljivi del identitete prava, Raz pa vztraja pri analitičnem
ločevanju prava in morale. Oba, Fuller in Raz, prispeta na isti cilj, le da z različnima
prevoznima sredstvoma in po različnih poteh.92 Raz drugače kot Fuller ne skuša uteme-
ljiti vzročno-posledične povezave med pravom in moralo ter temu ustrezno niti vladavine
prava ne koncipira kot esencialno moralne vladavine. Pravzaprav je Razova argumentaci-
ja ravno nasprotna, saj je zanj vladavina prava negativna vrednota, ki pravo ščiti pred
svojo lastno močjo, s čimer se vladavina prava kaže kot analogna poštenosti, tj. kot izogi-
banju prevaram.93 Pravičen postopek potencialno lahko vodi tudi do izrazito nepravične
vsebine, čeprav ga vodi Dworkinov Herkul. Ob tem lahko sprejmemo ugotovitev, po
kateri izvor prava izhaja iz procedure, saj si lažje zamislimo izvrševanje temeljne procesne
pravice dostopa do sodišča, kot pa obravnavo materialnih pravic brez predhodnih pro-
cesnih pravil,94 vendar iz te ugotovitve ne moremo razbrati inherentne povezave med
postopkom in pravičnostjo, razen če kot pravično štejemo spoštovanje (sodniškega) pra-
va per se, torej brez kakršnihkoli vsebinskih kriterijev pravičnosti. Pravičen postopek je
dober obet za pravičen zakon, nikakor pa ga ne zagotavlja. Tega se seveda Fuller zaveda,
zato zahteve notranje moralnosti prava naslovi zgolj na zakonodajalca, s čimer je želel
88 Prav tam, str. 105.
89 Prav tam, str. 106.
90 Fuller kot najbolj kočljivo prvino skladnosti poudarja razlago in ob tem tudi poda rešitev v štirih
točkah, ki jo je prepoznal v zadevi Heydon iz leta 1584. Podrobneje na str. 157–158.
91 Prav tam, II. poglavje.
92 Vrstnega reda ne bomo precizirali, čeprav ga bo pozornemu bralcu vendarle uspelo razbrati.
93 Raz, 2009, str. 224.
94 Zupančič, 2016, str. 217.
136
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
obrzdati osrednji vir pravotvorja znotraj pravnega pozitivizma, ki je v resnici Fullerjeva
glavna tarča. Nerodni Rex je pravzaprav prikupna karikatura samodržca, s katero nam
Fuller kaže podobo moralno neorientiranega zakonodajalca, v katerega bi se mogoče
lahko spremenil resnični zakonodajalec, kar bi bilo za družbo pogubno. Ker ni spoštoval
zahtev notranje moralnosti prava, Rex ni ustvaril niti pravičnega niti krivičnega prava.
Ustvaril je torej kopico absurdnih zakonov (lex), ne pa prava (ius). Kristen Rundle iz-
postavlja poudarja Fullerjevo prožnost pri spoštovanju osmih zahtev, predvsem pri vpra-
šanju retroaktivnosti zakonov,95 vendar to ne more omajati Fullerjeve vezave kriterijev
moralnosti na prepoznavo prava. Fullerjeva prizadevanja pri odkrivanju notranje moral-
nosti prava je mogoče prepoznati kot poskus izoblikovanja ideala vladavine prava ali
načela pravne države, ki je prepleteno z moderno (zahodno) pravno kulturo.96 Slednja je
vsebinsko prežeta s temeljnimi človekovimi pravicami, demokracijo in pravičnostjo, ki
ustrezajo specifičnim lastnostim modernih zahodnih družb in njihovemu zgodovinske-
mu razvoju. Sodobna ustavna demokracija je z vsemi njenimi procesnimi in vsebinskimi
lastnostmi produkt prevladujočih vrednot v zahodnem svetu, zato je vladavina prava
predvsem ustavni demokraciji prilagojen politični ideal, na podlagi katerega se skuša
razlikovati od nedemokratičnih režimov.
3. Funkcionalni vidik pravne države (vladavine prava)
Ne glede na to, ali se osredinjamo bolj na vsebinske predpostavke pravne države ali
procesne predpostavke vladavine prava, je z vidika vpetosti prava v družbo ključno vpra-
šanje, kako pravna država in vladavina prava učinkujeta oziroma kakšen je njun vpliv na
zasledovanje postavljenih družbenih ciljev.97 Da bi odgovorili na ti vprašanji, moramo
najprej opraviti nehvaležno delo,98 tj. podati definicijo prava, brez katere ni mogoče po-
jasnjevati učinkov pravne države in vladavine prava v družbi. Pravzaprav bomo to nehva-
ležno delo kar preskočili, saj si bomo definicijo prava izposodili od akademika Pavčnika,
katerega krajša definicija prava pravi, da je:
»pravo sistem kot celota učinkovitih pravnih pravil in pravnih načel, ki v mejah
pravne pravilnosti urejajo življenjsko pomembne zunanje vedenje in ravnanje ljudi
v državnopravno organizirani družbi«.99
95 Rundle, 2021, str. 198.
96 Novak, 2015, str. 61.
97 Prim. Harel, 2014. Alon Harel je zagovornik tako imenovane teorije intrinzične vrednosti prava,
ki prava ne razume kot instrumentalnega orodja za dosego neodvisno postavljenih ciljev, temveč ga
razume kot aktivnega sodoločevalca teh ciljev.
98 Hart težave pri postavljanju definicij povzame v stavku: »Slona lahko prepoznam, ko ga zagledam,
ne morem pa ga definirati.« Hart, 2012, str. 14.
99 Pavčnik, 2007, str. 27.
137
Jure Spruk – Pravna država in pravno načelo zaupanja v pravo
Državnopravno organizirana družba je moderna družba, ki jo pravnoteoretično od
njenih primitivnih predhodnic, v katerih so prevladovala primarna pravila obveznosti,
razlikuje obstoj tako imenovanih sekundarnih pravnih pravil, kot bi rekel Hart.100 Slednja
v sebi združujejo pravila za pripoznavo, spreminjanje in razsojanje, s katerimi bi, tako
Hart, odpravljali neučinkovitost razpršene družbene prisile.101 Neil MacCormick v zago-
voru svoje institucionalne teorije prava (med drugim) trdi, da je normativni red mogoč,
ker smo ljudje dovzetni za uporabo norm, s katerimi koordiniramo naše aktivnosti glede
na naše skupne standarde, ki jih niti ni treba formalizirati.102 Družbeni odnosi od posa-
meznikov zahtevajo uravnavanje lastnega ravnanja glede na ravnanja drugih ljudi,103 zato
je koordinacijska funkcija prava njegova temeljna funkcija, iz katere je možno izpeljati
nadaljnje instrumentalne prednosti njegovega obstoja, kot so predvidljivost, ekonomič-
nost, stabilnost itd. Joseph Raz kot primarne družbene funkcije prava našteva: 1. prepre-
čevanje neželenega ravnanja in zaščite zaželenega ravnanja, 2. zagotavljanje zmogljivosti
za zasebne dogovore med posamezniki, 3. zagotavljanje javnih storitev in redistribucije
dobrin ter 4. sodno reševanje sporov.104 Skozi naštete družbene funkcije prava nastaja
normativni minimum, ki je potreben za ohranitev družbene strukture v sodobni pluralni
družbi oziroma, kot ugotavlja Gerald Postema, je pravo glede na pravoznanstveni mit o
nastanku prava nastalo zato, da bi ljudem pomagalo reševati probleme, ki jih poraja
družbena koordinacija, kar pravo vzpostavlja kot mediatorja med različnimi interesi in
vrednotami ter konkretnimi ravnanji ljudi.105 Strukturno-funkcionalna razlaga pravnega
pojava uči, da je temeljna funkcija prava vzdrževanje družbenega reda skozi družbeno
integracijo.106 Družbena integracija v modernih (zahodnih) družbah poteka bolj prek
prava, čeprav pravo ni edini normativni sistem, ki učinkuje.107 Moderni ontološko-epis-
temološki obrat je razviden iz modernega naravnega prava, na katerem so gradili zgo-
dnjemoderni filozofi in teoretiki države, ki so v iskanje ustreznih pravnih in političnih
načel vpoklicali človekov razum, na katerega je tako izrazito stavilo racionalistično narav-
no pravo. S funkcionalnega vidika lahko vladavino prava razumemo kot politični ideal,
v katerem ne moremo kar a priori prepoznati absolutnih varovalk za doseganje demokra-
tično določenih ciljev. Vsak politični ideal vsebuje partikularne vrednote, s čimer očitno
presega analitično zaznane lastnosti. Brian Tamanaha vladavino prava predstavi (tudi)
skozi prizmo retorične naprave, ki ne vsebuje zgolj nosilne ideje s pravom zamejenega
100 Hart, 2012, str. 91.
101 Prav tam, str. 98.
102 MacCormick, 2007, str. 303.
103 Igličar, 2009, str. 15.
104 Raz, 2009, str. 169–172.
105 Postema, 1996, str. 91.
106 Tamanaha, 2021, str. 223.
107 Omeniti je treba predvsem splošna moralna načela in religijo.
138
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
delovanja državne oblasti, temveč hkrati vsebuje tudi jasno razpoznavna ideološka vodila,
pri čemer kot tipičen primer navaja Friedricha Augusta von Hayeka,108 ki je definicijo
vladavine prava povezal z zanj nezaželeno socialno politiko (»vsaka politika, ki neposred-
no meri k vsebinskemu idealu distributivne pravičnosti, mora voditi k uničenju vladavi-
ne prava«).109 Na ravni pravne argumentacije je pravna država argument, ki »se zavzema
za vsebinski in postopkovni pravni okvir, v katerem naj poteka pravno odločanje in v
mejah katerega naj odločajo državni organi«.110 Ko govorimo o vladavini prava in pravni
državi v ustavni demokraciji, govorimo tudi o določenih vrednotah, saj ustavna demo-
kracija kot oblika političnega sistema lahko teži zgolj k tistim ciljem, ki so z njo združlji-
vi. Prava v kontekstu posamezne teorije (moderne) države ni mogoče izolirati od držav-
nih temeljev, tj. ustavnih dokumentov, v katerih so zapisane njene konstitutivne
vrednote. Leslie Green v slogu analitičnega pravoznanstva pojasnjuje, da pravo per se ne
zahteva soglasja o vrednotah, ampak je zanj pričakovanje, po katerem vsak pravni sistem
odraža določene družbene vrednote, romantično.111 Gotovo ima Green prav tudi, ko
opozarja na dovzetnost prava za nemoralnost in možnega razvoja pravičnega pravnega
sistema v smeri od ljudi odtujene tehnikalije, ki utira pot legalizmu,112 vendar nam taki
uvidi v naravo prava ne omogočajo dostopa do razumevanja funkcionalne vloge prava v
konkretni družbi in državi, saj delujejo na previsoki ravni abstrakcije. Močna stran prav-
nega pozitivizma je v tem, da pravo razume kot odraz človeškega mišljenja in ravnanja.
Hart bi rekel, da gre za socialni konstrukt, in prav v tej preprosti podmeni je njegov
ključni prispevek k teoriji (moderne) države, v katero spadata tudi pravna država in vla-
davina prava. V trenutku, ko pravo »odvzamemo« bogu ali naravi, ga »prepustimo« lju-
dem ter s tem njihovim racionalnim in iracionalnim motivom. Vladavina prava je po-
temtakem vladavina ljudi, ki jim pristojnosti in omejitve pri izvrševanju teh pristojnosti
določajo pravna pravila. Vladati pomeni izvrševati politično funkcijo, na kar niso imuni
niti sodniki, ki s tem, ko ustvarjajo pravo, pravzaprav izvršujejo politično funkcijo izvr-
ševanja oblasti. Kot ugotavlja Green, pa se za politično izkazuje tudi teorija prava,113 saj
čista teorija prava v resnici ni mogoča, ker je uporaba izključno pravoznanstvenih kon-
ceptov premalo za razumevanje narave prava, zato pravoznanstvo pri tem potrebuje so-
delovanje drugih družboslovnih disciplin in filozofije.114 Hartovo monumentalno delo
Koncept prava je zaznamovalo pravno teorijo 20. stoletja prav zato, ker to delo ni hval-
108 V podobnem slogu se na Hayeka v delu Authority of Law sklicuje tudi Joseph Raz.
109 Tamanaha, nav. delo, str. 235.
110 Pavčnik, 2013, str. 186.
111 Green, 2012, str. xxx.
112 Prav tam.
113 Treba je poudariti, da se pojem »politično« ne navezuje na ozko pojmovanje strankarskega boja za
oblast, temveč se navezuje na širše pojmovanje političnosti upravljanja z državo.
114 Prav tam, str. xv.
139
Jure Spruk – Pravna država in pravno načelo zaupanja v pravo
nica pravu, temveč gre za konceptualno analizo, ki nam pove, katere družbene konstruk-
te razumeti kot pravo, s čimer pravo zameji in nam omogoči, da razumemo, kdaj v
družbi učinkuje pravo in kdaj kateri od preostalih normativnih sistemov. Hart nam spo-
roča, da pravo ni vsemogočno orodje družbenega nadzora, predvsem pa nam sporoča, da
pravu ne moremo nekritično zaupati, saj gre za orodje, s katerim upravljajo ljudje, in ne
imaginarno pravo. Temeljna funkcija pravnega sistema je vzpostavitev konvencionalnih
kriterijev ravnanja, ki so namenjeni koordiniranju kompleksnih družbenih odnosov, za-
radi katerih je postavljeno pravo zgodovinsko spodneslo običajno pravo, kar predvsem
velja za moderno državo. Nikakor ne gre za naključje, da prav 19. stoletje velja za obdob-
je vzpona kodifikacij, saj so tedaj tehnologija, ekonomija in politika vzpostavile družbene
okoliščine, v katerih je bilo nujno zagotoviti pregledno, jasno, stabilno in predvidljivo
okolje za življenje, delo in poslovanje. Kompleksnost družbenih odnosov in družbeni
konflikti rastejo vzajemno in boleče spoznanje, da zakoniki ne zmorejo dovolj slediti re-
alnemu življenju, je naposled vendarle povzročilo priznanje, da prava ne ustvarjajo le
zakonodajna telesa, temveč tudi sodišča, za kar gre velika zgodovinska zasluga svobodno-
pravnemu gibanju iz začetka 20. stoletja. Konceptualne lastnosti prava, ki jih je tako
prepričljivo opisal Hart, dobijo v motrenju družbe in države svoj smisel šele takrat, ko
jim uspemo pripisati določeno funkcijo, ki je ne zmore opravljati noben drug normativ-
ni sistem, česar pa ne moremo storiti, če pred tem ne postavimo vrednotnih ciljev, h ka-
terim kot družba stremimo. Če teh ciljev ne dosežemo, ne moremo reči, da je odpoveda-
la vladavina prava ali pravna država, saj se pravna pravila ne ustvarjajo in ne izvršujejo
sama od sebe, ampak je to delo prepuščeno konkretnim ljudem. Andrei Marmor nas
povabi k premisleku o svetu, v katerem ne bi potrebovali prava, ob čemer ugotavlja, da
bi bil tak svet najverjetneje boljši od obstoječega.115 Res je, to bi bil harmoničen svet, v
katerem bi živeli srečni ljudje, med katerimi ne bi nikdar izbruhnila nesoglasja. Gre za
podobo raja, ki nam jo naslika krščanska teologija Nove zaveze. Res pa je tudi, da bi bil
lahko ta svet brutalen in neznosen, mogoče tak, kot nam ga opiše Hobbes, v katerem
odsotnost prava pomeni odsotnost pravičnosti. Ti dve podobi se izrazito razlikujeta, toda
nekaj jima je kljub temu skupnega, tj. obe opisujeta predpolitično stanje, harmonijo in
kaos, dve skrajnosti, v katerih človeka vodi bodisi božja volja bodisi naravni instinkti.
Njun skupni imenovalec je človeška nemoč – v raju je človek gol, vendar tega ne ve, v
kaosu pa je fizično prešibek, da bi preživel. Izgrajena politična zavest pomeni zavedanje,
da je svet mogoče (so)ustvarjati in ga spreminjati, funkcija pravne države in vladavine
prava pa je ta, da ti procesi potekajo predvidljivo, mirno, pregledno in učinkovito. Njuna
vsebinska merila so zapisana v najvišjih pravnih aktih države, kar preprečuje njihovo
(pre)pogosto spreminjanje, omogoča pa njihovo prilagajanje družbeni dinamiki. Sodobna
ustavna demokracija ni Pitamičeva »sodnijska republika«, pa je oblika političnega siste-
ma, v katerem se v imenu pravičnosti demokracija in človekova svoboda ne smeta izklju-
115 Marmor, 2010, str. 673.
140
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
čevati. Neodvisna in nepristranska sodišča so conditio sine qua non ustavne demokracije,
saj je sodna oblast tista veja državne oblasti, znotraj katere pridemo najbližje izvornemu
pomenu vladavine prava.
4. Zaupanje v pravo kot gradnik ustavne demokracije
4.1. Ideološki nastavki ustavne demokracije
Ustavna demokracija je otrok obdobja po koncu druge svetovne vojne oziroma poli-
tičnega procesa konsolidacije liberalne demokracije, kakršna je prevladovala v državah
zahodne pravne in politične tradicije. Dinamika razvoja tega procesa se je razlikovala od
države do države, a vendarle je med njimi obstajal skupni imenovalec v obliki zavezanosti
k odpravljanju sistemskih odklonov demokratičnega političnega sistema, kakršni so v
nacistični Nemčiji pripomogli k vladavini diktatorja in k preobrazbi demokracije v tota-
litarizem.116 Lahko bi rekli, da je bila pot v totalitarizem tlakovana s slabitvijo liberalnega
v razmerju do demokratičnega, če zmoremo razumeti dejstvo, da na primer moderna
demokracija nima veliko opraviti z antično predhodnico ter da torej obstaja več modelov
demokracije, ki so zgodovinsko izšli iz različnih okoliščin. Pravzaprav so velika težava
pogosta poenostavljanja v zvezi z demokracijo oziroma z njenim konceptualnim pome-
nom, ko se skuša nanjo pritrditi več načel, ki z demokracijo nimajo nikakršne analitične
povezave. V naravi demokracije ni, da varuje temeljne človekove pravice in svoboščine,
niti ni v naravi demokracije, da zagotavlja pravična družbena razmerja. Demokracijo je
treba zlasti razumeti kot obliko političnega sistema, v katerem je vir oblasti ljudstvo,
odločitve pa se sprejemajo po načelu večinskega odločanja brez vnaprej določenih nor-
mativnih omejitev. Moderne demokracije so predstavniške demokracije, znotraj katerih
ljudstvo večji del svoje oblasti izvršuje posredno, tj. prek izvoljenih predstavnikov v zako-
nodajnem organu.117 Ljudstva ne smemo razumeti kot homogene celote, temveč gre za
izrazito strukturirano celoto, znotraj katere so prisotne številne svetovnonazorske, inte-
resne, politične, verske ipd. razlike. Kar demokracijo napravlja liberalno demokracijo, je
njen poudarek na posamezniku in njegovih posebnostih, ki ga ločujejo od drugih ljudi.
Liberalizem torej bolj gradi na priznavanju različnosti in manj na enakosti, kot denimo
116 Odličen opis preobrazbe v totalitarizem in način delovanja državnih institucij v nacizmu je v knjigi
Dvojna država (2019) podal nemški pravnik in politolog Ernst Fraenkel.
117 Zgodovinski trend razvoja moderne demokracije je vezan na politično inkluzivnost, pri kateri je
ključno vprašanje vezano na določitev obsega ljudi, ki smejo politično participirati. V antični demo-
kraciji je šlo za vprašanje (restriktivnega) državljanstva ter z njim povezanih pravic do participacije,
moderna demokracija pa se osredinja na volilno pravico, ki je sprva pripadla le premožnim moškim.
Pozneje se je širila na vse belopolte moške in ženske, ki so jim v Švici volilno pravico priznali šele
leta 1971, zadnja faza razvoja pa je zajela še rasne manjšine. Pravica do politične participacije je bila
zgodovinsko izborjena in ne podeljena na podlagi spoštovanja kakega prevzvišenega ideala.
141
Jure Spruk – Pravna država in pravno načelo zaupanja v pravo
totalitarizem, ki ima do pluralizma izrazito odklonilen odnos. Znotraj liberalne politične
doktrine je eden ključnih političnih konstituensov pluralnost, liberalna demokracija pa
za svoj obstoj potrebuje tudi demokracijo, ki širi polje politične inkluzivnosti. Liberalizem
prispeva spoštovanje različnosti, demokracija pa formalno enakost.118 Privrženost liberal-
ne politične doktrine z razumom obdarjenemu posamezniku in njegovi svobodi zgodo-
vinsko izvira iz njene kritike in političnega delovanja zoper fevdalni absolutizem ter nanj
pripete elemente politične in ekonomske neenakosti. Od fevdalnih družbenih razmerij
čedalje bolj izvzeti racionalni posameznik se vse bolj upira starim avtoritetam, zato se
polje politične in ekonomske svobode razširi tudi na področje religije. Kar opisujemo, je
stoletni proces, ki ni potekal s predestinirano močjo samoumevnemu napredku naproti.
Liberalizem se je kot prevladujoča politična doktrina vzpostavil šele v 19. stoletju, k če-
mur je pripomogla predvsem industrializacija in z njo povezana vse večja politična moč
meščanstva. Za 19. stoletje je značilen klasični liberalizem, katerega zagovorniki so zah-
tevali tržno ekonomijo, osvobojeno od državne oblasti, v kateri bi prevladovala svoboda
po trgovanju in ustvarjanju zaslužka.119 Moderna doba je posameznikovo avtonomijo
prepustila civilni družbi, znotraj katere sme posameznik neodvisno od »volje« države
uresničevati lastne interese in interese družbene skupine, ki ji pripada. Moderen pomen
je civilna družba dobila nekje od sredine 18. stoletja dalje, ko se je vzpostavila kot vmesna
kategorija med državo in posameznikom, moderno pravo pa je prevzelo vlogo usklajeval-
ca enotnosti in diferenciacije.120 Na ravni civilne družbe posameznik lastnih interesov ne
more zasledovati kot absolutno avtonomen akter, zato se mora povezovati in upoštevati
interese drugih akterjev. Med civilno družbo in demokracijo se v tej luči kaže izrazita
povezava. Adolf Bibič je v civilni družbi prepoznal »šolo demokracije«, v kateri se posa-
meznik uči javnega delovanja in tako posega onkraj lastne sebičnosti in se prepušča ko-
lektivnim identitetam in ciljem, s čimer svoje kratkoročne interese umesti v širše zasno-
vane dolgoročnejše cilje.121 Zastavitev civilne družbe kot avtonomnega prostora
posameznikove pravice do svobode združevanja in svobode misli ter besede v obdobju
klasičnega liberalizma sta vlogo države potiskala v smeri minimalnega poseganja države v
civilno sfero. Državne pristojnosti naj bi se večinoma omejile na področja varnosti javne-
ga reda in miru, učinkovitega sodnega varstva pravic in spodbujanja ekonomskih odno-
sov z drugimi državami. Nezaupanje v državno oblast je vtkano v samo bistvo liberaliz-
ma, zato ne čudi, da so pionirji liberalne politične doktrine tlakovali pot pojmovanju
prava kot omejevalnemu normativnemu redu političnih procesov, vezanih na zgostitev
politične moči, ki bi potencialno lahko ogrozila moderno shemo političnih in ekonom-
skih (lastninskih) pravic. John Locke je v Dveh razpravah o oblasti ponastavil Hobbesovo
118 Demokratično formalno enakost ponazarja načelo »en človek, en glas«.
119 Heywood, 2012, str. 25.
120 Cerar, 2001, str. 216.
121 Bibič, 1997, str. 14.
142
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
predstavo o (pozitivnem) pravu kot volji in ukazu suverene oblasti v predstavo o pravu
kot zaščiti pred samovoljno državno oblastjo. Po Locku pripada vrhovna oblast zakono-
dajalcu, vendar je kljub predhodno pridobljenemu soglasju podanikov zakonodajalec
omejen z določenimi prvinami naravnega prava, ki so usmerjene proti zakonodajalčevi
samovolji.122 Locke je pri naravnem pravu opažal podobne težave, kot jih je že pred njim
opazil Hobbes, zato se je naslonil na oporno točko prava in sodnika,123 če mora zakono-
dajalec pravičnost podanikom odmerjati na podlagi naznanjenih trajnih zakonov, ki jih
uveljavljajo pooblaščeni sodniki.124 Lockove ideje o omejevanju državne oblasti je treba
razumeti kot začetne ideje konstitucionalizma, s katerimi je bila opredeljena nadaljnja
pot razvoja načel, kot sta denimo vladavina prava in delitev oblasti. Klasična liberalna
predstava o vlogi države se je z razvojem kapitalističnega družbenega ustroja sčasoma
morala umakniti moderni liberalni predstavi o državi, ki aktivneje posega v sfero družbe-
ne neenakosti skozi načelo socialne države.125 Ključni institucionalni elementi klasičnega
liberalizma so se pri tem obdržali, nekoliko pa se je omilil strah pred prerazdeljevalno
vlogo države. Obdobje pred drugo svetovno vojno ni minilo brez takih ali drugačnih
ustavnih dokumentov, v katerih so bile zapisane obveznosti države do državljanov, toda
doktrina parlamentarne supremacije je v imenu obrambe demokratičnih vrednot presojo
o skladnosti sprejetih zakonov z ustavnimi določbami umestila med pristojnosti zakono-
dajalca. Družbenega vrenja in pozivov k revolucionarnim prevratom take rešitve niso
pomirjale, zato se je politični potencial množice za vpeljavo korenitih družbenih spre-
memb preusmeril na tedaj novo institucijo ustavnega sodišča, ki je s postopnim prilaga-
janjem pravnih upravičenj družbeni neenakosti preprečevalo nagle politične prevrate.
Leonid Pitamic je leta 1920 otvoritveno predavanje na Pravni fakulteti izvedel pod nas-
lovom Pravo in revolucija, v katerem je v duhu svobodnopravnega gibanja pokazal na
grožnjo odtujenosti pravnih pravil od družbene stvarnosti, izvedbo (legalne) revolucije
pa je namesto množicam raje prepustil sodnikom. Sodobna ustavna demokracija je bila
vzpostavljena po drugi svetovni vojni, med katero so bile v tedanjih totalitarnih režimih
poteptane domala vse vrednote, ki so bile povezane s človekovo svobodo, enakostjo,
življenjem in dostojanstvom. Izkušnja totalitarne mržnje nad človekovo svobodo in nje-
govim dostojanstvom je spodbudila institucionalne spremembe v evropskih državah, v
katerih so po vzoru ameriškega vrhovnega sodišča ustavna sodišča dobila pristojnost
122 Locke, 1690/2010, str. 210–211.
123 Hobbesova oporna točka je bolj močan vladar kot pa naravno ali postavljeno pravo.
124 Prav tam, str. 212. Pri Lockovem sklicevanju na pooblaščene sodnike ne gre pretiravati v oceni, da
je imel Locke izdelano podlago za neodvisno sodno oblast. V 12. poglavju Dveh razprav o oblasti
opisuje različne »veje« oblasti, pri čemer sodne oblasti ne navaja, navaja pa zakonodajno, izvršilno,
federativno in celo naravno oblast.
125 Politična teorija liberalno politično doktrino deli na klasični liberalizem in moderni liberalizem, pri
čemer slednji poleg človekove svobode (delno) prevzame še ideal (omejene) materialne enakosti.
Poimenovanji sta očitno neposrečeni, saj gre dejansko za dve različni moderni doktrini.
143
Jure Spruk – Pravna država in pravno načelo zaupanja v pravo
ustavnosodnega nadzora nad demokratično voljenim parlamentom. S tem je politični
konstitucionalizem prešel v pravni konstitucionalizem, rex pa je postal (tudi) lex.
Človekovo dostojanstvo se v sodobni ustavni demokraciji pojmuje širše od golega preži-
vetja, načelo socialne države (angl. welfare state) breme posameznikove družbene integra-
cije z njega vsaj delno prelaga na skupnost kot celoto, s čimer omili posledice družbene
neenakosti, svobodo pa privede bližje enakosti. Vrednotni temelji ustavne demokracije so
splošna ustavna načela demokratičnosti, pravne države (vladavine prava), socialne države
ter spoštovanje temeljnih človekovih pravic in svoboščin. To so pravni, moralni in poli-
tični stebri ustavne demokracije, v kateri se politično (demokracija) in pravno (ustava)
dopolnjujeta in tako tvorita posebno teorijo države, znotraj katere ima tudi pravo poseb-
no funkcionalno vlogo.
4.2. Pomen prisile za družbeno učinkovito pravo
Umestitev prava v konkretno teorijo države zahteva preseganje analitičnih okvirov
prava. Če želimo razumeti funkcionalno vlogo prava v ustavni demokraciji, moramo
razumeti (tudi) njegovo sociološko razsežnost. Za potrebe naše argumentacije se bomo
osredinili na pomen zaupanja v pravo kot hrbtni strani prisilne narave prava za na-
čelo pravne države (vladavine prava) kot osrednje kvalitete ustavne demokracije. Od
Hartovega monumentalnega dela Koncept prava dalje je analitično pravoznanstvo v več-
jem delu prisilo izločilo iz koncipiranja prava. Hartov prepričljivi konceptualni opis pra-
va, v katerem prevladuje kombinacija filozofske rigoroznosti in intelektualne kritičnosti,
je nastavil kriterije prepoznavanja prava, ki se jim v svojih argumentacijah zelo težko
izognejo tudi tisti, ki jih bolj kot analitične lastnosti prava zanimajo njegovi dejanski
družbeni učinki. Verjetno je odveč ponavljati, da je treba pravo najprej prepoznati in
ga zamejiti od drugih družbenih pojavov, preden lahko nadaljujemo raziskovanje širših
družbenih posledic njegovega učinkovanja. Vrednost analitičnega pravoznanstva je naj-
večja prav v tem, da teži k preprečevanju konceptualne zmede, v kateri bi se znašli, ko
bi z istimi pojmi opisovali različne družbene pojave. V takem okolju je akademsko in
strokovno delo pravzaprav ohromljeno, družba pa podvržena neskončnim možnostim
manipulacij z opisi dejanskega stanja. Kot smo poudarili že prej, pa vsaka konkretna teo-
rija države zahteva vpogled v pravo, ki gre onkraj konceptualnega okvira, saj mora nujno
upoštevati tudi merilo učinkovitosti pravnega sistema in pravnih pravil, če želi podati
verodostojen opis pravnih učinkov. Moderna država potrebuje stabilen pravni sistem,
ki omogoča učinkovito koordinacijo in integracijo ljudi, kar je še toliko pomembneje v
visoko kompleksnih družbah, kakršna je sodobna. Alternative pravu danes država nima,
zato je za razumevanje pravnega pojava še toliko pomembneje, da ga preučujemo tudi
onkraj dogmatičnih pravnih okvirov.
Smisel obstoja pravnih pravil v družbi je usmerjanje človeškega ravnanja. Ob tem
lahko mirno pritrdimo Hartu, da obstaja (hipotetična) možnost obstoja družbe, v kateri
144
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
pravna pravila ne bi bila podprta s prisilo. Taka družba bi bila idealna družba s har-
monično usklajenostjo med pričakovanji ljudi in njihovim dejanskim položajem. Leslie
Green meni, da bi družba brez prisile kaj lahko obstajala, če človeška narava ne bi bila,
kakršna pač je.126 Človek seveda ni popoln in povsem logično je, da vsaj del pravnih pra-
vil predvideva sankcijo za potencialne kršitve. Povsem preprosto je ugotoviti, da nekatera
pravna pravila ne predvidevajo sankcij, vendar to ne pomeni, da pravo per se ni povezano
z elementom prisile.127 Tudi pravna pravila, ki posamezniku dopuščajo prosto presojo o
njihovi uporabi (na primer zakonska zveza, oporoka ali kupoprodajna pogodba), morajo
biti podprta z določeno mero prisile v ozadju, če naj bodo predvideni učinki njihove
uporabe zanesljivo izvršeni.128 Iz zapisanega izhaja naše širše pojmovanje prisile, ki ga
ne zreduciramo na (ne)določitev predvidene sankcije za potencialne kršitve (ozko poj-
movanje), temveč v prisili prepoznavamo nujen element efektivnega učinkovanja prava,
ki edino zagotavlja funkcionalni namen usmerjanja ravnanja ljudi. Frederick Schauer v
prisili prepoznava vseprisotno empirično navezavo prava na prisilo, kljub priznavanju
ustreznosti izločitve prisile iz koncepta prava.129 Kenneth Einar Himma pri opisovanju
nujne povezave med prisilo in pravom poudarja vlogo prava kot generatorja miru v druž-
bi, saj prav prisilna narava prava ljudem v okoliščinah omejenih virov omogoča mirno
sobivanje in sodelovanje.130 Tako Schauer kot tudi Himma pravu pripisujeta sociološke
razsežnosti, onkraj katerih ni mogoče doumeti življenjskosti prava, kot se izkazuje v vsak-
danjem življenju ljudi.131 Še radikalnejšo argumentacijo v kritiki čiste teorije prava poda-
126 Green, 2012, str. xxx. Podobnost Greenove ugotovitve z Avguštinovo idejo o obstoju oblasti zaradi
človekove grešne narave je zgolj naključna.
127 Raz kot tri najsplošnejše lastnosti prava našteva normativnost (namen prava je v tem, da usmerja
ravnanje ljudi), institucionalnost (nastanek in izvrševanje prava je v večjem obsegu v domeni insti-
tucij) in prisilnost (spoštovanje in izvrševanje prava je notranje zagotovljeno, tj. v skrajnih primerih
tudi s prisilo). O tem glej v: Raz, 1980, str. 3.
128 Pravno pravilno napisana oporoka sama na sebi ne jamči izvršitve oporočiteljeve volje. Lastnina
se pravno porazdeli šele s sklepom pristojnega sodišča. Oporočitelj se z izraženo voljo obrača na
državo, ki, če je to potrebno, izvršitev njegove volje zaščiti tudi z organi prisile. Poslednji garant
upoštevanja oporočiteljeve volje je torej država s svojim monopolom nad izvajanjem prisile na svo-
jem ozemlju.
129 Schauer, 2015, str. 40. Schauer razmerje med prisilo in pravom opiše s pomočjo analogije razmerja
med pticami in sposobnostjo letenja: prisila je za pravo to, kar je letenje za ptice, tj. ne nujno pot-
rebno, vendar tako zelo značilno, da brez upoštevanja njihove sposobnosti letenja ptic ne moremo
popolnoma spoznati; neprisilno pravo je kot neleteča ptica, tj. koristno dejstvo o pticah, ki si ne
zasluži večje pozornosti.
130 Himma, 2020, str. 253.
131 Znotraj teorije prava in države je smiselno prisilo opredeliti kot specifično lastnost državnega prava,
na podlagi katere se vzpostavi razločevalni kriterij v razmerju do preostalih normativnih sistemov
(na primer morale, religije), katerih kršitve niso podprte z državno prisilo niti država ne jamči upra-
vičenj, kakršna potencialno izhajajo iz pravil takih normativnih sistemov.
145
Jure Spruk – Pravna država in pravno načelo zaupanja v pravo
ja Christoph Kletzer, ki zgolj v ločenem opisovanju in naslavljanju zahtev prava vidi pri-
manjkljaj v dojemanju resnosti vloge, ki jo pravo ima v družbi, saj opisovanje in zahteve
ločeno sveta ne spreminjata.132 Kletzer meni, da vso resnost prava dojamemo šele takrat,
ko opis in zahteve združimo skupaj, tj. takrat, ko s pravom opisujemo svet, kakršen na
podlagi zahtev mora biti.133 Sporočilnost takih argumentacij se skriva v maksimi »zakon
in red«, ki je bolj ali manj usmerjena v cilj zagotavljanja stabilnosti in miru. V okviru
teorije države tega vidika ne smemo spregledati, saj, kot ugotavlja Himma, je odsotnost
pravnega sistema možna le v tistih družbah, ki jo sestavljajo pristni angeli, tj. bitja brez
zmožnosti ravnanja v nasprotju z družbeno zaželenimi standardi.134
Odnosa do sprejemanja in dejanskega spoštovanja pravnih pravil kljub prisilni naravi
prava ni mogoče v celoti zaobjeti zgolj z učinki prisile. Nikakor ni mogoče trditi, da
se posamezniki pravnim pravilom podredijo zgolj zato, ker se bojijo državne represije.
Povsem mogoče je (in zaželeno), da se posameznik s posameznimi pravnimi pravili stri-
nja, saj odražajo njegov pogled na želeno stanje v družbi. V družbah, v katerih visok delež
ljudi tako sprejema večino pravnih pravil, gre za visoko stopnjo normativne integracije
po pravu. Taka družba ni prej omenjena družba pristnih angelov, to je družba, v kateri
prevladuje visoka stopnja zaupanja v pravni sistem. Efektivnost pravnega sistema v ustav-
no zamejenih demokracijah ni odvisna od jakosti državne represije, temveč je odvisna
od minimalne moralne sprejemljivosti vsebine in sposobnosti zagotavljanja racionalne
družbene koordinacije pravnih pravil, ki so del pravnega sistema.135 Predpostavljati mo-
ramo, da državljani v predstavniških demokracijah svoje soglasje k sprejetim pravnim
pravilom dajejo posredno prek izvoljenih predstavnikov, saj veljavnost pravnega pravila
ne more biti odvisna od soglasja vsakega posameznika, ki je pravnim pravilom podrejen.
Sociološka razlaga v tem pogledu obravnava makro raven odnosa do pravnega sistema,
zato ne meri zaupanja v pravo, temveč lahko meri stopnjo dejanskega upoštevanja prav-
nih pravil. Zaupanja ni mogoče uzakoniti, niti ga ni mogoče zaukazati. Zunanja manife-
stacija zaupanja v pravo bi morala kvalitativno bistveno presegati zunanjo manifestacijo
preprostega uboganja. Da bi posameznik zaupal v pravo, mora verjeti v pozitivne po-
sledice uporabe prava, kar najmanj pomeni sposobnost prava, da racionalno koordinira
ravnanje večjega števila ljudi. Hkrati mora ta posameznik verjeti v to, da pravo temelji na
vsaj minimalnih moralnih standardih. Navsezadnje, kot ugotavlja Philip Soper, se pravo
na moralnost sklicuje najmanj v dveh vidikih, tj. vidik ustvarjanja pravnih pravil (pravica
132 Kletzer, 2018, str. 139.
133 Prav tam.
134 Himma, 2020, str. 232.
135 Izključno na prisilo se pravzaprav ne morejo zanesti niti totalitarni režimi, v katerih ideološki moni-
zem nadomešča odkrito grožnjo ljudem. Za totalitarne režime sta sicer značilna preventivno zastra-
ševanje s sankcijami in močno odvračalne kazenske sankcije, toda ideološko obarvani narativ o
legitimnosti oblasti v kombinaciji s strogim nadzorom izobraževanja, medijev in sodstva je močnejši
garant vzdrževanja oblasti, kot je gola sila.
146
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
do odločanja) in vidik izvrševanja pravnih pravil skozi represivni aparat države (pravica
do izvršitve).136 Moralnost se tukaj tesno preplete z avtoriteto, iz česar je Joseph Raz iz-
peljal trditev, po kateri se moralna odličnost prava pokaže tedaj, ko pravo razumemo kot
strukturo avtoritete, ki ljudem odmerja, kaj morajo storiti.137 Za Raza mora biti ta av-
toriteta legitimna, tj. taka, ki ustvarja pogoje za izpopolnjujoče življenje ljudi, pri čemer
brez legitimnosti avtoriteta ne more obstajati.138 Nemoralno pravo je še vedno pravo, ni
pa avtoriteta. Nemoralno pravo je lahko zgolj oblast, pravo pa njeno orodje za doseganje
političnih ciljev. Razova argumentacija z vidika branjenja na primer načel demokracije in
ustavnosti deluje prepričljivo, saj v teorijo prava vnaša jasno ločnico med pravnim in mo-
ralnim, kar olajša razločevanje med moralnimi avtoritetami in nemoralnimi totalitetami.
Z analitičnega in sociološkega vidika je povsem nesmiselno vztrajati pri odrekanju statusa
pravnosti pravnim pravilom, ki ne dosegajo meril moralnosti.139 Teorija (demokratične)
države mora vztrajati pri tej ločitvi (angl. separation thesis), saj prav ločitev moralnega od
pravnega omogoča lažje moralno distanciranje od nemoralnega prava. V tem smislu je
treba razumeti znano Razovo maksimo »there is no moral obligation to obey the law«, ki jo
poudarja pozitivistična teorija prava.
4.3. Zaupanje v pravo v ustavni demokraciji
V ustavni demokraciji si je težko zamisliti očitno nemoralne zakone. Konec koncev
so zakonodajalci neposredno voljeni, kar v politični sistem vnaša element politične od-
govornosti, toda znotraj ustavne demokracije se je kljub temu uveljavila dodatna (sodna)
varovalka pred morebitno samovoljo zakonodajalca, saj ustavna sodišča v okviru pristoj-
nosti ustavnosodnega nadzora izvajajo abstraktno presojo skladnosti zakonov z ustavo.
Šele z uveljavitvijo pristojnosti abstraktne presoje lahko začnemo govoriti o resnično
ustavno omejeni demokraciji, v kateri imajo posameznikove pravice in ustavno določene
vrednote ter načela primat nad politično oblikovano večino v parlamentu. V ustavnih
demokracijah parlament ni edini zakonodajalec, saj ustavna sodišča skozi sodniško pravo
aktivno soustvarjajo pravni red. Kot smo že zapisali, zaupanja ni mogoče uzakoniti, zato
je zaupanje v pravo dobilo pravno provenienco s tem, ko so ga postopoma v sodno pra-
kso uvedla ustavna sodišča. Načelo zaupanja v pravo se je tako uveljavilo kot kriterij pri
ustavnosodni presoji, kar pomeni, da je iz sfere moralnosti prešlo k pravno oblikovani
objektivnosti. Pravna konkretizacija zaupanja v pravo dodaja k pravni državi obet legi-
136 Soper, 1996, str. 218.
137 Raz, 2009, str. 180.
138 Prav tam, str. 180–181. Raz povezanost prava in morale utemeljuje prek legitimnosti, ki pa ni kri-
terij za obstoj prava, tj. po Razu lahko obstaja tudi nemoralno in nelegitimno pravo.
139 Naravnopravna tradicija drugače kot analitično in sociološko pravoznanstvo mora vztrajati pri po-
jasnjevanju povezanosti prava in morale, saj drugače izgubi jedro lastne intelektualne argumentaci-
je. Prim. Tuck, 1998; Finnis, 2011.
147
Jure Spruk – Pravna država in pravno načelo zaupanja v pravo
timne moralne avtoritete, o kateri razmišlja Raz. Ob tem mora teorija države pojasniti,
da vladavina prava pomeni vladavino s pravom zamejenih nosilcev javne oblasti, med
katere spadajo tako zakonodajalci kot tudi sodniki. Pravno načelo zaupanja v pravo je
potemtakem sredstvo (ustavno)sodne oblasti, s katerim se pravni sistem zoperstavlja po-
tencialnim anomalijam političnega sistema. Od drugih pravnih načel se načelo zaupanja
v pravo razlikuje v tem, da v sebi združuje niz procesnih zahtev, ki morajo biti v demo-
kratičnih državah izpolnjene za dosego standarda vladavine prava. Ker sta danes pravna
država in vladavina prava tako zelo povezana koncepta, se vsaj v kontinentalni pravni
tradiciji pojma pogosto uporabljata kot sopomenki, pri čemer angloameriški rule of law
procesno dopolnjuje bolj vsebinsko usmerjeno rechtsstaat, iz česar sestoji sodobna pravna
država (angl. legal state). V Komentarju Ustave Republike Slovenije je načelo zaupanja v
pravo opredeljeno kot eno od načel pravne države,
»[…] ki zahteva, da so posamezne odločitve, ki so zakonite in sprejete brez vnap-
rejšnjih pridržkov ter po svoji naravi niso prehodnega značaja, stabilne. Pravo lahko
uveljavlja svojo funkcijo urejanja družbenega življenja, če je v čim večji meri stalno
in trajno. Tako pravo kot tudi celotno ravnanje vseh državnih organov mora biti
predvidljivo, ker to zahteva pravna varnost. Varnost državljanov je odvisna od tudi
od trajnosti aktov. S tem se uresničuje zaupanje državljana v pravo in državo.«140
Iz Šturmove opredelitve izhaja tesna povezava med zaupanjem v pravo in pravno var-
nostjo. Razmerje med njima v temelju sestoji iz namere po utiranju poti posamezniku na
njegovi poti k čim bolj racionalnemu načrtovanju aktivnosti in ocenjevanju obstoječega
pravnega položaja, kar mu omogoča učinkovitejšo integracijo v veljavni pravni in druž-
beni red. Koristi od učinkovanja zaupanja v pravo in pravne varnosti presegajo koristi
za posameznika in se vežejo na celotno družbo, ki tako deluje bolj usklajeno in je manj
dovzetna za nagle spremembe. Scott Shapiro meni, da oblikovanje pravnih pravil izhaja
iz človeške sposobnosti načrtovanja, na katero morala nima nikakršnega neposrednega
vpliva, saj je človek v osnovi načrtovalno bitje.141 Kakršnokoli načrtovanje prihodnjega
ravnanja zahteva vsaj minimalno predvidljivost in stabilnost, kar poudarja načelo zau-
panja v pravo (skupaj z načelom pravne varnosti). Ob tem je treba poudariti prepoved
retroaktivnega učinkovanja sprejetih zakonov kot conditio sine qua non zaupanja v pravo
in pravne varnosti. Slovenska ustavnopravna doktrina je zaupanje v pravo povzdignila
140 Šturm, 2010, str. 70. Avtor se sklicuje na odločitev Ustavnega sodišča RS U-I-266/95 (OdlUS IV,
116, Uradni list RS, št. 69/95).
141 Shapiro, 2011, str. 119. Tudi iz Shapirovega dela je jasno razviden pomen teoretičnega izhodišča
pri pojmovanju človeške narave za razvijanje pravne (ali politične) teorije. Aristotel je na primer
skonstruiral politično žival (zoon politikon), Holmes pa je naslikal podobo malopridneža (angl.
bad man). Taka teoretična izhodišča so po eni strani koristna za deduktivno utemeljevanje znotraj
teorije, po drugi strani pa so hkrati Ahilova peta teorije, saj tako postane lažja tarča zunanje kritike,
ki jo pogosto poganja »pomenska odprtost« (beri: ideološka posredovanost) človeške narave.
148
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
na raven pravice,142 prepoved retroaktivnosti pa je postala ena od temeljnih konkretizacij
načela pravne države, kar izhaja iz odlčobe Ustavnega sodišča RS U-I-159/95, v kateri je
sodišče poudarilo pravico vsakega posameznika:
»zaupati v veljavno pravo in skladno z njim uravnavati svoja ravnanja in pričakova-
nja. Predpis, ki za nazaj povečuje obveznosti, to zaupanje slabi in s tem zmanjšuje
pravno varnost«.143
Retroaktivnega poseganja v pridobljene pravice ustavni red ne prepoveduje absolu-
tno, toda vsakršen tak poseg mora temeljiti na prevladujočem in legitimnem javnem
interesu,144 ki mora biti jasno opredeljen in podkrepljen s testom legitimnosti in soraz-
mernosti. Načelo zaupanja v pravo v sebi združuje skupek postopkovnih pravil vladavine
prava, brez katerih bi pravni red v celoti izgubil lastno moč regulacije najpomembnejših
družbenih odnosov, saj je njegovo nasprotje vladavina arbitrarne politične oblasti, ki pa
je povsem nezdružljiva z vrednotami sodobne ustavne demokracije. Arbitrarnost oblasti
v osnovi pomeni negotovost za posameznika, za njegov položaj v razmerju do državne
oblasti (javni vidik) in v razmerju do drugih ljudi (civilni vidik), s čimer se spodnaša
koordinacijski potencial prava v družbi. Dinamika družbenih odnosov se tako vse bolj
pomika proti anomiji, saj se pravni občutek za pravičnost začne umikati vulgariziranemu
pojmovanju človeškega atomizma.
Načelo zaupanja v pravo je Ustavno sodišče RS izvedlo iz načela pravne države in
tako ustvarilo postopkovno dopolnitev vsebinsko temeljitejše pravne države. To načelo
primarno nagovarja sodnika, ki naj s sklicevanjem na zaupanje v pravo preprečuje kr-
hanje ustavnih temeljev družbe in države, kadar zakonodajno in izvršilno oblast zanese
stran od uveljavljenih demokratičnih standardov upravljanja z državo. Zaupanje v pravo
pomeni pravzaprav zaupanje v sodno oblast, da se bo uprla nelegitimnim praksam in od-
ločitvam političnih vej oblasti, zato je in ostaja (politično) neodvisna sodna oblast abso-
lutni kriterij pravne države. Tako je v ustavni demokraciji naposled v sodnika projicirana
odgovornost za branjenje pravic posameznika pred arbitrarnostjo politično oblikovane
večine, k čemur je zavezana javnopravna doktrina. Pošten postopkovni okvir je bistven
tudi za civilnopravno doktrino, če štejemo za temeljno poslanstvo sodišč njihov prispe-
vek k avtoritativnemu reševanju sporov. Pravno reševanje sporov pomeni mirno reševanje
sporov, to pa bi bilo ogroženo, če bi v pravnem redu umanjkala predvidljiva in stabilna
postopkovna zagotovila, da bodo zakoni veljali za vse ljudi enako. Prisila je neločljivi del
državne oblasti, toda zgolj s prisilo ni mogoče vzdrževati mirnega družbenega okolja. V
142 Ta pravica je posredna pravica, tj. pravica, ki je izvedena iz splošnega načela pravne države. Na
splošno načelo zaupanja v pravo v sodni praksi prihaja v kolizijo z načelom prilagajanja prava
spremenjenim družbenim okoliščinam, kar ponazarja interno napetost med statičnostjo in dina-
mičnostjo prava.
143 Šturm, 2010, str. 71.
144 Prav tam, str. 72.
149
Jure Spruk – Pravna država in pravno načelo zaupanja v pravo
tem pogledu je zaupanje siamski dvojček prisile v družbi, katere del so ljudje z različnimi
interesi in svetovnonazorskimi pogledi na politiko, religijo in kulturo ter svet kot celoto.
Demokracija daje priložnost pluralizmu, ustavnost pa individualizmu, šele skupaj pa
tvorita hrbtenico pravne države v ustavno zamejeni demokraciji, ki za obstoj potrebuje
dvojno zaupanje, in sicer zaupanje v sočloveka in zaupanje v pravo.
5. Sklep
Za vsakim pravnim pravilom je človek. Človek pravo ustvarja, ga spreminja, ohra-
nja in uporablja. Obdobja, v katerih so filozofi in pravniki iskali božansko ali naravno
substanco prava, so minila, toda prav od njih lahko danes, opremljeni z razumevanjem
zgodovinskih razsežnosti razvoja prava, črpamo navdih za polaganje velikih upov v moč
in smisel pravnega urejanja posameznega dela družbenih odnosov. Pri tem ne gre za naiv-
no idealizacijo prava, temveč gre za uresničevanje povsem konkretnih pravil in načel, po
katerih se želimo ravnati in sobivati z drugimi. Zavedanje o nepopolnosti prava je hkrati
zavedanje o nepopolnosti človeka. Zdi se, da ljudje danes lažje sprejmemo dejstvo o nepo-
polnosti človeka kot pa tistega o nepopolnosti prava, zato mogoče kdaj vanj polagamo več
pričakovanj, kot pa jih je sposobno izpolniti. Vendar to ni problem prava, to je problem
nas samih. Pravo je kot človeška stvaritev neločljivi del politične skupnosti in družbe,
zato tudi ni imuno na človeške hibe in kot tako ne more biti absolutno avtonomno v
razmerju do družbenih in političnih procesov. Ko bi bilo pravo res odsev božje volje ali
razkritij najglobljih naravnih zakonitosti, nam v pravo ne bi bilo treba zaupati, ampak bi
se lahko z njim zgolj sprijaznili. O božanstvih in naravi (praviloma) ne dvomimo, zato
tudi zaupanje ni smiselno. Gre zgolj za udobno pasivizacijo človeškega uma in razuma, ki
za svoje življenjsko vodilo sprejme vdanost v usodo. Bolj kot aktivno iskanje je na mestu
pasivno verovanje. Moderna doba je človeka izvrgla iz te cone udobja, Descartesov cogito,
ergo sum je odlična ponazoritev zastavitve novega sveta, v katerem se človek končno osvo-
bodi predestinacije. Odtlej namreč človekov razum odloča o tem, kdaj (če sploh) verovati,
kdaj (če sploh) zaupati in kdaj dvomiti, pri čemer se moderno pravo z vsemi njegovimi
lastnostmi izvorno prilega prav tej predstavi, ki ji ni mogoče odreči politične razsežnosti.
Pravna država in vladavina prava sta bistvena kakovost moderne države, za katero velja, da
se oblast znotraj nje depersonalizira in se zameji z veljavnimi zakoni, kar spodnese teorijo
suverenosti, kot so jo razdelali teoretiki na prelomu med srednjim vekom in moderno
dobo, ko je šlo za branjenje fevdalne monarhije. Pri tem je posebej izstopal Jean Bodin, ki
je kot bistveni znak vladarjeve suverenosti še vedno razumel njegovo izvzetost iz zakonov,
ki jih je sam postavljal.145 Pravno državo in vladavino prava je sicer smiselno analitično
ločevati, vendar v pravni državi vlada pravo. Ko trdimo, da vlada pravo, pravzaprav trdi-
145 Bodin, 1992, str. 49. Jean Bodin v suverenem vladarju (monarhu) vidi božjega namestnika oziroma
odsev božje podobe na zemlji, ki je podložen in odgovoren zgolj bogu. Bodinova pravnopolitična
150
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
mo, da vladajo nosilci oblasti, ki so pri svojem delovanju vezani na ustavo in zakon, s tem
pa na vsebinske in postopkovne standarde pravne države (nem. rechtsstaat) in vladavine
prava (angl. rule of law). Sodobna ustavna demokracija, ki je zgodovinsko nastala na
pogorišču velike morije druge svetovne vojne, je posebej senzibilna, ko gre za varstvo člo-
vekovih pravic in svoboščin, zato se nad demokratično oblikovano večinsko voljo zako-
nodajalca dviguje ustava kot pravno (in politično) zagotovilo, da bo varovanje temeljnih
človekovih pravic in svoboščin ostala konstitutivna vrednota politične skupnosti. Prav v
tem je treba prepoznati esenco ustavne demokracije, v kateri se prepletata prvini demo-
kracije in aristokracije, kar je razvidno predvsem iz ustavno določenih institucionalnih
razmerij med zakonodajalcem in ustavnim sodiščem. Iz tega razmerja je mogoče razbrati
izrazito moderno medigro med pravnim in političnim principom, v kateri se vedno znova
vzpostavlja ravnotežje med javnim in zasebnim oziroma med kolektivnim in individual-
nim. Ideološko izhodišče moderne pravne in politične teorije sloni na idealu človekove
svobode, zato kaže sprejeti razlago, po kateri vladavina prava pripada 17. in 18. stoletju,
ko si je ideal človekove svobode šele utiral pot k preživetju, ne pa tudi tiste, ki pravi, da je
bilo razumevanje vladavine prava tedaj na višji ravni od sedanje.146 Vir pravotvorja sta v
sodobni ustavni demokraciji zakonodajalec in (ustavno) sodišče, ki skozi sodniško pravo
ne zgolj dopolnjuje postavljeno pravo, temveč ga postopkovno in vsebinsko preverja, s
čimer mu sme odvzeti status legalnosti. Zakonodajna oblast je torej razcepljena na dvoje,
kar deluje kot sistemska ovira uzurpaciji pravodajne pristojnosti. Ključen prvi pogoj za
delovanje te sistemske ovire je neodvisno sodišče od strankarsko političnih interesov, ki so
precej ožji od tistih, ki jih varuje ustava. Produkt sodnega prava je tudi načelo zaupanja v
pravo, ki je tako zelo pomembno zato, ker v državno strukturo oblasti, v katero (ustavno)
sodišče nedvomno spada, uvaja vsaj minimalne pravne kriterije za presojo zakonodajalče-
vih odločitev na podlagi postopkovnih standardov, kot sta predvidljivost in stabilnost.
Povsem sociološko dejstvo je, da tistemu, ki nenehno (na slabše za naš položaj) spreminja
že dogovorjeno, ne moremo zaupati. To ljudje zlahka razumemo, ko je govora o družin-
skih, prijateljskih ali poslovnih odnosih. Občutek elementarne pravičnosti nas (večino-
ma) ne zapusti niti, ko kot posamezniki presojamo dejanja državnih organov, pri čemer je
še posebno pomembno, da se kot pravni subjekti ves čas lahko zanesemo na uveljavljena
pravna pravila, ki nam sporočajo, kakšen je naš položaj in kaj lahko pričakujemo. V druž-
bi, v kateri bi državna oblast arbitrarno posegala v pravice in dolžnosti pravnih subjektov,
pravo ne more opravljati koordinacijske funkcije, saj taki posegi sicer obligatorna druž-
bena pravila slej ko prej napravijo praktično neizvršljiva. Pravno načelo zaupanja v pravo
zato spada med pravna načela, s katerimi sodišča preprečujejo implozijo pravnega reda,
kakršen izhaja iz vsebinskih zahtev pravne države in postopkovnih meril vladavine prava.
misel je referenčno izhodišče doktrine kraljeve božanske pravice, na katero so se sklicevali privrženci
monarhije v angleški državljanski vojni v 17. stoletju.
146 Reid, 2004, str. 93.
151
Jure Spruk – Pravna država in pravno načelo zaupanja v pravo
Za obstoj vsake države je bistveno, da imajo njeni državljani določeno mero zaupanja
v državno oblast, saj zgolj gola prisila ne more zagotoviti družbenega reda in miru. Ko
nekomu zaupamo, vanj projiciramo pozitivna (moralno sprejemljiva) pričakovanja, zato
lahko rečemo, da pravno načelo zaupanja v pravo služi kot orodje, s katerim en del držav-
ne oblasti popravlja poškodovano zaupanje do drugega dela državne oblasti. Dobrobiti
pravne države in vladavine prava so mnoge. Tom Bingham nam skuša naslikati delno
podobo življenja pod režimom, ki te dobrobiti odklanja: nočno trkanje na vrata, nena-
dno izginotje, instrumentalizirano sojenje (angl. show trial), izvajanje genskih poskusov
na zapornikih, izsiljeno priznanje krivde z mučenjem, koncentracijska taborišča, plinske
celice, genocid in etnično čiščenje, sprožanje agresivnih vojn.147 Zaupanje v pravo je del
mozaika pravne države, ki skuša preprečevati našteto in še mnogo več, zato je res bolje,
da »shajamo s koleričnimi sodniki in pohlepnimi odvetniki«,148 kot pa da pristanemo na
nižanje z ustavo in zakoni določenih pravic in svoboščin. Zaupanje je težko pridobiti in
lahko izgubiti, zato lahko zgolj upamo, da bo v imenu pravne države zaupanje v pravo (p)
ostalo družbeno vezivo, saj zaupanje v pravo pomeni predvsem zaupanje v (so)človeka, ki
pravo ustvarja in uporablja. Zaupanje v pravo je bilo v ustavno načelo povzdignjeno kot
pravno varovalo, ki naj brani ta sociološki minimum.
Literatura
Ackerman, B. (1993) We the People. Vol. 1. Cambridge: Harvard University Press.
Aristotel (2002) Nikomahova etika. Ljubljana: Slovenska matica.
Aristotle (1995) Politics. Oxford in New York: Oxford University Press.
Barberis, M. (2011) ‘Pravo in morala danes’, Revus – Revija za ustavno teorijo in filozofijo
prava 16/2011, str. 15–53.
Bellamy, R. (2009) Political Constitutionalism. Cambridge: Cambridge University Press.
Berman, H. (1994) ‘The Origins of Historical Jurisprudence: Coke, Selden, Hale’, The
Yale Law Journal 103, str. 1651–1738.
Bibič, A. (1997) Civilna družba in politični pluralizem. Ljubljana: Fakulteta za družbene
vede Univerze v Ljubljani.
Bickel, A. (1962) The Least Dangerous Branch: The Supreme Court at the Bar of Politics.
New Haven: Yale University Press.
Bingham, T. (2010) The Rule of Law. London: Penguin Books.
Bodin, J. (1992) On Sovereignty. Cambridge: Cambridge University Press.
147 Bingham, 2010, str. 9.
148 Prav tam.
152
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
Cerar, M. (2001) (I)racionalnost modernega prava. Ljubljana: Bonex.
Cerar, M. (2001) Pravo in politika – vprašanje avtonomnosti modernega prava, v: Pravo
in politika (ur. J. Šumič Riha), str. 15–46. Ljubljana: Liberalna akademija.
Cerar, M. (2004) ‘(Ir)rationality of the Constitution’, Archiv für Rechts- und
Sozialphilosophie 90 (2), str. 163–180.
Cerar, M. (2009) (Ne)ideološkost pravne države, v: Pravna država (ur. M. Pavčnik), str.
57–100. Ljubljana: GV Založba.
D‘Amato, A. (2010) ‘Obligation to Obey the Law: A Study of the Death of Socrates’,
Faculty working papers 111, str. 1–23.
Dworkin, R. (1978) Taking Rights Seriously. Cambridge: Harvard University Press.
Dworkin, R. (1985) A Matter of Principle. Cambridge: Harvard University Press.
Dworkin, R. (1986) Law’s Empire. Oxford: Hart Publishing.
Ely, J. H. (1980) Democracy and Distrust: A Theory of Judicial Review. Cambridge:
Harvard University Press.
Fallon, R. (2008) ‘The Core of an Uneasy Case for Judicial Review’, Harvard Law Review
121 (7), str. 1693–1736.
Finnis, J. (2011) Natural Law & Natural Rights (2. izdaja). Oxford: Oxford University
Press.
Fraenkel, E. (2019) Dvojna država. Ljubljana: Založba *cf.
Fuller, L. L. (2015) Moralnost prava. Ljubljana: GV Založba.
Gardner, J. (2012) Law as a Leap of Faith. Oxford: Oxford University Press.
Gargarella, R. (2021) Constitutionalism and the Rule of Law, v: The Cambridge
Companion to The Rule of Law (ur. J. Meierhenrich in M. Loughlin), str. 425–
442. Cambridge: Cambridge University Press.
Grad, F., Kaučič, I., in Zagorc, S. (2016) Ustavno pravo. Ljubljana: Pravna fakulteta
Univerze v Ljubljani.
Green, L. (2012) Introduction, v: The Concept of Law (3. izdaja), str. xv–lv.
Grimm, D. (2016) Constitutionalism. Past, Present, Future. Oxford: Oxford University
Press.
Grossi, P. (2009) Pravna Evropa. Ljubljana: Založba *cf.
Harel, A., in Kahana, T. (2010) ‚The Easy Core Case for Judicial Review‘, Journal of Legal
Analysis 2 (1), str. 227–256.
Harel, A. (2014) Why Law Matters. Oxford: Oxford University Press.
Hart, H. L. A. (2012) The Concept of Law (3. izdaja). Oxford: Oxford University Press.
153
Jure Spruk – Pravna država in pravno načelo zaupanja v pravo
Held, D. (2006) Models of Democracy. London: Polity Press.
Heywood, A. (2012) Political Ideologies. London: Palgrave MacMillan.
Himma, K. E. (2020) Coercion and the Nature of Law. Oxford: Oxford University Press.
Hirschl, R. (2004) Towards Juristocracy. Cambridge: Harvard University Press.
Hobbes, T. (1996) Leviathan. Cambridge: Cambridge University Press.
Hobbes, T. (2006) Človekova narava. Ljubljana: Založba Krtina.
Igličar, A. (2012) Pogledi sociologije prava. Ljubljana: GV Založba.
Kantorowicz, H. (2020) Boj za pravno znanost. Ljubljana: GV Založba.
Kaufmann, A. (1994) Uvod v filozofijo prava. Ljubljana: Cankarjeva založba.
Kelly, J. M. (1992) A Short History of Western Legal Theory. Oxford: Oxford University
Press.
Kelsen, H. (2016) Kaj je pravičnost. Ljubljana: GV Založba.
Kletzer, C. (2018) The Idea of a Pure Theory of Law. Oxford, London: Hart Publishing.
Kranjc, J. (2006) Latinski pravni reki. Ljubljana: GV Založba.
Kresal, B. (2010): Socialna država, v: Komentar ustave Republike Slovenije (ur. L. Šturm),
str. 90–99. Kranj: Fakulteta za državne študije.
Krygier, M. (2021) Democracy and the Rule of Law, v: The Cambridge Companion to The
Rule of Law (ur. J. Meierhenrich in M. Loughlin), str. 406–424. Cambridge:
Cambridge University Press.
Lanni, A. (2021) Classical Athens’ Radical Democratic ‚‘Rule of Law’, v: The Cambridge
Companion to The Rule of Law (ur. J. Meierhenrich in M. Loughlin), str. 25–
38. Cambridge: Cambridge University Press.
Locke, J. (2010) Dve razpravi o oblasti. Pismo o toleranci. Ljubljana: Založba Krtina.
MacCormick, N. (2007) Institutions of Law. An Essay in Legal Theory. Oxford: Oxford
University Press.
Macpherson, C. B. (2012) The Life and Times of Liberal Democracy. Oxford: Oxford
University Press.
Marmor, A. (2010) The Ideal of the Rule of Law, v: A Companion to Philosophy of Law
and Legal Theory (D. Patterson), str. 666–674. New York in London: Wiley-
Blackwell.
Meierhenrich, J. (2021) Rechtsstaat versus the Rule of Law, v: The Cambridge Companion
to The Rule of Law (ur. J. Meierhenrich in M. Loughlin), str. 39–67.
Matteucci, N. (1999) Novoveška država. Izrazoslovje in pota. Ljubljana: Fakulteta za druž-
bene vede Univerze v Ljubljani.
154
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
Merryman, J. H., in Perez-Perdomo, R. (2018) The Civil Law Tradition. An Introduction
to the Legal Systems of Europe and Latin America (3. izdaja). Stanford: Stanford
University Press.
Miličić, V. (1998) ‘Pravna država’, Politička misao xxxv (3), str. 148–157.
Novak, A. (2011) Alkimija prava: Ronald Dworkin in sodnikovo ustvarjanje pravičnosti,
v: Izbrane razprave (ur. A. Novak), str. 11–92. Ljubljana: GV Založba.
Novak, A. (2013) Anglo-ameriška pravnofilozofska misel, v: Uvod v filozofijo prava (2.
spremenjena in dopolnjena izdaja), str. 215–306. Ljubljana: GV Založba.
Novak, A. (2015) Pravo, vtkano v naravo človeka in družbe, v: Moralnost prava (ur. A.
Novak), str. 17–69. Ljubljana: GV Založba.
Novak, A. (2015) ‘Imago iudicis, štiri podobe iz idejne zgodovine sojenja’, Zbornik znan-
stvenih razprav 75, str. 67–101.
Novak, A. (2020) Tvegan kopernikanski obrat. Kantorowiczev Boj za pravno znanost in
svobodnopravno gibanje, v: Boj za pravno znanost (ur. A. Novak), str. 11–60.
Ljubljana: GV Založba.
Pavčnik, M. (2007) Teorija prava (3. razširjena, spremenjena in dopolnjena izdaja).
Ljubljana: GV Založba.
Pavčnik, M. (2009) Narava pravne države in njene prvine, v: Pravna država (ur. M.
Pavčnik), str. 29–55. Ljubljana: GV Založba.
Pavčnik, M. (2013) Argumentacija v pravu (3. spremenjena in dopolnjena izdaja).
Ljubljana: GV Založba.
Pavčnik, M. (2015) Čista teorija prava kot izziv. Ljubljana: GV Založba.
Perenič, A. (1981) Relativna samostojnost prava. Ljubljana: Center za samoupravno nor-
mativno dejavnost.
Pitamic, L. (2019) Pravo in revolucija. Ljubljana: GV Založba.
Platon (1997) Laws, v: Plato. Complete Works (ur. J. M. Cooper), str. 1318–1616.
Indianapolis in Cambridge: Hackett Publishing Company.
Postema, G. (1996) Law’s Autonomy and Public Practical Reason, v: The Autonomy of
Law. Essays on Legal Positivism (ur. R. P. George), str. 79–118.
Raz, J. (1980) The Concept of a Legal System. Oxford: Oxford University Press.
Raz, J. (2009) Authority of Law. Oxford: Oxford University Press.
Raz, J. (2009) Between Authority and Interpretation. Oxford: Oxford University Press.
Reid, J. P. (2004) Rule of Law. The Jurisprudence of Liberty in the Seventeenth and Eighteenth
Centuries. DeKalb: Northern Illinois University Press.
Reinhard, W. (2017) Zgodovina moderne države. Ljubljana: Založba Krtina.
155
Jure Spruk – Pravna država in pravno načelo zaupanja v pravo
Rundle, K. (2021) The Morality of the Rule of Law: Lon L. Fuller, v: The Cambridge
Companion to The Rule of Law (ur. J. Meierhenrich in M. Loughlin), str. 186–
201. Cambridge: Cambridge University Press.
Sajó, A., in Uitz, R. (2017) The Constitution of Freedom. An Introduction to Legal
Constitutionalism. Cambridge: Cambridge University Press.
Schauer, F. (2015) The Force of Law. Cambridge: Harvard University Press.
Shapiro, S. (2011) Legality. Cambridge in London: The Belknap Press of Harvard
University Press.
Soper, P. (1996) Law’s Normative Claims, v: The Autonomy of Law. Essays on Legal
Positivism (ur. R. P. George), str. 215–248.
Spruk, J. (2021) ‘Ideološka podstat vladavine prava’, Teorija in praksa 58 (4), str. 1030–
1047.
Stammler, R. (1923) ‘The Idea of Justice’, University of Pennsylvania Law Review 71 (4),
str. 303–317.
Stone Sweet, A. (2000) Governing With Judges. Oxford: Oxford University Press.
Šturm, L. (2010) Pravna država, v: Komentar ustave Republike Slovenije (ur. L. Šturm),
str. 52–90. Kranj: Fakulteta za državne študije.
Tamanaha, B. (2007) ‘A Concise Guide to the Rule of Law’, Legal Studies Research Paper
Series, str. 1–20.
Tamanaha, B. (2021) Functions of the Rule of Law, v: The Cambridge Companion to The
Rule of Law (ur. J. Meierhenrich in M. Loughlin), str. 221–236. Cambridge:
Cambridge University Press.
Thorley, J. (1998) Atenska demokracija. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče
Ljubljana.
Tuck, R. (1998) Natural Rights Theories (ponatis iz 1979). Cambridge University Press.
Tushnet, M. (1999) Taking the Constitution Away from the Courts. Princeton, New Jersey:
Princeton University Press.
Van Creveld V. (1999) The Rise and Decline of the State. Cambridge: Cambridge
University Press.
Vilfan, S. (1991) Uvod v pravno zgodovino. Ljubljana: Uradni list.
Waldron, J. (2006) ‘The Core of the Case Against Judicial Review’, The Yale Law Journal
115, str. 1346–1406.
Zupančič, B. M. (1995) Prvine pravne kulture. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede
Univerze v Ljubljani.
Zupančič, B. M. (2016) ‘Of Rights and of Privileges: The Morality of Duty vs. The
Morality of Aspiration’, Boston University International Law Journal 34, str.
211–232.
157
To delo je ponujeno pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Brez predelav 4.0 Mednarodna.
Content on this publication is licensed under a Creative Commons Attribution-NoDerivatives 4.0 International licence.
(http://creativecommons.org/licenses/by-nd/4.0/)
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
LjubLjana Law Review, voL. LXXXii, 2022
Izvirni znanstveni članek / Scientific article
UDK / UDC: 347.962.6:061.1EU
DOI: 10.51940/2022.1.157-185
Danaja Lipič Plohl * in Aleš Ferčič **
Evropski koncept neodvisnega sodstva
in kvantifikacija formalne neodvisnosti
sodstva v izbranih državah Evropske unije
1. Uvod
Neodvisnost sodišč in sodnikov oziroma sodstva1 je element moderne ustave in drža-
ve.2 Moderna država je med drugim demokratična, socialna in pravna, vendar ti atributi
niso samoumevni. Ker ne gre za stabilno stanje, se je za njihov obstoj treba nenehno
truditi. Povedano drugače, pasivnost na tem področju prej ali slej vodi v razkrajanje po-
membnih civilizacijskih dosežkov. Sodstvo v sistemu moderne države primarno3 rešuje
spore in opravlja nadzorno funkcijo,4 s čemer v praksi deluje kot najpomembnejši varuh
pravic posameznikov.
* Magistrica prava, sodniška pripravnica pri Višjem sodišču v Mariboru.
** Doktor pravnih znanosti, izredni profesor na Pravni fakulteti Univerze v Mariboru.
1 Beseda sodnik je v nadaljevanju uporabljena za žensko in moško slovnično obliko. Hkrati pou-
darjava, da je strogo gledano mogoče razlikovati med sodstvom (veja oblasti), sodiščem (organ) in
sodnikom (funkcionar). Ustava RS vsebuje vse tri pojme, v tem prispevku pa je pretežno uporabl-
jen prvi navedeni pojem, ki vključuje druga dva, pri čemer gre za funkcionalno celoto. Če pravna
ureditev zagotavlja neodvisnost sodišč, to vpliva na neodvisnost sodnikov in obratno (glej CM/
Rec(2010)12), širše gledano pa gre za neodvisnost sodstva. Kot je bilo že omenjeno, pa je treba upoš-
tevati, da je sodnik osnovni element sodstva, in nadalje, da je veriga močna toliko, kolikor je močan
njen najšibkejši člen.
2 V Ustavi RS je neodvisnost sodišč in sodnikov določena tako eksplicitno kot tudi implicitno.
Eksplicitno je ta neodvisnost določena v 23. in 125. členu, implicitno pa na primer v 2., 3., 126.,
129., 132., 133., 134., 165., 166. in 167. členu Ustave RS.
3 Ko v nadaljevanju posebej izpostaviva nekatere dejavnosti sodstva, s tem ne želiva zmanjševati po-
mena preostalih, ki niso posebej omenjene.
4 Mišljena je predvsem ustavnost in zakonitost v širšem smislu in nasploh varstvo pravne države.
Sodstvo, kot ga razumeva v tem prispevku, zajema vsa sodišča.
6
158
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
Z mislijo na navedeno je v zadnjem času tudi v strokovnih krogih precej aktualno
vprašanje neodvisnega sodstva, zlasti v nekaterih vzhodnoevropskih državah.5 Zato sva
opravila raziskavo, s katero sva kvantificirala formalno (de iure)6 neodvisnost sodstva v
petih izbranih državah (tj. v Hrvaški, Madžarski, Nemčiji, Poljski in Sloveniji), da bi na
tej podlagi ugotovila, kakšne so v teh državah razmere na obravnavanem področju. Kot
je pojasnjeno v metodološkem delu, sva prej navedene države izbrala načrtno.
V nadaljevanju je najprej pojasnjen metodološki vidik raziskave, sledi prikaz evrop-
skih standardov za zagotavljanje neodvisnega sodstva (evropski koncept neodvisnega sod-
stva), na podlagi katerih je opravljena primerjava ustavnih in zakonskih ureditev izbranih
držav članic, glavne ugotovitve pa so predstavljene v sklepu.
2. Metodološki vidik raziskave
Izhajajoč iz narave raziskave sva uporabila klasične znanstvenoraziskovalne metode,
značilne za področje prava, zlasti normativno-dogmatično, aksiološko in primerjalno-
pravno,7 kot je pojasnjeno v nadaljevanju.
V okviru raziskave sva upoštevala predhodne raziskave na obravnavanem področju,8
vključno z njihovimi mejami. Nekatere raziskave namreč upoštevajo le ustavne ureditve,
nekatere pa sicer upoštevajo tudi zakonske ureditve, vendar se omejujejo na posamezen
vidik neodvisnosti sodstva, na primer na status in vlogo sodnega sveta ali stanovskih
organizacij. Drugače kot to v najini raziskavi upoštevava ustavne in zakonske ureditve
izbranih držav, ki niso omejene na posamezen vidik te neodvisnosti, temveč se nanašajo
5 Glej na primer Gutmann in Voigt (2018); Larsson in Naurin (2016); Coman (2014); Bobek
(2008); Koslosky (2009).
6 Mišljena je formalna neodvisnost sodišč oziroma sodnikov, kot je določena v opazovani pravni ure-
ditvi. Formalno neodvisnost razumeva kot izhodišče ali načeloma dober približek dejanske (de facto)
neodvisnosti. Slednje v prispevku ne obravnavava. Tudi sicer je v teoriji to na široko sprejet pristop,
zlasti glede na to, da niti z analizo dejanske neodvisnosti (ki je precej subjektivna) ne bi mogli priti
do absolutnega rezultata, temveč samo do relativne ocene stanja. V tem pogledu se zavedava mej
oziroma omejitev najine raziskave in sklepov.
7 Manj pa sociološko in zgodovinsko oziroma razvojno metodo, čeprav to ne pomeni, da sta bili v
celoti prezrti. Tako je bila na primer razvojna metoda upoštevana v okviru preučevanja nastanka
evropskih pravnih standardov, ki se nanašajo na zagotavljanje neodvisnega sodstva, nisva pa opravila
razvojne analize nacionalnih ureditev, tj. analize, ki bi pokazala, ali oziroma kako se je pravna ure-
ditev v posamezni državi spremenila v opazovanem obdobju, na primer po spremembi politične in
gospodarske ureditve, po vstopu države v Svet Evrope in Evropsko unijo. To je smiselno opraviti v
prihodnje. Ob rob prej navedenemu zaradi preglednosti poudarjava, da sva se v nekaterih pogledih
in pristopih zgledovala po članku o evalvaciji formalne neodvisnosti nacionalnih regulativnih teles
v energetskem sektorju Evropske unije in širše; glej Ferčič (2022).
8 Glej na primer Hayo in Voigt (2014); Linzer in Staton (2015); Šipulová idr. (2022); Feld in Voigt
(2003).
159
Danaja Lipič Plohl, Aleš Ferčič – Evropski koncept neodvisnega sodstva in
kvantifikacija formalne neodvisnosti sodstva v izbranih državah Evropske unije
na vse identificirane vidike neodvisnosti sodstva v izbranih državah, pri čemer so pravni
standardi oziroma merila, glede na katere presojava izbrane pravne ureditve, izpeljani iz
dokumentov Sveta Evrope ter prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) in
Sodišča Evropske unije.9
V tem pogledu najin prispevek ponuja vpogled v aktualno stanje na obravnavanem
področju. V teoriji nisva zasledila raziskave, ki bi se z najino ujemala v vseh prej navede-
nih parametrih.
Za potrebe kvantifikacije formalne neodvisnosti sodstva izbranih držav sva upoštevala
standarde Sveta Evrope in Evropske unije, iz katerih sva sestavila vprašalnik (test), ki je
objavljen v prilogi tega prispevka.
Zavedava se, da se je pri oblikovanju testa neodvisnosti nemogoče izogniti subjektiv-
nosti, zlasti pri določitvi meril neodvisnosti in ponderjev ter razlagi relevantnih pravnih
aktov. Vendar sva se trudila kar najbolj težiti k objektivnosti, in sicer tako, da sva merila
določila glede na prej omenjene dokumente in pravne akte v okviru Sveta Evrope in
Evropske unije, da sva vrednosti posameznih možnosti določila izključno na skali med 0
in 1 ter linearno10 in da sva se izognila ponderiranju možnosti, razen v primeru ekscesov
na področju neodvisnosti,11 ki po najinem mnenju samodejno izključijo neodvisnost
sodstva,12 in da sva se pri razlagi relevantnih ustavnih in zakonskih besedil naslonila na
sodno prakso, subsidiarno pa na prevladujoča stališča v teoriji. Tako sva sledila ustaljene-
mu pristopu, ki se na obravnavanem področju uporablja v pravni teoriji.
Če sva pri uporabi testa ugotovila, da pravna ureditev glede posameznega standarda v
opazovani državi ni ustrezala v celoti nobeni od predvidenih možnosti, sva upoštevala mož-
nost, ki je bila vsebinsko najbližja. Če pa je v posameznem primeru deloma ustrezala eni
deloma drugi, sva upoštevala delež ustreznosti. Kjer je bilo namreč mogoče uporabiti dve
enakovredni možnosti, sva upoštevala aritmetično sredino, če pa je bila ustreznost asimetrič-
na, sva to upoštevala tako, da sva sicer upoštevala obe možnosti, vendar v ustreznem deležu.
Najprej sva opravila predhodni test, s katerim sva v opazovanih pravnih ureditvah
želela preveriti, ali obstajajo razlogi za samodejno izključitev neodvisnosti sodstva. Ta
pristop sva uporabila, ker bi se sicer lahko zgodilo, da bi posamezni posegi v neodvisnost,
ki so po svoji naravi taki, da zaradi njihovega obstoja v državi ne obstaja neodvisno sod-
stvo, sicer nekoliko znižali agregatni rezultat, kot sledi, ne bi pa pokazali realnega stanja
9 Pravne standarde neodvisnega sodstva je mogoče neposredno ali posredno najti tudi v praksi nacio-
nalnih sodišč. Glej na primer obrazložitev Ustavnega sodišča RS v zadevah U-I-60/06, U-I-20/07
in U-I-159/08, vendar sva se namenoma omejila na naddržavno raven.
10 Z upoštevanjem števila možnosti, in sicer v primeru dveh možnosti: 0 in 1, v primeru treh možnosti:
0, 0,5 in 1, v primeru štirih možnosti: 0, 0,33, 0,67 in 1 (pri čemer sva 1/3 zaokrožila na 0,33;
2/3 pa na 0,67), v primeru petih možnosti: 0, 0,25, 0,50, 0,75 in 1, itd.
11 Praviloma so mišljeni sistemski ukrepi, ne posamezne slabe prakse.
12 Za ta namen sva uporabila predhodni test, kot je pojasnjeno v nadaljevanju.
160
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
v sodstvu. V množici vseh upoštevanih pravnih standardov oziroma meril bi namreč
njihov rezultatski učinek umetno razvodenel.13
Posledično je agregatni rezultat testa neodvisnosti izračunan šele po tem, ko se ugo-
tovi, da v opazovani nacionalni pravni ureditvi ni prej omenjenih ekscesov, pri čemer se
izračuna, kot sledi:
( )
=
( ) … ( )
S tako izračunanim agregatnim rezultatom dobimo kvantifikacijo formalne neodvi-
snosti sodstva v opazovanih državah Evropske unije (to so Hrvaška, Madžarka, Nemčija,
Poljska in Slovenija),14 pri čemer je najboljši možen agregatni rezultat, ki kaže idealno
formalno neodvisnost sodstva, dosežen v primeru vrednosti 1, najslabši pa v primeru
vrednosti 0.15
3. Evropski koncept neodvisnega sodstva
Evropski koncept neodvisnega sodstva, ki ga uporabljava kot izhodišče najine razi-
skave, določajo pravni standardi, izpeljani iz dokumentov oziroma pravnih aktov Sveta
Evrope ter sodne prakse ESČP in Sodišča EU.
Glede tega poudarjava zlasti:
– priporočilo Odbora ministrov Sveta Evrope CM/Rec(2010)12;16
13 Problem razvodenelosti lahko nastopi tudi v primeru, če se v test vključujejo irelevantna vprašanja ali
možnosti, ali če se te umetno delijo. Pri oblikovanju testa sva se temu poskušala izogniti.
14 Tukaj so države navedene po abecednem vrstnem redu. Izbrane so načrtno. Nemčija je izbrana kot
predstavnica germanske pravne družine, kot država s tradicijo in dolgoletnim članstvom v Evropski
uniji in Svetu Evrope (vključno s Konvencijo o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah).
Poljska in Madžarska sta izbrani, ker se v zadnjem času v pravnih krogih najpogosteje omenjata
kot državi članici Evropske unije, ki sta na področju sodstva izvedli nekatere (potencialno) sporne
prakse, kar sva v tem prispevku želela preveriti. Hrvaška je izbrana kot država, ki ima podobno
polpreteklo zgodovino kot Slovenija in je tudi v številnih drugih pogledih primerljiva s Slovenijo.
In končno, Slovenija je seveda tista, ki naju po naravi stvari najbolj zanima, vendar bi zgolj z analizo
razmer na področju slovenskega sodstva izvedela premalo o tem, kje so naše prednosti ali slabosti
glede na nekatere druge države oziroma njihova sodstva.
15 Pod predpostavko, da že v predhodnem testu ni bilo ugotovljenega ekscesa na področju neodvisnos-
ti sodstva.
16 Dostopno na povezavi . Glede tega je primerno omeniti, da je to priporočilo pravzaprav po-
sodobljena različica predhodnega priporočila R(94)12, ki ga tukaj omenjava, ker primerjava obeh
priporočil pokaže razvoj pravnih standardov neodvisnosti sodstva.
161
Danaja Lipič Plohl, Aleš Ferčič – Evropski koncept neodvisnega sodstva in
kvantifikacija formalne neodvisnosti sodstva v izbranih državah Evropske unije
– dokumente Beneške komisije, kot sta Evropski standardi neodvisnosti sodstva17 in
Poročilo o sodniškem imenovanju;18
– mnenja Posvetovalnega sveta evropskih sodnikov, kot so Mnenje št. 1,19 Mnenje št. 220
in Mnenje št. 3;21
– Evropska listina o zakonski ureditvi položaja sodnikov;22
– sodbe ESČP;23
– sodbe Sodišča Evropske unije.24
Iz navedenih dokumentov oziroma pravnih aktov je mogoče izpeljati več vsebinskih
sklopov. Priporočilo Odbora ministrov Sveta Evrope CM/Rec(2010)12, ki vsebuje naj-
več standardov,25 na primer vsebuje osem poglavij:
– splošni vidiki: področje uporabe priporočil, splošno o neodvisnosti sodstva in razlo-
gih, da se jo varuje, ter formalna raven tega varstva;
– zunanja neodvisnost;
17 Dostopno na povezavi .
18 Dostopno na povezavi .
19 Dostopno na povezavi in .
20 Dostopno na povezavi .
21 Dostopno na povezavi . Pri analizi sva se opirala na ta tri mnenja;
Posvetovalni svet evropskih sodnikov je doslej izdal 24 mnenj, dostopnih na .
22 Dostopno na povezavi .
23 Glej zlasti sodbe ESČP v zadevah Reczkowicz proti Poljski, št. 43447/19 z dne 22. julija 2021,
ECLI:CE:ECHR:2021:0722JUD004344719; Xero Flor w Polsce sp. z o.o. proti Poljski, št. 4907/18
z dne 7. maja 2021, ECLI:CE:ECHR:2021:0507JUD000490718; in Guðmundur Andri Ástráðsson
proti Islandiji, št. 26374/18 z dne 2. decembra 2020, ECLI:CE:ECHR:2020:1201JUD002637418.
24 Glej zlasti sodbe Sodišča EU v zadevah C-487/19 W. Ż. (and des affaires publiques de la Cour
suprême - nomination) z dne 6. oktobra 2021, ECLI:EU:C:2021:798; C-430/21 RS (Effet des
arrêts d’une cour constitutionnelle) z dne 22. februarja 2022, ECLI:EU:C:2022:99; C-896/19
Repubblika z dne 20. aprila 2021, ECLI:EU:C:2021:311; C-272/19 Land Hessen z dne 9. juli-
ja 2020, ECLI:EU:C:2020:535; C-274/14 Banco de Santander z dne 21. januarja 2020, ECLI:
EU:C:2020:17; C-619/18 Komisija proti Poljski (Neodvisnost vrhovnega sodišča) z dne 24. junija
2019, ECLI:EU:C:2019:531; C-83/19 Asociaţia „Forumul Judecătorilor din România“ z dne 18.
maja 2021, ECLI:EU:C:2021:393; C-192/18 Komisija proti Poljski (Neodvisnost splošnih sodišč) z
dne 5. novembra 2019, ECLI:EU:C:2019:924; C-791/19 Komisija proti Poljski (Régime discipli-
naire des juges) z dne 15. julija 2021, ECLI:EU:C:2021:596; C-286/12 Komisija proti Madžarski z
dne 6. novembra 2012, ECLI:EU:C:2012:687.
25 Obstajajo primeri, ko to priporočilo ne vsebuje standarda, ki ga vsebuje kateri od preostalih na-
vedenih dokumentov, vendar je takih primerov razmeroma malo, večinoma je obratno, zato ga je
mogoče obravnavati kot izhodišče.
162
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
– notranja neodvisnost:
– sodni svet;
– neodvisnost, učinkovitost in viri: splošne določbe, viri, alternativno reševanje sporov,
sodna uprava, ocena dela, mednarodna razsežnost;
– status sodnikov: izbira in kariera, trajen mandat, plačilo, izobraževanje in ocenjevanje;
– dolžnosti in odgovornost: dolžnosti, odgovornost in disciplinski postopki ter etika.
Ta poglavja so uporabljena kot izhodišče za vprašalnik oziroma test neodvisnosti, ki
je zaradi preglednosti vključen kot priloga. Mišljeno je, da se uporabi za vse organe in
osebe, ki opravljajo sodno funkcijo, torej za vsa (nacionalna) sodišča, vključno z ustav-
nim sodiščem, in za vse sodnike, načeloma tudi za neprofesionalne sodnike oziroma tako
imenovane sodnike porotnike, razen če je ta možnost v prispevku izrecno izključena ali
če iz okoliščin nekega primera izhaja, da uporaba posameznih standardov zanje ni pri-
merna ali smiselna.
Primerjava pravni standardov, ki skupaj tvorijo tako imenovani evropski koncept ne-
odvisnega sodstva, pa ne pokaže le razlik glede pripadnosti posameznim prej navedenim
vsebinskim sklopom, temveč tudi različen pomen, saj so nekateri standardi taki, da je v
primeru, če niso izpolnjeni, usodno prizadeta neodvisnost sodstva, nekateri pa so taki,
da znižajo raven neodvisnosti, vendar ne pod raven, ki mora biti dosežena, da sploh go-
vorimo o (zadostni) neodvisnosti.26
V tem prispevku je to upoštevano na način, da je prva skupina standardov upoštevana
v okviru predhodnega presejalnega testa, druga skupina standardov pa v okviru nadalj-
njega oziroma osrednjega testa. Slednji je zaradi zagotavljanja preglednosti v prispevek
vključen kot priloga, kar je tudi sicer običajna praksa v teoriji, tukaj pa je ponujen njegov
oris oziroma pregled bistvenih poudarkov, ki so zato bralcu ponujeni pred predhodnim
presejalnim testom, da bi se tudi tako v tem poglavju poudaril prav slednji.
Kot je razvidno iz priloge, osrednji test neodvisnosti sodstva vsebuje dvaintrideset
parametrov v obliki vprašanj z odgovori, ki so jim pripisane vrednosti med nič (slabe
prakse) in ena (dobre prakse) ter vmesne vrednosti, ki gravitirajo proti slabim ali dobrim
praksam. Najprej se preverja ustavni pravni okvir sodstva, pravzaprav njegova vsebina in
natančnost. Zaželeno je, da je načelo o neodvisnosti sodstva določeno v ustavi, skupaj
z elementi, ki so bistveni za neodvisnost sodstva. Mišljena je predvsem organizacija in
pristojnosti sodstva, trajen sodniški mandat, njegova pridobitev in prenehanje ter vsebi-
na (neodvisno odločanje, vezano na ustavo in zakon), nezdružljivost sodniške funkcije z
drugimi funkcijami in dejavnostmi, sodniška imuniteta ter položaj in pristojnosti sod-
nega sveta. Slednjemu test tudi sicer namenja veliko pozornosti, saj vsebuje več vprašanj,
ki razkrijejo podrobnosti o njegovem položaju in pristojnostih (struktura in postopek
imenovanja predsednika in članov, njegova vloga pri izvolitvi in prenehanju sodniškega
mandata ter disciplinskih ukrepih zoper sodnike). Poseben sklop vprašanj se nanaša na
26 Upoštevamo, da je v sistemu delitve oblasti možna le relativna neodvisnost sodstva.
163
Danaja Lipič Plohl, Aleš Ferčič – Evropski koncept neodvisnega sodstva in
kvantifikacija formalne neodvisnosti sodstva v izbranih državah Evropske unije
sodniški mandat, zlasti na njegovo trajnost, postopek pridobitve in prenehanja, vključno
z disciplinskim in kazenskim postopkom, ter vsebino sodniškega mandata oziroma funk-
cije. V okviru slednje je glavna pozornost na zagotavljanju izključne pristojnosti sodstva
za sojenje in preprečevanju omejevanja ali posegov, pravnih ali dejanskih, v to pristoj-
nost. Sem med drugim spada dodeljevanje in odvzem zadev, premeščanje in varnost sod-
nikov. Mišljena je materialna ozirom socialna varnost sodnikov, kakor tudi zagotavljanje
njihove siceršnje varnosti na delovnem mestu in (po potrebi) zunaj njega. In končno, test
presoja tudi obstoj in vsebino etičnih pravil, ki vežejo sodnike (kodeks sodniške etike).
Kot že rečeno, gre v obravnavanih primerih za parametre, ki so sicer pomembni za za-
gotavljanje neodvisnega sodstva, vendar zanj niso usodni na način, da bi že nedoseganje
posameznega parametra samodejno izključilo možnost zagotavljanja želene neodvisnosti.
Nasprotno pa se v nadaljevanju tega razdelka v okviru predhodnega presejalnega testa
ukvarjava s parametri oziroma standardi, ki so pogoj sine qua non za neodvisnost sodstva.
Mišljeni so torej najosnovnejši pogoji, ki se nam danes prevladujoče zdijo nujni, kar
je dobro, medtem ko bi bilo slabo, če bi se nam zdeli samoumevni, ker še zdaleč niso;
ravno nasprotno, zanje se je treba ves čas truditi in se ogniti skušnjavam populizma ter
iracionalnega oblastnega ukrepanja. Če torej pravna ureditev sodstva opazovane države
ne dosega zahtevanih temeljnih standardov, se posledično šteje, da zagotovo ne zagotavlja
formalne neodvisnosti sodstva oziroma vsaj ne dovolj. Glede tega je najprej smiselno
poudariti, da mora biti sodstvo države v ustavni ureditvi organizirano kot posebna veja
javne oblasti, torej poleg zakonodajne in izvršilne, ne znotraj njiju, upoštevaje sistem
zavor in ravnovesij. Organizacija, pristojnost, delovanje in nadzor sodišč morajo biti v
naprej določene, in to tako, da se z ničemer ne obide oziroma razvrednoti prej navedeni
imperativ delitve javne oblasti in se učinkovito zagotovi spoštovanje vseh prvin vladavine
prava oziroma pravne države.27 Sodišča28 morajo biti organizirana kot oblastni (državni)
organi za izvajanje sodne oblasti,29 ki jo opravljajo po v naprej določenih ustavnih oziro-
ma ustavno skladnih zakonskih pravilih. Za izvajanje sodne oblasti morajo biti pristojna
27 Ta imperativ med drugim zahteva objektivnost pogojev in postopka izvolitve oziroma imenovanja
sodnikov. Če bi namreč neka politična skupina skozi izvršilno in/ali zakonodajno vejo oblasti izvedla
»politično čistko«, skratka, da bi dosegla prenehanje sodniškega mandata politično drugače mislečih
sodnikov in ga podelila »izbrancem«, tj. tistim, ki so voljni izvajati politično agendo, potem bi ta
politična skupina lahko dosegala svoje politične, pravzaprav strankarske cilje brez naknadnega vple-
tanja v delo sodnikov, saj bi ti že sami po sebi delovali tako, kot se od njih pričakuje. Meniva, da ta,
sicer skrajna situacija, pokaže nujnost predhodnega testa, saj bi sicer lahko dobili izkrivljen rezultat.
28 Posebna oziroma specializirana nacionalna sodišča, kot je na primer upravno sodišče, so načeloma
dopustna. Drugače velja glede vojaških sodišč, ki morajo biti podvržena strogim omejevalnim po-
gojem.
29 Sodna funkcija je tukaj mišljena v širšem smislu, saj ne zajema le reševanja sporov med dvema ali
več strankami, temveč vključuje vsaj še presojo ustavnosti in zakonitosti. V sodno funkcijo lahko
spadajo še druge pristojnosti, kot je na primer odločanje v nepravdnih postopkih, vendar hkrati
opozarjava, da bi lahko pod določenimi pogoji vsaj nekatere nepravdne postopke opravljali upravni
164
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
izključno sodišča,30 kar pa hkrati pomeni, da druga veja oblasti oziroma oblastni organi,
ki spadajo vanjo, ne smejo tako ali drugače posegati v sprejem odločitev v konkretnih
zadevah, tj. v vsebino posamičnih pravnih aktov. Sodniki morajo biti pri opravljanju
sodniške funkcije neodvisni, vezani na ustavo in zakon. Vsebinsko presojanje njihovih
odločitev, ki se kažejo v posamičnih pravnih aktih, se izvaja le na podlagi pravnih sredstev
v okviru instančno strukturiranega sistema sodišč.31 Pravna ureditev mora vsebovati do-
ločbe, ki prej navedeno jasno zahtevajo, in za primer kršitev določiti učinkovite sana-
cijske ukrepe ter pravne posledice za kršitelja. Ob prej navedenem so nedopustni tudi
dejanski posegi v sprejemanje odločitev oziroma delovanje sodišč, ki jih pravna ureditev
sicer ne zahteva, jih pa dopušča, ker ne vsebuje zahtev po določenih standardih, ker jih
določa preveč ohlapno ali/in ker ne določa učinkovitih sanacijskih ukrepov in pravnih
posledic za kršitelja. Problematični so torej tudi primeri, ko je v formalnem smislu, tj. po
črki zakona, odločanje v konkretnem primeru sicer prepuščeno sodišču oziroma sodniku,
dejansko pa ni tako. Najbolj tipičen primer so pritiski ali celo razrešitev sodnikov, ki se
upirajo izvajanju politične agende, pod pretvezo razlogov, ki jih ni ali so neutemeljeni.
Vrhunec takega delovanja je resignacija sodnikov, skratka, njihova uklonitev in prila-
goditev v smislu »samocenzure«. Čeprav v slednjem primeru ni posebnih pritiskov, ker
niti niso več potrebni, bi bilo zmotno oceniti, da je vse v najlepšem redu. Če bi namreč
sprejeli to logiko, bi dali legitimnost vsem (predhodnim) pritiskom. Prav tako je kot
primer nedopustne prakse treba poudariti kadrovanje, s katerim se doseže imenovanje
sodnikov, ki so nekritično voljni izvajati politično agendo, zato političen pritisk nanje
sploh ni potreben. Vse to je še zlasti problematično, če se vrši na ustavnem ali/in vrhov-
nem sodišču. Ob rob temu je treba poudariti, da je zunanji nadzor nad sodstvom sicer
dopusten, vendar samo tako, da se ne poseže v prej navedeno.32 Poenostavljeno gledano
se zunanji nadzor nad sodišči omejuje na upravno-tehnične vidike, vsebinski vidiki, to-
rej odločanje v posameznih zadevah, pa morajo ostati čisto nedotaknjeni, ker spadajo v
izključno pristojnost sodišč.
Pravkar navedeni temeljni standardi neodvisnega sodstva so sicer pristna ustavna ma-
terija, vendar to ne pomeni, da morajo biti podrobno urejeni v ustavi. Možna je zakon-
organi ali nosilci javnih pooblastil, ne da bi pri tem šlo za poseg v delitev oblasti, seveda pa je to
stvar odločitve posamezne države.
30 Mišljena so zlasti nacionalna sodišča, možno pa je, da se z mednarodno pogodbo določi pristojnost
sodišč, ki so organizirana na nadnacionalni ravni in jih morajo nacionalna sodišča ter drugi državni
organi upoštevati kot sestavni del nacionalne sodne oblasti, pravzaprav kot vrhovni del te oblasti.
Glede tega je treba omeniti predvsem Sodišče EU in ESČP.
31 Glede na prej navedeno o vlogi nacionalnega ustavnega sodišča in mednarodnih sodišč je treba
upoštevati tudi možnost sprožitve postopkov pred temi sodišči.
32 Glede tega je treba opozoriti, da nadzorstvena pritožba ni pravno sredstvo, temveč instrument
pospešitve, ki se uporabi, če stranka meni, da se postopek zavlačuje oziroma neutemeljeno odlaša s
sprejemom odločitve.
165
Danaja Lipič Plohl, Aleš Ferčič – Evropski koncept neodvisnega sodstva in
kvantifikacija formalne neodvisnosti sodstva v izbranih državah Evropske unije
ska konkretizacija, ki zapolni primeren ustavni okvir. V tem primeru zakonodajna veja
oblasti ne deluje samovoljno, temveč »le« konkretizira ustavo, glede tega pa je podvržena
objektivni ustavni sodni presoji. Vendar je tukaj primerno opozoriti, da je žal vse mogoče
zlorabiti, tudi prej opisani sistem.33 Zamisliti si je namreč mogoče, da ima v parlamentu
ustavno večino ena sama politična stranka, ki deluje mimo načel demokratične in pravne
države, ki za povrh kadruje na ustavnem sodišču, tako da najprej odvzame mandat vsem
ustavnim sodnikom, nato pa ga podeli samo tistim, ki bodo dosledno izvajali politično
agendo, ki je pravzaprav agenda te vladajoče politične stranke.34 Smiselno enak scenarij si
je mogoče zamisliti tudi glede vrhovnega sodišča in sodnega sveta. Ta vidik sva zato upo-
števala tudi v najini presoji, prav tako pa sva bila pozorna na primere, ki sicer niso tako
skrajni, kot so prej opisani, vendar kljub temu izvršilni veji oblasti zagotavljajo moč, ki je
ta ne bi imela, če bi bil v državi dosledno uporabljen klasičen sistem zavor in ravnovesij.
Nesorazmerna moč izvršilne veje oblasti je v preteklosti prej ali slej vodila v policijsko
državo, ki ni bila naklonjena neodvisnemu sodstvu.
4. Ocena skladnosti izbranih nacionalnih pravnih ureditev na področju
sodstva z evropskim konceptom neodvisnega sodstva
Ocena skladnosti izbranih nacionalnih35 pravnih ureditev na področju sodstva
z evropskim konceptom neodvisnega sodstva je bila, kot je bilo že omenjeno, najprej
opravljena s pomočjo predhodnega presejalnega testa. Slednji vsebuje temeljne standarde
neodvisnega sodstva in če ti niso doseženi, ni dosežena zahtevana stopnja neodvisnosti.
Na podlagi tega testa sva na obravnavanem področju zaznala velike sistemske pomanj-
kljivosti v poljski pravni ureditvi, prav tako, čeprav nekoliko manj, pa tudi v madžarski
pravni ureditvi.
V okviru presoje poljske pravne ureditve na obravnavanem področju sva med drugim
zasledila pretekle zakonodajne spremembe glede disciplinskega senata vrhovnega sodišča
in sodnega sveta, ki jih je kot sporne označilo tudi Sodišče Evropske unije,36 in nadalje
tudi način imenovanja poljskih ustavnih sodnikov, kar je problematiziralo ESČP. Glede
poljske pravne ureditve disciplinskega senata vrhovnega sodišča je Sodišče Evropske unije
v zadevi C-791/1937 ugotovilo več spornih elementov, in sicer:
33 Zavedava se, da ni nič stoodstotno odporno na zlorabe, vsekakor pa se z ustreznimi ustavnimi varo-
valkami zmanjšuje možnost zlorab oziroma ekscesov (tudi) na obravnavanem področju.
34 Smiselno enako velja glede sodnega sveta, če je ta ustanovljen in ima pomembne pristojnosti.
35 Tj. hrvaške, madžarske, nemške, poljske in slovenske pravne ureditve.
36 Glej tudi Evropska komisija (2021).
37 Sodba Sodišča EU v zadevi C-791/19 Komisija proti Poljski (Régime disciplinaire des juges) z dne 15.
julija 2021; ECLI:EU:C:2021:596.
166
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
1. da ne zagotavlja neodvisnosti in nepristranskosti disciplinskega senata, ki je pristojen za
nadzor nad odločbami, izdanimi v disciplinskih postopkih proti poljskim sodnikom;
2. da dopušča, da se lahko vsebina sodnih odločb opredeli kot disciplinska kršitev v zvezi
s sodniki poljskih splošnih sodišč;
3. da predsedniku disciplinskega senata podeljuje diskrecijsko pravico za določitev disci-
plinskega sodišča, ki je na prvi stopnji pristojno v zadevah, ki se nanašajo na sodnike
poljskih splošnih sodišč, in da zato ne zagotavlja, da disciplinske zadeve obravnava »z
zakonom ustanovljeno« sodišče;
4. da ne zagotavlja, da se disciplinske zadeve proti sodnikom poljskih splošnih sodišč
obravnavajo v razumnem roku, da dejanja v zvezi z določitvijo zagovornika in njegovim
prevzemom obrambe nimajo odložilnega učinka na potek disciplinskega postopka in
da disciplinsko sodišče vodi postopek tudi v primeru upravičene odsotnosti obdolže-
nega sodnika, ki je o tem obveščen, ali njegovega zagovornika, ter da zato obdolženim
sodnikom poljskih splošnih sodišč ne zagotavlja spoštovanja pravice do obrambe;
5. da se pravica poljskih sodišč do vložitve predlogov za sprejetje predhodne odločbe pri
Sodišču Evropske unije omeji z možnostjo uvedbe disciplinskega postopka.38 Zaradi
prvih štirih spornih elementov je Sodišče Evropske unije odločilo, da Poljska ni izpolni-
la obveznosti po 2. točki prvega odstavka 19. člena Pogodbe o Evropski uniji (PEU),39
zaradi petega spornega elementa pa je odločilo, da Poljska ni izpolnila obveznosti po
drugem in tretjem odstavku 267. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU).40
Omeniti je treba, da je bilo na podlagi prej navedene sporne ureditve veliko poljskim
sodnikom odvzeta funkcija in da Evropska komisija med drugim zahteva, da se jim
neutemeljeno odvzeta funkcija vrne. Kot odgovor na izpostavljene kritike se je Poljska
letos odločila za zakonodajno reformo, s katero je po dolgem času ukinila disciplinski
senat vrhovnega sodišča, ki sta ga kot spornega prepoznali Sodišče Evropske unije in
Evropska komisija, ter uvedla tako imenovano zbornico poklicne odgovornosti.41
Tukaj je treba poudariti, da je bila (taka) reforma poljskega zakonodajnega sistema
pogoj sine qua non za pridobitev finančnih sredstev za okrevanje po pandemiji s strani
38 Glej poročilo Evropske komisije, 2021, str. 4, v katerem je tako med drugim poudarjeno, da di-
sciplinski senat ne vzpostavlja vseh jamstev neodvisnosti in nepristranskosti in ni zaščiten pred
neposrednim ali posrednim vplivom poljske zakonodajne ali izvršilne veje oblasti. V praksi je to
pomenilo, da se je sodnikom lahko odvzela imuniteta in se je zato lahko zoper njih sprožil kazenski
postopek. Zgolj možnost, da disciplinski postopek poteka pred organom, katerega neodvisnost ni
zagotovljena, nedvomno negativno vpliva na delovanje sodnikov oziroma nasploh na sodstvo. Taka
ureditev pa resno ogroža poljsko sodno neodvisnost, uspešno sodno varstvo za poljske državljane in
evropski pravni red.
39 Sodba Sodišča EU v zadevi C-791/19 Komisija proti Poljski (Régime disciplinaire des juges) z dne 15.
julija 2021; ECLI:EU:C:2021:596, točka 235.
40 Prav tam.
41 Angl. Chamber of professional responsibility.
167
Danaja Lipič Plohl, Aleš Ferčič – Evropski koncept neodvisnega sodstva in
kvantifikacija formalne neodvisnosti sodstva v izbranih državah Evropske unije
Evropske unije.42 Vsekakor pa morava biti glede nove ureditve previdna. V trenutku
oddaje tega prispevka še niso jasne vse okoliščine, zlasti pa ne izvajanje novega zakona
v praksi. Je pa glede tega pomembna izjava predsednice Evropske komisije (in nekaj
dni prej podpredsednice), češ da Evropska komisija sicer še ni končala postopka presoje
najnovejše reforme poljskega sodstva, vendar naj bi bilo že zdaj jasno, da ne izpolnjuje
vseh zahtev vladavine prava in dokler bo tako, bodo izplačila iz proračuna Evropske unije
v korist Poljske ostala zamrznjena. Vladajoča poljska politična oblast se je na te izjave
odzvala zelo kritično in med drugim napovedala, da ne načrtujejo nobenih dodatnih
sprememb.43 Je pa dejstvo, da v tem trenutku Poljska še ni prejela prej navedenih sredstev,
kar govori v korist tezi, da poljska pravna ureditev (še) ne zagotavlja temeljnih standardov
neodvisnega sodstva.
Prejšnja ureditev glede disciplinskega senata je bila vsekakor taka, da je že sama zase
omogočala sklep o izostanku primerne sodne neodvisnosti poljskega sodstva, poleg tega
pa sva odkrila še druge sistemske anomalije, ki so take, da prav tako usodno posega-
jo v neodvisnost poljskega sodstva, zato zgolj reforma disciplinskega senata, čeprav bi
odpravila vse pomanjkljivosti na tem področju, po najinem mnenju ni dovolj. Sodišče
Evropske unije je na primer v zadevi C-824/1844 ugotovilo tudi več spornih elementov v
poljski pravni ureditvi sodnega sveta, kar je bilo najbolj očitno v povezavi z njegovo vlogo
pri imenovanju vrhovnih sodnikov. Sodišče Evropske unije je sicer v tej zadevi odločalo
o predhodnem vprašanju, kar pomeni, da ni moglo samo dokončno rešiti zadeve. Kljub
temu pa so iz obrazložitve sodbe v obravnavani zadevi razvidni sporni elementi. Sodišče
EU je tako med drugim poudarilo, da zakonodajne spremembe kažejo na to, da je polj-
ska zakonodajna oblast v obravnavanem primeru ravnala s ciljem, da prepreči vsakršno
možnost sodnega nadzora nad imenovanji, sprejetimi na podlagi navedenih sklepov polj-
skega sodnega sveta, in poleg tega pri vseh drugih imenovanjih znotraj vrhovnega sodišča
po vzpostavitvi sodnega sveta v novi sestavi.
42 Spomniva, 16. februarja 2022 je Sodišče EU v sodbah C-156/21 in C-157/21 potrdilo Uredbo EU
2020/2092 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2020 o splošnem režimu pogo-
jenosti za zaščito proračuna EU. Sodišče EU je pojasnilo, da kadar država članica svobodno izvaja
svoje pristojnosti na vseh področjih, ki so ji pridržana, to še ne spremeni dejstva, da jih morajo
izvajati ob hkratnem spoštovanju prava EU. Kadar tako ravnanje vpliva ali pomeni resno tveganje
na dobro finančno poslovodenje proračuna Unije ali zaščito njenih finančnih interesov, se Uniji ne
more očitati, da v okviru zaščite svoje indentite, katere del so vrednote iz 2. člena PEU, uporablja
sredstva, ki so potrebna za zaščito dobrega finančnega poslovodenja, na način, da sprejme takšne
ukrepe, ki se v skladu s prvim odstavkom 5. člena izpodbijane uredbe nanašajo izjključno na izvr-
ševanje proračuna Unije (sodba Sodišča EU v zadevi C-157/21 Poljska proti Parlamentu in Svetu z
dne 16. februarja 2022, ECLI:EU:C:2022:98, točki 268 in 269).
43 Glej .
44 Sodba Sodišča EU v zadevi C-824/18 A. B. in drugi proti Krajowa Rada Sądownictwa z dne 2. marca
2021, ECLI:EU:C:2021:153.
168
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
Ob tem sva upoštevala tudi sporne elemente pri imenovanju poljskih ustavnih sodni-
kov, kar je deloma problematiziralo ESČP, in sicer v zadevi 4907/18.45 Glede tega je ugo-
tovilo kršitev pravice do sodišča oziroma tribunala, ustanovljenega z zakonom.46 ESČP je
glede tega poudarilo tudi, da je bilo ravnanje zakonodajne in izvršilne oblasti namenjeno
prisvojitvi vloge ustavnega sodišča kot končnega razlagalca ustave. Tudi varuh človekovih
pravic je izrazil zaskrbljenost glede legitimnosti sestave zadevnega tribunala, sploh glede
spreminjanja že imenovanih članov in hkratno zavračanje zahtev po izločitvi sodnika v
konkretnem postopku, v katerem je bilo podano nasprotje interesa.47
Meniva, da poleg prej navedenega spornega kadrovanja legitimnost poljskega ustav-
nega sodišča načenja tudi vsebinsko odločanje, ki v nekaterih zadevah izpade kot poli-
tični instrument. Tukaj spomniva na nedavno odločitev poljskega ustavnega sodišča, ki
je posegla v načelo primarnosti prava EU. Glede tega je bilo s strani nekaterih evropskih
deležnikov deležno hudih kritik. Tako je na spletni strani Evropskega parlamenta mogo-
če prebrati, da »nelegitimno ustavno sodišče ne more razlagati ustave« in da je »poljsko
ustavno sodišče orodje za legalizacijo nezakonitih ukrepov oblasti« itd.48
Upoštevaje vse navedeno in najino trdno prepričanje, da je sodna neodvisnost tako po-
membna, da polovičarstvo ne pride v poštev, sva ocenila, da poljska pravna ureditev, kljub
na prvi pogled dobrodošli zakonodajni reformi o ukinitvi spornega disciplinskega senata
(seveda pod predpostavko, da ne gre zgolj za »menjavo embalaže«, kar nakazuje nedavni
razvoj dogodkov), na obravnavanem področju tudi po zadnji reformi ne prestane predhod-
nega presejalnega testa, saj še naprej ne izpolnjuje temeljnih standardov sodne neodvisnosti.
V okviru presoje madžarske pravne ureditve pa sva na obravnavanem področju zas-
ledila zakonodajne spremembe, ki so v madžarsko sodstvo vnesle nekatere strukturne
pomanjkljivosti.49 Tako je na primer vloga sodnega sveta razmeroma šibka, saj ne dosega
evropskih standardov, ki so predstavljeni v tem prispevku. Okoliščino, da ima sodni svet
premalo pristojnosti,50 dodatno poslabšajo preširoke pristojnosti predsednika državnega
45 Sodba ESČP v zadevi Xero Flor w Polsce sp. z o.o. proti Poljski, št. 4907/18 z dne 7. maja 2021,
ECLI:CE:ECHR:2021:0507JUD000490718.
46 Sodba še ni pravnomočna.
47 Podrobneje o vseh kršitvah najdemo v Evropska komisija (2021).
48 Več o tem na povezavi .
49 Na to je že v času zakonodajnega postopka opozoril komisar Sveta Evrope za človekove pravice. Glej
na primer besedilo, dostopno na povezavi: .
50 Sodni svet na primer nima pravice, da bi bilo z njim opravljeno posvetovanje o zakonodajnih
predlogih, ki lahko vplivajo na pravosodni sistem, prav tako ima omejeno vlogo glede imenovanja
sodnikov in predsednikov sodišč, hkrati pa je glede izplačil sredstev iz državnega proračuna odvisen
od predsednika prej navedenega urada (Evropska komisija, 2020, str. 2 in 3).
169
Danaja Lipič Plohl, Aleš Ferčič – Evropski koncept neodvisnega sodstva in
kvantifikacija formalne neodvisnosti sodstva v izbranih državah Evropske unije
urada za sodstvo in njegov vpliv na sodni svet ter nasploh na sodstvo. Skratka, (tudi) v
tem pogledu je opazen odločilen vpliv politike na sodni svet. Tukaj je med drugim treba
opozoriti, da je predsednik državnega urada za sodstvo brez utemeljenih razlogov sprožil
več postopkov proti predsednikom sodišč in sodnikom, kar je mogoče razumeti kot ob-
liko pritiska nanje.51 Kot sredstvo pritiska so zaznani tudi politični in medijski napadi na
nekatere sodnike. Prav tako je problematično, kot kaže, politično imenovanje predsedni-
ka vrhovnega sodišča. Kljub nasprotovanju sodnega sveta je bil namreč za predsednika
vrhovnega sodišča (s pomočjo dveh zakonodajnih sprememb) imenovan kandidat, ki ni
imel nobenih poprejšnjih izkušenj pred rednimi madžarskimi sodišči. Politično kadrova-
nje naj bi potekalo tudi na ustavnem sodišču.52 Vse to je v nasprotju s temeljnimi evrop-
skimi standardi, ki naj zagotavljajo neodvisno sodstvo, vendar se postavlja vprašanje, ali
je, tako kot v primeru poljske pravne ureditve, tudi madžarska pravna ureditev na tem
področju prestopila tako imenovano rdečo črto. Čeprav meniva, da madžarska pravna
ureditev na obravnavanem področju ni tako problematična, kot je bilo ugotovljeno glede
poljske pravne ureditve, vendarle opozarjava, da madžarsko sodstvo ne dosega temelj-
nih evropskih standardov neodvisnega sodstva. Če se (pre)šibak sodni svet, ki ga lahko
odločilno obvladuje predsednik državnega urada za sodstvo, še lahko nekako prežveči,
pa se kombinacija neutemeljenih postopkov proti nekaterim predsednikom sodišč in
sodnikom, druge vrste političnih pritiskov nanje ter politično kadrovanje na ustavnem
in vrhovnem sodišču lahko razume kot prevelik poseg v neodvisnost sodstva, ki presega
posamične sporne prakse in razkriva sistemski oziroma strukturni problem madžarskega
sodstva. Dodatno naju v tem prepričanju utrjuje okoliščina, da so pravno ureditev ma-
džarskega sodstva problematizirali Komisar Sveta Evrope za človekove pravice, Evropska
komisija in Amnesty International.53 In kot nazadnje, vendar prav tako pomembno, po-
udariva, da je v opazovani državi ista politična stranka dolgo imela in tudi po aprilskih
volitvah leta 2022 ohranja veliko večino v parlamentu, kar ji pravzaprav omogoča, da
lahko obvladuje zakonodajno in izvršilno vejo madžarske javne oblasti, poleg tega pa
lahko, kot je bilo že omenjeno, odločilno posega tudi v sodno vejo oblasti.
V okviru presoje nemške pravne ureditve na obravnavanem področju sva ugotovila
izostanek sodnega sveta, kar je – vsaj na prvi pogled – huda pomanjkljivost, vendar sva
nato na podlagi dodatne analize nemške pravne ureditve prišla do sklepa, da v resnici
pri izostanku sodnega sveta ne gre za poseg v neodvisno sodstvo. Čeprav vse pomembne
odločitve glede organizacije sodstva ter imenovanj in nasploh glede poklicnih »usod«
sodnikov sprejema nemško ministrstvo za pravosodje oziroma izvršilna veja oblasti, je
51 Glej poročilo Amnesty International (2021).
52 Evropska komisija, 2020, str. 5.
53 Glej sprotne opombe 49–52.
170
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
namreč zoper te (politične) odločitve na voljo sodno varstvo.54 Povedano drugače, odlo-
čitve izvršilne veje oblasti, ki se na primer nanašajo na imenovanje, razrešitev, premestitve
ali predčasno upokojitev sodnika, se na koncu presojajo pred pristojnim sodiščem, s tem
pa se zagotavlja ustrezen sodni nadzor. Tako dejansko prihaja do položaja, da ima zadnjo
besedo glede prej navedenega nemško sodstvo, kar je pravzaprav glavni razlog, zaradi
katerega naj se ustanavljajo sodni sveti. Z upoštevanjem te ugotovitve in glede na to, da
v nemški pravni ureditvi na obravnavanem področju nisva zasledila drugih usodnih po-
manjkljivosti glede izpolnjevanja temeljnih evropskih standardov neodvisnega sodstva,
sva nadaljevala presojo te ureditve. Glede tega sva ugotovila, da je nemška pravna ure-
ditev večinoma vzorna oziroma skladna z najvišjimi standardi zagotavljanja neodvisnega
sodstva, saj sva jo pri večini parametrov ocenila z najvišjo ali drugo najvišjo oceno, kljub
temu pa sva odkrila nekaj pomanjkljivosti (ki pa ne spremenijo bistveno prej izpostavlje-
ne ocene). Financiranje sodstva namreč po najinih ugotovitvah poteka izključno iz javnih
virov, kar je dobro, vendar višino sredstev glede na ohlapno zakonsko pooblastilo efek-
tivno določi vlada. V tem smislu je torej na voljo (omejen) vzvod za izvajanje pritiska
na sodstvo kot celoto. Dejstvo, da se zaradi razmeroma visoke politične kulture ta vzvod
v praksi ne uporablja, je v okviru tega prispevka, ki obravnava formalno neodvisnost
sodstva, sicer vredno omeniti, ni pa ključno za oceno, ker se slednja v okviru obravna-
vanega koncepta neodvisnosti osredinja na pravno ureditev. Nadaljnje pomanjkljivosti
sva zaznala na področjih osebnega varstva sodnikov, saj tukaj v zakonodaji nisva našla
sistemske ureditve. Pomanjkljivost sva ugotovila tudi v razmeroma šibkem položaju sod-
nikov, ki so osumljeni storitve kaznivega dejanja, ki ni povezano z opravljanjem sodniške
funkcije, kot pomanjkljivo pa ocenjujeva tudi razmeroma ohlapno ureditev združljivosti
sodniške funkcije z drugimi funkcijami oziroma dejavnostmi.
Tudi v okviru presoje hrvaške pravne ureditve na obravnavanem področju nisva zasle-
dila pomanjkljivosti, ki bi opravičevale takojšen sklep o nedoseganju temeljnih evropskih
standardov, zato sva nadaljevala tudi presojo te ureditve. Nadaljnja presoja ni pokazala
resnih odmikov od želenih standardov, pri čemer je treba omeniti, da niti pri enem
parametru nisva uporabila najslabše ocene. Kljub temu bi kot pomanjkljivosti omenila
ohlapno ustavno ureditev sodstva, razmeroma šibko imuniteto sodnika, ki je osumljen
storitve kaznivega dejanja, ki ni povezano z opravljanjem sodniške funkcije, in možnost
odvzema sodne zadeve sodniku s strani predsednika sodišča.
In končno, tudi v okviru presoje slovenske pravne ureditve na obravnavanem po-
dročju nisva zasledila pomanjkljivosti, ki bi opravičevale takojšen sklep o nedoseganju
temeljnih evropskih standardov, zato sva nadaljevala presojo, ki je pokazala ugoden re-
zultat. Slovenske pravne ureditve pri nobenem parametru nisva ocenila z najnižjo oceno.
Zaznane pomanjkljivosti pa se nanašajo predvsem na razmeroma ohlapno ustavno ure-
54 Več o tem Riedel (2020); Castillo-Ortiz (2019); Sanders in von Danwitz (2018); in Seibert-Fohr
(2012).
171
Danaja Lipič Plohl, Aleš Ferčič – Evropski koncept neodvisnega sodstva in
kvantifikacija formalne neodvisnosti sodstva v izbranih državah Evropske unije
ditev sodstva in postopek izvolitve sodnika, ali natančneje, na telo, pristojno za izvolitev
sodnika, saj ga izvoli državni zbor na predlog sodnega sveta (bolje pa bi bilo, če bi bila
ta pristojnost v rokah sodnega sveta, sestavljenega iz večine sodnikov, z zagotovljenim
sodnim varstvom). Podobno kot v primeru nemške in hrvaške pravne ureditve sva tudi
v slovenskih ureditvi zaznala razmeroma šibek položaj sodnika, ki je osumljen storitve
kaznivega dejanja, ki ni povezano z opravljanjem sodniške funkcije.
Presoja formalne neodvisnosti nemškega, hrvaškega in slovenskega sodstva – glede na
test, ki je dostopen v prilogi tega prispevka – je pokazala, da se glede posameznih pravnih
standardov, prek katerih se želi zagotoviti neodvisno sodstvo, opazovane pravne ureditve
med seboj sicer razlikujejo, če pa jih pogledamo kot celoto, tj. z vidika vseh pravnih
standardov, ki so vključeni v test, se izkaže, da so na obravnavanem področju primerljive.
Glede na opravljeni test so namreč dosegle zelo podoben rezultat, tj. vrednosti okrog 0,8.
Glede na prej navedeno o maloštevilnih ugotovljenih pomanjkljivostih v nemški, hrvaški
in slovenski pravni ureditvi njihov razmeroma dober rezultat niti ne preseneča.
Glede tega je treba še enkrat opozoriti, da sva v prispevku obravnavala formalno
neodvisnost, ki se lahko razlikuje od dejanske neodvisnosti, je pa glede na dosedanje
ugotovitve v teoriji dovolj dobro izhodišče za oceno neodvisnega sodstva v posamezni
državi, sploh ker sva v test vključila več varovalk, s katerimi se preprečuje izkrivljeni rezul-
tat. Najprej je tukaj mišljen predhodni presejalni test, prav tako pa upoštevanje dejanske
vloge sodstva v zadevah, ki zadevajo sodstvo, kar je zlasti opazno ob primerjavi poljskega
in nemškega primera v zvezi s sodnim svetom. Dejstvo, da poljska pravna ureditev določa
sodni sveti, ne pomeni, da je samodejno boljša od nemške pravne ureditve, ki sodnega
sveta ne določa. Nemški pristop je pravzaprav boljši od poljskega, saj zagotavlja, da o za-
devah, o katerih naj bi glede na evropske standarde odločal sodni svet, sestavljen pretežno
iz sodnikov, izbranih v objektivnem postopku, odločajo sodniki pristojnih sodišč, izbrani
v objektivnem postopku z zagotovljenim sodnim varstvom. S tem pa je prej navedeni
standard dosežen. V tem primeru se še enkrat več izkaže, da je bistvo mogoče izluščiti,
če se upoštevajo »podrobnosti«, in nadalje, da je vsebini treba dati prednost pred obliko.
5. Sklep
Neodvisno sodstvo je pomembna prvina moderne ustave in države, zato je med dru-
gim pomembno ugotoviti, ali je v posamezni pravni ureditvi ustrezno zagotovljena. Za
namen te ugotovitve je potreben čim bolj objektiven test. Kot sva pojasnila v metodo-
loškem delu, se zavedava pasti subjektivnosti pri določanju spremenljivk oziroma meril,
njihovih vrednotenj in razlag. Vendar sva pri tem sledila uveljavljenim pristopom v teo-
riji, ki zmanjšujejo elemente subjektivnosti na čim nižjo raven, pri čemer se zavedava, da
popolne objektivnosti na obravnavanem področju ni mogoče doseči z nobeno zdaj znano
in uporabljeno metodo ali pristopom. Glede tega posebej poudarjava, da sva se primarno
172
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
oprla na pravne standarde, izpeljane iz dokumentov oziroma pravnih aktov Sveta Evrope
ter sodne prakse ESČP in Sodišča EU, ki se nanašajo na neodvisno sodstvo in iz katerih
je mogoče izpeljati tako imenovani evropski koncept neodvisnega sodstva. Za njegovo
operacionalizacijo sva izdelala poseben test, ki je dostopen v prilogi.
Pri presoji izbranih pravnih ureditev na področju sodstva glede na ugotovljene evrop-
ske pravne standarde neodvisnega sodstva sva ugotovila, da v dveh opazovanih pravnih
ureditvah, tj. v poljski in madžarski, niso izpolnjeni temeljni evropski pravni standardi
neodvisnega sodstva. Zato meniva, da ti dve pravni ureditvi ne zagotavljata neodvisnega
sodstva v smislu, kot se pričakuje v evropskem pravnem prostoru. Glede preostalih opa-
zovanih pravnih ureditev, tj. nemške, hrvaške in slovenske, pa sva ugotovila skladnost
s temeljnimi evropskimi pravnimi standardi neodvisnega sodstva. To sicer ne pomeni,
da v teh pravnih ureditvah niso mogoče izboljšave. Ravno nasprotno, možne so številne
izboljšave, je pa doseženi rezultat, tj. okrog 0,8 (80 odstotkov) za vsako od teh treh prav-
nih ureditev, v celoti gledano dovolj dober, da meniva, da te pravne ureditve omogočajo
neodvisno sodstvo.55
Ob rob temu naj še enkrat opozoriva na problem prenagljenega sklepanja, saj je bistvo
včasih očem skrito, vsaj na prvi pogled. Možno si je zamisliti sistem organizacije sodstva,
ki je na prvi pogled neproblematičen in šele podroben pogled pokaže probleme, ki izvi-
rajo iz političnega imenovanja sodnikov, zlasti ustavnega in vrhovnega, saj v primeru, ko
so izbrani sodniki, ki izvajajo politično agendo, izvršilna in zakonodajna veja oblasti niti
nimata potrebe, da bi od zunaj vplivali na odločitve teh sodnikov. Podobno velja glede
sodnega sveta, ki je, če ima široka pooblastila in je sestavljen iz članov, čeprav so sodniki,
ki izvajajo politično agendo, po svoje primerljiv s tako imenovanim trojanskim konjem.
Skratka, zunanji vplivi na sodstvo so problematični in jih je treba preprečevati, vendar so
običajno dobro opazni, notranji »trojanski« vplivi pa so enako problematični, pri čemer
so običajno manj opazni, zato obstaja nevarnost, da ostanejo prezrti, kar pa je za neodvi-
sno sodstvo vsekakor slaba novica.
Literatura
Amnesty International Hungary (2021) Status of the Hungarian judiciary – Legal chan-
ges have to guaratntee the independence of judiciary in Hungary, (dostop: 24. maj 2022).
Bobek, M. (2008) ‘The Fortress of Judicial Independence and the Mental Transitions of
the Central European Judiciaries’, European Public Law 14(1), str. 99–123.
55 S tem pa ne prejudicirava dejanske neodvisnosti. Kot je bilo uvodoma povedano, sva se omejila na
koncept formalne neodvisnosti.
173
Danaja Lipič Plohl, Aleš Ferčič – Evropski koncept neodvisnega sodstva in
kvantifikacija formalne neodvisnosti sodstva v izbranih državah Evropske unije
Bodnar, A., in Bojarski, L. (2012) ‘Judicial independence in Poland’, v: Seibert-Fohr, A.
(ur.) Judicial independence in transition. Beiträge zum ausländischen öffentli-
chen Recht und Völkerrecht, Berlin: Springer, str. 667–738.
Beneška komisija (2021) Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropski
centralni banki, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in odboru regij:
pregled stanja na področju pravosodja v EU za leto 2021, COM(2021) 389
final, Bruselj, 8. julij.
Beneška komisija (2017) Poland Opinion on the draft act amending the act on the nati-
onal council of the judiciary, on the draft act amending the act on the supreme
court, proposed by the president of Poland, and on the act on the organisation
of ordinary courts, CDL-AD(2017)031, Strasbourg, 11. december.
Beneška komisija (2008) European standards on the indipendence of the judiciary,
CDL-JD(2008)002, Strasbourg, 3. oktober.
Beneška komisija (2007) Judicial appointments, CDL-AD(2007)028, Benetke, 22. ju-
nij.
Castillo-Ortiz, P. (2019) ‘The politics of implementation of the judicial council model in
Europe’, European Political Science Review 11(4), str. 503–520.
Coman, R. (2014) ‘Quo Vadis Judicial Reforms? The Quest for judicial independence in
Central and Eastern Europe’, Europe-Asia Studies 66(6), str. 892–924.
Evropska komisija (2021) Poročilo o stanju pravne države za leto 2021, poglavje o stanju
pravne države na Poljskem, SWD(2021) 722 final, Bruselj, 20. julij.
Evropska komisija (2020) Poročilo o stanju pravne države za leto 2021, poglavje o stanju
pravne države na Madžarskem, SWD(2020) 316 final, Bruselj, 30. september.
Evropski parlament (2021) Poljska: nelegitimno ustavno sodišče ne more razlagati ustave,
sporočilo za javnost, (dostop: 24. maj 2022).
Evropski parlament in Svet (2020) Uredba EU o splošnem režimu pogojenosti za zaščito
proračuna Unije, LI 433/1, 16. december.
Feld, L. P., in Voigt, S. (2003) ‘Economic growth and judicial independence: cross-co-
untry evidence using a new set of indicators’, European Journal of Political
Economy 19(3), str. 497–527.
Ferčič, A. (2022) ‘Evaluating the Formal Independence of National Regulatory Autho-
rities in the European Union’s Energy Sector and Beyond’, Zbornik Pravnog
fakulteta u Zagrebu 72(5), str. 1183–1218.
174
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
Fleck, Z. (2012) ‘Judicial independence in Hungary’, v: Seibert-Fohr, A. (ur.) (2012)
Judicial independence in transition. Beiträge zum ausländischen öffentlichen
Recht und Völkerrecht: Springer, str. 793–834.
Gutmann, J., in Voigt, S. (2018) ‘Judicial independence in the EU: a puzzle’, European
Journal of Law and Economics, 49(2020), str. 83–100.
Hayo, B., in Voigt, S. (2014) ‘Mapping constitutionally safeguarded judicial indepen-
dence – a global survey’, Journal of Empirial Legal Studies 11(1), str. 159–195.
G. Heinz, V. (1998) Speech before participants of the Australian Bar Association Con-
ference 1998, The Appointment of Judges in Germany, 7. julij.
Hungarian Helsinki Committee (2020) New law threatens judicial independence in
Hungary, (dostop: 30. maj 2022).
Koslosky, D. R. (2009) ‘Toward an Interpretative Model of Judicial Independence: A Case
Study of Eastern Europe’, University of Pennsylvania Journal of International
Law 31(1), str. 203–256.
Larsson, O., in Naurin, D. (2016) ‘Judicial independence and political uncertainty:
how the tisk of override affects the Court of Justice of the EU’, International
Organization, 70(2), str. 377–408.
Linzer, D. A., in Staton, J. K. (2015) ‘A global measure of judicial independence, 1948-
2012’, Journal of Law and Courts 3(2), str. 223–256.
Ministrski komite Sveta Evrope (2010) Recommendation CM/Rec(2010)12 of the
Committee of Ministers to member states on judges: independence, efficiency
and responsibilities, 17. november 2010.
Posvetovalni svet evropskih sodnikov (2010) Magna carta of judges, CCJE (2010)3 final,
Strasbourg, 17. november.
Posvetovalni svet evropskih sodnikov (2002) Opinion No. 3 on ethics and liability of
judges, Strasbourg, 19. november.
Posvetovalni svet evropskih sodnikov (2001) Opinion No. 1 on standards concerning the
independence of the judiciary and the irremovability of judges, Strasbourg,
23. november.
Posvetovalni svet evropskih sodnikov (2001) Opinion No. 2 on the funding and mana-
gement of courts, Strasbourg, 23. november.
Riedel, J. (2020) ‘Judicial review of judicial appointments in Germany’, International
Journal for Court Administration 11(1), str. 1–19.
175
Danaja Lipič Plohl, Aleš Ferčič – Evropski koncept neodvisnega sodstva in
kvantifikacija formalne neodvisnosti sodstva v izbranih državah Evropske unije
Sanders, A., in Von Danwitz, L. (2019) ‘Selecting Judges in Poland and Germany:
Challenges to the Rule of law in Europe and Propositions for a new Approach
to Judicial Legitimacy’ German Law Journal 19(04), str. 769–815.
Seibert-Fohr, A. (2012) ‘Judicial independence in Germany’, v: Seibert-Fohr, A. (ur.)
(2012) Judicial independence in transition. Beiträge zum ausländischen öffent-
lichen Recht und Völkerrecht: Springer, str. 447–519.
Spano, R. (2021) ‘The rule of law as the lodestar of the European Convention on
Human Rights: The Strasbourg Court and the independence of the judiciary’,
European Law Journal, str. 1–17.
Svet Evrope (2019) The Commissioner urges the Hungarian Parliament to modify a
bill affecting the independence of the judiciary, (dostop: 24. maj
2022).
Svet Evrope (1998) Evropska listina o zakonski ureditvi položaja sodnikov, Strasbourg,
od 8. julija do 10. julija.
Šipulová, A., idr. (2022) ‘Judicial self governance index: towards better understanding
of the role of judges in governing the judiciary’, Regulation & Governance, str.
1–21.
Terry, C. R. P. (2020) ‘Judicial Independence in Germany within the European Context’,
Theoretical and Applied Law 1(3), str. 5–8.
176
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
Priloga
Evropski koncept neodvisnega sodstva: test56 S(i)
§1 Načelo neodvisnega sodstva:
je določeno v ustavi
je določeno v zakonu
je določeno v podzakonskem aktu57
ni določeno
1,00
0,67
0,33
0,00
§2 Financiranje sodstva:
se zagotavlja izključno iz javnih virov, in sicer v višini, ki zadošča za
normalno delovanje sodstva, pri čemer ustava določa enako finanč-
no obravnavo vseh vej oblasti
se zagotavlja izključno iz javnih virov, ki jih določi zakonodajalec
glede na predlog vlade
se zagotavlja izključno iz javnih virov, ki jih glede na ohlapno za-
konsko pooblastilo določi vlada
se zagotavlja tudi iz zasebnih virov
1,00
0,67
0,33
0,00
§3 Organizacija in pristojnost sodišč je:
urejena v ustavi
urejena v zakonu na podlagi jasnega ustavnega okvira
urejena v zakonu (le) na podlagi temeljnih ustavnih načel, kot so na
primer načelo delitve oblasti, pravne države in/ali neodvisnosti sod-
stva
urejeno v podzakonskem aktu58 na podlagi zakonskega pooblastila
brez vsebinskih usmeritev
1,00
0,67
0,33
0,00
§4 Organizacija sodišč zagotavlja večstopenjski nadzor in področno speci-
alizacijo:
da
da, z nekaj izjemami
ne, z nekaj izjemami
ne
1,00
0,67
0,33
0,00
56 Test se opravi, če se v predhodnem preizkusu ugotovi, da so v opazovani pravni ureditvi zagotovljeni
temeljni standardi neodvisnega sodstva, določeni v 3. poglavju. Če ti standardi niso izpolnjeni,
neodvisno sodstvo ne obstaja in nadaljnja presoja njegove neodvisnosti ni smiselna.
57 Predpostavlja se, da je v tem primeru možna ustavna sodna presoja podzakonskih aktov.
58 Predpostavlja se, da je v tem primeru možna ustavna sodna presoja podzakonskih aktov.
177
Danaja Lipič Plohl, Aleš Ferčič – Evropski koncept neodvisnega sodstva in
kvantifikacija formalne neodvisnosti sodstva v izbranih državah Evropske unije
§5 Sodni svet oziroma neodvisen državni organ, pristojen za temeljna
strokovna vprašanja zagotavljanja neodvisnega sodstva, kakovostnega
dela sodstva ter ugleda sodstva in zaupanja javnosti vanj:59
je določen v ustavi
je določen v zakonu
je določen v podzakonskem aktu
ni določen
1,00
0,67
0,33
0,00
§6 Sodni svet je sestavljen:
izključno iz sodnikov, ki jih izmed sebe izberejo profesionalni sodniki
pretežno iz sodnikov, ki jih izmed sebe izberejo profesionalni sodniki
iz članov, ki jih izvoli zakonodajalec s kvalificirano, tričetrtinsko veči-
no vseh poslancev
iz članov, ki jih izvoli zakonodajalec z večino vseh poslancev
1,00
0,67
0,33
0,00
§7 Predsednika sodnega sveta:
izvolijo profesionalni sodniki
izmed sebe izvolijo člani sodnega sveta
izvoli državni zbor
imenuje vlada ali minister
1,00
0,67
0,33
0,00
§8 Sodni svet ima med drugim bistveno vlogo pri izvolitvi, napredovanju
in disciplinskem ukrepu sodniku, razen glede prenehanja sodniškega
mandata proti volji sodnika, o čemer odloča sodišče
da
da, z nekaj izjemami
ne, z nekaj izjemami
ne
1,00
0,67
0,33
0,00
59 Enakovredna možnost je, če sodnega sveta sploh ni, vendar njegove funkcije prevzamejo pristojna
sodišča, ki odločajo o pravnih aktih izvršilne veje oblasti, na primer o aktu, s katerim se odloča o
imenovanju sodnika, na podlagi pravnih sredstev. Če je tako, se z mislijo na prej navedeno smiselno
presojajo 6., 7., 8., 9., 15., 17., 29. in 30. standard.
178
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
§9 V akte sodnega sveta:
sme poseči vrhovno sodišče ali ustavno sodišče, v obeh primerih, če
to zahteva upravičena oseba
sme poseči poseben tribunal sodnega sveta, sestavljen iz sod-
nikov, ki niso člani sodnega sveta, zoper njegovo odločitev pa ni
pravnega sredstva
sme poseči upravno sodišče, ki odloča v senatu, zoper njegovo odlo-
čitev pa ni pravnega sredstva
sme poseči upravno sodišče, ki odloča po sodniku, zoper njegovo
odločitev pa ni pravnega sredstva
1,00
0,67
0,33
0,00
§10 O sporu glede sodne pristojnosti odloča:
vrhovno ali ustavno sodišče
sodni svet, v katerem prevladujejo sodniki
odbor zakonodajalca
vlada, minister ali drug organ izvršilne veje oblasti oziroma sodni
svet, v katerem prevladujejo uradniki
1,00
0,67
0,33
0,00
§11 Administrativne in druge nesodne naloge, vključno z varovanjem in za-
gotavljanjem reda na sodiščih, opravlja usposobljena in zadostna sodna
uprava ob podpori (pravosodne) policije:
da
da, z nekaj izjemami
ne, z nekaj izjemami
ne
1,00
0,67
0,33
0,00
§12 Prepoved kakršnegakoli vplivanja ali vmešavanja v delo in odločanje
sodnikov v konkretnih zadevah:
je določena v ustavi
je določena v zakonu
je določena v podzakonskem aktu
ni določena
1,00
0,66
0,33
0,00
179
Danaja Lipič Plohl, Aleš Ferčič – Evropski koncept neodvisnega sodstva in
kvantifikacija formalne neodvisnosti sodstva v izbranih državah Evropske unije
§13 Prepoved, z izjemo pomilostitve, spreminjanja odločitev sodišča ozi-
roma njegovih pravnih aktov in prepoved omejevanja polnega učinka
sodnih pravnih aktov s strani organov ali nosilcev javnih pooblastil iz
izvršilne ali zakonodajne veje oblasti:
je določena v ustavi
je določena v zakonu
je določena v podzakonskem aktu
ni določena
1,00
0,67
0,33
0,00
§14 Akt pomilostitve s strani organa iz izvršilne ali sodne veje oblasti:
ni določen in ni dopusten
je določen in restriktivno urejen v ustavi ali je določen v ustavi in
restriktivno urejen v zakonu
je določen in ekstenzivno urejen v ustavi ali je določen v ustavi in
ekstenzivno urejen v zakonu
je določen v ustavi ali zakonu in ekstenzivno urejen v podzakon-
skem aktu
1,00
0,67
0,33
0,00
§15 Kandidat za sodnika pridobi sodniški mandat:
s strani sodnega sveta, ki je pretežno sestavljen iz sodnikov, pri čemer
se odločitev sprejme na podlagi objektivnih meril v objektivnem in
preglednem postopku, kandidat pa ima na voljo sodno varstvo
s strani sodnega sveta
s strani zakonodajalca ali predsednika države na predlog sodnega
sveta, ki je pretežno sestavljen iz sodnikov,
s strani zakonodajalca, predsednika države ali vlade oziroma ministra
1,00
0,67
0,33
0,00
§16 Sodniški mandat:
je trajen
je omejen na 10 do 20 let, z možnostjo večkratne ponovitve, na
podlagi objektivnega postopka, v katerem se mandat ne ponovi
samo, če se sodniku dokaže slabo opravljanje delovnih obveznosti;
zoper akt, s katerim se mandat ne ponovi, je na voljo sodno varstvo
je omejen na 10 do 20 let, z možnostjo večkratne ponovitve
je omejen na 10 let ali manj, brez možnosti ponovitve
1,00
0,67
0,33
0,00
180
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
§17 Sodniški mandat se sme odvzeti:
izključno v primeru ugotovitve obstoja ustavno določenega objek-
tivnega razloga, določenega v naprej, kar ugotavlja sodni svet,
pretežno sestavljen iz sodnikov; zoper akt, s katerim se odvzame
sodniški mandat, pa je zagotovljeno sodno varstvo
s strani zakonodajalca ali predsednika države na predlog sodnega
sveta, ki je pretežno sestavljen iz sodnikov
s strani zakonodajalca ali predsednika države na predlog vlade ali
ministra
s strani vlade ali ministra
1,00
0,67
0,33
0,00
§18 Sodna zadeva se sodniku dodeli:
s strani sodne uprave ali predsednika sodišča glede na objektivna
zakonska merila in postopek, tako da je onemogočena arbitrarnost
s strani predsednika sodišča
s strani sodne uprave
s strani ministra
1,00
0,67
0,33
0,00
§19 Pri sprejemanju odločitev v sodnih zadevah ustava in zakon:
prepovedujeta dajanje navodil oziroma kakršnokoli delovanje s
ciljem vplivati na sodno odločitev, razen v okviru pravnih sredstev
in predhodnih vprašanj, ter sodniku prepovedujeta iskanje in spre-
jemanje navodil v zvezi s svojimi sodnimi odločitvami
prepovedujeta dajanje navodil oziroma kakršno koli delovanje s
ciljem vplivati na sodno odločitev, razen v okviru pravnih sredstev
ali predhodnih vprašanj, ali sodniku prepovedujeta iskanje in spre-
jemanje navodil v zvezi s svojimi sodnimi odločitvami
ne določata prej navedenih prepovedi in obveznosti, je pa prej
navedeno urejeno v podzakonskem aktu
ne določata prej navedenih prepovedi in obveznosti, niti ni prej
navedeno urejeno v podzakonskem aktu
1,00
0,67
0,33
0,00
181
Danaja Lipič Plohl, Aleš Ferčič – Evropski koncept neodvisnega sodstva in
kvantifikacija formalne neodvisnosti sodstva v izbranih državah Evropske unije
§20 Za primer kršitev prepovedi o iskanju in sprejemanju navodil ter o
dajanju navodil ali kakršnemkoli delovanju s ciljem vplivati na sodno
odločitev:
je določen učinkovit sistem sankcij (vsaj kazenskopravnih, prekr-
škovnih in delovnopravnih)
je določena prekrškovna ali delovnopravna sankcija
je določena civilnopravna sankcija
ni določena nobena sankcija
1,00
0,67
0,33
0,00
§21 Sodnik za svojo sodno odločitev, ki je skladna z ustavnim okvirjem in
zakoni:
nima nobene pojasnjevalne dolžnosti, razen dolžnosti podati ar-
gumentirano obrazložitev v samem aktu, ga javno razglasiti in ga
vročiti strankam, in za to odločitev pravno ni odgovoren; ne glede
na to, ima sodišče za stike z javnostjo angažiranega strokovnjaka
ima dodatno pojasnjevalno dolžnost organu zunaj sodne oblasti,
za to odločitev pa je pravno odgovoren
nima dodatne pojasnjevalne dolžnosti, je pa za to odločitev kazen-
skopravno, prekrškovno, delovno ali civilno odgovoren
ima dodatno pojasnjevalno dolžnost organu zunaj sodne oblasti,
za to odločitev pa je kazenskopravno, prekrškovno, delovno ali
civilno odgovoren
1,00
0,67
0,33
0,00
§22 Disciplinska (delovnopravna) odgovornost sodnika za primer kršitve
delovnopravnih obveznosti:
je določena z ustavo ali ustavno skladnim zakonom, in sicer tako,
da je zagotovljena nepristranost, ločenost preiskovalne in odlo-
čevalne funkcije, sorazmernost disciplinskih ukrepov s kršitvijo,
primeren postopek, vključno z razumnimi roki, ter sodno varstvo
zoper odločitev
je določena z zakonom, vendar ne z vsemi prej navedenimi jamstvi
je določena z zakonom, brez večine prej navedenih jamstev
je določena s podzakonskim aktom, brez večine prej navedenih
jamstev oziroma v nasprotju z njimi
1,00
0,67
0,33
0,00
182
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
§23 Kazenska, prekrškovna in civilnopravna odgovornost sodnika za pri-
mer napak pri opravljanju sodne funkcije, kot so na primer napačna
presoja dokazov oziroma napačna ali nepopolna ugotovitev dejanske-
ga stanja in napačna razlaga ali uporaba prava:
ne nastopi, razen v primeru hude malomarnosti in naklepa, kar
ugotovi vrhovno ali ustavno sodišče ali njima primerljivo medna-
rodno sodišče
ne nastopi, razen v primeru hude malomarnosti in naklepa, kar
ugotovi sodišče, ki je instanco višje
nastopi, če sodišče, ki je instanco višje, razveljavi sodbo ali sklep in
je ugotovljena vsaj mala malomarnost
nastopi, če sodišče, ki je instanco višje, razveljavi sodbo ali sklep iz
kakršnegakoli razloga
1,00
0,67
0,33
0,00
§24 Če je sodnik osumljen storitve kaznivega dejanja:
zoper njega ne more biti uveden kazenski pregon, dokler mu imu-
nitete ne odvzame sodni svet, prevladujoče sestavljen iz sodnikov
zoper njega ne more biti uveden kazenski pregon, dokler mu imu-
nitete ne odvzame zakonodajalec z večino vseh glasov
zoper njega ne more biti uveden kazenski pregon za kaznivo de-
janje pri opravljanju sodniške funkcije, dokler mu imunitete ne
odvzame sodni svet, prevladujoče sestavljen iz sodnikov ali zako-
nodajalec z večino vseh glasov
ne uživa imunitete in se zoper njega po splošnih pravilih uvede
kazenski pregon
§25 Za varnost sodnika:
je zagotovljeno splošno varstvo v stavbi sodišča in po potrebi oseb-
no varstvo v stavbi sodišča in zunaj nje
je zagotovljeno splošno varstvo v stavbi sodišča in po potrebi oseb-
no varstvo
je zagotovljeno splošno varstvo v stavbi sodišča
ni zagotovljeno ustrezno varstvo
1,00
0,67
0,33
0,00
183
Danaja Lipič Plohl, Aleš Ferčič – Evropski koncept neodvisnega sodstva in
kvantifikacija formalne neodvisnosti sodstva v izbranih državah Evropske unije
§26 Plača sodnikov:
je zakonsko določena, in sicer tako, da je primerljiva osnovni plači
funkcionarjev v zakonodajni in izvršilni veji oblasti, da je primer-
no upoštevana delovna uspešnost in dodatki, vključno s tistimi, ki
so specifični za sodniško funkcijo
je zakonsko določena, in sicer tako, da je primerljiva osnovni plači
funkcionarjev v zakonodajni in izvršilni veji oblasti, ni pa primer-
no upoštevana delovna uspešnost in dodatki
je zakonsko določena, vendar ni primerljiva osnovni plači funkcio-
narjev v zakonodajni in izvršilni veji oblasti
ni podrobno urejena v zakonu, zakon pooblašča vlado ali ministra,
da določi osnovno plačo sodnikov in druge elemente njihove plače
1,00
0,67
0,33
0,00
§27 Socialna varnost sodnikov:
je primerno zakonsko urejena v obliki zavarovanj za vsa temeljna
tveganja
je primerno zakonsko urejena v obliki zavarovanj za nekatera te-
meljna tveganja
je zakonsko urejena, vendar prevladujoče neprimerno
ni zakonsko urejena, zakon pooblašča vlado ali ministra, da uredi
področje socialne varnosti sodnikov
1,00
0,67
0,33
0,00
§28 V primeru okoliščin, ki lahko vplivajo na neodvisnost sodnika, ustava
ali zakon:
določata obveznost in pravico izločitve iz postopka oziroma odlo-
čanja
določata obveznost ali pravico izločitve iz postopka oziroma odlo-
čanja
določata obveznost ali pravico izločitve iz postopka oziroma odlo-
čanja, vendar z izjemami
ne določata obveznosti in pravice izločitve iz postopka oziroma
odločanja
1,00
0,67
0,33
0,00
184
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
§29 Sodna zadeva se sme odvzeti:
izključno v primeru ugotovitve obstoja ustavno skladnih objektivnih
zakonskih razlogov, določenih v naprej, kar ugotavlja sodni svet,
sestavljen pretežno iz sodnikov; zoper akt, s katerim se odvzame
sodna zadeva, pa je zagotovljeno sodno varstvo
s strani predsednika sodišča na predlog sodnega sveta, ki je prete-
žno sestavljen iz sodnikov
s strani predsednika sodišča
s strani vlade ali ministra ali telesa, ki je podrejeno vladi ali ministru
1,00
0,67
0,33
0,00
§30 Premestitev sodnika proti njegovi volji:
je dopustna samo na podlagi ustavno skladnih objektivnih zakon-
skih razlogov, določenih v naprej, kar ugotavlja sodni svet, sestavljen
pretežno iz sodnikov; zoper akt, s katerim se odvzame sodna zadeva,
pa je zagotovljeno sodno varstvo
s strani predsednika sodišča na predlog sodnega sveta, ki je prete-
žno sestavljen iz sodnikov
s strani predsednika sodišča
s strani vlade ali ministra ali telesa, ki je podrejeno vladi ali ministru
1,00
0,67
0,33
0,00
§31 S sodniško funkcijo:
niso združljive druge javne funkcije, funkcije v organih gospodar-
skih družb in drugih pravnih oseb, vključno s političnimi stranka-
mi, članstvo v politični stranki, notarska dejavnost in druge dejav-
nosti, ki vključujejo javna pooblastila, opravljanje odvetniške
dejavnosti in vseh drugih dejavnosti, ki bi lahko vplivale na
opravljanje sodniške funkcije
niso združljive druge javne funkcije, funkcije v organih gospodar-
skih družb in drugih pravnih oseb, vključno s političnimi strankami,
notarska dejavnost in druge dejavnosti, ki v vključujejo javna poobla-
stila, opravljanje odvetniške dejavnosti in vseh drugih dejavnosti,
ki bi lahko vplivale na opravljanje sodniške funkcije
niso združljive druge javne funkcije, funkcije v organih političnih
strank, notarska dejavnost in druge dejavnosti, ki vključujejo jav-
na pooblastila, odvetniška dejavnost
je načeloma združljivo vse, razen kar onemogoča, da se sodniška
funkcija opravlja za polni delovni čas
1,00
0,67
0,33
0,00
185
Danaja Lipič Plohl, Aleš Ferčič – Evropski koncept neodvisnega sodstva in
kvantifikacija formalne neodvisnosti sodstva v izbranih državah Evropske unije
§32 Etična pravila, ki vežejo sodnike:
so jasno določena v kodeksu sodniške etike, ki jih sprejme sodni svet,
prevladujoče sestavljen iz sodnikov, sodnikom se glede tega kodeksa
omogočajo izobraževanja in posvetovanja, pri čemer se zasleduje,
da sodniki ne le, da se vzdržijo ravnanj, ki so pristranska, temveč
tudi ravnanj, ki bi lahko ustvarjala videz pristranskosti
so določena v kodeksu sodniške etike, ki jih sprejme sodni svet, pre-
vladujoče sestavljen iz sodnikov
so določena v kodeksu sodniške etike
niso določena v kodeksu sodniške etike niti v drugem aktu.
1,00
0,67
0,33
0,00
187
To delo je ponujeno pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Brez predelav 4.0 Mednarodna.
Content on this publication is licensed under a Creative Commons Attribution-NoDerivatives 4.0 International licence.
(http://creativecommons.org/licenses/by-nd/4.0/)
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
LjubLjana Law Review, voL. LXXXii, 2022
Izvirni znanstveni članek / Scientific article
UDK / UDC: 347.962.2:341.645
DOI: 10.51940/2022.1.187-206
Urška Kramberger Mendek*
Problematika Zakona o predlaganju
kandidatov iz Slovenije za sodnike
mednarodnih sodišč
1. Uvod
Z obveznostjo mirnega reševanja sporov, ki jo določa tudi Ustanovna listina
Organizacije združenih narodov (OZN),1 so se razvila številna sredstva za njihovo mirno
reševanje.2 Ob diplomatskih sredstvih so se začela vzpostavljati mednarodna sodišča in
arbitraže, države pa so kmalu spoznale, da so sredstva mirnega reševanja sporov pomemb-
na sredstva zunanje politike.3
Začele so si močno prizadevati, da bi bili njihovi predstavniki izvoljeni v posamezna
telesa, saj so s tem lahko utrdile svojo pomembnost na političnem parketu. Izvolitve po-
sameznih kandidatov so za države postale ključne zunanjepolitične prednostne naloge,4
kampanjam pa so začele namenjati čedalje več časa in denarja.5 Pri doseganju tega cilja
so uporabljale raznolike pristope in spodbude. Zato so se kmalu začeli pojavljati očitki,
da kandidati niso (bili) izvoljeni le zaradi svojih kompetenc, temveč zaradi vplivnosti
države in sposobnosti zagotavljanja glasov na volitvah. Glasovi posameznim kandidatom
* Magistrica znanosti, doktorska študentka na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, elektronski naslov:
urska.kramberger@gmail.com. Vsa navedena stališča so izključno osebna stališča avtorice in ne nujno
tudi ustanove, v kateri je avtorica zaposlena.
1 Sklep o objavi besedila Ustanovne listine Organizacije združenih narodov in njenih sprememb,
Uradni list RS, št. 2, MP št. 1, 6. januar 2014.
2 Türk, 2020, str. 365.
3 Petrič, 2010, str. 400.
4 Weston, 2017, str. 4.
5 Prav tam.
7
188
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
se namreč podeljujejo na podlagi številnih meril, med drugim tudi zaradi dogovorov o
medsebojni podpori.6
Mednarodna skupnost se je na različne očitke odzvala s sprejemom številnih medna-
rodnih standardov o neodvisnosti sodstva. Med drugim so bila sprejeta Osnovna načela
OZN o neodvisnosti sodstva (1985), Univerzalna listina sodnika (1999), Bangalorska
načela obnašanja sodnikov (2002) in ukrepi za njihovo implementacijo (2010), Burgh
House načela ILA (2004) in Rodoška resolucija Inštituta za mednarodno pravo o polo-
žaju mednarodnega sodnika (2011).7
Začele so se pobude za oblikovanje mehanizmov za pregled nominacij kandidatov za
sodnike in kot prvi tak mehanizem je bil vzpostavljen Posvetovalni odbor za nominacije
sodnikov za Mednarodno kazensko sodišče,8 katerega naloga je podati strokovno mnenje
o kvalifikacijah posameznih nominiranih kandidatov.
Države taka prizadevanja podpirajo, prepoznavajo problematiko volitev ter imeno-
vanj mednarodnih sodnikov in arbitrov, kljub temu pa na področju kodifikacije naci-
onalne izbire kandidatov in glede poteka mednarodnih volitev ni bilo večjih premikov.
Slovenija spada med pionirje na tem področju, saj se je na pomisleke mednarodne in
domače skupnosti glede izbora kandidatov za mednarodna sodišča odzvala že zelo zgodaj.
Leta 2001 je Državni zbor Republike Slovenije za področje izbire sodnikov in arbitrov
mednarodnih sodišč sprejel poseben Zakon o predlaganju kandidatov iz Slovenije za sodni-
ke mednarodnih sodišč (ZPKSMS),9 ki izbiro sodnikov in arbitrov še posebej strogo ureja.
V razpravi primerjam ureditev in pogoje za nominacije kandidatov mednarodnih
sodnikov in arbitrov, kot so določeni v ZPKSMS, z ureditvijo in pogoji v statutih posa-
meznih mednarodnih sodišč. Hkrati proučujem, ali in kako lahko omejitve v ZPKSMS
vplivajo na izvolitev morebitnih kandidatov, ki bi jih želela predlagati Republika
Slovenija. Ob tem so raziskane in predstavljene tudi priložnosti za nominiranje sloven-
skih kandidatov za Meddržavno sodišče (ICJ), Mednarodno kazensko sodišče (MKS) in
Mednarodno sodišče za pomorsko mednarodno pravo (ITLOS) v naslednjih letih ter
ocenjene možnosti za uspeh na posameznih volitvah.
2. Pregled Zakona o predlaganju kandidatov iz Slovenije za sodnike
mednarodnih sodišč
ZPKSMS je kratek zakon, ki ga sestavlja le osem vsebinskih določb. Iz Poročevalca
Državnega zbora RS izhaja, da je bil cilj zakona vzpostaviti učinkovit, trajen, ustrezen
in preprost postopek predlaganja in izvolitve kandidatov za slovenske sodnike v medna-
6 Mackenzie, 2010, str. 101.
7 Poročilo Open Society (2017), str. 30.
8 Mackenzie, 2010, str. 2.
9 Uradni list RS, št. 64/01 do 82/04.
189
Urška Kramberger Mendek – Problematika Zakona o predlaganju kandidatov iz
Slovenije za sodnike mednarodnih sodišč
rodna sodišča.10 Namen zakona je skladen z resolucijami, priporočili in sprejetimi akti
pravniških srečanj, mednarodnih organizacij ter drugih institucij in v mednarodni skup-
nosti pripoznan kot primer dobre prakse.11
Zakon določa postopek predlaganja in izvolitve kandidatk za sodnice oziroma kan-
didatov za sodnike, ki v mednarodnih sodiščih sodelujejo kot predstavniki Republike
Slovenije12 na podlagi mednarodnih pogodb, ki obvezujejo Republiko Slovenijo, in se
smiselno uporablja tudi za predlaganje in izvolitev sodnikov, ki jih Republika Slovenija
neposredno voli v mednarodna sodišča.13 Zakon se, kadar ni določeno drugače, uporab-
lja tudi za izvolitev ali imenovanje predstavnikov Republike Slovenije za člane medna-
rodne arbitraže.14 V okvir ZPKSMS torej spadajo imenovanja sodnikov mednarodnih
sodišč in pravzaprav vseh mednarodnih pravosodnih teles ter celo morebitnih arbitrov
mednarodnih arbitraž.15
Široka opredelitev področij, ki jih zakon pokriva, naj bi omogočila njegovo splošno
uporabnost v vseh primerih predlaganja in volitev kandidatov za sodnike mednarodnih
sodišč in arbitraž. Ob pripravi zakona je bilo predvideno, da se bo uporabljal tako v
primerih, ko Slovenija sama izvoli in predlaga sodnika, kakor tudi za primere, ko gre le
za predlaganje kandidatov za sodnika, saj naj bi univerzalna uporaba zakona omogočila
njegovo uporabo tudi za take primere.
Skladno z ZPKSMS so za kandidate za sodnike mednarodnih sodišč lahko predlagane in
izvoljene le tiste osebe, ki izpolnjujejo z zakonom določene pogoje, toda z dodatkom, da če
pravila mednarodnega sodišča ali mednarodna pogodba, ki obvezuje Republiko Slovenijo,
določajo posebne pogoje za izvolitev sodnika mednarodnega sodišča, je za kandidata za
sodnika tega sodišča lahko predlagana in izvoljena oseba, ki izpolnjuje tudi te pogoje.16
Ta določba zagotavlja, da bodo izpolnjeni tudi kriteriji, ki jih za posamezno sodni-
ško mesto določajo pravila mednarodnega sodišča ali ratificirane mednarodne pogodbe.
Pogoji za sodnike posameznih mednarodnih sodišč in potrebne kvalifikacije kandidatov
se med seboj namreč razlikujejo, o čemer več v nadaljevanju.
10 Poročevalec Državnega zbora RS št. 35, 9. maj 2009, str. 4.
11 Glej na primer Mackenzie, 2010, str. 65.
12 ZPKSMS dejansko govori o kandidatih kot predstavnikih Republike Slovenije, čeprav vsa sodišča
zahtevajo, da so sodniki in arbitri popolnoma neodvisni in nepristranski. Glej na primer Pristavec-
Tratar, 2002, ki je pojasnila, da je »omenjeno določbo potrebno brati v kontekstu in besedo 'pred-
stavnik' pojmovati povsem objektivno. Sodnik bo neodvisen in samostojen, vendar pa bo 'redsta-
vljal' našo državo kot članico v mednarodni integraciji. Toliko bolj in prav zato lahko pričakuje od
'slovenske diplomacije' ustrezno 'vzajemno podporo in druge tovrstne prijeme'«.
13 ZPKSMS, 1. člen.
14 Prav tam.
15 Tretji odstavek ločenega mnenja sodnice Mirjam Škrk k odločitvi Ustavnega sodišča RS U-I-120/04
z dne 1. junija 2004.
16 ZPKSMS, 2. člen.
190
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
Kot osnovo ZPKSMS določa, da mora posamezni kandidat za sodnika mednaro-
dnega sodišča izpolnjevati pogoj za izvolitev na sodniško mesto vrhovnega sodnika po
določbah zakona, ki ureja sodniško službo, ali izpolnjevati pogoje za izvolitev za sodnika
ustavnega sodišča.17 Ob tem mora oseba izpolnjevati tudi pogoj aktivnega znanja jezika
ali vsaj enega od jezikov, ki se pri mednarodnem sodišču uporabljajo kot uradni jezik.
Pogoji za izvolitev na sodniško mesto vrhovnega sodnika so določeni v Zakonu o
sodniški službi (ZSS).18 Za sodnika je lahko izvoljen:
– državljan RS, ki aktivno obvlada slovenski jezik;
– je poslovno sposoben in ima splošno zdravstveno zmožnost;
– je dopolnil 30 let starosti;
– ima v Republiki Sloveniji pridobljen strokovni naslov univerzitetni diplomirani prav-
nik ali strokovna naslova diplomirani pravnik (UN) in magister prava oziroma je v
tujini končal primerljivo izobraževanje s področja prava, ki se dokazuje s tujo listino
o izobraževanju in priloženim mnenjem o izobraževanju ali z odločbo o priznavanju
izobraževanja za namen zaposlitve ali z odločbo o nostrifikaciji;
– je opravil pravniški državni izpit;
– ni bil obsojen zaradi naklepnega kaznivega dejana in zoper njega ni bila vložena prav-
nomočna obtožnica ali na podlagi obtožnega predloga razpisana glavna obravnava
zaradi naklepnega kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti.19
Dodatno k temu so določeni pogoji za izvolitev za vrhovnega sodnika, in sicer je lah-
ko izvoljen le tisti posameznik, ki je uspešno opravljal sodniško funkcijo v trajanju naj-
manj 15 let ali ima najmanj 20 let delovnih izkušenj na pravniških delih po opravljenem
pravniškem državnem izpitu.20 Za vrhovnega sodnika je lahko izvoljen tudi univerzitetni
učitelj prava, ki je bil, ob izpolnjevanju pogojev za izvolitev v sodnika, izvoljen najmanj
v naziv izrednega profesorja. Sodniku skladu s 74. členom preneha sodniška služba po
zakonu z upokojitvijo, vendar najpozneje, ko dopolni 70 let starosti.
Kriteriji, kdaj lahko morebitni kandidati kandidirajo za sodnike mednarodnih so-
dišč, so v ZPKSMS v povezavi z ZSS določeni zelo strogo. Tako razumevanje bi močno
omejilo možnost kandidatur priznanim strokovnjakom, ki imajo neprecenljive izkušnje
na področjih mednarodnega prava, vendar ne izpolnjujejo nujno pogojev za izvolitev za
vrhovnega sodnika. Zato je toliko pomembneje, da je zakonodajalec z ZPKSMS dopustil
možnost, da lahko za mednarodnega sodnika kandidirajo tudi osebe, ki izpolnjujejo po-
goje za izvolitev za sodnika Ustavnega sodišča. Skladno z Zakonom o Ustavnem sodišču
(ZUstS)21 je lahko za sodnico oziroma sodnika ustavnega sodišča izvoljen državljan RS,
ki je pravni strokovnjak in je star najmanj 40 let.
17 ZPKSMS, 3. člen.
18 Uradni list RS, št. 94/07 do 36/19 – ZDT-1C.
19 ZSS, 8. člen.
20 ZSS, 12. člen.
21 Uradni list RS, št. 64/07 do 92/21.
191
Urška Kramberger Mendek – Problematika Zakona o predlaganju kandidatov iz
Slovenije za sodnike mednarodnih sodišč
Vsi navedeni pogoji skupaj s pogojem znanja jezika so po navedbah predlagatelja
zakona v Poročevalcu Državnega zbora RS zaokrožena celota, ki jo mora kandidat izpol-
njevati kot sodnik mednarodnega sodišča.
Posebnost ZPKSMS je tudi postopek nominiranja kandidatov za sodnike mednaro-
dnih sodišč. Gre za podrobno opredeljen postopek razpisa za mednarodne sodnike in
prijav nanje. Skladno z njim prosto sodniško mesto v mednarodnem sodišču razpiše mini-
strstvo, pristojno za pravosodje, v roku, ki ga določa javni poziv mednarodnega sodišča,22
in razpis objavi v Uradnem listu RS. Če se sodnika mednarodnega sodišča predlaga brez
javnega poziva, se prosto sodniško mesto razpiše vsaj šest mesecev pred potekom mandata
dosedanjega sodnika, v drugih primerih pa najpozneje v 15 dneh po nastopu razloga za
razpis. Razpisni rok za prijave skladno s 5. členom ne sme biti krajši od petnajst dni.23
Popolne prijave posreduje ministrstvo Predsedniku RS, ki se po pridobitvi mnenja
Vlade RS in Sodnega sveta RS opredeli do prijavljenih kandidatur ter posreduje predloge
za izvolitev Državnemu zboru RS, pri čemer lahko predlaga tudi več kandidatov, kot
je potrebno po pravilih mednarodnega sodišča.24 Kandidata za sodnika mednarodnega
sodišča izvoli Državni zbor RS s tajnim glasovanjem in z večino glasov vseh poslancev.25
Postopek velja tudi v primeru, ko pri mednarodnem sodišču nastopi potreba po izvolitvi
nadomestnega ali dodatnega sodnika.26
3. Volitve mednarodnih sodnikov in pogoji za sodnike, kot jih
predpisujejo posamezna mednarodna sodišča
Postopek izbire kandidatov za mednarodne sodnike v Sloveniji je torej dolgotrajen
in dokaj rigorozen. Po drugi strani pa volitve v mednarodnem okolju omejitev nimajo.
Če kandidati izpolnjujejo vse pogoje, predpisane s statutom ali mednarodno pogodbo,
lahko na volitvah sodelujejo. Pri tem je presoja o tem, koliko jih izpolnjujejo, v rokah
držav, ki jih nominirajo.
Tudi odločitev o tem, komu bo država namenila svoj glas, je v nacionalni pristojnosti
posamezne države, vendar se odločitev redko sprejme izključno na podlagi kvalifikacij
kandidata. Na mednarodni ravni se glasovi posameznim kandidatom pogosto podeljuje-
jo na podlagi kriterijev, kot so pomembnost države, iz katere prihaja kandidat, politična
povezanost s to državo, stališča kandidatove države do pomembnih političnih vprašanj27
(na primer vprašanje neodvisnosti Palestine), lobiranje in aktivnosti posamezne države,
22 ZPKSMS, 4. člen.
23 ZPKSMS, 5. člen.
24 ZPKSMS, 6. člen.
25 ZPKSMS, 7. člen.
26 ZPKSMS, 8. člen.
27 Kramberger Mendek, 2016, str. 306.
192
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
število kandidatov, osebna poznanstva in stiki kandidata ter delegacije njegove države z
delegati, ki glasujejo, navsezadnje pa gre tudi za obljube o medsebojni podpori, pri čemer
se državi dogovorita, da bosta vzajemno podprli kandidaturi oziroma kandidata v isto ali
drugo telo (tako imenovane vezane ali vzajemne podpore).
Pred izvolitvijo kandidata država, ki ga je nominirala, vodi kampanjo za izvolitev, v
kateri kandidata predstavi, organizira dogodke28 in opravlja pogovore s predstavniki dru-
gih držav. Gre za dolgotrajne in včasih tudi drage postopke.29 Na splošno lahko rečemo,
da je na mednarodni ravni pri volitvah v mednarodna telesa, vključno z mednarodnimi
sodniki in arbitri, dovoljeno in pričakovano odkrito lobiranje, ki na nacionalni ravni ne
bi bilo nujno dovoljeno.
Vsako mednarodno sodišče izrecno predvideva svojo sestavo in potek izbire sodnikov
ter tudi minimalne pogoje, ki jih morajo sodniki izpolnjevati. Glede na povečano število
mednarodnih sodišč ne preseneča, da so mednarodnopravni postopki in zahteve za ime-
novanje oziroma kandidiranje sodnikov različni.30 Različna sodišča so namreč ustanovili
različni organi z različnimi pravnimi akti.31 Proces izbire sodnikov mednarodnih sodišč je
običajno sestavljen iz dveh različnih faz: nominacije kandidatov s strani držav in izvolitev
sodnikov s strani medvladnega organa izmed vseh nominiranih kandidatov.32
Če pogledamo pogoje po posameznih sodiščih, vidimo, da se medsebojno nekoliko
razlikujejo.
3.1. Meddržavno sodišče
Volitve sodnikov Meddržavnega sodišča veljajo med državami članicami OZN za
zelo prestižne.33 Statut Meddržavnega sodišča opredeljuje, da sodišče sestavljajo neod-
visni sodniki, izvoljeni ne glede na narodno pripadnost izmed oseb z velikim moralnim
ugledom, ki so ustrezno usposobljene za imenovanje na najvišje sodniške položaje v svo-
jih državah ali so priznani strokovnjaki za mednarodno pravo.34 Sestavlja ga petnajst
sodnikov, med katerimi ne sme biti dveh državljanov iste države.35
28 Kako pomembna je kandidatura za posamezno državo, se pokaže tudi v aktivnostih, ki jih vodi
skozi kampanjo – na primer filipinska igralka Heart Evangelista je pomagala pri lobiranju za
kandidaturo Miriam Defensor Santiago za sodnico MKS: (dostop 2. 7. 2022).
29 Mackenzie, 2010, str. 111.
30 Drenik, 2015b, str. 17.
31 Na primer Meddržavno sodišče je bilo ustanovljeno s Statutom, ki je del Ustanovne listine OZN,
Mednarodno kazensko sodišče za nekdanjo Jugoslavijo in Mednarodno kazensko sodišče za Ruando
pa sta bili ustanovljeni z resolucijo Varnostnega sveta Združenih narodov. Mednarodno kazensko
sodišče je bilo ustanovljeno z mednarodno pogodbo.
32 Mackenzie, 2010, str., 2.
33 Weston, 2017, str. 8.
34 Statut Meddržavnega sodišča, 2. člen.
35 Statut Meddržavnega sodišča, 3. člen.
193
Urška Kramberger Mendek – Problematika Zakona o predlaganju kandidatov iz
Slovenije za sodnike mednarodnih sodišč
Posebnih dodatnih pogojev statut sicer ne določa, se pa iz določb razume, da mora
kandidat za sodnika govoriti angleško ali francosko, ki sta uradna jezika sodišča.
Postopek volitev je zasnovan tako, da naj bi se kar najbolj izključil vpliv nacionalnih
sistemov, hkrati pa upoštevalo pravne in politične elemente, ki opredeljujejo OZN.36 Ne
glede na to so okoliščine, ki urejajo imenovanje sodnikov in mehanizem nominiranja
kandidatov ter volitev, politične.37
Postopek izvolitve sodnikov opredeljuje Statut Meddržavnega sodišča, ki v 4. členu
določa, da člane sodišča izvolita Generalna skupščina in Varnostni svet Združenih narodov
s seznama oseb, ki jih predlagajo nacionalne skupine pri Stalnem arbitražnem sodišču.
Nacionalno skupino posamezne države sestavljajo največ štirje člani, ki jih država
članica Stalnega arbitražnega sodišča imenuje.38 Člane nacionalnih skupin vseh držav
lahko države imenujejo za svoje arbitre v sporih, ki se obravnavajo pod okriljem Stalnega
arbitražnega sodišča, nacionalne skupine pa imajo skladno s Statutom Meddržavnega
sodišča izključno pravico, da nominirajo kandidate za sodnike Meddržavnega sodišča.39
Skupine lahko nominirajo kandidate iz drugih držav, sistem pa naj bi zagotavljal, da so
nominirane neodvisne osebe.40 Sistem volitev temelji na načrtu Root-Phillimore, ki je
bil izdelan leta 192041 za potrebe volitev sodnikov Stalnega meddržavnega sodišča, ki
je delovalo med letoma 1922 in 1946. Z načrtom naj bi se zmanjšali učinki političnih
kupčij.42 Skladno z njim nacionalna skupina pri Stalnem arbitražnem sodišču pripravi
seznam oseb za izvolitev na zahtevo generalnega sekretarja OZN, ta pa nato pripravi
seznam kandidatov, ki jih sočasno, vendar neodvisno drug od drugega izvolita Generalna
skupščina in Varnostni svet OZN.
3.2. Mednarodno kazensko sodišče
Rimski statut Mednarodnega kazenskega sodišča43 določa, da sodišče sestavlja 18 sod-
nikov,44 pri čemer na sodišču ne sme biti več kot en sodnik državljan iste države. Izvoljeni
so za devet let ter ne morejo biti ponovno izvoljeni. Sodniki se izberejo izmed oseb vi-
36 Türk, 2015, str. 379.
37 Brownlie, 2008, str. 709.
38 Jorritsma, 2017, str. 2.
39 Prav tam.
40 Brownlie, 2008, str. 709.
41 Prav tam, str. 710.
42 Zimmermann, 2006, str. 98.
43 Uradni list RS, št. 101/01 – MP, št. 29/01, 13. december 2001.
44 Število sodnikov Mednarodnega kazenskega sodišča določa prvi odstavek 36. člena njegovega
Statuta.
194
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
sokega moralnega ugleda, nepristranskosti in neoporečnosti in ki imajo usposobljenost,
zahtevano v njihovi državi za imenovanje na najvišje sodniške funkcije.45
Statut Mednarodnega kazenskega sodišča že predvideva potrebo po nekoliko večji
kodifikaciji pogojev za sodnike. To je potrebno tudi z vidika izogibanja morebitnim očit-
kom o politizaciji sodišča, saj je sodišče pristojno za sojenje najhujšim hudodelcem, med
njimi tudi na ravni najvišjih predstavnikov držav.
Usposobljenost kandidatov je zato v Statutu še dodatno opredeljena. Vsak kandidat
za izvolitev v sodišče mora biti strokovno uveljavljen na področju kazenskega material-
nega in procesnega prava in imeti potrebne ustrezne izkušnje s kazenskimi postopki kot
sodnik, tožilec, odvetnik ali na drugem podobnem položaju (ta lahko kandidira na se-
znamu A); ali strokovno uveljavljen na ustreznih področjih mednarodnega prava, kot sta
mednarodno humanitarno pravo in pravo človekovih pravic, in imeti obsežne poklicne
izkušnje na pravnem področju, ki se nanašajo na sodno delo sodišča (ta lahko kandidira
na seznamu B). Določen je tudi pogoj, da mora vsak kandidat za izvolitev v MKS odlično
znati in tekoče govoriti vsaj enega od delovnih jezikov sodišča, tj. angleško in francosko.46
Skladno s Statutom lahko vsaka država pogodbenica kandidate za sodnika nominira
po postopku za imenovanje kandidatov za najvišje sodne funkcije v tej državi ali po
postopku za imenovanje kandidatov za Meddržavno sodišče. To po eni strani pomeni,
da je država pri izbiri kandidata avtonomna, hkrati pa kaže na to, da ni predpisanega
poenotenega postopka izbire kandidatov za sodnike Mednarodnega kazenskega sodišča.
Natančno število sodnikov po posameznih kategorijah (listi A in B, geografska po-
razdeljenost, spol) ni predpisano, namesto tega pa so določeni minimalni kriteriji za
volitve. Slednje pomeni, da morata biti na sodišču vedno najmanj dva sodnika iz vsake
regionalne skupine, ne sme biti manj kot šest sodnikov vsakega spola, biti mora vsaj de-
vet sodnikov iz liste A in vsaj pet iz liste B.47
Statut MKS je prvi predvidel možnost ustanovitve svetovalnega odbora za imenova-
nja, ki bi pred volitvami pregledal vse nominirane kandidate in se o njih izrekel.48 Na
podlagi tega in kot je bilo omenjeno v uvodu, je bil leta 2012 ustanovljen Posvetovalni
odbor za nominacije sodnikov za Mednarodno kazensko sodišče.49
Skladno s poslovnikom50 Posvetovalni odbor sestavlja devet članov iz držav pogod-
benic Rimskega statuta, ki so na predlog biroja Skupščine držav pogodbenic s soglasjem
potrjeni na Skupščini držav pogodbenic. Člani Posvetovalnega odbora so ugledne osebe
z velikim moralnim ugledom in izkušnjami na področju kazenskega ali mednarodnega
45 Statuta, 36. člen.
46 Prav tam.
47 Resolucija ICC-ASP/3/Res.6, 10. september 2004.
48 Kramberger Mendek, 2016, str. 308.
49 Resolucija ICC-ASP/10/Res.5, 21. december 2011.
50 Dokument ICC-ASP/10/36, 30. november 2011.
195
Urška Kramberger Mendek – Problematika Zakona o predlaganju kandidatov iz
Slovenije za sodnike mednarodnih sodišč
prava. Njihov mandat traja tri leta. Predstavljajo glavne pravne sisteme, pravično geograf-
sko zastopanost in zastopanost med spoloma ter delujejo v lastnem svojstvu. Posvetovalni
odbor mora kandidate oceniti na podlagi kriterijev iz 36. člena Statuta Mednarodnega
kazenskega sodišča in ob tem upoštevati geografsko uravnoteženost in uravnoteženost
med spoloma. Član Posvetovalnega odbora je bil dva mandata od začetka njegovega de-
lovanja (od novembra 2012 do novembra 2018) tudi prof. dr. Ernest Petrič.
3.3. Mednarodno kazensko sodišče za nekdanjo Jugoslavijo
Za primerjavo je treba pogledati tudi sestavo sodnikov Mednarodnega kazenskega
sodišča za nekdanjo Jugoslavijo. Sestavljeno je bilo iz največ 16 stalnih neodvisnih sod-
nikov, ki so morali biti državljani različnih držav.51 Vsakega od treh obravnavnih senatov
so sestavljali največ trije stalni sodniki in šest ad litem sodnikov, pritožbeni senat pa je bil
sestavljen iz sedmih stalnih sodnikov.52
Določene sodniške kvalifikacije, ko so veljale za kandidate za stalne in ad litem sodni-
ke, so predvidevale, da so sodniki osebe z visokim moralnim značajem, ki so bile neod-
visne in imajo visoko stopnjo integritete ter izpolnjujejo kvalifikacije za najvišje sodniške
funkcije v svojih državah.53 Pri sestavi senatov je bilo treba upoštevati izkušnje sodnikov
na področju kazenskega in mednarodnega prava, vključno z mednarodnim humanitar-
nim pravom in pravom človekovih pravic.54 Regionalna razporeditev mest za sodnike ni
bila predvidena.
3.4. Mednarodno sodišče za pomorsko mednarodno pravo
Mednarodno sodišče za pomorsko mednarodno pravo s sedežem v Hamburgu je bilo
ustanovljeno na podlagi Konvencije o pomorskem mednarodnem pravu (UNCLOS)55
in je pristojno za vse spore in vse vloge, ki so mu predložene v skladu z UNCLOS, ter za
vse posebej določene zahteve, predvidene v kateremkoli sporazumu, ki določa njegovo
pristojnost.56
51 Statut Mednarodnega kazenskega sodišča za nekdanjo Jugoslavijo, resolucije Varnostnega sveta
Združenih narodov 827 (1993), 1166 (1998), 1329 (2000), 1411 (2002), 1431 (2002), 1481
(2003), 1597 (2005), 1660 (2006), 1837 (2008) in 1877 (2009). Prvi odstavek 12. člen dopolnje-
nega Statuta.
52 Drugi odstavek 12. člena dopolnjenega Statuta MKSJ.
53 Statut MKSJ, 13. člen.
54 Dopolnjeni Statuta MKSJ, 13. člen.
55 Slovenija je Konvencijo nasledila z Aktom o nasledstvu Konvencije Združenih narodov o pomorskem
mednarodnem pravu (Uradni list RS, št. 22/94, št. 79 – MP), 21. december 1994. Slovenski prevod
konvencije je objavljen tudi v Uradnem listu Evropske unije, št. L 179/3, z dne 23. junija 1998.
56 Škrk, 2016, str. 97.
196
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
Statut Mednarodnega sodišča za pomorsko mednarodno pravo57 določa, da sodišče
sestavlja 21 neodvisnih sodnikov, ki so izvoljeni izmed oseb z visokim moralnim ugle-
dom zaradi svoje poštenosti in integritete ter priznane strokovnosti na področju prava
morja, pri čemer se na sodišču kot celoti zagotovita zastopanost glavnih pravnih sistemov
sveta ter pravična regionalna razporeditev.
Kot pri preostalih sodiščih tudi na Mednarodnem sodišču za pomorsko mednarodno
pravo ne moreta biti dva sodnika državljana iste države.58 Statut določa, da morajo sodiš-
če sestavljati najmanj trije sodniki iz vsake regionalne skupine, ki so določene v Generalni
skupščini OZN. Leta 2009 je bil na zasedanju pogodbenic UNCLOS sprejet dogovor,59
po katerem sodišče sestavlja pet sodnikov iz afriške regionalne skupine, pet sodnikov iz
azijsko-pacifiške skupine, trije sodniki iz vzhodnoevropske skupine, štirje sodniki iz sku-
pine držav iz Latinske Amerike in Karibov in trije sodniki iz skupine zahodnoevropskih
in drugih držav. Sodnik za preostalo sodniško mesto je izvoljen, v praksi izmenično,
izmed afriške skupine, azijske skupine ter skupine zahodnoevropskih in drugih držav.
4. Prednosti in slabosti ZPKSMS
Vsem zgoraj navedenim sodiščem je skupno, da sodnike izvolijo države na tajnih
volitvah v pristojnem organu. Vsaka država ima pri tem en glas. Kot bomo videli v nada-
ljevanju, pa se države o tem, komu bodo namenile svoj glas, odločajo individualno in ne
nujno izključno glede na predvidene kriterije.
Če primerjamo omenjena sodišča z ureditvijo v ZPKSMS, vidimo, da vsa sodišča
dopuščajo možnost, da so izvoljeni strokovnjaki, ki pa ne izpolnjujejo nujno tudi vseh
pogojev za izvolitev v najvišje sodne funkcije. Za izvolitev na listo B v MKS načeloma ni
treba niti da ima kandidat pravno izobrazbo, pri čemer so nekateri avtorji navajali primer
sodnice Saiga iz Japonske, ki po osnovni izobrazbi ni bila pravnica.60
ZPKSMS pa dodatno k pogojem iz mednarodnih pogodb, ki obvezujejo Slovenijo,
in dodatno k pravilom mednarodnih sodišč predpisuje, da mora kandidat za sodnika
mednarodnega sodišča izpolnjevati pogoje za izvolitev na sodniško mesto vrhovnega sod-
nika ali pogoje za izvolitev za sodnika Ustavnega sodišča. S tem naj bi bilo omogočeno,
da država predlaga kvalificirane in verodostojne kandidate, ki so strokovnjaki na svojem
področju in bo njihovo delovanje v sporu kar najbolj produktivno. Vendar to po drugi
strani pomeni dolgotrajen postopek izbire kandidata. Tako je denimo v primeru kan-
didature slovenskega kandidata za sodnika Mednarodnega sodišča za pomorsko med-
57 Konvencija Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu, Akt o nasledstvu, Uradni list
RS št. 79 – MP, št. 22/94, 21. december 1994. Priloga VI – Statut ITLOS.
58 Statut Mednarodnega sodišča za pomorsko mednarodno pravo, 3. člen.
59 Dokument SPLOS/201, 26. junij 2009.
60 Več o tem: Hirad idr., 2013, str. 379–398.
197
Urška Kramberger Mendek – Problematika Zakona o predlaganju kandidatov iz
Slovenije za sodnike mednarodnih sodišč
narodno pravo postopek izbire kandidata trajal štiri mesece61 od razpisa sodišča pa do
nacionalne potrditve kandidature.
Če predpostavimo, da tak transparentni nacionalni postopek imenovanja kandidatov
dejansko pripomore k temu, da so izbrani najboljši, neodvisni in nepristranski kandidati,
se pojavi vprašanje, kako je z zagotavljanjem teh lastnosti pri tistih kandidatih, kadar
mednarodna pogodba določa drugačen način izbire kandidatov za arbitre ali mednaro-
dne sodnike. Kot primer je treba pogledati razpis za oddajo kandidatur za imenovanje
na seznam arbitrov in na seznam posrednikov pri Mednarodnem centru za reševanje
investicijskih sporov (ICSID).
Slednji zagotavlja enega od mehanizmov za reševanje investicijskih sporov, ki deluje
pod okriljem Svetovne banke,62 njegov namen pa je, da se pospešuje investicije tudi z
omogočanjem učinkovitega mehanizma za reševanje sporov med tujimi investitorji in
državami gostiteljicami investicij.63
Konvencija o reševanju investicijskih sporov med državami in državljani drugih držav
iz leta 196564 določa, da morajo vsak panel sestavljati kvalificirane osebe z visokim mo-
ralnim značajem, ki morajo biti državljani različnih držav.65 Imeti morajo priznane kom-
petence na področju prava, trgovine, industrije ali financ ter jim je mogoče zaupati, da
bodo izrekale neodvisne sodbe.66 Kompetence na področju prava so posebej pomembne
v primerih oseb, ki so v panelu arbitrov.
Zanimivo je, da postopek za člane arbitrov ICSID iz Slovenije na svojih spletnih
straneh objavi Ministrstvo za finance,67 s čimer postopek ne sledi ZPKSMS, čeprav se
ZPKSMS skladno s tretjim odstavkom 1. člena uporablja tudi za člane mednarodne arbi-
traže iz Republike Slovenije. Še več, razpis za arbitre ICSID predvideva, da mora imeti
kandidat za seznam arbitrov »10 let izkušenj na pravniških delih, ki vključujejo tudi
izkušnje z mednarodnimi investicijami po opravljenem pravniškem državnem izpitu, ali
da ima pridobljen znanstveni naziv doktor pravnih znanosti«. Takih pogojev ne postavlja
niti Konvencija ICSID niti ZPKSMS.
Ob tem je treba poudariti, da praksa imenovanja arbitrov v Sloveniji ni dosledna.
Tako je bil denimo razpis za arbitra za slovenskega člana Arbitražnega sodišča med
61 Pavliha, 2002b, str. 4.
62 Konvencijo, ki je začela veljati 14. oktobra 1966, je doslej ratificiralo 157 pogodbenic, (dostop 26. 5. 2022).
63 Türk, 2015, str. 291.
64 Uradni list SFRJ, MP, št. 7/67.
65 Konvencija ICSID, 13. in 14. člen.
66 Konvencija ICSID, 14. člen.
67 Javni poziv zainteresiranim kandidatom, (dostop
8. 6. 2022).
198
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
Slovenijo in Hrvaško objavljen 15. julija 2011 v Uradnem listu RS, skladno s postop-
kom po ZMKSMS.
Če so torej kandidati za sodnike in arbitre izbrani po ZKSMS ali (kot v primeru
ICSID) ne, je možno domnevati, da Slovenija za kandidate predlaga tiste, ki najbolje iz-
polnjujejo vse predpisane pogoje in so s tem torej oboji enako neodvisni in nepristranski.
Posledično se postavi vprašanje, ali je zakonsko predpisan dolgotrajen postopek v posa-
meznih primerih sploh smotrn in koliko vpliva na neodvisnost in nepristranskost.
To pa ni edini pomislek glede ZPKSMS. V pritrdilnem ločenem mnenju sodnice dr.
Škrk, ki se mu je pridružila sodnica dr. Wedam Lukić, k sklepu Ustavnega sodišča U-I-
37/04 z dne 15. aprila 2004 je navedeno, da ZPKSMS odpira ustavnopravni problem
v primeru, ko se merila za kandidate za mednarodne sodnike po slovenskem pravnem
redu ne pokrivajo z merili oziroma pogoji, ki jih za mednarodna sodniška mesta določajo
mednarodne pogodbe.68
V praksi se je pokazalo, da je ZPKSMS preveč tog in ne upošteva vseh vidikov izbora
mednarodnih sodnikov oziroma arbitrov. V ločenem mnenju ustavne sodnice dr. Škrk je
zapisano, da je široko postavljen domet ZPKSMS preobširen in celo problematičen z vi-
dika učinkovitega oziroma uspešnega kandidiranja strokovno priznanih in mednarodno
uveljavljenih kandidatov iz Slovenije.69
Prav zato lahko ocenimo, da v primerih, ko Slovenija nima že z ustanovnim ak-
tom sodišča zagotovljenega mesta sodnika, zakon ne koristi kandidaturam iz Slovenije.
Slovenija in slovenski kandidati v teh kandidaturah namreč praviloma niso uspešni,70 saj
»zrele« države lobiranje za svojega kandidata začnejo že približno dve leti pred volitva-
mi,71 Slovenija pa postopek izbire šele začenja.
Ob dolžini postopka, ki ga predpisuje zakon, je problematičen tudi postopek izbire
kandidata. ZPKSMS predpisuje, da se do kandidatur opredeli Predsednik RS po prido-
bitvi mnenja Vlade RS in Sodnega sveta RS, ter posreduje predloge potrebnega števila
kandidatov za izvolitev Državnemu zboru RS.72 V izbiro kandidatov bi bilo smiselno
vključiti tudi strokovno javnost, morda v obliki gremija uglednih slovenskih mednaro-
dnih pravnikov. To bi bila precej boljša popotnica za zagotavljanje najboljših kadrov za
mednarodna sodišča in arbitraže.
Problematična se zdi predvsem uporaba ZPKSMS glede imenovanja kandidatov za
sodnike Meddržavnega sodišča, kjer ima glavno vlogo nacionalna skupina pri Stalnem
arbitražnem sodišču. Skupina kandidate imenuje neodvisno in pri tem ni vezana na od-
68 Odločba Ustavnega sodišča RS U-I-37/04 z dne 15. aprila 2004, točka 9.
69 Ločeno mnenje ustavne sodnice Mirjam Škrk k odločbi Ustavnega sodišča RS U-I-120/04 z dne 1.
junija 2004, točka 3.
70 Drenik, 2015a, str. 10.
71 Zagorac, 2002, str. 25.
72 ZPKSMS, 6. člen.
199
Urška Kramberger Mendek – Problematika Zakona o predlaganju kandidatov iz
Slovenije za sodnike mednarodnih sodišč
ločitve Vlade ali Državnega zbora RS, saj jo vodita Ustanovna listina OZN in Statut
Meddržavnega sodišča. Slednji sta kot ratificirani, objavljeni in veljavni mednarodni po-
godbi v pravni hierarhiji nad ZPKSMS.
Nacionalna skupina lahko kot kandidate za sodnike nominira do štiri kandidate,
od katerih sta lahko le dva iz njene države. To pomeni, da lahko skupina nominira tudi
kandidate, ki so državljani tujih držav in za katere ni nujno, da izpolnjujejo pogoje po
ZPKSMS. V tem primeru bi lahko šlo za diskriminacijo, saj bi kandidati teoretično lah-
ko izpolnjevali različne pogoje.
Postavi se tudi vprašanje, kaj je v primeru, ko nacionalna skupina predlaga kandida-
ta iz Slovenije, ki ni bil izbran po ZPKSMS. Država bi se seveda lahko distancirala od
kandidata in o tem obvestila preostale države, toda politično in diplomatsko bi bilo tako
ravnanje zelo nenavadno in nerodno.
Glede na to, da je skupina samostojna in neodvisna, bi lahko sprejela tudi odločitev,
da ne nominira kandidata, izbranega skladno s ZPKSMS, saj bi presodili, da morebiti
ni ustrezen.
Dileme se lahko pojavljajo tudi pri arbitražah. Če bi Slovenija za arbitra želela imeno-
vati tujega strokovnjaka, bi se srečala z omejitvami zakona, ki strogo opredeljuje posto-
pek in kriterije, ki jih mora arbiter izpolnjevati. Inovativna rešitev, ki je bila uporabljena
v primeru arbitraže med Slovenijo in Hrvaško, ko je Odbor Državnega zbora za zunanjo
politiko s sprejetjem posebnega sklepa Vladi RS omogočil, da je lahko imenovala arbitra
sama v roku 15 dni, je bila zelo dobra, vendar je hkrati tudi enkratna in zelo nepraktič-
na, da bi jo uporabili vedno, kadar bi presodili, da bi bilo imenovanje tujega arbitra za
Slovenijo dobrodošlo.
Vsa omenjena vprašanja kažejo na to, da bi bilo treba ZPKSMS spremeniti, jasneje
določiti obseg njegove uporabe in smiselno dopolniti postopek, s čimer bi zagotovili
ustrezno jasnost in transparentnost, saj je tako izvoljenim kandidatom odmerjena visoka
legitimnost.73 To bi lahko pripomoglo tudi k temu, da bi bili za sodnike oziroma arbitre
izvoljeni najboljši kandidati, ki bi pri svojem delu v mednarodnih forumih delovali kar
najbolj neodvisno in nepristransko.
5. Možnosti za kandidature slovenskih kandidatov
Ker se v naslednjih letih izprazni nekaj mest na posameznih mednarodnih sodiščih,
bi Slovenija kot država, ki vladavini prava, mednarodnemu pravu in mednarodnemu
pravnemu redu pripisuje velik pomen, morala premisliti o možnostih za najavo svojega
kandidata za katero od sodišč. Kljub ZPKSMS ali pa prav zaradi njega in ob zavedanju,
da je za kampanje in nabiranje glasov potrebno dovolj časa, bi bilo treba postopek začeti
čim prej.
73 Skubic, 2014, str. 8.
200
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
Države svoje postopke in kampanje začnejo že veliko pred uradnim nominacijskim
postopkom. Budno spremljajo, kdaj se kandidatom v posameznih telesih izteče man-
dat, in že zelo hitro, tudi nekaj let, preden se mesta dejansko sprostijo, napovedo, da
nameravajo kandidirati. Organizacija Islamskega sodelovanja je na primer že oktobra
2016 podprla kandidaturo dr. Salaama iz Libanona za sodnika Meddržavnega sodišča na
volitvah novembra 2017,74 generalni sekretar OZN pa je nacionalne skupine pri Stalnem
arbitražnem sodišču o prostih mestih in odprtem nominacijskem obdobju obvestil šele 1.
februarja 2017.75 Japonska je že 22. februarja 2019 objavila, da bo podprla kandidaturo
sodnika Meddržavnega sodišča Iwasawe za vnovično izvolitev na volitvah, ki so pote-
kale jeseni 2020.76 Večje kandidature, kot je na primer kandidatura za nestalno članico
Varnostnega sveta OZN, države napovedo tudi že deset ali petnajst let vnaprej.77
Če bi Slovenija začela resno razmišljati o potencialni kandidaturi za sodnika, je treba
najprej preveriti, kdaj se sprostijo prosta mesta, na katera bi lahko kandidirala.
Februarja 2024 poteče mandat petim sodnikom Meddržavnega sodišča. Med nji-
mi sodniku Kirillu Gevorgianu iz Rusije, ki je član vzhodnoevropske skupine v OZN.
Čeprav formalne geografske razdelitve mest sodnikov Meddržavnega sodišča ni, lahko
pričakujemo, da bo to mesto zasedel predstavnik vzhodnoevropske skupine, saj se je v
praksi iz Statuta Meddržavnega sodišča izkristalizirala predstava o regijah, iz katerih se
volijo sodniki.78 Pričakovati je tudi, da bo Rusija napovedala svojega kandidata za sod-
nika. Glede na to, da se je razvila praksa, da imajo stalne članice Varnostnega sveta ZN
skoraj vedno tudi svojega sodnika,79 bi bila taka kandidatura zelo težka.
Praksa, da so v Meddržavnem sodišču vedno prisotni sodniki iz stalnih članic
Varnostnega sveta ZN je bila doslej prekinjena le dvakrat. Med leti 1967 in 1985 svojega
sodnika zaradi posebne politične situacije ni imela Kitajska.80 Na volitvah leta 2017 pa
v Meddržavno sodišče prvič ni bil izvoljen kandidat Velike Britanije Sir Christopher
Greenwood, ki je v Varnostnem svetu ZN sicer prejel večino glasov, vendar pa je v
Generalni skupščini ZN vodil kandidat Indije Dalveer Bhandari. Po več neuspelih kro-
gih glasovanja se je kandidat Velike Britanije umaknil.81 S tem umikom se je prvič v 71
74 Resolucija št. 7/43-ORG glede kandidatur držav članic OIC za mesta v mednarodnih organizacijah,
43. zasedanje Sveta zunanjih ministrov Organizacije za islamsko sodelovanje, Taškent, Uzbekistan,
18. in 19. oktober 2016, (dostop
7. 7. 2022).
75 Dokument GS OZN A/72/182-S/2017/620, 20. julij 2017.
76 (dostop 7. 7. 2020).
77 Fasulo, 2015, str. 105.
78 Türk, 2015, str. 379.
79 Fishler idr., 2001, str. 854.
80 Akande, 2017.
81 Izjava za javnost GS OZN GA/11978 z dne 20. november 2017, (dostop 7. 7. 2022).
201
Urška Kramberger Mendek – Problematika Zakona o predlaganju kandidatov iz
Slovenije za sodnike mednarodnih sodišč
letih zgodilo, da med sodniki Meddržavnega sodišča ni bilo sodnika iz Velike Britanije,
njihova nacionalna skupina pri Stalnem arbitražnem sodišču na volitvah leta 2020 pa ni
nominirala britanskega kandidata.
Po drugi strani je trenutna geopolitična situacija zaradi ruske agresije v Ukrajini zelo
nepredvidljiva, kar bi ob nespremenjeni situaciji sicer morda lahko šlo v korist potenci-
alnemu kandidatu iz katere druge države vzhodnoevropske skupine. Vendar bi bila taka
odločitev za uspeh morebitne slovenske kandidature zelo tvegana. Kampanja proti tako
veliki državi, eni od stalnih članic Varnostnega sveta ZN, ki ima predstavništva v več kot
140 državah po svetu in s tem izjemen potencial za neposredno lobiranje v prestolnicah,
bi bila zelo težka. Hkrati je treba upoštevati, da je Slovenija že napovedala kandidaturo
za nestalno članico Varnostnega sveta ZN na volitvah, ki bodo potekale v letu 2023, le
nekaj mesecev pred volitvami sodnikov Meddržavnega sodišča.
Bolj smotrn bi bil premislek o napovedi kandidature za leto 2030, ko poteče že tretji
zaporedni mandat sodniku Tomki iz Slovaške. Poudariti je treba, da je sodnik Tomka
zelo močan kandidat, ki je bil tudi predsednik Meddržavnega sodišča, kar ga nedvomno
postavlja v prednost pred drugimi. Vendar izkušnje kažejo, da države niso naklonjene
nenehnemu podaljševanju mandatov, kar bi bila za morebitnega protikandidata pred-
nost. Zato bi bilo treba nacionalno skupino pri Stalnem arbitražnem sodišču spodbuditi,
da začne kandidata iskati dovolj zgodaj, da bi se lahko postopek po ZPKSMS končal
najpozneje leto in pol pred volitvami. Pričakovati je, da bo prav zaradi zgoraj navedenih
razlogov na volitvah leta 2030 več kandidatov iz vzhodnoevropske skupine.
Na Mednarodnem kazenskem sodišču leta 2024 mandat končata dva sodnika iz
vzhodnoevropske skupine, iz Poljske in Madžarske. Volitve bodo dobra priložnost za
kandidate iz te skupine, saj morata biti, glede na minimalne volilne zahteve, na sodišču
vsaj dva sodnika iz držav, ki pripadajo vzhodnoevropski skupini. Na sodišču ostaja sod-
nik iz Gruzije, kar pomeni, da bodo države na volitvah morale enega od svojih glasov
nujno nameniti kandidatu iz vzhodnoevropske skupine.
Vseh šest sodnikov, ki jim poteče mandat leta 2024, so moškega spola. Na sodišču bo
ostalo devet žensk in trije moški. Ker na njem ne sme biti manj kot šest predstavnikov
vsakega spola, je mogoče upravičeno pričakovati, da bo treba na volitvah glasovati za tri
moške sodnike. Trije sodniki, ki jim poteče mandat, so bili izvoljeni na listi A, trije pa na
listi B. Minimalna volilna zahteva je, da je na sodišču vsaj devet kandidatov iz liste A in
vsaj pet iz liste B, kar pomeni, da bodo morale države glasovati za vsaj enega kandidata iz
liste A in vsaj enega kandidata iz liste B.
Glede na to in ob upoštevanju minimalnih volilnih zahtev, da bo treba predvidoma
nujno glasovati za tri moške kandidate ter izključno z vidika potencialno največjih mož-
nosti za uspeh na volitvah, menim, da bi bilo tokrat bolj smiselno napovedati kandida-
turo kandidata moškega spola. Pri tem na tokratnih volitvah ne bo bistvene razlike, ali
bo šlo za kandidata iz liste A ali B. Kandidaturo bi bilo treba napovedati čim prej, zato
202
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
je nujno nemudoma izbrati kandidata med prijavljenimi na razpis za eno mesto kandi-
data za sodnika na Mednarodnem kazenskem sodišču, ki je bil objavljen 8. julija 2022 v
Uradnem listu Republike Slovenije.
Na Mednarodnem sodišču za pomorsko mednarodno pravo ima vzhodnoevropska sku-
pina tri mesta sodnikov, vsake tri leta poteče mandata enemu. To pomeni, da lahko države
iz vzhodnoevropske skupine kandidaturo napovejo na vsakih volitvah. Leta 2023 poteče
mandat sodniku iz Poljske, leta 2026 sodniku iz Rusije in leta 2029 sodniku iz Gruzije.
Morebitna kandidatura slovenskega kandidata za sodnika bi bila smiselna na volitvah
v letu 2023, ko poteče mandat sodniku Pawlaku iz Poljske. Sodnik je na tem mestu že od
leta 2005, v času volitev bo dopolnil 90 let, zato ni pričakovati, da bo vnovič napovedal
kandidaturo. Za prosto mesto se bodo tako potegovali le kandidati, ki bi bili na funkcijo
izvoljeni prvič. Glede na to, da je na Mednarodnem sodišču za pomorsko mednarodno
pravo le pet žensk, bi bilo smotrno kandidirati kandidatko, vendar bi bilo treba kan-
didaturo napovedati čim prej, da se lahko začne ustrezna kampanja. S tem bi lahko od
morebitne napovedi odvrnili druge kandidate vzhodnoevropske skupine za to mesto. Na
preteklih štirih volitvah (2011, 2014, 2017 in 2020) je bil iz vzhodnoevropske skupine
vedno nominiran le po en kandidat.
V letu 2026 poteče mandat sodniku iz Rusije. Zagotovo je, da bo Rusija vnovič napo-
vedala kandidaturo. V tem primeru – podobno kot pri Meddržavnem sodišču – napoved
kandidature ni najbolj smotrna. Gre za veliko državo in stalno članico Varnostnega sveta
ZN (kar sicer neposredno ne vpliva) z zelo razvejano mrežo diplomatskih predstavništev
ter zgodovinsko sodelovanje in podporo v številnih državah.
6. Vpliv zakona na uspešnost slovenskih kandidatov
Možnost izvoljivosti kandidata je pri državah visoko med razlogi za nominacijo posa-
meznih kandidatov, zato pred odločitvijo o kandidaturi pretehtajo vse vidike nominacije
in lobiranja.
Tega slovenska ureditev za volitve mednarodnih sodnikov načeloma ne omogoča. Gre
za strogo birokratski postopek, po katerem mora razpis na poziv mednarodnega sodišča
objaviti Ministrstvo za pravosodje z rokom za prijave, ki ne sme biti krajši kot 15 dni,
nato pa s prijavami ravnati po Zakonu o splošnem upravnem postopku (ZUP).
Taka praksa je za zagotavljanje, da bo kandidat izbran v kar najbolj neodvisnem po-
stopku, zelo dobra. Vendar je z vidika uspeha kandidata lahko učinkovita le takrat, kadar
ima Slovenija zagotovljeno mesto na posameznem mednarodnem sodišču ali arbitraži.
Kadar gre za sodelovanje na volitvah na mednarodna sodišča, kjer Slovenija nima
zagotovljenega mesta, pa menim, da ni smotrna. V postopku bi namreč šele izbrali kan-
didata, ki bi se moral na volitvah potegovati za eno od prostih mest, kar pa je, kot je
opisano zgoraj, zelo zahtevna in dolgotrajna naloga.
203
Urška Kramberger Mendek – Problematika Zakona o predlaganju kandidatov iz
Slovenije za sodnike mednarodnih sodišč
Za primerjavo lahko pogledamo pretekle slovenske kandidature. Dne 3. novembra
1998 je bil na volitvah za sodnika Mednarodnega kazenskega sodišča za Ruando uspešen
Pavle Dolenc. Njegova kandidatura je bila vložena pred začetkom veljavnosti ZPKSMS.
Slovenija je po začetku veljavnosti zakona leta 2002 nominirala kandidata za sodnika
Mednarodnega kazenskega sodišča in kandidata za sodnika Mednarodnega kazenskega
sodišča za Ruando.82 Razpis za prvega je bil objavljen 26. julija 2002, razpis za drugega
pa 16. avgusta 2002. Državni zbor RS je oba kandidata izvolil 25. oktobra 2002. To
pomeni, da je od objave razpisa do potrditve kandidatov trajalo skoraj tri mesece, ob
čemer je bil za vsako od mest prijavljen le en kandidat. V tem času so kampanje že aktiv-
no potekale, države so se s posameznimi kandidati že seznanile in sprejemale odločitve
o podporah. Za Mednarodno kazensko sodišče za Ruando so volitve potekale februarja
2003, za Mednarodno kazensko sodišče pa marca 2003. Kandidata Republike Slovenije
na volitvah nista bila uspešna.
Ob tem je treba poudariti tudi, da je bil rok za napoved kandidature za sodnika
Mednarodnega kazenskega sodišča za Ruando prvotno določen do 14. oktobra, vendar
je bil zaradi premajhnega števila kandidatov (statut je določal, da mora biti na seznamu
najmanj 22 kandidatov) podaljšan do 15. novembra.83 Tudi ta podatek potrjuje, da po-
stopek že od vsega začetka ni bil postavljen najbolje za uporabo v praksi. Če bi namreč
obveljala prvotna časovnica, bi bila kandidatura potrjena prepozno.
Neuspešen je bil tudi dr. Marko Pavliha, slovenski kandidat za sodnika Mednarodnega
sodišča za pomorsko mednarodno pravo na volitvah, ki so potekale aprila 2002. Njegova
kandidatura je bila v parlamentu potrjena 24. januarja 2002, vendar je bilo to prepoz-
no za uspešno izvolitev, kar je kandidat, po izkušnji kako dejansko potekajo volitve na
mednarodnem parketu, tudi priznal.84 Začel je opozarjati na togost in pretirano zaple-
tenost zakona, predolg nacionalni izbirni postopek, ki ne omogoča zadostnega časa za
lobiranje, in dejstvo, da je bil na volitvah edini kandidat, katerega kandidaturo je potrdil
parlament.85
Glede na obstoj številnih sodišč in arbitraž, za katere se uporablja ZPKSMS, bi bilo
smiselno postopek nekoliko poenostaviti. Menim, da bi bilo treba sprejeti določbo, s ka-
tero bi se omogočilo, da se odločitev o kandidaturi sprejme že vnaprej, še pred uradnim
povabilom k nominacijam. Redna prosta mesta v posameznih telesih je namreč mogoče
predvideti, saj si sledijo v točno določenih časovnih presledkih.
82 Statut Mednarodnega kazenskega sodišča za Ruando, resolucije Varnostnega sveta Združenih naro-
dov 955 (1994), 1165 1998), 1329 (2000), 1411 (2002), 1503 (2003), 1512 (2003), 1534 (2004),
1717 (2006), 1824 (2008), 1855 (2008), 1878 (2009) in 1901 (2009).
83 Pismo predsedujočega Varnostnemu svetu Združenih narodov, S/2002/1131 z dne 11. oktobra
2002.
84 Situacijo je kandidat podrobno opisal v: Pavliha, 2002a, str. 37; Pavliha, 2001, str. 53; in Pavliha,
2002b, str. 4–5.
85 Pavliha, 2002b, str. 3.
204
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
Če bi postopek torej lahko začeli že dve do tri leta pred dejansko objavo, bi kandida-
turo lahko neformalno že vnaprej sporočili drugim državam in začeli lobirati ter prido-
bivati glasove, uradna nominacija pa bi se poslala ob odprtju nominacijskega obdobja.
Zakon bi moral obravnavati tudi vprašanje odnosa z nacionalno skupino pri Stalnem
arbitražnem sodišču glede nominiranja potencialnih kandidatov na Meddržavno sodišče.
Nacionalna skupina je pri nominiranju namreč popolnoma samostojna, vendar je jasno,
da kandidat, ki ga skupina predlaga na volitvah, ne more biti uspešen, če nima za seboj
podpore Vlade in s tem tudi diplomatske mreže.
7. Zaključek
Slovenski ZPKSMS je korak v pravo smer za ureditev postopkov izbire kandidatov
za mednarodne sodnike in arbitre. Vendar je treba poudariti, da so bili vsi slovenski kan-
didati za sodnike mednarodnih sodišč, na katerih Slovenija nima zagotovljenega mesta,
in so bili izbrani na podlagi ZPKSMS, neuspešni. Zakon, ki je zelo uporaben pri izbiri
kandidatov za sodnike, kjer ima Slovenija zagotovljeno mesto, ter za arbitražna sodišča,
namreč po drugi strani ne upošteva dinamike, potrebne za izvolitev sodnikov mednaro-
dnih sodišč. Pri urejanju predlaganja slovenskih kandidatov za mednarodna sodišča, bi
bilo treba ti dve različni vrsti sodišč upoštevati.
Na sodiščih, na katerih posamezna država nima zagotovljenega mesta sodnika, je
namreč za izvolitev potreben »izvoljiv« kandidat, ki izpolnjuje vse pogoje, ter intenzivna
kampanja, ki zajame vse države, ki glasujejo na volitvah. Predolg in prestrog nacionalni
postopek izbire, ki vsega tega ne upošteva, je nesmiseln, če zaradi njega dober kandidat
v praksi nima možnosti za izvolitev, ker so preostale države že unovčile svoj politični
kapital za lobiranje in zbiranje podpor.
Hkrati je treba opozoriti tudi na velik razkorak: na eni strani so za sodnike izvoljeni
kandidati, ki so šli skozi tog in dolgotrajen postopek izbire s potrditvijo v Državnem zbo-
ru. Na drugi strani pa so za sodnike izvoljeni tudi taki, ki so bili za kandidate imenovani
zaradi svojih zaslug ali pa njihove kvalifikacije niso bile pregledane oziroma potrjene v
nobenem nacionalnem postopku.
Vse to bo pri morebitni spremembi ZPKSMS treba upoštevati ter se zavedati, da je še
tako dober namen zakonske ureditve nominiranja kandidatov brezpredmeten, če zaradi
njega naši kandidati na volitvah niso uspešni.
205
Urška Kramberger Mendek – Problematika Zakona o predlaganju kandidatov iz
Slovenije za sodnike mednarodnih sodišč
Literatura
Akande, D. (2017) ICJ Elections 2017: UN General Assembly and Security Council
Elect Four Judges to the ICJ. EjilTalk, (dostop 7. julij 2022).
Brownlie, I. (2008) Principles of Public International Law. Seventh Edition. New York:
Oxford University Press.
Drenik, S. (2015a) ‘Imenovanje sodnikov mednarodnih sodišč v državah v praksi – zakaj
bi bila vendarle dobrodošla novela ZPKSMS’, Pravna praksa 34(1), str. 10–12.
Drenik, S. (2015b) ‘Različni mednarodnopravni postopki imenovanja sodnikov medna-
rodnih sodišč’, Pravna praksa 34(2), str. 17–19.
Fasulo, L. (2015) An Insider’s Guide to the UN. Third Edition. New Haven in London:
Yale University Press.
Fishler, D. L., in Henkin, L., Crawford Pugh, R., Schachter, O., in Smit, H. (2001)
International Law, Cases and Materials. Fourth Edition. American Casebook
Series, St. Paul, Minn.: West Group.
Hirad A., Odo, O., in Young, R. (2013) ‘The Composition of Judicial Benches,
Disqualification and Excusal of Judges at the International Criminal Court:
A Survey Cases before International Courts and Tribunals’, Journal of
International Criminal Justice 11(2), str. 379–398.
Izjava za javnost Ministrstva za zunanje zadeve Japonske glede izbora dr. Yuji Iwasawe
kot kandidata za sodnika ICJ, (dostop: 7. 7. 2022).
Izjava za javnosti GS OZN GA/11978 z dne 20. november 2017, (dostop: 7. 7. 2022).
Javni poziv zainteresiranim kandidatom za oddajo kandidatur za imenovanje na seznam
arbitrov in na seznam posrednikov (konciliatorjev) pri Mednarodnem centru
za reševanje investicijskih sporov (ang. International Centre of Settlement of
Investment Disputes – ICSID), (dostop: 8. 6. 2022).
Jorritsma, R. (2017), National Groups (Permanent Court of Arbitration), MPILux
Working Paper 8, (dostop: 7. julij 2022).
Kramberger Mendek, U. (2016) ‘Volitve mednarodnih sodnikov in vloga Posvetovalnega
odbora za nominacije sodnikov Mednarodnega kazenskega sodišča’ v Zidar,
206
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
A., in Štiglic, S. (ur.) (2016) Slovenske misli o mednarodnih odnosih in pra-
vu: prispevki ob 80-letnici dr. Ernesta Petriča. Zbirka Mednarodno pravo.
Ljubljana: Ministrstvo za zunanje zadeve RS in Založba Fakultete za družbene
vede, str. 303–312.
Mackenzie, R., idr. (2010) Selecting International judges: Principles, Process, and Politics.
New York: Oxford University Press.
Open Society Justice Initiative, International Commission of Jurists, Open Society
Foundations (2017) ‘Strengthening from within, Law and Practice in the
Selection of Human Rights Judges and Commissioners’, (dostop 7. julij 2022).
Pavliha, M. (2001) ‘Iz torkle: Slovenski kandidati za sodnike mednarodnih sodišč’,
Pravna praksa 20 (22-23), str. 53.
Pavliha, M. (2002a) ‘Geneza neke kandidature ali „whom you know how well“ (1. del)’,
Pravna praksa 20 (13), str. 37.
Pavliha, M. (2002b) ‘Zdravljenje resnega glavobola z aspirinom’, Pravna praksa 21(21),
str. 4–5.
Petrič, E. (2010) Zunanja politika. Osnove teorije in praksa. Mengeš: Studia diplomatica
Slovenica, CEP.
Pristavec-Tratar, E. (2002) ‘Zdravljenje resnega glavobola z aspirinom – replika’, Pravna
praksa 21(23), str. 30–31.
Skubic, Z. (2014) ‘Blišč in beda razpisnih postopkov za imenovanje sodnic in sodnikov
mednarodnih sodišč’, Pravna praksa 33 (46), str. 8–10.
Škrk, M. (2016) ‘OZN in pravo morja’, Teorija in praksa 53(1), str. 86–102.
Türk, D. (2015) Temelji mednarodnega prava. Ljubljana: GV Založba.
Weston, S. (2017) Elections at the UN, Australia’s approach, Australian Strategic policy
Institute, Special report, (dostop: 2. julij 2022).
Zagorac, D. (2002) ‘MKS: Tudi s slovenskim sodnikom?’, Pravna praksa 21(17), str. 25.
Zimmermann, A., idr. (ur.) (2006), The Statute of International Court of Justice: A
Commentary, Oxford: Oxford University Press.
207
To delo je ponujeno pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Brez predelav 4.0 Mednarodna.
Content on this publication is licensed under a Creative Commons Attribution-NoDerivatives 4.0 International licence.
(http://creativecommons.org/licenses/by-nd/4.0/)
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
LjubLjana Law Review, voL. LXXXii, 2022
8 Izvirni znanstveni članek / Scientific articleUDK / UDC: 343.1:004.8
DOI: 10.51940/2022.1.207-234
Peter Šujica,* Damjan Korošec**
Razumeti nepravo opustitveno kaznivo
dejanje
Stare kazenskopravne dileme ob novih problemih
umetne inteligence
1. Uvod1
Neprava opustitvena kazniva dejanja so temeljna izvršitvena oblika kaznivih dejanj,
pri katerih je bistveni del neprava ravnanja neizpolnitev posebne dolžnosti ravnanja, ki
ni neposredno določena v načeloma storitveno oblikovani določbi posebnega dela mate-
rialnega kazenskega prava.2 Razkorak med dolžnostjo ravnanja, ki je rezultat samostojno
oblikovane dogmatike garantnih dolžnosti, ter storitvenim opisom kaznivega dejanja je
* Študent I. stopnje študija Pravne fakultete Univerze v Ljubljani, petersu.jr@gmail.com.
** Redni profesor na katedri za kazensko pravo, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, damjan.korosec@
pf.uni-lj.si.
1 Razprava temelji na raziskovalnem delu soavtorjev na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani v okviru
manjšega temeljnega raziskovalnega projekta Razvoj in uporaba umetne inteligence v luči nega-
tivnih in pozitivnih obveznosti države zagotavljati pravico do življenja (J5-3107), ki ga sofinan-
cira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. Avtorja sta si delo na prispevku
razdelila takole: prvonavedeni je samostojni avtor razdelkov 1, 2, 3.1, 4 in 5; drugonavedeni pa je
samostojni avtor razdelka 3.2.
2 S tem moramo kategorično šteti, da dolžnost ravnanja spada v element biti kaznivega dejanja, saj
šele sporoča, katera »pasivna« ravnanja so sploh kazenskopravno relevantna in tvorijo nepravnostno
kvaliteto dogajanja, kar je drugače kot stališča nekaterih avtorjev v nemški doktrini, zlasti Hansa
Welzla ter Armina Kaufmanna. Glej natančneje Roxin, 1970, str. 31–33; in Freund, 1998, str. 179.
208
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
eno najmanj razjasnjenih poglavij splošnega in posebnega dela sodobnega kazenskega
prava,3 razglašeno celo za »temačno«.4
Odraz tega zahtevnega trka med načeli zakonitosti, kriminalitetne politike in gole pra-
vičnosti5 je jezikovno-logično nezadovoljivo brušen6 tretji odstavek 17. člena Kazenskega
zakonika (KZ-1).7 Ta najprej poudarja, da gre v urejanem primeru za opustitveno kazni-
vo dejanje, ki kot tako v zakonu »ni določeno«, kar pomeni, da zapoved določenega rav-
nanja samo z jezikovno razlago iz dane določbe posebnega dela ne izhaja.8 Izpeljava zapo-
vedne norme in širše lastnosti, ki jih mora opustitveno ravnanje izpolnjevati, da je lahko
šteto kot vrednostno zajeto v načeloma storitveno oblikovani biti kaznivega dejanja, je je-
dro zahtevnega razlagalnega postopka, ki podaja te pogoje na splošni in abstraktni ravni.
Teorija ga označuje kot »problem enakovrednosti« (nem. die Gleichstellungsproblematik).9
Ob spoznanju relativne nezadostnosti jezikovne kot temeljne metode razlage v pravu
je za rešitev problema enakovrednosti kot glavni cilj pričujočega prispevka metodično
ključna pojmovna izgradnja bistva opustitvenega ravnanja nasploh in ožje abstraktnega
koncepta, ki enovito povezuje temeljne elemente dejanskega stanu nepravega opustitve-
nega kaznivega dejanja. Le s to pojmovno izgradnjo lahko ustrezno razložimo zahtevane
pogoje »enakovrednosti« med storitvenim in opustitvenim ravnanjem znotraj opustitve-
no odprte norme.10
3 To velja tudi ali celo še zlasti za slovensko kazenskopravno teorijo. V predgovoru k monumentalne-
mu komentarju posebnega dela Kazenskega zakonika Korošec (v: Korošec, Filipčič in Zdolšek (ur.),
2018, str. 23) celo resignirano oceni: »Izostrena prepoznava možnosti neprave opustitvene izvršitve-
ne oblike posameznih izvršitvenih ravnanj kot da se izmika slovenski (kazensko)pravni kulturi.«
Zato razprava metodološko v temelju izhaja iz primerjalnopravne analize razlage obravnavanega in-
stituta v nemški kazenskopravni teoriji, zlasti tamkajšnjih monografskih delih in doktorskih diser-
tacijah. Prav iz nemške teorije in zakonodajne zgodovine namreč institut nepravega opustitvenega
kaznivega dejanja sploh izvira in je tam nadrobno obravnavan. Kljub temu si prispevek prizadeva
najprej razviti temeljne rešitve in zlasti splošni koncept razumevanja (nepravih) opustitvenih kazni-
vih dejanj, ki presega posebnosti različnih veljavnih pravnih sistemov, in ga v nadaljevanju ponazo-
riti na temelju slovenskega kazenskopravnega sistema.
4 Pomenljiv izraz po Roxin, 2003, str. 2003. Prim. Herzberg, 1972, str. 6; in Gimbernat Ordeig,
1999, str. 307.
5 Herzberg, 1972, str. 6.
6 Korošec, 2010, str. 165.
7 Uradni list RS, št. 55/08 do 186/21.
8 Stratenwerth in Kuhlen, 2011, str. 277–278; Jakobs, 1991, str. 780; Welzel, 1969, str. 202; in Stree,
v: Schönke in Schröder (ur.), 2019, komentar § 13 StGB, robna št. 137.
9 Rudolphi, 1966, str. 51; prim. tudi Welp, 1968, str. 18.
10 Z opustitveno odprtostjo norme v nadaljevanju razumemo možnost kršitve norme najprej s sto-
ritvenim ravnanjem kot tudi z opustitvenim ravnanjem, iz česar izhaja bistvena razlika v primerjavi
z nujnimi storitvenimi (kompulzivno komisivnimi) kaznivimi dejanji na eni in pravimi opustitvami
na drugi strani. Glej Herzberg, 1972, str. 22; in Roxin, 2003, str. 633.
209
Peter Šujica, Damjan Korošec – Razumeti nepravo opustitveno kaznivo dejanje
Stare kazenskopravne dileme ob novih problemih umetne inteligence
Iskanje osrednje miselne predstave za institut nepravega opustitvenega kaznivega de-
janja, ki podaja prehoden most ob napolnjevanju tretjega odstavka 17. člena KZ-1 v
konkretnem primeru in opustitveno dvoumnimi opisi posebnega dela, torej načeloma
staro problematiko splošnega dela materialnega kazenskega prava, bo v tej razpravi po-
tekalo ob konkretizaciji z najsodobnejšimi najspornejšimi primeri razmejitve med stori-
tvenimi in opustitvenimi ravnanji, zlasti na področju za človeka smrtonosnih aktivnih
prekinitev reševalnih potekov ter povezanih kršitev dolžnosti pri upravljanju s tehnično
zapletenimi napravami, podprtimi z umetno inteligenco.
2. Metodološka pot rešitve problema enakovrednosti
2.1. Razmerje med institutom nepravih opustitev ter jezikovno razlago
kazenskopravnih določb
Pravno najpravilnejši pristop na stezi do prepričljivega sklepa je izhajanje iz trdnega
besednega pomena izrazov,11 ki so uporabljeni v pravnih določbah, kar je sploh na po-
dročju kazenskega prava ustavnopravno zapovedana dragotina.12 Tako naj bi razlaga ka-
zenskopravnega predpisa v posebnem delu izhajala iz predmetne urejenosti relevantnega
instituta v splošnem delu, v našem primeru temeljnih predpostavk posebnega opustitve-
nega neprava v storitvenem opisu kaznivega dejanja iz tretjega odstavka 17. člena KZ-1,
in konkretizacije teh pogojev na temelju jezikovne razlage določb posebnega dela. Vendar
prav odnos med jezikovno razlago ter institutom nepravih opustitev prikaže slednjega
v vsej njegovi, na prvi pogled protislovni naravi. Institut je namreč odraz zasledovanja
smiselnih generalnopreventivnih učinkov s kazenskopravnim sankcioniranjem in odzi-
vanjem na kršitve dolžnostnih ravnanj, kjer predpisane pravne posledice na »matičnih«,
ožjih pravnih področjih (kriminalitetnopolitično) ne zadostujejo,13 ob zavedanju, da ce-
lovit prikaz takih dolžnosti presega zakonodajnotehnične možnosti določnega in jasnega
zapisa v enem pravnem aktu.14 Hkrati natančna opredelitev tega razmerja ponuja uvid v
dokončno opredelitev tega instituta.
Tako začetno izhajanje iz jedra izrazov, ki označujejo kaznivo izvršitveno ravnanje v
določbah posebnega dela KZ-1, sporoča, da je na posameznih mestih vsebovan zelo jasno
zamejen abstraktni koncept, ki se izrecno in izključno nanaša na opustitvena ravnanja.
»Kdor pusti koga brez pomoči […]«,15 zavoljo ponazoritve, nedvoumno sporoča sank-
11 Larenz in Canaris, 1995, str. 141.
12 Prvi odstavek 28. člena Ustave Republike Slovenije (URS), Uradni list RS, št. 33/91-I do 92/21.
13 Prim. Schünemann, 1971, str. 223, ki v tej zvezi širše govori o sekundarni naravi kazenskega prava;
Pawlik, 2011, str. 931.
14 Nitze, 1989, str. 108; Rudolphi, 1966, str. 86; in Bärwinkel, 1968, str. 50.
15 Prvi odstavek 128. člena KZ-1.
210
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
cioniranje kršitve zapovedne norme, torej opustitvenega ravnanja na ravni sekundarne
hipoteze kazenskopravne norme.16 Toda v tem in drugih abstrahiranih primerih gre za
pravo opustitveno kaznivo dejanje,17 za kar gre (načeloma) tudi takrat, ko je alternativ-
na oblika izvršitvenega ravnanja izključno opustitvena in je postavljena poleg storitvene
oziroma opustitveno odprte dispozicije.18 Pravniški sklep, ki se z zaslombo na razlagalni
argument a contrario zelo vabljivo ponuja, je, da vsa druga opustitvena ravnanja, naj
njihova kršitev vzbuja še tako veliko socialno-etično grajo, ne morejo biti podvržena
kazenskopravnim sankcijam.19 Vendar bi tak sklep bil v odkritem nasprotju z določbo
tretjega odstavka 17. člena KZ-1, ki našemu podvzemu sploh daje zahtevano ustavno-
pravno legitimnost. Ob upoštevanju, da se vsakršen koncept zapovedi reševalnega ravna-
nja zaradi svoje odvisnosti od konkretnih okoliščin in možnosti tehnično učinkovitega
ravnanja20 vsaj deloma izogiba celoviti abstraktni jezikovni zajetosti, pa je v skupnem
stališče po metodi a contrario povsem nevzdržno.21 Po drugi strani pa razmerje podredlji-
vosti med besednim pomenom izrazov za (načeloma storitvena) izvršitvena ravnanja in
najbolj zavržnimi opustitvenimi ravnanji ni več povsem enoznačno.22 Kljub vsemu v teh
primerih, v katerih jezikovna razlaga nudi možne nastavke, se ti ne izlijejo v dokončen ra-
zumen sklep, saj ni nikakršnih pravno utemeljenih meril za razmejitev med posameznimi
dolžnostnimi ravnanji, temveč gre praviloma zgolj za odraz spreminjajočih se moralnih
vrednotenj, zaradi česar so možni pojmovni odtenki splošnega jezika nasploh nezadosten
16 Korošec, v Korošec idr. (ur.), 2018, str. 493; natančneje Korošec, 2000, str. 5.
17 Bosch, v: Schönke in Schröder (ur.), 2019, komentar § 13 StGB, robna št. 1a.
18 Na primer »[A]li kdor se na zahtevo upravičenca od tam ne odstrani« iz prvega odstavka 141. člena
KZ-1. Tako Weigend, v: Cirener idr. (ur.), 2020, komentar § 13 StGB, robna št. 12; Jakobs, 1991,
str. 779; Nitze, 1989, str. 133; Welzel, 1969, str. 202; in Korošec, 2000, str. 5; drugače Roxin,
2003, str. 633 in v domači literaturi Novoselec in Karakaš, v: Šepec (ur.), 2021, str. 255. Zadnje
navedena avtorja izhajata iz tega, da so neprave opustitve kot institut navezane na kazniva dejanja,
izvršljiva tako v storitvi kot tudi v opustitvi, kar pa po tu zastopanem stališču ne more držati za
opustitveno oblikovan alternativen opis, ki je, če nanj gledamo kot na določeno ožjo celoto znotraj
zakonskega opisa kaznivega dejanja, nujno izvršljiv samo v opustitvi, storitvene različice pa ne pre-
nese. Poleg tega je vprašljivo, kakšen pomen naj ima uporaba 17. člena za razlago teh opustitvenih
alternativ, če, kot priznavata sama avtorja, ključen pogoj garantne dolžnosti, izpeljan iz garantne
dogmatike, sploh »ni pomemben«. Zato štejemo koncept »zakonsko reguliranega nepravega opus-
titvenega kaznivega dejanja« za neustreznega.
19 V francoskem pravnem redu se miselni tok na tej točki, primerjalnopravno razmeroma osamlje-
no, tudi ustavi in priznava kaznivost zgolj v zakonu celovito urejenih opustitvenih ravnanj. Glej
Schrägle, 2016, str. 44; in Jescheck, 1965, str. 12.
20 Phillips, 1974, str. 66.
21 Schünemann, 1971, str. 52.
22 Prav tam, str. 46; smiselno tudi Herzberg, 1972, str. 174. Obširneje o tem vprašanju glej Vogel,
1993, str. 98–99.
211
Peter Šujica, Damjan Korošec – Razumeti nepravo opustitveno kaznivo dejanje
Stare kazenskopravne dileme ob novih problemih umetne inteligence
temelj za pravno razlago v teh primerih.23 Zato je tudi razlaga s sklepanjem po analogiji,
v tem primeru po analogiji intra legem, v smislu prenašanja skupnih vrednostnih meril
storitvenega in opustitvenega ravnanja,24 sama za sebe neprepričljiva, saj je prav obstoj
tega nedvoumnega skupnega vrednostnega temelja (tertium comparationis), prek jezikov-
no posredovanih konceptov, vprašljiv.25
Glede na povedano lahko vsaj dokončno zamejimo raziskovani pravni pojav z bese-
dami, da so neprava opustitvena kazniva dejanja izvršitvena oblika tistih kaznivih dejanj,
pri katerih iz zakonskega opisa prepovedanega ravnanja izhaja, da so primarno izvršljiva
na storitven način in da izvršitev v opustitveni obliki ni niti neposredno (jezikovno)
podredljiva opisu izvršitvenega ravnanja niti ni izključena.26
2.2. Razmišljanje na podlagi »narave stvari«
Hkrati je posamična uporaba namenske in sistematične metode razlage na področju
nepravih opustitev ob očitni odsotnosti želenega vodila s strani jezikovne razlage veči-
noma neprepričljiva, že v samem izhodišču v nekakšni slepi ulici brez prave ciljne točke,
zaradi tega arbitrarna in na koncu izhajajoča predvsem iz vrednostnih prepričanj razlagal-
ca.27 Za prepričljivo rešitev problema enakovrednosti na zadosti abstraktni ravni določbe
posebnega dela v povezavi s tretjim odstavkom 17. člena KZ-1 in posledično KZ-1 kot
celovit normativni sistem zakonodajnega urejanja nepravih opustitev ne dajejo zadostne
podlage za pravno rešitev z uporabo klasičnih metod razlage v pravu.28
S tem je očitno, da smo v pravno nezavidljivem položaju, kjer se postavljajo upraviče-
na vprašanja o možnosti razumnega pravnega spoznanja na področju nepravih opustitev
23 Nickel, 1972, str. 29; in Schünemann, 1971, str. 47.
24 Nasprotno Kaufmann, 1965, str. 42.
25 Prim. Pavčnik, 2017, str. 399.
26 Prim. Roxin, 2003, str. 633.
27 Kot tipični primer širše zastavljene teleološke razlage obravnavanega instituta naj služi zlasti
Bärwinklovo (1968, str. 91 in nasl.) izhajanje iz vrednote skupnega dobrega in kazenskopravno
relevantnih družbenih vlog pri razlagi instituta nepravih opustitev.
28 Pri tem je izrazito sporno, kakšne nastavke za teoretično razlago pogojev za kaznivost nepravih
opustitev daje klavzula enakega pomena v tretjem odstavku 17. člena KZ-1 in ali že kar sama po
sebi daje podlago za v nadaljevanju uporabljeno metodo razmišljanja na podlagi narave stvari. Kljub
novejšim prizadevanjem Larsa Bersterja, da se klavzula enakega pomena postavi za središče razlagal-
nih prizadevanj za rešitev problema enakovrednosti, ki naj bi celo zahtevala neposredno primerjanje
ontičnih struktur storitvenih in opustitvenih ravnanj, menimo, da bi taka razlaga povsem zgrešila
hoteni namen in smisel klavzule enakega pomena, ki je v opozarjanju razlagalca na vpliv izrecno
določenih znakov za izvršitveno ravnanje pri nepravih opustitvah. Glej Berster, 2014, str. 56 in nasl.
Prim. tudi Schünemann, 1984, str. 304.
212
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
in skladnosti takega stanja z ustavnopravnim načelom zakonitosti v kazenskem pravu.29
V nebo vpijoča problematika ni rešljiva samo s samostojnim izpeljevanjem posebnih
dolžnostnih ravnanj glede na posebna kazenskopravna vrednotenja enovitosti pravnega
sistema in vsebovanih dolžnostnih položajev. Ob dejstvu, da jezikovna razlaga ne posre-
duje sama po sebi pri tem institutu natančne zamejujoče vsebine, potrebujemo namreč
še nujno predhodno ustrezen miselni koncept razumevanja nepravih opustitev na višji
ravni abstraktnosti.30 S takim miselnim konceptom lahko v nadaljevanju povežemo ob-
stoječo pravno podlago in vrednotenja pravnega reda, izražena v dogmatiki garantnih
dolžnosti, v prepričljivo in sklenjeno celoto. Hkrati se lahko opredelimo do drugih pred-
postavk za kaznivost nepravih opustitvenih izvršitvenih ravnanj na ravni biti kaznivega
dejanja, tudi do pomena in načina prenašanja izrecnih znakov za izvršitveno ravnanje v
posebnem delu na opustitveno izvršitveno različico. Ob skorajda nerešljivi zakonodajni
uganki na tem področju potrebujemo za vir pravnega spoznanja širšo pravnoznanstveno
metodo, ki zagotavlja dopolnjujoč razlagalni predmet za obstoječo normativno zgradbo.
Slednjo lahko kot možen spoznavni predmet na višji ravni abstrakcije izpopolnimo ter
dopolnimo z bistvom življenjskih razmerij, ki so s pravnimi predpisi nasploh povezana, v
teh v določenem ožjem delu utelešena, od katerih predpisi v postopku uporabljanja sicer
pridobijo relativno samostojnost, vendar na določeni meta ravni pravne razlage utegnejo
zopet postati relevantni za podajanje uvida v smisel in bistvo pravnega instituta ter nje-
govo praznino obarvati z vsebino.31 S tem nikakor nimamo v mislih nekakšne sociološke
obravnave empirično zaznavnih značilnosti obstoječih življenjskih razmerij, iz katerih
izraste potreba po pravni urejenosti, ampak iskanje ter sprejemanje nevtralno dostopnega
bistva in biti življenjskih razmerij kot enakovrednega vira spoznanja za pravni pomen ter
sklep. Opisano bi lahko najjasneje označili kot izhajanje iz v nemški pravni doktrini zna-
nega koncepta narave stvari (nem. Natur der Sache), kot nenehno ustvarjanje in hkratno
zajemanje pravega pomena, smisla danega pravnega instituta.32
Brez ambicij po natančnejših opredeljevanjih pravno-filozofskih podrobnosti koncep-
ta narave stvari lahko ugotovimo, da je rešilna bilka za rešitev problema enakovrednosti
29 V nemški teoriji je sprejeto večinsko stališče, da primerljiva določba 13. člena, ki sicer ni brez resne
kritike, daje ustavnopravno podlago za teoretično in sodno izgrajevanje primarnih dolžnosti rav-
nanja, ki jih razlagalec lahko poveže s prepovedano posledico v opisu posebnega dela kazenskega
prava in je zato skladna za načelom zakonitosti v kazenskem pravu. Glej natančneje Roxin, 2003,
str. 637; Jakobs, 1991, str. 786–787, ki opozarja na splošnejšo naravo določb, ki se nanašajo na
institute splošnega dela; kritično zlasti Schürmann, 1986, str. 187–188. Novejša dela si vsaj de lege
ferenda prizadevajo za izrecno ureditev podskupin garantnih dolžnosti v splošnem delu kazenskega
zakonika, glej von Coelln, 2008, str. 130–131.
30 Prim. Schünemann, 1971, str. 229–231.
31 Prim. Kaufmann, 1965, str. 32.
32 Prim. Roxin, 2019, str. 22 in nasl; Schambeck, 1964, str. 64: »z naravo stvari razumemo naravne
preddanosti pozitivnega prava na splošno, bistvo ali temelj danosti v posebnem« (prevedel P. Š.).
213
Peter Šujica, Damjan Korošec – Razumeti nepravo opustitveno kaznivo dejanje
Stare kazenskopravne dileme ob novih problemih umetne inteligence
v mišljenjskem postopku, ki ga ta koncept posreduje. S tem razumemo v nadaljevanju za
področje nepravih opustitev razlagalno opiranje in izhajanje iz ontoloških, predpravnih
struktur, ki so podlaga za opojmitev, razumevanje ter subsumpcijo tipičnega dogodka v
življenjski resničnosti kot opustitvenega ravnanja.33 Če te predpravne strukture življenj-
skih razmerij s sistematično jezikovno označitvijo njihovih lastnosti ustrezno zajamemo,
pridobimo ustrezen predmet, mišljenjski substrat, ki na področju nepravih opustitvenih
kaznivih dejanj tako očitno manjka in na katerega v naslednji fazi raziskave pripnemo
kazenskopravna vrednotenja in norme, ki zamejujejo, natančneje določajo zahtevano
konkretizacijo ontoloških lastnosti opustitvenega ravnanja pri njihovem urejanju na rav-
ni instituta splošnega dela v okviru nepravih opustitev.34 Ključna metodološka razlika v
primerjavi z obstoječimi obravnavami nepravih opustitev, ki izhajajo iz koncepta narave
stvari, in pričujočo obravnavo je v tem, da si ne prizadevamo najti skupnega vredno-
stnega temelja med storitvijo in opustitvijo nasploh,35 iz česar naj bi izpeljali pravila pri-
pisljivosti prepovedane posledice pri nepravih opustitvah. Iščemo namreč tiste lastnosti
opustitvenih ravnanj, po katerih so ta bistveno različna (in ne vrednostno primerljiva)
storitvenim kot nujno predhoden pojmovni aparat za rešitev problema enakovrednosti.
V skladu z zapisanim iskanje navedenega substrata, ideje in pojmovnega bistva opus-
titvenega ravnanja v nadaljevanju temelji:
1. na nastavkih, ki jih posreduje kazenskopravna teorija v spoznanjih in raziskavah v
zvezi z elementom ravnanja kot najsplošnejšo snovjo kazenskopravnih vrednotenj;
2. na povezanih logičnih značilnostih norm, ki na sekundarni ravni sankcionirajo opus-
titvena ravnanja; in
3. z opazovanjem ter natančnim primerjanjem meril in možnosti razmejitev med opus-
titvenim ter storitvenim ravnanjem v najspornejših mejnih primerih (na primer v tem
prispevku posebej izpostavljenih zdravstvenih postopkov in prekinitev vzdrževanja
življenja pacienta s tehničnimi pripravami).
33 V slovenski teoriji nekoliko drugače Pavčnik, 2013, str. 236–240.
34 Metodološko podobno na področju nepravih opustitev Schünemann, 1971, str. 231; smiselno tudi
Rudolphi, 1966, str. 92. Kritično o uporabi metode narave stvari pri razlagi instituta nepravih
opustitev zlasti Brammsen, 1986, str. 70 in nasl.
35 Tako na primer Kaufmann, 1965, str. 42.
214
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
3. Kazenskopravni pojem opustitvenega izvršitvenega ravnanja in
njegove temeljne značilnosti
3.1. Analiza normativnih značilnosti opustitve znotraj ravnanja kot elementa
splošnega pojma kaznivega dejanja
Splošni pojem ravnanja lahko opredelimo v kazenskopravnem smislu kot tisti do-
godek v človekovem življenju, ki je substrat za kazenskopravno vrednotenje v njegovih
treh elementih, izraženih v splošnem pojmu kaznivega dejanja, in ki ravnanju kot snovi
pripišejo različne lastnosti, ki morajo biti izpolnjene za utemeljen izrek kazenskopravne
sankcije v konkretnem primeru.36 Pojem ravnanja v svojih najsodobnejših osebnostnih in
socialnih koncepcijah zajema tako storitvena kot tudi opustitvena ravnanja37 ter opozarja
na njune temeljne razlike, ki se zrcalijo v potrebi po drugačni uporabi institutov splo-
šnega dela kazenskega prava pri vsakem od obeh tipov izvršitvenega ravnanja v konkret-
nem primeru.38 Storitev in opustitev kot obliki izvršitvenega ravnanja se najprej kažeta
v različni oblikovanosti deontičnega operatorja (»ne sme« pri storitvah oziroma »mora«
pri opustitvah) v normativnem sklopu, s katerim je posredovana še vsebina določenega
ravnanja.39 To pomeni, da je na ravni primarne pravne norme pri opustitvenih bitih
določena aktivnost zapovedana, praviloma abstraktno prek cilja, ki naj bo dosežen,40 ki
je izražen v preprečitvi nastanka neprava uspeha, in kršitev primarne norme predstavlja
opustitveno ravnanje kot opustitev zapovedanega ravnanja.41 Za izpolnitev opustitvene
biti ni relevantno, kaj je storilec počel v časovnem oknu, ko je bila možna preprečitev
nastanka prepovedane posledice,42 ampak se analiza historičnega dogodka omeji na trdi-
tev, da nečesa ni bilo, kar bi moralo biti, kar že na tej ravni presoje izključuje pasivnost
kot tako kot odločujoče merilo za označbo bistva opustitve na sebi, temveč gre vedno za
36 Roxin in Greco, 2020, str. 337–338; ter Jescheck in Weigend, 1996, str. 218.
37 Bavcon idr., 2013, str. 161.
38 Kot primer poskusa izpeljave pravnih posledic v zvezi z instituti splošnega dela na podlagi razlik
med storitvijo in opustitvijo v nemški literaturi zlasti »načelo obratnosti« (nem. Umkehrprinzip)
Armina Kaufmanna, ki je sicer predmet zelo resnih in premišljenih kritik. Pregledno o teoriji glej
Vogel, 1993, str. 105–106.
39 Prav tam, str. 34. Na številnih mestih avtorji opozarjajo na medsebojno logično izmenljivost za-
povedne in prepovedne norme, na primer zapoved storitve je hkrati prepoved opustitve, vendar
tu zaradi potrebne poenostavitve zapovedno normo v kazenskem pravu vežemo na opustitveno
ravnanje, prepovedno normo pa na storitveno izvršitveno ravnanje. Glej natančneje Ast, 2010, str.
18; in Sánchez-Vera, 1999, str. 89 in nasl.
40 Phillips, 1974, str. 21.
41 Weinberger, 1988, str. 89.
42 Engisch, 1973, str. 174.
215
Peter Šujica, Damjan Korošec – Razumeti nepravo opustitveno kaznivo dejanje
Stare kazenskopravne dileme ob novih problemih umetne inteligence
vrednotenje pasivnosti, pasivnosti v odnosu do nečesa.43 Opustitveno ravnanje je torej
vedno vrednostno vneseno kot hipotetično v historični dogodek44 glede na konkretne
okoliščine, omejeno in konkretizirano s tehnično možnimi alternativami ravnanj in je za
dokončno opredelitev vedno situacijsko vezano, za razliko od storitvenih norm,45 ki so
značilno ali v vsaj večjem obsegu »univerzalne«.46 Pri opustitvah se torej z danostmi his-
toričnega dogodka poveže pravno pričakovano, zahtevano hipotetično ravnanje s pred-
videnim učinkom preprečitve prepovedane posledice, kar je tudi ključni temelj za pripi-
sljivost prepovedane posledice in jasno kaže na to, da je za pojem opustitvenega ravnanja
bistveno to, kar bi lahko bilo, ki je čisto hipotetično so-mišljeno storitveno ravnanje, ki z
dejstvom, da v historičnem dogodku ni bilo podvzeto, skupno tvori širšo množico, ki je
podsklop splošnega pojma ravnanja in vzporedna storitvenim ravnanjem.47
Kljub temu bi analiza, usmerjena zgolj še na značilnosti in postopek izpeljave norm,
ki tvorijo pravno relevantno pričakovanje posega v izrazu garantnih dolžnosti za njihove
nosilce, bila bistveno prehitra, saj ne bi resno obravnavala stvarnega substrata opustitve-
nega ravnanja, ki si ga metodološko prizadevamo najti. Zato se mora iskanje ontičnih se-
stavin dogajanja, ki ga podredimo pod opustitveno ravnanje, vsaj začeti pri osredinjanju
na to, kaj je storilec dejansko prispeval k prepovedani posledici v historičnem dogodku.
Tako je nesporno, da je zveza med storilčevim kakršnimkoli že vložkom energije ali celo
njegovo popolno odsotnostjo ter prepovedano posledico izrazito oddaljena in abstrak-
tna. Drugače kot pri tej zvezi je storilčev poseg v okolje pri storitvenih ravnanjih kot tak
temeljni pogoj za nastanek prepovedane posledice, posledično prvi in bistveni dejavnik
v vzročni verigi. S tem želimo, brez želje po izčrpnih obravnavanjih teorij o vzročni
zvezi in njeni naravi pri opustitvenih ravnanjih,48 povedati, da so pravno ovrednotene
43 Roxin, 2003, str. 629.
44 Prim. z opredelitvijo pojma opustitve pri Kindhäuser, 1980, str. 178.
45 Vogel, 1993, str. 104–105.
46 Phillips, 1974, str. 27.
47 S tem lahko tudi zanikamo tezo Gustava Radbrucha, da sta storitev ter opustitev v medsebojnem
razmerju »a in ne-a«. Gre namreč za bistveno različno normativno vsebino, kjer sta si na višji ravni
izvršitveni obliki ravnanja vzporedni šele kot »a in ne-b«. Glej natančneje Radbruch, 1903, str. 140;
kritično Herzberg, 1972, str. 171; in Bärwinkel, 1968, str. 36.
48 Jescheck in Weigend, 1996, str. 618 tako vehementno zanikata kavzalnost opustitvenega ravnanja v
smislu realne povzročitve posledice. Tako tudi Welzel, 1969, str. 213; drugače zlasti Engisch, 2021,
str. 30. Najnovejše raziskave poudarjajo relativnost pojma vzročne zveze pri storitvenih kaznivih de-
janjih, ki je kot taka vedno del pravnega vrednotenja in ne more biti ustrezna podlaga za razmejitev
med storitvenim in opustitvenim ravnanjem. Glej Haas, str. 170 in nasl. Po tukaj zastopanem stališču
glavni razlikovalni element med nasprotujočimi si stališči pomeni izhodiščno vzeti preučevani pred-
met: če se osredinimo na to, kar je storilec dejansko počel ob ugotovitvi, da je s tem kršil zapovedno
normo, je jasno, da njegov vložek ne more biti v vzročni zvezi s prepovedano posledico. Če pa se po-
udarjeno ozremo na zapovedno normo, ki doda v pravno vrednotenje historičnega dogodka hipote-
tično storitveno ravnanje, je storilčeva kršitev vsaj zakonski pogoj za nastanek prepovedane posledice.
216
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
vzročne zveze med ravnanjem ter prepovedano posledico pri storitvah ter opustitvah vsaj
bistveno različne.49 Iz tega izhaja, da primerljiv logični člen, ki je izvor ogrozitve oziroma
poškodbe pravne dobrine pri storitvenih ravnanjih, širše opredeljen kot bistveni pogoj,
ki do prepovedane posledice pripelje, pri opustitvenih ravnanjih ne more biti identičen
v fizikalnem smislu s storilcem ali z njim v bistvenem povezan in podvržen njegovi volji
(na primer kot njegov pripomoček ali orodje), kajti potem bi nesporno šlo za storitveno
ravnanje.50 Ta vzrok prepovedane posledice je pri opustitvenem ravnanju od storilca torej
nujno telesno ločen51 in na načelni ravni ni podvržen storilčevi volji, in ga v nadaljevanju
zaradi pomenske ter terminološke jasnosti označujemo kot »tveganje«.52 Narava razmerja
med storilcem in tveganjem ter njegove bistvene lastnosti je iskani ključni ontološki
temelj opustitvenega ravnanja, ki je lahko substrat za kazenskopravna vrednotenja, izra-
žena in posredovana v okviru instituta nepravega opustitvenega kaznivega dejanja.
3.2. Razmejitev med opustitvenim in storitvenim ravnanjem v mejnih primerih
medicinskega prava
Prav medicinsko kazensko pravo je v zadnjih letih potisnilo kazenskopravni teoriji
nekatere posebej trde orehe s področja razmejitve med storitvami in opustitvami, konkre-
tno glede (ne)podaljševanja življenja pacienta v ugašanju, vključno z izrednimi javnozdra-
vstvenimi družbenimi razmerami vrednostno skrajnostno zaostrene triaže (izbruhi bolezni
covida-19), po možnosti še v povezavi z napravami in algoritmi, temelječimi na umetni
inteligenci (angl. artificial intelligence). Med njimi ima prav posebno mesto generator
etičnih in kazenskopravnih problemov, znan kot opustitev in odtegnitev nesmiselnega
zdravljenja ob koncu življenja v pravi ali nepravi opustitveni (opustitev zdravljenja) izvr-
šitveni obliki ali storitveni oziroma nepravi opustitveni (odtegnitev zdravljenja) izvršitveni
obliki. Gre za naklepno neukrepanje (opustitev zdravljenja) ali prenehanje ukrepanja (od-
tegnitev zdravljenja) zdravnika s sklicevanjem na nesmiselnost podaljševanja človekovega
življenja v ugašanju, problemsko izvorno zunaj etičnih pritiskov triaže, razvojno pa vse
49 Roxin, 2003, str. 641.
50 Prim. Roxin, 2019, str. 516.
51 Welp, 1968, str. 103 sicer priznava, da nepravo opustitveno kaznivo dejanje v običajnih primerih
predpostavlja prepovedano posledico, povzročeno s storilcu tujo, od njega neodvisno silo, razen pri
odgovornosti iz ingerence, tj. na temelju protipravnega predhodnega ravnanja, kjer naj bi učinek
izhajal iz storilca samega. Po natančnejšem premisleku pa gre tudi pri predhodnem ravnanju za
tveganje, ki ga predhodno vzpostavi storilec, toda v trenutku veljavnosti zapovedne norme je to
tveganje od storilca »tuje«, tj. ločeno. Za preprečitev nastanka prepovedane posledice bi namreč
drugače storilec lahko bil v nadaljevanju samo pasiven, tako pa mora aktivno zmanjšati tveganje.
52 Izraz po Güntherju Jakobsu, ki tveganje (nem. das Risiko) razume kot skupek pogojev, ki pojasnju-
jejo nastanek določene posledice. Glej Jakobs, 1991, str. 222; in Jakobs, 2017, str. 341 in nasl.
217
Peter Šujica, Damjan Korošec – Razumeti nepravo opustitveno kaznivo dejanje
Stare kazenskopravne dileme ob novih problemih umetne inteligence
bolj tudi znotraj teh okvirov. Pri tem si je danes mogoče zamisliti celo potencialno kaznivo
nezagotovitev naprav, ki s pomočjo umetne inteligence podpirajo odločanje.
Takoj tukaj je treba razkriti, da po sodobnem medicinskem kazenskem pravu tako
imenovano nesmiselno zdravljenje ob koncu življenja ali konkretneje: opustitev takega
zdravljenja ob koncu življenja tako zunaj kot tudi znotraj triažne problematike ne šteje za
usmrtitev pacienta, čeprav bi po znanih pravnih teorijah o kavzalnosti – vključno s teorijo
o pripisljivosti potencialne prepovedane posledice opustitvenemu izvršitvenemu ravnanju
– opuščeni zdravstveni ukrepi pacientu z verjetnostjo, ki meji na gotovost, vsaj nekoliko
podaljšali življenje v umiranju. Kazenskopravno teoretično pa pri tem ostajajo verjetno
globalno najvidnejši tako imenovani mejni primeri razmejitve med opustitvenim in sto-
ritvenim ravnanjem na ravni ravnanja (nem. die Handlung) kot podstati biti kaznivega
dejanja (nem. die Tatbestandsmäßigkeit) kot elementa splošnega pojma kaznivega dejanja.
S ciljem primerno strukturiranega razumevanja problematike je treba ločeno obrav-
navati53 nepomoč in prekinitev pomoči pacientu (A) v razmerah, v katerih ta aktualno
še zmore dovolj telesne in duševne moči, da zavrača posamezne zdravstvene ukrepe, pa
čeprav bi mu podaljšali življenje, in tudi v razmerah, v katerih je pacient z vnaprejšnjo
opredelitvijo za primer določenega zdravstvenega stanja zapovedal opustitev ali preki-
nitev določenih zdravstvenih ukrepov. Tu gre pri nepomoči pacientu za problematiko
izključevanja strokovne napake v medicini in s tem biti inkriminacije, usmerjene pro-
ti smrtnemu izidu njegove bolezni ali poškodbe (pasivnosti zdravnika) po merilih pri-
volitve (konkretno: zavrnitve) oškodovanca in le dopolnilno za posebno problematiko
opustitve in odtegnitve nesmiselnega zdravljenja ob koncu življenja kot problematike
ravnanja. Sodobna tehnologija z umetno inteligenco tu očitno ne more imeti kakšne
res posebne vloge pri odločanju zdravnika. Očitno drugačno pa je stanje v kategoriji,
prikazani v nadaljevanju.
Neobstoj zdravstvene in s tem tudi zdravniške napake v pogojih tako imenovane
nesmiselnosti podaljševanja človekovega življenja v ugašanju vsaj potencialno velja tudi
v primerih (B), v katerih ugotovitve o nesmiselnosti ni mogoče opreti na voljo pacienta
samega in celo ne izhaja niti iz stališč kakšnega njegovega zdravstvenega pooblaščenca
oziroma svojcev, ki so po zdravstvenem pravu načeloma poklicani h konkretni skrbi za
najboljšo korist pacienta, kamor že na prvi pogled šteje predvsem ohranjanje njegovega
življenja. Te osebe bi se lahko pojavljale v vlogi zagovornikov podaljševanja življenja umi-
rajočega pacienta za vsako ceno, kljub medicinskim ocenam o tako imenovani nesmi-
selnosti takega početja v konkretni zadevi. To je zlahka predstavljivo v primerih triaže v
izrednih javnozdravstvenih razmerah. Tukaj medicinska etika sicer načeloma prepoznava
enaka objektivna merila za presojo nesmiselnosti zdravstvenih ukrepov v konkretnih za-
devah tako v smeri neuvedbe zdravljenja kot tudi prekinitve že uvedenega zdravljenja,
53 Povzeto po Korošec, v: Korošec, Filipčič in Zdolšek (ur.), 2018, str. 291–292. Primerjaj Korošec,
2016.
218
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
vendar je treba te vidike, zlasti triažnega odločanja, šteti za precej bolj pravno meglene
kot pri osebnem aktualnem ali vnaprejšnjem zavračanju zdravljenja s strani pacienta.
Prav tu si je zato najlaže predstavljati podporo odločanju zdravnikov z algoritmi umetne
inteligence celo kot kazenskopravni standard tako imenovanega dolžnostnega ravnanja
v medicinski stroki, z vsemi (kazensko) pravnimi posledicami vred. Ta bi lahko s svojo
objektivizirano predvidljivostjo, utemeljeno na veliki množici podatkov, zajetih v odlo-
čanje, razbremenila zlasti krivdo zdravnika kot storilca (nem. die Schuld) v delu »bi moral
storiti glede na svoje zmožnosti«. Toda vprašanj storitvenosti ali opustitvenosti ravnanja
(včasih bolj ali manj žargonsko imenovanih tudi težišče očitka storilcu na storitvi ali
opustitvi) samih po sebi seveda ne rešuje niti še tako moderna tehnologija.
Starejša teorija materialnega kazenskega prava je tradicionalno štela, da gre drugače
kot pri neuvedbi in neizvedbi ukrepov, ki odvračajo ogrozitev oziroma poškodbo kakšne
kazenskopravne dobrine (torej tudi zdravstvenih ukrepov za podaljševanje življenja pa-
cienta, podprtih ali nepodprtih z najsodobnejšimi algoritmi sodobne inteligence), pri
čemer gre za očitno opustitveni tip izvršitvenega ravnanja v smislu prvega elementa več-
delnega splošnega pojma kaznivega dejanja, pri prekinitvi – odtegnitvi takih že začetih
ukrepov (zlasti na primer odklop naprav za vzdrževanje bitja srca, krvnega obtoka, pre-
dihavanje, infuzijskih črpalk ipd.) za storitev kot tip izvršitvenega ravnanja.54 Neuvedba
zdravljenja je torej opustitev, prekinitev oziroma odtegnitev zdravljenja pa je vselej stori-
tev. V začetku enaindvajsetega stoletja pa v Nemčiji opazimo pomemben teoretski zasuk
na tem področju. Kot beremo na primer v enem najbolj reprezentativnih del o preki-
nitvi reševalnih kavzalnih potekov,55 gre pri vseh primerih, ko se smrt človeka uresniči
kot nevarnost, ki je (akutno) obstajala pred odtegnitvijo pomoči, tudi pri odtegnitvi
že predhodno uvedenega zdravljenja za opustitveno in ne storitveno problematiko. To
čeprav je z vidika objektivne pripisljivosti in fenomenološke obravnave podana bistvena
razlika med primeri, v katerih zdravnik sploh ne pomaga pacientu – takrat gre nesporno
za opustitveno ravnanje – od primerov, kjer aktivno prepreči, prekine že vzpostavljen
reševalni postopek. V slednjih primerih gre za aktivni vložek energije oziroma je storilec
sam tveganje za dobrino življenja in s tem za storitveno ravnanje.56 Teleološko gledano
pa primera, ko zdravnik pacientu sploh ne pomaga oziroma ko mu pomaga, pa reševalne
ukrepe prekine, ne smeta biti bistveno različno obravnavana, saj gre še vedno za temeljno
kršitev zdravniških dolžnosti. Zato se prekinitev takih predhodno vzpostavljenih zdra-
vstvenih ukrepov obravnava po pravilih opustitvenega ravnanja in gre s tem za opustitve-
54 Samson, 1974, str. 601–602.
55 Glej V. Haas, 2002, zlasti str. 129, pa tudi 131 in tam navajano literaturo. Glej tudi T. Kaschubs-
Saeedi, 2002, str. 158–183. Primerjaj Korošec, v: Korošec, Filipčič in Zdolšek (ur.), 2018, str. 292.
56 Schneider, 1997, str. 175 in nasl.
219
Peter Šujica, Damjan Korošec – Razumeti nepravo opustitveno kaznivo dejanje
Stare kazenskopravne dileme ob novih problemih umetne inteligence
no problematiko (podreditev pod zapovedno normo).57 Očitno gre za odraz splošnejšega
pojava, kjer dejstvo, ali gre naturalistično gledano za storitveno ali opustitveno ravnanje,
ni posebej relevantno, temveč je ključna presoja, da gre za neizpolnitev (opustitev) po-
sebne pravne dolžnosti. Povedano velja neodvisno od morebitne podpore s strani umetne
inteligence pri odločanju storilca (v medicini). Tudi širše v vseh zadevah, v katerih stori-
lec s svojim ravnanjem onemogoči, nevtralizira priložnost za reševanje kazenskopravno
zavarovane dobrine, ko je to isto priložnost s svojim reševalnim prizadevanjem prej sam
ustvaril58 (značilno torej tudi, ko odklopi napravo, s katero je mogoče učinkovito po-
daljševati življenje pacienta in na katero je tega istega pacienta prej sam priklopil), naj
bi tako prekinitev po novem normativno razlagali kot opustitveno ravnanje, tj. kršitev
zapovedne norme. V tem smislu se v novejšem kazenskem pravu briše funkcionalna meja
med opustitvijo in odtegnitvijo zdravljenja (ki podaljšuje življenje umirajočemu bolniku)
oziroma je take primere treba po novem šteti za mejne, če že ne rešene v korist opustitev.
Ob tem naj ne bo odveč opozoriti, kako kazenskopravno usodne so te tipizacije. V
primerih, ko nimamo na voljo aktualne ali vnaprejšnje volje pacienta, ampak le odlo-
čanja zdravstvenega pooblaščenca oziroma svojcev (v smeri podaljševanja pacientovega
življenja z vsem arzenalom medicine za vsako ceno, tudi in še zlasti v triažnih pogojih ali
pa izrecno v nasprotni smeri!), zaradi potencialnega ali aktualnega smrtnega izida opus-
titve zdravljenja pravila nadomestne privolitve načeloma zatajijo. Institut nadomestne
privolitve oziroma zavrnitve, kot je že bolj ali manj splošno znano in je pravzaprav že
vraščeno v temelje kulture, namreč po splošnih ustavnih načelih socialne države in števil-
nih nedvoumnih ugotovitvah kazenskopravne teorije na področju privolitve kot razlogu
upravičenosti (izključitvi protipravnosti) nima upravičilnega učinka, če vodi v smrt člo-
veka.59 Zato tukaj ni vseeno, ali vidimo nesmiselnost zdravljenja umirajočega človeka kot
problem odsotnosti zdravstvene napake in prek tega odsotne storitve ali opustitve storilca
kot izvršitvenih ravnanj ali kot problem privolitve (in prek nje odsotnosti zdravstve-
ne napake) oziroma kot problem odsotnosti biti kaznivega dejanja ali protipravnosti.
Ker s privolitvijo oziroma nadomestno privolitvijo aksiomatično ne pridemo naprej, iz-
ključevanje protipravnosti s temi instituti odpade. Zdi se, da ostaneta zgolj še instituta
domnevane zavrnitve pacienta in neposredna raba zdravstvene strokovne napake bodisi
kot blanketne izpolnitve znakov kazenskopravne norme in s tem biti kaznivega dejanja
opustitve zdravstvene pomoči ter neprave opustitvene usmrtitve pacienta, bodisi prek
zanikanja garantne dolžnosti po pravilih neprave opustitve v takih zadevah.
57 Roxin, 2003, str. 665. Zato izraz »opustitev v storitvi« (nem. Unterlassen durch Tun). Glej tudi Haas,
str. 231–232.
58 Primerjaj razpravljanje o tveganju (nem. das Risiko) pri nepravih opustitvah v nadaljevanju.
59 Temeljno o omejeni disponibilnosti človekovega življenja kot kazenskopravne dobrine v luči privo-
litvene dogmatike v slovenskem jeziku glej Bavcon idr., 2013, str. 248–254.
220
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
Kot mejni primer razmejevanja storitev in opustitev s področja medicinskega prava
je mogoče videti tudi uničenje ali skritje zdravil drugemu, pomembnih za njegovo preži-
vetje, pripomočkov za prvo pomoč (ki bi si jo lahko poškodovani nudil sam ali bi mu jo
lahko z njimi in samo z njimi nudili drugi), kot so na primer preveze, material za šivanje
ran in podobno, seveda pa ob tehnološkem razvoju v medicini vse bolj tudi različnih
strojev in naprav, s katerimi je mogoče človeku podaljševati in reševati življenje. Storilec,
pa če je zdravnik, zdravstveni delavec ali kdorkoli drug, navsezadnje lahko tudi pooblaš-
čenec ali svojec pacienta v opisanih primerih kaj lahko s svojim ravnanjem onemogoči,
nevtralizira ključno ali edino priložnost za reševanje kazenskopravno zavarovane dobrine
(pacienta). Kazensko pravo se ne more izogniti analizi, ali je treba zadevo obravnavati
kot storitev ali kot (nepravo) opustitev, z vsemi v tej razpravi obravnavanimi nelahkimi
vprašanji meril vred. Tako je treba na splošno v postopku obravnave najprej presoditi,
ali gre empirično, naturalistično gledano za tveganje, ki je od storilca ločeno, ali pa je
storilec sam neposredni bistveni pogoj nastopa prepovedane posledice v kavzalni verigi.
Šele potem lahko resno argumentiramo podreditev storilčevega ravnanja prepovedni ali
zapovedni normi in s tem obravnavo po pravilih opustitvenega ali storitvenega ravnanja,
tudi kot morebitno opustitev v storitvi.
4. Razmerje (šibke) oblasti subjekta nad tveganjem kot izhodišče
razlage nepravega opustitvenega kaznivega dejanja
4.1. Splošna opredelitev vsebine razmerja med storilcem in tveganjem pri
nepravih opustitvah
Po ugotovitvi v prejšnjem razdelku, da je ključni ontološki temelj za osmislitev in-
stituta nepravih opustitev v ločenosti med storilcem in tveganjem, lahko končno nap-
ravimo vsebinsko označitev in opredelitev temeljnega miselnega koncepta razumevanja
nepravega opustitvenega kaznivega dejanja z določitvijo posebnega odnosa med storil-
cem in tveganjem ter ga nadalje konkretiziramo s pravili objektivne pripisljivosti prepo-
vedane posledice pri nepravem opustitvenem kaznivem dejanju.
V tveganje kot skupek pogojev za prepovedano posledico je storilec vključen prek hi-
potetičnega, »domišljenega« reševalnega ravnanja, ki bi preprečilo prepovedano posledi-
co z določeno stopnjo verjetnosti. Pri tem je nesporna zahteva splošne svobode ravnanja
in liberalne pravne države, da posameznik ni v vsaki časovni točki zadolžen skrbeti za
varstvo pravnih dobrin drugih, temveč mora biti reševalno ravnanje od njega konkretno
pričakovano in zapovedano,60 pri nepravih opustitvah na abstraktni ravni s posredova-
60 Tukaj je nesporno razvidna izrazita relativnost ločnice med pravimi ter nepravimi opustitvami, saj
gre v obeh primerih za pripisljivost prepovedane posledice. Glej Freund, 1998, str. 182. Temeljna
razlika je po tu zastopanem stališču izrazito formalna in se kaže v načinu navedene normativne
221
Peter Šujica, Damjan Korošec – Razumeti nepravo opustitveno kaznivo dejanje
Stare kazenskopravne dileme ob novih problemih umetne inteligence
njem garantnega načela.61 Hkrati mora biti reševalnega posega storilec na osnovni ravni
zmožen.62 Ker je tveganje po definiciji ločeno od storilčeve obvladujoče volje, celotno
deliktno dogajanje pri opustitvenih ravnanjih nikakor ni podvrženo storilčevi oblasti,63
ki z veliko stopnjo neposrednosti privede do prepovedane posledice, ampak ima stori-
lec poseben odnos prek medsebojno zelo razlikujočih premislekov normativne, dejanske
in čisto hipotetične narave samo do manjšega odseka celotne situacije – tveganja, ki je
vzročno povezano s prepovedano posledico.64 Odvisnost nastanka prepovedane posledice
od storilčeve volje pri opustitvenih ravnanjih lahko opazimo v možnosti in zapovedanosti
vstopa v dogajanje, v smeri preprečitve in zmanjševanja intenzivnosti tveganja. V tem
delu je poseg v pravno dobrino v zelo majhni, s posredovanjem številnih predpostavk
zaznavni meri odvisen od storilčeve volje in nikakor zgolj po empiričnem, čistem objek-
tiviziranem opazovanju historičnega dogodka.
Iskani abstraktni višji pojem kot izhodišče objektivnega neprava nepravega opustit-
venega kaznivega dejanja mora v bistvenem zelo jasno in neposredno izražati to omejeno
odvisnost nastopa prepovedane posledice od storilca, ki omogoča v skupnem in konkret-
neje utemeljiti pripisljivost prepovedane posledice ter hkrati ustrezati načelom pojmovne
ekonomije.65 Razmerje med storilcem in tveganjem je v skladu z zapisanim odnos šibke
oblasti.66 To pomeni omejeno odvisnost nastanka prepovedane posledice od storilčevega
ravnanja, zlasti zaradi storilčeve normativne zavezanosti k njegovemu zmanjšanju, de-
janske možnosti ter zmožnosti.67 Uporaba tega pojma v dogmatiki nepravih opustitev ni
zapovedanosti, ki pri pravih opustitvah izhaja jezikovno iz določb zakona, pri nepravih opustitvah
pa preko garantnega načela oziroma uporabe dogmatike garantnih dolžnosti.
61 Z garantnim načelom razumemo potrebo po uporabi dogmatike garantnih dolžnosti za razlago
opustitvenega ravnanja. Glej natančneje Herzberg, 1972, str. 13 in nasl. Vprašanje utemeljitve
zahteve po garantnem načelu kot predpostavke omenjene normativne vezi se večinoma utemeljuje
s tem, da je sledenje zapovedni normi od storilca zahtevnejše, saj zahteva določen aktivni vložek
energije (Engisch, 1973, str. 173); ter da so zapovedi nasploh bolj omejujoče za splošno svobodo
ravnanja kot prepovedi (Bärwinkel, 1968, str. 17). Kritično zlasti Jakobs, 1991, str. 781.
62 To je posledica opredelitve opustitvenega ravnanja, kjer je lahko smiselno opuščeno samo ravnanje,
ki ga je storilec glede na svoje dane sposobnosti zmožen. Glej Roxin, 2003, str. 630.
63 Roxin, 2019, str. 516.
64 Prim. Berster, 2014, str. 60; Schünemann, 1971, str. 241.
65 Prim. Schünemann, 1971, str. 26.
66 Prim. Berster, 2014, str. 59; in Schünemann, 1971, str. 240 in nasl.
67 Napravljen koncept je zgolj na videz nezdružljiv z ravnanji v obeh oblikah malomarnosti ali celo v
pravni zmoti. Odnos šibkega obvladovanja je namreč odraz objektivizirane presoje dejanskega stanu
kot utemeljitev objektivnega neprava ravnanja na ravni biti kaznivega dejanja. Tudi pri ravnanju v
malomarnosti, kjer bi storilec lahko spoznal ogroženost pravne dobrine, če bi sprejel dodatne po-
izvedovalne ukrepe, zaznamo močne elemente zapovedanosti in možnosti prekinitve ogrožajočega
kavzalnega poteka in s tem šibkega obvladovanja tveganja v zgoraj opisanem pomenu.
222
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
povsem nesporna,68 vendar je ključno, da je precej širši kot zgolj pogoj posebne dolžnosti
ravnanja. Po tu napravljenih predpostavkah namreč zajema celovitost pogojev objektiv-
nega neprava nepravega opustitvenega kaznivega dejanja, ki šele omogočajo dokončno
konkretizirati in opredeliti kršeno zapovedno normo. Prav tako s pojmom oblasti ne
razumemo čiste možne oblasti, ki jo storilec lahko vzpostavi,69 ampak že v okoliščinah
med vzpostavitvijo tveganja in nastankom prepovedane posledice, zaradi opisane omeje-
ne odvisnosti utemeljujemo določeno šibko oblastno razmerje.
Koncept šibke oblasti nad tveganjem kot izhodišče presoje objektivnih pogojev
neprava nepravega opustitvenega kaznivega elementa je v nadaljevanju konkretiziran in
uporabljen za splošno opredelitev lastnosti, ki jih mora katerokoli storitveno oblikovano
kaznivo dejanje izpolnjevati, da je izvršljivo v nepravi opustitvi. Nato so kot odgovor na
izhodiščno vprašanje prispevka podani elementi splošne biti nepravega opustitvenega
kaznivega dejanja kot razrešitev problema enakovrednosti in na koncu še podani nastav-
ki za razlago izrecno določenih znakov za izvršitveno ravnanje v opustitveni izvršitveni
obliki, kar tvori jedro (primerne) razlage klavzule enakega pomena iz tretjega odstavka
17. člena KZ-1.
4.2. Kazniva dejanja, izvršljiva v nepravi opustitvi
S pomočjo napravljenega koncepta šibke oblasti storilca nad od njega (telesno) loče-
nim tveganjem lahko najprej bistveno dopolnimo zgornjo opredelitev nepravega opustit-
venega kaznivega dejanja v njenem zadnjem elementu, da namreč izvršitev v opustitveni
obliki oziroma njena podreditev pod storitveno oblikovan opis ni izključena, in hkrati
posredujemo lastnosti tako imenovanega nujnega storitvenega (kompulzivno komisivne-
ga) kaznivega dejanja.70
Glede na prepovedano posledico danega kaznivega dejanja je v središču presoje vpra-
šanje, ali si je možno predstavljati tveganje, ki je prepovedani posledici predhodno in z
njo v vzročni zvezi, ter je hkrati od potencialnega storilca v opustitvi ločeno oziroma s
storilcem vsaj ni bistveno povezano. Od teleološke in zgodovinske razlage kaznivega de-
janja v povezavi z varovano dobrino je v nadaljevanju odvisno to, ali dejstvo, da je storilec
s tako ločenim tveganjem v odnosu šibkejšega obvladovanja, omogoča sklep, da gre za
enako stopnjo neprava kot pri storitveni izvršitvi kaznivega dejanja.71 Tako je nesporno,
da kazniva dejanja, ki za izvršitev zahtevajo pravnoposlovno ali drugačno izjavo volje
68 Brammsen, 1986, str. 76.
69 Tako na primer Welzel, 1969, str. 201.
70 Izraz po Korošec, v: Korošec, Filipčič in Zdolšek (ur.), 2019, str. 283. Enak izraz je uporabljen še v
številnih komentarjih v navedenem delu. Prim. tudi Herzberg, 1972, str. 12.
71 Odgovor na vprašanje, ali je neprava opustitvena oblika kaznivega dejanja izključena kot zadnji ele-
ment opredelitve naslovnega pojava, nikakor ni predmet jezikovne razlage (že glede na predpostav-
ke neprave opustitve) ali nekakšne »pojmovne predstave«, na kar sicer nakazuje Bavcon idr., 2013,
223
Peter Šujica, Damjan Korošec – Razumeti nepravo opustitveno kaznivo dejanje
Stare kazenskopravne dileme ob novih problemih umetne inteligence
(najširše kot dejanje verbalne komunikacije) in na tako izjavo volje vezani zakonski zna-
ki72 praviloma ne prenesejo neprave opustitvene izvršitvene oblike, vsaj ne v storilstvu.
Teleološko je namreč nepravo izvršitvenega ravnanja vezano in usmerjeno na lastno izja-
vo volje kot odtis osebnosti v zunanjem svetu, ki vodi do ogrozitve varovane pravne dob-
rine, zaradi česar zgolj pasivna nepreprečitev tujih izjav volje (s strani tretjih) tega neprava
ne more doseči. V drugih primerih pa narava dobrine danega kaznivega dejanja73 ali pa
zakonski znaki z izrazito moralnimi primesmi (na primer »zlorabiti«)74 zahtevajo osebno
izvršitev, nepreprečitve tujih ravnanj pa ne izpolnijo stopnje storitvenega neprava.
4.3. Elementi splošne biti nepravega opustitvenega kaznivega dejanja
Določitev elementov splošne biti nepravega opustitvenega kaznivega dejanja kot tis-
tih sestavin neprava dogajanja,75 ki morajo nastopiti za podreditev opustitvenega ravna-
nja pod storitven opis kaznivega dejanja, pomeni vsebinsko konkretizacijo temeljnega
koncepta šibkega oblastnega razmerja med storilcem in tveganjem ter hkrati pomeni re-
šitev problema enakovrednosti.76 Abstraktna določitev elementov (objektivnega) neprava
ravnanja izhaja iz smiselne obravnave poteka dogajanja,77 v temeljnih naveznih okolišči-
nah nedovoljenega tveganja za pravno dobrino, iz tveganja nastale prepovedane posledice
ter načina, kako je storilčevo opustitveno ravnanje med slednji vključeno. Storilec je med
navedeni zunanji okoliščini povezan prav s šibkejšim oblastnim razmerjem do tveganja,
ki vključuje in konkretizira abstraktno (garantno) zapovedno normo prek objektivne
možnosti ter storilčeve zmožnosti zniževanja tveganja kot temeljnih sestavnih elementov
opisanega oblastnega razmerja.
str. 169; ampak prefinjene utemeljitve narave dobrine in neprava izvršitvenega ravnanja danega
kaznivega dejanja.
72 Sem lahko umestimo na primer prilastitveni namen pri tatvini iz prvega odstavka 204. člena KZ-1.
Drugače Maurach, Schroeder in Maiwald, 2003, str. 401.
73 To velja zlasti pri kaznivem dejanju krvoskrunstva po prvem odstavku 195. člena KZ-1, ki varuje
skoraj izključno moralne vrednote urejenega reda v družini, kjer te posebne nemoralnosti, »nenrav-
nosti« ne izpolni opustitveno ravnanje nepreprečitve spolnih ravnanj med sorodnikoma kot tvegan-
ja (ki za to okoliščino morda sploh ne vesta). Glej natančneje Roxin, 2019, str. 460 in nasl.
74 Bavcon idr., 2013, str. 170.
75 Prav tam, 2013, str. 189.
76 Drugače kot prevladujoči pogled v nemški doktrini v tem prispevku rešitve problema enakovred-
nosti torej ne ločujemo strogo od splošnih pogojev (objektivnega) neprava, izraženega v biti kazni-
vega dejanja, saj menimo, da osredinjanje zgolj na zakonske pogoje za nepravo opustitev zaradi ne-
sporne vsebinske izpraznjenosti teh določb ne nudi zadostne podlage za celovito teoretično rešitev.
77 Rudolphi, 1966, str. 58.
224
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
4.3.1. Obstoj (nedovoljenega) tveganja
Prvi pogoj je obstoj (nedovoljenega)78 tveganja za pravno dobrino, ki pomeni nepos-
redno nevarnost za določeno prepovedano posledico v biti posebnega dela,79 je ločeno
od nosilca oblasti nad tveganjem in njegovemu morebitnemu reševalnemu posegu nuj-
no predhodno.80 Tveganje je lahko izraženo v prepletu delovanja naravnih sil, fizičnih
objektov v storilčevi organizacijski sferi ali pa v delovanju človeka. Nedovoljeno tveganje
je temeljni pogoj primarne hipoteze kazenskopravne norme nepravega opustitvenega ka-
znivega dejanja81 kot čisti stvarni element dogajanja, zaradi česar ni nujno zamenljiv s
pojmom tveganja v okviru pravil o objektivni pripisljivosti.82
4.3.2. Garantna dolžnost – normativna vez med storilcem in tveganjem
Storilec je s tveganjem povezan najprej prek abstraktnega pravnega pričakovanja vse-
binsko reševalnega oziroma zavarovalnega ravnanja objekta pravne dobrine, kar tvori
jedro prvega, normativno naravnanega elementa šibke oblasti nad tveganjem. To pravno
pričakovanje, pri katerem pravni red smiselno prepusti naslovniku varstvo in nadzor nad
posameznimi tveganji, tudi v korist manjše intenzivnosti javnopravnih posegov v njegovo
svobodno sfero,83 izhaja iz samostojne kazenskopravne presoje, ki posameznemu pravne-
mu položaju pripiše lastnost garantne dolžnosti.84 Navedena kazenskopravna presoja se
na izrecno formalno urejenost v drugih pravnih področjih opira praviloma zgolj v smis-
78 S tem želimo s pridržkom poudariti, da nevarnost za pravno dobrino, ki izhaja iz močnejšega prav-
no zaščitenega interesa, ne vodi nujno v obstoj kazenskopravno relevantne dolžnosti ravnanja in
že na ravni biti kaznivega dejanja onemogoča pripisljivost prepovedane posledice. Kljub temu je z
vidika sistematike kaznivega dejanja, kjer imajo taki načelni premisleki, izhajajoči onkraj zakonskih
znakov kaznivega dejanja iz pravnega reda kot celote, mesto v elementu protipravnosti, lahko vsaj
vprašljivo. Glej Jescheck in Weigend, 1996, str. 323; temeljno o pogoju nedovoljenosti pri garant-
nih dolžnostih Vogel, 1993, str. 189 in nasl.
79 Roxin, 2003, str. 683.
80 Prav tam, str. 684.
81 Prim. Jescheck in Weigend, 1996, str. 615.
82 Natančneje o pravilih o objektivni pripisljivosti pri tipičnem storitvenem izvršitvenem ravnanju
Roxin in Greco, 2020, str. 476 in nasl.
83 Prim. Jakobs, 2017, str. 467. Navedeno je odraz splošne svobode ravnanja in posameznikove av-
tonomije – ta lahko svobodno ureja svojo »organizacijsko sfero«, vendar mora »v zameno« tako
vzpostavljena tveganja za tuje pravne dobrine obvladovati in je s temi tveganji v posebnem odnosu.
84 Pojem garantne dolžnosti (nem. die Garantenpflicht) se terminološko od garantnega položaja (nem.
die Garantenstellung) razlikuje v tem, da se garantni položaj nanaša na skupek dejanskih okoliščin v
okviru biti kot elementa kaznivega dejanja, ki kot celota utemeljujejo in so predpostavka posebne
pravne dolžnosti, usmerjene v preprečitev ogrozitve ali poškodbe pravnih dobrin – garantne dolž-
nosti. Glej Bosch, v: Schönke in Schröder (ur.), 2019, komentar § 13 StGB, robna št. 2; Nickel,
1972, str. 52; Freund, 1998, str. 179; Jescheck in Weigend, 1996, str. 636–637; in von Coelln,
2008, str. 85.
225
Peter Šujica, Damjan Korošec – Razumeti nepravo opustitveno kaznivo dejanje
Stare kazenskopravne dileme ob novih problemih umetne inteligence
lu, da ravnanja, ki so v matičnem pravnem področju določenega dolžnostnega položaja
dovoljena, ne morejo biti kazniva v okviru nepravih opustitev,85 v drugem pa gre zaradi
usmerjenosti k celovitemu varstvu pravnih dobrin za razmerje relativne neodvisnosti.86
Garantne dolžnosti lahko razdelimo glede na pretežno vsebinsko merilo, ki hkrati
konkretizira iskano dolžnostno ravnanje glede na to, ali ima naslovnik norme posebno
mesto z izvorom nevarnosti (nadzorstvena garantna dolžnost) ali pa s končnim mestom,
ciljem nevarnosti (varovalna garantna dolžnost).87 Tak funkcionalistični pristop88 k iz-
gradnji sistema garantnih dolžnosti izhaja najprej iz pravnih dobrin posebnega dela in
prek teh na pravne položaje, ki so s temi dobrinami povezani, kar metodološko utemelji
s pravnimi načeli pravnemu položaju matičnega pravnega področja89 ter glede na struk-
turne značilnosti odnosa med nosilcem dolžnostnega položaja in pravno dobrino izpelje
abstraktno zapovedno normo.
Poudariti je treba, da pri varovalnih garantnih dolžnostih tveganje ne pomeni ne-
zmožnosti objekta pravne dobrine, da samostojno obvladuje sebi neposredno grozeče
nevarnosti, temveč je tveganje v teh primerih identično s samo nevarnostjo, zaradi česar
ne moremo govoriti o obvladovanju »nebogljenosti« objekta pravne dobrine, temveč o
šibkem oblastnem razmerju do grozečega tveganja.90
4.3.3. Možnost preprečitve prepovedane posledice – objektivna vez med storilcem
in tveganjem
Šibko oblastveno razmerje kot tako ne more obstajati, če storilec nima konkret-
ne možnosti zmanjšati tveganja in s tem preprečiti nastanka prepovedane posledice.
Možnosti ravnanja v historičnem dogodku so določene s pomočjo tehničnih pravil učin-
kovitega ravnanja,91 s čimer se polje abstraktne zapovedne norme omeji na bistveno zo-
žen sklop alternativnih reševalnih ukrepov z določeno stopnjo učinkovitosti v odnosu do
nastajajoče prepovedane posledice.92 Tu bomo šteli, da je zahtevana učinkovitost opisana
85 Schünemann, 1971, str. 226.
86 Jakobs, 1991, str. 801; in Roxin, 2003, str. 715.
87 Freund, 1998, str. 184–185. To pomeni, da je storilec zavezan k nadzorovanju tistih tveganj, ki
so predhodno sestavni deli delovanja njegovega življenjskega kroga. Na drugi strani pa nekatera
tveganja izhajajo iz tujih organizacijskih sfer ali so celo posledica neodvisnega delovanja naravnih
procesov (tudi v samem objektu pravne dobrine), vendar je storilec zaradi določenega institucio-
nalnega razmerja z objektom pravne dobrine s tveganjem povezan v ožji časovni točki. Glej Jakobs,
2017, str. 457 in nasl.
88 Bavcon idr., 2013, str. 167.
89 Vogel, 1993, str. 126; in Bosch, v: Schönke in Schröder (ur.), 2019, komentar § 13 StGB, robna št. 7.
90 Berster, 2014, str. 48; Brammsen, 1986, str. 76. Pojem nebogljenosti žrtve izvira zlasti iz
Schünemann, 1971, str. 241; tako tudi Bavcon idr., 2013, str. 167.
91 Phillips, 1974, str. 59.
92 Roxin, 2003, str. 630–631; in Vogel, 1993, str. 182.
226
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
s standardom tako visoke verjetnosti, ki meji na gotovost, da bi ravnanje preprečilo na-
stanek prepovedane posledice.93
4.3.4. Storilčeva zmožnost preprečitve prepovedane posledice – subjektivna vez
med storilcem in tveganjem
Koncept oblasti nad tveganjem je dokončno konkretiziran in potrjen v okoliščinah
primera glede na storilčeve sposobnosti izvesti zapovedano ravnanje, kar je povezano s
samim pojmom opustitvenega ravnanja nasploh.94 V tem delu gre za zahtevno kazen-
skopravno vprašanje dopustnosti in meja stapljanja vprašanj, ki sicer spadajo v element
subjektivnega dela biti kaznivega dejanja ali celo krivde kot bistvenega sestavnega dela
objektivnega neprava ravnanja.95 Tako se večinski del teorije izogiba zgolj abstraktnim
standardom pri ocenjevanju sposobnosti izvesti reševalni ukrep,96 čeprav naj storilčevo
dejansko vedenje o okoliščinah ogroženosti dobrine vsaj v tej fazi presoje ne bi bilo re-
levantno.97 Zmožnost ustreznega ravnanja se nanaša tudi na razpoložljivost poklicati na
pomoč za to javnopravno zadolžene reševalne sile ali tretjega, ki ima posebna znanja,
potrebna za konkretno preprečitev prepovedane posledice.98 Hkrati že prostorska od-
daljenost lahko deluje kot izključitveni razlog pri presoji zmožnosti ravnanja.99 S tem
je jasno, da se pri standardu sposobnosti oziramo na splošna in pridobljena znanja ter
veščine konkretnega storilca, ki omejijo zapovedano alternativno izvršitveno ravnanje
in s tem polje šibke oblasti nad tveganjem, vendar ga hkrati skušamo vrednotiti izrazito
93 Razlogi za tako zahtevo so v teoriji razčlenjeni in kritizirani s pristopom, ki si pripisljivost posledice
prizadeva vezati že na možnost njene odvrnitve; glej Roxin, 2003, str. 642. Po tu zastopanem stališ-
ču se vrednotenje dejanskega stanu, ki naj bo v spornih primerih v korist obdolžencu, že iz ustavno-
pravno zagotovljenih izhodišč kazenskega postopka ne more zadovoljiti zgolj z »možnostjo«. Poleg
tega ne gre za kategorično zanikanje obstoja dolžnostnega ravnanja, kjer niso njegovi učinki v smeri
preprečitve prepovedane posledice gotovi. Takrat namreč še vedno ostaja odprta kaznivost za po-
skus, kjer je v tem primeru prav zaradi neizpolnitve dokaznega standarda za pripisljivost posledice
omogočeno milejše kaznovanje. Jescheck in Weigend, 1996, str. 619; ter Wessels in Beulke, 2011,
str. 284. V slovenski literaturi tako Bavcon idr., 2013, str. 186. Kritično v novejši literaturi Greco,
2011. Kljub nesporno drugačni naravi vzročne zveze med storitvenim ravnanjem ter prepovedano
posledico ter na drugi strani opustitvenim ravnanjem, kjer naj zaradi pravila, da iz ničesar ne more
nič nastati, o gotovosti pravzaprav naj ne bi bilo smiselno govoriti – glej Gimbernat Ordeig, 1999,
str. 321 in nasl. Gotovost tukaj razumemo zgolj kot poudarjanje najvišje možne, dosegljive stopnjo
verjetnosti, ki naj se jo obdolženemu za polno pripisljivost prepovedane posledice dokaže.
94 Herzberg, 1972, str. 199–201.
95 Prim. Vogel, 1993, str. 121.
96 Jescheck in Weigend, 1996, str. 616; in Stree, v: Schönke in Schröder (ur.), 2019, komentar § 13
StGB, robna št. 142. Drugače zlasti Jakobs, 1991, str. 788.
97 Herzberg, 1972, str. 202.
98 Jescheck in Weigend, str. 616.
99 Roxin, 2003, str. 630.
227
Peter Šujica, Damjan Korošec – Razumeti nepravo opustitveno kaznivo dejanje
Stare kazenskopravne dileme ob novih problemih umetne inteligence
objektivizirano. Seveda je mogoče v tem smislu razumeti tudi razpoložljivost najsodob-
nejših naprav, podprtih z umetno inteligenco (za oceno nevarnosti in kot pomagalo za
izbor ustreznih ukrepov za njihovo odvrnitev ali zmanjšanje), in usposobljenost storilca
za njihovo obvladovanje.
4.3.5. Nastanek prepovedane posledice
Nastanek prepovedane posledice je zadnji pogoj za izpolnitev biti nepravega opus-
titvenega kaznivega dejanja, ki smiselno izhaja že iz tretjega odstavka 17. člena KZ-1 in
pomeni nastop neprava uspeha, opredeljenega v storitveno oblikovanem opisu kaznive-
ga dejanja. Tako nastale prepovedane posledice kot tipičnega neprava uspeha nepravega
opustitvenega kaznivega dejanja ne smemo razumeti nujno ozko kot od ravnanja časov-
no-prostorsko ločeno poškodbo ali ogrozitev pravne dobrine, temveč je pojem prepove-
dane posledice tukaj nekoliko širši, saj nikakor ne more biti razumljen zgolj v smislu po-
sledičnega kaznivega dejanja100 in potencialno lahko pomeni »vse, kar se da preprečiti«.101
4.4. Razlaga izrecno določenih znakov za izvršitveno ravnanje v nepravi
opustitvi
Eno najzahtevnejših vprašanj nepravih opustitvenih kaznivih dejanj je neposredno
povezanih s primerno razlago klavzule enakega pomena iz tretjega odstavka 17. člena
KZ-1, ki se nanaša na izrecno določene znake za izvršitveno ravnanje v storitveno obli-
kovanem opisu,102 saj ostaja zatrto v sencah nejasnosti, kako navedene znake vsebinsko
prenašati na opustitveno izvršitveno različico.103 Zgolj obstoj garantne dolžnosti v takih
primerih ne zadostuje,104 temveč lahko prek formalno-materialnega merila šibkejše ob-
lasti nad tveganjem ponudimo ustrezen strukturni temelj za prenos navedenih vsebinskih
meril ob upoštevanju kazenskopravne narave teh meril, tj. ali gre za objektivne, subjek-
tivne ali normativne zakonske znake.105
100 Schürmann, 1986, str. 32 in nasl., ki podaja dogmatični pregled različnih pojmovanj prepovedane
posledice v smislu 13. člena nemškega kazenskega zakonika.
101 Jakobs, 1991, str. 785.
102 Bosch, v: Schönke in Schröder (ur.), 2019, komentar § 13 StGB, robna št. 137.
103 Güntge, 1995, str. 61.
104 S pridržkom Weigend, v: Cirener idr. (ur.), 2020, komentar § 13 StGB, robna št. 77; in Roxin, 2003,
str. 793. Drugače zlasti Stratenwerth in Kuhlen, 2011, str. 291. Prim. tudi Nitze, 1989, str. 89.
105 Temeljno o razdelitvi navedenih zakonskih znakov v slovenski teoriji Ambrož, 2007, str. 41 in nasl.
Poudariti je treba, da je razdelitev na navedene zakonske znake uporabljena kot smiselna zaradi
merila razdelitve, glede na katerega se pretežno razlikuje tudi vodilo njihove razlage v opustitveni
izvršitveni različici. Kljub temu bodo možni pristopi k razlagi med temi kategorijami zakonskih
znakov v opustitvi medsebojno prehodni in v bistvenem vezani na posebne značilnosti posamezne-
ga zakonskega znaka. Celovit prikaz slednjega pa ni cilj pričujočega prispevka.
228
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
4.4.1. Objektivni zakonski znaki
Če se opis za izvršitveno ravnanje nanaša na empirično spoznaven objekt v prosto-
ru brez večje potrebe po uporabi posamezne norme,106 potem to na področju nepravih
opustitev pomeni na določen način oblikovano, izraženo tveganje v okviru razmerja med
storilcem in tveganjem; tveganjem s tistimi posebnimi lastnostmi in značilnostmi, ki jih
sicer zahteva objektivni zakonski znak za storitveno izvršitveno ravnanje. Ker storilec
pri nepravih opustitvah ni neposredni vzrok posledice, se zahteve objektivnih zakonskih
znakov osredinijo na od njega ločeno sfero dogajanja, ki je lahko ravnanje drugega ali de-
lovanje naravnih sil,107 in na ravni objektivnega neprava kot ključni aktivni pogoji delik-
tnega poteka dajejo stvarni substrat za podredljivost njihovih ožjih lastnosti tovrstnemu
zakonskemu znaku. S tako orisano razlago objektivnih zakonskih znakov imamo pravi-
loma v mislih znake, ki se nanašajo na predmete, sredstva in pripomočke,108 s katerimi
je opisano izvršitveno ravnanje oziroma je njegovo nepravo kvalificirano ter na drugem
mestu okoliščine dejanskega stanu ali posebne načine izvršitve. Tako pridobljen rezultat
razlage je včasih zaradi upoštevanja narave dobrine in striktne razlage posameznih nepra-
vih opustitvenih izvršitvenih oblik109 treba omejiti še tako, da se za enako stopnjo nepra-
va kot pri storitvenem kaznivem dejanju zahteva, da storilec do tveganja z lastnostmi iz
objektivnega znaka za izvršitveno ravnanje predhodno na določen način ravna, zlasti da
ga poveča,110 kar se kot celota šteje kot kvalificirana kršitev neke zapovedne norme za
posledično kaznivost v okviru neprave opustitve.
4.4.2. Normativni zakonski znaki
Prenos normativnih znakov111 na opustitveno izvršitveno različico pomeni vnos pre-
soje šibkejšega oblastnega razmerja z vidika prek takih zakonskih znakov posredovanih
vrednostnih meril. Zahtevana povečana stopnja neprava mora biti izražena prav v raz-
merju med storilcem oziroma njegovo pasivnostjo in tveganjem in ne zadostuje zgolj to,
da tveganje samo po sebi vzbuja socialno-etično grajo. Tudi pri zakonskih znakih, ki so
106 Roxin in Greco, 2020, str. 405–406.
107 Prim. Gimbernat Ordeig, 1999, str. 325.
108 Tipičen primer je uporaba nevarnega orožja (kljub njegovi izraziti normativni naravi) kot sredstva
izvršitve velike tatvine po prvem odstavku 205. člena KZ-1, kjer garant v udeležbeni obliki pomoči
tako izraženega tveganja izvedbe tatvine z nevarnim orožjem ne prepreči.
109 Korošec, 2000, str. 4.
110 Prim. Jescheck in Weigend, 1996, str. 629. Opozoriti je treba, da je to praviloma, ne pa nujno iden-
tično z garantnim položajem na podlagi storilcu pripisljivega protipravnega predhodnega ravnanja
(ingerenčna odgovornost).
111 Na primer »na grozovit ali zahrbten način« kot alternativni izvršitveni obliki umora po 1. točki
prvega odstavka 116. člena KZ-1. Glej Korošec in Zobec, v: Korošec, Filipčič in Zdolšek (ur.),
2018, str. 299.
229
Peter Šujica, Damjan Korošec – Razumeti nepravo opustitveno kaznivo dejanje
Stare kazenskopravne dileme ob novih problemih umetne inteligence
normativno-objektivni, tj. mešani112 in opisujejo izvršitveno ravnanje, zlasti njegov potek
ter učinke, je v večini primerov merodajna vsebinska presoja razmerja med storilcem,
tveganjem in nastalo prepovedano posledico.113
4.4.3. Subjektivni zakonski znaki
Subjektivni zakonski znaki kot odraz storilčeve subjektivne sfere, ki je zahtevana kot
pogoj kaznivosti že na ravni biti kot elementa splošnega pojma kaznivega dejanja,114
pomeni, da se za izpolnitev danega opisa predpostavlja tako izkazan storilčev subjektivni
odnos do tveganja in nastale prepovedane posledice v povezavi z možnostmi, ki jih za
preprečitev prepovedane posledice storilec ima.115
5. Sklep
Na podlagi strukturiranega opazovanja ontoloških značilnosti opustitvenega ravnanja
na sebi, metodično utemeljenega prek koncepta narave stvari, smo pridobili nujno potre-
ben pojmovni aparat za razumevanje nepravega opustitvenega kaznivega dejanja. Za re-
šitev zahtevnega problema enakovrednosti, torej opredelitve splošnih pogojev podreditve
opustitvenega ravnanja storitveno oblikovanemu opisu kaznivega dejanja, smo ključni
ontološki element našli v od storilca telesno ločenem tveganju, ki je neposredni vzrok
prepovedane posledice pri opustitvenih ravnanjih. Obstoj tveganja utemeljuje na pri-
marni ravni pravne presoje tudi sklep, da gre prav za opustitveno ravnanje in s tem za
podreditev pod zapovedno kazenskopravno normo, bodisi prek pravih bodisi nepravih
opustitvenih kaznivih dejanj. Tako smo jezikovno določno zamejili potrebe argumenta-
cijskega postopka, ki je pri prevladujoči formuli težišča očitka kot načina razmejitve med
opustitvenim in storitvenim ravnanjem ostal zabrisan ter zakrit, na koncu izpraznjen
112 Glej Roxin in Greco, 2020, str. 406.
113 Tako bo izvršitev doseganja spolnega ravnanja iz prvega odstavka 170. člena KZ-1 v nepravi opus-
titvi zaradi ciljnostne naravnanosti glagola »doseči« podana šele ob usmerjenosti pasivnosti v spolno
ravnanje in povečanju tveganja nesoglasnega spolnega ravnanja žrtve s tretjo osebo oziroma žrtve na
sami sebi prav zaradi pasivnosti nosilca garantnega položaja. Prim. Renzikowski, v: Erb in Schäfer
(ur.), 2021, komentar § 177 StGB, robna št. 52–61; Eisele, v: Schönke in Schröder (ur.), 2019,
komentar § 177 StGB, robna št. 13–18.
114 Bavcon idr., 2013, str. 190.
115 Razlaga goljufivega namena kot tipičnega primera subjektivnega zakonskega znaka po prvem od-
stavku 211. člena KZ-1 v opustitvi se tako naveže na razmerje med tveganjem ravnanja žrtve v svojo
ali tujo škodo zaradi napačne informiranosti, za varovanje premoženjskih dobrin katere ima storilec
garantno dolžnost (v teh primerih praviloma na temelju pogodbenega razmerja oziroma prevzemne
garantne dolžnosti) in storilec z goljufivim namenom v to tveganje ne poseže z ustreznim informi-
ranjem žrtve.
230
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
večinoma prepuščen vrednostnim izhodiščem razlagalca.116 Če je tveganje od storilca pri
opustitvenem ravnanju ločeno, tj. ni identično z njim v fizikalnem smislu ali pa zvezano,
da ga storilec izrabi kot enega izmed pogojev za nastop prepovedane posledice, mora
biti za pripisljivost posledice in enakovrednost storitvenemu ravnanju podano posebno
razmerje med storilcem in tveganjem. To abstraktno razmerje smo opisali s pojmom
šibkega obvladovanja, kar je tudi podlaga za opredelitev posameznih sestavin objektivne-
ga neprava nepravega opustitvenega kaznivega dejanja. Od storilca je stopnja izraščanja
tveganja v nepravo uspeha odvisna v omejeni meri, kolikor mu pravni red vrednostno
nalaga dolžnost ravnati v tej smeri in kolikor je to storilcu možno, odvisno od podanih
alternativ ravnanja in njihove stopnje učinkovitosti (verjetnosti, ki meji na gotovost)
zmanjšanja tveganja. To brez posebnih prilagoditev velja tudi za znotraj in zunajtriažne
reševalne ukrepe, podprte z najsodobnejšimi ukrepi presojanj tveganj s tehnologijo ume-
tne inteligence. Tudi tu mora storilčeva (strokovnjakova) sposobnost končno reševalnega
ukrepa na ravni biti kaznivega dejanja temeljiti na pretežno objektivizirani(!) presoji,
neodvisni od storilčevega vedenja o okoliščinah ogroženosti dobrine, kot zadnji element
koncepta šibke oblasti nad tveganjem.
Literatura
Ambrož, M. (2007) Kaznivo dejanje in njegove vrednostne prvine. Ljubljana: Inštitut za
kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani.
Ast., S. (2010) Normentheorie und Strafrechtsdogmatik. Eine Systematisierung von
Normarten und deren Nutzen für Fragen der Erfolgszurechnung, insbesondere
die Abgrenzung des Begehungs- vom Unterlassungsdelikt. Berlin: Duncker &
Humblot.
Bärwinkel, R. (1968) Zur Struktur der Garantieverhältnisse bei den unechten
Unterlassungsdelikten. Berlin: Duncker & Humblot.
Bavcon, L., Šelih, A., Korošec, D., Ambrož, M., Filipčič, K. (2013) Kazensko pravo.
Splošni del. 6. izdaja. Ljubljana: Uradni list Republike Slovenije.
Berster, L. (2014) Das unechte Unterlassungsdelikt. Der gordische Knoten des Allgemeinen
Teils. Berlin: Duncker & Humblot.
Brammsen, J. (1986) Die Entstehungsvoraussetzungen der Garantenpflichten. Berlin:
Duncker & Humblot.
Cirener, G., Radtke, H., Rissing-van Saan, R., Rönnau, T., Schluckebier, W. (ur.) (2020)
Strafgesetzbuch. Leipziger Kommentar. Großkommentar. Erster Band. 13. izdaja.
Berlin: De Gruyter.
116 Haas, 2002, str. 114.
231
Peter Šujica, Damjan Korošec – Razumeti nepravo opustitveno kaznivo dejanje
Stare kazenskopravne dileme ob novih problemih umetne inteligence
Erb, V., Schäfer, J. (ur.) (2021) Münchener Kommentar zum StGB. Dritter Band. 4. izda-
ja. München: Verlag C. H. Beck.
Engisch, K. (1973) ‘Tun und Unterlassen’ v Lackner, K., Leferenz, H., Schmidt, E.,
Welp, J., Wolff, E. A. (ur.) (1973) Festschrift für Wilhelm Gallas zum 70.
Geburtstag am 22. Juli 1973. Berlin: De Gruyter, str. 163–196.
Engisch, K. (2021) Die Kausalität als Merkmal der strafrechtlichen Tatbestände. Ponatis 1.
izdaje iz leta 1931. Tübingen: Mohr Siebeck.
Freund, G. (1998) Strafrecht. Allgemeiner Teil. Personale Straftatlehre. Berlin: Springer.
Gimbernat Ordeig, E. (1999) ‘Das unechte Unterlassungsdelikt’, Zeitschrift für die ge-
samte Strafrechtswissenschaft 111(2), str. 307–334.
Greco, L. (2011) ‘Kausalitäts- und Zurechnungsfragen bei unechten Unterlassungs-
delikten’, Zeitschrift für Internationale Strafrechtsdogmatik 6(8-9), str. 674–691.
Güntge, G., F. (1995) Begehen durch Unterlassen: Der Gesetzliche Anwendungsbereich des
§ 13 StGB. Baden-Baden: Nomos Verlagsgesellschaft.
Haas, V. (2002) Kausalität und Rechtsverletzung. Ein Beitrag zu den Grundlagen strafrech-
tlicher Erfolgshaftung am Beispiel des Abbruchs rettender Kausalverläufe. Berlin:
Duncker & Humblot.
Herzberg, R. D. (1972) Die Unterlassung im Strafrecht und das Garantenprinzip. Berlin:
Walter de Gruyter & Co.
Jakobs, G. (1991) Strafrecht. Allgemeiner Teil. Die Grundlagen und die Zurechnungslehre.
Lehrbuch. 2., predelana in razširjena izdaja. Berlin: Walter de Gruyter.
Jakobs, G. (2017) ‘Die strafrechtliche Zurechnung von Tun und Unterlassen’ v Pawlik,
M. (ur.) (2017) Strafrechtswissenschaftliche Beiträge. Tübingen: Mohr Siebeck,
str. 445–479.
Jakobs, G. (2017) ‘Risikokonkurrenz – Schadensverlauf und Verlaufshypothese im
Strafrecht’ v Pawlik, M. (ur.) (2017) Strafrechtswissenschaftliche Beiträge.
Tübingen: Mohr Siebeck, str. 341–362.
Jescheck, H. H. (1965) ‘Die Behandlung der unechten Unterlassungsdelikte im deutschen
und ausländischen Strafrecht’, Zeitschrift für die gesamte Strafrechtswissenschaft
77, str. 109–148.
Jescheck, H. H., Weigend, T. (1996) Lehrbuch des Strafrechts. Allgemeiner Teil. Berlin:
Duncker & Humblot.
Kaschubs-Saeedi, T. (2002) Menschliches Leben als Schutzgut des Strafrechts – Studien zu den
Grenzen des Strafrechts im Zeitalter von Reanimations-, Transplantationsmedizin
und Humanexperiment. Frankfurt na Majni: Peter Lang Verlag.
232
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
Kaufmann, A. (1965) Analogie und „Natur der Sache“. Zugleich ein Beitrag zur Lehre vom
Typus. Karlsruhe: Verlag C. F. Müller Karlsruhe.
Kindhäuser, U. K. (1980) Intentionale Handlung. Sprachphilosophische Untersuchungen
zum Verständnis von Handlung im Strafrecht. Berlin: Duncker & Humblot.
Korošec, D. (2000) ‘Vidnejše posebnosti opustitvenih kaznivih dejanj’, Zbornik znan-
stvenih razprav Pravne fakultete Univerze v Ljubljani 60 (1), str. 179–198.
Korošec, D. (2010) ‘Nadzorstvena in varstvena kazenska odgovornost v šoli. Učiteljeva
odgovornost za nasilna ravnanja drugih’, Zbornik znanstvenih razprav Pravne
fakultete Univerze v Ljubljani 70 (1), str. 159–184.
Korošec, D. (2016) Medicinsko kazensko pravo. 2., spremenjena in dopolnjena izdaja.
Ljubljana: GV Založba.
Korošec, D., Filipčič, K., Zdolšek, S. (ur.) (2018) Veliki znanstveni komentar posebnega
dela Kazenskega zakonika (KZ-1). 1. knjiga. Ljubljana: Uradni list Republike
Slovenije.
Korošec, D., Filipčič, K., Zdolšek, S. (ur.) (2019) Veliki znanstveni komentar posebnega
dela Kazenskega zakonika (KZ-1). 2. knjiga. Ljubljana: Uradni list Republike
Slovenije.
Larenz, K., Canaris, C. W. (1995) Methodenlehre der Rechtswissenschaft. 3., spremenjena
izdaja. Berlin: Springer.
Maurach, R., Schroeder, F. C., Maiwald., M. (2003) Strafrecht. Besonderer Teil. Teilband
1. Straftaten gegen Persönlichkeits- und Vermögenswerte. Lehrbuch. 9. izdaja.
Heidelberg: C. F. Müller Verlag.
Nickel, E. (1972) Die Problematik der unechten Unterlassungsdelikte im Hinblick auf
den Grundsatz „nullum crimen sine lege“ (Art. 103 Abs 2. GG). Berlin: J.
Schweitzer Verlag.
Nitze, P. (1989) Die Bedeutung der Entsprechensklausel beim Begehen durch Unterlassen (§
13 StGB). Berlin: Duncker & Humblot.
Pavčnik, M. (2013) Argumentacija v pravu. 3., spremenjena in dopolnjena izdaja.
Ljubljana: GV Založba.
Pavčnik, M. (2017) Teorija prava. Prispevek k razumevanju prava. 5., pregledana in do-
polnjena izdaja. Ljubljana: Lexpera (GV Založba).
Pawlik, M. (2011) ‘Das dunkelste Kapitel in der Dogmatik des Allgemeinen Teils.
Bemerkungen zur Lehre von den Garantenpflichten’ v Heinrich, M., Jäger,
C., Schünemann. B., idr., (ur.) (2011) Festschrift für Claus Roxin zum 80.
Geburtstag am 15. Mai 2011. Strafrecht als Scientia Universalis. Berlin: De
Gruyter, str. 931–945.
233
Peter Šujica, Damjan Korošec – Razumeti nepravo opustitveno kaznivo dejanje
Stare kazenskopravne dileme ob novih problemih umetne inteligence
Phillips, L. (1974) Der Handlungsspielraum. Untersuchungen über das Verhältnis von
Norm und Handlung im Strafrecht. Frankfurt na Majni: Vittorio Klostermann.
Radbruch, G. (1903) Der Handlungsbegriff in seiner Bedeutung für das Strafrechtssystem.
Zugleich ein Beitrag zur Lehre von der rechtswissenschaftlichen Systematik. Berlin:
J. Guttentag.
Roxin, C. (1970) Offene Tatbestönde und Rechtspflichtmerkmale. 2., nespremenjena izda-
ja. Berlin: Walter de Gruyter & Co.
Roxin, C (2003) Strafrecht. Allgemeiner Teil. Band II. Besondere Erscheinungsformen der
Straftat. München: C. H. Beck.
Roxin, C. (2019) Täterschaft und Tatherrschaft. 10. izdaja. Berlin: De Gruyter.
Roxin, C., Greco, L. (2020) Strafrecht. Allgemeiner Teil. Band I. Grundlagen. Der Aufbau
der Verbrechenslehre. 5. izdaja. München: C. H. Beck.
Rudolphi, H. J. (1966) Die Gleichstellungsproblematik der unechten Unterlassungsdelikte
und der Gedanke der Ingerenz. Göttingen: Verlag Otto Schwartz & Co.
Samson, E. (1974) ‘Begehung und Unterlassung’ v Stratenwerth, G., Kaufmann, A.,
Geilen, G., Hirsch J. H., Schreiber, H. L., Jakobs, G., Loos, F. (ur.) (1974)
Festschrift für Hans Welzel zum 70. Geburtstag am 25. März 1974. Berlin: De
Gruyter, str. 579–603.
Sánchez-Vera, J. (1999) Pflichtdelikt und Beteiligung. Zugleich ein Beitrag zur Einheitlichkeit
der Zurechnung bei Tun und Unterlassen. Berlin: Duncker & Humblot.
Schambeck, H. (1964) Der Begriff der „Natur der Sache“. Ein Beitrag zur rechtsphilosophi-
schen Grundlagenforschung. Dunaj: Springer-Verlag.
Schneider, C. (1997) Tun und Unterlassen beim Abbruch lebenserhaltender medizinischer
Behandlung. Berlin: Duncker & Humblot.
Schönke, A., Schröder, H., idr. (ur). (2019). Strafgesetzbuch. Kommentar. 28. izdaja.
München: C. H. Beck.
Schrägle, H. (2016) Das begehungsgleiche Unterlassungsdelikt. Eine rechtsgeschichtliche,
rechtsdogmatische und rechtsvergleichende Untersuchung und die Entwicklung
eines Systems der Garantentypen. Berlin: Duncker & Humblot.
Schünemann, B. (1971) Grund und Grenzen der unechten Unterlassungsdelikte. Göttingen:
Verlag Otto Schwartz & Co.
Schünemann, B. (1984) ‘Die Unterlassungsdelikte und die strafrechtliche
Verantwortlichkeit für Unterlassungen’, Zeitschrift für die gesamte
Strafrechtswissenschaft 96(2), str. 287–320.
Schürmann, H. (1986) Unterlassungsstrafbarkeit und Gesetzlichkeitsgrundsatz. Berlin:
Duncker & Humblot.
234
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
Stratenwerth, G., Kuhlen, K. (2011) Strafrecht. Allgemeiner Teil. Die Straftat. 6., predela-
na izdaja. München: Verlag Franz Vahlen.
Šepec, M. (ur.) (2021) Kazenski zakonik s komentarjem. Splošni del. Ljubljana: Lexpera
(GV Založba).
Vogel, J. (1993) Norm und Pflicht bei den unechten Unterlassungsdelikten. Berlin: Duncker
& Humblot.
Von Coelln, S. (2008) Das „rechtliche Einstehenmüssen“ beim unechten Unterlassungsdelikt.
Die Emanzipation der Garantenstellung von einzelnen Fallgruppen. Berlin:
Duncker & Humblot.
Weinberger, O. (1988) Norm und Institution. Eine Einführung in die Theorie des Rechts.
Dunaj: Manzsche Verlags- und Universitätsbuchhandlung.
Welp, J. (1968) Vorangegangenes Tun als Grundlage einer Handlungsäquivalenz der
Unterlassung. Berlin: Duncker & Humblot.
Welzel, H. (1969) Das Deutsche Strafrecht. Eine systematische Darstellung. 11. predelana
in razširjena izdaja. Berlin: Walter de Gruyter & Co.
Wessels, J., Beulke, W. (2011) Strafrecht. Allgemeiner Teil. Die Straftat und ihr Aufbau.
Mit höchstrichterlichen Entscheidungen auf CD-ROM. 41. izdaja. Heidelberg:
C. F. Müller Verlag.
235
To delo je ponujeno pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Brez predelav 4.0 Mednarodna.
Content on this publication is licensed under a Creative Commons Attribution-NoDerivatives 4.0 International licence.
(http://creativecommons.org/licenses/by-nd/4.0/)
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
LjubLjana Law Review, voL. LXXXii, 2022
Izvirni znanstveni članek / Scientific article
UDK / UDC: 347.78:791.636:78
DOI: 10.51940/2022.1.235-255
Matija Damjan*
Upravljanje avtorskih
pravic na filmski glasbi
1. Uvod
Glasba je pomemben izrazni element v filmski umetnosti. Glasbeno ozadje učinkovi-
to poudari razpoloženje v posameznem prizoru, značilen glasbeni motiv se lahko povezu-
je s posameznim likom ali podzgodbo v filmu, znane uvodne skladbe pa so prepoznavni
znak filmskih franšiz.1 Skladatelja, ki glasbo ustvari posebej za uporabo v filmu, zato
slovenska zakonodaja priznava za soavtorja avdiovizualnega dela. Vendar se ustvarjalno
delo skladatelja filmske glasbe razlikuje od prispevkov drugih filmskih umetnikov, kot so
scenaristi, režiserji, kostumografi in montažerji, po tem, da je filmska glasba ustvarjena
ločeno od preostalih prispevkov in jo je zlahka mogoče izkoriščati tudi samostojno, zunaj
okvira avdiovizualnega dela. Pri filmskih uspešnicah je celo običajno, da se filmska glasba
izda še v obliki glasbenega albuma in je dostopna v pretočnih glasbenih storitvah.
Da so skladatelji filmske glasbe hkrati glasbeni in filmski ustvarjalci, se v slovenski
pravni ureditvi kaže tudi pri kolektivnem upravljanju avtorskih pravic, ki poteka dru-
gače, če se filmska glasba izkorišča v okviru avdiovizualnega dela ali pa kot samostojno
glasbeno delo. To razlikovanje delno odstopa od prevladujoče prakse v drugih primerlji-
vih pravnih redih.
V prispevku bo analiziran pojem avtorstva avdiovizualnega dela in prispevkov k nje-
mu. Predstavljeno bo, kako se je slovenski sistem kolektivnega upravljanja avtorskih pra-
vic na filmski glasbi izoblikoval z odločitvami Urada RS za intelektualno lastnino, Sveta
* Doktor pravnih znanosti, docent na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani in raziskovalec na Inštitutu
za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, matija.damjan@pf.uni-lj.si. Prispevek je nastal
v okviru raziskovalnega programa P5-0337 Pravni izzivi informacijske družbe, ki ga financira Javna
agencija za raziskovalno dejavnost RS.
1 Manegold in Czernik v Wandtke in Bullinger, 2019, § 88, r. št. 45.
9
236
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
za avtorsko pravo in v sodni praksi. Opredeljena bodo sporna vprašanja pravne ureditve
in predstavljene različne interpretacije, ki so jih zastopali različni deležniki. Na sprejeto
rešitev se bomo kritično ozrli tudi z vidika primerjalne prakse.
2. Pojem in sestavine avdiovizualnega dela
Filmi so izrazito kompleksna avtorska dela, pri nastanku katerih navadno sodeluje
veliko sodelavcev z različnimi prispevki, kar je lepo razvidno iz dolgih odjavnih špic
celovečernih filmov.2 Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP)3 filme vključuje v
nekoliko širšo kategorijo avdiovizualnih del, ki obsegajo kinematografske, televizijske
in risane filme, kratke glasbene videofilme, reklamne in dokumentarne filme ter druga
avdiovizualna dela, izražena v obliki zaporedja povezanih gibljivih slik, z zvokom ali brez,
ne glede na vrsto nosilca, na katerem so vsebovana (103. člen). Čeprav je »avdio« v izrazu
avdiovizualno delo na prvem mestu, je nujni element takega avtorskega dela le gibljiva
slika, zvok (govor, zvočni učinki ali glasba) pa je po zakonski definiciji le njegova izbirna
sestavina. Oboje sta izrazni sredstvi, s katerimi je izražena individualna intelektualna
stvaritev avdiovizualnih ustvarjalcev. Če video posnetek ne dosega standarda individual-
ne intelektualne stvaritve iz prvega odstavka 5. člena ZASP, potem to ni avdiovizualno
avtorsko delo, ampak le nevarovano zaporedje gibljivih slik (nem. Laufbild).4
Avdiovizualno delo nastane s spojitvijo različnih ustvarjalnih prispevkov. Scenarij, di-
alogi, kostumografija, maska, scenografija, koreografija, grafični elementi in animacija ter
montaža se izrazijo v posneti gibljivi sliki, govor, zvočni učinki in glasba pa tvorijo zvočni
zapis avdiovizualnega dela. O načinu spojitve vseh sestavnih delov v končno različico av-
diovizualnega dela skupaj odločata glavni režiser in filmski producent (109. člen ZASP).5
Filmska glasba je element avdiovizualnega dela, ki je ustvarjen ločeno od preostan-
ka avdiovizualnega dela, vendar še pred njegovim dokončanjem, ki se navadno izvrši z
montažo zvočne slike filma. Tudi če glasba ni bila ustvarjena z namenom samostojnega
izkoriščanja, je glasbeno delo vedno mogoče izkoriščati in tudi ločeno od avdiovizualne-
ga dela. Avtorska pravica na glasbenem delu nastane, ko je to prvič kakorkoli izraženo,
na primer v obliki notnega zapisa ali z igranjem tonov, ne glede na vrsto vira zvoka.6 Z
2 Po številu (so)avtorjev filme prekašajo le zahtevni računalniški programi, ki se dograjujejo skozi
desetletja in tako med avtorje njihove izvorne kode spadajo cele skupine razvijalcev.
3 Uradni list RS, št. 21/95 do 59/19.
4 Trampuž, Oman in Zupančič, 1997, str. 320–321. Bullinger v Wandtke in Bullinger, 2019, § 2, r.
št. 120.
5 Trampuž, Oman in Zupančič, 1997, str. 257.
6 Človek zvok zazna prek sluha, ki je človeški čut za zaznavanje zvočnih dražljajev. To pomeni, da
glasbeno delo (z besedilom ali brez) zazna, (za)čuti, torej sliši le prek sluha. Zvoki, ki tvorijo glasbe-
no delo, so lahko ustvarjeni na primer s človeškimi glasovi, glasbenimi instrumenti, elektronskimi
237
Matija Damjan – Upravljanje avtorskih pravic na filmski glasbi
vključitvijo glasbenega dela v avdiovizualno delo avtorska pravica na glasbenem delu ne
preneha. ZASP namreč ne ureja prenehanja avtorske pravice s spojitvijo ali pomešanjem,
kot to velja v stvarnem pravu,7 ampak s predelavo ali avdiovizualno priredbo avtorskega
dela avtor prvotnega dela ohrani vse svoje pravice na prvotnem delu, poleg tega pa prido-
bi pravice na njegovi predelavi kot spremenjeni obliki prvotnega dela. Glasbeno delo se
lahko predela tudi z vključitvijo v avdiovizualno delo. V takem primeru je obseg pravic,
ki ji skladatelj s tem pridobi na avdiovizualnem delu, odvisen od namena, za katerega je
bila filmska glasba ustvarjena.
3. Avtorstvo avdiovizualnega dela in prispevkov k njemu
Vprašanje, kdo vse od številnih sodelujočih pri nastanku avdiovizualnega dela ima
status soavtorja, na mednarodni ravni ni poenoteno.8 Bernska konvencija za varstvo
književnih in umetniških del9 v 14.bis členu državam prepušča, da v svoji zakonodaji
določijo imetnike avtorske pravice na kinematografskem (tj. avdiovizualnem) delu. Če
država določi, da so to avtorji, ki so kaj prispevali k nastanku kinematografskega dela in
so se k temu zavezali, se domneva, da so s tem tudi dovolili nekatere načine izkoriščanja
tega dela (torej prenesli ustrezne pravice na producenta).10 To določbo so države v svojih
pravnih redih uveljavile na različne načine. V ameriškem sistemu avtorskega prava velja
za izvirnega imetnika avtorske pravice na filmu kar filmski producent, evropski konti-
nentalni pravni redi pa priznavajo avtorstvo samo fizičnim osebam, ki so neposredno
ustvarjalno prispevale k nastanku filma.11 Delno poenotenje pravil o avtorstvu avdio-
vizualnih del je znotraj Evropske unije (EU) prinesla Direktiva 2006/115/ES o pravici
dajanja v najem in pravici posojanja,12 ki v 2. členu določa, da glavni režiser kinemato-
grafskega ali avdiovizualnega dela velja za njegovega avtorja ali enega od avtorjev, države
članice pa lahko predvidijo, da za soavtorje veljajo tudi druge osebe. Francoski, belgijski
in estonski zakon na primer posebej naštevajo vrste ustvarjalcev, ki se štejejo za soavtorje
ali mehanskimi napravami, živalskim oglašanjem, glasovi iz narave ali drugimi viri zvoka. Bullinger
v Wandtke in Bullinger, 2019, § 2, r. št. 68.
7 Glej 55. in 56. člen Stvarnopravnega zakonika (SPZ, Uradni list RS, št. 87/02 do 23/20).
8 Despringre, Taylor in Amilhat, 2015, str. 11.
9 Uradni list SFRJ-MP, št. 14/75 in 4/86, Uradni list RS št. 24/92, Uradni list RS-MP, št. 9/92 in
3/07.
10 Lewinski, 2008, str. 131.
11 Prav tam, str. 130.
12 Direktiva 2006/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o pravici dajanja
v najem in pravici posojanja ter o določenih pravicah, sorodnih avtorski pravici, na področju inte-
lektualne lastnine, Uradni list EU L 376, 27. december 2006, str. 28–35.
238
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
avdiovizualnega dela, po nemškem13 in avstrijskem14 zakonu se to presoja za vsak primer
posebej po splošnih pravilih avtorskega prava, irska in (še vedno) britanska zakonodaja za
soavtorja priznavata samo producenta (gospodarsko družbo, in ne fizično osebo) in glav-
nega režiserja, po češkem pravu pa je avtorstvo avdiovizualnega dela priznano le režiserju,
ne da bi se s tem poseglo v pravice drugih ustvarjalcev, katerih dela so bila uporabljena v
avdiovizualnem delu.15
Če bi soavtorstvo avdiovizualnih del v slovenskem pravu presojali po splošnih pra-
vilih iz 12. člena ZASP, ne bi prišli do enotnega odgovora o kategorijah avdiovizualnih
soavtorjev, ampak bi bilo treba za vsak film posebej presojati pomen avtorskega prispevka
vsakega od ustvarjalcev k stvaritvi avdiovizualnega dela. Do statusa soavtorja bi bili upra-
vičeni tisti sodelujoči, katerih prispevek h konkretnemu filmu sam po sebi dosega stan-
dard individualne intelektualne stvaritve s področja književnosti, znanosti ali umetnosti
in je izražen v avdiovizualnem delu kot nedeljivi celoti. Krog možnih soavtorjev av-
diovizualnega dela bi bil torej odprt, njegova določitev pa bi bila v praksi prepuščena
pogodbeni ureditvi.
Avtorji filmske glasbe se po tej rešitvi ne bi uvrstili med soavtorje filma. Stvaritve
soavtorja so po splošnih pravilih lahko le nesamostojni deli celotnega avtorskega dela,
ki je bilo ustvarjeno v sodelovanju dveh ali več oseb.16 Filmska glasba se navadno ustvari
ločeno od dela preostalih filmskih ustvarjalcev, vedno pa jo je mogoče izkoriščati tudi kot
samostojno avtorsko delo. Avtorje filmske glasbe bi bilo tako treba po splošnih pravilih
kvalificirati kot avtorje združenih del v smislu 13. člena ZASP.17
Vendar je slovenski zakonodajalec glede soavtorstva avdiovizualnih del določil po-
sebno rešitev, po kateri so kategorije možnih soavtorjev avdiovizualnega dela v zakonu
izrecno naštete. V 105. členu ZASP je tako določeno, da za soavtorje avdiovizualnega
dela veljajo avtor priredbe, pisec scenarija, avtor dialogov, direktor fotografije, glavni
režiser, skladatelj filmske glasbe, ki je posebej ustvarjena za uporabo v tem delu, in glavni
animator pri avdiovizualnem delu, pri katerem je animacija bistven element. Zakon torej
določa zaprt krog soavtorjev avdiovizualnega dela, tako da soustvarjalec zunaj tega kroga
ne more veljati za soavtorja filma, ne glede na pomen njegovega ustvarjalnega prispevka.
Ni pa nujno, da so pri vsakem avdiovizualnem delu prisotni avtorji iz vseh naštetih kate-
13 Manegold in Czernik v Wandtke in Bullinger, 2019, § 88, r. št. 45 in 70.
14 Ertl, 2010, str. 17–18.
15 Despringre, Taylor in Amilhat, 2015, str. 12–13.
16 Trampuž, Oman in Zupančič, 1997, str. 61–62; Homann, 2007, str. 15; in Thum v Wandtke in
Bullinger, 2019, § 8, r. št. 25–35a.
17 To na upravljanje s pravicami sicer nima večjega vpliva, saj tudi za združena dela smiselno upo-
rabljajo pravila o soavtorstvu. Pač pa za soavtorstvo ne velja prvi odstavek 60. člena ZASP, po
katerem se trajanje pravic soavtorjev računa od smrti soavtorja, ki je umrl zadnji. Trampuž, Oman
in Zupančič, 1997, str. 64.
239
Matija Damjan – Upravljanje avtorskih pravic na filmski glasbi
gorij. Če na primer za film ni bila posebej ustvarjena filmska glasba, potem skladatelja ni
med soavtorji avdiovizualnega dela.
Seznam ustvarjalcev je delno povzet iz tretjega odstavka 14.bis člena Bernske konven-
cije, ki pa ne ureja soavtorstva avdiovizualnih del, ampak določa le, za katere od možnih
soavtorjev po nacionalni zakonodaji ne velja pravilo, da se ne morejo upreti uporabi
avdiovizualnega dela. Omenjeni so avtorji scenarijev, dialogov in glasbenih del, ustvarje-
nih za realizacijo kinematografskega dela, ter glavni režiser. ZASP je te osebe uvrstil tudi
med soavtorje avdiovizualnega dela in jim s tem dal pravico soodločanja o uporabi tega
dela. Od avtorjev glasbe je sicer upošteval le skladatelje filmske glasbe, ne pa tudi avtorjev
njenih besedil, kadar so ta prisotna. Vse osebe, ki jih zakon določa za soavtorje, so izvorni
imetniki enotne nedeljive avtorske pravice na avdiovizualnem delu kot celoti.
Specialna ureditev soavtorstva avdiovizualnih del ima za ustvarjalce filmske glasbe dve
pomembni posledici. Skladatelj filmske glasbe, ki je bila ustvarjena posebej za uporabo
v avdiovizualnem delu (v nadaljevanju: filmska glasba), vedno velja za soavtorja avdiovi-
zualnega dela (in ne le avtorja združenega dela, kot bi veljalo po 13. členu ZASP). Ker iz
istega ustvarjalnega dejanja lahko nastane le ena avtorska pravica, se skladateljeva avtor-
ska pravica na filmski glasbi zlije z avtorsko pravico na avdiovizualnem delu. Skladatelj
zato ne more zahtevati od uporabnika dvojnega plačila za isto priobčitev filmske glas-
be.18 Avtor besedila k filmski glasbi in skladatelj druge v film vključene glasbe, ki ni bila
ustvarjena posebej za ta namen, pa nikoli nista soavtorja avdiovizualnega dela, ne glede
na pomen njunega ustvarjalnega prispevka. Vendar to še ne pomeni, da ta glasbena av-
torja ostaneta brez pravic.
Skladatelj glasbe, ki je bila uporabljena v avdiovizualnem delu, vendar ni bila ustvar-
jena posebej za ta namen (v nadaljevanju: predobstoječa glasba), v skladu s 106. členom
ZASP uživa status avtorja prispevka k avdiovizualnemu delu. V to kategorijo soustvarjal-
cev spadajo osebe, katerih ustvarjalni prispevek zakon kvalificira kot manj pomembnega,
zato jih ne prišteva med soavtorje celotnega avdiovizualnega dela, ampak jim priznava
pravice samo na njihovih prispevkih k temu delu.19 Tudi možni avtorji prispevkov so
določeni po metodi taksativnega naštevanja, in sicer so to po 106. členu ZASP anima-
tor, kadar animacija ni bistven element avdiovizualnega dela, skladatelj glasbe, ki ni bila
ustvarjena posebej za avdiovizualno delo, scenograf, kostumograf, slikar mask in monta-
žer. Zanimivo je, da razen avtorjev glasbenih prispevkov vsi preostali avtorji prispevkov k
avdiovizualnemu delu svoje prispevke ustvarijo prav z namenom vključitve v konkretno
avdiovizualno delo. To je razvidno iz narave teh prispevkov, pa tudi iz določbe, da se av-
tor nedokončanega prispevka ne more upreti, da že dani prispevek ne bi bil uporabljen za
18 Trampuž, 2020, str. IV. Sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 219/2017 z dne 18. aprila 2018, točka 19.
19 Trampuž, Oman in Zupančič, 1997, str. 246. Pravice na svojih prispevkih bi ti avtorji uživali tudi
brez posebne določbe, saj mora prispevek dosegati standard individualne intelektualne stvaritve iz
5. člena ZASP, zato je že sam po sebi varovan z avtorsko pravico.
240
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
njegovo dokončanje (četrti odstavek 109. člena ZASP). Pri že prej ustvarjenih glasbenih
delih je taka določba očitno brez pomena.
Skladatelji glasbe, ki je uporabljena v avdiovizualnem delu, torej nastopajo bodisi v
vlogi soavtorjev avdiovizualnega dela bodisi v vlogi avtorjev prispevkov k avdiovizual-
nemu delu, pri čemer je kvalifikacija odvisna izključno od namena stvaritve glasbenega
dela.20 Ista ugotovitev pa ne velja za druge glasbene avtorje, ki so sodelovali pri ustvar-
janju glasbe, vključene v avdiovizualno delo, na primer za avtorje besedil glasbenih del,
glasbene aranžerje, prevajalce in avtorje priredbe besedila.21 Ti niso zajeti s taksativnim
seznamom iz 105. ali 106. člena ZASP, zato ne spadajo niti med soavtorje avdiovizual-
nega dela niti med avtorje prispevkov k avdiovizualnemu delu, in to ne glede na to, ali
so ustvarjali posebej z namenom vključitve glasbe v avdiovizualno delo ali brez takega
namena. Zato se ti avtorji uvrščajo v kategorijo drugih avtorjev, katerih dela so bila
vključena v avdiovizualno delo in se izkoriščajo skupaj z njim. Ob vsaki javni priobčitvi
avdiovizualnega dela se namreč javno priobči tudi vsa vanj vključena glasba. Enako kot
avtorji prispevkov drugi glasbeni avtorji ohranijo pravice na svojih glasbenih delih, ne
pridobijo pa pravic na avdiovizualnem delu.
4. Pravice na avdiovizualnem delu in v njem uporabljeni glasbi
Vsa glasba, ki je uporabljena v avdiovizualnem delu, je varovana (tudi) kot samostoj-
no glasbeno avtorsko delo, ki je navadno ustvarjeno še pred dokončanjem avdiovizual-
nega dela. Avtorske pravice na njej si po splošnih pravilih o soavtorstvu oziroma avtor-
stvu združenih del delijo skladatelj, aranžer in avtor besedila (pri čemer seveda niso pri
vsakem glasbenem delu prisotni vsi trije). To velja ne glede na to, ali je glasba ustvarjena
posebej za uporabo v avdiovizualnem delu ali ne, in ne glede na to, ali njeni ustvarjal-
ci spadajo v kategorijo soavtorjev avdiovizualnega dela, avtorjev prispevkov ali avtorjev
drugih vključenih del. Vsi, ki so nekaj ustvarili samostojno, na svojem avtorskem delu
izvorno pridobijo avtorsko pravico in jo ohranijo tudi, če se to delo izkorišča v okviru
avdiovizualnega dela. To je izrecno določeno v prvem odstavku 14.bis člena Bernske
konvencije, po katerem je varstvo kinematografskega dela brez škode za pravice avtorja
kateregakoli dela, ki bi bilo lahko prirejeno ali reproducirano.
20 Zupančič meni, da za soavtorstvo ni treba, da je glasba prvič izvirno komponirana za avdiovizualno
delo, ampak zadošča že glasbena priredba obstoječega dela, če je narejena posebej za to avdiovizu-
alno delo. Trampuž, Oman in Zupančič, 1997, str. 245. V ZDA je status skladatelja originalnega
soundtracka odvisen od pogodbe s producentom. Če ima status employee-for-hire, ne bo veljal za
avtorja filma, če pa je zaposlen kot independent contractor, bo tak status imel. Blázquez, 2009, str. 6.
Glej tudi Hyzig, 2000, str. 56–57.
21 Prispevek aranžerja ima sicer lahko glede na svojo ustvarjalno raven naravo predelave ali soavtorstva.
Prim. Damjan, 2015, str. 14–16 in 20–21.
241
Matija Damjan – Upravljanje avtorskih pravic na filmski glasbi
Skladatelj filmske glasbe pridobi še soavtorsko pravico na avdiovizualnem delu kot
celoti, ko je to ustvarjeno. Zupančič meni, da za soavtorstvo avdiovizualnega dela zadošča
že, da je glasba prirejena posebej za posamezno avdiovizualno delo.22 V takem primeru bi
soavtor avdiovizualnega dela postal skladatelj, ki je prej ustvarjeno glasbo predelal v film-
sko glasbo. Deleži posameznih soavtorjev avdiovizualnega dela se določijo v sorazmerju
z dejanskim (kakovostnim in količinskim) doprinosom vsakega od njih k ustvaritvi dela
ali po drugih merilih, ki jih določi pogodba o filmski produkciji.23 Dovoljenje vsakega
od soavtorjev je potrebno za vsakršno uporabo avdiovizualnega dela, tudi če ta nepos-
redno ne zadeva njegovega avtorskega doprinosa. Skladatelj filmske glasbe je upravičen
biti naveden kot soavtor filma, tudi če se javno priobči samo odlomek filma, v katerem
ni glasbe. Prav tako je potrebno skladateljevo soglasje, da se njegova filmska glasba po
dokončanju avdiovizualnega dela naknadno nadomesti z drugo glasbo, saj gre pri tem za
predelavo avtorskega dela, katerega soavtor je. Pravilo o soavtorstvu iz 105. člena ZASP
tako avtorsko pravico skladatelja glasbe, ki je bila ustvarjena posebej za uporabo v avdi-
ovizualnem delu, preoblikuje v pravico na avdiovizualnem delu. Ko se film javno prika-
zuje, se izkorišča skladateljeva soavtorska pravica na avdiovizualnem delu in ne avtorska
pravica na njegovi glasbi. Skladatelj filmske glasbe pa obdrži vse pravice glasbenega av-
torja, kadar se njegova glasba uporablja zunaj okvira avdiovizualnega dela. Pri samostojni
uporabi glasbe skladatelj nastopa le kot glasbeni avtor in ne potrebuje soglasja soavtorjev
avdiovizualnega dela.
Preostali (so)avtorji glasbe, ki je uporabljena v avdiovizualnem delu – ne glede na to,
ali spadajo med avtorje prispevkov ali ne – ne pridobijo pravic na avdiovizualnem delu,
ampak vedno nastopajo le kot glasbeni avtorji. Ob javni priobčitvi filma se hkrati izkori-
šča tudi glasba kot samostojno avtorsko delo, ki je vključeno v avdiovizualno delo, zato
morajo biti pridobljene pravice za tako uporabo glasbe. Dovoljenje glasbenega avtorja, ki
ni hkrati soavtor avdiovizualnega dela, pa ni potrebno za javno priobčitev odlomka filma,
v katerem ni njegove glasbe. Prav tako tak glasbeni avtor ne more prepovedati javnega
prikazovanja filma brez glasbe ali zamenjave svoje glasbe v filmu z drugo glasbo.
Položaj glasbenih izvajalcev in proizvajalcev fonogramov kot imetnikov sorodnih pra-
vic na posnetkih glasbenih izvedb tukaj ne bo podrobneje obravnavan, ker ti v nobenem
primeru ne pridobijo pravic na avdiovizualnem delu. Za izvajalce in proizvajalce fono-
gramov pa je pomembno v sodni praksi potrjeno stališče, da je fonogram z vključitvijo
v avdiovizualno delo izničen, zato proizvajalec fonograma in posredno izvajalci niso več
upravičeni do nadomestila za njegovo javno priobčitev v okviru avdiovizualnega dela.
22 Trampuž, Oman in Zupančič, 1997, str. 245.
23 Homann, 2007, str. 15–16.
242
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
Tonski posnetki se zlijejo v videogram, ki uživa specialnejše in močnejše pravno varstvo
kot fonogram (glej drugi odstavek 128. člena ZASP).24
5. Prenos pravic na filmskega producenta
5.1. Splošno
Filmski producent se lahko urejanju razmerij z glasbenimi avtorji izogne tako, da
v filmu uporabi glasbo, na kateri so avtorske pravice že potekle, in s tem zniža stroške
produkcije.25 Sicer mora od vseh avtorjev v filmu uporabljene glasbe pridobiti pravice za
vključitev glasbenega dela v avdiovizualno delo in za njegovo nadaljnjo uporabo med iz-
koriščanjem avdiovizualnega dela. Poimenovanje in vsebina pravnega posla, s katerim se
uredi tak prenos pravic, se razlikujeta glede na to, ali ima posamezni glasbeni avtor status
soavtorja avdiovizualnega dela, avtorja prispevka ali avtorja drugega v avdiovizualno delo
vključenega glasbenega dela. Z vsemi pravnimi posli pa se zasleduje cilj, da se čim več
avtorskih pravic, potrebnih za izkoriščanje avdiovizualnega dela in v njem uporabljenih
del, zbere pri filmskem producentu ter s tem olajša komercialno izkoriščanje filma.
5.2. Prenos pravic soavtorjev avdiovizualnega dela
Skladatelji filmske glasbe svoje razmerje s filmskim producentom vnaprej uredijo s
pogodbo o filmski produkciji.26 Drugi odstavek 107. člena ZASP določa domnevo, da
so s sklenitvijo take pogodbe vsi soavtorji avdiovizualnega dela na filmskega producenta
izključno in neomejeno prenesli vse svoje materialne avtorske pravice in druge pravice
avtorja na avdiovizualnem delu, njegovem prevodu, njegovih avdiovizualnih predelavah
ali pri tem delu nastalih fotografijah, če ni s pogodbo drugače določeno. Pravice na filmu
24 Sodba Sodišča EU v zadevi C-147/19 Atresmedia z dne 18. novembra 2020. Glej Trampuž, 2020,
str. II–IV.
25 V otroštvu sem veliko klasične glasbe spoznal prek animirane serije Smrkci (The Smurfs, 1981–
1989), ki je bila znana po pogosti uporabi takega glasbenega ozadja. Da gre za klasična dela, sem
seveda spoznal šele leta pozneje. Glej seznam uporabljene glasbe na https://smurfs.fandom.com/
wiki/Smurfs_(1981_TV_series)/Classical_music_compositions (dostop: 9. 2. 2022).
26 Iz zakonske formulacije bi bilo mogoče sklepati, da gre pri tem za enotno pogodbo med filmskim
producentom in vsemi soavtorji avdiovizualnega dela ter avtorji prispevkov k njemu. Vendar se v
praksi sklepa več ločenih pogodb, ki jih je kljub temu treba presojati po določilih 107. člena ZASP.
Trampuž, Oman in Zupančič, 1997, str. 251. V nemškem pravu se pogodba med skladateljem film-
ske glasbe in filmskim producentom obravnava kot posebna pogodba o naročilu skladbe, ki je po
svoji naravi mešanica podjemne in licenčne pogodbe. Manegold in Czernik v Wandtke in Bullinger,
2019, § 88, r. št. 43.
243
Matija Damjan – Upravljanje avtorskih pravic na filmski glasbi
kot celoti torej navadno upravlja samo filmski producent, individualno ali prek kolektiv-
ne organizacije v primeru obveznega kolektivnega upravljanja.
Domneva o obsegu prenos pravic soavtorjev avdiovizualnega dela na filmskega pro-
ducenta sicer ni zavezujoča in velja samo, če v pogodbi o filmski produkciji ni določeno
drugače. Posamezni soavtorji lahko po dogovoru obdržijo nekatere ali vse svoje pravice
na avdiovizualnem delu. Skladatelji filmske glasbe poleg tega, če ni dogovorjeno druga-
če, obdržijo pravico do samostojnega izkoriščanja svoje glasbe zunaj filma.27 V državah
z razvito filmsko produkcijo je v praksi značilno, da glasbeni avtorji, katerih avtorsko
ustvarjanje ni omejeno na filmsko dejavnost, ampak so že člani kolektivnih organizacij
na svojem matičnem ustvarjalnem področju, prek njih uveljavljajo pravice, povezane z
javno priobčitvijo in reprodukcijo svojih del v vseh oblikah, tudi v okviru avdiovizualnih
del. Tudi glede tega sicer ureditev ni enotna.28
Soavtorji po ZASP v vsakem primeru obdržijo izključno pravico do nadaljnje prede-
lave avdiovizualnega dela v kakšno drugo umetniško obliko, na primer odrsko predstavo.
Prav tako se s pogodbo ne morejo odpovedati pravici do primernega nadomestila od
filmskega producenta za vsakokratno dajanje v najem videogramov avdiovizualnega dela.
5.3. Prenos pravic na glasbenih prispevkih k avdiovizualnemu delu
Skladatelji predobstoječe glasbe imajo status avtorjev prispevkov k avdiovizualnemu
delu. Tudi zanje zakon predvideva izključni prenos pravic na filmskega producenta na
podlagi pogodbe o filmski produkciji, pri čemer pa se prenašajo samo pravice na filmski
glasbi kot prispevku k avdiovizualnemu delu, in to le v obsegu, ki je potreben za dokon-
čanje avdiovizualnega dela, ne pa tudi za njegovo nadaljnje izkoriščanje (tretji odstavek
107. člena ZASP).29 Ob vsakokratni javni priobčitvi avdiovizualnega dela je treba to-
rej posebej pridobiti dovoljenje za uporabo v to delo vključenih glasbenih prispevkov.
Za javno priobčitev neodrskih glasbenih del je sicer predpisano obvezno kolektivno
upravljanje, tako da skladatelj dobi nadomestilo za javno priobčitev svoje glasbe v okviru
filma prek kolektivne organizacije.
Avtorji prispevkov v vsakem primeru obdržijo pravico, da svoje prispevke k avdi-
ovizualnem delu uporabljajo posebej (torej zunaj avdiovizualnega dela), če niso s tem
prizadete pravice filmskega producenta.30 Če glasba ni bila ustvarjena posebej za avdiovi-
zualno delo, verjetno lahko o nedopustnem posegu v producentove pravice govorimo le,
27 Prim. Ertl, 2010, str. 43.
28 Prim. Despringre, Taylor in Amilhat, 2015, str. 14–15.
29 Trampuž, Oman in Zupančič, 1997, str. 252.
30 Tudi v Avstriji in Franciji podobno kot v Sloveniji velja samodejna zakonska cesija prenosa pravic
avtorjev filma na filmskega producenta. To pa ne velja za avtorje prispevkov. Na prej obstoječih
delih je treba urediti pravice s posebno pogodbo. Ertl, 2010, str. 17–19 in 37.
244
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
če je skladatelj s pogodbo naknadno prenesel na producenta tudi pravico samostojnega
izkoriščanja svoje glasbe zunaj avdiovizualnega dela.
5.4. Prenos pravic drugih avtorjev glasbe v avdiovizualnih delih
Drugi avtorji v avdiovizualnem delu uporabljene glasbe, ki jim zakon ne priznava sta-
tusa avtorjev prispevkov (to sta zlasti avtor besedila glasbe in glasbeni aranžer), razmerje
s producentom uredijo s sklenitvijo pogodbe o avdiovizualni priredbi. Avdiovizualna
priredba je posebna vrsta predelave avtorskega dela, pri kateri se prvotno delo v predelani
ali nespremenjeni obliki vključi v avdiovizualno delo.31
Po 104. členu ZASP se šteje, da je s pogodbo o avdiovizualni priredbi avtor prvot-
nega dela izključno in neomejeno prenesel na filmskega producenta pravico predelave
in vključitve prvotnega dela v avdiovizualno delo, svoje materialne avtorske pravice in
druge pravice avtorja na tem avdiovizualnem delu, njegovem prevodu, njegovih avdiovi-
zualnih predelavah ali na fotografijah, nastalih v zvezi s produkcijo avdiovizualnega dela,
če ni s pogodbo drugače določeno. Zakonska določba v delu, v katerem govori o pravicah
avtorja prvotnega dela na avdiovizualnem delu ni točna, saj avtor avdiovizualno prireje-
nega prvotnega dela po 105. členu ZASP nima statusa soavtorja avdiovizualnega dela,
kar pomeni, da tudi ne more razpolagati s pravicami na tem delu. Glede na to je treba
zakonsko besedilo razumeti v smislu, da se na filmskega producenta izključno prenesejo
pravice do uporabe prvotnega dela v avdiovizualno prirejeni obliki, tj. v okviru avdiovi-
zualnega dela. Možen pa je seveda drugačen dogovor, če ima avtor interes, da ohrani tudi
nadzor nad izkoriščanjem svojega dela v okviru avdiovizualnega dela.
Avtor prvotnega dela v vsakem primeru obdrži izključno pravico do nadaljnje prede-
lave avdiovizualnega dela v kakšno drugo umetniško obliko, izključno pravico do nove
avdiovizualne priredbe prvotnega dela po preteku desetih let od sklenitve pogodbe o
avdiovizualni priredbi in pravico do primernega nadomestila od filmskega producenta za
vsakokratno dajanje v najem videogramov avdiovizualnega dela. Te pravicam s pogodbo
ne more odpovedati. Avtor besedila in glasbeni aranžer filmske glasbe sicer pravico do na-
daljnje predelave avdiovizualnega dela uživata samo, dokler je njuna filmska glasba vklju-
čena tudi v predelano obliko avdiovizualnega dela in gre torej za delni derivat njunega
dela.32 Ker sama nista soavtorja avdiovizualnega dela, pa ne moreta preprečiti zamenjave
glasbene podlage ob predelavi avdiovizualnega dela.
31 Trampuž, Oman in Zupančič, 1997, str. 238.
32 Prim. prav tam, str. 241. Drugačna razlaga bi pripeljala do nenavadnega rezultata, po katerem bi
avtor besedila in glasbeni aranžer v filmu uporabljene glasbe uživala večje pravice na avdiovizualnem
delu, kot jih ima skladatelj iste glasbe, če je ni ustvaril posebej za ta namen.
245
Matija Damjan – Upravljanje avtorskih pravic na filmski glasbi
6. Kolektivno upravljanje pravic na filmski glasbi
6.1. Konflikt glede dvojnega članstva skladateljev filmske glasbe
Skladatelji filmske glasbe zaradi narave svojega ustvarjanja nastopajo tako v katego-
riji glasbenih avtorjev kot tudi soavtorjev avdiovizualnih del. Čeprav iz skladateljevega
avtorjevega ustvarjanja nastane samo ena avtorska pravica, se ta lahko izkorišča bodisi
samostojno kot pravica na glasbi bodisi v okviru soavtorske pravice skladatelja na avdio-
vizualnem delu. V primerih, ko se ta enotna pravica uveljavlja kolektivno, pa se postavlja
vprašanje, katera kolektivna organizacija bo zanjo pristojna – kolektivna organizacija
glasbenih avtorjev ali kolektivna organizacija avtorjev avdiovizualnih del. Glede na tret-
ji odstavek 14. člena Zakona o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic
(ZKUASP)33 ima lahko namreč za isto vrsto avtorskih del in za iste pravice dovoljenje za
kolektivno upravljanje samo ena kolektivna organizacija.
Obseg kolektivnega upravljanja pravic na glasbenih delih je sicer precej širši od tistega
na avdiovizualnih delih, saj 9. člen ZKUASP predpisuje obvezno kolektivno upravlja-
nje za vsako obliko priobčitve javnosti neodrskih glasbenih del, razen v obliki dajanja
na voljo javnosti. Do prekrivanja med pristojnostmi obeh organizacij pa lahko pride
pri upravljanju pravice do nadomestila za reproduciranje avtorskih del za privatno in
drugo lastno uporabo ter pravice kabelske retransmisije avtorskih del, kjer je kolektivno
upravljanje obvezno za obe kategoriji del.
Kolektivni organizaciji slovenskih glasbenih avtorjev, Združenju SAZAS, je Urad RS
za intelektualno lastnino leta 2001 z začasnim dovoljenjem34 dovolil kolektivno uvelja-
vljanje avtorskih pravic v primeru kabelske retransmisije avdiovizualnih del. To dovolje-
nje se je nanašalo na upravljanje pravic vseh kategorij imetnikov pravic, ki se izkoriščajo
pri kabelski transmisiji avdiovizualnih del, ne le soavtorjev teh del. Ker je bil SAZAS na
podlagi stalnega dovoljenja že pooblaščen za kolektivno upravljanje avtorskih pravic na
glasbenih delih, na podlagi drugega začasnega dovoljenja pa tudi za pobiranje nadomesti-
la za privatno in drugo lastno reproduciranje,35 je bilo na enem mestu združeno kolektiv-
no upravljanje pravic vseh avtorjev v filmih uporabljene glasbe, in to ne glede na to, ali se
glasba priobčuje javnosti samostojno ali v okviru avdiovizualnega dela. Plačevanje pravic
kabelske retransmisije je bilo v praksi urejeno z leta 1999 sklenjenim Memorandumom o
ureditvi avtorskih in sorodnih pravic za televizijske in radijske programe, retransmitirane
v kabelskih sistemih v Sloveniji, sklenjen med domačimi in tuji zastopniki imetnikov
pravic ter slovenskimi kabelskimi operaterji. Predmet licenciranja so bile avtorske pravice
33 Uradni list RS, št. 63/16.
34 Začasno dovoljenje št. 800-3/00-3 z dne 24. januarja 2001.
35 Začasno dovoljenje št. 800-3/96 z dne 3. oktobra 1997.
246
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
za glasbena in avdiovizualna dela, imetniki pravic pa so se zavezali, da jamčijo tudi za vse
druge avtorske in sorodne pravice v skladu s slovensko zakonodajo.36
Začasno dovoljenje Združenju SAZAS je prenehalo leta 2010 z ustanovitvijo Zavoda
AIPA, tj. kolektivne organizacije avtorjev avdiovizualnih del, ki jo je Urad med drugim
pooblastil za kolektivno upravljanje pravic za soavtorje avdiovizualnih del, in sicer pravice
do pravičnega nadomestila za tonsko ali vizualno snemanje avdiovizualnih del, ki se izvrši
pod pogoji privatne ali druge lastne uporabe, in pravice radiodifuzne retransmisije v pri-
meru kabelske retransmisije avdiovizualnih del.37 Dovoljenje je izrecno omejeno samo na
osebe s statusom soavtorjev avdiovizualnih del, kategorije soavtorjev pa so v dovoljenju
naštete z uporabo definicije iz 105. člena ZASP, tako da je med njimi posebej naveden
tudi skladatelj filmske glasbe, ki je posebej ustvarjena za uporabo v avdiovizualnem delu.38
Posledično je razpadel sistem podeljevanja licenc za kabelsko retransmisijo po načelu
vse na enem mestu, ki je temeljil na memorandumu iz leta 1999. Nova ureditev kolektiv-
nega upravljanja pravic soavtorjev avdiovizualnih del je v začetnem obdobju povzročila
precej nejasnosti in sporov glede upravljanja pravic glasbenih avtorjev, kadar se glasba
izkorišča v okviru avdiovizualnega dela. Kolektivna organizacija glasbenih avtorjev je
zagovarjala stališče, da zakonska definicija soavtorstva avdiovizualnih del sama po sebi
še ne zahteva tudi enotnega kolektivnega upravljanja avtorskih pravic za vse soavtor-
je avdiovizualnih del prek iste kolektivne organizacije. Ker so glasbeni avtorji že člani
glasbene kolektivne organizacije, ne bi bilo smiselno, da se včlanjujejo v še eno. Ločeno
upravljanje pravic na glasbenih delih, kadar se ta izkoriščajo v okviru avdiovizualnih del,
pa naj tudi ne bi bila v skladu s pravilom iz tretjega odstavka 14. člena ZKUASP (prej 3.
točka prvega odstavka 149. člena ZASP), da se za isto vrsto avtorskih del in za iste pravice
izda dovoljenje za kolektivno upravljanje le eni organizaciji. Cepitev upravljanja pravic
iz istega glasbenega dela med dve kolektivni organizaciji naj tudi ne bi bila običajna v
drugih evropskih pravnih redih.
6.2. Praksa glede upravljanja pravic na filmski glasbi v nekaterih evropskih
državah
Ne glede na specifike nacionalne zakonske ureditve soavtorstva avdiovizualnih del
v večini evropskih držav prevladuje praksa, da avtorji filmske glasbe ne prenesejo vseh
svojih pravic na filmskega producenta, ampak sami ohranijo tiste pravice na glasbenih
36 Sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 43/2018 z dne 9. aprila 2018, točka 5 obrazložitve.
37 Dovoljenje št. 31227-1/2008-231/105 z dne 6. februarja 2012.
38 Zavod AIPA je poleg tega pooblaščen za upravljanje pravice do pravičnega nadomestila za tonsko ali
vizualno snemanje pod pogoji privatne ali druge lastne uporabe, in sicer za izvajalce, katerih izvedbe
so uporabljene v avdiovizualnih delih, in za filmske producente. Nima pa dovoljenja za kolektivno
upravljanje pravic avtorjev prispevkov k avdiovizualnem delu in drugih avtorjev, katerih dela so bila
vključena v avdiovizualno delo.
247
Matija Damjan – Upravljanje avtorskih pravic na filmski glasbi
delih, za upravljanje katerih so že pooblastili svojo kolektivno organizacijo oziroma so
jih že predhodno prenesli na svojega založnika (zlasti male in mehanske pravice).39 Ne
glede na namen, za katerega je bila ustvarjena glasba, urejanje pravic za uporabo glasbe v
avdiovizualnih delih poteka v dveh fazah:
1. pridobivanje pravic za vključitev določene glasbe v novo avdiovizualno delo (tako
imenovano sinhronizacijo) in
2. pridobivanje pravic za izkoriščanje glasbe v okviru dokončanega avdiovizualnega dela
(na primer z javno priobčitvijo avdiovizualnega dela ali z razmnoževanjem in distribu-
cijo videogramov).40
Za uporabo glasbe pri izdelavi filma (sinhronizacijo) se največkrat dogovori enkratno
plačilo, s katerim producent pridobi od avtorjev glasbe dovoljenje, da vključi določeno
glasbeno delo (skladbo in besedilo) v zvočni zapis (angl. soundtrack) filma. Pri tem gre za
vrsto predelave glasbe. To dovoljenje lahko vključuje tudi pravico do reproduciranja glas-
be kot dela filma (mehanske pravice). Pravice za sinhronizacijo namenske filmske glasbe
producent pridobi neposredno od avtorjev (skladateljev in avtorjev besedil).41 Če gre za
že prej ustvarjeno komercialno glasbo, pa so avtorji potrebne pravice lahko že prenesli na
glasbeno založbo, zato mora producent ustrezno dovoljenje pridobiti od te založbe.42 V
Nemčiji avtorji oziroma založniki standardno pooblastijo kolektivno organizacijo GEMA
tudi za upravljanje pravice do sinhronizacije, tako da kolektivna organizacija podeljuje
tudi dovoljenja za vključitev glasbe v avdiovizualna dela. Vendar lahko imetniki pravic to
pravico na ad hoc osnovi prevzamejo v individualno upravljanje in se o sinhronizacijski
licenci neposredno dogovarjajo s filmskimi producenti.43 GEMA po pooblastilu zastopa
tudi pravico do uporabe glasbe v lastnih oddajah RTV organizacij.44 Pravice do javne
priobčitve glasbenega dela in mehanske pravice pa niso del sinhronizacijske licence in jih
zato v vsakem primeru ureja GEMA, tudi ko je delo vključeno v film.45 Enaka ureditev
velja v Švici, kjer pravice avtorjev filmske glasbe zastopa kolektivna organizacija SUISA.46
39 Prim. Trampuž, 2007, str. 59–60. V Franciji se skladatelj filmske glasbe šteje za soavtorja avdiovi-
zualnega dela, vendar pri njem, drugače kot pri drugih soavtorjih, ne velja domneva prenosa pravic
izkoriščanja dela. Te pravice navadno upravlja kolektivna organizacija glasbenih avtorjev SACEM.
Blázquez, 2009, str. 7.
40 EBU, 2021, str. 17–18.
41 Prav tam, str. 21.
42 Blázquez, 2009, str. 5; in Ertl, 2010, str. 38.
43 Staudt v: Kreile, Becker in Riesenhuber, 2008, str. 355–357. Manegold in Czernik v Wandtke in
Bullinger, 2019, § 88, r. št. 47.
44 Staudt v: Kreile, Becker in Riesenhuber, 2008, str. 360.
45 Blázquez, 2009, str. 7; Klages, 2004, str. 65; in Staudt v: Kreile, Becker, Riesenhuber, 2008, str.
306–307.
46 Hyzig, 2000, str. 30.
248
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
Pravic za nadaljnje izkoriščanje avdiovizualnega dela, v katerem je vključena glas-
ba, zlasti za njegovo javno priobčitev in mehansko reprodukcijo, avtorji glasbe običajno
ne prenesejo na filmskega producenta, ampak se v pogodbi o filmski produkciji upora-
bi standardizirana klavzula o rezervaciji pravic, ki jih upravlja kolektivna organizacija.
Uporabniki avdiovizualnega dela (kinooperaterji, RTV organizacije, distributerji DVD-
jev, kabelski operaterji, IP-TV operaterji) morajo torej pravice za izkoriščanje v filmu
uporabljene glasbe pridobiti pri relevantni kolektivni organizaciji, ki zastopa avtorje glas-
be.47 Pogodba med skladateljem in producentom zato vsebuje tudi določbo, da mora
filmski producent skladateljevi kolektivni organizaciji posredovati seznam s podatki o
vsej glasbi, uporabljeni v filmu (angl. cue sheet).48 Kolektivne organizacije za uporabo te
glasbe pobirajo nadomestila in jih razdelijo imetnikom pravic (bodisi prvotnim avtorjem
bodisi glasbenim založbam).49 Razmerja z RTV organizacijami se pogosto uredijo z blan-
ketno licenco, ki dopušča uporabo celotnega repertoarja kolektivne organizacije za radi-
odifuzno oddajanje.50 V Avstriji imajo tudi vsi kinooperaterji sklenjeno splošno pogodbo
s kolektivno organizacijo, s katero je urejeno plačevanje nadomestila avtorjem glasbe za
javno prikazovanje filmov v kinematografih. Kjer takih pogodb ni, morajo kinooperaterji
plačilo nadomestila urediti individualno pri relevantni kolektivni organizaciji.51
Če se v avdiovizualno delo vključi prej ustvarjen posnetek izvedbe glasbenega dela (na
primer glasba, izdana na CD plošči), potem mora filmski producent pogodbeno urediti
tudi razmerje do izvajalca in proizvajalca fonogramov.52 Producent od imetnikov pravic
običajno pridobi samo omejeno licenco za vključitev glasbenega dela oziroma posnetka
njegove izvedbe v avdiovizualno delo (angl. master use license) kar običajno obsega vsaj
pravici reproduciranja in predelave fonograma. V dovoljenju so opredeljeni tudi načini
dovoljenega izkoriščanja dela ter geografski obseg in trajanje licence. Z master use pravi-
cami navadno razpolaga proizvajalec fonograma, ki je vse pravice na posnetku izvedbe
pridobil od izvajalcev na podlagi pogodbe o snemanju.53
47 Kamina, 2002, str. 184; Ertl, 2010, str. 40–41; Blázquez, 2009, str. 5–7; Hyzig, str. 31, 99; Trampuž,
2007, str. 59–60; Staudt v: Kreile, Becker in Riesenhuber, 2008, str. 307–308; ter Manegold in
Czernik v Wandtke in Bullinger, 2019, § 88, r. št. 59.
48 LeMone in Todd, 2005.
49 V ZDA je v pogodbah med producenti in skladatelji zato standardna tudi določba, da mora biti
skladatelj član ustrezne kolektivne organizacije (ASCAP, BMI ali SESAC), prek katere bo dobival
nadomestilo za javno priobčitev in mehansko reprodukcijo svojega dela. Blázquez, 2009, str. 6.
50 Prav tam, str. 5–6.
51 Ertl, 2010, str. 41.
52 V našem pravu je izvorni imetnik pravic vedno izvajalec, ki pa svoje pravice lahko s pogodbo takoj
prenese naprej. V ZDA se komercialni fonogrami običajno delajo kot work made for hire. Izvajalci
so najeti za konkretno snemanje in proizvajalec fonograma tako postane originalni imetnik vseh
pravic na posnetku, če ni dogovorjeno drugače. Blázquez, 2009, str. 6.
53 Prav tam, str. 5.
249
Matija Damjan – Upravljanje avtorskih pravic na filmski glasbi
6.3. Razlaga Sveta za avtorsko pravo
Svet za avtorsko pravo je neodvisni strokovni organ pri Uradu RS za intelektualno
lastnino, ki ima po 49. členu ZKUASP več strokovnih nalog na področju kolektivnega
upravljanja. Svet je leta 2017 v odločbi, s katero je sicer odločal o določitvi primerne
tarife za radiodifuzno (kabelsko) retransmisijo glasbenih del, podal svoje stališče glede
pravilne razlage zakonskih določb o avtorstvu avdiovizualnih del v povezavi z upravlja-
njem pravic na teh delih.54
Predlagatelj postopka, Združenje kabelskih operaterjev Slovenije, GIZ, je zastopal
stališče, da naj bi se dovoljenje za kolektivno upravljanje Združenja SAZAS nanašalo le
na glasbo, ki se predvaja v radijskih in televizijskih programih zunaj avdiovizualnih del.
Za kolektivno upravljanje pravic avtorjev namensko ustvarjene filmske glasbe naj bi bil
pooblaščen Zavod AIPA, avtorjem glasbenih avtorskih del z naravo prispevkov k avdiovi-
zualnemu delu pa naj ne bi pripadale nobene pravice, niti pravica do nadomestila. Zaradi
nedeljivosti, samostojnosti in izvirnosti avdiovizualnih del kot takih naj bi se pravice av-
torjev glasbenih prispevkov »utopile« v teh delih in s tem v celoti izginile.55 Združenje
SAZAS je nasprotno menilo, da glasbena avtorska dela ohranijo svojo samostojnost in sa-
mobitnost tudi, ko se uporabijo v avdiovizualnem delu bodisi kot njegov prispevek bodisi
kot njegov integralni sestavni del (soavtorstvo avdiovizualnega dela). Na tej podlagi je zav-
račalo pooblastilo Zavoda AIPA za kolektivno upravljanje pravic avtorjev filmske glasbe.56
Svet za avtorsko pravo v odločbi ugotavlja, da dovoljenje Združenju SAZAS nedvom-
no obsega kolektivno upravljanje pravic avtorjev čiste glasbe, tj. (neodrske) glasbe, ki se
predvaja v radijskih programih oziroma po televiziji zunaj programskih vsebin z naravo
avdiovizualnih del. Glasba, ki se v televizijskih programih predvaja v okviru avdiovizu-
alnih del, pa ima po mnenju Sveta dve pojavni obliki. Prvo zavzema filmska glasba, tj.
glasbena avtorska dela, ki so ustvarjena posebej za uporabo v avdiovizualnem delu. Druga
pojavna oblika pa so glasbena avtorska dela, ki se v avdiovizualnem delu zgolj uporabijo,
in to v nespremenjeni oziroma neprirejeni obliki.
Za pobiranje nadomestil za kabelsko retransmisijo za račun avtorjev filmske glasbe je
po mnenju Sveta pooblaščen Zavod AIPA in ne Združenje SAZAS, saj gre pri tem za pra-
vice skladateljev kot soavtorjev avdiovizualnega dela. Pravica do nadomestila za kabelsko
retransmisijo pa poleg sovtorjem avdiovizualnega dela pripada tudi avtorjem glasbenih
prispevkov iz naslova uporabe slednjih v okviru avdiovizualnega dela. Svet poudarja, da ni
razumnega razloga, da pravic avtorjev glasbenih del, ki jim zakon z uvrstitvijo v kategorijo
prispevkov k avdiovizualnemu delu priznava posebno varstvo, ne bi upravljala kolektivna
organizacija, ki ima dovoljenje pristojnega organa za primer kabelske retransmisije glasbe-
54 Odločba opr. št. 31229-2/2012-101 z dne 22. marca 2017.
55 Prav tam, točka 6 obrazložitve.
56 Prav tam, točka 7 obrazložitve.
250
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
nih del. Po presoji Sveta se torej dovoljenje Združenja SAZAS nanaša tudi na kolektivno
upravljanje pravic avtorjev glasbenih del z naravo avtorskih prispevkov k avdiovizualne-
mu delu, kadar se ta kabelsko retransmitirajo v okviru avdiovizualnega dela.
Svet poudarja, da po taki razlagi izreka omenjenih dovoljenj dopolnjujeta drug dru-
gega, tako da iz kolektivnega upravljanja pravic ni izključen noben avtor glasbenih avtor-
skih del, ki se kabelsko retrasmitirajo v katerikoli od zgoraj obravnavanih oblik. S tem naj
bi bila raven pravnega varstva avtorjev glasbe v okviru slovenskega sistema kolektivnega
upravljanja pravic iz naslova kabelske retransmisije glasbe dejansko in formalno pravno
izenačena s sistemi drugih držav članic EU. Tudi Svet namreč ugotavlja, da je delitev
skladateljev glasbe na soavtorje avdiovizualnega dela na eni strani in avtorje prispevkov
na drugi unikum, ki je značilen bolj ali manj le za slovensko (in hrvaško) avtorskoprav-
no ureditev, druge primerljive države evropskega prostora pa take členitve ne poznajo,
ampak pravico do nadomestila zagotavljajo vsem avtorjem, katerih glasba se predvaja v
okviru avdiovizualnih del, in sicer ne glede na način ter namen njenega nastanka.57
V obrazložitvi odločbe Sveta je sicer nekaj netočnosti. V 12. točki obrazložitve je
navedeno, da med avtorje prispevkov k avdiovizualnemu delu zakon prišteva vse avtorje
predobstoječe glasbe. To ne drži, saj ZASP v 106. členu med avtorje prispevkov izrecno
prišteva le skladatelje, ne pa tudi drugih avtorjev glasbe, na primer avtorjev besedila.58
V 17. točki obrazložitve Svet pojasnjuje, da bi bili prispevki k avdiovizualnemu delu v
odsotnosti drugačne ureditve v 106. členu ZASP obravnavani kot nebistvena pritiklina
k avdiovizualnemu delu in zato pravno nevarovani. Iz te razprave bi lahko sklepali, da so
tisti avtorski elementi v avdiovizualnem delu, ki jih zakon ne uvršča niti med soavtorstvo
niti med prispevke, samo nebistvene pritikline avdiovizualnega dela, ki so v skladu z 52.
členom ZASP v prosti uporabi. Vendar so v skladu s splošno teorijo avtorskega prava
pritikline lahko samo tista avtorska dela, ki se v avdiovizualnem delu pojavijo tako rekoč
naključno in bi jih bilo brez vpliva na delo mogoče izločiti ali nadomestiti.59 To pa ne
more veljati za besedilo glasbe, ki je lahko pri avdiovizualnih delih bistvenega pomena
(na primer značilna vsakokratna naslovna pesem v uvodni špici filmov o Jamesu Bondu).
Glede na to tudi ne drži ugotovitev Sveta, da ima glasba, ki se predvaja v okviru avdio-
vizualnih del, le dve pojavni obliki, ampak so te pojavne oblike ob upoštevanju 105. in
106. člena ZASP tri:
1. filmska glasba soavtorjev avdiovizualnega dela;
2. glasbeni prispevki k avdiovizualnemu delu s strani skladateljev, ki glasbe niso ustvarili
posebej za uporabo v avdiovizualnem delu;
57 Prav tam, točka 19 obrazložitve.
58 Tretji odstavek 14.bis člena Bernske konvencije v tretjem odstavku govori o avtorjih glasbenih del,
ustvarjenih za realizacijo kinematografskega dela, in ne le o skladateljih.
59 Prim. Trampuž, Oman in Zupančič, 1997, str. 161–162.
251
Matija Damjan – Upravljanje avtorskih pravic na filmski glasbi
3. v avdiovizualno delo vključena ali predelana avtorska dela drugih glasbenih avtorjev
(avtorjev besedil in aranžerjev).
Upravno sodišče RS je navedeno odločbo Sveta za avtorsko pravo iz procesnih razlo-
gov odpravilo in zadevo vrnilo organu v ponovno odločanje.60 Ker se je ponovno odloča-
nje Sveta zavleklo,61 je medtem o vprašanju kolektivnega upravljanja avtorskih pravic na
glasbi v avdiovizualnih delih vsebinsko že odločilo Vrhovno sodišče RS v civilnih sporih
med kolektivnimi organizacijami in uporabniki avdiovizualnih del.
6.4. Odločitev Vrhovnega sodišča
Združenje SAZAS je s tožbami od kabelskih operaterjev zahtevalo plačilo za kabelsko
retransmisijo glasbenih del v okviru avdiovizualnih del, češ da ta spada med male glas-
bene pravice,62 ki jih upravlja ta kolektivna organizacija, toženci pa so se branili, da so
vse pravice v zvezi s kabelsko retransmisijo avdiovizualnih del že uredili s skupnim spora-
zumom z Zavodom AIPA. Vrhovno sodišče je o vprašanju prvič odločalo aprila 2018.63
Zavrnilo je stališče tožnika, da avtorji filmske glasbe ohranijo vse pravice, ki jih že imajo
na svojem glasbenem delu, in poleg njih pridobijo še dodatne pravice na avdiovizualnem
delu. To bi namreč pomenilo, da lahko skladatelj filmske glasbe zahteva od uporabnika
dvojno plačilo za isto priobčitev filmske glasbe, in sicer najprej kot avtor glasbenega dela,
nato pa še kot soavtor avdiovizualnega dela. Po mnenju Vrhovnega sodišča RS je uporab-
nik z licenčno pogodbo z Zavodom AIPA uredil razmerja do vseh soavtorjev avdiovizual-
nih del, tudi do skladatelja filmske glasbe, zato za kabelsko retransmisijo filmske glasbe ni
dolžan plačati nadomestila še organizaciji, ki kolektivno upravlja male glasbene pravice.
Vrhovno sodišče pa je zavrnilo tudi stališče tožene stranke, da je predobstoječa glasba
z vključitvijo v avdiovizualno delo postala njegov nedeljivi sestavni del in se zato ne more
upravljati ločeno od avdiovizualnega dela, pri čemer naj bi avtorjem prispevkov ostala
le pravica, da svoje prispevke k avdiovizualnemu delu posebej uporabljajo, ne pa tudi
pravica uporabe prispevkov, ki se priobčijo kot sestavni del avdiovizualnega dela. Sodišče
je opozorilo, da prvi odstavek 14.bis člena Bernske konvencije izrecno določa, da uživa
kinematografsko delo varstvo kot izvirno delo brez škode za pravice avtorja kateregakoli
dela, ki bi bilo lahko prirejeno ali reproducirano. Čeprav se glasba predvaja v avdiovi-
zualnem delu, gre še vedno za priobčitev glasbe v smislu njene slišne zaznave, ki se od
siceršnjega predvajanja glasbe ne razlikuje toliko, da bi bilo zato treba zmanjšati pravice
njenih avtorjev. Dovoljenje Združenja SAZAS zato obsega tudi upravljanje pravic na
predobstoječi glasbi v avdiovizualnih delih, pa tudi s pravicami na filmski glasbi, kadar
60 Sodba Upravnega sodišča RS I U 944/2017-36 z dne 13. novembra 2018.
61 Glej obrazložitev sodbe Upravnega sodišča RS I U 1258/2020-9 z dne 24. novembra 2020.
62 O pojmu malih glasbenih pravic glej Drobež, 2017, str. 145; in Damjan, 2017, str. 145–146.
63 Sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 43/2018 z dne 9. aprila 2018.
252
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
se ta retransmitira samostojno. Izključni prenos pravic avtorjev prispevkov na filmske-
ga producenta s sklenitvijo pogodbe o filmski produkciji vpliva le na vprašanje, kdo je
končni upravičenec do nadomestila, ne pa na razmerje med kolektivno organizacijo in
uporabnikom.
Vrhovno sodišče je še pojasnilo, da sta avdiovizualno delo in glasbeno delo v njem
samostojni avtorski deli, ki sta sicer povezani, vendar ne tako, da bi glasbeno delo v
avdiovizualnem delu spremenilo svojo naravo. Stvar zakonodajalca je, ali bo skladatelju
podelil soavtorstvo na avdiovizualnem delu, oziroma bo ta tudi v primeru predvajanja
glasbe skupaj z avdiovizualnim delom ohranil izključne pravice kot avtor glasbenega dela.
Še ločeno od tega pa je vprašanje, katera kolektivna organizacija bo uveljavljala njegove
pravice.64 V primerjalnem pravu se je večinoma uveljavilo stališče, da se pravice na glasbi
uveljavljajo ločeno od pravic na avdiovizualnem delu. Delitev upravljanja pravic skla-
dateljev glasbe med dve kolektivni organizaciji je posebnost našega sistema avtorskega
prava. Po mnenju Vrhovnega sodišča je iz predmetnega spora razvidno, da taka rešitev
v praksi ni najboljša, saj razmejitev med obsegom pravic, ki jih upravljata Združenje
SAZAS in Zavod AIPA, iz samega zakona ni jasno in nedvoumno razvidna. Tako stanje
pa lahko vpliva na pripravljenost uporabnikov, da kolektivni organizaciji plačujejo nado-
mestila za licence, saj ni že samo po sebi očitno, kaj je sploh predmet licence.65
6.5. Slabosti sprejete rešitve
Kot je kritično opozorilo že Vrhovno sodišče, z izdanimi dovoljenji za kolektivno
upravljanje ni vzpostavljena jasna ločitev pristojnosti med kolektivnimi organizacijami
niti po merilu vrste avtorskega dela (za glasbo v avdiovizualnih delih je pristojen Zavod
AIPA za soavtorje,66 Združenje SAZAS pa za avtorje prispevkov in druge glasbene ustvar-
jalce) niti po merilu avtorja (skladatelj filmske glasbe mora biti član Zavoda AIPA za
uporabo glasbe znotraj avdiovizualnega dela in član Združenja SAZAS za samostojno
uporabo iste glasbe) niti po merilu pravice, ki se upravlja (kabelsko retransmisijo glas-
benih del v okviru avdiovizualnih del upravlja SAZAS za avtorje prispevkov in AIPA
64 Upravni oddelek Vrhovnega sodišča je sicer leta 2012 zavzel obratno stališče, in sicer da iz av-
diovizualnega dela izvira ena pravica do radiodifuzne retransmisije, s katero lahko upravlja le ena
kolektivna organizacija, ki združuje vse soavtorje avdiovizualnih del. Sodba X Ips 97/2012 z dne 19.
septembra 2012, točka 19 obrazložitve.
65 Sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 43/2018 z dne 9. aprila 2018, točke 20–33 obrazložitve. Enako
razlago materialnega prava je Vrhovno sodišče ponovilo v sodbi II Ips 219/2017 z dne 18. aprila
2018, nanjo pa se je sklicevalo še v sodbah II Ips 52/2018 z dne 7. junija 2018, II Ips 100/2018 z
dne 7. junija 2018, II Ips 41/2018 z dne 14. junija 2018, II Ips 107/2018 z dne 19. julija 2018 in
II Ips 185/2017 z dne 19. julija 2018.
66 Treba je opozoriti, da je tudi v zvezi z avtorji filmske glasbe Zavod AIPA pristojen za upravljanje
pravice kabelske retransmisije, ne pa na primer tudi (v tehničnem smislu predhodne) pravice radi-
odifuznega oddajanja, ki jo na glasbenih delih upravlja Združenje SAZAS.
253
Matija Damjan – Upravljanje avtorskih pravic na filmski glasbi
za soavtorje avdiovizualnih del), ampak je treba kombinirati vsa tri merila. Pravice do
kabelske retransmisije iste filmske glasbe upravlja Zavod AIPA za skladatelja, Združenje
SAZAS pa za (morebitna) avtorja besedila in aranžerja. Dvomljivo je, koliko je taka reši-
tev še skladna z zakonskim izhodiščem, da je ena kolektivna organizacija pooblaščena za
upravljanje istih pravic na isti vrsti avtorskih del (tretji odstavek 14. člena ZKUASP in
prej 3. točka prvega odstavka 149. člena ZASP).
Nejasno je tudi merilo namena, za katerega je bilo glasbeno delo ustvarjeno. »Filmske
glasbe, ki je posebej ustvarjena za avdiovizualno delo,« ne moremo opredeliti kot samo-
stojne vrste avtorskih del, saj se taka glasba navzven v ničemer ne razlikuje od predobsto-
ječe glasbe. Vsako glasbo je mogoče inkorporirati v avdiovizualno delo ali pa izkoriščati
ločeno od njega, podatek o namenu, za katerega je bila glasba ustvarjena, pa ni razviden.
Je skladatelja glasbe, ki je sicer namenjena samostojnemu predvajanju, treba šteti primar-
no kot soavtorja avdiovizualnega dela, če je že ob ustvarjanju glasbe imel v mislih, da bo
zanjo posnet tudi videospot, ki se bo predvajal na televiziji in bo dostopen na spletnih
video portalih?67 Jasno razlikovanje vrst avtorskih del je pomembno zaradi pravne var-
nosti uporabnikov, ki morajo preprosto ugotoviti, na katero kolektivno organizacijo naj
se obrnejo zaradi ureditve pravic za uporabo dela. V seznamih uporabljene glasbe (angl.
cue sheets) za avdiovizualna dela pa so navadno navedeni le podatki o avtorjih oziroma
imetnikih pravic, ne pa tudi o namenu, za katerega je bila glasba ustvarjena.68 Ta podatek
prav tako ni razviden v mednarodni bazi IPI (Interested party information),69 ki jo vodi
mednarodna zveza kolektivnih organizacij CISAC in ki kot centraliziran sistem vodenja
podatkov o zaščiti avtorjev omogoča vnos posameznih vrst avtorjev glede na tip avtorske-
ga ustvarjanja, vlogo in pravico.
7. Zaključek
Slovensko pravo skladateljem filmske glasbe priznava pomembno vlogo pri stvaritvi
avdiovizualnega dela, zato jih izrecno določa za soavtorje takega dela. Sodna praksa je
potrdila, da to pomeni, da se njihove pravice na filmski glasbi spojijo s pravicami preo-
stalih soavtorjev v enotno avtorsko pravico na avdiovizualnem delu. Ob javni priobčitvi
67 Trampuž glede razmerja med fonogrami in avdiovizualnimi deli prepričljivo zagovarja stališče, da je
glasba glavni element videospota, ki so mu nato dodani vizualni elementi, zato ne moremo govoriti
o »utopitvi« glasbe v avdiovizualnem delu. Trampuž, 2020, str. II–VI. Višje sodišče v Ljubljani je
zavzelo drugačno stališče v sodbi V Cpg 490/2020 z dne 22. oktobra 2020.
68 O standardni vsebini takega seznama glej: (dostop: 29. 6. 2022). Na težavno ugotavljanje zakonske kategorije, ki naj bi ji pripadal nek
predvajani glasbeni segment v avdiovizualnem delu, opozarja tudi Svet za avtorsko pravo v 34. točki
obrazložitve prej omenjene odločbe.
69 .
254
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
avdiovizualnega dela se izkorišča samo pravica na tem delu, skladatelji filmske glasbe
pa obdržijo avtorsko pravico na svoji glasbi, kadar se ta izkorišča samostojno. Avtorji
predobstoječe glasbe, ki je uporabljena v avdiovizualnih delih, nimajo pravic na avdi-
ovizualnem delu, ampak ohranijo avtorske pravice samo na svoji glasbi. Sodna praksa
je potrdila, da te pravice ostanejo nedotaknjene tudi, kadar se glasba izkorišča v okviru
avdiovizualnega dela.
Sistem kolektivnega upravljanja pravic, vzpostavljen z odločbami Urada RS za inte-
lektualno lastnino, sledi zakonski definiciji soavtorstva avdiovizualnih del, tako da eno
kolektivno organizacijo pooblašča za upravljanje pravic vseh soavtorjev avdiovizualnih
del. Ta rešitev vzpostavlja v primerjalnem pravu neobičajno delitev upravljanja pravic
glasbenih avtorjev med dve kolektivni organizaciji. Pravice skladateljev filmske glas-
be upravlja Zavod AIPA, kadar se glasba priobčuje v okviru avdiovizualnega dela, in
Združenje SAZAS, kadar se ista glasba izkorišča samostojno. Združenje SAZAS pa v
vsakem primeru upravlja pravice skladateljev in drugih glasbenih avtorjev predobstoječe
glasbe, ne glede na to, ali imajo status avtorjev prispevkov ali ne. Taka rešitev je skladna
z zakonom in izvedljiva, vendar bo vezanost sistema na namen, za katerega je bila glasba
ustvarjena, najbrž po nepotrebnem ustvarjala nejasnosti, če podatek o namenu stvaritve
glasbe ne bo postal lažje dostopen. Pri ustvarjanju avdiovizualnih del je ustvarjalnost
nujna in dobrodošla, pri zasnovi sistema upravljanja pravic pa je navadno smotrneje
posnemati preverjene tuje rešitve in se tako izogniti dodatnim zapletom.
Literatura
Blázquez, F. J. C. (2009) ‘An Introduction to Music Rights for Film and Televison
Production’, Iris Plus, Legal Observations of the European Audiovisual
Observatory 15(5), str. 2–12.
Damjan, M. (2015) ‘Avtorstvo glasbenega dela in položaj glasbenega aranžerja’, Zbornik
znanstvenih razprav 75, str. 7–30.
Damjan, M. (2017) ‘Razlikovanje med odrskimi in neodrskimi glasbenimi deli’, Pravni
letopis 2017, str. 145–154.
Despringre C., Taylor, J., in Amilhat, M. (2015) Audiovisual Authors’ Rights and
Remuneration in Europe: SAA White Paper. 2nd Edition. Bruselj: Society of
Audiovisual Authors.
Drobež, E. (2017) Kolektivno varstvo avtorske in sorodnih pravic. Ljubljana: IUS Software,
GV Založba.
EBU (2021) Copyright Guide: Practical Information for Broadcasters. Le Grand-Saconnex:
European Broadcasting Union.
255
Matija Damjan – Upravljanje avtorskih pravic na filmski glasbi
Ertl O. (2010) ‘Urheberrecht für die Musik- und Filmwirtschaft: Schwerpunkt
Musikrechte’, Wirtschaftskammer Österreich – Film- und Musikwirtschaft,
(dostop: 9. februar 2022).
Homann H. J. (2007) Praxis-Handbuch Musikrecht. Berlin, Heidelberg: Springer.
Hyzig, M. (2000) Zur urheberrechtlichen Situation der Filmmusik. Bern: Stämpfli.
Kamina P. (2002) Film Copyright in the EU. Cambridge: Cambridge University Press.
Kreile, R., Becker, J., in Riesenhuber, K. (ur.) (2008) Recht und Praxis der GEMA:
Handbuch und Kommentar, 2. Auflage. Berlin: De Gruyter Recht.
Klages C. (2004) Grundzüge des Filmrechts. München: C. H. Beck.
LeMone, S., in Todd, M. (2005) ‘CUE & A: Everything You Need To Know About
Cue Sheets’, ASCAP The American Society of Composers, Authors and Publishers
[splet], (dostop: 9. februar 2022).
Lewinski, S. von (2008) International Copyright Law and Policy. New York: Oxford
University Press.
Schunke, S. (2008) Das Bearbeitungsrecht in der Musik und dessen Wahrnehmung durch
die GEMA. Berlin: De Gruyter Recht.
Trampuž, M. (2007) Kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic. Ljubljana: GV
Založba.
Trampuž, M. (2020) ‘Videospoti – izničenje fonogramov?’, Pravna praksa 39(49–50),
priloga, str. II–VI.
Trampuž, M., Oman, B., in Zupančič, A. (1997) Zakon o avtorski in sorodnih pravicah s
komentarjem. Ljubljana: Gospodarski vestnik.
Wandtke, A. A., in Bullinger, W. (ur.) (2019). Praxiskommentar zum Urheberrecht. 5. neu
bearbeitete und erweiterte Auflage. München: C. H. Beck.
257
To delo je ponujeno pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Brez predelav 4.0 Mednarodna.
Content on this publication is licensed under a Creative Commons Attribution-NoDerivatives 4.0 International licence.
(http://creativecommons.org/licenses/by-nd/4.0/)
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
LjubLjana Law Review, voL. LXXXii, 2022
Izvirni znanstveni članek / Scientific article
UDK / UDC: 34(37):347
DOI: 10.51940/2022.1.257-305
Vid Žepič*
Interesno ravnotežje med zastaviteljem in
zastavnim upnikom v rimskem pravu
Γνῶθῐ σεαυτόν
Μηδέν άγαν.
Ἐγγύα πάρα δ Ἄτα.1
1. Uvod
Uravnotežena pravna ureditev zavarovanja terjatve je bistven dejavnik učinkovitosti
slehernega kreditnega sistema.2 Da je domišljena zasnova zastavne pravice3 narekovala
krhko ravnovesje med pravicami in obveznostmi zastavitelja (dolžnika)4 in zastavnega
upnika, je Justinijan poudaril že v svojih Institucijah:
* Vid Žepič, magister prava, asistent na Katedri za pravno zgodovino Pravne fakultete Univerze v
Ljubljani, doktorski kandidat na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani; vid.zepic@pf.uni-lj.si. Za nas-
vete pri pripravi razprave se prijazno zahvaljujem prof. dr. Marku Kambiču in akad. zasl. prof. dr. dr.
h.c. mult. Janezu Kranjcu.
1 »Spoznaj samega sebe. Ničesar preveč. Zastava vodi v pogubo.« Napis, ki je visel na stebru delfskega
preročišča in ki naj bi bil po izročilu duhovna stvaritev sedmih modrecev, omenja Diodor, Bibliotheca
historica 9, 10. Pri tem je treba opozoriti, da je grška beseda ἐγγύα (ἐγγύ-η) večpomenska in da lahko
v pravnem smislu označuje tako poroštvo kot tudi zastavno pravico. Liddell in Scott, 1996, 486, jo
prevajata kot »a pledge put into one’s hand« kot tudi »a surety, security, whether received or given«.
2 Wolf, 2007, str. 294, r. št. 661.
3 Kjer ni posebej opredeljeno drugače, se izvajanja nanašajo tako na ročno zastavo (tako imenovani pignus
datum) kot tudi na hipotečno (»pogodbeno«) zastavno pravico (tako imenovani pignus obligatum), ki
pa ju rimski juristi niso dosledno razlikovali. Marcijan je ugotavljal, da je bila razlika med ročno zastavo
(pignus) in hipoteko zgolj v imenu – Marcian. D. 20, 1, 5, 1: Inter pignus autem et hypothecam tantum
nominis sonus differt. Kaser (1982, str. 128) glede tega govori kar o »enotnosti rimskega pojma zastave«
(»Einheit des römischen Pfandbegriffs«). Velja opozoriti, da je beseda pignus večpomenska, saj označuje
tako ročno zastavno pravico kot tudi zastavno pogodbo, ki je realni kontrakt.
4 Zastavitelj je zgolj »stvarni dolžnik«, če svojo stvar zastavi za zavarovanje tuje terjatve, lahko pa je
hkrati tudi »osebni dolžnik«. Zastavni upnik in dolžnik torej nista bili vedno isti osebi (glej na pri-
10
258
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
Inst. 3, 14, 4: [P]ignus utriusque gratia datur, et debitoris, quo magis ei pecunia cre-
deretur, et creditoris, quo magis ei in tuto sit creditum, […].
Inst. 3, 14, 4: »[S]tvar se daje v zastavo v korist obeh, in dolžnika, da mu je denar
laže posojen, in zastavnega upnika, da je njegovo posojilo varnejše, […].«5
Kaser je v študiji o rimski zastavni pravici prišel do sklepa, da bi le stežka govorili o
interesnem ravnotežju med pravicami in obveznostmi strank pri rimski zastavni pravici.
Kot temeljni pečat rimske zastavne pravice izpostavlja privilegirano obravnavo zastavne-
ga upnika kot socialno in gospodarsko močnejše stranke.6
Ugodnejši pravni položaj zastavnega upnika je sicer vsaj do neke mere logičen. Ker
je primarna kavza zastavne pogodbe zagotavljanje upnikove varnosti, sleherni pravni red
spodbuja dolžnika k popolni in pravočasni izpolnitvi obveznosti.7 Pritrdimo lahko tudi
stališču, da je bil finančni, socialni in gospodarski položaj zastavnega upnika kot posoji-
lodajalca praviloma trdnejši od zastaviteljevega položaja.8 Kot izkušenejša in pogajalsko
spretnejša stranka je upnik neredko diktiral določila zastavne pogodbe.9
Po nekaterih stališčih naj bi bilo mogoče zapostavljanje zastaviteljevih interesov vse
do 2. stoletja po Kr. pripisovati rimskim klientelnim odnosom, v katerih se je prevzema-
nje poroštva in ne zastavljanje štelo za izkazovanje iskrenega prijateljstva (amicitia).10 To
je kajpak igralo pomembno vlogo predvsem v socialno prepredeni mreži rimske elite.11
Liebs je zato sklepal, da je bila zastavna pravica običajna oblika zavarovanja predvsem
v redkeje poseljenih provincah, kar utemeljuje zlasti z nizko stopnjo socialne kohezije
tamkajšnjega prebivalstva.12 Znamenita Pomponijeva trditev, da naj bi stvarno zavaro-
mer Marcian. D. 20, 1, 5, 2). Kot ugotavlja Hofstetter (1999, str. 225), je institut zastavne pravice
posebej primeren za proučevanje interesnega konflikta med upnikom in dolžnikom, saj zastavitelj
pogosto nastopa le v vlogi (stvarnega) dolžnika, ne pa – kot smo vajeni pri sinalagmatskih obvezno-
stih – v upniški in dolžniški vlogi hkrati.
5 Prevod po Kranjc, 2012, str. 337.
6 Kaser, 1982, str. 215: »Unsere pfandrechtlichen Studien haben ein Wesensmerkmal der römischen
Pfandordnung sichtbar gemacht, den Gläubigervorzug.«
7 Cigoj, 1976, str. 1012.
8 Knies, 1876, str. 208 in 119. Ekonomsko analizo rimske zastavne pravice glej pri Verhagen, 2020,
str. 113–156; Willems, 2017, str. 184; Pellecchi, 2016, str. 491–547; Terpstra, 2008, str. 358;
za pravno-ekonomsko analizo kreditnih razmerij in vpliva državnega intervencionizma nanje glej
Schmolke, 2014, str. 779–910.
9 Wacke, 1998, str. 176; Honsell, Mayer-Mally in Selb, 1987, str. 195; Kaser, 1982, str. 215–218;
Bürge, 1980, str. 145.
10 Kaser, Knütel in, Lohsse, 2021, str. 228; Verhagen, 2020, str. 113 in 119; Kaser, 1971, str. 457.
11 Baldus, 2010, str. 14; Zimmermann, 1992, str. 115; Crook, 1967, str. 243; Schulz, 1951, str. 402.
12 Liebs, 1976, str. 329.
259
Vid Žepič – Interesno ravnotežje med zastaviteljem in zastavnim upnikom v rimskem pravu
vanje zagotavljalo več jamstva od osebnega,13 bržčas ni veljala za vse sloje rimske družbe
v povsem enaki meri.14 Vse dokler je imela fides, zvestoba dani besedi, osrednje mesto v
rimski družbi, naj bi poroštvo ostalo primarna oblika zavarovanja terjatve.
Gouron in Champeaux sta na zapostavljenost zastavne pravice v rimski gospodarski
praksi sklepala po obsegu ohranjene pravne literature.15 Jurist Julijan je v svojih Digestah,
enem najreprezentativnejših klasičnih del, obravnaval poroštvo v štirih knjigah, zastavni
pravici pa je namenil le peščico odstavkov v dveh knjigah.16 Če upoštevamo, da so rimski
juristi pisali predvsem za premožnejše stranke, tj. za sloj, ki so mu večinoma pripadali
tudi sami,17 nas ne sme tako zelo presenečati, da je pravniška obravnava zastavne pravice
zaostajala tako za obravnavo poroštva kot zlasti fiducije (fiducia cum creditore contracta).18
Predmet zastavne pravice so bile navadno gospodarsko manj pomembne stvari res nec
mancipi, predmet fiducije pa zaradi mancipacijske obličnosti, na katere se je fiducija
navezovala, res mancipi.
Namen prvega razdelka razprave je kritično ovrednotiti tiste vidike rimske zastav-
ne pravice, s katerimi je zlasti Kaser dokazoval, da je bilo privilegiranje upnika (favor
creditoris) vodilna težnja rimske zastavne pravice. Izpeljeval jo je iz hipoteze o izvirno
»zapadlostni« zasnovi zastavne pravice, daljnosežnih pravic zastavnega upnika v devasta-
cijskem položaju ter iz instituta tihe zastavne pravice. Poudarjal je tudi, da je bila prodaja
predvsem pravica (in ne obveznost) zastavnega upnika. Tezo o privilegiranem položaju
zastavnega upnika naj bi podpirali tudi načelo nedeljivosti zastavne pravice, pravilo glede
unovčenja zastavne pravice pri zastavitvi več stvari hkrati, izostala odgovornost zastavne-
ga upnika za evikcijo prodane stvari ter tako imenovani pignus Gordianum. V drugem
razdelku razprave si prizadevam dokazati, da je v razvoju rimske zastavne pravice mogoče
razbrati razvojno težnjo po uravnoteženju upravičenj zastavnega upnika in zastavitelja,
kar je rimska jurisprudenca dosegla najpozneje v pozni klasični dobi. Pri navedenem
ravnotežju pa zlasti zaradi spremenjenih gospodarskih in družbenih okoliščin postkla-
sične dobe ni ostalo.19 Zakonodajne novosti v pozni cesarski zakonodaji, ki jih orisujem
13 Pomp. D. 50, 17, 25: Plus cautionis in re est quam in persona. Podobno Ulp. D. 43, 18, 1, 1: […]
quia melius est possidere potius quam in personam experiri […] (»[…] ker je bolje posedovati kot
tožiti z osebno tožbo […]«). Primerjaj paremijo 1018. člena črnogorskega Občega premoženjskega
zakonika: »Što i najslabija ruka stvarnog ima, sigurnije je, n‘o što na dugu ima i najsnažnija.«
14 Zimmermann, 1992, str. 115: »[T]his statement by Pomponius would be a fair reflection of the
modern trend in commercial life. As far as Roman law is concerned, however, the reverse was true.«
15 Gouron, 1961, str. 205 ss.
16 Liebs, 1976, str. 329.
17 Honsell, Mayer-Mally in Selb, 1987, str. 195; Kaser, 1982, str. 91; Frier, 1980, str. 50; Schulz,
1951, str. 545.
18 Honsell, Mayer-Mally in Selb, 1987, str. 195. Kritično o tem Krämer, 2007, str. 3.
19 Kritično o privilegiranju dolžnika tudi v luči razvoja zastavne pravice v postklasični zakonodaji
Jhering, 1992 [1872], str. 137 s.
260
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
v tretjem razdelku razprave, celo nakazujejo pravnopolitični obrat v smer olajševanja
zastaviteljevega pravnega položaja.
2. Favor creditoris v klasični dobi?
2.1. Devastacijski položaj
Če dolžnik v dogovorjenem roku oziroma po upnikovem opominu ni izpolnil hipo-
tečno zavarovane terjatve, je smel upnik od zastavitelja zahtevati, da mu zastavljeno stvar
prepusti v posest, da jo proda ter da se poplača z izkupičkom. Zastavni upnik je prepusti-
tev zastavljene stvari dosegel s salvijanskim interdiktom (interdictum Salvianum)20 oziro-
ma s tožbo actio Serviana.21 Le izjemoma naj bi smel zastavni upnik zahtevati prepustitev
zastavljene stvari v posest še pred dospelostjo zavarovane terjatve, o čemer naj bi po pričal
naslednji Ulpijanov odlomek:
D. 20, 1, 14 pr. Ulp. 73 ad ed.: Quaesitum est, si nondum dies pensionis venit, an et
medio tempore persequi pignora permittendum sit. et puto dandam pignoris persecuti-
onem, quia interest mea: et ita Celsus scribit.
Ulp. D. 20, 1, 14 pr. (Ulpijan v 73. knjigi k ediktu): »Postavilo se je vprašanje, če se
še ni iztekel rok plačila, ali je dovoljeno tudi med tem časom zasledovati zastavljeno
stvar. In menim, da je treba dovoliti zasledovanje zastavljene stvari, ker imam na
tem interes in tako je odpisal Celz.«
Po Dernburgovem in Kaserjevem mnenju je Ulpijan opisoval tako imenovani de-
vastacijski položaj, torej zniževanje vrednosti zastavljene stvari v nasprotju z vsebino in
namenom uporabe zastavljene stvari.22
Ker je Ulpijanov odlomek skrajšan, ne vemo, katera okoliščina je botrovala juristovi
odločitvi o utemeljenosti zahtevka za predčasno prepustitev hipotečno zastavljene stvari.
Morda je najemnik, za katerega je kazalo, da bo prišel v zamudo s plačilom najemnine,
z odnašanjem inventarja ogrožal najemodajalčevo tiho zastavno pravico na inventarju.23
Morebiti ni poskrbel za ohranitev vrednosti zastavljene stvari. Pri tem si lahko kot zasta-
vitelja predstavljamo lastnika gozdnega zemljišča, ki je s čezmernim izsekavanjem drevja
zmanjševal vrednost zemljišča, ali lastnika trgovine, ki bi ne obnavljal zalog. Akurzij je
20 Interdictum Salvianum, ki ga obravnava digestni naslov D. 43, 33 (De Salviano interdicto), je zaku-
podajalcu omogočal pridobitev posesti na tiho zastavljenih plodovih in na inventarju.
21 Inst. 4, 6, 7. Juristi so navedeno tožbo mestoma imenovali tudi vindicatio pignoris (glej na primer Paul.
D. 20, 1, 28 in 29. pr.; Marcian. D. 20, 1, 16, 3) in actio hypothecaria (in rem) (na primer Gai D. 16,
1, 13, 1). Več o pravnih sredstvih, ki so izhajala iz zastavne pravice, glej Braukmann, 2008, str. 12 ss.
22 Izraz devastacija, ki pomeni dobesedno »razdejanje« ali »opustošenje«, v prenesenem pomenu pa
»poslabšanje«, prevzemam zaradi ustaljenosti termina po 174. členu Stvarnopravnega zakonika
(SPZ, Uradni list RS, št. 87/02, 91/13 in 23/20) (»devastacija zastavljene premičnine«). Primerjaj s
§ 1219 BGB. Za razvoj devastacijskih pravil glej Dernburg, 1864 b, str. 298.
23 Bethmann-Hollweg, 1877, str. 51.
261
Vid Žepič – Interesno ravnotežje med zastaviteljem in zastavnim upnikom v rimskem pravu
v tej zvezi omenjal še primer zastavitelja, ki se je pripravljal, da pobegne neznano kam, s
čimer bi se izognil sodnemu postopku, s katerim si je upnik prizadeval doseči prepustitev
hipotečno zastavljene stvari.24
Po Kaserjevem stališču naj zastavitelj v primeru neutemeljene upnikove zahteve po
predčasni prepustitvi zastavljene stvari v posest ne bi imel nobenega ugovora ali replike,
s katerima bi se zoperstavil doloznemu upniku. Formula hipotekarne tožbe ni omenjala
dneva dospelosti zavarovane terjatve.25 Kaser je zato sklepal, da naj bi bil zastavitelj v pri-
meru preuranjenih hipotekarnih tožb prepuščen goli diskrecijski presoji zastavnega up-
nika.26 Kljub temu pa je tudi iz rimskih virov razvidno, da je smel zastavni upnik zastav-
ljeno stvar prodati šele po dospelosti terjatve.27 Ugovora zoper Kaserjevo stališče sta dva.
Prvič, Ulpijanov odlomek se je, če sodimo po Lenelovi palingenezi, nanašal izključno na
tiho zastavo najemnikovega oziroma zakupnikovega inventarja in ne na zastavno pravico,
nastalo na drugih pravnih temeljih.28 Drugič, menim, da bi se lahko zastavitelj upnikovi
preuranjeni hipotekarni tožbi uspešno zoperstavil z ugovorom zvijačne prevare (exceptio
doli generalis), saj bi taka tožba vsaj pri pogodbeno utemeljeni zastavni pravici nasprotova-
la brezobličnemu dogovoru o ustanovitvi hipotečne zastavne pravice (conventio pignoris).
Če so rimski viri o devastacijskem položaju sorazmerno skopi, so pri obrnjenem de-
vastacijskem položaju pravzaprav neobstoječi, kar bi vnovič potrjevalo Kaserjevo tezo o
asimetričnosti upravičenj med zastavnim upnikom in zastaviteljem. Po sodobnem pravu
sme namreč zastavitelj zastavnega upnika, ki mu je bila stvar prepuščena v posest, pri-
siliti k njeni prodaji še pred dospelostjo zavarovane terjatve, če bi zaradi svojih lastnosti
(pokvarljivost, bolezen) ali zaradi nenadnega poslabšanja tržnih razmer zastavljena stvar
nesorazmerno izgubila vrednost.29 Po rimskem pravu pa bi zastavni upnik v primeru
zastaviteljeve reivindikacije, ki bi se opirala na zgoraj omenjene okoliščine, ki bi upravi-
čevale predčasno prodajo zastavljene stvari, uspešno ugovarjal, da ima stvar v posesti na
podlagi zastavne pravice (exceptio pigneraticia).30 Morebitne zastaviteljeve replicatio doli
generalis, ki bi se nanašala na očitek zmanjševanja vrednosti zastavljene stvari, viri ne
omenjajo. Zastaviteljevo odškodninsko varstvo je bilo v poznem klasičnem pravu sicer
zagotovljeno, vendar šele s tožbo actio pigneraticia directa, s katero je zastavitelj po pre-
24 Glosa Quia interest k D. 20, 1, 14 pr. (Accursius, 1627, str. 1893).
25 Kaser, 1982, str. 163 in 215.
26 Prav tam.
27 Pap. D. 20, 5, 4; Ulp. D. 5, 3, 5 pr.
28 Lenel (1889, str. 850) uvršča D. 20, 1, 14 pod naslov »O izselitvi« (De migrando) Ulpijanovega
komentarja pretorskega edikta.
29 Primerjaj 160. (»Odvzem zastavljene stvari od zastavnega upnika«) in 162. člen SPZ (»Predčasna
prodaja zastavljene stvari«). Primerjaj s § 1218 BGB.
30 Ulp. D. 10, 3, 6, 9; Ulp. D. 20, 1, 10 pr.; Marcian. D. 20, 4, 12 pr.
262
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
nehanju zastavne pravice zahteval povračilo interesa, če je dokazal, da je zastavni upnik v
nasprotju z načelom vestnosti in poštenja zavlačeval s prodajo zastavljene stvari.31
Zastavna pravica je zaradi upnikove zlorabe ipso iure prenehala zgolj v enem primeru.
To se je zgodilo, ko je upnik posestno zastavljeno sužnjo silil k prostituciji ali k drugemu
nenravnemu ravnanju. Tedaj se je štelo, da zastavni upnik ni zmanjšal le tržne vrednosti
sužnje, temveč je posegel tudi v zastaviteljevo dostojanstvo.32 Ta groba kršitev je nareko-
vala takojšnje prenehanje zastavne pravice:33
D. 13, 7, 24, 3 Ulp. 30 ad ed.: In pigneraticio iudicio venit et si res pignori datas male
tractavit creditor vel servos debilitavit. plane si pro maleficiis suis coercuit vel vinxit vel
optulit praefecturae vel praesidi, dicendum est pigneraticia creditorem non teneri. quare
si prostituit ancillam vel aliud improbatum facere coegit, ilico pignus ancillae solvitur.
Ulp. D. 13, 7, 24, 3 (Ulpijan v 30. knjigi k ediktu): »Pri tožbi iz zastavne pogodbe
se upošteva, če je (zastavni) upnik slabo ravnal z zastavljeno stvarjo ali če je poško-
doval (zastavljene) sužnje. Gotovo pa je treba reči, da če je (zastavni upnik) sužnje
kaznoval zaradi njihovih hudodelstev ali jih priklenil ali jih privedel pred prefekta
ali provincialnega upravitelja, (zastavni) upnik s tožbo (actio) pigneraticia (directa)
ni zavezan. Če pa je prostituiral sužnjo ali jo prisilil v katero drugo nenravno deja-
nje, sužnja takoj preneha biti zastavljena.«
2.2. Tiha zastavna pravica
Pignus tacitum oziroma pignus legale imenujemo zastavno pravico, ki je nastala na
podlagi pravne norme, torej običajnega prava ali zakona, in ne na podlagi dogovora
strank (tako imenovani pignus conventionale). Klasični juristi so najemodajalcu priznali
tiho zastavno pravico na najemnikovem inventarju v zavarovanje plačila najemnine in
povračila morebitne škode.34 Najemodajalec je smel najemniku preprečiti, da bi odnesel
inventar iz stanovanja. Pri tem ga je nadzoroval predstojnik nočnih in požarnih čuvajev
(praefectus vigilum).35 Najemodajalčevo upravičenje, ki ga lahko štejemo za legalizirano
31 Obstoj in ius koncipirane tožbene formule pri zastavni pogodbi, torej tožbene formule z nedolo-
čenim zahtevkom s klavzulo ex fide bona, v klasični dobi zagovarjajo Braukmann, 2008, str. 71;
Zimmermann, 1992, str. 223; in Kaser, 1971, str. 537.
32 Tržna vrednost prostituirane sužnje je bila občutno nižja. O tem Perry, 2014, str. 31. Zastavni up-
nik je lastniku odgovarjal na podlagi ediktnega naslova »O spridenem sužnju« (De servo corrupto)
– Ulp. D. 11, 3, 1, 5 in Paul. D. 11, 3, 2.
33 Dernburg, 1864 b, str. 596.
34 Paul. D. 2, 14, 4 pr.; Ulp. D. 20, 2, 3. Več o tem Frier, 1980, str. 105–135.
35 Paul. D. 19, 2, 56 in D. 20, 2, 9.
263
Vid Žepič – Interesno ravnotežje med zastaviteljem in zastavnim upnikom v rimskem pravu
obliko samopomoči, s katero si je zagotovil uresničevanje zastavne pravice, so v občem
pravu imenovali perkluzija (perclusio). 36
Labeo je kot prvi opisal pignus tacitum tudi pri zakupu kmetijskih zemljišč.
Zakupodajalec je imel tiho zastavno pravico na vsem, kar je zakupnik na zemljišče pripe-
ljal, prinesel ali dostavil (invecta, inlata, inportata), če je ta inventar pripomogel k gospo-
darski izrabi zemljišča.37 V praksi so bile to kmetijske delovne naprave, sužnji in živina.
Kot tiho zastavljene so šteli tudi naravne plodove zemljišča.38 Zgolj začasno prinesene
stvari, denimo stvari zakupnikovih gostov, se zato niso štele za zastavljene.39
Kaser je pignus tacitum kot olajšano obliko samopomoči štel za očiten izraz privilegi-
ranja gospodarsko močnejše stranke, to je najemodajalca in zakupodajalca.40 Kaserjevo
hipotezo o šibkem položaju najemnika kot tihega zastavitelja bi relativiziralo predvsem
najemnikovo obrambno sredstvo, tako imenovani interdikt o izselitvi (interdictum de mi-
grando).41 Najemnik, ki je izpolnil vse dospele in tudi nedospele terjatve42 iz najemnega
razmerja, je smel z navedenim prohibitornim interdiktom tožiti najemodajalca zaradi
neupravičenega izvrševanja »zaporne pravice«.43 Z njim je lahko dokazoval, da stvari,
na katerih je najemodajalec odtegoval posest, niso invecta, inlata, inportata ali da so bile
terjatve iz najemnega razmerja že v celoti poplačane. Kot je ugotavljal Frier, je nastanek
interdikta de migrando vezan predvsem na najemna razmerja v urbanem okolju, kjer so
bili najemniki tudi predstavniki višjega družbenega sloja.44 Navedenega interdikta pa
niso priznali zakupniku kmetijskega zemljišča.45 To deloma potrjuje Kaserjevo hipotezo
o šibkejšem zakupnikovem položaju.
36 Sec. Paul. D. 20, 2, 9 ([…] pensionis nomine percludamur […]). Nemški termin »Sperrecht«, kot
običajno prevajajo perclusio, bi dobesedno prevajali kot »zaporna pravica«. Več o tem glej Du Plessis,
2007, str. 236; Krämer, 2007, str. 123 ss; Bürge, 1980, str. 145 s.
37 Iav.–Lab. D. 20, 6, 14; Ulp. D. 20, 2, 3–4; 6 pr. O tem Dernburg, 1864 b, 332–337.
38 Pomp. D. 20, 2, 7 pr.
39 Pomp. D. 20, 2, 7, 1. O tem Frier, 1980, str. 109.
40 Kaser, 1982, str. 89 in 215. Vprašanje ohranitve tihe zastave najemnikovega inventarja je bilo konec
19. stoletja eno najspornejših točk socialne preobrazbe civilnega prava. Nemški in avstrijski zako-
nodajalec sta kljub številnim pomislekom, ki jih je obširno analiziral Repgen (2001, str. 250–328),
sledila rimski ureditvi (glej § 562 BGB in § 1101 ABGB). To je bil tudi eden od razlogov, zakaj je
Wieacker (1974, str. 15 in 22) opisal Nemški državljanski zakonik za »poznorojenega otroka klasič-
nega liberalizma«.
41 D. 43, 32. Rekonstrukcijo navaja Lenel, 1927, str. 490. O tem obširno Krämer, 2007, str. 122−142.
42 Kaser, 1982, str. 215 in 265 – s sklicevanjem na Ulp. D. 43, 32, 1, 4.
43 Ulp. D. 43, 32, 1.
44 Frier, 1980, str. 105–135; Du Plessis, 2007, str. 220 s.
45 Ulp. D. 43, 32, 1, 1.
264
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
2.3. Prodaja kot pravica zastavnega upnika
Zastavni upnik vse do pozne klasične dobe po dospelosti zavarovane terjatve ni bil za-
vezan prodati zastavljene stvari.46 To naj bi po Kaserju odsevalo družbeno in gospodarsko
nadrejenost zastavnega upnika.47 Po Pomponijevem poročilu je nek jurist Atilicin48 raz-
mišljal, v katerem primeru bi smel zastavitelj izjemoma prisiliti upnika k prodaji zastav-
ljene stvari:
D. 13, 7, 6 pr. Pomp. 35 ad Sab. Quamvis convenerit, ut fundum pigneraticium tibi
vendere liceret, nihilo magis cogendus es vendere, licet solvendo non sit is qui pignus
dederit, quia tua causa id caveatur. sed Atilicinus ex causa cogendum creditorem esse
ad vendendum dicit: quid enim si multo minus sit quod debeatur et hodie pluris venire
possit pignus quam postea? melius autem est dici eum, qui dederit pignus, posse vendere
et accepta pecunia solvere id quod debeatur, ita tamen, ut creditor necessitatem habeat
ostendere rem pigneratam, si mobilis sit, prius idonea cautela a debitore pro indemnita-
te ei praestanda. invitum enim creditorem cogi vendere satis inhumanum est.
Pomp. D. 13, 7, 6 pr. (Pomponij v 35. knjigi k Sabinu): »Čeprav je bilo dogovor-
jeno, da smeš zastavljeno zemljišče prodati, te kljub temu ni mogoče prisiliti, da
ga prodaš, čeprav tisti, ki ti ga je dal v zastavo, ni plačevit, saj je bilo namreč to [da
stvar prodaš] izgovorjeno v tvojo korist. Toda Atilicin pravi, da je mogoče v upravi-
čenem primeru upnika prisiliti, da stvar proda: kaj pa, če je bilo dolgovano mnogo
manj in bi danes lahko prodali za več, kot bi iztržili pozneje? Toda bolje je reči, da
sme prodati tisti, ki je stvar zastavil, s prejetim denarjem pa se mora plačati dolgo-
vano. To naj se zgodi tako, da naj upnik zastavljeno stvar, če je ta premična, pokaže
(tj. predloži zastavitelju), še prej pa si mora upnik zagotoviti ustrezno zavarovanje
v primeru oškodovanja. Prisiliti upnika, da proti svoji volji proda zastavljeno stvar,
je dokaj nečloveško.«
Odlomek opisuje položaj prezadolženca, ki je kot osebni dolžnik zastavil zemljišče,
zastavni upnik pa si je v zastavni pogodbi izgovoril pravico do prodaje.49 Pomponij se je
ob navajanju Atilicinovega primera spraševal, ali je zastaviteljev interes, da se zastavljeno
stvar proda po kar najvišji možni ceni, upošteven do te mere, da sme zastavnega upnika
prisiliti k prodaji v določenem časovnem oknu. S tem bi si namreč zastavitelj zagoto-
vil najvišje možno kritje zavarovane terjatve z zastavljeno stvarjo in hkrati kar najvišji
presežek kupnine. Atilicin je upnikovo obveznost prodaje dopuščal pod tremi pogoji:
zastavitelj je moral biti prezadolžen; vrednost zastavljene stvari je morala znatno pre-
segati vrednost zavarovane terjatve, v hipotetičnem primeru časovno odložene prodaje
46 Wacke, 1998, str. 184.
47 Kaser, 1982, str. 48 s, 72, 75 in 216; Hofstetter, 1999, str. 229.
48 Atilicin je bil Prokulov sodobnik (1. stol. po Kr.), morebiti celo njegov učenec. Kunkel, 2001, str. 129.
49 Krämer, 2007, str. 186 ss; Baldus, 1998, str. 656; Schulz, 1916, str. 86 ss.
265
Vid Žepič – Interesno ravnotežje med zastaviteljem in zastavnim upnikom v rimskem pravu
pa je morala obstajati verjetnost, da bi bil izkupiček znatno nižji.50 Toda Pomponij je
Atilicinovo učenje zavrnil z utemeljitvijo, da bi odškodninska odgovornost zastavnega
upnika, ki bi bila utemeljena na očitku, da stvari ni pravočasno prodal, »nečloveško«
posegala v upnikovo avtonomijo.51 Upravičenje do prodaje je bilo namreč izgovorjeno
v izključno korist zastavnega upnika.52 Pomponij je predlagal drugo rešitev. Zastavitelj
naj v navedenem primeru pod pogojem, da zastavnemu upniku zagotovi drugo ustrezno
zavarovanje (idonea cautela), stvar proda sam, iz izkupička pa naj poplača zastavnega up-
nika. Pri Pomponijevi rešitvi se kaže značilna težnja k umerjanju obojestranskih interesov
udeleženih strank in ne, kakor bi izhajalo iz Kaserjevega sklepa, ciljno zapostavljanje
zastaviteljevih interesov.53
2.4. Nedeljivost predmeta zastavne pravice
Premoženjski interes zastavnega upnika je po Kaserjevem mnenju varovalo tudi na-
čelo nedeljivosti predmeta zastavne pravice.54 Po tem načelu je celotna zastavljena stvar
jamčila za vsak še neporavnan del dolga, ki se je raztezal tako na glavnico kot obresti.55
Delna izpolnitev zavarovane terjatve na zmanjšanje obsega zastavnega jamstva ni ime-
la nobenih posledic. Če je želel zastavitelj doseči prenehanje zastavne pravice, je moral
dolžnik dolgovano izpolniti v celoti:
D. 20, 1, 19 Ulp. 21 ad ed.: Qui pignori plures res accepit, non cogitur unam liberare
nisi accepto universo quantum debetur.
Ulp. D. 20, 1, 19 (Ulpijan v 21. knjigi k ediktu): »Kdor prejme v zastavo več stvari,
ga ni mogoče prisiliti, da osvobodi (tj. vrne) eno od njih, če ne sprejme v celoti
tega, kolikor mu je dolgovano.«
Načelo pignoris causa indivisa je Pavel vzporejal z zasnovo pogodbene kazni. Prava
pogodbena kazen je oblika upnikovega pritiska na pravočasno in pravilno izpolnitev ob-
veznosti:56
D. 45, 1, 85, 6 Paul. 75 ad ed.: Item si ita stipulatio facta sit: ‚si fundus Titianus
datus non erit, centum dari?‘, nisi totus detur, poena committitur centum nec prodest
partes fundi tradere cessante uno, quemadmodum non prodest ad pignus liberandum
partem creditori solvere.
50 Hofstetter, 1999, str. 230.
51 Ob odsotnosti in ius koncipirane tožbe actio pigneraticia directa bi lahko zastavitelj odškodninsko
odgovornost zastavnega upnika uveljavljal s tožbo actio doli. Hofstetter, 1999, str. 230.
52 Verhagen, 2011, str. 25.
53 Primerjaj Baldus, 1998, str. 658; in Hofstetter, 1999, str. 226–232.
54 Pap. D. 21, 2, 65: […] propter indivisam pignoris causam. Gord. C. 8, 27, 6. O načelu nedeljivosti
zastavnega jamstva glej Wacke, 1973, str. 454–502.
55 Krek, 1937, str. 301; Schulz, 1951, str. 421 s.
56 Manigk, 1941, str. 1249.
266
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
Paul. D. 45, 1, 85, 6 (Pavel v 75. knjigi k ediktu): »Enako velja, če je bila stipulacija
sklenjena takole: ‚Če Ticijevo zemljišče ne bo dano, ali obljubiš plačati sto?‘ Kazen
sto zapade, če se izročijo vsi deli zemljišča, razen enega, kakor tudi delna izpolnitev
ne koristi osvoboditvi zastavne pravice.«
Čeprav so delne izpolnitve zmanjševale obseg glavnice in posledično tudi pogodbenih
in zamudnih obresti, niso v ničemer zmanjševale upnikovih upravičenj na zastavljeni
stvari. S to relativizacijo je mogoče pritrditi Kaserjevem stališču o tem, da je bilo načelo
pignoris causa indivisa v izključnem interesu zastavnega upnika. Da je šlo pri tem načelu
za rimsko posebnost in ne za logično inherentno lastnost zastavne pravice, nakazuje-
jo Dioklecijanove konstitucije, ki obsojajo po grških zgledih izoblikovano provincialno
prakso.57
2.5. Zastavitev več stvari
Če je zastavitelj zastavnemu upniku zastavil več stvari hkrati, se je smel po
Modestinovem stališču poplačati po svoji presoji s katerokoli zastavljeno stvarjo:58
D. 20, 5, 8 Mod. 4 reg.: Creditoris arbitrio permittitur ex pignoribus sibi obligatis
quibus velit distractis ad suum commodum pervenire.
Mod. D. 20, 5, 8 (Modestin v 4. knjigi spisa Regulae): »Upnikovi presoji je prepuš-
čeno, katere od stvari, ki so mu bile zastavljene, hoče prodati, da pride do svojega
poplačila.«59
Ali je bil zastavni upnik odškodninsko zavezan zastavitelju, če je izbral prav tisto stvar,
za katero je vedel, da je zastavitelju posebej pri srcu? Kaj če je prodal vse zastavljene stvari
hkrati, čeprav bi že prodaja ene izmed njih zadoščala za celotno poplačilo?60
Ker rimski viri glede postavljenih vprašanj molčijo, ostaja vsako izvajanje na ravni
domnev. Toda če upoštevamo prevladujoče stališče, da je bila tožba actio pigneraticia di-
recta v pozni klasični dobi zasnovana kot gibka tožba (iudicium bonae fidei), bi to pome-
nilo, da je moral zastavni upnik pri unovčenju upoštevati njemu znane zastaviteljeve in-
terese, kar je moral po uradni dolžnosti pri opredelitvi odškodnine presojati tudi sodnik.
Če bi mu zastavitelj ob zastavitvi več stvari povedal, da goji do ene od zastavljenih stvari
posebno naklonjenost, bi utegnil zastavni upnik, če bi se lahko ob predpostavki enakega
izkupička poplačal s katerokoli drugo stvarjo, odškodninsko odgovarjati zastavitelju.61 Ta
57 Diocl. Max. C. 8, 27, 16 pr. Taubenschlag, 1959 a, str. 137; Manigk, 1941, str. 1262; Mitteis,
1912, str. 157; Weiß, 1909, str. 23 in 51.
58 Dernburg, 1864 b, str. 147.
59 Prevod po Kranjc, 2013, str. 105.
60 Primerjaj § 1230 BGB: »Če ni določeno drugače, sme zastavni upnik med več zastavljenimi stvarmi
izbrati tiste, ki naj bodo prodane. Sme pa prodati le toliko zastavljenih stvari, kolikor jih potrebuje
za svoje poplačilo.«
61 Primerjaj Kaser, 1982, str. 90, op. 323.
267
Vid Žepič – Interesno ravnotežje med zastaviteljem in zastavnim upnikom v rimskem pravu
bi zastavnemu upniku namreč očital kršitev načela vestnosti in poštenja.62 Glosatorji so
tako razlogovanje zagovarjali zlasti v primeru, ko bi zastavni upnik premoženjsko izrav-
navo dosegel že s prodajo stvari, ki je imela nižjo vrednost:63
Glosa ad Gord. C. 8, 27, 6: Sed quid si plura erant tibi obligata, & propter modicam
pecuniam distraxit rem maximam cum viliorem distrahendo poterat debitum consequi?
Resp(ondeo) non videtur bona fide versari, […].
Glosa h Gord. C. 8, 27, 6: »Kaj pa, če ti je bilo zastavljenih več stvari in si zaradi
majhnega dolga prodal najdražjo stvar, če bi lahko s prodajo stvari nižje vrednosti
pokril svojo terjatev? Odgovarjam, da se ne zdi, da si deloval v dobri veri […].«
Kaserjeve domneve o nevezani presoji zastavnega upnika pri posegu na zastavljeno
stvar temeljijo na argumentu e silentio ter se mi ne zdijo prepričljive. S široko razlago na-
čela vestnosti in poštenja bi zlahka, kot so ugotavljali že glosatorji, prišli tudi do naspro-
tnega sklepa, torej, da je moral upnik pri unovčenju zastavne pravice skrbno upoštevati
tipične zastaviteljeve premoženjske interese.
2.6. Odgovornost zastavnega upnika za evikcijo
Če se je zastavni upnik odločil zastavljeno stvar prodati, je moral to storiti v dobri
veri, kar je pomenilo, da je moral storiti vse, da bi dosegel kar najvišjo možno tržno
ceno.64 Po svoji presoji jo je smel prodati na javni dražbi ali zasebno (»pod roko«). Tržna
kupnina je bila seveda višja, če je prodajalec jamčil za primer evikcije. Zastavni upnik je
bil pri prodaji sicer v neugodnem položaju, saj je le redko poznal pravne napake zastav-
ljene stvari. Zato se je najverjetneje izogibal sklepanju evikcijskih stipulacij.
Razvito klasično pravo je kupcu priznalo pravico, da prodajalca, ki evikcijske stipula-
cije ni želel skleniti, toži s tožbo actio empti, da doseže interes, ki ga je imel kupec, ko bi
bila stipulacija sklenjena.65 To pravilo se v primeru prodaje zastavljene stvari ni uveljavilo,
saj je zastavni upnik stvar prodajal po volji in v imenu zastavitelja.66 Zato bi ne bilo pra-
vično, če bi odgovarjal za pravne napake prodane stvari:
D. 19, 1, 11, 16 Ulp. 32 ad ed.: […] nam si iure creditoris vendiderit, deinde haec
fuerint evicta, non tenetur nec ad pretium restituendum ex empto actione creditor […].
Ulp. D. 19, 1, 11, 16 (Ulpijan v 32. knjigi k ediktu): »[…] če je prodal (zastav-
ljeno) stvar s pravico (zastavnega) upnika, nato pa je bila ta evincirana, ni niti na
podlagi kupčeve tožbe (zastavni) upnik zavezan k povrnitvi kupnine […].«
62 Dernburg, 1864 b, str. 148, op. 11.
63 Roßhirt, 1853, str. 403–421.
64 Alex. C. 8, 29, 1 pr. O tem Tambour, 1856, str. 350.
65 Ulp. D. 21, 2, 2; Ner.–Ulp. D. 21, 2, 37, 1.
66 Inst. 2, 8, 1: […] quod voluntate debitoris intellegitur pignus alienare. Pavel v D. 20, 5, 9 pr. govori
o prodaji v stiski (ex necessitate facta venditio). Glej tudi Alex. C. 8, 45, 1; Gord. C. 8, 45, 2. O tem
Dernburg, 1864 a, 176 s, in Moreau, 1878.
268
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
Namesto zastavnega upnika je bil v primeru pravnih napak z analogno tožbo iz kupne
pogodbe (actio utilis ex empto) zavezan zastavitelj.67 Zastavitelj zastavnega upnika kot
prodajalca tudi ni mogel prisiliti k sklenitvi evikcijske stipulacije, kar je redno pripo-
moglo k nižji tržni vrednosti kupnine zastavljene stvari in šibilo zastaviteljev interes na
morebitnem presežku.
Kaser in Zimmermann menita, da naj bi v dejstvu, da zastavni upnik redno ni od-
govarjal za evikcijo, odseval zapostavljen položaj zastavitelja.68 Toda zastavni upnik je za
evikcijo jamčil v primeru izrecnega dogovora kot tudi v primeru, če je kupec dokazal, da
je vede (t. j. dolozno) prodal stvar, ki sploh ni bila zastaviteljeva oziroma ta z njo ne bi
smel razpolagati.69
2.7. Pignus Gordianum
Po načelu akcesornosti zastavne pravice je ta redno ugasnila z izpolnitvijo zavarovane
terjatve. Zastavitelj je vrnitev zastavljene stvari zahteval s tožbo actio pigneraticia directa
ali z rei vindicatio.70 Obstoj morebitnih drugih nezavarovanih terjatev, ki jih je proti
zastavitelju imel zastavni upnik, sprva ni imel nobenega vpliva na uspešnost direktne
tožbe iz zastavne pogodbe. Novost je pomenilo za upnika posebej ugodno upravičenje,
ki ga je leta 239, domnevno na temelju provincialne prakse,71 uzakonil cesar Gordijan
III. (238–244):
C. 8, 26, 1, 2 Gord. A. Festo: Ac si in possessione fueris constitutus, nisi ea quoque
pecunia tibi a debitore reddatur vel offeratur, quae sine pignore debetur, eam restituere
propter exceptionem doli mali non cogeris. iure enim contendis debitores eam solam
pecuniam, cuius nomine pignora obligaverunt, offerentes audiri non oportere, nisi pro
illa etiam satisfecerint, quam mutuam simpliciter acceperint.
Gord. C. 8, 26, 1, 2 (Cesar Gordijan Avgust Festu): »Če pa ti je bilo kaj prepušče-
no v posest in ti dolžnik ni povrnil ali ponudil denarja, tega, kar ni bilo zavarovano
z zastavno pravico, ne boš prisiljen vrniti zavoljo ugovora zvijačne prevare (exceptio
doli mali). Po pravu namreč trdiš, da dolžnikov ni treba poslušati, če ponudijo le
tisti denar, ki so ga bili dolžni na podlagi zavarovane obveznosti, če hkrati ne iz-
polnijo tudi tiste obveznosti, ki izhaja iz navadnega (tj. nezavarovanega) posojila.«
67 Tryph. 20, 5, 12, 1.
68 Zimmermann, 1992, str. 225: »Once again, one can see here that the debtor’s position was fairly
weak. If possible, he would rather have tried to discharge his debt and to ask the pledgee to restore
the pledge.«
69 Gord. C. 8, 45, 2.
70 Ulp. D. 13, 7; C. 4, 24.
71 Schanbacher, 1997, str. 263, in Mitteis, 1912, str. 130.
269
Vid Žepič – Interesno ravnotežje med zastaviteljem in zastavnim upnikom v rimskem pravu
Po Gordijanovi konstituciji je smel zastavni upnik tudi po izpolnitvi zavarovane ter-
jatve pridržati zastaviteljevo stvar, če je imel proti dolžniku kako nezavarovano, vendar
dospelo terjatev iz drugega razmerja.72 Gordijan je za uveljavitev navedene pravice pred-
videl možnost ugovora exceptio doli (generalis). Ker je tožba actio pigneraticia directa v
Gordijanovem času, kot smo že ugotovili, najverjetneje vsebovala klavzulo ex fide bona,
bi bil ugovor exceptio doli v tej tožbeni formuli odveč.73 V vsakem primeru pa ga je bilo
treba vključiti v tožbeno formulo rei vindikacije, saj je ta kot tudi vse druge actiones in
rem spadala med toge tožbe (iudicia stricti iuris).
V literaturi ostaja sicer sporno, ali je Gordijanova konstitucija uzakonila zakonito zas-
tavno pravico (pignus Gordianum)74 ali retencijsko pravico (retentio Gordiana). Predvsem
iz besedila konstitucije ni razvidno, ali je smel zastavni upnik pridržano stvar tudi prodati
ali pa jo zgolj zadrževati do dolžnikove popolne izpolnitve siceršnjih obveznosti, ki jih je
imel do (nekdanjega) zastavnega upnika. Če sledimo večinskemu mnenju o retencijski
naravi Gordijanovega instituta,75 je bil položaj zastavnega upnika z novim institutom res-
da okrepljen, vendar njegova upravičenja niso pomembneje odstopala od ustroja številnih
drugih obligacijskih in stvarnopravnih razmerij, kjer naletimo na retencijsko pravico.76
3. Pignus utriusque gratia datur
3.1. Od retencijske do prodajne zastavne pravice
Po Kaserjevem stališču je bila rimska zastavna pravica vse do zgodnje klasične dobe
»zapadlostna« (nem. »Verfallpfand«)77 in »povrnitvena« (nem. »Ersatzpfand«).78 Ob ne-
izpolnitvi zavarovane terjatve naj bi, če ni bilo dogovorjeno drugače, zastavljena stvar
prešla samodejno v lastnino zastavnega upnika. Po analogiji z nadomestno izpolnitvijo
(datio in solutum) naj upnik od dolžnika ne bi smel zahtevati razlike (residuum) v pri-
meru, ko je bila vrednost zastavljene stvari nižja od vrednosti zavarovane terjatve.79 Po
drugi strani tudi zastavitelj ni imel zahtevka na povračilo presežka kupnine (superfluum).
Domnevamo lahko, da sta se stranki po očrtani Kaserjevi hipotezi o zapadlostni zastavi,
72 Visky, 1983, str. 186–193, in Weiß, 1909, str. 53–56.
73 Schanbacher, 1997, str. 243, in Kaser, 1982, str. 84.
74 Visky, 1983, str. 191 s, in Nardi, 1939, pass.
75 Schanbacher, 1997, str. 245.
76 O tem Burge, 1979.
77 »Verfallspfand« je Vilfan (1961, str. 241) poslovenil z besedno zvezo »zapadlostna zastava«.
78 Kaser, Knütel in Lohsse, 2021, str. 236, tč. 33; Verhagen, 2011, str. 13; Schanbacher, 2005, str.
198; Honsell, Selb in Mayer-Mally, 1987, str. 198; Kaser 1982, str. 72; Wigmore, 1942, str. 378;
Jörs, Kunkel in Wenger, 1935, str. 153.
79 Manigk, 1941, str. 1248.
270
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
ki naj bi pričala o močnem izhodiščnem položaju zastavnega upnika, praviloma odločali
za zastavitev stvari, ki sta jo šteli za vrednostni ekvivalent zavarovane terjatve.80
Najtehtnejši pomislek o očrtani Kaserjevi hipotezi izhaja že iz pomanjkanja virov,81
saj jo je utemeljil skoraj izključno na dvoumni Katonovi klavzuli iz spisa »O kmetijstvu«
(154 pr. Kr.). V tem delu je Mark Porcij Katon (234–149 pr. Kr.) delil pravne nasvete,
denimo, kako naj si kmetovalci zagotovijo zanesljivo zavarovanje terjatev:
Cato, De re rustica 146, 2: Recte haec dari fierique satisque dari domino, aut cui
iusserit, promittito satisque dato arbitratu domini. Donicum solutum erit aut ita satis
datum erit, quae in fundo inlata erunt, pigneri sunto; nequid eorum de fundo depor-
tato; siquid deportaverit, domini esto.
Katon, O kmetijstvu 146, 2: »Da bo to [kupnina] lastniku ali po njem določeni
osebi pravilno plačano oziroma mu bo dana varščina, naj obljubi in da varščino po
lastnikovi volji. Dokler ne bo izpolnjeno ali obljubljeno poroštvo, naj bo vse, kar
bo prineseno na zemljišče, zastavljeno; in ničesar ne odnašaj z zemljišča; če si je kaj
odnesel, naj bo od lastnika.«
Katonov odlomek je vzet iz konteksta prodaje bodočega pridelka oljk.82 Prodajalec se
je v zavarovanje plačila kupnine s kupcem pridelka dogovoril, da se bodo do plačila kup-
nine štele za zastavljene vse naprave, ki bi jih kupec z namenom obiranja plodov pripeljal
na zemljišče. Če bi kupec kaj od pripeljanega z zemljišča odnesel pred plačilom kupnine,
naj bi te stvari avtomatično padle v lastnino zastavnega upnika.
Po mojem mnenju Katonova klavzula le stežka izpričuje »zapadlostno« koncepcijo
zastavne pravice. Dokazuje celo nasprotno: ob odsotnosti komisornega dogovora je bila
prvotna zasnova zastavne pravice zgolj retencijska.83 Za nadgradnjo izhodiščno »retencij-
ske« zastavne pravice je bil že spočetka merodajen le dogovor med zastaviteljem in zastav-
nim upnikom.84 Prepuščeno jima je bilo, da se dogovorita, da zastavljena stvar v primeru
neizpolnitve preide v upnikovo lastnino (komisorni dogovor – lex commissoria) ali pa da
ostane zastaviteljeva, upnik pa jo je upravičen prodati (dogovor o prodaji – pactum de
vendendo, pactum de distrahendo pignore ali pactum, ut vendere liceat).85
80 Odstopanja od načelne ekvivalence vzajemnih obveznosti naj bi porasle v času kreditne krize 3.
stoletja po Kr., h kateri so bistveno pripomogli nenehna notranja trenja in zunanji vojaški spopadi
(Phillipson, 1968, str. 1243). Zastavljena stvar je poslej imela praviloma višjo vrednost od zavarova-
ne terjatve, kar je ob odsotnosti zastaviteljevega zahtevka na presežek kupnine v primeru neplačila
vodilo v upnikovo obogatitev (Manigk, 1914, str. 295 s).
81 Rabel, 1915, str. 494, op. 1.
82 Lex oleae pendentis. O tem Krämer, 2007, str. 143−165.
83 Schanbacher, 2005, 191 ss; in Wacke, 1998, str. 173 s.
84 Wacke (1998, str. 176) govori o »Bewahrungspfand« oziroma »Pressionspfand«. Glej tudi Brauk-
mann, 2008, str. 53 ss.
85 O tem Rabel, 1915, str. 496; in Rabel, 1909, str. 92, op. 1.
271
Vid Žepič – Interesno ravnotežje med zastaviteljem in zastavnim upnikom v rimskem pravu
Šele v visoki klasični dobi so juristi upnikovo pravico do prodaje zastavljene stvari
priznali kot navadno sestavino zastavne pogodbe:86
D. 13, 7, 4 Ulp. 41 ad Sab.: [E]tsi non convenerit de distrahendo pignore, hoc tamen
iure utimur, ut liceat distrahere, si modo non convenit, ne liceat.
Ulp. D. 13, 7, 4 (Ulpijan v 41. knjigi k Sabinu): »[Č]eprav ni bilo dogovora o
prodaji zastavljene stvari, velja po pravu, ki ga uporabljamo, da se sme zastavljena
stvar prodati, če le ni bilo dogovorjeno, da se ne sme (prodati).«
Kot smo že ugotovili, je bila pravica do prodaje zastavljene stvari načeloma pravi-
ca zastavnega upnika. Ko pa so juristi zastavitelju priznali, da sme z direktno tožbo iz
zastavne pogodbe (actio pigneraticia directa) zahtevati prepustitev presežka kupnine od
prodane stvari (superfluum, hyperocha),87 je postala pravica do njene prodaje pomembno
zastaviteljevo jamstvo. Na to opozarjata Papinijan in Pavel:
D. 13, 7, 42 Pap. 3 resp.: Creditor iudicio, quod de pignore dato proponitur, ut super-
fluum pretii cum usuris restituat, iure cogitur […].
Pap. D. 13, 7, 42 (Papinijan v 3. knjigi spisa Responsa): »Upnik je s tožbo glede
zastave po pravu prisiljen, da izroči presežek kupnine od zastavljene stvari skupaj
z obrestmi […].«
D. 13, 7, 7 Paul. 2 sent.: Si autem tardius superfluum restituat creditor id quod apud
eum depositum est, ex mora etiam usuras debitori hoc nomine praestare cogendus est.
Paul. D. 13, 7, 7 (Pavel v 2. knjigi spisa Sententiae): »Če pa upnik prepozno povr-
ne pri njemu položen presežek, je dolžniku zaradi zamude prisiljen povrniti tudi
obresti.«
Zastaviteljev zahtevek za povrnitev presežka so nekateri razlagali z oblikovanjem in
ius koncipirane tožbene formule direktne tožbe iz zastavne pogodbe (actio pigneraticia
directa in ius concepta). Njena novost v primerjavi z domnevno starejšo tožbo actio pigne-
raticia directa in factum concepta naj bi bil nedoločeni zahtevek s klavzulo ex fide bona.88
In factum koncipirana tožba se je namreč glasila zgolj na vračilo zastavljene stvari po
poplačilu zavarovane terjatve.89 Kdaj natanko in če sploh se je in ius koncipirana tožba
iz zastavne pogodbe pridružila in factum koncipirani tožbi, ostaja v literaturi še vedno
sporno. Jurist Gaj omenjene dvojnosti vsekakor še ni poznal.90
86 Primerjaj tudi Gai. 2, 64. O tem Wigmore, 1897, str. 29.
87 Manigk, 1914, str. 292–321. Izraz hyperocha (ὑπεροχή – po Doklerju »štrlenje iznad česa«, »prese-
ganje«) se pojavi zgolj pri grško pišočemu juristu Trifoninu (D. 20, 4, 20).
88 Več o tem Braukmann, 2008, str. 64 ss.
89 Lenel, 1927, str. 254 s. Glej tudi Karlović, 2022, str. 239; Kranjc, 2005, str. 128; Zimmermann,
1992, str. 223; Kaser, 1982, str. 85 s; Kaser, 1971, str. 537.
90 Gai. 4, 62 tožbe actio pigneraticia ne uvršča med gibke tožbe. Drugače Justinijan (Inst. 4, 6, 28).
Kot dokaz obstoja dveh vrst tožb pri zastavni pogodbi nekateri navajajo Ulp. D. 13, 7, 13 pr., kjer
272
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
Rimska ročna zastava je imela v svojem izvirnem stanju torej precejšnjo pomanjklji-
vost. Uporaba stvari je bila odtegnjena tako upniku kot tudi zastavitelju – upniku zaradi
prepovedi uporabe zastavljene stvari, ki jo je imel v posesti; zastavitelju, ker je ni imel
v neposredni posesti.91 Gospodarska neposrečenost je narekovala nadgradnjo pravnega
instituta.92 Visoki klasiki so jo udejanjili s priznanjem upnikovega upravičenja in po-
zneje celo obveznosti do prodaje zastavljene stvari na eni in zastaviteljevega zahtevka na
presežek kupnine na drugi strani, s čimer so naredili enega od bistvenih korakov na poti
k uravnoteženju premoženjskih interesov obeh strank. Opisano težnjo potrjujeta še dva
dodatna vidika uravnoteženja, ki ju kratko omenjam v naslednjih dveh odstavkih. Prvi
zadeva razlago predmeta splošne zastavne pravice, drugi pa obseg upnikovega zahtevka
za povrnitev stroškov, ki so mu nastali z zastavljeno stvarjo.
3.2. Interpretacija splošne zastavne pravice
Po klasičnem pravu je bilo mogoče zastaviti vse, kar je bilo lahko predmet prodajne
pogodbe.93 Stranki sta se smeli dogovoriti tudi za zastavitev vsega sedanjega in prihod-
njega premoženja, kar opisuje kot splošna zastavna pravica (generalis hypotheca).94 Ta je
okrepila dolžnikovo kreditno sposobnost, vendar je utegnila imeti zanj tudi težke po-
sledice. Po strogi razlagi bi smel upnik poseči tudi na zastaviteljeve osebne predmete
oziroma predmete posebne priljubljenosti.95 Ulpijan je omenjal domnevo, da se dogovor
o splošni zastavni pravici ni raztezal na pohištvo, obleke, stvari, ki so imele za zastavitelja
posebno čustveno vrednost – denimo na hišne sužnje, nesvobodne vajence in konkubine
jurist omenja, da je zastavni upnik zavezan s »tožbami« iz zastavne pogodbe (pigneraticiis actionibus
teneri).
91 Če bi zastavni upnik uporabljal zastavljeno stvar, bi odgovarjal za tatvino rabe (furtum usus) – glej
Inst. 4, 1, 6.
92 Louis-Lucas, 1886, str. 31; in Zimmermann, 1992, str. 224.
93 Gai. D. 20, 1, 9, 1.
94 Ulp. D. 20, 1, 6 (Obligatione generali rerum, quas quis habuit habiturusve sit […]); Pap. D. 20, 1, 1
pr.; Paul. D. 20, 1, 29 pr.; Scaev. D. 20, 1, 34, 2; Iust. C. 8, 16, 9, 1: ius tamen generalis hypothecae
etiam ad futuras res producatur. O tem Van Hoof, 2017, str. 474–491.
95 Da bi se izognili uničujočim posledicam preširoke pogodbene avtonomije za posameznika in s tem
tudi za širšo skupnost, je denimo hebrejsko pravo zastavljanje osebnih predmetov v celoti prepove-
dalo. Glej 2 Mojz. 22, 25 s: »Če vzameš v zastavo plašč svojega bližnjega, mu ga vrni do sončnega
zahoda! 26 Kajti to je njegova edina odeja, ogrinjalo za njegovo kožo. V čem naj sicer spi? Če se
bo zgodilo, da bo vpil k meni, ga bom uslišal, ker sem milostljiv.«; 5 Mojz 24, 12–13: »12 Če je to
ubožec, ne hôdi spat, ko imaš njegovo zastavo pri sebi! 13 Vsekakor mu vrni zastavo ob sončnem
zahodu, da leže spat s svojim plaščem in te blagoslovi; zate pa bo to pravičnost pred Gospodom,
tvojim Bogom.«; in 5 Mojz 24, 17. O tem Skralovnik, 2017, str. 31 s; Kübel, 1870, str. 59 s; in
Kurrein, 1890, 27 ss.
273
Vid Žepič – Interesno ravnotežje med zastaviteljem in zastavnim upnikom v rimskem pravu
ter njene otroke.96 Za navedene stvari se je namreč domnevalo, da jih lastnik ne bi bil
zastavil niti posamično.97
3.3. Povračilo stroškov zastavnega upnika
Odličen primer težnje po uravnoteženju pravic in obveznosti strank zastavne pogodbe
obravnava Ulpijan pri presoji obsega zahtevka zastavnega upnika za povrnitev stroškov:
D. 13, 7, 25 Ulp. 31 ad ed.: Si servos pigneratos artificiis instruxit creditor, si quidem
iam imbutos vel voluntate debitoris, erit actio contraria: si vero nihil horum intercessit,
si quidem artificiis necessariis, erit actio contraria, non tamen sic, ut cogatur servis
carere pro quantitate sumptuum debitor. sicut enim neglegere creditorem dolus et culpa
quam praestat non patitur, ita nec talem efficere rem pigneratam, ut gravis sit debitori
ad reciperandum: puta saltum grandem pignori datum ab homine, qui vix luere potest,
nedum excolere, tu acceptum pignori excoluisti sic, ut magni pretii faceres. alioquin non
est aequum aut quaerere me alios creditores aut cogi distrahere quod velim receptum
aut tibi paenuria coactum derelinquere. medie igitur haec a iudice erunt dispicienda,
ut neque delicatus debitor neque onerosus creditor audiatur.
Ulp. D. 13, 7, 25 (Ulpijan v 31. knjigi k ediktu): »Če je upnik zastavljene sužnje
izučil v obrti, mu bo na voljo nasprotna tožba (actio pigneraticia contraria) le, če so
že prej pridobili nekaj znanja o teh zadevah ali pa če so bili izučeni po dolžnikovi
volji. Če pa ni bilo tako in so bila znanja nujno potrebna, je na voljo nasprotna
tožba, toda ne v taki višini, da bi se bil dolžnik prisiljen odpovedati sužnjem zaradi
visokih stroškov, kajti, kakor ni dopustno, da bi upnik naklepno ali malomarno za-
nemaril zastavljeno stvar, tako mu tudi ni dopuščeno, da bi zastavljeno stvar spre-
menil tako, da bi jo bilo dolžniku težko pridobiti nazaj. Podobno namreč velja, če
bi veliko zemljišče zastavil nekdo, ki ga le stežka odkupi ali ga sploh ne more obde-
lovati, ti pa si ga, potem ko si ga sprejel v zastavo, tako obdelal, da je postalo precej
dražje. Sicer pa ni primerno, da sem prisiljen iskati druge upnike ali da prodam to,
kar želim dobiti nazaj, ali da sem ti [zastavljeno stvar] zaradi pomanjkanja prisiljen
prepustiti. Sodnik bo moral torej najti srednjo pot, in sicer tako, da ne bodo slišani
niti ugovori občutljivega dolžnika niti zahteve obremenjujočega upnika.«
Zastavni upnik je sužnje, ki jih je dobil v ročno zastavo, izučil v obrti, po izpolnitvi
zavarovane terjatve pa njihovo prepustitev pogojeval s plačilom izobraževalnih stroškov.
Temu analogen je primer zastavitve zemljišča, ki ga je zastavni upnik obdelal tako, da
se je njegova vrednost znatno povišala, nato pa je skušal zastavni upnik stroške obdelave
96 D. 20, 1, 6 in 8.
97 Splošna zastavna pravica lastniku ni jemala pravice osvoboditi sužnja, če ta ni bil hkrati zastavljen
tudi posamično. Pravilo bi lahko pripisali načelu dobrohotne razlage v prid prostosti (favor liberta-
tis). Gai. D. 40, 9, 29 pr., Sev. Ant. C. 7, 8, 3. Glej podobno pravilo pri tihi zastavi zakupnikovega
inventarja (Ulp. D. 20, 2, 6).
274
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
prevaliti na zastavitelja. Ulpijan je menil, da je smel zastavni upnik upravičeno priča-
kovati le povrnitev nujnih in koristnih stroškov, ki jih je imel z zastavljeno stvarjo.98 Po
njegovem mnenju ni primerno (non est aequum), da bi upnikovi zahtevki, ki so izhajali
iz stranske obveznosti povračila stroškov, silili zastavitelja v jemanje premostitvenega kre-
dita ali k prodaji dela premoženja. Iz Ulpijanove argumentacije izhaja zahteva po iskanju
kompromisa med »občutljivim« dolžnikom in »obremenjujočim« upnikom. Ideal pravne
rešitve je v iskanju srednje poti.99
4. Favor debitoris v postklasičnem pravu?
4.1. Omejitve predmeta zastavne pravice
Ročna zastava je v razmerah prevladujoče agrarne družbe pomenila za zastavitelja
posebno obremenitev, ko so bila zastavljena kmetijske proizvodne naprave. Njihova
neposredna posest je zastavitelju omogočala, da z delom pridobi sredstva za odplačilo
dolga. Najverjetneje so že v klasičnem obdobju šteli ročno zastavo pluga kot bistvenega
pripomočka agrarne dejavnosti za nemoralno.100 Šele cesar Konstantin je izterjevalcem
davkov pod grožnjo smrtne kazni prepovedal rubežno zastavno pravico (pignorum capio)
kmetijskih sužnjev, vprežnega goveda in plugov.101
C. Th. 2, 30, 1 Const. A. ad universos provinciales: Intercessores a rectoribus pro-
vinciarum dati ad exigenda debita ea, quae civiliter poscuntur, servos aratores aut
boves aratorios pignoris causa de possessionibus abstrahunt, ex quo tributorum illatio
retardatur. Si quis igitur intercessor aut creditor vel praefectus pacis vel decurio in hac
re fuerit detectus, a rectoribus provinciarum capitali sententiae subiugetur.
98 Bartolus, spremno besedilo k D. 13, 7, 25 (Accursius, 1627, str. 1408).
99 Ulpijanova argumentacija je podobna Celzovi v odlomku D. 6, 1, 38, kjer poudarja, da pravica do-
brovernega posestnika do povrnitve stroškov gradnje na tujem zemljišču ne sme biti tako daljnose-
žna, da bi bil revni lastnik, ki dobrovernega posestnika toži s tožbo rei vindicatio, že zaradi povračila
stroškov prisiljen prodati svoje siceršnje premoženje ali da bi se moral odreči domu in družinskemu
grobu. Celz zato predlaga, da naj se dobroverni posestnik, če je lastnik »revež« (pauper), zadovolji
s pravico do odvzema (ius tollendi) tistih dodatkov, ki jih je bilo mogoče odstraniti brez škode za
lastnika. O etični konotaciji Celzovega argumenta glej Kambič, 2010, str. 138 s, zlasti op. 41.
100 To bi lahko izhajalo iz Quint. Inst. Orat. 7, 8, 4: An, quod in toto, idem in parte. aratrum accipere
pignori non licet, vomerem accepit. (»Ali je tisto, kar je (prepovedano) v celoti, prepovedano tudi v
delu? (Na primer): Ne sme se jemati pluga v zastavo. Sprejel je plužnik.«) Kvintilijan je v razpravi
o silogističnem sklepanju omenil prepoved zastavitve pluga, toda ni pojasnil, ali je imel v mislih
prepoved rimskega ali tujega izvora.
101 Primerjaj s Const. C. 8, 16, 7 pr., kjer je smrtna kazen za kršitelje konstitucije nadomeščena s
kaznijo po sodnikovi diskreciji. Prepoved se je poslej raztezala tudi na vsa kmetijska orodja oziroma
pritikline (instrumenta aratoria).
275
Vid Žepič – Interesno ravnotežje med zastaviteljem in zastavnim upnikom v rimskem pravu
Const. C. Th. 2, 30, 1 (Cesar Konstantin vsem provincialom): Cesar Konstantin
Avgust vsem provincialom: »Izterjevalci, ki jih imenujejo upravitelji provinc za
izterjavo dolgov, ki se zahtevajo v civilnih postopkih, jemljejo z zemljiških posesti
sužnje – orače in vole kot zastavo, kar vodi v zavlačevanje plačila davkov. (1) Če bi
torej pri tej praksi odkrili kakšnega izterjevalca ali upnika ali mirovnega prefekta
ali dekuriona, ga bo upravitelj pokrajine kaznoval s smrtno kaznijo.«
Weiß je Konstantinovo prepoved opisal kot člen v verigi ukrepov cesarske zakonoda-
je, ki si je prizadevala varovati socialno šibkejše družbene sloje.102 Toda, kot je razvidno iz
same utemeljitve konstitucije, je bil ukrep motiviran s fiskalno politiko.
Po stališču starejše teorije, naj bi bila prepoved, izražena v Konstantinovi konstituciji,
zamejena le na davčno izvršbo. Ker pa so v besedilu konstitucije poleg davčnih izvršiteljev
omenjeni tudi upniki (creditores), tako stališče ni povsem prepričljivo.103 Najkasneje po
Honorijevi konstituciji iz leta 414 prepoved ni bila več omejena na zastavno pravico po
oblastni odredbi, temveč tudi na pogodbeno in zakonito zastavno pravico:104
C. 8, 16, 8 Honor. Theodos. AA. Probo com. sacr. larg.: Pignorum gratia aliquid
quod ad culturam agri pertinet auferri non convenit.
Honor. Theodos. C. 8, 16, 8 (Cesarja Honorij in Teodozij, avgusta, Probu, pred-
stojniku cesarske darilne blagajne): »Ni prav, da se zaradi zastavitve odnese kaj, kar
se nanaša na obdelavo polja.«
O tem, da se je Konstantinova prepoved ustalila kot posebna socialna omejitev po-
godbene avtonomije, priča določilo med 4. in 5. stoletjem nastale Sirsko-rimske pravne
knjige (SR), ki je v § 100 prepovedala zastavitev goveda.105 Pri omejevanju predmeta zas-
tavne pravice so bila cesarju lahko v navdih tudi določila helenistične,106 hebrejske ali sta-
robabilonske zakonodaje.107 Gortinska zakonodaja je prepovedovala zastavljanje plugov,
jarmov, statev, volne, mlinskih kamnov in postelj.108 Pogodba, katere rezultat bi bilo go-
102 Weiß, 1909, str. 57 s.
103 Dupont, 1963, str. 27.
104 Honor. Th. C. 8, 16, 8 pr: Pignorum gratia aliquid quod ad culturam agri pertinet auferri non
convenit. (»Ni prav, da se zaradi zastavitve odnese kaj, kar se nanaša na obdelavo polja.«) O tem
Krumpholz, 1992, str. 76 s; Stühff, 1966, str. 104.
105 Selb in Kaufhold, 2002b.
106 Hitzig, 1895, str. 20 s.
107 § 241 Hamurabijevega zakonika: »Če je človek zarubil govedo, bo plačal tretjino mine srebra.«
(Slovenski prevod po Korošec, 1954, str. 84); 5 Mojz 24, 6: »Ne jemlji v zastavo ročnega mlina ali
njegovega zgornjega kamna; kajti življenje bi vzel v zastavo.«
108 Dareste, Haussoullier in Reinach, 1898, str. 328, col. II.
276
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
spodarsko in socialno uničenje dolžnika, bi bila protipravna, saj si državljanov brez orožja
in osnovnih premoženjskih dobrin ni smela privoščiti nobena grška polis.109 Zgodovinar
Diodor Siciljski iz prvega stoletja pred Kristusom je v luči omenjenega panhelenskega
pravila ob analizi nekega egipčanskega zakona opozoril na zanimiv paradoks:
Diodor, Bibliotheca historica, 1, 79: Μέμφονται δέ τινες οὐκ ἀλόγως τοῖς πλείστοις
τῶν παρὰ τοῖς Ἕλλησι νομοθετῶν, οἵτινες ὅπλα μὲν καὶ ἄροτρον καὶ ἄλλα τῶν
ἀναγκαιοτάτων ἐκώλυσαν ἐνέχυρα λαμβάνεσθαι πρὸς δάνειον, τοὺς δὲ τούτοις
χρησομένους συνεχώρησαν ἀγωγίμους εἶναι.
Diodor, Zgodovinska knjižnica 1, 79: »Nekateri pa se – in to utemeljeno – prito-
žujejo nad številnimi grškimi zakonodajalci, ki so pri jemanju posojila prepovedali
zastavljanje orožja, plugov in drugih potrebščin, po drugi strani pa so dovolili, da
so odvedeni tisti, ki bi te stvari uporabljali.«
Kot vidimo je Diodor obžaloval prakso v grškem svetu, ki mu zastavljanje svobodnih
oseb in dolžniško suženjstvo ni bilo tuje. Tudi v Rimu je bilo zastavljanje svobodnih
oseb prepovedano šele v klasični dobi.110 Toda razvpita praksa se je ponovno razširila v
obdobju gospodarskega razsula in draginje konec tretjega stoletja, kar je narekovalo odziv
cesarske pisarne:
C. 4, 43, 1 Diocl. Max. AA. et CC. Aureliae Papinianae: Liberos a parentibus neque
venditionis neque donationis titulo neque pignoris iure aut quolibet alio modo, nec sub
praetextu ignorantiae accipientis in alium transferri posse manifesti iuris est.
Diocl. Max. C. 4, 43, 1 (Cesarja Dioklecijan in Maksimijan, avgusta in cezarja,
Avreliji Papinijani): »Očitno pravo je, da starši ne morejo na drugega prenesti otrok
niti na temelju prodaje in darila niti po pravu zastave niti na kateremkoli drugem
temelju in tudi ne pod pretvezo, da pridobitelj ni vedel, da gre za svobodno osebo.«
Da se je zastavljanje svobodnih oseb in s tem tudi dolžniško suženjstvo ponekod oh-
ranilo do 6. stoletja, kaže vnovična prepoved v Justinijanovi Noveli 134:
Nov. Iust. 134, 7: Quia vero et huiusmodi iniquitatem in diversis locis nostrae reipu-
blicae cognovimus admitti, quia creditores filios debitorum praesumunt retinere aut in
pignus aut in servile ministerium aut conductionem, hoc modis omnibus prohibemus,
et iubemus, ut si quis huiusmodi aliquid deliquerit, non solum debito cadat, sed tan-
tam aliam quantitatem adiciat dandam ei, qui retentus est ab eo aut parentibus eius;
et post hoc etiam corporalibus poenis ipsum subdi a loci iudice, quia personam liberam
pro debito praesumpserit retinere aut locare aut pignorare.
109 Weiß, 1909, str. 27. Vpliv krščanstva na omenjeno konstitucijo sta zagovarjala Biondi, 1954, 225;
Vogt, 1945, str. 142.
110 Paul. D. 20, 3, 5: Creditor, qui sciens filium familias a parente pignori accepit, relegatur. (»Upnik, ki je
vede sprejel sina pod oblastjo v zastavo od očeta, naj bo izgnan.«). Primerjaj PS 5, 1, 1; Diocl. Max.
C. 8, 16, 6.
277
Vid Žepič – Interesno ravnotežje med zastaviteljem in zastavnim upnikom v rimskem pravu
Nov. Iust. 134, 7: »Ugotovili smo, da je v številnih krajih naše države razširjena
krivica, ko upniki zadržujejo otroke dolžnikov bodisi v zastavi ali da delajo kot
sužnji ali da jih dajejo v najem. To v celoti prepovedujemo. Odrejamo, da tisti, ki
bi kaj takega storil, ne izgubi le terjatve, temveč naj bo prisiljen plačati dvakratnik
dolgovane vrednosti tistemu, ki je bil zadržan, ali njegovim staršem; nato naj ga s
telesno kaznijo kaznuje krajevni sodnik, ker si je drznil pridržati svobodno osebo
zaradi dolga, jo dal v najem ali imel v zastavi.«
Na v cesarskih konstitucijah večkrat ponovljene prepovedi zastavljanja svobodnih
oseb bi lahko vplivali spisi milanskega škofa, (najverjetneje) jurista in cerkvenega očeta
Ambrozija.111 Večkrat se je odzval na izkoriščevalske in nepietetne posege upnikov na
dolžnikovo truplo, s čimer so upniki pritiskali na dolžnikove dediče, da čim prej popla-
čajo zapustnikove dolgove.112
4.2. Prirast zastavljene stvari
Po klasičnem pravu so se šteli kot tiho zastavljeni zgolj tisti plodovi zastavljene
stvari, ki so z ločitvijo od matične stvari prešli v zastaviteljevo lastnino.113 Po Pavlovih
Sentencah, najverjetneje pa tudi po Sirsko-rimski pravni knjigi,114 se je zastavna pravica
raztezala na otroke zastavljene sužnje in na živalske mladiče zgolj, če sta se stranki o tem
izrecno dogovorili:
PS 2, 5, 2: Fetus vel partus eius rei quae pignori data est pignoris iure non tenetur, nisi
hoc inter contrahentes convenerit.
PS 2, 5, 2: »Živalski mladič ali otrok (sužnje), ki je dana v zastavo, ni zavezan iz
zastave, če ni bilo to med strankama posebej dogovorjeno.«
IP PS 2, 5, 2: Si quis gregem equarum, vaccarum vel ovium accepta mutua pecunia
pignori creditori dederit, fetus earum rerum ad debitorem, non ad creditorem pertinet.
Ita est et si ancillam dederit et partum ediderit: ad debitorem pertinet, non ad credi-
torem.
111 Ambrosius, De Tobia, 8 (Migne, 1845, str. 769 s).
112 Surove upniške prakse v šestem stoletju je izdatno popisala Justinijanova 60. novela. Purpura, 2009;
Bonini, 1974, str. 127 ss; Schmitt, 1868, str. 169–172.
113 Če je imel denimo zastavitelj na zastavljenem zemljišču ustanovljen dedni zakup (emphyteusis),
plodovi tega zemljišča niso veljali za zastavljene, saj jih je s separacijo pridobil dedni zakupnik. Ulp.
40, 5, 26, 2; Pap. D. 20, 1, 1, 2; Paul. D. 20, 1, 29, 1; Alex. C. 8, 14, 3 pr. Enako je veljalo tudi za
otroke sužnje (Alex. C. 8, 24, 1). O tem Löffelmann, 1996, str. 150–171.
114 SR § 91, 5: »Če [zastavljena sužnja] dobi otroka, ta pripade njenemu lastniku, tj. tistemu, ko jo
je zastavil. Kajti človek ni enak polju. Po Božji dobroti plodovi zaradi človeka rastejo na polju.«
(Slovenski prevod po nemškem prevodu iz arabščine po Selb in Kaufhold, 2002a, str. 125. O tem
Kaser, 1975, str. 315, in Selb in Kaufhold, 2002b, str. 194 ss.
278
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
Interpretacija k PS 2, 5, 2: »Če je kdo dal čredo konj, krav ali ovc v zastavo zato,
da bi prejel posojilo, donosi teh stvari preidejo na dolžnika, ne na upnika. Tako
(velja) tudi, če je prepuščena v zastavo sužnja in je nato rodila otroka: ta pripade
dolžniku, ne upniku.«
Žal iz Pavlovih Sentenc ni razvidno, ali je mogoče novo gledanje posploševati na vse
donose zastavljene stvari ali pa je pravilo veljalo izključno za primer zastavitve sužnje in
živali.
Razhajanje med klasičnim in postklasičnim pojmovanjem v luči prirasti je Kaser pojas-
njeval s tem, da so klasični juristi plodove šteli za postransko premoženjsko vrednost, ki je
delila usodo matične stvari. V gospodarskem zatonu zgodnjega dominata naj bi se ustalilo
prepričanje, da imajo plodovi tako pomembno gospodarsko vrednost, da jih je bilo treba
ob zastavitvi matične stvari izrecno opredeliti kot zastavljene. Z obratom klasičnega stali-
šča naj bi bila razvidna enaka težnja postklasičnega prava po zaščiti zastavitelja.115
4.3. Prepoved komisornega dogovora
Z dodatnim dogovorom (pactum adiectum), imenovanim lex commissoria ali pactum
commissorium,116 je zastavni upnik pridobil lastninsko pravico na zastavljeni stvari, če ter-
jatev ob dospelosti ni bila izpolnjena.117 Komisorni dogovor je bil pravna podlaga izročit-
ve (iusta causa traditionis), na temelju katerega je prešla lastninska pravica na zastavnega
upnika.118 Zastavni upnik je smel poleg zastavljene stvari, čeprav je imela višjo vrednost
od zneska zavarovane terjatve, obdržati tudi morebitne delne izpolnitve. Komisorni do-
govor je za zastavitelja predstavljal nevarnost oderuštva. O obstoju komisornih dogovo-
rov ohranjeni viri molčijo, kar je mogoče pripisati njihovi nepriljubljenosti ali pa – kar
je verjetneje – interpolacijskim posegom Justinijanovih kompilatorjev, ki so skušali vire
vsebinsko uskladiti s Konstantinovo prepovedjo komisornega dogovora.119
115 Kaser, 1958, str. 192.
116 Lex commissoria pomeni dobesedno »dogovor o prepustitvi«. Glagol committo pomeni »predajam,
prenesem, prepuščam«. V sodobni slovenski literaturi se je uveljavil izraz »komisorni« ali »komiso-
rični dogovor«, tudi »komisorna klavzula« – glej na primer Tratnik, 2022, str. 50. Nemška literatura
uporablja izraz »Verfallsabrede«, kar bi lahko prevajali kot »dogovor o zapadlosti«. Ob tem je treba
poudariti, da je imel lex commissoria poseben pomen v okviru stranskih dogovorov pri rimski pro-
dajni pogodbi. Tako imenovani razdorni dogovor je bil dogovor med prodajalcem in kupcem, na
temelju katerega je smel prodajalec razdreti pogodbo, če kupnina ni bila pravočasno plačana (Paul.
D. 41, 4, 2, 3).
117 Braukmann, 2008, str. 118 s. Siber (1928, str. 120) je zagovarjal, da je bil dogovor lex commissoria le
podlaga za nastanek obligacijskopravnega zahtevka na prenos zastavljene stvari v lastnino zastavnega
upnika, ne pa podlaga samodejnega prehoda lastnine.
118 O pojmu iusta causa traditionis glej Žepič, 2021, str. 209 in pass.
119 Levy, 1956, str. 188 s.
279
Vid Žepič – Interesno ravnotežje med zastaviteljem in zastavnim upnikom v rimskem pravu
Ker so se pasti komisornega dogovora zavedali že klasični juristi, so si z interpretativ-
nimi posegi prizadevali preprečiti neupravičeno obogatitev zastavnega upnika, o čemer
priča Marcijanov odlomek:
D. 20, 1, 16, 9 Marcian. lib. sing. ad formulam hypothecariam: Potest ita fieri
pignoris datio hypothecaeve, ut, si intra certum tempus non sit soluta pecunia, iure
emptoris possideat rem iusto pretio tunc aestimandam: hoc enim casu videtur quodam-
modo condicionalis esse venditio. et ita divus Severus et Antoninus rescripserunt.
Marcian. D. 20, 1, 16, 9 (Marcijan v monografiji o hipotekarni tožbi): »Pri ročni
ali hipotečni zastavitvi je mogoč dogovor, da (upnik), če denar ni plačan do poteka
določenega roka, poseduje zastavljeno stvar s pravico kupca za primerno ceno, ki
mora biti tedaj ocenjena. V tem primeru se zdi, da gre za nekakšno pogojno pro-
dajo. In tako sta odpisala cesarja Septimij Sever in Karakala.«120
Jurist Elij Marcijan (Aelius Marcianus)121 opisuje dogovor med zastaviteljem in zas-
tavnim upnikom, na temelju katerega je smel zastavni upnik, če mu dolg ob dospelosti
ni bil plačan, posedovati zastavljeno stvar, kot da bi jo bil kupil.122 Kupnina je pri tem
izpolnjevala merilo določenosti oziroma določljivosti (pretium certum), če je ustrezala vso-
ti še ne plačane glavnice in pripadajočih pogodbenih obresti.123 Od Dioklecijana dalje je
morala kupnina ustrezati tudi merilu primernosti (pretium iustum), tj. biti v sorazmernem
odnosu s tržno vrednostjo stvari.124 V delu iusto pretio aestimandum velja Marcijanov od-
lomek za interpoliranega, saj se besedna zveza pretium iustum pred Dioklecijanom ni po-
javljala.125 Ali je vsota glavnice in pripadajočih obresti pomenila primerno kupnino, je v
postopku ocenjeval sodnik, zunaj postopka pa je najverjetneje zadoščala ocena tretjega.126
Juristova interpretacija zgoraj omenjenega dogovora127 kot odložno pogojene pro-
dajne pogodbe (condicionalis venditio)128 je ščitila zlasti zastaviteljeve interese, saj si je ta
120 Prevod po Kranjc, 2013, str. 106, primer 267.
121 Ustvarjal je v času cesarjev iz dinastije Sever. Kunkel, 2001, str. 258.
122 Primerjaj Tryph. D. 20, 5, 12 pr.: Rescriptum est ab imperatore libellos agente Papiniano creditorem
a debitore pignus emere posse, quia in dominio manet debitoris. (»Ko je bil Papinijan vodja cesarske
pisarne, je cesar odpisal, da sme zastavni upnik kupiti zastavljeno stvar, ker (dotlej) ostane v dolžni-
kovi lastnini.«)
123 Rabel, 1915, str. 496.
124 Diocl. Max. C. 4, 44, 2.
125 Arnese, 2018, str. 182 ss; Göttlicher, 2004, str. 112; Wacke, 1998, str. 188; in Kaser, 1975, str. 320.
126 Primerjaj Inst. 3, 23, 1.
127 Navedeni dogovor so v občem pravu imenovali pactum Marcianum. Arnese, 2018.
128 Primerjaj Vat. 9: Creditor a debitore pignus recte emit, sive in exordio contractus ita convenit sive pos-
tea; nec incerti pretii venditio videbitur, si convenerit, ut pecunia fenoris non soluta creditor iure empti
dominium retineat, cum sortis et usurarum quantitas ad diem solvendae pecuniae praestitutam certa sit.
(»Upnik pravilno kupi zastavljeno stvar od dolžnika, o čemer sta se dogovorila bodisi ob sklenitvi
pogodbe bodisi naknadno; in ne zdi se, da gre za prodajo po nedoločeni kupnini, če se dogovorita,
280
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
v vlogi prodajalca zagotovil, da od kupca (zastavnega upnika) s tožbo actio venditi terja
znesek, ki bi presegal primerno kupnino. Prav tako je moral sodnik pri presoji nedolo-
čenega tožbenega zahtevka iz prodajne pogodbe na temelju klavzule ex fide bona, ki jo je
vsebovala tožba iz kupne in prodajne pogodbe, upoštevati poračunanje delnih izpolnitev,
česar morda v okviru zgolj in factum koncipirane tožbe actio pigneraticia directa vsaj
prvotno ne bi bilo mogoče doseči.
Pojav pravih komisornih dogovorov, kjer bi se zastavitelj z zastavnim upnikom do-
govoril o brezpogojnem prehodu zastavljene stvari v lastnino brez poračunanja delnih
izpolnitev in vračila presežka od kupnine, naj bi bil znamenje gospodarske krize poznega
tretjega in četrtega stoletja, ko je zastavni upnik le stežka našel ustrezne kupce oziroma si
je zaradi razvrednotenega denarja na vsak način prizadeval na zastavljeni stvari pridobiti
lastnino.129 Komisorne dogovore je prepovedal cesar Konstantin, pri čemer ni mogoče
z gotovostjo reči, ali je bil njegov edikt izdan že 31. januarja 320130 ali šele 31. januarja
326:131
C. Th. 3, 2, 1 Const. A. ad populum: Quoniam inter alias captiones praecipue com-
missoriae legis crescit asperitas, placet infirmari eam et in posterum omnem eius me-
moriam aboleri. Si quis igitur tali contractu laborat, hac sanctione respiret, quae cum
praeteritis praesentia quoque depellit et futura prohibet. creditores enim, re amissa,
iubemus recipere, quod dederunt.
Const. C. Th. 3, 2, 1 Cesar Konstantin Avgust ljudstvu: »Ker med ostalimi pre-
varami raste zlasti ostrina komisornega dogovora, smo jo sklenili razveljaviti in v
prihodnje zatreti vsak spomin nanjo. Če kdo torej trpi zaradi take pogodbe, naj
si oddahne zaradi te odredbe, ki razveljavlja pretekle in sedanje ter prepoveduje
prihodnje dogovore te vrste. Ukazujemo pa, da naj upniki, potem ko so izgubili
stvar, dobijo nazaj tisto, kar so dali.«
Cesar Konstantin, »prenovitelj in prevratnik starodavnih zakonov«,132 obžaluje porast
komisornih dogovorov v tedanji pogodbeni praksi. Zaradi njihove imanentne nevarnosti
oderuštva jih obravnava kot sleparije (captiones). Edikt ne opiše, v čem je bila pravza-
prav vsebina komisornega dogovora oziroma kot del katere pogodbe je nastopal. Šele v
da v primeru neplačanega zneska posojila upnik kot kupec zadrži lastnino, kajti (kupnina) se določa
po glavnici in po obrestih, ki morajo biti plačane do določenega roka.«) O tem odlomku glej Sič,
2010, str. 155–179.
129 Harke, 2021, str. 88 ss; Sič, 2014, str. 98 in 103; in Wacke, 1998, str. 189. O razvrednotenju de-
narja v poznem dominatu glej Demandt, 2007, str. 283.
130 Levy, 1956, str. 190; in Gaudemet, 1992, str. 120.
131 Krüger, 1895, str. 348; in Frier, 2016, str. 2129.
132 Tako ga je opisal cesar Julijan. Amm. Rerum gestarum, 21, 10, 8: […] novator turbatorque prisca-
rum legum.
281
Vid Žepič – Interesno ravnotežje med zastaviteljem in zastavnim upnikom v rimskem pravu
nekoliko spremenjenem besedilu konstitucije v Justinijanovem kodeksu je natančneje
določeno, da gre za komisorni dogovor pri zastavni pogodbi.133 Pogodbe, ki so vsebo-
vale komisorno klavzulo, razglaša za nične z retroaktivnim učinkom. S tem je v korist
šibkejših zastaviteljev omejil pogodbeno svobodo.134 Učinek Konstantinovega edikta, ki
ne skopari z retorično obarvanostjo,135 je sicer ostal presenetljivo skromen. Dolžnik si
je smel »oddahniti«, saj je cesar izničil pravno podlago za prehod lastnine na zastavnega
upnika. Pri tem ostaja nejasno, ali je smel zastavitelj stvar vindicirati ali kondicirati.136
Kaže tudi, da je zastavni upnik ohranil terjatev in zastavno pravico. Zastavljeno stvar je
smel zastavni upnik še vedno prodati ali, če v doglednem času ni našel primernih kupcev,
na njej pridobiti lastnino z odobritvijo cesarske pisarne (impetratio dominii).137
V starejši literaturi se navaja, da je bil Konstantinov ukrep eden prvih vplivov kr-
ščanske etike na rimsko pravo.138 To nekateri utemeljujejo z dejstvom, da je leta 325
pod Konstantinovim predsedstvom potekal prvi vesoljni cerkveni zbor v Niceji, kjer so
obsodili obrestovanje in oderuške prakse.139 Če je bil Konstantinov edikt objavljen leta
326, bi vsebinsko povsem ustrezal koncilskemu nauku.
Ne glede na to, ali lahko Konstantinov edikt pripisujemo krščanskemu vplivu, je
splošno sprejeto, da gre za enega najstarejših zakonodajnih ukrepov, namenjenih izboljša-
nju položaja dolžnika.140 Posledica dolžnikove zamude ni smela biti upnikova obogatitev,
temveč zgolj povračilo dejansko nastale škode. Kot je ugotavljal Seidl, se je s tem zasle-
dovala misel, da mora zastavna pravica služiti zavarovanju, ki za upnika ne sme pomeniti
lukrativnega posla.141
133 C. 8, 34, 3 pr. Const. A. ad populum. Quoniam inter alias captiones praecipue commissoriae pigno-
rum legis crescit asperitas, […]
134 Gaudemet, 1992, str. 121.
135 Enako, kot se je strogost prava umikala humanosti, se je jezik poznoantičnega zakonodajalca vse
bolj približeval govorniškim panegirikom (Gaudemet, 1992, str. 121).
136 Naknadno prenehanje pravne podlage, na temelju katere bi smel pridobitelj pridobljeno obdržati, po
rimskem pravu ni pomenilo samodejne vrnitve lastninske pravice na prvotnega lastnika. To pomeni,
da bi neupravičen premoženjski premik sanirala obogatitvena tožba. O tem Žepič, 2021, str. 220.
137 Kaser, 1975, str. 320; Levy, 1956, str. 192; Brasloff, 1933, str. 131; in Dernburg, 1860, str. 275 ss.
138 Biondi, 1954, str. 256.
139 D. 47 c. 2. Glej tudi ponovitev prepovedi komisornega dogovora v X. 3, 21, 7. O tem Endemann,
1883, str. 341 ss; in Brinkmann, 1892, str. 29 s. V obdobju recepcije se prepoved komisornega do-
govora umešča v okvir protioderuške zakonodaje. Glej Reichspolizeiordnung (1577), ki prepoved
omenja v § 5 dvajsetega poglavja z naslovom »Von Juden und ihrem Wucher«.
140 Tako tudi Wacke, 1998, str. 179; in Krumpholz, 1992, st. 73 s. Glej tudi Sukačić, 2021, pass.; in
Zamora Manzano, 2007, str. 549.
141 Seidl, 1973, str. 206. Glej tudi Pfaff, 1897, str. 71; Krek, 1921, str. 140; in Puffendorf, 1711, str. 168.
282
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
Tudi v moderni stvarnopravni zakonodaji ostaja prepoved komisornega dogovora ena
ključnih kogentnih določb na področju stvarnopravnih zavarovanj.142 Po Stvarnopravnem
zakoniku sta prepovedana tako komisorni dogovor kot tudi že omenjeni »marcijanski do-
govor« (pactum Marcianum), tj. dogovor o pogojno odloženi prodaji zastavnemu upniku
za določljivo ceno pred dospelostjo zavarovane terjatve, če sta sklenjena pred dospelostjo
terjatve. Prvi odstavek 132. člena SPZ:
»Pogodbeni določili, da zastavljena stvar preide v last zastavnega upnika, če njegova
terjatev ob zapadlosti ne bo plačana in o prodaji zastavljene stvari po vnaprej dolo-
čeni ceni, sta nični, razen če ta zakon določa drugače.«
Po dospelosti zavarovane terjatve pa sme dolžnik prosto izbirati med negotovo potjo
prodaje zastavljene stvari na javni dražbi in sklenitvijo komisornega dogovora, ki zdaj že
nastopa v vlogi nadomestne izpolnitve (datio in solutum).143
4.4. Omejitve upnikovega prostega preudarka pri unovčenju zastavne pravice
Upnik si je v zavarovanje iste terjatve lahko izgovoril tako stvarno kot tudi osebno
zavarovanje terjatve. Katero obliko zavarovanja je v primeru neizpolnitve obveznosti uve-
ljavljal prednostno, je bilo prepuščeno upnikovi presoji.144 Pri tem ni bilo pomembno, ali
je bila hipotečno zastavljena stvar v posesti zastavitelja ali tretjega.145
Že Dioklecijan je določil, da mora upnik, če je osebni dolžnik prisoten, najprej terjati
njega, šele nato pa po potrebi unovčiti zastavno pravico.146
Pomembno novost je po zgledu orientalske prakse uvedel cesar Justinijan v 4. noveli,
s katero je uredil pravno dobroto vrstnega reda pri poroštvu (beneficium excussionis vel
ordinis), vendar se je dotaknil tudi ureditve zastavne pravice. Šele ko upniku ni uspelo
izterjati glavnega dolžnika in nato poroka, je smel s hipotekarno tožbo (actio hypothecaria
142 Glej tudi § 1229 BGB in § 1371 ODZ.
143 Člen 283 Obligacijskega zakonika (OZ, Uradni list RS, št. 83/01, 32/04 – OROZ195, 28/06 –
odl. US, 40/07, 97/07 – UPB1, 64/16 – odl. US in 20/18 – OROZ631). Glej na primer izrek
sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 412/2006 z dne 27. novembra 2008: »Prepoved
t. i. komisornega dogovora (lex commissoria) je omejena le na fazo stipulacije (ustanovitve) in na čas
trajanja zastavne pravice, na solucijsko fazo, to je na čas po zapadlosti zavarovane terjatve, pa se ne
razteza več. Komisorni dogovor v tej fazi tako ne predstavlja nič drugega kot sporazum upnika in
dolžnika o nadomestni izpolnitvi obveznosti.«
144 Diocl. Max. C. 8, 13, 24: Persecutione pignoris omissa debitores actione personali convenire creditor
urgueri non potest. (»Upnika ni mogoče prisiliti, da opusti zasledovanje tožbe iz zastavne pravice ter
da namesto tega toži z osebno tožbo.«) Glej tudi Diocl. Max. 8, 13, 14 pr. Drugače je veljalo po
grških pravih, kjer je imel upnik dolžnost, da skuša še pred uveljavljanjem poroštva izčrpati zastavno
pravico. Tako je določala tudi SR § 92. O tem Weiß, 1909, str. 19 in 49; ter Selb in Kaufhold,
2002b, 196 s.
145 Diocl. Max. C. 4, 10, 14 in C. 8, 13, 14.
146 Diocl. Max. 8, 13, 10. O tem Harke, 2019, str. 111 s.
283
Vid Žepič – Interesno ravnotežje med zastaviteljem in zastavnim upnikom v rimskem pravu
in rem) zasledovati dolžnikove stvari, ki so bile v posesti tretjega ali stvari tretjega, ki so
bile zastavljene v zavarovanje terjatve. Če bi zastavni upnik najprej terjal zastavitelja ali
tretjega, ne pa poroka, sta ga smela ta dva zavrniti in preusmeriti na poroka (tako ime-
novana dobrota osebne odklonitve – beneficium excussionis personalis).147 Vrstnega reda ni
bilo treba upoštevati, če je imel porok prebivališče v drugem sodnem okraju kot upnik.148
Nadaljnja oblika omejitve upnikove diskrecije pri unovčenju je zadevala primer, ko
sta bili v zavarovanje terjatve v korist istega upnika ustanovljeni tako posamična kot
tudi splošna zastavna pravica. V tem primeru se je po konstituciji Septimija Severa in
Karakale štelo, da je moral zastavni upnik najprej poseči po posamič zastavljeni stvari, če
je že ta pokrila zavarovano terjatev, šele nato pa unovčiti zastavno pravico na stvareh, ki
so bile predmet splošne zastavne pravice. To zastaviteljevo upravičenje so v občem pravu
imenovali dobrota odklonitve stvari – beneficium excussionis realis.149 Zastavitelj se je re-
dno zanesel, da je upnik kot primaren predmet zavarovanja štel posamič zastavljeno stvar.
Šele če ta ne bi zadoščala za poplačilo, bi smel upnik poseči na zastaviteljevo siceršnje
premoženje in imeti pri tem prednost pred preostalimi nezavarovanimi upniki.150 Cesarja
sta želela, kot slikovito pravi konstitucija, »umeriti pravosodno oblast«, torej najti pravo
razmerje interesov pogodbenih strank.151
4.5. Omejevanje samopomoči pri posegu po zastavljeni stvari
Skladno s splošno težnjo po zamejevanju samopomoči v postklasični dobi se je zožila
tudi pravica zastavnega upnika po zunajsodnem posegu na zastavljeno stvar. Še v klasični
dobi se upnikov zunajsodni odvzem hipotečno zastavljene stvari zastavitelju ni štel za
tatvino, kar lahko štejemo za izjemo od dekreta Marka Avrelija (decretum divi Marci) o
prepovedi upniške samopomoči:152
D. 47, 2, 56 Ulp. 3 disp.: Cum creditor rem sibi pigneratam aufert, non videtur con-
trectare, sed pignori suo incumbere.
147 Dernburg, 1864 b, str. 376 ss.
148 Nov. Iust. 4, 2.
149 Dernburg, 1864 b, str. 370 ss.
150 Dernburg, 1864 b, str. 372 s, opisuje institut kot »posebno, s pravičnostjo utemeljeno pravno dob-
roto.«
151 Sev. Ant. C. 8, 13, 2: Quamvis constet specialiter quaedam et universa bona generaliter adversarium
tuum pignori accepisse et aequale ius in omnibus habere, iurisdictio tamen temperanda est. (»Čeprav na
splošno velja, da ima tvoj nasprotnik enako pravico tako do posamič kot tudi splošno zastavljenega
premoženja, je treba kljub temu umeriti pravosodno oblast.«)
152 Call. D. 4, 2, 13. Dopustnost samopomoči pri zastavni pravici je zanimivo s primerjalnopravnega
vidika. Hebrejsko pravo je denimo ostro obsodilo samopomoč zastavnega upnika, morda tudi zato,
da bi revnega dolžnika zaščitila pred socialno sramoto (Brin, 1994, str. 83): 5 Mojz 24, 10–13: »10
Če daš svojemu bližnjemu kar koli na pósodo, ne hôdi v njegovo hišo, da bi od njega vzel zastavo!
11 Zunaj postoj in ta, ki mu posojaš, naj zastavo prinese k tebi ven.«
284
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
Ulp. D. 47, 2, 56 (Ulpijan v 3. knjigi spisa Disputationes): »Če upnik odnese
stvar, ki mu je bila zastavljena, se ne zdi, da si skuša te stvari prilastiti, marveč da
uveljavlja svojo zastavno pravico.«
Ulpijanov odlomek naj bi se nanašal zgolj na primere, ko je zastavni upnik zastavite-
lju prepustil ročno zastavljeno stvar nazaj v prekarij. S tem so skušali preseči gospodar-
ske pomanjkljivosti ročne zastave, zastavnemu upniku pa hkrati zagotoviti brezpogojno
varstvo zoper prekarista.153 Prekarist zaradi svoje relativne vicioznosti proti precario dansu
ni imel nobenih posestnih interdiktov, precario dans pa je v prekarij prepuščeno stvar
smel kadarkoli zahtevati nazaj.154
Interpretacija odlomka je zaradi apodiktičnega tona zaposlovala predvsem glosatorje.
Dejanski stan tatvine naj po njihovem mnenju ne bi bil izpolnjen zato, ker zastavni up-
nik, ki je s samopomočjo posegel po zastavljeni stvari, ni deloval z namenom pridobitve
premoženjske koristi, temveč z namenom zavarovanja kredita.155
Po določilih postklasičmnih Pavlovih Sentenc, Sirsko-rimske pravne knjige156 in
Justinijanovega kodeksa157 je smel zastavni upnik zasledovati zastavljeno stvar izključno
po sodni poti, ne glede na to, ali je bila pri zastavitelju ali pri tretjem.158 V nasprotnem
primeru bi odgovarjal za kaznivo dejanje nasilništva (crimen violentiae):
PS 2, 14, 5: Si quis pignora debitoris citra auctoritatem iudicantis abduxerit, violen-
tiae crimen admittit.
PS 2, 14, 5: »Če kdo dolžnikove zastavljene stvari odvzame brez avtoritete tistega,
ki sodi, zagreši kaznivo dejanje nasilništva.«
Kljub oblastnemu neodobravanju samopomoči pa sta se smela zastavni upnik in
zastavitelj v zastavni pogodbi dogovoriti, da sme zastavni upnik zunajsodno pridobiti
posest na zastavljeni stvari. Zastavitelj naj bi s posebno pogodbeno klavzulo »izvršba
naj se izvede kot na podlagi sodbe«159 privolil v neposredno izvršljivo listino, kar mu je
prihranilo zamudni postopek s hipotekarno tožbo. Opisano pogodbeno določilo, ki ga je
po helenističnih zgledih160 predvidela konstitucija cesarjev Septimija Severa in Karakale
153 Po splošnem pravilu prekarij na lastni stvari ni bil mogoč (Ulp. D. 43, 26, 4, 3). Izjema je veljala
za zastavitelja (Ulp. D. 43, 26, 6, 4). Ulpijan je tako prakso označil za vsakodnevno (cottidie enim
precario rogantur creditores ab his, qui pignori dederunt […]).
154 O tem Fuenteseca, 2013, str. 91 ss; in Braukmann, 2008, str. 36–40.
155 Additio h glosi Contrectare: Praesumimus in dubio ea quae benigniora sunt, ut hic: creditores pignus
persequi non lucri sui causa, sed potius sui crediti conservandi causa.
156 SR § 89b. O tem Selb in Kaufhold, 2002, str. 190. Primerjaj tudi PS 5, 26, 4, ki v drugem delu
odlomka velja za predelanega. O tem Sič, 2008, str. 492 s.
157 Diocl. Max. C. 9, 12, 5.
158 Selb in Kaufhold, 2002, str. 190.
159 Pogodbeno določilo se je v papirih glasilo ἡ πρᾶξις ἔστω καθάπερ ἐκ δίκης. O tem Martin, 2013, str.
243 ss; kritično o tej klavzuli glej zlasti Martin, 2021, str. 89 ss.
160 Hitzig, 1895, str. 59 ss.
285
Vid Žepič – Interesno ravnotežje med zastaviteljem in zastavnim upnikom v rimskem pravu
iz leta 205, so v občem pravu imenovali »dogovor o vstopanju (v posest)« (pactum de
ingrediendo):161
C. 8, 13, 3 Sev. Ant. AA. Maximo: Creditores, qui non reddita sibi pecunia conven-
tionis legem ingressi possessionem exercent, vim quidem facere non videntur, attamen
auctoritate praesidis possessionem adipisci debent.
Sev. Ant. C. 8, 13, 3 (Cesarja Septimij Sever in Karakala, Avgusta, Maksimu): »Ne
šteje se, da uporabljajo silo upniki, ki v primeru neplačila denarja vstopijo v posest
(zastavljene stvari) v skladu z dogovorom (z dolžniki). Kljub temu pa morajo pred
tem pridobiti dovoljenje provincialnega upravitelja.«
Zaradi nejasnega zadnjega stavka konstitucije, iz katerega ni mogoče razbrati, v kate-
rem primeru je bil potreben poseg državnega organa, se je razplamtel spor med glosatorji.
Bulgar, Martin in Rogerij so zastavnemu upniku dovolili zunajsodni poseg na podlagi
dogovora o vstopu v posest v vseh primerih. Glosator Hugo, čigar mnenje je v občeprav-
ni literaturi naposled prevladalo, pa je menil, da je sodni poseg nujen takoj, ko se je
zastavitelj zastavnemu upniku z orožjem preprečil poseg po zastavljeni stvari.162
4.6. Zastarljivost hipotekarne tožbe
Že cesar Gordijan I. je določil, da se ugovora dolgotrajne posesti (longi temporis pra-
escriptio) zoper hipotekarno tožbo ne more poslužiti osebni, temveč le stvarni dolžnik.163
Ugovor dolgotrajne posesti je varoval le dobroverne posestnike.164 To je bil lahko le tretji,
ne pa osebni dolžnik in njegovi vesoljni nasledniki, za katere se je štelo, da bi se morali
zavedati obstoja hipotečno zavarovanega dolga.165 Tudi po Teodozijevem zakonu o zasta-
ranju iz leta 424 je bila hipotekarna tožba, če je bila zastavljena stvar v rokah dolžnika
ali njegovih dedičev, nezastarljiva, proti tretjim pa je zastarala v tridesetih letih od dos-
pelosti zavarovane terjatve.166 Razlog za nezastarljivost hipotekarne tožbe, ki je posebej
obremenila zastavitelja in njegove pravne naslednike, v konstituciji sicer ni omenjen.
Verjetno pa je do izraza prišla zakonodajalčeva namera, da naj zastavna pravica po načelu
akcesornosti ugasne z izpolnitvijo terjatve in ne na temelju zastaranja hipotekarne tožbe.
Cesar Justin je leta 525 določil, da hipotekarna tožba tudi zoper osebnega dolžnika
zastara v štiridesetih letih oziroma v tridesetih letih po dolžnikovi smrti. Novost je ute-
161 Dernburg, 1864 b, str. 328. O pacta de ingrediendo v papirih glej Taubenschlag, 1959b, str. 141 in
271, op. 457; in Mitteis, 1891, str. 431.
162 Haenel, 1834, str. 196 s. O tem Dernburg, 1864b, str. 328–332; in Wach, 1868, str. 57 ss.
163 Gord. C. 7, 36, 1. O tem Piekenbrock, 2006, str. 61.
164 Unterholzner, 1858, str. 268.
165 Ulp. D. 44, 3, 5, 1.
166 C. Th. 4, 14, 1 pr.
286
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
meljil z željo po preseganju »nesmrtnega strahu«, ki bi utegnil pestiti posestnike, če bi še
naprej vztrajali pri njeni nezastarljivosti:
C. 7, 39, 7 pr. Iustinus A. Archelao PP.: [N]ostrae provisionis esse perspeximus hoc
quoque emendare, ne possessores eiusmodi prope immortali timore teneantur. […]
Iustinus C. 7, 39, 7 pr. (Cesar Justin Avgust Arhelaju, pretorijanskemu prefektu):
»[M]enimo, da pritiče naši uvidevnosti, da se izboljša to, da tovrstni posestniki ne
bi ostali zavezani z malodane nesmrtnim strahom.« […]
V občem pravu se je sprožila razprava, kako je sploh mogoče, da je zavarovana terjatev
zastarala po splošnem pravilu v tridesetih letih, hipotekarna tožba pa je ostala civilno
iztožljiva še nadaljnjih deset let.167 Menim, da se v tej nekoliko nedosledni zakonodajni
rešitvi kaže zakonodajalčeva želja po doseganju kompromisa med prvotno nezastarlji-
vostjo hipotekarne tožbe in splošnim tridesetletnim zastaralnim rokom.
4.7. Tres denuntiationes
Zastavitelj je imel zaradi že opisanega zahtevka na presežek kupnine interes po nadzo-
ru zastavnega upnika, ko se je ta odločil po zapadlosti prodati zastavljeno stvar. Če je želel
upnik zastavljeno stvar pošteno prodati, je moral namero prodaje naznaniti zastavitelju
v navzočnosti prič:
C. 8, 27, 4 Alex. A. Crescenti: Creditor hypothecas sive pignus cum proscribit, notum
debitori facere, si bona fide rem gerit, et quando licet testato dicere debet.
Alex. C. 8, 27, 4 (Cesar Aleksander Sever Krescentu): »Ko upnik prodaja na dražbi
hipotečno ali ročno zastavljeno stvar, mora ob navzočnosti prič povedati dolžniku,
če ravna vestno in pošteno (si bona fide rem gerit), ali in kdaj (bo prodajal).« Dano
na junijske kalende, v času, ko sta bila konzula Fusk in Dekster, leta 225>
Če je bil zastavitelj prepričan, da bo lahko kmalu po dospelosti odplačal dolg in si je
želel zagotoviti, da upnik ne bo prodal njemu posebej ljube stvari, je z upnikom sklenil
dogovor o neprodaji (pactum de non distrahendo pignore):
D. 13, 7, 4 Ulp. 41 ad Sab.: Si convenit de distrahendo pignore sive ab initio sive
postea, non tantum venditio valet, verum incipit emptor dominium rei habere. sed etsi
non convenerit de distrahendo pignore, hoc tamen iure utimur, ut liceat distrahere, si
modo non convenit, ne liceat. ubi vero convenit, ne distraheretur, creditor, si distraxerit,
furti obligatur, nisi ei ter fuerit denuntiatum ut solvat et cessaverit.
Ulp. D. 13, 7, 4 (Ulpijan v 41. knjigi k Sabinu): »Če je bilo bodisi spočetka bodisi
kasneje dogovorjeno, da se sme zastavljena stvar prodati, (potem) ne samo, da velja
167 Löhr, 1827, str. 82 ss.
287
Vid Žepič – Interesno ravnotežje med zastaviteljem in zastavnim upnikom v rimskem pravu
prodaja, temveč pridobi kupec (tudi) lastninsko pravico na stvari. Vendar pa velja,
tudi če ni bilo dogovora o prodaji zastavljene stvari, po pravu, ki ga uporabljamo,
da se sme (zastavljena stvar) prodati, kolikor ni bilo (izrecno) dogovorjeno, da (se)
ne sme (prodati). Kjer pa je bilo dogovorjeno, da se (stvari) ne sme prodati, bo
upnik, če je stvar prodal, odgovarjal za tatvino, kolikor ni (pred prodajo dolžnika)
trikrat opomnil, da naj plača, pa (ta tega) ni storil.«168
Zastavni upnik, ki je v nasprotju z dogovorom prodal zastavljeno stvar, ni obve-
ljal za tatu, če je prodajo trikrat zapored naznanil dolžniku (tres denuntiationes).169 Po
Dernburgovem mnenju bi moralo med naznanitvami po zgledu pravil, ki so veljala za
zamudno sodbo, preteči vsaj deset dni.170 Občepravni juristi so presojo ustreznosti časov-
nega razmika med posameznimi naznanitvami prepuščali sodnikovi diskrecijski presoji
(arbitrium iudicis).171
Po postklasičnem pravu je moral zastavni upnik zastavitelju v vseh primerih in ne
zgolj ob sklenitvi dogovora pactum de non vendendo kar trikrat zapored v ustreznih časov-
nih razmakih naznaniti nameravano prodajo:172
PS 2, 5, 1: Creditor si simpliciter sibi pignus depositum distrahere velit, ter ante denun-
tiare debitori suo debet, ut pignus luat, ne a se distrahatur.
PS 2, 5, 1: »Če želi (zastavni) upnik preprosto odsvojiti pri sebi položeno zastav-
ljeno stvar, mora trikrat obvestiti svojega dolžnika, naj stvar reši zastavne pravice,
da ne bi bila prodana.«
Pravilo, ki ga postavljajo Pavlove Sentence in ki je prešlo tudi v Sirsko-rimsko pravno
knjigo,173 je v upnikovo škodo zavleklo prodajni postopek. Šele Justinijan je stopil korak
nazaj in upniku prodajo olajšal tako, da je redno zadoščala enkratna, zgolj v primeru
dogovora o neprodaji pa trikratna naznanitev.
168 Prevod po Kranjc, 2013, str. 107, primer 272.
169 Da je besedica ter v Ulp. D. 13, 7, 4 interpolirana, so menili Kaser, 1975, str. 310, op. 5; Levy,
1956, str. 188; in Biondi, 1954, str. 256. Liebs (2018, str. 438) trdi, da je interpoliran celoten sta-
vek nisi ei ter fuerit denuntiatum ut solvat et cessaverit. Zdi se mu, da Ulpijanu, ki naj bi se »vsakič
znova postavil na stran socialno šibkejših« (navaja: D. 24, 3, 22, 8; D. 26, 10, 3, 15; D. 47, 10, 13,
7; D. 42, 4, 7, 4; D. 43, 20, 1, 43; D. 24, 1, 3, 1; D. 48, 19, 6 pr., D. 48, 5, 14, 5; D. 49, 4, 1 pr.),
ni mogoče pripisovati zavzemanja za to, da bi »očitno močnejša stran« (tj. upnik) z enostransko,
čeprav trikrat ponovljeno izjavo, odpravila izpogajano pogodbeno klavzulo o neprodaji.
170 Diocl. Max. C. 7, 43, 9.
171 Dernburg, 1864 b, str. 126.
172 Liebs (2018, str. 438) besedo simpliciter prevaja »brez posebnega dogovora« (tj. sine condicione), kar
bi pomenilo, da je potreben trikratni opomin tudi v primeru, ko pactum de non vendendo ni bil
sklenjen.
173 SR § 89a (primerjaj § 109) govori o treh παραγγελία. Glej Selb in Kaufhold (2002), str. 189.
288
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
4.8. Moratorij na prodajo, izprositev lastnine in pravica rešilnega kupa
Justinijan je v Institucijah napovedal dosledno prizadevanje, »da (zastavnih) upnikov
ne bi nič oviralo pri zasledovanju njihove pravice in da se ne bi zdelo, da na svojih stva-
reh dolžniki prehitro izgubljajo lastninsko pravico«.174 Skladno s tem je v konstituciji
C. 8, 33, 3 prenovil postopek prodaje zastavljene stvari, njenega morebitnega domika v
upnikovo last in pravico rešilnega kupa. Ključni novosti sta bili uvedba dvoletnega mo-
ratorija na prodajo zastavljene stvari in podaljšanje zastaviteljeve pravice rešilnega kupa z
enega na dve leti. V reformni konstituciji je cesar uvodoma poudaril svojo zavezanost k
izboljšavi starega prava:
C. 8, 33, 3 Iust. A. Demostheni PP.: Vetustissimam observationem, quae nullatenus
in ipsis rerum claruit documentis, penitus esse duximus amputandam, immo magis
clarioribus remediis corrigendam. igitur in pignoribus, quae iure dominii possidere
aliquis cupiebat, proscriptio publica et annus luitionis antiquus introducti sunt, pignus
autem publice proscriptum neque vidimus neque nisi tantummodo ex librorum recita-
tione audivimus.
Iust. C. 8, 33, 3 (Cesar Justinijan Avgust Demostenu, pretorijanskemu prefektu):
»Najstarodavnejše pravilo, ki v listinah ni bilo pojasnjeno, želimo v celoti odpraviti
ali ga, še raje, popraviti z nazornejšimi sredstvi. Če je torej kdo želel zastavljene stvari
posedovati kot lastnik, je bila uvedena javna dražba in staro rešilno leto. Toda teh
javnih dražb nismo niti videli niti o njih česarkoli slišali, razen ob prebiranju knjig.«
Strankama zastavne pogodbe je bil v celoti prepuščena možnost dogovora o načinu
unovčenja zastavne pravice. Če ni bilo dogovorjeno drugače, je smel upnik zastavljeno
stvar po novem prodati šele dve leti po dospelosti zavarovane terjatve. V tem roku je smel
dolžnik s plačilom in povrnitvijo morebitne škode, ki je nastala zastavitelju, stvar »rešiti«
pred pretečo prodajo. Iztek tega »zakonskega moratorija« se je pri terjatvah z določenim
rokom izpolnitve računal od trenutka izdaje sodbe, pri terjatvah brez določenega roka
izpolnitve pa od opomina dolžniku:
C. 8, 33, 3, 1: Sancimus itaque, si quis rem creditori suo pigneraverit, si quidem in
pactione cautum est, quemadmodum debet pignus distrahi, sive in tempore sive in aliis
conventionibus ea observari, pro quibus inter creditorem et debitorem conventum est.
sin autem nulla pactio intercesserit, licentia dabitur feneratori ex denuntiatione vel ex
sententia iudiciali post biennium, ex quo attestatio missa est vel sententia prolata est,
numerandum eam vendere.
C. 8, 33, 3, 1: »Zato določamo, da če kdo zastavi svojo stvar upniku in je bilo v
pogodbi določeno, kako naj se stvar proda, bodisi sočasno bodisi s poznejšimi do-
govori, je treba upoštevati to, kar je bilo dogovorjeno med upnikom in dolžnikom.
174 Inst. 2, 8, 1: […] sed ne creditores ius suum persequi impedirentur neque debitores temere suarum rerum
dominium amittere videantur, nostra constitutione consultum est […]. Prevod po Kranjc, 2012, str.
175 in 177.
289
Vid Žepič – Interesno ravnotežje med zastaviteljem in zastavnim upnikom v rimskem pravu
Če pa ni bilo nič dogovorjeno, je posojilodajalcu dovoljeno, da zastavljeno stvar
proda dve leti po naznanitvi dolžniku, ki je opravljena v navzočnosti prič, ali dve
leti po izdani sodni odločbi.«
Ker je bil zastavitelj seznanjen z nameravano prodajo, je smel nadzorovati morebitno
koluzijo med prodajalcem (zastavnim upnikom) in z njim povezanimi osebami, ki bi
jim utegnil zastavni upnik poceni prodati zastavljeno stvar. Pogodbo, ki je bila skle-
njena v njegovo škodo, je smel zastavitelj izpodbijati že po konstituciji Dioklecijana in
Maksimijana.175
Če upnik po preteku dveh let ni našel primernega kupca, je moral dolžnika, ki se
je nahajal v domicilu, po sodni poti pozvati k izpolnitvi obveznosti in se z dolžnikom
dogovoriti o novem roku izpolnitve ter ga opomniti, da bo v primeru izostalega plačila
izgubil lastnino na zastavljeni stvari. Če je dolžnik obveznost izpolnil, mu je moral upnik
vrniti zastavljeno stvar. Če dolžnika zaradi odsotnosti niso našli,176 je rok za izpolnitev
določil provincialni sodnik:
C. 8, 33, 3, 3: Sin autem nullatenus fuerit inventus, iudex certum tempus definiat,
intra quod licentia ei dabitur sese manifestare et offerre pecunias et pignus ab oppigne-
ratione liberare.
C. 8, 33, 3, 3: »Če pa dolžnika nikakor ni mogoče najti, naj sodnik določi rok,
znotraj katerega mu je dana pravica, da se pojavi in da ponudi plačilo ter da stvar
osvobodi zastavne pravice.«
Če dolžnik po preteku sodniškega roka ni izpolnil dolgovane obveznosti, se je smel
upnik, če ni našel primernega kupca, obrniti na cesarsko pisarno ter po zgledu javno-
pravnih milostnih aktov »izprositi«177 domik lastninske pravice na zastavljeni stvari (im-
petratio dominii).178 V primeru splošne zastavitve navedenega instituta ni bilo mogoče
uporabiti.179
C. 8, 33, 3, 2 in 3a: Sin vero nemo est, qui comparare eam maluerit, ut necessarium
fiat creditori saltem sibi eam iure dominii possidere, in huiusmodi casibus causam
esse observandam censemus, ut, sive praesens sit debitor, denuntiatio ei scilicet post
biennium mittatur, sive afuerit, provinciale tribunale creditor petat et iudicem certi-
orare festinet, quatenus ille eum requisierit, certo tempore super hoc ab eo statuendo,
ut fiat debitori manifestum per apparitionem iudicis, quod a creditore petitum est, et
certum tempus statuatur, intra quod et, si fuerit inventus, debet qui pecunias creditas
175 Diocl. Max. C. 8, 27, 10, 2.
176 O pojmu dolžnikove odsotnosti (absentia) glej Ulp. D. 50, 16, 199.
177 Glagol impetro pomeni »izprosim« ali »izposlujem«. Institut impetratio dominii zato prevajam kot
»izprositev« (podelitve) lastnine. Gre namreč za obliko vladarjevega milostnega akta. Wiesthaler,
1999, str. 350.
178 Institut je uredil že cesar Aleksander Sever (Alex. C. 8, 22, 2, 1). Glej tudi Ulp. D. 13, 7, 24. O tem
Zamora, 2007, str. 524; Korošec, 2005, str. 217; in Dernburg, 1864 b, str. 241, op. 4.
179 Alex. C. 8, 33, 1.
290
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
accepit debitum offerre et pignus recuperare. […] (3a) Sin autem in tempore statuto
vel minime fuerit inventus vel creditam pecuniam totam offerre noluerit, tunc creditor
adeat culmen principale et precibus porrectis iure dominii habere eandem rem expetat
habeatque ex divino oraculo eam in suo dominio.
C. 8, 33, 3, 2 in 3a: »Kadar pa ni nikogar, ki bi želel kupiti stvar, in je zato nuj-
no, da upnik na stvari sam pridobi posest kot lastnik, določamo naslednje: če je
dolžnik prisoten, naj se mu to sporoči po preteku dveh let; če je odsoten, naj
gre upnik pred provincialnega sodnika in ga zaprosi, da naj dolžniku prek sodnih
pomočnikov naznani upnikov zahtevek ter določi rok, v katerem sme dolžnik, če
se pojavi, upniku ponuditi plačilo dolgovanega denarnega zneska in dobiti nazaj
zastavljeno stvar. […] (3a) Če dolžnik ni bil najden v določenem roku ali pa je za-
vrnil celotno plačilo dolgovanega denarnega zneska, naj se upnik obrne na najvišje
oblastvo ter v svoji prošnji izprosi podelitev lastninske pravice na zastavljeni stvari
in to bo dobil po cesarski odredbi v svojo lastnino.«
Upnik po izprositvi lastnine ni postal dokončni lastnik stvari. Cesar je namreč s skli-
cevanjem na človečnost oziroma sočutje do dolžnika (pietatis intuitu)180 predvidel, da
sme dolžnik še v nadaljnjih dveh letih po upnikovi pridobitvi lastnine izpolniti obve-
znost, s čimer je upnik izgubil izprošeno lastnino.
C. 8, 33, 3, 3b in 3c: Et postquam hoc fuerit subsecutum, pietatis intuitu habeat
debitor intra biennii tempus in suam rem humanum reversum ex die sacri oraculi
numerandum, et liceat ei, creditori qui iam dominus factus est offerre debitum cum
usuris et damnis vitio eius creditori illatis, quorum quantitatem creditor debet suo
iuramento manifestare, et suum pignus recuperare. (3c) Sin autem biennium fuerit
elapsum, plenissime habeat rem creditor idemque dominus iam inrevocabilem factam.
C. 8, 33, 3, 3b in 3c: »In potem ko je bilo to storjeno, se sme dolžniku zaradi so-
čutja v (naslednjih) dveh letih, ki se štejeta od trenutka izdaje cesarskega dekreta,
humano povrniti lastninsko pravico na zastavljeni stvari, če upniku, ki je zdaj že
postal lastnik, ponudi dolgovan znesek skupaj z obrestmi in pod upnikovo prisego
ocenjenim nadomestilom za škodo, ki je bila upniku povzročena po dolžnikovi
krivdi. (3c) Če pa se je dvoleten rok iztekel, naj upnik, ki je hkrati lastnik, stvar
nepreklicno pridobi.«
Felgenträger je pravico rešilnega kupa, opisano v gornjem odlomku, pripisoval vpli-
vom grških in starih orientalskih prav.181
180 Primerjaj Kranjc, 2012, str. 74 s; Wubbe, 1990, str. 257; in Schönbauer, 1942, str. 323.
181 Felgenträger, 1933, str. 95; in Kaser, 1975, str. 314, op. 16. Omenimo lahko 39. člen zakonika aka-
dijskega mesta Ešnunna, ki govori o prodajalcu, ki je v stiski prodal rodbinsko nepremičnino. § 39
EZ: »Če je človek v denarni stiski za srebro (pro)dal svojo hišo, (tedaj velja): kadar bo kupec zopet
prodajal (hišo), (jo) bo lastnik hiše odkupil [ali pa: kadar bo kupec dal (= plačal) kupnino, bo lastnik
hiše odšel (iz nje)].« Predlog prevoda, za katerega prevajalec sam ugotavlja, da ostaja negotov, nava-
jam po Korošec, 1953, str. 32 s. V komentarju avtor navaja naslednji pomen določbe: »Prodajalec
291
Vid Žepič – Interesno ravnotežje med zastaviteljem in zastavnim upnikom v rimskem pravu
Justinijan je enoletni rok za uveljavljanje pravice rešilnega kupa podaljšal na dve leti
(biennium luitionis). Poleg tega je posegel v strukturo pravice same. Po klasičnem pravu
je smel zastavitelj rešiti (luere) prodano stvar le, če sta se o tem upravičenju dogovorila
zastavni upnik v vlogi prodajalca in kupec zastavljene stvari. Pri njunem dogovoru je
šlo pravzaprav za pravo pogodbo v korist tretjega, tj. zastavitelja.182 Če se kupec ni želel
podvreči izgovorjeni zastaviteljevi pravici rešilnega kupa, je smel zastavitelj zastavnega
upnika (kot prodajalca) tožiti z actio pigneraticia directa, s katero ga je prisilil k odstopu
tožbe actio venditi zoper kupca zastavljene stvari. Alternativno je smel zastavitelj kupca
tožiti tudi z rei vindicatio ali z actio in factum.183 Po preteku v pogodbi določenega roka sta
zastaviteljeva pravica rešilnega kupa in z njo povezana pravica izpodbijanja prodajne po-
godbe prenehali, če ni bil dolžnik nedoletni, varovanec ali odsoten po državnih poslih.184
Zastaviteljevo pravico rešilnega kupa, ki je bila neodvisna od posebnega dogovora med
zastavnim upnikom in kupcem, so najverjetneje priznali v provincialni praksi.185 Prek te
je prešla v Justinijanovo pravo. Če se je zastavitelj odločil uveljavljati pravico rešilnega
kupa, je moral skladno s C. 8, 33, 3, 3b povrniti ne le obrestovane glavnice, marveč tudi
odškodnino zaradi zavlačevanja, ki pa jo je moral, da ne bi prišlo do pretiravanja, upnik
oceniti pod prisego.
Justinijan je po izprositvi lastninske pravice predvidel tri možne situacije, glede na to,
ali je bila vrednost zastavljene stvari lahko nižja, enaka ali višja od vrednosti zavarovane
terjatve. V prvem primeru so upniku za izterjavo preostanka dolga (residuum) ostale na
voljo tožbe iz temeljnega razmerja, v drugem primeru je smel upnik stvar obdržati, v
tretjem primeru pa je zastavitelj (dolžnik) na presežku kupnine (superfluum), izraženem
v solastninskem deležu, ohranil vse pravice. Če sta postala upnik in zastavitelj (dolžnik)
solastnika, je smel upnik zastavitelju izplačati pripadajoči solastninski delež ali zastavite-
ljevim upnikom zagotoviti ustrezno zavarovanje:
C. 8, 33, 3, 4 in 4 a–c: Sed si quidem minus in pignore, plus in debito inveniatur,
in hoc, quod noscitur abundare, sit creditori omnis ratio integra. (4a) Sin autem ex
(sme) odkupiti svojo prodano hišo (morda za isti znesek??), kadar jo bo novi lastnik prodajal.« Če
je nameraval kupec zadevno nepremičnino znova prodati po določeni ceni, je moral dati prednost
nekdanjemu lastniku, če se je ta potegoval za nakup. Določba, ki jo literatura obravnava kot znači-
len motiv socialne pravičnosti, saj naj bi varovala reveža pred izgubo družinskega premoženja, je a
fortiori zavezovala tudi kupca zastavljene stvari. Westbrook, 2001, str. 72; in Skralovnik in Matjaž,
2017, str. 27.
182 Manigk, 1941, str. 1274.
183 Ulp. D. 13, 7, 13 pr.
184 Marcian. D. 20, 5, 7, 1.
185 To bi izhajalo iz Diocl. Max. C. 8, 19, 2 (l. 293), kjer cesar poudari napačnost take prakse: Obligata
pignoris iure creditore recte distrahente post debitor emptori pretium offerens vel creditori quod debuit
evincere non potest. (»Potem ko je upnik pravilno prodal zastavljeno stvar, dolžnik proti plačilu kup-
nine kupcu ali izpolnitvi dolga upniku ne more evincirati zastavljene stvari.«)
292
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
utraque parte quantitas aequa inveniatur, sine omni dubitatione totam rem antea
pigneratam retineat. (4b) Sin autem minus quidem in debito, amplius autem in pigno-
re fiat, tunc in hoc quod debitum excedit debitori omnia iura integra lege nostra serva-
buntur, creditoribus quidem feneratoris non suppositum, aliis autem debitoris credito-
ribus vel ipsi debitori servatum. (4c) Et ne ex communicatione fiat aliqua difficultas,
licentia dabitur creditori seu domino aestimationem superflui debitori vel creditori
debitoris cum competenti cautela in eum exponenda offerre.
C. 8, 33, 3, 4 in 4 a–c: »Toda če je bila zastavljena stvar vredna manj, kot je znašal
dolg, sme upnik terjati dolžnika glede preostanka dolgovane obveznosti. (4a) Če
pa vrednost zastavljene stvari ni enaka višini dolga, ima upnik nedvomno pravico
do zadržanja celotne stvari. (4b) Če pa je vrednost zastavljene stvari višja od višine
dolga, bo po našem zakonu dolžnik ohranil vse pravice. Upniki posojilodajalca
(zdaj lastnika) nimajo na tem premoženju nobenega zahtevka, saj se pravice oh-
ranjajo v korist dolžnikovih upnikov ali za samega dolžnika. (4c) In da ne bi pri
solastnini nastala kakšna težava, dajemo upniku oziroma lastniku dovoljenje, da
sme presežek plačati dolžniku ali da je dolžnikovim upnikom zagotovljeno ustre-
zno zavarovanje.«
Upnik, ki je pridobil lastnino na zastavljeni stvari, je smel to stvar kljub določenemu
dvoletnemu rešilnemu obdobju prodati. Superfluum je moral ob prodaji izročiti zastavi-
telju. Zastavitelj ali zastaviteljevi upniki bi upniku lahko očitali, da je stvar prodal pod
tržno vrednostjo in jih tako prikrajšal za presežek kupnine. Zato je Justinijan od upnika
(lastnika) zahteval, da priseže, da je pri prodaji iztržil najvišjo možno vrednost.
C. 8, 33, 3, 5 in 5 a: Sin vero creditor, postquam iure dominii hoc possideat, ven-
dere hoc maluerit, liceat quidem ei hoc facere, si quid autem superfluum sit, debitori
servare. (5a) Sin autem dubitatio exorta fuerit pro venditione utpote viliore pretio
facta, sacramenti religionem creditor praestare compellatur, quod nulla machinatione
vel circumscriptione usus est, sed tanti vendidit rem, quanti potuerit venire: et hoc tan-
tummodo reddi, quod ex iuramento superfluum fuerit visum. sin autem ex iureiurando
etiam minus habuisse creditor inveniatur, in residuo habeat integram actionem.
C. 8, 33, 3, 5 in 5a: »Če pa želi upnik, potem ko je začel posedovati zastavljeno
stvar kot lastnik, stvar prodati, sme to storiti, in če je bilo od tega kaj presežka,
tega ohraniti za dolžnika. (5a) Toda če se porodi dvom, da stvar ni bila prodana
po dovolj visoki ceni, je upnik dolžan priseči, da pri tem ni bilo nobene zvijače ali
obida, temveč da je (upnik) prodal stvar za toliko, kot je največ mogel. Tako bo
moral vrniti le presežek, ki je izhajal iz prisege. Če pa je iz prisege razvidno, da je
upnik prejel manj, kot je znašal dolg, mu preostane tožba na razliko.«
Vrednost zastavljene stvari, na kateri je upnik pridobil lastnino, je ocenil sodnik:
C. 8, 33, 3, 6: Aestimationem autem pignoris, donec apud creditorem eundemque
dominum permaneat, sive amplioris sive minoris quantum ad debitum quantitatis
est, iudicialis esse volumus disceptationis, ut, quod iudex super hoc statuerit, hoc in
293
Vid Žepič – Interesno ravnotežje med zastaviteljem in zastavnim upnikom v rimskem pravu
aestimatione pignoris obtineat.
C. 8, 33, 3, 6: »Vse dokler je zastavljena stvar pri upniku v njegovi lastnini, je
ocena višine njene vrednosti, ne glede na to, ali je zastavljena stvar vredna več
ali manj od dolga, v sodnikovi presoji, kar pomeni, da je le po sodniku ocenjena
vrednost zastavljene stvari merodajna za določitev njene (prave) vrednosti.«
5. Sklep
Kaserjeva teza o okrepljenem pravnem položaju zastavnega upnika kot posebnosti
rimskopravnega razvoja se je po analizi njegovih nosilnih argumentov izkazala kot preti-
rana. Pridružujem se Wackeju,186 ki je poudarjal napačnost Kaserjeve hipoteze, po kateri
naj bi v primeru neizpolnitve zavarovane terjatve zastavljena stvar samodejno prešla v
lastnino zastavnega upnika. Zastavni upnik je smel zastavljeno stvar od začetka ob odsot-
nosti komisornega dogovora ali dogovora o prodaji le zadrževati v posesti vse do izpol-
nitve zavarovane obveznosti. To nakazuje, da je bil zlasti v luči standardov skrbnosti187
zastavni upnik varovan sorazmerno šibko in prav to je bil ključen razlog za vključitev
dodatnih dogovorov v zastavno pogodbo. Zlasti dogovor o prodaji, ki je bil prvotno
izgovorjen v korist zastavnega upnika, je s priznanjem zastaviteljeve pravice do presežka
kupnine postal vitalnega pomena tudi za zastavitelja. Komisorni dogovor, ki je koristil
predvsem zastavnemu upniku, so že klasiki obravnavali kot pogojno odloženo prodajno
pogodbo. Ta razlaga je zastavitelju zagotovila vračunanje delnih izpolnitev in presežka
nad določeno oziroma določljivo (ter po Dioklecijanu tudi primerno) kupnino.
V nadaljevanju razprave sem relativiziral tudi nekatere druge Kaserjeve argumente. V
primeru neupravičenega zahtevka za predčasno prepustitev hipotečno zastavljene stvari
pod pretvezo njene devastacije bi se smel zastavitelj, ki mu je Kaser odrekel vsakršno
varstvo, najverjetneje braniti z ugovorom zvijačne prevare.
Dejstva, da zastavni upnik redno ni bil odgovoren za evikcijo, ni mogoče pojmovati
za poseben odsev načela favor creditoris, saj je bil zahtevek za sklenitev dvojne stipulacije
za primer evikcije tudi pri navadnem prodajalcu priznan komaj v visoki klasični dobi.
186 Wacke, 1998, pass.
187 Po nekaterih klasičnih virih je zastavni upnik, ki mu je bila stvar prepuščena v posest, odgovarjal
za varovanje (custodia). To je pomenilo odgovornost za predvidljive naključne dogodke, ki bi jih s
skrbnim varovanjem lahko preprečil (na primer tatvina) (Ulp. D. 13, 7, 13, 1; Gai. 3, 204 in Diocl.
Max. D. C. 8, 13, 19). Da je odgovarjal za vsako krivdo (omnis culpa), bi izhajalo iz Ulp. D. 39, 2,
15, 30; Ulp. D. 42, 5, 9, 5 in Ulp. D. 13, 6, 5, 2. O tem Kaser, 1971, str. 509; Nörr, 1956, 84 ss;
in Zimmermann, 1992, str. 226, op. 273.
294
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
Poleg tega je zastavni upnik kot prodajalec odgovarjal za evikcijo, če mu je kupec dokazal
dolozno ravnanje.
V primeru zastave več stvari je že načelo vestnosti in poštenja narekovalo, da je up-
nik pri odločitvi, katero stvar bo najprej unovčil, upošteval njemu znane zastaviteljeve
interese.
Poznoklasična Gordijanova konstitucija, ki se jo pogosto omenja kot primer dalj-
nosežnih upnikovih upravičenj, po večinski oceni ni uzakonila zastavne, temveč zgolj
retencijsko pravico. Če upoštevamo širši kontekst rimskega zasebnega prava, retencijske
pravice ne moremo opisati kot posebnosti zastavne pogodbe.
Odsotnost oblastnega nadzora pri unovčenju zastavne pravice odgovarja splošni ra-
zvojni stopnji rimskega prava in družbe, ki se je v liberalnem duhu vzdrževala posegov v
zasebno pravo, kolikor ni šlo za neposredno ogrožanje fiskalnih interesov.
Analiza izpostavljenih vidikov potrjuje, da je bil cilj rimskih klasičnih juristov zagotoviti
izravnavo premoženjskih interesov in ne vnaprejšnje privilegiranje ene ali druge pogodbene
stranke.188 Zastava je bila dana v obojestransko korist – pignus utriusque gratia datur.189
Šele v postklasični dobi so se na področju zastavne pravice uveljavile novosti, ki bi jih
lahko označili za privilegiranje zastavitelja oziroma dolžnika (favor debitoris). Cesarske
konstitucije na več mestih zamejujejo pogodbeno avtonomijo. Omejuje se predmet zas-
tavne pravice in uvajajo domneve, ki varujejo šibkejšega zastavitelja. Prirast zastavljene
stvari se šteje za zastavljeno le ob izrecnem dogovoru. Za zastavitelja pogosto neugoden
komisorni dogovor ni več predmet dobrohotne pravne interpretacije, saj ga je zakono-
dajalec v celoti prepovedal. Konstitucije so ožile upnikovo samopomoč in obseg njegove
proste presoje v prodajnem postopku. Prodaja zastavljene stvari in prehod lastninske
pravice na zastavnega upnika postaneta izdatno regulirana in podvržena oblastnemu nad-
zoru190 z namenom omejevati oderuške prakse.
Justinijanova konstitucija C. 8, 33, 3 se je v zgodovino zasebnega prava zapisala kot
eden tipičnih zakonodajalčevih ukrepov, ki bi jih lahko uvrstili v okvir razprave o privile-
giranju dolžnika (favor debitoris).191 Nerazumno dolg dveletni rok, ki je moral poteči, da
188 Primerjaj Biondi, 1972, str. 341: »Il diritto della obbligazione si sviluppa secondo una linea di pro-
tezione del debitore; ma per tutta l’epoca classica rappresenta un sapiente equilibrio tra la pretesa
del creditore e la pietà verso il debitore.« Primerjaj Hofstetter, 1999, str. 237.
189 Inst. 3, 14, 4.
190 O tem Wieacker, 2006, str. 207, 232.
191 Felgenträger, 1933, str. 95: »So ist das fremde Verfahren in den Dienst der pietas und humani-
tas gegenüber dem bemitleidenswerten Schuldner gestellt.« Dernburg, 1864 b, str. 140–143:
»Hauptmotiv war schlaffe Humanität gegen den Schuldner, die sich ja durchaus in der justinia-
nischen Gesetzgebung geltend macht.« Zamora Manzano, 2007, str. 529; Biondi, 1954, str. 256:
»[I]n realtà ha voluto avvantaggiare il solo debitore, in quanto ha concesso in definitivo una dilazio-
ne, che il Dernburg non esita a qualificare »unerträglicher ja unbegreifflicher« e quindi caduta nel
diritto commune.« David, 1939, str. 385: »[…] die Tendenz, den Schuldner zu schonen, auch bei
295
Vid Žepič – Interesno ravnotežje med zastaviteljem in zastavnim upnikom v rimskem pravu
je zastavitelj sploh smel pristopiti k prodaji zastavljene stvari, je zavlekel postopek unov-
čenja zavarovanja. Tudi zastaviteljeva pravica rešilnega kupa, ki jo je Justinijan prav tako
razširil na dve leti, je v pravna razmerja zanesljivo vnašala dodatno negotovost. Pri tem
jo je skupil predvsem posojilojemalec. Pretirani državni paternalizem ga je stal ugodnega
kredita, državo pa investicij.
Menim, da so bili razlogi za blagohotno obravnavo zastavitelja v postklasičnem pravu
zlasti gospodarski in fiskalni. Država ni mogla trpeti pogodbenih določil, ki bi vodila
v gospodarsko uničenje državljana, ki je bil hkrati družinski oče, vojak in davkoplače-
valec. Morda je nekaterim zakonodajnim ukrepom prek naukov cerkvenih očetov in
sklepov cerkvenih zborov, ki so se odvijali pod cesarskim pokroviteljstvom, botrovala
tudi krščanska etika. Za zgodovinarje in pravnike, ki jih zanimajo povezave med pravom
in ekonomijo, je razvoj rimske ureditve stvarnopravnih zavarovanj posebej instruktiven
pojav, ki si zasluži poglobljeno dogmatično in primerjalnopravno obravnavo.192 Razvoj
zastavne pravice v postklasični dobi zlasti v luči neumerjenih zakonodajalčevih posegov v
domišljeno in težko doseženo klasično ravnotežje med zastaviteljem in zastavnim upni-
kom potrjuje staro modrost, ki bi jo moral upoštevati tudi sodobni zakonodajalec: omne,
quod est nimium, vertitur in vitium.
Viri in literatura
Arnese, A. (2018) ‘Marcian. lib. sing. ad form. hyp. D. 20.1.16.9. Il patto marciano: il
problema del giusto prezzo e il rapporto col il divieto del patto commissorio’,
v: Solidoro, L. idr. (ur.) Il diritto romano caso per caso. Torino: Giappichelli
Editore, str. 177–192.
Baldus, C. (1998) Regelhafte Vertragsauslegung nach Parteirollen, 2. del. Frankfurt na
Majni, Berlin, Bern, New York, Pariz in Dunaj: Peter Lang.
Baldus, C. (2010) ‘Römische Privatautonomie’, v: Archiv für die civilistische Praxis, št.
210, zvezek 1, str. 2–31.
Bethmann-Hollweg, M. A. (1877) Das zwanzigste Buch der Pandekten als Beispiel klassi-
scher Jurisprudenz. Bonn: Adolph Marcus.
Biondi, B. (1954) Il diritto romano cristiano, III. La famiglia – rapporti patrimoniali,
diritto publico. Milano: Giuffrè.
Biondi, B. (1972) Istituzioni di diritto romano. Milano: Giuffrè.
anderen Massregeln von Justinian zu Tage zu treten scheint […]« Wubbe, 1990, str. 257; Kranjc,
2012, str. 73 s.
192 Schulz, 1951, str. 405.
296
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
Bonini, R. (1974) ‘Comportamenti illegali del creditore e perdita dell`azione o del diri-
tto (Nelle novelle Giustinianee)’, v: Lombardi, G. (ur.): Studia et documenta
historiae et iuris, XL, Rim: Pontificia universitas Lateranensis.
Brassloff, S. (1933) Sozialpolitische Motive in der römischen Rechtsentwicklung. Dunaj:
Perles.
Braukmann, M. (2008) Pignus. Das Pfandrecht unter dem Einfluß der vorklassischen und
klassischen Tradition der römischen Rechtswissenschaft. Göttingen: Wallstein.
Brin, G. (1994): Studies in Biblical Law from the Hebrew Bible to the Dead Sea Scrolls,
Translated from the Hebrew by Jonathan Chipman, Journal for the Study
of the Old Testament Supplement Series 176. Sheffield: Sheffield Academic
Press.
Brinkmann, H. (1892) Die Lex commissoria beim Pfandrecht. Göttingen: Kaestner.
Bürge, A. (1979) Retentio im römischen Sachen- und Obligationenrecht, v: Züricher
Studien zur Rechtsgeschichte, Zürich.
Bürge, A. (1980) ‘Vertrag und personale Abhängigkeiten im Rom der späten Republik
und der frühen Kaiserzeit’, v: Zeitschrift der Savigny-Stiftung für Rechtsgeschichte.
Romanistische Abteilung, 97 (1), str. 105–156.
Cigoj, S. (1976) Obligacije. Sistem splošnega obligacijskega prava. Ljubljana: Časopisni
zavod Uradni list SR Slovenije.
Codicis Dn. Ivstiniani Sacratissimi Imp. PP. Avgvsti, Repetitae Praelectionis Libri Duodecim,
Accvrsii Commentariis, Ac Contii, Et Dionysii Gothofredi Atque Aliorvm
Qvorvndam illustrium Iurisconsultorum lucubrationibus illustrati […] (1627).
Lyon: Prost.
Crook, J. (1967) Law and Life of Rome. New York: Cornell University Press.
Dareste, R., Haussoullier, B., Reinach Th. (1898) Recueil des inscriptions juridiques
Grecques, 2. serija. Pariz: Ernest Leroux.
David, M. (1939) ‘Recenzija k Wilhelm Felgentraeger, Antikes Lösungsrecht’, v: Tijdschrift
voor Rechtsgeschiedenis, str. 372–388.
Demandt, A. (2007) Die Spätantike, Römische Geschichte von Diocletian bis Justinian
284-565 n. Chr. München: C. H. Beck.
Dernburg, H. (1864a) Das Pfandrecht nach den Grundsätzen des heutigen römischen
Rechts, Prvi zvezek. Leipzig: Hirzel.
Dernburg, H. (1864b) Das Pfandrecht nach den Grundsätzen des heutigen römischen
Rechts, Drugi zvezek. Leipzig: Hirzel.
Diodori Bibliotheca historica editionem primam curavit Imm. Bekker alteram Ludovicus
Dindorf recognovit F. Vogel (1888), Leipzig: Teubner.
297
Vid Žepič – Interesno ravnotežje med zastaviteljem in zastavnim upnikom v rimskem pravu
Dokler, A. (2015) Grško-slovenski slovar. Ljubljana: Inštitut za slovenski jezik Frana
Ramovša, Založba ZRC, ZRC SAZU (spletni dostop: https://www.termania.
net/?searchIn=Linked&ld=6, 23. 6. 2022).
Du Plessis, P. (2007): ‘The “Interdictum de Migrando” revisited’, v: Revue internationale
des droits de l’antiquité, 54, str. 219–244.
Dupont, C. (1963) La réglementation économique dans les constitutions de Constantin.
Lille: Impr Morel & Corduant.
Endemann, W. (1883) Studien in der romanisch-kanonistischen Wirtschafts- und Rechtslehre
bis gegen des Siebzehnten Jahrhunderts, drugi zvezek. Berlin: Guttentag.
Felgenträger, W., Antikes Lösungsrecht. Berlin in Leipzig: De Gruyter, 1933.
Frezza, P. (1963) Le garanzie delle obbligazioni. Corso di diritto romano, II. Garanzie Reali.
Padova: Cedam.
Frier, B. (2016) The Codex of Justinian, A new Annotated Translation, with Parallel Latin
and Greek Text, 3. del, knjige VIII–XIII. Cambridge: University Press.
Frier, B. W. (1980) Landlord and Tenants in Imperial Rome. Princeton University Press.
Fuenteseca, M. (2013) Pignus e hyptheca en su evolución histórica. Andavira: Santiago de
Compostela.
Gaudemet, J. (1992) ‘La Constitution »ad populum« du 31 janvier 320’, v: Droit et
société aux derniers siècles de l’Empire romain. Neapelj: Jovene, str. 117–136.
Gesterding, F. C. (1832) Ausbeute von Nachforschungen über verschiedene Rechtsmaterien,
Vierten Theils erste Abtheilung, Greifswald.
Goldschmidt, L. (1891) Handbuch des Handelsrechts, Geschichtlich-literarische Einleitung
und die Grundlehren. 1. zvezek, prvi oddelek. Stuttgart: Enke.
Göttlicher, D. R. (2004) Auf der Suche nach dem gerechten Preis, Vertragsgerechitgkeit und
humanitas als Daueraufgabe des römischen Rechts. Göttingen: V&R Unipress
GmbH.
Gouron, A. (1961) ‘Gage confirmatoire et gage pénitentiel en droit romain (Suite)’, v:
Revue historique de droit français et étranger (1922-), 39, Editions Dalloz, str.
197–223.
Haenel, G. (1834): Dissensiones dominorum sive controversiae veterum iuris Romani inter-
pretum qui glossatores vocantur, Leipzig: Hinrichsius.
Harke, J. D. (2019) Iuris prudentia Diocletiana. Kaiserliche Rechtsprechung am Ende des
dritten Jahrhunderts. Berlin: Duncker & Humblot.
Harke, J. D. (2021) Utilitas Constantiniana. Privatrechtsgesetzgebung am Beginn des vier-
ten Jahrhunderts. Berlin: Duncker & Humblot.
298
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
Hitzig, H. F. (1895) Das griechische Pfandrecht. Ein Beitrag zur Geschichte des griechischen
Rechts. München: Ackermann.
Hofstetter, J. (1999): ‘War Atilicinus Schuldnerfreundlich?’, v: Gerkens, J.-F. (ur.):
Mélanges Fritz Sturm: offerts par ses collègues et ses amis à l’occasion de son so-
ixante-dixième anniversaire, Lüttich, str. 225–238.
Honsell, H., Mayer-Mally, T., in Selb, W. (1987) Römisches Recht. Berlin, Heidelberg,
New York, London, Pariz in Tokio: Springer.
Jhering, R. v. (1992) Der Kampf um’s Recht. Zum hundertsten Todesjahr des Autors herau-
sgegeben von Felix Ermacora. Berlin: Propyläen Verlag.
Jörs, P.; Kunkel W.; Wenger L. (1935) Römisches Recht, 2. izdaja. Berlin, Heidelberg:
Springer.
Kambič, M. (2010): ‘Aedificatio po D. 6, 1, 38 – primer sodobnega pomena eksegeze’,
v: Zbornik znanstvenih razprav, 70, str. 127–158.
Karlović, T. (2022) ‘O pravnoj naravi i konstrukciji formule actio fiduciae’, v: Zbornik
radova Pravnog fakulteta u Splitu, 59 (2), str. 229–256.
Kaser, M. (1935) Quanti ea res est. Studien zur Methode der Litisästimation im klassischen
römischen Recht. München: C. H. Beck.
Kaser, M. (1958) ‘Partus ancillae’. Zeitschrift der Savigny-Stiftung für Rechtsgeschichte:
Romanistische Abteilung, 75 (1), str. 156–200.
Kaser, M. (1971) Das römische Privatrecht, Erster Abschnitt, Das altrömische, das vorklassiche
und klassiche Recht. 2. izdaja. München: C. H. Beck.
Kaser, M. (1972) Zur Methodologie der römischen Rechtsquellenforschung. Dunaj, Köln in
Gradec: Böhlau.
Kaser, M. (1975) Das römische Privatrecht, Die nachklassischen Entwicklungen. 2. izdaja,
2. odsek. München: C. H. Beck.
Kaser, M. (1982) Studien zum römischen Pfandrecht. Neapelj: Jovene Editore.
Kaser, M. in Hackl, K. (1996) Das römische Zivilprozessrecht, 2. izdaja. München: C. H.
Beck.
Kaser, M., Knütel, R. in Lohsse, S. (2021) Römisches Privatrecht, 22. izdaja. München:
C. H. Beck.
Knies, C. (1876) Der Credit, Erste Hälfte. Berlin: Weidmann.
Korošec, V. (1954) ‘Slovenski prevod določb Hammurabijevega zakonika’, v: Zbornik
znanstvenih razprav, 54, str. 53–96.
Korošec, V. (1954) Zakonik mesta Ešnunne in Lipit-Ištarjev zakonik. Razprave.
Dissertationes. II. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti.
299
Vid Žepič – Interesno ravnotežje med zastaviteljem in zastavnim upnikom v rimskem pravu
Korošec, V. (2005) Rimsko pravo, 1. del. Ljubljana: Uradni list Republike Slovenije.
Krämer, G. (2007) Das besitzlose Pfandrecht. Entwicklungen in der römischen Republik
und im frühen Prinzipat. Köln, Weimar in Dunaj: Böhlau.
Kranjc, J. (2005) ‘In ius und in factum konzipierte Klageformeln bei der Leihe und bei
der Verwahrung’, v: Ernst, W., in Jakab, E. (ur.): Usus Antiquus Juris Romani
Antikes Recht in lebenspraktischer Anwendung. Berlin, Heidelberg in New York:
Springer.
Kranjc, J. (2012) Justinijanove Institucije. Ljubljana: GV Založba.
Kranjc, J. (2012) Virtues in the Law: The Case of Pietas. New York: New York University
School of Law.
Kranjc, J. (2013) Primeri iz rimskega prava, tretja, nova izdaja. Ljubljana: Uradni list
Republike Slovenije.
Kranjc, J. (2020) Rimsko pravo, 4. pregledana in dopolnjena izdaja. Ljubljana: Lexpera
(GV Založba).
Krek, G. (1921) ‘Pomen rimskega prava nekdaj in sedaj, Uvodno predavanje’, v: Zbornik
znanstvenih razprav, 1, str. 116–182.
Krek, G. (1937) Obligacijsko pravo. Celje: Družba sv. Mohorja.
Krüger, P. (recog.) (1878) Collectio Librorum Iuris Anteiustiniani: Ulpiani Liber Singularis
Regularum. Pauli Libri Quinque Sententiarum. Fragmenta Minora. Berlin:
Weidmann.
Krüger, P. (recog.) (1906) Codex Iustinianus, Volumen secundum, Editio stereotypa.
Berlin: Weidmann.
Krumpholz, H. (1992) Über sozialstaatliche Aspekte in der Novellengsetzgebung Justinians.
Bonn: Habelt.
Kübel, F. E. (1870) Die soziale und volkswirthschaftliche Gesetzgebung des Alten Testaments
unter Berücksichtigung moderner Anschauungen dargestellt. Wiesbaden: Niedner
Verlagshandlung.
Kunkel, W. (2001) Die römische Juristen. Herkunft und soziale Stellung. Köln, Weimar in
Dunaj: Böhlau.
Kurrein, A. (1890) Die sociale Frage im Judenthume. Mülheim am Rhein: Glitscher.
Lenel, O. (1889) Palingenesia iuris civilis, 2. del. Leipzig: Tauchnitz.
Lenel, O. (1927) Das Edictum perpetuum, Ein Versuch zu seiner Wiederherstellung. Leipzig:
Tauchnitz.
Levy, E. (1929) ‘Westen und Osten in der nachklassischen Entwicklung des römischen
Rechts’, v: Zeitschrift der Savigny-Stiftung für Rechtsgeschichte: Romanistische
Abteilung, 49 (1), str. 230–259.
300
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
Levy, E. (1956) Weströmisches Vulgarrecht. Weimar: Böhlau.
Liddell, H. G. in Scott, R. (1996) A Greek-English Lexicon. Oxford: Clarendon Press.
Liebs, D. (1976) ‘Römische Provinzialjurisprudenz’, v: Temporini, H. (1976). Recht
(Methoden, Schulen, Einzelne Juristen), Aufstieg und Niedergang der römischen
Welt, Geschichte und Kultur Roms im Spiegel der neueren Forschung II. Berlin,
Boston: De Gruyter.
Liebs, D. (2018) ‘Wenn Fachliteratur Gesetz Wird − Inwieweit wurden Römische
Juristenschriften im Lauf der Jahrhunderte Überarbeitet?’, v: Zeitschrift der
Savigny-Stiftung für Rechtsgeschichte, Romanistische Abteilung, 135, str. 395–473.
Louis-Lucas, P. (1886) De la préférence des romains pour les garanties personnelles (satisda-
tiones) comparées aux sûretés réelles (observation sur la L. 25, de div. reg. jur. ant.
D., L, 17). Pariz: Ernest Tilorin.
Löffelmann, A. (1996) Pfandrecht und Sicherungsübereignung an künftigen Sachen,
Rechtsvergleich zwischen deutschem und römischem Recht. Köln: Böhlau.
Löhr, V. (1828): ‘Einiges zur Lehre von der Verjährung der Klagen’, v: Archiv für die
civilistische Praxis, 10 (1), str. 66–89.
Lucas, P. L. (1886) De la préférence des romains pour les garanties personnelles (satisdationes)
comparées aux sûretés réelles. Paris: Ernest Thorin.
Manigk, A. (1914) ‘Hyperocha’, v: Wissowa G.: Paulys Realencyclopädie der classischen
Altertumwissenschaft, Metzler, IX, 1, str. 292–321.
Manigk, A. (1941) ‘Pignus’, v: Wissowa G.: Paulys Realencyclopädie der classischen
Altertumwissenschaft, Metzler, XX, 1, str. 1239–1283.
Martín, J.-D. R. (2013) ‘Sobre la supervivencia de la cláusula «καθάπερ ἐκ δίκης» en los
papiros romanos y bizantinos’, v: Revue Internationale des Droits de l‘Antiquité,
60, str. 243–277.
Martín, J.-D. R. (2021) ‘Textual Evidences of the Executive Legal Effects of a ‘Καθάπερ
Ἐκ Δίκης’ Formula in Early Roman Egypt’, v: Neue Grenzen / New Frontiers.
Budimpešta: Humboldt-Kolleg, str. 89–104.
Mayer-Maly, T. (1958): ‘Das Notverkaufsrecht des Hausvaters’, v: Zeitschrift der Savigny-
Stiftung für Rechtsgeschichte. Romanistische Abteilung, 75 (1), str. 116–155.
Migne, J. P. (1845) Patrologiae cursus completus, tomus XIV, S. Ambrosii tomi primi pars
prior, Pariz: J. P. Migne.
Mitteis, L. (1912) Grundzüge und Chrestomathie der Papyruskunde, Zweiter Band:
Juristischer Teil, Erste Hälfte: Grundzüge. Leipzig, Berlin: Teubner.
Mommsen, T. (recog.) (1870) Digesta Iustiniani Augusti, Vol. I in II. Berlin: Weidmann.
301
Vid Žepič – Interesno ravnotežje med zastaviteljem in zastavnim upnikom v rimskem pravu
Mommsen, T. in Krueger P. (recog.) (1905) Theodosiani libri XVI cum Constivtionibvs
Sirmondianis et Leges novellae ad Theodosianvm pertinentes. Berlin: Weidmann.
Nardi, E. (1939) Ritenzione e pegno Gordiano. Rim: Giuffrè.
Nixon C. E. V. et al. (ur.) (1994) Panegyrici Latini. English & Latin in Praise of later
Roman Emperors: the Panegyrici Latini: Introduction, Translation, and Historical
Commentary, with the Latin Text, The Transformation of the Classical Heritage.
Berkley in Los Angeles: University of California Press.
Nörr, D. (1956) ‘Die Entwicklung des Utilitätsgedankens im römischen Haftungsrecht’,
v: Zeitschrift der Savigny-Stiftung für Rechtsgeschichte. Romanistische Abteilung,
73 (1), str. 68–119.
Pellecchi, L. (2016) ‘Dimensione economica e azione della giurisprudenza: il caso del-
le garanzie reali’, v: Revue historique de droit français et etrangere, 94 (4), str.
491–547.
Perry, M. J. (2014) Gender, Manumission, and the Roman Freedwoman. Cambridge:
Cambridge University Press.
Pfaff, I. (1897) Über den rechtlichen Schutz des wirtschaftlich Schwächeren in der römischen
Kaisergesetzgebung. Weimar: Emil Felber.
Phillipson, D. E. (1968) ‘Development of the Roman Law of Debt Security’, v: Stanford
Law Review, 20 (6), str. 1230–1248.
Piekenbrock, A. (2006) Befristung, Verjährung, Verschweigung und Verwirkung. Eine
rechtsvergleichende Grundlagenstudie zu Rechtsänderungen durch Zeitablauf.
Freiburg: Mohr Siebeck.
Purpura, G. (2009) ‘La ‘sorte’ del debitore oltre la morte. Nihil inter mortem distat
et sortem (Ambrogio, De Tobia X, 36–37)’, v: Iuris antiqui historia, 1, str.
41–60.
Raape, L. (1912) ‘Der Verfall des Griechischen Pfandes’: besonders des Griechisch-Ägyptischen:
eine Studie. Halle: Buchhandlung des Waisenhauses.
Rabel, E. (1915) ‘Grundzüge des römischen Privatrechts’, v: Holtzendorff, F. von, in
Kohler, J.: Enzyklopädie der Rechtswissenschaft in systematischer Bearbeitung, 1.
Zvezek. München in Leipzig: Duncker Humblot, str. 399–541.
Repgen, T. (2001) Die soziale Aufgabe des Privatrechts, Eine Grundfrage in Wissenschaft
und Kodifikation am Ende des 19. Jahrhunderts. Tübingen: Mohr Siebeck.
Rodríguez Martín, J.–D. (2013) ‘Sobre la supervivencia de la cláusula “καθάπερ ἐκ
δίκης” en los papiros romanos y bizantinos’, v: Revue Internationale des Droits
de l’Antiquité, LX, str. 243–277.
Roßhirt, C. F. (1853) Dogmen-Geschichte des Civilrechts. Heidelberg: Mohr.
302
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
Schanbacher, D. (1997) ‘Beobachtungen zum sog. ,pignus Gordianum‘, v: Zeitschrift
der Savigny-Stiftung für Rechtsgeschichte: Romanistische Abteilung, 114 (1), str.
233–271.
Schanbacher, D. (2005) ‘Verpfandungspraxis und Pfandrecht’, v: Ernst in Jakab (Hrg.)
Usus Antiquus Juris Romani, Antikes Rech in lebenspraktischer Anwendung.
Springer.
Schanbacher, D. (2006) ‘Zu Ursprung und Entwicklung des römischen Pfandrechts.
Zeitschrift der Savigny-Stiftung für Rechtsgeschichte. Romanistische Abteilung,
123 (1), str. 49–70.
Schmitt, J. (1868) Die Selbsthilfe im römischen Privatrecht. Erlangen: Deichert.
Schmolke, K. U. (2014) Grenzen der Selbstbindung im Privatrecht. Tübingen: Mohr
Siebeck.
Schönbauer, E. (1942) ‘Diokletian in einem verzweifelten Abwehrkampfe?: Studien zur
Rechtsentwicklung in der römischen Kaiserzeit’, v: Zeitschrift der Savigny-
Stiftung für Rechtsgeschichte. Romanistische Abteilung, 62 (1), str. 267–346.
Schulz, F. (1916) Einführung in das Studium der Digesten. Tübingen: C. H. Mohr.
Schulz, F. (1951) Classical Roman Law. Oxford: Clarendon Press.
Seidl, E. (1973) Rechtsgeschichte Ägyptens als römischer Provinz. Die Behauptung des
ägyptischen Rechts neben dem römischen. Sankt Augustin: H. Richarz.
Seidl, E., Levet, A. (1931) Le bénéfice de compétence, Paris, Recueil Sirey 1927 (Recenzija),
v: Kritische Vierteljahresschrift für Gesetzgebung und Rechtswissenschaft, Dritte
Folge, 24 (60), str. 88–101.
Selb, W. in Kaufhold, H. (2002) Das syrisch-römische Rechtsbuch, Texte und Übersetzungen,
2. del. Dunaj: Verlag der österreichischen Akademie der Wissenschaften.
Selb, W. in Kaufhold, H. (2002) Das syrisch-römische Rechtsbuch, Kommentar, 3. del.
Dunaj: Verlag der österreichischen Akademie der Wissenschaften.
Siber, H. (1928) Römisches Recht, Bd. II: Römisches Privatrecht. Berlin: Hermann Sack.
Sič, M. (2008) ‘Fiducia and Pignus in Sources of Post-Classical Roman Law – Synonyms
of Terms Utilized for Different Kinds of Pledges’, v: Zbornik radova Pravnog
fakulteta u Novom Sadu, 143, str. 475–497.
Sič, M. (2010) ‘Kupovina predmeta zaloge od strane založnog poverioca prema Papi-
nijanu’, v: Zbornik radova Pravnog fakulteta u Novom Sadu, 2, str. 155–179.
Sič, M. (2014) ‘Remarks on the Reasons of Commissoria Rescindenda (C. Th. 3, 2, 1
/ =Brev. CTh. 3, 2, 1 = CJ. 8, 34, 3/)’, v: Acta Universitatis Sapientiae, Legal
Studies, 3, str. 91–112.
303
Vid Žepič – Interesno ravnotežje med zastaviteljem in zastavnim upnikom v rimskem pravu
Skralovnik, S. in Matjaž, M. (2017) ‘Izziv revščine v nekaterih mezopotamskih zakoni-
kih in Svetem pismu’, v: Studia Historica Slovenica, Časopis za humanistične in
družboslovne študije, letnik 17 (2017), št. 1, str. 19–46.
Stühff, G. (1966) Vulgarrecht im Kaiserrecht unter besonderer Berücksichtigung der Gesetz-
gebung Konstantins des Großen. Weimar: Böhlau.
Sukačić, M. (2021) ‘Lex Commissoria: From a Forbidden Clause in Roman Law to
a (Contemporary) Debtor’s Welcome Relief.’ Journal of European History of
Law, 12 (2), str. 96–105.
Tambour, J. (1856) Des voies d`exécution sur les biens des débiteurs dans le droit romain et
dans l`ancien droit francais. Tome premier. Paris: Lacour.
Taubenschlag, R. (1959 a) ‘Das römische Privatrecht zur Zeit Diokletians’, v: Opera
minora I,. Varšava: Panstwowe wydawnictwo naukowe, str. 3–177.
Taubenschlag, R. (1959 b) ‘Selfhelp in Greco-Roman Egypt’, v: Opera minora II, Varšava:
Panstwowe wydawnictwo naukowe, str. 135–141.
Terpstra, T. (2008) ‘Roman Law, Transaction Costs and the Roman Economy: Evidence
from the Sulpicii Archive’, v: Verboven, K. idr. (ur.): Pistoi dia tèn technèn.
Bankers, Loans and Archives in the Ancient World. Studies in Honour of Raymond
Bogaert, (Studia Hellenistica 44). Leuven: Peeters, str. 345–369.
Tratnik, M. (2022) Zastavna pravica, Ljubljana: Lexpera, GV Založba.
Unterholzner, K. A. D. (1858): Ausführliche Entwickelung der gesammten Verjährungslehre
aus den gemeinen in Deutschland geltenden Rechten. Zweiter Band, Leipzig:
Barth.
Van Hoof, V. J. M. (2017) ‘The 'generalis hypotheca' and the sale of pledged assets in
Roman law’, v: Tijdschrift voor Rechtsgeschiedenis 85, str. 474–491.
Verhagen, H. L. E. (2011) ‘Das Verfallpfand im frühklassischen römischen Recht Dingliche
Sicherheit im Archiv der Sulpizier’, v: Tijdschrifi voor Rechtsgeschiedenis, 79,
str. 1–46.
Verhagen, H. L. E. (2013) ‘The evolution of pignus in classical Roman law. Ius hono-
rarium and ius novum’, v: Tijdschrift voor Rechtsgeschiedenis, 81, str. 51–57.
Verhagen, H. L. E. (2020) ‘Secured Transactions in Classical Roman Law’, v: Dari-
Mattiacci, G. in Kehoe, Dennis P. (ur.): Roman Law and Economics: Exchange,
Ownership, and Disputes, Volume II. Oxford: Oxford University Press, str.
113–156
Vilfan, S. (1961) Pravna zgodovina Slovencev. Od naselitve do zloma Stare Jugoslavije.
Ljubljana: Slovenska matica.
304
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
Visky, K. (1983) Spuren der Wirtschaftskrise der Kaiserzeit in den römischen Rechtsquellen.
Bonn: Rudofl Habelt; Budimpešta: Akademiai Kiado.
Vogt, J. (1945) Zur Frage des christlichen Einflusses auf die Gesetzgebung Konstantins
des Grossen, v: Festschrift für Leopold Wenger, 2. zvezek, München: C. H. Beck.
Wach, A. (1868) Der Arrestprocess in seiner geschichtlichen Entwicklung, Erster Theil: Der
italienische Arrestprocess. Leipzig: Haessel.
Wacke, A. (1973) ‘Ungeteilte Pfandhaftung’, v: Index 3 (Omaggio a Max Kaser),
Summarium in Iura, 24, str. 454–502.
Wacke, A. (1998) ‘Max Kasers Lehren zum Ursprung und Wesen des römi-
schen Pfandrechts’, v: Zeitschrift der Savigny-Stiftung für Rechtsgeschichte:
Romanistische Abteilung, 115 (1), str. 168–202.
Warnkönig, L. A. (1841) ‘Dogmengeschichtliche Darstellung der Lehre von der Lex
commissoria beim Pfandrechte’, v: Archiv für die civilistische Praxis, 24. Bd.,
H. 1, str. 1–38.
Weiß, E. (1909) Pfandrechtliche Untersuchungen, Beiträge zum römischen und hellenischen
Pfandrecht enthaltend. Weimar: Hermann Böhlau.
Weiß, E. (1909) Pfandrechtliche Untersuchungen. Weimar: Böhlau.
Westbrook, R. in Jasnow, R, (2001) Security for Debt in Ancient Near Eastern Law,
Leiden, Boston, Köln: Brill.
Wieacker, F. (1974) ‘Das Sozialmodell der klassischen Privatrechtsgesetzbücher und
die Entwicklung der modernen Gesellschaft’, v: Industriegesellschaft und
Privatrechtsordnung. Frankfurt na Majni.
Wieacker, F. (2006) Römische Rechtsgeschichte, Zweiter Abschnitt, Die Jurisprudenz vom
frühen Prinzipat bis zum Ausgang der Antike. München: C. H. Beck.
Wiesthaler, F. (1999) Latinsko slovenski slovar III, F-K. Ljubljana: Kres.
Wigmore, J. H. (1897) ‘The Pledge-Idea: A Study in Comparative Legal Ideas’, III, v:
Harvard Law Review, 11 (1), str. 18–39.
Wigmore, J. H. (1942) ‘Pledge-Mortgage Idea in Roman Law: A Revolutionary
Interpretation’, v: Illinois Law Review, 36 (4), str. 371–393.
Willems, C. (2017) Justinian als Ökonom: Entscheidungsgründe und Entscheidungsmuster
in den Quinquaginta Decisiones, Forschungen zum römischen Recht. Köln,
Weimar, Dunaj: Böhlau.
Wolf, M. (2007) Sachenrecht. 23., dopolnjena in predelana izdaja. München: C. H. Beck.
Wubbe, F. B. J. (1990) ‘L’humanitas de Justinien’, v: Tijdschrift voor Rechtsgeschiedenis,
58 (3), str. 249–262.
305
Vid Žepič – Interesno ravnotežje med zastaviteljem in zastavnim upnikom v rimskem pravu
Zamora Manzano, J. L. (2007) ‘Algunas reflexiones sobre la lex commissoria y su pro-
hibición ulterior en el pignus’, v: Revue Internationale des droits de l’Antiquité
LIV, str. 519–552.
Zimmermann, R. (1992) The Law of Obligations. Roman Foundations of the Civilian
Tradition. Cape Town, Wetton in Johannesburg: Juta and Co.
Žepič, V. (2021) ‘Iusta causa traditionis. Narava pravne podlage izročitve v luči antino-
mije Iul. D. 41, 1, 36 in Ulp. D. 12, 1, 18’, v: Zbornik znanstvenih razprav,
81, str. 201–238.
307
To delo je ponujeno pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Brez predelav 4.0 Mednarodna.
Content on this publication is licensed under a Creative Commons Attribution-NoDerivatives 4.0 International licence.
(http://creativecommons.org/licenses/by-nd/4.0/)
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
LjubLjana Law Review, voL. LXXXii, 2022
Izvirni znanstveni članek / Scientific article
UDK / UDC: 347.472:347.41:177.77
DOI: 10.51940/2022.1.307-328
Miloš Dimitrijević *
Hvaležnost obdarjenca
– pravna in moralna obveznost
1. Uvod
Temeljni cilj pravne ureditve daril oziroma darilnih pogodb1 je zaščita in odvračanje
pravnih subjektov od domnevno nepremišljenih razpolaganj s premoženjem v lastno
škodo ter v škodo svojcev ali upnikov.2 Za doseganje tega cilja se uporabljajo različni za-
konski mehanizmi, ki vključujejo predvsem posebne obličnostne predpostavke za veljav-
no dajanje daril3 ter posebne razloge za vračanje daril.4 Omenjeni zakonski mehanizmi
so lastni pravzaprav vsem sodobnim pravnim ureditvam kontinentalnoevropskih držav.5
* Magister prava, odvetnik v Ljubljani, doktorski kandidat na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani,
elektronski naslov: dimitrijevic.milos@outlook.com. Prispevek je povezan z raziskovalnim delom in pri-
pravno doktorske disertacije Zakonski razlogi za vračanje daril v okviru doktorskega študija na Pravni
fakulteti Univerze v Ljubljani.
1 V primerjalnem pravu ni univerzalno sprejeta pogodbenopravna klasifikacija darila (tj. pojmovanje
darila kot darilne pogodbe). Posamezni tuji pravni sistemi darilo klasificirajo in pojmujejo drugače,
torej kot pravni posel, ki nima pravne narave pogodbe. V tem prispevku je uporabljen izraz darilna
pogodba zgolj pri opisu ureditve v pravnih sistemih, ki darilu priznavajo pogodbenopravno naravo.
V preostalem je uporabljen splošnejši izraz darilo.
2 Hyland, 2009, str. 326.
3 V slovenskem pravu je to po prvem odstavku 538. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Uradni list
RS, št. 83/01 do 40/07) pisna oblika za vsa darila, če darovalec podarjene stvari ali pravice ni pre-
nesel na obdarjenca takoj, ter po 545. členu OZ oblika notarskega zapisa za darila za primer smrti.
4 Med temi razlogi je za ta prispevek najbolj relevanten preklic darilne pogodbe zaradi hude nehva-
ležnosti, ki je urejen v 540. členu OZ.
5 Ta prispevek poleg slovenskega prava obravnava relevantne zakonske določbe iz francoskega in
nemškega prava ter določbe Osnutka skupnega referenčnega okvirja (DCFR).
11
308
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
Evropska pravna tradicija odvračanja pravnih subjektov od nepremišljenega dajanja
daril se v veljavnem slovenskem pravu kaže, med drugim, v ureditvi zakonskih razlogov
za vračanje daril po sklenitvi darilne pogodbe in (najpogosteje) celo po njeni izpolnitvi,
tj. po izročitvi predmeta darilne pogodbe obdarjencu. Eden od teh razlogov je obdar-
jenčeva huda nehvaležnost, ki darovalcu na podlagi 540. člena OZ (prej § 948 in §
949 Občega državljanskega zakonika – ODZ)6 daje enostransko oblikovalno upravičenje
preklicati darilo.
Smisel tega pravila je na prvi pogled jasen: nepravično bi bilo, če bi obdržal darilo
oziroma bil v darovalčevo škodo okoriščen obdarjenec, ki se je do darovalca obnašal
hudo nehvaležno. Manj jasna pa je pravna narava obdarjenčeve obveznosti hvaležnega
ravnanja, ki je implicitno vsebovana v darovalčevem upravičenju preklicati darilo. Zdi
se, da teorija obveznost hvaležnosti šteje kot moralno obveznost,7 ki izhaja iz neodplač-
nosti darila.8 Kršitev te moralne obveznosti pa sproži nedvomno pravno posledico. Tudi
če temeljni namen preklica darila zaradi nehvaležnosti ne bi bil kaznovanje obdarjenca,
pa ni dvoma, da mora obdarjenec v razmerju do darovalca ravnati z zadostno stopnjo
hvaležnosti, sicer lahko ostane brez prejetega darila. Pri tem OZ ne upošteva izrecno
obstoječih običajev in družbenih norm, ki so narekovale dajanje oziroma sprejem darila,
darovalčevih posebnih nagibov za dajanje darila, morebitne moralne obveznosti daroval-
ca, darovalčeve koristi od darila ali drugih okoliščin znotraj razmerja med obdarjencem
na eni ter darovalcem in njegovimi bližnji na drugi strani.
Cilj tega prispevka je predstaviti kritiko teoretičnih izhodišč ureditve darilne pogod-
be, ki utemeljujejo omenjeno enostransko preklicno upravičenje darovalca. Poudarjena je
vprašljivost prevladujočega in na videz samoumevnega stališča pravne teorije, da naj bi bilo
darilo (vedno) neodplačen pravni posel, zaradi česar naj bi imel obdarjenec posebne mo-
ralne obveznosti v razmerju do darovalca. Kritika, ki temelji na ugotovitvah antropološke
in sociološke stroke, poudarja, da darovalci v konkretnih primerih pogosto dajejo darila v
okoliščinah ter zaradi nagibov, ki ne utemeljujejo nastanka te moralne obveznosti.
Prispevek najprej v bistvenih točkah predstavi zgodovinski razvoj ureditve darila od
rimskega prava do veljavnih ureditev držav kontinentalne Evrope, s poudarkom na zgo-
dovinski nezaupljivosti prava do daril. Temu sledi prikaz pravnega ter sociološkega in
antropološkega dojemanja darila ter izhodiščno nasprotujočih si pojmovanj koncepta
neodplačnosti. Po nekoliko natančnejši analizi ureditve in ratio legis instituta preklica da-
rilne pogodbe zaradi hude nehvaležnosti je podana kritika abstraktne zakonske ureditve,
ki ne upošteva izrecno okoliščin in lastnosti daril v posamičnih primerih.
6 Uradni list, št. 946/1811, sprejet in objavljen v zbirki pravosodnih zakonov (nem. Justizgesetz-
sammlung), št. 946 z dne 1. junija 1811, z naslovom Občni deržavljanski zakonik za vse nemške dedne
dežele avstrijskega cesarstva.
7 Plavšak idr., 2004, str. 495.
8 Prav tam, str. 462.
309
Miloš Dimitrijević – Hvaležnost obdarjenca – pravna in moralna obveznost
2. Zgodovinski razvoj ureditve daril
Že rimski Lex Cincia9 je določal, da lahko darovalec prekliče svojo obljubo, če je da-
rilo obljubil nekomu, s katerim ni v ožjem sorodstvu. Rimski pravniki so nenaklonjenost
dajanju daril utemeljili s ciljem preprečevanja izkoriščanja lahkomiselnosti in čezmerne
ljubezni darovalcev,10 ki je ogrožala njihove družine. Čeprav celotna vsebina Lex Cincia
danes ni več znana, je mogoče sklepati, da je rimsko pravo, ki darila (lat. donatio) do tedaj
ni urejalo, darilo končno uredilo zato, da bi ga (vsaj v določenih situacijah) prepoveda-
lo.11 Pri tem je treba poudariti, da je bilo dajanje daril v tem času problematično tudi iz
drugih razlogov12 in ne le zaradi zaščite družine kot nedvomno temeljne družbene enote
in vrednote tega časa.13
Pravna ureditev (omejevanja) daril se je nadaljevala ter je bila prek reforme cesarja
Konstantina (4. stoletje),14 Justinijanove kodifikacije (6. stoletje)15 ter občega prava16 do-
končno umeščena v francoski Code civil iz leta 1804 ter v druge velike evropske civilne ko-
difikacije 19. stoletja, na katerih temeljijo sodobni pravni sistemi kontinentalne Evrope.17
Veljavno slovensko obligacijsko pravo izhaja neposredno iz omenjenih velikih evrop-
skih civilnih kodifikacij 19. stoletja. Ureditev darilne pogodbe v OZ namreč temelji
na ureditvi iz prej veljavnega ODZ. Pred uveljavitvijo OZ, vendar po ODZ je sicer na
ozemlju današnje Republike Slovenije veljal Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR),18 ki
pa darilne pogodbe ni posebej urejal. To pa ne pomeni, da zakonodajne ureditve darilne
pogodbe v času veljavnosti ZOR ni bilo. Za darilno pogodbo so se tudi v tem času upo-
rabljala določila ODZ.19 Ta ureditev je veljala vse do uveljavitve OZ, ki je izrecno uredil
darilno pogodbo v 533. do 545. členu na podoben način, kot jo je dotlej urejal ODZ.
9 Lex Cincia de donis et muneribus, a plebiscitum je bil sprejet v letu 204 pred n. š. v času Rimske
republike ter velja za zgodovinsko prvi zakonodajni akt, ki je urejal darila. Hyland, 2009, str. 7.
10 Cigoj, 2002, str. 64.
11 Michel, 1962, navedeno v Hyland, 2009, str. 28.
12 Zakon je bil po mnenju nekaterih odziv na samovoljno terjanje honorarja za zastopanje v sporih ter
je prepovedal odvetnikom nagrade za vodenje postopkov, tj. simuliranje daril, ki prikrivajo dejan-
sko plačevanje za njihove storitve. Zagovarjanja in zastopanja na sodiščih so bila v teh časih ugledne
in častne aktivnosti, ki so bile brezplačne. Glej: Malenica, 1981, str. 70.
13 Prav tam, str. 65.
14 Več v: Prav tam, str. 193–199.
15 Več v: Prav tam, str. 247–281.
16 Obče pravo je nastalo ob preučevanju Justinijanove kodifikacije v različnih pravnih šolah v Evropi.
Pravo se je nato razvijalo prek nadgraditev rimskih začetkov, iz katerih je oblikovana evropska prav-
na teorija. Glej: Kranjc, 2010, str. 154.
17 Hyland, 2009, str. 7.
18 Uradni list SFRJ, št. 29/78 do 57/89.
19 Glej 4. člen Zakona o razveljavljenju pravnih predpisov, izdanih pred 6. aprilom 1941 in med
sovražnikovo okupacijo (ZRPP), Uradni list FLRJ, št. 86/1946, str. 1078.
310
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
3. Darilo kot pravni pojem
OZ v 533. členu darilno pogodbo v bistvenem20 opredeljuje kot pogodbo, s katero
se darovalec zaveže na obdarjenca neodplačno prenesti neko svojo pravico ali ga na dru-
gačen način v breme svojega premoženja obogatiti. Opredelitev sledi prejšnji opredelitvi
ODZ (§ 938) o darilni pogodbi kot pogodbi, s katero se prepušča stvar »neodplatno«.
Opredelitev darila v veljavnem francoskem pravu ne vsebuje omembe neodplačnosti.
Neodplačnost daril izhaja posredno iz uvrstitve daril v posebno zakonsko kategorijo
pravnih poslov (fr. libéralités), pri katerih ena oseba razpolaga s premoženjem ali pravi-
cami neodplačno (fr. à titre gratuit).21 Nemško pravo opredeljuje darilno pogodbo kot
obogatitev ene osebe iz premoženja druge, če obe stranki soglašata, da je ta obogatitev
neodplačna (nem. unentgeltlich).22 Darilo je po nemškem pravu pogodba.23 Smiselno
podobno opredeljuje darilno pogodbo tudi Osnutek skupnega referenčnega okvirja
(DCFR), ki določa dva elementa darilne pogodbe: neodplačnost zaveze (angl. gratuitous
undertaking) ter namen okoristiti obdarjenca (angl. intention to benefit the donee).24
Zdi se, da je pojem darila oziroma darilne pogodbe primerjalnopravno jasen, če je le
mogoče določno opredeliti pojem neodplačnosti. Teorija pri opredelitvah neodplačnosti
večinoma izhaja iz negativnih definicij (odsotnosti quid pro quo ter odsotnosti obveznosti
na strani obdarjenca), ponekod pa zahteva obstoj posameznih subjektivnih elementov,
kot je na primer darilni namen na strani darovalca ali soglasje strank o elementu neod-
plačnosti.25 Evropski zakonodajalci neodplačnosti praviloma ne opredeljujejo, temveč ta
problem prepuščajo pravni teoriji in sodni praksi. Pravni sistemi s tradicijo common law
razmejitev med odplačnimi in neodplačnimi pravnimi posli rešujejo z uporabo posebne-
ga instituta consideration.26
OZ, tako kot pred njim ZOR, neodplačnosti ne opredeljuje. ODZ sicer ni izrecno
opredelil neodplačnosti, je pa v določbi § 917 opredelil odplačne pogodbe kot pogodbe,
pri katerih se »dajejo ali stvari za stvari ali dejanja, h katerim spadajo tudi opuščenja,
za dejanja, ali končno stvari za dejanja in dejanja za stvari«. A contrario je bilo mogoče
šteti preostale pogodbe za neodplačne. Glede na to, da so opredelitve neodplačnosti v
20 Dostavek, da obdarjenec »izjavi, da se s tem strinja«, za ta prispevek ni relevanten.
21 Člena 893 in 894 Code civil, različica veljavna na dan 25. maja 2022, dostopna na: (dostop: 25. maj 2022).
22 Prvi odstavek § 516 BGB, različica veljavna na dan 25. maja 2022, Dostopna na: (dostop: 25. maj 2022).
23 Markesinis idr., 1997, str. 38.
24 Von Bar in Clive, 2009b, str. 382.
25 Hyland, 2009, str. 11.
26 Več v: prav tam, str. 135–140.
311
Miloš Dimitrijević – Hvaležnost obdarjenca – pravna in moralna obveznost
primerjalnem pravu praviloma negativne (kot odsotnost odplačnosti), pri ODZ ni šlo za
primerjalnopravno posebnost.
Slovenska teorija neodplačnost šteje za odločilni razlog za posebna pravila o darilih27
ter za glavno značilnost darilne pogodbe.28 Kljub temu neodplačnost pojmuje preprosto,
tj. kot dejstvo, da ena stranka (darovalec) v zameno za darilo ne prejme ničesar, druga
stranka (obdarjenec) pa se obogati, ne da bi se čemurkoli odpovedala. Darovalčeva obve-
znost je opredeljena tavtološko, kot »obdarjencu nekaj dati neodplačno«.29
Tako teorija kot tudi sodna praksa sta prisiljeni v reševanje posameznih primerov,
ki so prav zaradi pomanjkanja opredelitve potencialno problematični. Gre predvsem za
primere daril, ki so izpolnitve prej obstoječih darovalčevih pravnih (iztožljivih ali natural-
nih) ali pa moralnih obveznosti (534. člen OZ),30 vzajemna oziroma mešana darila (535.
člen OZ) ter darila, pri katerih obstaja kakšna obveznost obdarjenca, na primer darila z
nalogom (lat. »donatio sub modo«).
Francoski Code civil neodplačnosti na splošno ali pa za primer darila ne opredeljuje.
Kljub očitni odsotnosti meril za opredelitev in presojanje (ne)odplačnosti v Code civil so
teoretiki francoskega prava pri razmejitvi daril od drugih pravnih poslov zgodovinsko
uporabljali predvsem subjektivne elemente, (domnevno) izhajajoče iz rimskega prava,31
kot je na primer animus donandi32 oziroma darilni (altruistični) namen darovalca za da-
janje darila. Težava takega pristopa je praktična in se kaže v tem, da je pri konkretnih
darilih pogosto (celo večinoma) mogoče najti primesi drugih, nedarilnih, celo sebičnih
nagibov darovalca. Posledica izključitve daril, pri katerih obstajajo primesi nedarilnih
nagibov, bi bila torej izključitev večine pravnih poslov iz kategorije darila.33 Poleg tega je
očitna težava, da je za presojanje animus donandi v konkretnem primeru treba uporabiti
nabor nejasnih psiholoških testov z namenom ugotovitve obstoja ali odsotnosti domnev-
nega »čistega« darilnega namena, zaradi česar je ta teoretičen pristop praktično celo neu-
poraben.34 Del teorije kljub temu še vedno vztraja, da je darilni namen zadostno merilo
za opredelitev in razmejitev darila od drugih pravnih poslov.35 Pri tem je treba opozoriti,
da darilo v francoskem pravu ni pogodba, zaradi česar ni mogoče brez ustrezne teoretične
27 Plavšak idr., 2004, str. 462.
28 Prav tam, str. 463.
29 Prav tam, str. 462–463.
30 Izpolnitve pravne obveznosti (tudi naturalne) teorija in sodna praksa ne štejeta za darilo, izpolnitev
moralne obveznosti pa je lahko tako imenovano remunatorično darilo. Glej: Plavšak idr., 2004, str.
463–464.
31 Dawson, 1980, str. 84.
32 Cigoj, 2002, str. 65.
33 Dawson, 1980, str. 95.
34 Prav tam, str. 95–96.
35 Esmein, 1953, navedeno v Hyland, 2009, str. 152.
312
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
prilagoditve uporabljati splošnejših pogodbenopravnih konceptov, kot sta soglasje strank
ter kavza. Subjektivni element darila po francoskem pravu se zato nanaša predvsem na
nagibe darovalca, ki so lahko kompleksni ter v praksi pogosto niso dokazljivi.
Novejša francoska teorija se je prav zaradi praktičnih težav in nejasnosti pri presojanju
subjektivnih elementov darila večinoma odmaknila od čisto subjektivnih karakterizacij
ter sloni na pojmovanju darila, ki ga karakterizirata tako subjektivni (čeprav še vedno
nepogodbeni) kot tudi objektivni element.36, 37 Po mnenju te teorije noben od obeh
elementov samostojno ne zadošča za opredelitev darila.38 Objektivni element, ki ga Code
civil, kot je bilo že omenjeno, nikjer izrecno ne predvideva, kaj šele opredeljuje, se po
mnenju teorije kaže v pomanjkanju enakovrednosti dajatev. Del teorije je objektivni
element neodplačnosti poskušal izpeljevati iz prej veljavnega39 besedila 1105. člena Code
civil, ki je opredeljeval tako imenovane dobrodelne pogodbe (fr. contrat de bienfaisance)
kot pogodbe, pri katerih ena od strank obljubi popolnoma neodplačno korist drugi.
Opredelitev je že na prvi pogled vsebinsko prazna in tavtološka.40 Neodplačnost se je v
tem kontekstu razlagala kot voljno (načrtno) pomanjkanje enakovrednosti med vzajem-
nimi obveznostmi strank ali pa kot voljno ustvarjanje obveznosti brez protiobveznosti.
Temu sledi veljavni Code Civil, ki neodplačne pogodbe41 opredeljuje v drugem odstavku
1107. člena kot pogodbe, pri katerih ena stranka drugi nakloni neko korist, ne da bi
pričakovala ali prejela nasprotne koristi. V prihodnje je mogoče pričakovati sklicevanje
na to določbo tudi pri presojanju neodplačnosti nepogodbenih pravnih poslov, kot je (v
francoskem pravu) darilo. Niti ta definicija pa ne ponuja jasnih napotkov za presojanje
mejnih primerov, zaradi česar je mogoče še naprej pričakovati dodatno uporabo nejasnih
in težko dokazljivih subjektivnih elementov darila.
Nemški koncept neodplačnosti (in s tem darila) je precej ožji. Neodplačnost (nem.
Unentgeltlichkeit) ni pojmovana kot pomanjkanje enakovrednosti (dajatev). Neodplačnost
je le eden od možnih razlogov za neobstoj enakovrednosti dajatev. Neenakovrednost da-
jatev je na primer lahko posledica zmote stranke glede vrednosti posamezne dajatve, pri
čemer upravičenost zmote ne vpliva na presojo (ne)odplačnosti pravnega posla. Tudi če
je ta zmota popolnoma iracionalna, pravni posel ni neodplačen. Stranke takega pravnega
posla po mnenju nemške teorije ne potrebujejo zaščite, ki jo zagotavlja pravo. O vrednos-
36 Beudant idr., 1934–1953, navedeno v Hyland, 2009, str. 141.
37 Planiol in Ripert, 1957, str. 21–22.
38 Hyland, 2009, str. 152.
39 Code civil je bil temeljito spremenjen 10. februarja 2016 (z veljavnostjo 1. oktobra 2016) z ak-
tom Ordonnance n° 2016-131 du 10 février 2016 portant réforme du droit des contrats, du ré-
gime général et de la preuve des obligations, dostopen na: (dostop: 25. maj 2022).
40 Hyland, 2009, str. 141.
41 Ob tem je treba spomniti, da darilo po francoskem pravu ni pogodba.
313
Miloš Dimitrijević – Hvaležnost obdarjenca – pravna in moralna obveznost
ti obeh dajatev so se lahko prepričale pred sklenitvijo pravnega posla. Če jih je nasprotna
pogodbena stranka spravila v zmoto, pa imajo na voljo druge zakonske mehanizme.
Bistvena za nemški koncept neodplačnosti je subjektivna povezava med dajatvama,
tj. vprašanje, ali stranki darilne pogodbe dojemata darilo kot izpolnitev neke obveznosti
(prvi odstavek § 516 BGB). Z drugimi besedami, obstajati mora soglasje med stranka-
ma, da je naklonitev neodplačna, pri čemer neodplačnost pomeni, da konkretno darilo
ne pomeni izpolnitve neke obveznosti.42 Pravni posel ni neodplačen, če obstaja katera
od treh možnih povezav med pravnim poslom in drugim dejanjem ali storitvijo na-
sprotne stranke:43 sinalagmatska povezava med izpolnitvama, povezava v smislu pogoja,
kar vključuje tudi ponujanje nagrade, ter vzročna povezava med (dvema) dajatvama. Iz
kategorije daril so torej izključeni vsi posli, katerih namen je spodbuditi drugo osebo k
nekemu ravnanju ali plačati neki dolg, tudi če ta ni izterljiv.44
DCFR pojem neodplačnosti opredeljuje nekoliko bolj natančno in neposredno.
Neodplačnost v določbi IV. H. – 1:201 pojmuje kot odsotnost plačila oziroma nagra-
de (angl. reward). Pri tem neodplačnost kot opredelilni element darila45 načeloma ne
zahteva nobenega subjektivnega elementa (namena obogatiti) niti subjektivnega izraza
hvaležnosti. Pri definiranju merila reward je mogoče izhajati iz opredelitev DCFR, ki se
nanašajo na neupravičeno obogatitev (določbi VII. – 3:101 in 102). Reward zajema vse
vrste protidajatev oziroma protistoritev, pri čemer je njihov obstoj ali neobstoj neodvisen
od (subjektivne ali objektivne) vrednosti ter je že najmanjša protidajatev oziroma proti-
storitev nezdružljiva s konceptom neodplačnosti in s tem darila.
Če je podana kakršnakoli, tudi trivialna46 nagrada, DCFR izključuje pojmovanje pos-
la kot (neodplačnega) darila ter napotuje na eventualno uporabo pravil o transakcijah, ki
niso popolnoma neodplačne (določba IV.H. – 1:202).47 Za slednje veljajo pravila o daril-
ni pogodbi (čeprav to glede na določbo IV. H. – 1:101 v povezavi s IV. H. – 1:201 niso),
če je namen darovalca med drugim okoristiti drugo stranko in če medsebojni izpolnitvi
po videnju obeh strank nista vsebinsko enakovredni.48 Komentatorji DCFR v to kate-
gorijo transakcij uvrščajo večino mejnih in posebnih primerov daril, ki pravni teoriji in
sodni praksi držav kontinentalne Evrope povzročajo težave, vendar ki so večinoma tradi-
cionalno uvrščeni v kategorijo daril. To so zlasti delno neodplačane (mešane) transakcije,
tako imenovana darila z nalogom, darila, pri katerih obstaja predhodna pravna (ne zgolj
42 Hyland, 2009, str. 147.
43 Krüger in Westermann (ur.), 2004, str. 1234–1239.
44 Hyland, 2009, str. 148.
45 Von Bar in Clive (ur.), 2009a, str. 2816.
46 Prav tam, str. 2818. Reward naj bi obstajala že, če darovalec izroči nekomu denar z nalogom, da se
denar nakaže tretji osebi. Storitev nakazila denarja je mogoče šteti za nagrado darovalcu.
47 Prav tam, str. 2816.
48 Prav tam, str. 2818.
314
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
moralna) obveznost darovalca, celo darila, ki jih da darovalec s posebnim namenom, če
je iz tega namena mogoče izluščiti kakršnokoli reward za darovalca, ipd. Vsi ti primeri
so podvrženi pravnemu režimu, ki velja za darila, če prestanejo omenjeni subjektivni in
objektivni test.
Sklenemo lahko, da DCFR problem definiranja neodplačnosti rešuje le navidezno, in
sicer tako, da določa sicer teoretično sprejemljivo, toda zelo ozko opredelitev, ki izključu-
je vse mejne primere iz pojma darilne pogodbe. Nastalo pravno praznino pa zapolnjuje
tako, da s posebno določbo napotuje na uporabo pravil, ki veljajo za darilno pogodbo.
Opredelitev neodplačnosti iz DCFR ima zato bistveno manjši pomen kot subjektivni in
objektivni test iz določbe IV.H. – 1:202, ki se uporabljata za vse tradicionalno pojmova-
no neodplačne transakcije, razen »čistega« darila.
Definiranje neodplačnosti kot opredelilnega elementa darila je za pravno teorijo oči-
tno precej večji izziv kot definiranje darila. Da bi se izognili tej težavi, tako teorija kot
tudi sodna praksa vztrajata pri preprostih in tavtoloških opredelitvah, od katerih sta v
različnih praktičnih primerih prisiljeni odstopati oziroma jih dopolnjevati z nejasnimi
subjektivnimi elementi. Gre zlasti za primere, pri katerih obstajajo posebni nagibi (celo
obveznosti) darovalca za dajanje darila, ter primere, pri katerih obstajajo obveznosti ob-
darjenca glede sprejema darila ali po njegovem sprejemu.
Z na videz preprosto in jasno opredelitvijo neodplačnosti je skladno zgolj teoretično
»čisto« darilo, pri katerem je darovalec v celoti zgolj prikrajšan (nima nobene koristi od
dajanja darila, vključno s pohvalo družbe in osebnim zadoščenjem, ki sta posledici do-
brodelnega dejanja), obdarjenec pa v celoti zgolj obogaten (z darilom nima nobene, tj.
niti najmanjše obremenitve). Darilo je v tej teoretični situaciji darovalec dal popolnoma
prostovoljno iz izključno altruističnih nagibov, pri čemer za dajanje darila s strani daro-
valca ali pa sprejem darila s strani obdarjenca ni obstajala nobena pravna ali moralna ob-
veznost, družbena norma ali običaj, ki bi dajanje oziroma sprejem darila zahtevali. Zgolj
pri takem darilu ni mogoče imeti nobenega pomisleka, da je zares neodplačno in s tem
upravičeno podvrženo posebnemu režimu prava daril. Kot je natančneje obrazloženo v
nadaljevanju, takih daril v vsakdanjem življenju pravzaprav ni.
4. Darilo kot družbeni pojav
Pravna ureditev daril temelji na razlagi in razumevanju pravnih pojmov, ki ne ustreza-
jo nujno pripadajočim družbenim pojavom. Za pravilno razumevanje in kritično presojo
ureditve preklica darila zaradi nehvaležnosti je zato treba pojem darila in znotraj njega
pojem neodplačnosti obravnavati tudi s sociološkega in antropološkega (in ne le prav-
nega) vidika. Neodplačnost je namreč nedvomno opredelilna lastnost darila, hkrati pa
teoretična utemeljitev pravice darovalca do preklica darila ter implicitno obdarjenčeve
obveznosti hvaležnosti do darovalca.
315
Miloš Dimitrijević – Hvaležnost obdarjenca – pravna in moralna obveznost
Pri tem ni mogoče izhajati iz že omenjenega teoretičnega »čistega« darila. Tipično
darilo bo bodisi motivirano z željo, če ne (moralno) obveznostjo nekomu pomagati
(predvsem svojcem ali prijateljem), bodisi zahtevano z družbeno normo ali običajem
(šolski primer so poročna ali rojstnodnevna darila). Tipično dajanje darila ter tudi vrsto
in vrednost darila torej zahtevajo konkretne družbene norme in običaji. Na videz prosto-
voljna in pravno nesankcionirana odločitev potencialnega darovalca, da ne bo dal darila,
bo praviloma povzročila zunajpravne (družbene) posledice, sorazmerne pomenu kršene
družbene norme, ki so lahko zanj bistveno bolj neugodne kot zmanjšanje premoženja, ki
je nujna posledica dajanja darila.49
Kot je bilo že omenjeno, sodobna pravna ureditev darila izhaja v skoraj nespremenje-
ni obliki iz velikih civilnih kodifikacij z začetka 19. stoletja. Za slovenski pravni prostor
najpomembnejši kodifikaciji civilnega prava, francoski Code civil in avstrijski ODZ, sta
bili sprejeti v družbenem in gospodarskem kontekstu časa, ki je sledil industrijski revolu-
ciji, za katerega je značilen začetek razvoja tržnega gospodarstva.50 Temu skladno je tudi
takrat kodificirano civilno pravo natančno urejalo, poudarjalo in spodbujalo odplačna
pogodbena razmerja kot izraz tržnega gospodarstva, neodplačne pravne posle kot posle
zunaj tržnega gospodarstva pa je bodisi zanemarjalo bodisi je pravne subjekte od njih
odvračalo. Pri tem je pomembno poudariti, da nezaupljivost kodifikacij 19. stoletja do
daril ni posledica (le) tradicije rimskega prava, temveč predvsem utilitaristične miselnosti
tega časa ter odnosa do družbenega in ekonomskega življenja,51 ki je povzročil indu-
strijske revolucije s konca 18. stoletja ter prehod evropskih držav v tržna gospodarstva.
Koncept darila kot neodplačne naklonitve s to miselnostjo ni bil združljiv, saj darila ni
bilo mogoče racionalizirati kot uporabnega ali koristnega za takratno družbo.52 Čeprav
se je dajanje daril in (storitvenih) uslug skupaj z vsemi implikacijami in posledicami tudi
v tem času nadaljevalo, je darilo takrat zavzelo predvidljivo podrejeno mesto znotraj
dojemanja države in gospodarstva.53 Darilo je bilo po tem dojemanju vsaj irelevantno,
49 Če misel uporabimo na omenjenem šolskem primeru poročnega darila: povsem družbeno nespreje-
mljivo bi bilo, da se oseba udeleži poročnega praznovanja, ne da bi prinesla poročno darilo, ki ustreza
vsebini in vrednosti, ki se pričakuje glede na ta dogodek ter glede na razmerje med obdarjencem in
darovalcem. Vsebino omenjenega razmerja določa več dejavnikov, ki so lahko posledica dejstev, na
katere stranki nimata vpliva (na primer stopnja sorodstva med njima), ali pa dejstev, ki izhajajo iz
dejanj strank (na primer predhodno poročno darilo določene vrste in vrednosti, ki ga je dal obdarje-
nec darovalcu). Razmerje med strankama bo v nekaterih primerih darovalcu celo onemogočilo, da se
poročnega praznovanja ne bi udeležil. Neudeležba, odsotnost darila ali celo odsotnost darila ustrezne
vrste in vrednosti bi imeli hude posledice na razmerje med darovalcem in obdarjencem ter na druž-
beno dojemanje darovalca. Kot bo razvidno v nadaljevanju, ta načela veljajo za pravzaprav vsa darila.
50 Zasebno in znotraj njega civilno pravo sta bili takrat kodificirani za urejanje tržnih dejavnosti ter se
primarno ukvarjajo z njimi. Glej: Hyland, 2009, str. 9–10.
51 Liebersohn, 2011, str. 28.
52 Prav tam, str. 27.
53 Prav tam, str. 5.
316
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
če ne nevarno za delovanje moderne družbe. Današnje pravo daril torej temelji na 200
let starih teoretičnih utemeljitvah, da je darilo prostovoljna dajatev, pri kateri dajalec ne
pričakuje ničesar v zameno,54 čeprav ni bilo tako niti takrat, gotovo pa ni tako danes.
Kot bo razvidno iz nadaljevanja tega razdelka, so darila kot družbeni pojavi vzajem-
na in ne enostranska ter so pogosto za darovalce obvezna (v smislu, da darovalci glede
na družbene norme nimajo povsem proste izbire, ali bodo dali darilo ali ne). Sodobne
evropske pravne ureditve pa izhajajo – ravno nasprotno – iz prostovoljnosti dajanja in
sprejemanja darila ter iz teoretično nejasnega koncepta neodplačnosti.
Sociološka in antropološka teorija sta se namreč drugače kot evropski zakonodajalci
(vnovič)55 začeli zavedati kompleksnosti darila kot družbenega pojava. Prelomnica je esej
francoskega sociologa in antropologa Marcela Maussa,56 eden temeljnih virov kulturne
antropologije,57 ki utemeljuje zaključek, da je medsebojno (tj. recipročno) dajanje daril
eno od osnovnih načel medčloveških (družbenih) odnosov.
Darila skoraj nikoli niso prostovoljno dana niti prostovoljno sprejeta, temveč druž-
bene norme zahtevajo od darovalca dajanje darila, enako pa od obdarjenca zahtevajo
sprejem darila. Mauss je v svojem prispevku prav tako utemeljil, da so darila vedno
vzajemna58 ter so del družbene mreže kompleksnih in trajajočih vzorcev dajanja, spreje-
manja in vračanja.59 Šele od konkretne družbe, družbene norme in konkretnega darila
je odvisno, ali je darilo sploh v korist obdarjenca. S sistemom družbenih norm dajanja
in prejemanja daril je namreč možno ustvariti dolgove, spreminjati družbene statuse, ad
absurdum v nekaterih družbah celo zasužnjevati obdarjence.60 Mauss tako zaključuje,
da darilo vselej zajema tri osnovne obveznosti: dati, sprejeti in povrniti (fr. donner-re-
cevoir-rendre).61 Darila tako ne obstajajo kot neodvisne transakcije, temveč je tipično
darilo odgovor na neko prejšnje darilo, hkrati pa ustvarja novo obveznost, ki mora biti
družbeno sprejemljivo izpolnjena, da lahko udeleženca konkretnega razmerja to razmerje
ohranita. Zanikanje vzajemnosti daril pomeni zanikanje samega izhodiščnega medčlo-
54 Prav tam, str. 6.
55 Prav tam, str. 7. Darilo kot zgodovinsko uveljavljena in pomembna kategorija medčloveških odnosov
izgine (tudi) iz socioloških in antropoloških strokovnih razprav v času med koncem 18. in začetkom
20. stoletja. Uveljavljeni teoretiki Mill, Tocqueville, Marx, Weber in Durkheim tako o darilu v bi-
stvenem niso pisali. Razprava o darilu je vnovič zaživela šele po omenjenem Maussovem eseju.
56 Mauss, 2002, str. 5–6. Esej je bil prvič objavljen leta 1925. Gre za študijo običajev, povezanih z da-
janjem in prejemanjem daril v netržnih družbah Polinezije, Melanezije ter severozahodnega Pacifika
s primerjavami s sodobnimi zahodnimi pravnimi sistemi.
57 Hyland, 2009, str. 14–15.
58 Liebersohn, 2011, str. 1.
59 Prav tam.
60 Prav tam, str. 2.
61 Mauss, 2002, str. 50.
317
Miloš Dimitrijević – Hvaležnost obdarjenca – pravna in moralna obveznost
veškega (družinskega, prijateljskega ali celo poslovnega) razmerja, znotraj katerega je bilo
predhodno darilo dano.62
Posamezni poznejši teoretiki so del Maussovih stališč sicer problematizirali,63 zlasti na
primeru dobrodelnih donacij, pri katerih gre za posredno in neosebno dajanje daril ose-
bam, ki darovalcu niso znane. Te donacije na prvi pogled ne zahtevajo recipročnosti. Tudi
to pa ni povsem res. Recipročnost se v tem primeru lahko nanaša na družbo kot celoto.
Zelo premožen posameznik bo pogosto po dojemanju družbe svoj uspeh in premoženje
»dolgoval« družbi, iz katere je svoje bogastvo črpal, zaradi česar se za dobrodelna dejanja
teh oseb pogosto uporablja fraza »vračanje družbi« (angl. giving back to the community).64
V tem kontekstu je družba kot celota (ali pa njen del – na primer rojstni kraj tega posa-
meznika) tista, ki (utemeljeno) pričakuje povrnitev »podarjenega« od tega posameznika.
Čeprav slednje gotovo ni najbolj tipično darilo, ki ga ureja OZ, je upravičen pomislek
glede veljavne tavtološke in na videz samoumevne utemeljitve neodplačnosti daril na
splošno, posledično pa tudi široke in posplošene ureditve razlogov za vračanje daril in
znotraj njih implicirane splošne obveznosti hvaležnosti obdarjenca.
Sociološka in antropološka ugotovitev je, da je družbeni pojav dajanja, prejemanja
in vračanja daril odvisen od konteksta (okoliščin) primera, predvsem pa vseh komple-
ksnosti razmerja65 med konkretnim darovalcem in konkretnim obdarjencem.
Verjetno je sicer mogoče pri nekaterih konkretnih darilih glede na okoliščine uteme-
ljiti pričakovanje hvaležnosti od obdarjenca, ampak nikakor na splošno pri vseh darilih,
zlasti pa ne, če je že sámo dajanje darila izraz hvaležnosti darovalca v razmerju do ob-
darjenca, ali pa nasprotno, v primerih, ko je obdarjenec svojo obveznost hvaležnosti že
»izpolnil« na drug način pred prejemom darila ali po njem.
Glede na omenjeno ne preseneča, da je tudi ureditev preklica darila, ki temelji na
omenjenih teoretičnih izhodiščih (zlasti pojmovanju neodplačnosti) z več vidikov pro-
blematična. Kot je razvidno iz nadaljevanja, posploševanje obveznosti hvaležnosti na rav-
ni abstraktnega zakonskega pravila lahko pelje v povsem neživljenjsko zanikanje komple-
ksnosti izhodiščnega medčloveškega razmerja, znotraj katerega je bilo darilo dano.
5. Pojem in ratio legis preklica darila zaradi hude nehvaležnosti
Pričakovana (in zahtevana) hvaležnost obdarjenca, ki je utemeljena z neodplačno
naravo darilne pogodbe,66 se najbolj izrazito kaže v obliki preklica darila zaradi hude
62 Hyland, 2009, str. 18.
63 Godelier, 2006, str. 106–107.
64 Hyland, 2009, str. 22–23.
65 Weiner, 1992, navedeno v Hyland, 2009, str. 19.
66 Plavšak idr., 2004, str. 462.
318
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
nehvaležnosti. Gre za primerjalnopravno najpogosteje urejen, zgodovinsko pa najstarejši
preklicni razlog.67
Prvi odstavek 540. člena OZ določa, da lahko darovalec prekliče darilno pogodbo
zaradi hude nehvaležnosti, če se po njeni sklenitvi obdarjenec proti njemu ali njegovemu
bližnjemu obnaša tako, da bi bilo po temeljnih moralnih načelih nepravično, da bi ob-
darjenec prejeto obdržal.
Francoski Code civil v 953. členu določa, da daril (inter vivos) ni mogoče preklicati,
razen zaradi neizpolnitve pogoja, pod katerim je bilo darilo dano, zaradi nehvaležnosti
ali pa zaradi rojstva otroka. Po izrecni zakonski izjemi iz 959. člena ni mogoče preklicati
zaradi nehvaležnosti daril, ki so bila dana zaradi sklenitve zakonske zveze. Tudi nemški
BGB v določbi § 530 določa, da je mogoče darilo preklicati, če je obdarjenec proti
darovalcu ali njegovemu bližnjemu sorodniku storil resno dejanje, ki ustreza pravnemu
standardu hude nehvaležnosti. Podobno ta preklicni razlog vsebuje tudi DCFR v določbi
IV. H.– 4:201.
Ratio kogentno68 urejene pravice darovalca do preklica ni povsem jasen. Zdi se, da je v
primerjalnem pravu enotno stališče, da je uzakonitev tega preklicnega razloga nedvomno
upravičena s splošnim načelom pravičnosti. Tako slovenska kot tudi tuja pravna teorija
pa imata težavo s klasifikacijo in teoretično utemeljitvijo tega zakonskega mehanizma z
uporabo drugih (splošnih) pravil in načel civilnega prava.
Slovenska pravna teorija zagovarja stališče, da gre za moralna pravila, ki so bila pov-
zeta v zakon.69 To posredno potrjuje tudi sam OZ, ki v 534. členu hvaležnost (darovalca)
navaja kot primer moralne obveznosti. Stališče večinoma podpira tudi tuja pravna teo-
rija, ki poudarja, da so pravila o preklicu darila (zaradi nehvaležnosti) nujno povezana
z moralnimi vprašanji ter družbenimi normami, pri čemer hvaležnosti naj ne bi bilo
mogoče uvrstiti v kategorijo pravnih obveznosti, že zaradi izhodiščne nezmožnosti opre-
delitve pojma hvaležnosti.70
Glede preklica darila zaradi nehvaležnosti (drugače kot pri drugih razlogih)71 naj bi
šlo poleg tega tudi za neko obliko kaznovanja obdarjenca.72 Podobne pomisleke je mogo-
če zaslediti tudi v primerjalnopravni teoriji. Francoska teorija tako na primer utemeljuje,
da preklic v tem primeru pomeni sankcijo za kršitev moralne obveznosti hvaležnosti.73
67 Hyland, 2009, str. 514.
68 OZ v 544. členu določa, da je odpoved preklicu nična. Zanimivo vprašanje, ki sicer presega meje
tega prispevka, je primerjava omenjenega 544. člena OZ, ki izključuje možnost odpovedi pravici do
preklica, ter četrtega odstavka 540. člena, ki onemogoča preklic, če je darovalec obdarjencu dejanje
oprostil.
69 Plavšak idr., 2004, str. 486 in 493.
70 Von Bar in Clive (ur.), 2009a, str. 2867.
71 Preklica zaradi stiske iz 539. člena ter preklica zaradi pozneje rojenih otrok iz 541. člena OZ.
72 Plavšak idr., 2004, str. 486.
73 Planiol in Ripert, 1957, str. 636.
319
Miloš Dimitrijević – Hvaležnost obdarjenca – pravna in moralna obveznost
Preklic darila zaradi hude nehvaležnosti obdarjenca je po ratio legis in posledicah
uveljavljanja podoben nekaterim drugim institutom pogodbenega in širše, obligacijskega
prava, pri čemer se od vseh teh drugih institutov vendarle v bistvenem razlikuje.
Del teorije, na primer poskuša preklicni razlog utemeljiti prek instituta kavze, saj
naj bi darovalčeva zaznava obdarjenčevega nehvaležnega ravnanja izničila kavzo darilne
pogodbe (tako imenovana causa donandi). Posledično naj bi bila darilna pogodba zaradi
odsotnosti podlage nična na podlagi četrtega odstavka 39. člena OZ. Ne gre za univerzal-
no sprejeto stališče, saj se kavza pogodbe v splošnem povezuje s sklenitveno fazo, preklic
darila pa v poštev praviloma ne pride le po sklenitvi pogodbe, temveč celo po njeni
izpolnitvi.74 Zagovarjanje možnosti naknadnega prenehanja kavze je še zlasti problema-
tično pri neodplačnih pogodbah, saj pri njih kavze pogosto ni mogoče ločiti od nagiba
darovalca oziroma naj bi lahko nagib darovalca prešel v kavzo darilne pogodbe.75 Ničnost
kot skrajna sankcija se zdi nesorazmerna posledica za naknadno prenehanje nagiba za
sklenitev pogodbe na strani ene pogodbene stranke, pri čemer je razlog za prenehanje
nagiba lahko popolnoma zunaj sfere vpliva nasprotne pogodbene stranke. Novejša praksa
Vrhovnega sodišča Republike Slovenije je že zavzela stališče, da je v nasprotju s pravno lo-
giko (pogodbenega prava), da bi lahko pogodbena podlaga odpadla potem, ko pogodba
ni bila le sklenjena, temveč tudi realizirana.76
Kljub izhodišču, da naj bi šlo pri obveznosti hvaležnosti za moralno obveznost, obsta-
ja tudi stališče, da naj bi šlo za zakonsko določeno sestavino darilne pogodbe (in s tem
nekakšno pravno obveznost), saj mora obdarjenec izpolniti pogoj zadostne stopnje hva-
ležnosti, če želi obdržati darilo.77 Tudi komentatorji DCFR funkcionalno enačijo preklic
darila zaradi nehvaležnosti s prenehanjem (darilne) pogodbe zaradi neizpolnitve. Ratio
legis preklica darila zaradi nehvaležnosti ter prenehanja pogodbe zaradi neizpolnitve naj
bi bil enak, le da hvaležnosti naj ne bi bilo mogoče klasificirati kot pravne obveznosti,
zaradi česar naj ne bi bilo mogoče uporabiti splošnih pravil o neizpolnitvi pogodbe.78
Ta utemeljitev je lahko problematična z vidika avtonomije pogodbenih strank. Če bi
šteli, da vsako darilo velja pod molče dogovorjenim pogojem (obveznosti) hvaležnosti
na strani obdarjenca, ni videti, zakaj se pogodbeni stranki ne bi mogli dogovoriti druga-
če oziroma to obveznost izrecno (ali celo konkludentno) izključiti. Preklic darila zaradi
nehvaležnosti je namreč urejen kogentno. Tudi če bi lahko (na splošno) šteli, da bi bilo
nepravično, da nehvaležni obdarjenec obdrži darilo, ni samoumevno, da je dogovor med
darovalcem in obdarjencem, da se od slednjega hvaležnosti ne pričakuje, tako zavržen,
da nasprotuje javni morali, kar bi utemeljilo kogentnost ureditve preklica darila. Pravni
74 Možina, 2014, str. 839.
75 Sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 206/2010 z dne 20. junija 2010, točka 10 obrazložitve.
76 Sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 218/2017 z dne 23. avgusta 2016, točka 14 obrazložitve.
77 Plavšak idr., 2004, str. 462.
78 Von Bar in Clive (ur.), 2009a, str. 2867.
320
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
sistemi s tradicijo common law prav s pogodbeno avtonomijo utemeljujejo odsotnost
ureditve preklica darila zaradi nehvaležnosti, saj je prevladujoče stališče, da naj bi daro-
valci, ki so prostovoljno izbrali svoje obdarjence, trpeli (pozitivne in negativne) posledice
svojih odločitev.79
Do enakega pomisleka je mogoče priti pri primerjavi preklica zaradi hude nehvale-
žnosti in preklica daril z bremenom oziroma nalogom (lat. donatio sub modo). Pri darilu
z bremenom gre za darilo, ki ga je darovalec dal s posebnimi pričakovanji,80 s katerimi
naj bi bil obdarjenec seznanjen (s čemer je tudi pogojeno darovalčevo preklicno upra-
vičenje), pri preklicu zaradi hude nehvaležnosti pa gre za zakonski mehanizem, ki ni le
onkraj dogovora, temveč celo velja kljub morebitnemu drugačnemu dogovoru pogodbe-
nih strank. Podobno velja za kondikcijski zahtevek: conditio causa data causa non secuta,
ki izhaja iz rimskega prava, za vrnitev tistega, kar je bilo (v primeru neodplačnih pravnih
poslov) dano v pričakovanju, ki se ni uresničilo.81 Tudi v tem primeru je predpostavka
neko neuresničeno pričakovanje darovalca, ki naj bi se ga obdarjenec zavedal. Če poseb-
nega namena darovalca ne bi bilo ali če darovalčev namen obdarjencu ne bi bil znan,
preklicnega upravičenja naj ne bi bilo mogoče upravičiti.
Preklic darilne pogodbe zaradi hude nehvaležnosti je treba razmejiti tudi od instituta
razveze pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin (112. člen OZ). Določba se ne uporablja
za darilno pogodbo, saj je umeščena v 5. odsek 1. oddelka II. poglavja OZ, ki ureja »dvo-
stranske« (tj. dvostransko zavezujoče) pogodbe. Razvezo pogodbe je treba zahtevati (prvi
odstavek 112. člena OZ), preklic darilne pogodbe pa je enostransko oblikovalno upravi-
čenje. Razveze pogodbe ni mogoče zahtevati, če je stranka, ki se na spremembo okoliščin
sklicuje, v zamudi z izpolnitvijo njene obveznosti (tretji odstavek 112. člena OZ), preklic
darilne pogodbe pa je možen po njeni izpolnitvi. Nasprotna stranka pri razvezi pogodbe
zaradi spremenjenih okoliščin je v ugodnejšem položaju kot obdarjenec pri preklicu daril-
ne pogodbe, saj lahko ponudi, da se ustrezni pogodbeni pogoji pravično spremenijo tako,
da ustrezajo spremenjenim okoliščinam (četrti odstavek 112. člena OZ) ter je celo upra-
vičena do odškodnine za del škode, ki ji je nastala zaradi razveze pogodbe (peti odstavek
112. člena OZ). Tudi če bi preklic darilne pogodbe zaradi naknadne premoženjske stiske
darovalca (539. člen OZ) ter pozneje rojenih otrok (540. člen OZ) šteli za posebni obliki
upoštevanja spremenjenih okoliščin, preklic zaradi hude nehvaležnosti ne predvideva iz-
recno sprememb okoliščin ter je ta preklic možen tudi takrat, ko je obdarjenec nehvaležno
ravnal že pred sklenitvijo darilne pogodbe, pa je nehvaležno ravnanje le nadaljeval.
Ratio legis preklica darila zaradi hude nehvaležnosti je zato precej lažje utemeljiti z
zakonodajalčevim prizadevanjem sui generis po kaznovanju nehvaležnosti obdarjencev,
ob (utemeljenem ali neutemeljenem) sklicevanju na načela morale in pravičnosti.
79 Hyland, 2009, str. 516.
80 Možina, 2014, str. 833.
81 Možina, 2017, str. 143.
321
Miloš Dimitrijević – Hvaležnost obdarjenca – pravna in moralna obveznost
6. Opredelitev (hude) nehvaležnosti
Glede na splošno nezmožnost opredelitve pojma (ne)hvaležnosti, ne preseneča, da
je v primerjalnem pravu več različnih načinov (poskusa) določanja okvirjev, v katerih je
nehvaležnost utemeljen razlog za preklic darila. Zakonodajne pristope je mogoče razde-
liti v dve temeljni skupini:
1. uporabo splošno opredeljenega pravnega standarda nehvaležnosti v obliki generalne
klavzule ter
2. bodisi taksativno bodisi primeroma naštevanje pojavnih oblik nehvaležnosti.
Slovenski zakonodajalec pojavnih oblik nehvaležnosti ni določil. Huda nehvaležnost
obdarjenca kot pravni standard spada med manj jasno urejene razloge za preklic darilne
pogodbe. Že na prvi pogled ni dvoma, da je OZ v 541. členu, v katerem ureja polo-
žaj, ko se darovalcu rodi prvi otrok, ali celo v 539. členu, ko je ogroženo darovalčevo
preživljanje, bistveno bolj jasen kot v 540. členu, v katerem ureja preklic zaradi hude
nehvaležnosti obdarjenca. Nujna posledica te pomenske odprtosti 540. člena je povečan
pomen sodne prakse. Slovenska sodna praksa se torej precej več ukvarja z razlago pojma
hude nehvaležnosti kot z drugimi razlogi za preklic darilne pogodbe, ki so urejeni v OZ.
Standarda hude nehvaležnosti po sodni praksi tako ne izpolnjujejo hudi prepiri med
zakoncema dve leti po daritvi,82 enkratno prerivanje, zaradi katerega sta bili obe pogod-
beni stranki spoznani za odgovorni storitve prekrška ogrožanja varnosti osebe v zaprtem
prostoru,83 napetosti in nesoglasja med strankama, ki niso prerasli lažje verbalne ravni in
običajnih družinskih zamer,84 ali pa okoliščina, da je toženec začel poslovati samostojno,
ob čemer je tožniku zaradi obojestranskega omejevanja poslovanja preprečil sodelovanje
pri poslu.85 Huda nehvaležnost pa obstaja, če je obdarjenec darovalko žalil, jo pretepal
in ji s prisilo omejeval možnost razpolaganja s premoženjem, ki ga je imela na svojem
bančnem računu ali ga je ustvarila za gradnjo.86
Že glede na obseg prakse Vrhovnega sodišča (torej tudi če ne upoštevamo precej ob-
sežnejše prakse višjih sodišč) pri zapolnjevanju pravnega standarda hude nehvaležnosti
je mogoče ugotoviti, da so z ureditvijo tega razloga za preklic darilne pogodbe precejšnje
praktične težave. Sodna praksa Vrhovnega sodišča doslej očitno ni ponudila ustreznega
(splošnejšega) testa, po katerem bi lahko nižja sodišča preprosteje presodila, ali konkretne
okoliščine primera spadajo v pojem hude nehvaležnosti, temveč se je sámo ukvarjalo s
posameznimi konkretnimi primeri. Zato se utemeljeno postavlja vprašanje, ali pravna
82 Sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 315/2011 z dne 3. novembra 2011.
83 Sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 1207/2008 z dne 9. decembra 2010.
84 Sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 685/2008 z dne 14. oktobra 2009.
85 Sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 4/2006 z dne 27. avgusta 2008.
86 Sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 22/2006 z dne 18. maja 2006.
322
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
varnost ne zahteva zakonodajne spremembe 540. člena OZ, ki bi omogočila vsaj našte-
vanje primeroma temeljnih upoštevnih oblik hude nehvaležnosti.
Podobno določbo je vseboval ODZ, ki je veliko nehvaležnost opredeljeval kot »po-
škodbo na telesu, na časti, na svobodi ali na imovini, da se sme zoper poškodovalca po-
stopati po kazenskem zakonu uradoma ali na poškodovančevo zahtevo.« Pri tem je treba
opozoriti, da je sodna praksa Republike Slovenije pri uporabi standarda »velike oziroma
hude nehvaležnosti« namesto ODZ analogno uporabljala določbe zakona o dedovanju,
ki urejajo vprašanje dedne nevrednosti ali vzrokov za razdedinjenje.87 Po uveljavitvi OZ
pa je obveljalo stališče, da uporaba take analogije ne pride (več) v poštev ter da je treba to
zakonsko določbo razlagati strožje.88 Po eni strani je torej preklic zaradi hude nehvaležno-
sti po OZ urejen precej širše kot po ODZ (glede na zakonsko besedilo ODZ), saj zadošča
že »nepravičnost, po temeljnih moralnih načelih« in ni govora o kazenskem pregonu ali
pa o taksativno naštetih pojavnih oblikah (hude) nehvaležnosti, po drugi strani pa naj
bi OZ glede na prakso, ki se je izoblikovala pred njegovim sprejetjem, omejil uporabo
instituta preklica zaradi nehvaležnosti.
Francosko pravo (955. člen Code civil) taksativno našteva tri oblike nehvaležnosti, ki
so lahko podlaga za preklic darila, in sicer: če je obdarjenec darovalcu poskusil odvzeti
življenje, če je obdarjenec darovalca zlorabljal, zoper njega storil kaznivo dejanje ali pa ga
je hudo razžalil ali pa če obdarjenec darovalca ne preživlja, čeprav darovalec to potrebuje.
Nemško pravo drugače kot francosko in podobno kot slovensko ne našteva oblik
nehvaležnosti. BGB v določbi § 530 določa le, da je darilo mogoče preklicati, če je ob-
darjenec zagrešil hudo nehvaležnost proti darovalcu ali pa njegovem bližnjem sorodniku.
Naštevanje pojavnih oblik nehvaležnosti je bolj zastopljeno v romanskih pravnih sis-
temih kot v germanskih. Odgovor na vprašanje, kateri od omenjenih dveh zakonodajnih
pristopov je ustreznejši, ni popolnoma preprost. Po eni strani naštevanje oblik nehvale-
žnosti zagotavlja večjo stopnjo pravne varnosti, tj. predvidljivosti tako za darovalca kot
tudi za obdarjenca, čeprav določba ni namenjena varovanju slednjega. Po drugi strani pa
se zdi, da vsakršno naštevanje oblik tako nedoločenega in subjektivnega pojma (pojma,
odvisnega od konkretnega darila, darovalca in obdarjenca), kot je nehvaležnost, nujno
pripelje do dveh negativnih posledic: nepopolnosti ureditve, saj ne bodo zajeti vsi prime-
ri nehvaležnosti, ki bi utemeljili preklicnost darila, ter odvečnosti ureditve posameznih
oblik nehvaležnosti, ki mogoče v konkretni situaciji ne bi bile dovolj zavržne, da bi ute-
meljile poseg v sklenjeno (in izpolnjeno) pogodbo.
87 Gre za pristop, ki ga je mogoče najti tudi danes v primerjalnem pravu. Italijanski Codice civile na
primer našteva oblike nehvaležnosti v 801. členu. Določba se delno sklicuje na pravila dednega pra-
va, ki urejajo dedno nevrednost (463. člen Codice civile). Dostopno na: https://www.altalex.com/
documents/news/2014/02/03/delle-donazioni (dostop 25. maj 2022).
88 Zupančič, 2002, navedeno v: Plavšak idr., 2004, str. 495.
323
Miloš Dimitrijević – Hvaležnost obdarjenca – pravna in moralna obveznost
DCFR podobno kot nemško in slovensko pravo opredeljuje ta preklicni razlog v
obliki generalne klavzule (določba IV. H. – 4:201). Darilna pogodba je preklicljiva, če
je bil obdarjenec hudo nehvaležen tako, da je namenoma storil resno dejanje (angl. seri-
ous wrong) proti darovalcu. Za uporabo instituta preklica darila zaradi nehvaležnosti po
DCFR naj bi bila izpolnjena dva pogoja, in sicer da je bilo resno dejanje nehvaležnosti
storjeno proti darovalcu na zaznaven način ter da je obstajal namen obdarjenca storiti to
dejanje. Malomarnost ali nepremišljenost obdarjenca naj ne bi zadoščali. Prav tako darila
naj ne bi bilo mogoče preklicati pri dejanjih, ki jih je darovalec dojel kot izraz nehvale-
žnosti, obdarjenec pa kot dejanje, ki bi koristilo darovalcu.89
7. (Ne)upoštevanje okoliščin konkretnega darila v slovenskem pravu
Iz opisanih ureditev preklica darila zaradi nehvaležnosti izhaja, da posamezni zakono-
dajni pristopi zgolj delno in posredno upoštevajo okoliščine konkretnega darila.
V slovenskem pravu ostajajo odprta številna vprašanja. OZ ne ureja posebej vpraša-
nja, ali naj ima darovalec možnost preklica, če je obdarjenec nehvaležno ravnal do njega
tudi pred prejemom darila (obdarjenec torej ni spremenil svojega obnašanja, darovalec
pa se je tega obnašanja zavedal). Besedilo 540. člena OZ v veljavni obliki zajema tudi te
primere, saj z ničimer ne upošteva darovalčevega morebitnega zavedanja o okoliščinah, ki
pomenijo nehvaležnost obdarjenca. Če pa je bil darovalec seznanjen s temi relevantnimi
okoliščinami, je lahko vprašljivo, ali je utemeljeno, da ohrani enostransko upravičenje
preklicati darilno pogodbo ob nespremenjenem ravnanju obdarjenca.
Neodgovorjeno ostaja vprašanje upoštevanja konkretnega nagiba darovalca, kot je to
storilo Vrhovno sodišče v sklepu II Ips 23/2018 z dne 11. aprila 2019 v primeru preklica
zaradi razveze zakonske zveze.90 Darovalci imajo najrazličnejše nagibe za sklenitev darilne
pogodbe, zaradi česar si je mogoče predstavljati primere, ko bi bila lahko nehvaležnost
v razmerju do darovalca manj pomembna (če ne irelevantna). Če bi darovalec sklenil
darilno pogodbo z nagibom, ki ni zgolj dobrodelnost ali nesebičnost v razmerju do ob-
darjenca, bi bilo mogoče smiselno upoštevati ta nagib pri ugotavljanju, ali je neko ravna-
nje obdarjenca mogoče šteti za izraz hude nehvaležnosti. Če je darovalec denimo sklenil
darilno pogodbo zato, da bi upošteval nezavezujoče želje tretjih oseb (na primer darilo je
89 Von Bar in Clive (ur.), 2009a, str. 2867–2868.
90 Vrhovno sodišče je s tem sklepom odstopilo od ustaljene sodne prakse glede vprašanja (načina)
upoštevanja spremenjenih okoliščin na primeru prenehanja nagiba darovalca za sklenitev darilne
pogodbe zaradi razveze zakonske zveze (načelno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča SR Slovenije
z dne 21. in 22. decembra 1987). Današnja ureditev se od ureditve iz leta 1987 razlikuje po tem,
da je zakonodajalec v OZ (drugače kot v ZOR) uredil darilno pogodbo (in znotraj določb o darilni
pogodbi razloge za preklic darila) ter mednje ni vključil tudi primera odpadlosti pogodbene podlage
iz načelnega mnenja iz leta 1987.
324
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
dal po želji svojega zakonca ali partnerja nekemu sorodniku tega zakonca oziroma par-
tnerja), bi bilo mogoče bolj smiselno upoštevati morebitno nehvaležnost obdarjenca do
te tretje osebe (in ne do darovalca) oziroma vsaj bolj restriktivno razlagati, kdaj je podana
huda nehvaležnost do darovalca (kot manj relevantna v konkretnem primeru). V takem
primeru bi bilo namreč mogoče ugotoviti, da obdarjenec dolguje hvaležnost primarno
(tj. bolj kot darovalcu) tretji osebi, ki je darovalca spodbudila do tega, da je dal darilo.
OZ ne zahteva upoštevanja morebitne hvaležnosti darovalca zaradi obdarjenčevih
preteklih ravnanj, ki bi darovalca motivirala za dajanje darila. Določba 534. člena OZ
ne pušča dvoma, da gre tudi pri teh naklonitvah za darila, ki so torej lahko podvržena
preklicu po 540. členu OZ. Pri tem je treba opozoriti, da OZ v 258. členu izključuje
darila, dana iz hvaležnosti iz režima izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj s strani
darovalčevih upnikov (tako imenovana actio Pauliana), če so sorazmerna premoženjskim
možnostim dolžnika (darovalca). Takega pravila pa OZ ne določa za preklic darila s stra-
ni samega darovalca. Zahteva po obdarjenčevi hvaležnosti po prejemu takega remunato-
ričnega darila se ne zdi utemeljena, kar potrjuje tudi tuja pravna teorija.91
Končno, zanimivo je tudi vprašanje, ali lahko obdarjenec s kakšnim svojim drugim
dejanjem izpolni svojo obveznost hvaležnosti ter s tem izključi obveznost vzdržati se
nadaljnjih ravnanj, ki pomenijo hudo nehvaležnost. S tega vidika je utemeljen pomislek,
da je obveznost vzdržati se dejanj, ki so izraz nehvaležnosti, za obdarjenca bolj obreme-
njujoča, kot bi bila (pozitivno oblikovana) obveznost hvaležnosti. Slednjo bi namreč
obdarjenec lahko izpolnil z nekim hvaležnim dejanjem, ki bi ustrezalo okoliščinam in
vrednosti prejetega darila (na primer z dajanjem drugega darila). Po drugi strani se zdi, da
se obdarjenec obveznosti vzdržati se dejanj nehvaležnosti ne more izogniti s kakršnimkoli
aktivnim ravnanjem ter ga ta obveznost obremenjuje ne glede na njegovo morebitno
siceršnjo hvaležnost.
Rok, ki ga OZ v 543. členu predvideva za preklic darilne pogodbe, je subjektiven in
teče od dneva, ko je darovalec zvedel za razlog za preklic. OZ torej ne določa niti objek-
tivnih časovnih okvirjev zahtevane odsotnosti nehvaležnosti obdarjenca.
Edino podlago za upoštevanje okoliščin konkretnega darila v OZ je mogoče najti
v dikciji prvega odstavka 540. člena, ki se sklicuje na »temeljna moralna načela« kot
merilo, po katerem je treba presojati, ali bi bilo »nepravično, da bi obdarjenec prejeto
obdržal.« Pri tem zakon ne pojasnjuje, ali naj bi se omenjeno merilo uporabilo (le) za pre-
sojo obdarjenčevega potencialno nehvaležnega ravnanja ali pa tudi za druge okoliščine
konkretnega darila (zlasti nagib darovalca ter obdarjenčeva druga ravnanja). Restriktivna
razlaga 540. člena OZ kot možnosti enostranskega posega v sklenjeno pogodbo bi zahte-
vala upoštevanje moralnosti in pravičnosti preklica glede na vse okoliščine konkretnega
darila in ne samo glede na nehvaležno ravnanje obdarjenca. Sodna praksa se v zvezi s 540.
členom OZ večinoma osredinja na razlago pravnega standarda velike nehvaležnosti (tj.
91 Von Bar in Clive (ur.), 2009a, str. 2804.
325
Miloš Dimitrijević – Hvaležnost obdarjenca – pravna in moralna obveznost
na presojo konkretnega ravnanja obdarjenca), lahko pa zasledimo tudi nekaj odločb, ki
zagovarjajo omenjeno razlago standarda temeljnih moralnih načel (tj. presojo celotnega
razmerja med darovalcem in obdarjencem).92 Natančnejše razlage pravnega standarda
temeljnih moralnih načel na primeru 540. člen OZ v sodni praksi ni mogoče zaslediti.
8. Sklep
Preklic darila zaradi (hude) nehvaležnosti temelji na izhodiščih in konceptih, ki jih
pravni sistemi ne zmorejo natančno opredeliti. Moralna obveznost hvaležnosti, katere
kršitev je (vsaj po stališču dela teorije) sankcionirana z zakonsko urejenim enostranskim
upravičenjem darovalca preklicati darilo, izhaja iz neodplačnosti darila. Sam pojem ne-
odplačnosti pa se izogiba natančni opredelitvi in teoretični utemeljitvi. V teoriji je pred-
vsem sporno, ali je treba pri tem upoštevati objektivno plat darila, ki naj bi se kazala v
neenakovrednosti dajatev (oziroma odsotnosti dajatve obdarjenca), subjektivno plat, ki
naj bi se nanašala bodisi na darovalčev nagib bodisi soglasje pogodbenih strank, ali pa
neko kombinacijo obeh pristopov.
Upoštevaje težavnost opredelitve darila ter primerjalnopravno neenotnost ureditve
daril in neodplačnih pravnih poslov ne preseneča, da se pri uporabi instituta preklica
darila zaradi nehvaležnosti pojavljajo praktične težave. Te izhajajo prav iz omenjenega
neopredeljenega teoretičnega izhodišča, najizraziteje pa se kažejo pri remunatoričnih da-
rilih (darilih, danih s strani darovalca zaradi njegove hvaležnosti ali neke druge moralne
obveznosti), darilih, danih iz drugih posebnih nagibov, ter v okoliščinah, v katerih je
obdarjenec svojo moralno obveznost hvaležnosti že izpolnil.
Del teorije in nekatere pravne ureditve zgoraj opisane težave rešujejo bodisi z delnim
izključevanjem uporabe instituta preklica zaradi nehvaležnosti (zlasti na primerih remu-
natoričnih daril) bodisi s sklicevanjem na nedoločne standarde morale in pravičnosti, ki
naj bi sodiščem omogočali upoštevanje vseh okoliščin konkretnega primera.
Glede na dognanja sociološke in antropološke stroke je utemeljeno vprašanje, ali je
koncept neodplačnosti (ter s tem zahtevana hvaležnost obdarjenca, ki se kaže v preklic-
nem upravičenju darovalca) družbeno gledano smiselna in uporabna kategorija. Glede
na opisana stališča bi bilo mogoče neodplačnost, vsaj na primeru darilne pogodbe,93
92 Glej na primer sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 1207/2008 z dne 9. decembra 2010, točka 9
obrazložitve, sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2924/2013 z dne 5. marca 2014, točka 9 ob-
razložitve, ter sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Cp 1641/2011 z dne 13. marca 2012, točka 14
obrazložitve.
93 Drugače je pri odplačnih pogodbah, pri katerih je neodplačnost nedvomno koristna kategorija: ob
primerjanju vrednosti dveh dajatev je povsem preprosta in smiselna ugotovitev, da je neka dajatev
»v presežku« neodplačna, kar omogoča uporabo posameznih institutov, kot so na primer čezmerno
prikrajšanje iz 118. ali pa oderuška pogodba iz 119. člena OZ.
326
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
šteti celo za pravno fikcijo, ki utemeljuje zgodovinska prizadevanja evropskih zakono-
dajalcev odvračati pravne subjekte od dajanja daril. Prav v tem je mogoče najti razlog
za opisane težave. Pri darilni pogodbi namreč ni mogoče uporabiti jasnega merila pri-
merjanja (vrednosti) izpolnitev pogodbenih strank, tako imenovane cause donandi pa
pravzaprav ni mogoče ločiti od drugih teoretičnih konceptov, zlasti od nagiba darovalca
ter soglasja pogodbenih strank. Zdi se, da poskušajo pravni sistemi neuspešno uporabiti
splošne pogodbenopravne (tržne) režime na darilih, ki so nedvomno zunajtržna in s tem,
v bistvenem, nepogodbena kategorija. Posebna pravila, ki naj bi kazala posebnost daril
kot neodplačnih pravnih poslov, so pravzaprav zgolj izraz nezaupljivosti prava do daril.
Bistveno odprto vprašanje pa je, ali je ta nezaupljivost utemeljena ali pa je zgolj posledica
zastarelih zgodovinskih teoretičnih izhodišč.
Glede na zgoraj podane ugotovitve bi bilo morda smiselno OZ spremeniti tako, da so
pri uporabi instituta preklica darilne pogodbe upoštevane vse okoliščine konkretnega da-
rila, pri čemer bi moral biti preklic zaradi nehvaležnosti splošno in izhodiščno izključen
vsaj pri remunatoričnih darilih.94 K jasnosti in pravni varnosti bi pripomoglo eksempli-
fikativno naštevanje pojavnih oblik hude nehvaležnosti, ki bi omogočilo uporabo analo-
gije intra legem pri razlagi (dopolnjene) generalne klavzule.
Poleg teh zakonodajnih sprememb bi bilo smiselno v pravno teorijo vključiti razpravo
o dognanjih drugih družboslovnih strok ter postaviti vprašanje, ali so zgodovinsko uveljav-
ljeni režimi odvračanja pravnih subjektov od dajanja daril sploh utemeljeni ter ali ni bolj
utemeljeno prepustiti sankcioniranje kršitev moralnih obveznosti družbi sami, tj. te kršitve
sankcionirati z moralnimi in ne pravnimi posledicami. Odgovor na to vprašanje bi lahko
pripeljal do ugotovitve, da je sodobno pravo daril, vključno z ureditvijo preklica darilne
pogodbe zaradi hude nehvaležnosti, v pretežnem delu nepotrebno in preseženo, saj temelji
na abstraktni ugotovitvi, da je darilo (v celoti in vedno) dano neodplačno. Če tako pojmo-
vane neodplačnosti v konkretnem primeru ni, ni mogoče niti s sklicevanjem na pravičnost
upravičiti konstrukcije moralne obveznosti hvaležnosti na strani obdarjenca. Slednja pa
je nedvomno temeljna teoretična utemeljitev preklica darila zaradi hude nehvaležnosti.
Literatura
Von Bar, C., in Clive, E. (ur.) (2009a) Principles, Definitions and Model Rules of European
Private Law: Draft Common Frame of Reference (DCFR), Full Edition, Volume
3. München: Sellier, European Law Publishers.
94 Dober zgled jasnejšega zakonskega besedila je, vsaj glede remunatoričnih daril, mogoče najti v
nemškem BGB, ki iz režima preklica zaradi nehvaležnosti po določbi § 534 izrecno izključuje
darila, ki jih je darovalec dal zaradi neke svoje moralne dolžnosti ali zaradi podobnih nagibov. Ob
tem je treba spomniti, da BGB že izhodiščno izključuje posamezne kategorije daril iz režima pravil
o darilih (na primer določba § 1624 BGB, ki izključuje določena darila dana otrokom).
327
Miloš Dimitrijević – Hvaležnost obdarjenca – pravna in moralna obveznost
Von Bar, C., in Clive, E. (ur.) (2009b) Principles, Definitions and Model Rules of
European Private Law, Draft Common Frame of Reference (DCFR), Outline
Edition, (dostop: 25. maj 2022).
Beudant, L. C. A., Beudant, R., in Lerebours-Pigeonnière, P. (1934–1953) Cours de droit
civil français, 2. Izdaja. Pariz: Rousseau & Cie.
BGB, različica veljavna na dan 2. maja 2022,
(dostop: 2. maj 2022).
Cigoj, S. (2002) Institucije obligacij: posebni del obligacijskega prava, kontrakti in reparaci-
je, tretji ponatis. Ljubljana: Uradni list Republike Slovenije.
Code civil, različica veljavna na dan 29. aprila 2022, (dostop: 2. maj 2022).
Codice civile,
(dostop 2. maj 2022).
Dawson, J. P. (1980) Gifts and Promises: Continental and American Law Compared.
London: Yale University Press.
Esmein, P. (1953) Cours de droit civil. Licence 3me année. Pariz: Cours de droit.
Godelier, M. (2006) Uganka daru. Ljubljana: Študentska založba.
Hyland, R. (2009) Gifts: A Study in Comparative Law. New York: Oxford University
Press.
Kranjc, J. (2010) Rimsko pravo, 2. pregledana in dopolnjena izdaja. Ljubljana: GV
Založba.
Krüger, W., in Westermann, H. P. (ur) (2004) Münchener Kommentar zum Bürgerlichen
Gesetzbuch, 3.: Schuldrecht, Besonderer Teil I., 4. izdaja. München: C. H. Beck.
Liebersohn, H. (2011) The Return of the Gift: European History of a Global Idea. New
York: Cambridge University Press.
Malenica, A. (1981) Poklon u rimskom pravu. Beograd: Savremena administracija.
Markesinis, B. S., Lorenz, W., in Dannemann, G. (1997) The German Law of Obligations,
Volume I, The Law of Contracts and Restitution: A Comparative Introduction.
Oxford: Oxford University Press.
Mauss, M. (2002) The Gift: The form and reason for exchange in archaic societies. London:
Taylor & Francis e-Library.
Michel, J. H. (1962) Gratuité en droit romain. Bruselj: Université libre de Bruxelles.
Možina, D. (2014) ‘So diamanti res večni? Darilna pogodba, družinska razmerja in spre-
menjene okoliščin’, Podjetje in delo, št. 5/2014, str. 833–846.
328
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
Možina, D. (2017) ‘Vsebina in obseg obogatitvenega zahtevka’ Razsežnosti zasebnega pra-
va: liber amicorum Ada Polajnar Pavčnik. Ljubljana: Pravna fakulteta Univerze
v Ljubljani, str. 143–167.
Načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča SR Slovenije z dne 21. in 22.
decembra 1987.
Ordonnance n° 2016-131 du 10 février 2016 portant réforme du droit des contrats, du
régime général et de la preuve des obligations, (dostop: 25. maj 2022).
Planiol, M., in Ripert, G. (1952) Traite pratique de droit civil français, tome VI: obligati-
ons, 2. Izdaja. Pariz: Libraire Générale de Droit et de Jurisprudence.
Planiol, M., in Ripert, G. (1957), Traite pratique de droit civil français, tome V.: donations
et testaments, 2. Izdaja. Pariz: Libraire Générale de Droit et de Jurisprudence.
Plavšak, N., in Juhart, M. (ur.) (2004) Obligacijski zakonik (OZ) (posebni del) s komen-
tarjem, 3. knjiga (435. do 703. člen). Ljubljana: GV Založba.
Sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 22/2006 z dne 18. maja 2006.
Sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 23/2018 z dne 11. aprila 2019.
Sodba Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2924/2013 z dne 5. marca 2014.
Sodba Višjega sodišča v Mariboru I Cp 1641/2011 z dne 13. marca 2012.
Sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 206/2010 z dne 20. junija 2010.
Sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 218/2017 z dne 23. avgusta 2016.
Sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 315/2011 z dne 3. novembra 2011.
Sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 1207/2008 z dne 9. decembra 2010.
Sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 685/2008 z dne 14. oktobra 2009.
Sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 4/2006 z dne 27. avgusta 2008.
Weiner, A. B. (1992) Inalienable Possesions: The Paradox of Keeping-While-Giving.
Berkeley: University of California Press.
Zupančič, K. (2002) »Obligacijske pogodbe, ki so imele pravni temelj v zakonu o dedo-
vanju«, pisni prispevek za seminar o novem slovenskem OZ.
329
To delo je ponujeno pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Brez predelav 4.0 Mednarodna.
Content on this publication is licensed under a Creative Commons Attribution-NoDerivatives 4.0 International licence.
(http://creativecommons.org/licenses/by-nd/4.0/)
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
LjubLjana Law Review, voL. LXXXii, 2022
Izvirni znanstveni članek / Scientific article
UDK / UDC: 351:061.1EU(091)
DOI: 10.51940/2022.1.329-361
Anže Dobelšek*
Zgodovinski razvoj pojma javnih služb
in storitve splošnega gospodarskega
pomena v pravu EU – javne službe
med konkurenčnostjo in solidarnostjo
»The legitimate object of government is to do for a
community of people whateverthey need to have done
but cannot do at all, or cannot do so well for themselves
in their separate and individual capacities. In all that
people can individually do for themselves, government
ought not to interfere.«
Abraham Lincoln (1854)
1. Uvod
V tem prispevku bomo spoznali in obravnavali zanimivo spreminjanje in nagel ra-
zvoj enega najpomembnejših oziroma temeljnih pojmov ter postulatov upravnega pra-
va, in sicer javnih služb oziroma storitev splošnega pomena.1 Njihova pomembnost se
kaže v izpolnjevanju dnevnih potreb ljudi in so bistvene za dobro počutje vseh ljudi.
Poenostavljeno bi lahko rekli, da je od teh storitev odvisna kakovost življenja, saj so
bistvene za trajnostni gospodarski razvoj ter socialno in regionalno kohezijo v Evropi.
* Magister prava, asistent na Fakulteti za upravo, doktorski kandidat na Pravni fakulteti Univerze v
Ljubljani; anze.dobelsek@fu.uni-lj.si.
1 Pri tem pojmu gre za zelo raznolike zgodovinske, politične in kulturne specifike zelo generičnega
koncepta javnih služb (angl. public services) na evropskem kontinentu. V pravu Evropske unije ne
zasledimo enovitega pojma javna služba, ampak le pojem storitve splošnega pomena, ki je bil prvič
uporabljen v Commission Communication on Services of General Interest in Europe, Uradni list
EU, št. C 281, 26. september 1996, str. 3–12.
12
330
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
Storitve splošnega pomena pomembno pripomorejo k doseganju ciljev solidarnosti in
enakega obravnavanja, na katerih je utemeljen evropski model družbe.2 Gre za institut,
ki se umešča v sistem javnega prava, kot smo že omenili, v upravno pravo. Upravno
pravo kot znanstveno področje bi lahko najširše opredelili kot skupek vseh pravil, ki
se nanašajo na organizacijo in delovanje javne uprave, ki pri svojem delovanju nastopa
s pozicije oblasti. Prvo pojmovno opredelitev javnih služb najdemo v francoski pravni
teoriji,3 ki jo šteje kot temelj za razmejitev upravnega prava od drugih pravnih vej, saj je
njeno izhodišče pojmovanje države kot institucionalnega okvira zbira javnih služb, ki v
funkcionalnem smislu pomenijo dejavnosti v javnem interesu, v organizacijskem smis-
lu pa so to organizacije, ki te dejavnosti izvajajo.4 Razlike od drugih pravnih vej so pri
upravnem pravu videli predvsem v posebnosti in specifičnosti pravil, ki urejajo razmerja
med upravo in državljani oziroma drugimi pravnimi subjekti, pri čemer naj bi imela
uprava v teh razmerjih močnejši položaj.5 Upravno pravo lahko naprej delimo na mate-
rialno in formalno upravno pravo, slednjega pa še naprej na procesno in organizacijsko.
Organizacijsko upravno pravo obravnava in ureja organizacijo ter pristojnosti organov
javne uprave, saj v ta del spadajo predpisi o vladi in državni upravi, lokalni samoupravi in
organizaciji javnih služb. Organizacijsko upravno pravo ureja organizacijo javnih služb.6
Sistem javnih služb ima tako ob vsebinskem tudi organizacijski vidik, ki se kaže v orga-
nizacijskih oblikah izvajanja javnih služb. Javne službe z zagotavljanjem javnih dobrin in
storitev omejujejo na eni strani konkurenco na trgu,7 vendar so pomemben dejavnik za-
gotavljanja ali celo omejevanja svoboščin.8 Slednje pomeni, da je umestitev javnih služb v
ta precep vse prej kot lahka naloga, saj je omejevanje namenjeno dejavnosti javne oblasti,
zagotavljanje pa nastopanju subjektov na prostem trgu. Javna služba je torej dejavnost,
za katero se razume, da je nujna za zagotavljanje najpomembnejših javnih dobrin in
storitev,9 ki jih zato v javnem interesu zagotavlja država, lokalna skupnost ali zasebni
2 Commission Communication on Services of General Interest in Europe, Uradni list EU, št. C 17,
19. januar 2001, str. 4.
3 Pojem javne službe je največji pomen dobil v francoski pravni ureditvi, v kateri so se javne službe
kot pravni pojem tudi najprej pojavile.
4 Trpin, 2013, str. 45.
5 Rakočevič in Bekeš, 1994, str. 135.
6 Pečarič in Bugarič, 2011, str. 1.
7 Tako med posameznimi državami kot tudi med državami članicami EU.
8 Lahko bi rekli, da je pravni režim gospodarskih dejavnosti splošnega pomena (gospodarske javne
službe) omejevalni režim, ki trči ob ustavno pravico do svobodne gospodarske pobude iz 74. člena
Ustave RS, saj ustvarja monopole. Glej Ustavo RS (URS), Uradni list RS, št. 33/91-I do 92/21.
9 Javne dobrine razlikujemo od drugih dobrin in storitev po nekaterih lastnostih oziroma značil-
nostih. Za javne dobrine je bistveno, da se zagotavljajo širši skupini prebivalcev na nekem širšem
območju. Dobavljajo se lahko skupno ali kolektivno. Financirajo se solidarno, kar pomeni, da
v družbi obstaja splošen konsenz, da vsak posameznik prispeva sredstva za zagotavljanje javnih
331
Anže Dobelšek – Zgodovinski razvoj pojma javnih služb in storitve splošnega
gospodarskega pomena v pravu EU – javne službe med konkurenčnostjo in solidarnostjo
izvajalec.10 Za javne službe torej velja, da so tiste dejavnosti, ki se morajo zaradi različnih
razlogov izvrševati v javnem interesu pod posebnim režimom. Gre za take dejavnosti, ki
jih ni mogoče delno ali v celoti opravljati na trgu v okviru tržnih zakonitosti in meha-
nizmov predvsem iz dveh razlogov, bodisi, da ta dejavnost na trgu ne deluje, bodisi je ne
smemo prepustiti delovanju trga.
Pojem storitve oziroma službe splošnega pomena pa zajema tako tržne (gospodarske
javne službe) kot tudi ne tržne storitve (negospodarske javne službe), ki jih nacionalne
oblasti opredelijo kot tiste, ki so splošnega pomena in za katere veljajo posebne obve-
znosti zagotavljanja storitev, torej zajemajo neki splošen interes. Opredelitev tako zlahka
zajame več različnih dejavnosti, od obsežnih mrežnih gospodarskih panog (energija, tele-
komunikacije, promet, poštne in avdiovizualne storitve) do izobraževanja, oskrbe z vodo,
ravnanja z odpadki, zdravstvenih in socialnih storitev.11
Upravno pravo torej ureja razmerja med organi in organizacijami, ki imajo javno
oblast nad drugimi subjekti, ki te oblasti nimajo. Tako je mogoče reči, da je upravno
pravo »pravo javne uprave« oziroma sistem pravnih norm ter samostojna pravna panoga,
ki spada v okvir javnega prava.12 V okviru razvoja prihaja do spremembe v klasičnem
razmerju med državo, izvajalci in uporabniki. Pravni režim gospodarskih javnih služb se
namreč pod vplivom prava Evropske unije spreminja v pravni režim gospodarskih de-
javnosti splošnega pomena, in sicer na podlagi posebnih ali izključnih pravic za njihovo
izvajanje in postopkov njihovega podeljevanja. Dotedanje monopolne dejavnosti, ki jih
je neposredno regulirala država, so namreč začele dobivati nov položaj, in sicer tako, da
je v njihov pravni režim vstopil element konkurenčnosti, kar pomeni, da se je na tem
področju deloma vzpostavila evropska pravna ureditev konkurence. Žal nam pa doslej
na ravni Evropske unije ni uspelo določiti skupnega pojma, ki bi povsem nedvoumno
definiral javne službe, saj še vedno prihaja do nerazumevanja in do kolizij osnovnih in-
stitutov, kar je iritirajoče.13
Eden od razlogov za takšno stanje je gotovo preplet nacionalnega prava in prava EU.
Odnos med nacionalnimi javnimi službami in pravom EU se nam lahko zdi napet in
pogosto v nekem konfliktu, saj govorimo o službah, za katere je posamezna skupnost
ocenila, da so še posebej pomembne, ker imajo pomembno vlogo v družbenoekonom-
skem življenju članov te skupnosti.14 Priznati je treba bistveno vlogo učinkovitih javnih
dobrin, čeprav neke javne dobrine morebiti ne uporablja. Slednje pomeni, da morajo biti financira-
ne kolektivno in neodvisno od posameznika. So nekonkurenčne v smislu, da njihova uporaba ne
izključuje drugih uporabnikov. Njihova bistvena značilnost je v tem, da se jim posameznik ne more
odreči tako, da za njihovo uporabo ne bi plačeval. Seldon, 1977, str. 108–109.
10 Pečarič, 2019, str. 17.
11 Prav tam, str. 296.
12 Več o tem glej Brezovnik, Trpin in Pličanič, 2019, str. 109.
13 Glej tudi Monti, 2010, str. 71.
14 Pedreschi, 2021, str. 1 in nasl.
332
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
služb pri varovanju temeljnih vrednot demokracije in pravne države v Evropski uniji.15
Evropska unija se je vse od ustanovitve osredinjala le na gospodarsko povezovanje držav
članic. Njen namen je bil odstranitev vseh ovir, ki bi škodovale trgovini, in omogočiti
pogoje za poslovanje ter delovanje na enotnem trgu. Ta proces je zahteval pomembne
spremembe v nacionalnih zakonodajah držav članic, vendar je vsaka od njih imela naj-
različnejše državne monopole, katerih namen je bil zagotavljanje različnih storitev. Tako
so v številnih od teh držav nekatere socialne potrebe zadovoljevali z gospodarskimi de-
javnostmi, ki jih je izvajala država. Vendar pa je ekonomsko povezovanje pomenilo, da
se je morala vloga različnih držav članic bistveno spremeniti. Uvedba pravil konkurence
je omejila sposobnost državnih monopolov zadovoljiti različne potrebe. Neodvisni su-
bjekti so začeli opravljati dejavnosti v panogah, kot so telekomunikacije, poštne storitve
in oskrba z električno energijo v nekdanjih monopolnih državnih dejavnostih.16 Kljub
liberalizaciji zakonodaje Evropske unije v različnih gospodarskih panogah pa je vloga
posameznih držav članic ostala enaka, in sicer v prizadevanju za zadovoljevanje različnih
socialnih potreb. Liberalizacija je običajno povezana s privatizacijo, ki označuje proces
spreminjanja javnega kapitala (kapitala v lastnini oseb javnega prava) v zasebni kapital,
vendar ta povezava nikakor ni nujna.17 Gre namreč za označitev procesa širitve uporabe
konkurenčnih pravil v gospodarskih javnih službah in, kot smo že omenili, zlasti za od-
pravo ali zmanjšanje obsega monopolnega položaja določenih izvajalcev kakor tudi dru-
go zmanjšanje obsega posebnih ali izključnih pravic.18 Zakonodajalci Evropske unije so
te potrebe prepoznali in ustvarili navedeni izraz, ki pa je potreben večje terminološke jas-
nosti, saj je skladen sistem pravnih opredelitev bistven. Pravne posledice se lahko namreč
močno razlikujejo glede na to, v kateri pravni koncept bo posamezna dejavnost uvrščena.
Dejansko lahko opredelitve na koncu vplivajo na prihodnjo organizacijo nacionalnih
držav blaginje in v povezavi s tem na razdelitev pristojnosti in stopnjo liberalizacije, ki jo
spodbuja in ustvarja Evropska unija.19
Storitve oziroma službe splošnega pomena so torej pojem, ki je bil uveden v pravu
EU in je v samem bistvu socialne države. V tem kontekstu je treba omeniti, da se pojav-
ljajo in uporabljajo različni pojmi, ki se uporabljajo kot sopomenke in netočno, in sicer:
»obveznosti storitev splošnega pomena«, »obveznosti storitev splošnega gospodarskega
pomena« ter »posebne obveznosti javne službe«. Vprašljivo je, ali je oblikovanje izraza
»storitve splošnega pomena« povečalo jasnost skupnih vrednot med državami članicami.
Kritiziranje pravnega izrazja Evropske unije bi lahko obravnavali kot prepiranje in dla-
15 Glej Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Načela javnih služb za stabilnost demo-
kratičnega reda, Uradni list EU, št. C 56, 16. februar 2021, str. 29–35.
16 Maziarz, 2016, str. 16.
17 Več v Parker, 1999, str. 9–35.
18 Pirnat, 2007, str. 63–64.
19 Neergaard, 2009, str. 17.
333
Anže Dobelšek – Zgodovinski razvoj pojma javnih služb in storitve splošnega
gospodarskega pomena v pravu EU – javne službe med konkurenčnostjo in solidarnostjo
kocepstvo glede semantike.20 Kljub temu bi morali biti evropski zakonodajalci pozorni
na ustvarjanje novih pravnih konceptov, ki zamegljujejo in ne poudarjajo osnovnih vre-
dnot v konceptu javne službe.21 V tem prispevku bomo torej osvetlili pojem javne službe
na nacionalni ravni, ga povezali z evropskim izrazjem, ki se je razvilo na nadnacionalni
ravni in v bogati praksi Sodišča Evropske unije.22 Prav tako pa bomo obravnavali zelo po-
memben ustavni okvir, ki ga je ustvarila Evropska unija na področju primarnega prava s
sprejetjem Pogodbe o delovanju Evropske unije oz. Lizbonske pogodbe (PDEU),23 in si-
cer v drugem odstavku 106. člena,24 v katerem se pojavi pojem storitve splošnega gospo-
darskega pomena, ki je del Pogodb že vse od začetka in je eden najpomembnejših, toda
hkrati tudi najbolj kontroverznih konceptov prava EU. Poleg tega člena pa so pomembni
tudi 14. in 93. člen25 PDEU, 36. člen Listine EU o temeljnih pravicah26 in Protokol št.
26 o storitvah splošnega pomena.27 Primarno pravo namreč zgolj navaja in uporablja
navedeni koncept, ne da bi ga definiralo in pojasnilo, za kaj sploh gre. V pomoč pri ra-
20 Še vedno ne premoremo enoznačnega terminološkega slovarja, ki bi določil pomen oziroma ekviva-
lent izraza javna služba, prav tako pa ne smemo zanemariti, da je v Evropski uniji 24 uradnih jezi-
kov, kar še dodatno zaplete nalogo terminološkega poenotenja poleg različnih variacij in izpeljank
pojma znotraj enega samega uradnega jezika.
21 Henning, 2011, str. 191.
22 Sodišče Evropske unije sestavljata dve sodišči, in sicer Sodišče ter Splošno sodišče (ustanovljeno leta
1988). Sodišče za uslužbence, ki je bilo ustanovljeno leta 2004, je prenehalo delovati 1. septembra
2016, potem ko je v okviru reforme sodne strukture Unije svoje pristojnosti preneslo na Splošno
sodišče. Od leta 1952 je naloga Sodišča Evropske unije, da zagotavlja spoštovanje prava pri razlagi
in uporabi Pogodb. Sodišče Evropske unije v okviru te naloge nadzira zakonitost aktov institucij
Evropske unije, skrbi za to, da države članice izpolnjujejo obveznosti iz Pogodb in na predlog naci-
onalnih sodišč razlaga pravo Evropske unije. S sodišči držav članic skrbi torej za enotno uporabo in
razlago prava Evropske unije. Več v Trstenjak in Brkan, 2012, str. 121–153.
23 Pogodba o delovanju Evropske unije, Uradni list EU, št. C 202, 7. junij 2016, str. 47–199.
24 V tem prispevku člene pravnih aktov Evropske unije v skladu s priporočili slovenskih nomoteh-
ničnih smernic navajam enotno, in sicer z vrstilnimi števniki (na primer 1. člen) in ne glavnimi
števniki (na primer člen 1), kot je značilno za pravo EU. Ta dvojnost označevanja ne vpliva na
načine sklicevanja v nacionalnih predpisih, saj se na člene pravnih aktov Evropske unije sklicujemo
z uporabo pravil slovenske nomotehnike. Glej Nomotehnične smernice, 3., spremenjena in dopol-
njena izdaja: Služba Vlade Republike Slovenije za zakonodajo, Ljubljana, 2018, str. 32.
25 Pojem javna služba je uporabljen v 93. členu PDEU, in sicer za področje prometa, ki poudarja, da
so pomoči »združljive s Pogodbama, če izpolnjujejo potrebe po usklajevanju prometa ali če pred-
stavljajo povračilo za izpolnjevanje določenih storitev, ki so del koncepta javne službe«. Navezuje
se lahko na dejstvo, da se storitev zagotavlja najširši javnosti in/ali v javnem interesu, lahko pa se
uporablja tudi za dejavnost subjektov v javni lasti.
26 Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, Uradni list EU, št. C 202, 7. junij 2016, str. 389–405.
27 Protokol št. 26 o storitvah splošnega pomena, Uradni list EU, št. C 202, 7. junij 2016, str. 308.
334
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
zumevanju obravnavanega koncepta nam je tudi sekundarno pravo28 ter tako imenovano
mehko pravo EU (angl. soft law).29 Kot smo že poudarili, niti primarna niti sekundarna
zakonodaja Evropske unije ne opredeljujeta pojma storitev splošnega gospodarskega po-
mena, čeprav se številni pravni akti sklicujejo nanj. 30 Naše popotovanje s ciljem iskanja
ustreznega pomena se tako lahko začne s preučevanjem sodb Sodišča EU in s številnimi
navezujočimi pravnimi instrumenti, ki jih je sprejela Evropska komisija. Razumevanje
Komisije glede pojma storitve splošnega gospodarskega pomena lahko preslikamo iz šte-
vilnih sporočil o storitvah splošnega pomena med leti 1996 in 2007 ter njenih smernic
za storitve splošnega gospodarskega pomena (doslej 2010 in 2013).31 Pomembno spre-
membo pa je prinesla tudi Direktiva 2014/23/EU o podeljevanju koncesijskih pogodb,32
saj do leta 2014 na ravni Evropske unije žal ni bilo jasnih pravil, ki bi urejala področja
dejavnosti splošnega pomena. Direktiva ureja tri področja, in sicer koncesijo gradenj,
koncesijo na področjih iz njene Priloge II33 ter koncesijo na področju storitev oziroma
dejavnosti splošnega pomena gospodarskega značaja, kar je pravzaprav področje gospo-
darskih javnih služb. Področje, ki je predmet raziskovanja, so novi pravni instituti, ki
jih je uvedla Direktiva 2014/23/EU, ki je bil delno implementiran v naš pravni red z
Zakonom o nekaterih koncesijskih pogodbah (ZKNP),34 ki pa ni neposredno posegel
v sistemsko ureditev gospodarskih javnih služb. Poleg tega so ostali v veljavi še nekateri
stari pravni instituti gospodarskih javnih služb, tako da je bilo treba raziskati povezanost
28 Sekundarno pravo Unije tvorijo uredbe, direktive, sklepi, priporočila in menja (prvi odstavek 288.
člena PDEU). Pravne akte, ki tvorijo sekundarno pravo EU, sprejemajo institucije Unije, torej
Evropski parlament, Svet (Evropske unije) in Evropska komisija. Naravo zakonodajnega in s tem
zavezujočega akta imajo le uredbe, direktive in sklepi, priporočila in mnenja pa niso zavezujoča,
čeprav spadajo v kategorijo pravnih aktov. Več o tem glej Trstenjak in Brkan, 2012, str. 175–199.
29 Pravo EU pozna širok nabor instrumentov z različnimi poimenovanji in v različnih oblikah (smer-
nice, sporočila, zelene knjige, bele knjige, kodeksi ravnanja, obvestila, priporočila, mnenja, sklepi,
izjave, resolucije itd.), ki se imenujejo mehko pravo in niso pravno zavezujoči. Glej Neergaard,
2011, 37–57.
30 Prim. Evropska komisija: Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu eko-
nomsko-socialnemu odboru in Odboru regij Okvir kakovosti za storitve splošnega pomena v
Evropi, Bruselj, 20. decembra 2011, COM (2011) 900 konč., str. 3–4; Evropska komisija, Navodila
za uporabo pravil Evropske unije o državni pomoči, javnih naročilih in notranjem trgu za storitve
splošnega gospodarskega pomena, zlasti storitve splošnega pomena na področju socialne varnosti,
Bruselj, 29. april 2013 SWD(2013) 53 final/2, str. 23–24.
31 Čeprav ne smemo pozabiti, da so Komisija in zakonodajalci EU politične institucije in da ti
dokumenti niso pravno zavezujoči, je njihovo razumevanje pomembno.
32 Direktiva 2014/23/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2014 o podeljevanju
koncesijskih pogodb, Uradni list EU, št. L 94, 28. marec 2014, str. 1–64.
33 Področje oskrbe s plinom, oskrbe s toplotno energijo, električno energijo itd.
34 Uradni list RS, št. 9/19 in 121/21 – ZJN-3B.
335
Anže Dobelšek – Zgodovinski razvoj pojma javnih služb in storitve splošnega
gospodarskega pomena v pravu EU – javne službe med konkurenčnostjo in solidarnostjo
in soodvisnost med starimi in novimi instituti. Namen tega prispevka je torej predstaviti
in obravnavati odprta vprašanja ter podati tudi ustrezne predloge za sistemsko ureditev.
2. Zgodovinski izvor in prvi zametki javnih služb
Da lahko razumemo sedanjost in se pravilno usmerimo v prihodnost, je treba razu-
meti tudi preteklost. Za celovito razumevanje in sistemsko urejanje vprašanja javnih služb
je vsekakor treba osvetliti in nameniti pozornost pomembnemu zgodovinskemu vidiku.
Pojem javna služba je nastal in se razvil v Franciji35 konec 19. stoletja36 v praksi franco-
skega Državnega sveta.37 Vsekakor pa slednje ne pomeni, da se je razvoj javnih služb začel
šele takrat, saj čez čas vse do danes zasledimo različne dejavnosti, ki jih je zaradi zago-
tavljanja širšega, splošnega interesa, z namenom zagotavljanja dobrin prebivalcem izvajala
družbena skupnost. Javne službe so bile tako razvite že pred tem obdobjem; od tu naprej
lahko govorimo o označitvi dejavnosti s to besedno zvezo. V zgodovini tako lahko naj-
demo več dejavnosti, ki so se izvajale zaradi zagotavljanja širšega, navadno kraljevega ali
splošnega interesa, z namenom zagotavljanja določenih dobrin. Za idejnega očeta pojma
bi lahko šteli Léona Duguita, vendar enotne opredelitve pojma javne službe žal še vedno
ni. Duguit opredeljuje javno službo kot vsako dejavnost, ki je nujna za obstoj družbe in
ki jo zagotavlja javna oblast, po potrebi tudi s prisilnimi sredstvi. Ta opredelitev zajema
celotno delovanje države in vse njene državne institucije, poleg tega pa tudi vse druge
organizacije, ki so pri izvajanju te dejavnosti nanjo bolj ali manj vezane. Zanj je država
kooperacija javnih služb, ki jih organizira in nadzira vlada. Vsak zastoj pri opravljanju teh
dejavnosti lahko po mnenju Duguita pripelje do nereda in zastoja v družbi. Tako široko
postavljena opredelitev javne službe ne daje pravega odgovora na vprašanje o pojmu javne
službe. Poleg tega ne daje pravega odgovora niti na vprašanje pojmovne opredelitve drža-
ve, ker jo preveč preprosto opredeljuje kot organizacijski mehanizem za izvajanje javnih
služb oziroma dejavnosti v javnem interesu.38 Ne zaplete se samo pri opredelitvi pojma,
35 Francija se šteje za zibelko upravnega prava in doktrine javnih služb.
36 Teorija navaja, da so se prve javne službe v sodobnem smislu pojavile v poznem 17. in v začetku
18. stoletja, kar sovpada z nastankom francoskega upravnega prava. Toda resničen nastanek javnih
služb v sodobnem smislu in ureditev njihovega pravnega režima se veže na konec 19. in začetek 20.
stoletja. Nicolay, 1976, str. 3 in 17, navedeno v Borković, 1993, str. 5.
37 Fr. Conseil d’Etat. Treba je poudariti, da se francoski Državni svet zmotno šteje za začetnika pojma.
Prvotno se je pojem pojavil v znameniti odločitvi Sodišča za spore (fr. Tribunal des Conflits), ki je
odločalo o razmejitvi pristojnosti med upravnimi in rednimi sodišči v zadevi Blanco iz leta 1873.
V tej zadevi je prišlo do poškodbe deklice Agnes Blanco, ki jo je poškodoval železniški voziček na
območju državne tovarne tobaka. Dekličin oče je na podlagi civilnega zakonika sprožil sodni po-
stopek. Sodišče za spore pa je odločilo, da spada ta spor v pristojnost upravnega sodišča, ki je tudi
določilo odškodnino za njene poškodbe. Glej: Tribunal des conflits, 8 février 1873, Blanco.
38 Trpin, 2013, str. 46.
336
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
ampak že pri jezikovnem pomenu izraza, neenotno uporabljenem izrazju in različnem
razvoju instituta.39 Pojem javna služba se tako v teoriji kakor tudi v pozitivnem pravu
uporablja in razlaga zelo neenotno, in sicer enkrat bolj drugič manj široko. Teoretiki,40 ki
so preučevali in opredeljevali ta pojem, so k temu pristopali s formalnega ali z material-
nega vidika. V skladu s tem sta se oblikovala organizacijski in funkcionalni pojem javne
službe. Za prvega je izhodišče služba – organizacija, za drugega pa dejavnost.41
Sicer pa je koncept javne službe star že stoletja, lahko bi rekli celo tisočletja, saj čez
čas zasledimo različne dejavnosti, ki jih je zaradi zagotavljanja širšega družbenega, splo-
šnega interesa, z namenom zagotavljanja dobrin prebivalcem izvajala družbena skupnost.
Varovanje pred poplavami je zahtevalo gradnjo nasipov, predvsem na območju rodovitne-
ga polmeseca.42 Prav tako so na primer že Kitajci v antiki upravljali namakalne sisteme, ka-
nale in vodne naprave. Inki so gradili ceste in tako zagotavljali dobavo različnih dobrin, in
sicer v tistem času je bila zelo pomembna dobava vode. Pri tem je mogoče šteti transport
kot eno najstarejših javnih služb, in sicer v najširšem pomenu te besede. Rimska država
je bila z vidika javnih služb osredinjena na zagotavljanje osnovnih življenjskih potrebščin,
kot je oskrba s pitno vodo in žitom, prav tako pa so upravljali gledališča in penzione.43
V zvezi s tem je Karl A. Wittfogel preučeval prve visoke kulture in okoliščine, ki so
zahtevale vzpostavitev tako imenovane »hidravlične družbe« oziroma »irigacijske-nama-
kalne družbe«.44 Glavna teza, ki se je razvila, je, da geografski položaj in potrebne naloge
glede regulacije vode ustvarjajo potrebo po oblikovanju absolutističnih in totalitarnih
organizacij. Celotna organizacija je usmerjena k močnemu centraliziranemu nadzoru in
izrabljanju človeških in drugih virov. Organizacija teh nalog pa zahteva koncentracijo in
centralizacijo oblasti, kar bi lahko imenovali orientalske despotije. Wittfogel je preuče-
val območje orientalskih civilizacij, ki so se razvile na območju rodovitnega polmeseca.
Wittfogel osvetljuje zgodovinski izvor velikih birokratskih organizacij v teh zgodnjih ci-
vilizacijah rečnih dolin s številnimi skupnimi značilnostmi, ki se niso razvile le v Aziji
39 Ferk in Ferk, 2008, str. 32.
40 Krbek, 1932, str. 13.
41 Rakočevič in Bekeš, 1994, str. 135.
42 Rodovitni polmesec je torej območje Bližnjega vzhoda, ki se začne v Perzijskem zalivu ter poteka skozi
Mezopotamijo ob rekah Evfratu in Tigrisu (današnji Irak), se nadaljuje čez današnjo Sirijo do južne
Turčije, kjer se obrne proti jugu in ob vzhodni obali Sredozemskega morja poteka preko današnje seve-
rozahodne Sirije, Libanona ter vzdolž reke Jordan preko današnje Jordanije, palestinskega Zahodnega
brega in Izraela vse do Egipta. Ta območja imajo vse leto dovolj sonca prav tako pa so velike reke nap-
lavljale mnogo blata, ki se je spreminjalo v rodovitno prst. Ker pa je primanjkovalo padavin, je kmalu
prišlo do procesa, ki se imenuje namakalno poljedelstvo oziroma irigacija. Joshua, 2018.
43 Brezovnik, Trpin in Pličanič, 2019, str. 272.
44 Vprašanja namakanja in posledično moči so imela pomembno vlogo pri razvoju materialne podstati
medkulturne teorije, in sicer vse, odkar sta Marx in Engels prvič ugotovila, da so se azijske ekono-
mije, ki temeljijo na namakanju, razvile drugače kot fevdalne in kapitalistične zahodne ekonomije.
337
Anže Dobelšek – Zgodovinski razvoj pojma javnih služb in storitve splošnega
gospodarskega pomena v pravu EU – javne službe med konkurenčnostjo in solidarnostjo
in na Bližnjem vzhodu, temveč tudi drugje v podobnih okoliščinah, na primer v civili-
zacijah Inkov ter Majev v Južni in Srednji Ameriki. Prav tako je treba razumeti, da se je
Wittfogel zelo podrobno lotil raziskovanja številnih vidikov take družbe, in sicer vključ-
no z naravnim okoljem, gospodarstvom, državno ureditvijo, njenim despotskim siste-
mom moči, vzorci lastnine in razredno strukturo. Tako je na razumljiv način podal prikaz
družbene, politične in gospodarske zgodovine azijskih družb ter njihov izjemen pomen
za razvoj začetnih oblik upravljanja in posledično tudi prvih zametkov javnih služb.45 Ti
veliki birokratski sistemi in prve civilizacije na območju rodovitnega polmeseca, ki so se
razvili ob velikih rekah, pa svojih značilnosti niso razvili le v Aziji in na Bližnjem vzhodu,
ampak tudi drugje. V mislih imamo predvsem Inkovsko civilizacijo v Južni Ameriki, prav
tako jim lahko priključimo tudi Maje. Majevska civilizacija namreč ni bila organizirana
v obliki centraliziranega imperija, ampak jo lahko primerjamo z grškimi polisi, saj so
tudi Maji ustanavljali različne mestne državice, ki so med seboj tekmovale, trgovale in
izboljševale druga drugo. Znotraj njihove »hidravlične družbe« so razvili izjemne organi-
zacijske sposobnosti, kar je bilo vidno tudi pri njihovem opravljanju javnih del. Te ame-
riške antične civilizacije pa niso bistveno vplivale na Zahodnoevropsko civilizacijo, saj je
bil zanjo pomembnejši vpliv civilizacij rodovitnega polmeseca, Egipta in sredozemskih
mestnih držav, ki so pozneje konvergirale v rimskem imperiju.46
Pomemben prispevek k prvim upravnim sistemom so dali tudi tako imenovani
»centralizirani zgodovinski birokratski imperiji«.47 Tako jih je poimenoval Shmuel N.
Eisenstadt, kjer je povezoval klasične politične režime s sodobnejšimi, ki se srečujejo
in imajo enake težave kot tisti sistemi pred njimi. Problem odnosov med verskimi in
političnimi organizacijami ter sistemi je že dolgo prisoten na širokem področju kompa-
rativnih zgodovinskih študij in v sociologiji religije. Znotraj zgoraj imenovanih »centra-
liziranih birokratskih imperijev« pa so ob tradicionalnih političnih institucijah obstajale
tudi organizacije, ki so bile bolj raznolike ter avtonomne, čeprav so bile prav vse združene
okoli enake politične aktivnosti. Poleg teh institucij so bili tudi posebni in ločeni organi
namenjeni zgolj izpolnjevanju različnih upravnih in državnih funkcij ter nalog.48 Vsi ti
organi so bili utemeljeni na kadrovanju, ki je zajemalo merila, ki so se nanašala na ve-
ščine, bogastvo, dosežke in politično zvestobo, ne pa na kakršnokoli sorodstvo oziroma
bivanje na točno določenem lokalnem ozemlju. Prav tako je notranja oziroma interna
organizacijska avtonomija vodila do centralizacije in specializacije nalog, ki so bile vode-
ne hierarhično ter do abstraktnih pravil za reguliranje dela. Vsi zgoraj opisani sistemi so
tako pripeljali do postopne profesionalizacije upravnega aparata, ki je za svoje delo začel
45 Več v Wittfogel, 1957.
46 Heady, 2001, str. 156 in nasl.
47 Primeri, ki jih je ponudil Eisenstadt in so v celoti zadostili zgoraj opisanim značilnostim, so staroe-
gipčanski, kitajski, hindujski in perzijski imperij.
48 Eisenstadt, 1963, str. 21.
338
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
prejemati tudi plačilo.49 Treba je poudariti, da pride do poudarjene ideologije služenja
državi in opravljanja službe zanjo in ne za osebno služenje vladarju, ki sicer še vedno
predstavlja državo. Kot smo že omenili, so večino teh splošnih političnih ciljev verske
skupine in organizacije uresničevale v vsakem razmeroma diferenciranem političnem sis-
temu, v katerem so delovale – bodisi v patrimonialni, fevdalni mestni državi ali centra-
liziranem imperiju.50 Eisenstadt je ugotovil, da pogoji, ki omogočijo vzpon in razširitev
birokratske institucionalizacije, niso vedno združljivi s tistimi, ki povzročijo uzurpacijo
politične kontrole in premik k omogočanju storitvenih ciljev.51
V srednjeveški Evropi so države na primer skrbele za obrambo, javni red in pravosod-
je, ceste, mostove, pristanišča in svetilnike, izsuševanje in namakanje kmetijskih zemljišč,
zagotavljanje socialnega skrbstva, zdravstva, šolstva itd. V 18. in 19. stoletju zasledimo
razvoj novih dejavnosti, za katere so skrbele države, kot so bile na primer upravljanje
kanalov, železnice, plinovodi, vodovodi in električno omrežje, ki so se sicer sprva izvajale
v zasebni, pozneje pa v javni sferi. V 18. stoletju sta se gradnja infrastrukture in izvajanje
dejavnosti v splošnem interesu pretežno zagotavljala s podeljevanjem koncesij52 zasebnim
podjetjem, s čimer so se sicer ustvarili prvi monopoli, ki pa so jih države zaradi čedalje
večje korupcije in nenadzorovanega izkoriščanja kmalu odpravile, dejavnosti pa prenesle
v izvajanje javnim oblastem. V stoletju, ki je sledilo, so države star in neučinkovit zaseb-
ni sistem izvajanja dejavnosti v splošnem interesu skoraj v celoti nadomestile z novim,
javnopravnim sistemom. K temu je pripomoglo ustanavljanje ožjih – samoupravnih lo-
kalnih skupnosti z demokratično izvoljenimi predstavniki, ki so prevzele infrastrukturo
ter izvajanje dejavnosti v splošnem interesu v lastno režijo ter tako vzpostavile lasten
javnopravni sistem z učinkovitim nadzorom nad izvajanjem dejavnosti.53 Od konca 19.
stoletja je razvoj javnih služb potekal vzporedno z razvojem meščanske države in bil
tudi predmet zakonodaje. V zgodnji fazi pravne ureditve je zakonodaja urejala predvsem
način upravljanja in lastništvo nad javnimi službami. Zakonodaja je torej celo stoletje
temeljila na drugih vrstah javnega delovanja, tako glede pravnih orodij kot tudi temelj-
nih predpostavk in vsebinskih vrednot. V tem obdobju je bilo izvajanje dejavnosti javnih
služb prepuščeno zlasti osebam javnega prava, osebe zasebnega prava pa so izvajale dejav-
nosti javnih služb pod nadzorom javnih oblasti na podlagi posameznih upravnih aktov,
kot so koncesije in odredbe.54
49 Heady, 2001, str. 156 in nasl.
50 Eisenstadt, 1962, str. 282.
51 Eisenstadt, 1963, str. 299.
52 Beseda koncesija izhaja iz latinske besede concessio, onis f. nom (concendo), kar pomeni dopuščanje,
odpuščanje kazni na splošno. Ta izraz je ostal koren za izraz koncesija v številnih jezikih (na primer
francosko concession, nemško Konzession, angleško concession itd.) Glej Borkovič, 1993, str. 4.
53 Wickwar, 1938, str. 66, navedeno v Brezovnik, Trpin in Pličanič, 2019, str. 272.
54 Della Cananea, 2002, str. 73–74.
339
Anže Dobelšek – Zgodovinski razvoj pojma javnih služb in storitve splošnega
gospodarskega pomena v pravu EU – javne službe med konkurenčnostjo in solidarnostjo
2.1. Nacionalne tradicije javne službe in pravo EU
Izraz splošni interes se pogosto enači z javnim interesom in njegovimi inačicami v
državah članicah Evropske unije (niz. algemeen belang, fr. d’intérêt public itd.).55 V nem-
ški doktrini se pojem splošnega interesa pogosto povezuje z izrazom Daseinsvorsorge,56 ki
ga je skoval Forsthoff,57 v Franciji pa se pogosto enači s konceptom javne službe service
public. Naslikal je podobo sveta, ki ga je opustošila prva svetovna vojna in v katerem
so propadle vse družbene in politične institucije. V taki konstelaciji sta morala uprava
in njeno pravo prevzeti nalogo zagotavljanja osnovnih funkcij političnega reda, in sicer
prek javnih služb.58 Ta koncepta sta pozneje postala podlaga za sprejetje koncepta storitev
splošnega gospodarskega pomena, ki je skupen vsem državam članicam Evropske unije
in ga bomo obravnavali v nadaljevanju prispevka. Pravni in politični konflikti v zvezi z
organizacijo, financiranjem in zagotavljanjem zgoraj navedenega koncepta so tako inten-
zivni, da povzročajo zmedo. To velja še toliko bolj, ker je dosežen konsenz, da so kršitve
prava EU upravičene, če je to potrebno za zagotovitev izpolnjevanja nalog v javnem inte-
resu. Ključ za razumevanje izzivov so tako različna pojmovanja koncepta javnih služb, ki
so se v zadnjem stoletju razvila na evropskem kontinentu, in sicer kot odziv na praktični
pomen razvoja infrastrukture, ki ga je usmerjala država.59
Na evropskem kontinentu je gotovo k miselni tvorbi pojma javne službe največ pri-
pomogla francoska pravna teorija, ki je svoje postulate gradila na pojmu javne službe.
Precejšnja razlikovanja med državami članicami EU so vplivala tudi na razvoj in raznoli-
ko ureditev v Evropski uniji. V francoskem pravnem prostoru so različni avtorji60 iskali
merila, ki bi bila razmeroma natančna in bi dovoljevala klasifikacijo določenih pravil v
materiji javnega napredka.61 Ključen je bil razlikovalni element za razmejitev pristoj-
55 Malaret Garcia, 1998, str. 57.
56 Nemški koncept izvira iz 19. stoletja, ko so bile lokalne oblasti dolžne zagotavljati številne sto-
ritve. Značilno je, da naj bi bilo izvajanje storitev v skupnem interesu lokalne skupnosti. Izraz
Daseinsvorsorge dobesedno pomeni določbe, ki se nanašajo na obstoj, kar pomeni, da mu je pripisal
pomen. Vključuje zlasti določbe v zvezi z različnimi storitvami, katerih cilj je bil zagotoviti obstoj
določene skupnosti. Podrobneje Wollmann, 2011, str. 891.
57 Ernst Forsthoff je leta 1938 napisal temeljno delo s področja javnih služb v nemškem pravnem
prostoru, Die Verwaltung als Leistungsträger, ki pa se ni odločil, da bi pojem service public prevedel.
Nasprotno je uporabil pojem die Daseinvorsorge, s katerim je opredelil tiste dejavnosti, ki se izvajajo
za zadovoljevanje osnovnih potreb oziroma skrbi za obstoj.
58 Meinel, 2007, str. 788.
59 Schweitzer, 2011, str. 13.
60 Maurice Hauriou, ki je bil prvi predstavnik (preden je spremenil svoj pogled in doktrino) šole
javne službe (fr. l’école du service public), znane kot bordojska šola (fr. l’école de Bordeaux), katere
pripadniki so bili tudi Léon Duguit, Gaston Jèze, Roger Bonnard, André de Laubadère. Pečarič in
Bugarič, 2011, str. 20.
61 Pečarič, 2019, str. 51.
340
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
nosti med sodnim nadzorom s strani civilnih sodišč in upravnim s strani francoskega
Državnega sveta, kar smo že poudarili. Francija je vsekakor bila in je vodilna sila na po-
dročju razvoja javnih služb, druge države na evropskem kontinentu ji sledijo, v anglosa-
ških državah pa je šel razvoj v drugo smer.62 Dileme in terminološka razhajanja pri pre-
vodu pojma v jezike drugih držav so velike, največ preglavic pri poimenovanju pa imajo
v Nemčiji, ki je prva sledila francoski doktrini in razvoju.63 Pojem javne službe zasledimo
tudi v anglosaški upravnopravni teoriji64 in praksi. V državah s tradicijo common law65
pojma javne službe ne razumejo kot pravnega, temveč bolj kot pretežno politični pojem.
Vsekakor lahko trdimo, da je v teh državah opazna ideja o dejavnostih, ki jih neposred-
no ali posredno izvajajo javne oblasti v splošnem interesu, vendar pa so te dejavnosti in
razumevanje pojma zelo pragmatični. V pravni ureditvi Velike Britanije ali Irske tako ne
zasledimo enotne opredelitve pojma javne službe, pa vendar lahko zasledimo več pred-
pisov, ki vzpostavljajo in urejajo javne službe.66 Institut javne službe se je iz francoskega
prava širil v nemško pravno teorijo, vendar kljub teoretičnim opredelitvam v nemški
pravni ureditvi vse do danes ne zasledimo enotnega pojma javne službe.67 Nemški pravni
teoriji pa je sledila tudi avstrijska normativnopravna šola,68 ki si je pojem javne službe
razlagala najširše.69 Osnovna zamisel te šole je identičnost prava in države, iz česar izhaja
tudi pojmovanje javnih služb. Izhajajoč iz slednjega, je vsak izvrševalec prava javni organ
in vsaka služba javnega organa javna služba.70
Kratka primerjava intelektualnih korenin francoskega in nemškega koncepta je po-
kazala pomembne razlike, vendar pa če koncepta obravnavamo z vidika prava EU, se
pokažejo opazne skupne značilnosti, saj storitve splošnega gospodarskega pomena obrav-
navata z vidika države. Ne glede na to, ali gre za legitimacijsko funkcijo javnih storitev ali
za stališče, da je država po svoji naravi odgovorna za zagotavljanje vseh bistvenih storitev,
je temeljna ideja naravni antagonizem med javnim interesom in tržnim režimom. V
nasprotju z idejo procesa decentraliziranega usklajevanja zasebnih interesov, ki naj bi v
okviru pravil deloval v korist vseh. Gre za idejo, ki je zajeta v znani prispodobi Adama
62 Več v Prosser, 2005.
63 Ferk in Ferk, 2008, str. 27 in nasl.
64 Velika Britanija velja za zibelko demokracije in tudi za zibelko industrijske revolucije, kjer so se
posledično ustvarili ustrezni pogoji (izjemen razmah proizvodnje) za razvoj javnih služb.
65 Parpworth, 2016, str. 250 in nasl.
66 Brezovnik, Trpin in Pličanič, 2019, str. 274.
67 Pojem javna služba v nemški pravni ureditvi namreč ni enoten. Izraz öffentliche Ansalt (javna usta-
nova) ima zlasti organizacijski vidik in obsega javne ustanove, torej organizacije, ki opravljajo javne
službe, izraz öffentliche Dienst (javna služba) pa se uporablja v smislu posebnega pravnega odnosa
med javnopravnimi subjekti. Borković, 1993, str. 6.
68 Njen utemeljitelj je znameniti Hans Kelsen.
69 Krbek, 1932, str. 12.
70 Rakočevič in Bekeš, 1994, str. 137.
341
Anže Dobelšek – Zgodovinski razvoj pojma javnih služb in storitve splošnega
gospodarskega pomena v pravu EU – javne službe med konkurenčnostjo in solidarnostjo
Smitha o nevidni roki trga in kliče po predpostavki, da je za uresničevanje javnega intere-
sa potrebna racionalnost načrtovanja in vodilna institucija za uresničevanje teh načrtov.
Nasprotno pa je trg veljal za anarhični proces, ki proizvaja arbitrarne rezultate. Kadar je
zagotavljanje blaga ali storitev v močnem javnem interesu, država običajno izključi kon-
kurenco. V kontinentalni evropski tradiciji je odločitev države, da neko storitev obravna-
va kot javno storitev, tako upravičevala kakršnokoli državno posredovanje. Državna raz-
mejitev področja trga in področja države ni bila podvržena pravnemu nadzoru. Koncepta
service public in Daseinsvorsorge sta državo opolnomočila, nista pa je omejila.71
Njihovo zagotavljanje pogosto zahteva koncesije, ki so v nasprotju z načelom ne-
izkrivljene konkurence in prostega trga. Tako pravo EU in njegov ustavni okvir pretežno
zaznamuje in oblikuje potreba po usklajevanju potencialno nasprotujočih si interesov,
in sicer na vsaj dveh ravneh. Prvič, interesi EU in interesi različnih držav članic se ne
ujemajo nujno in jih je zato treba uravnotežiti. Drugič, na bolj vsebinski ravni je treba
pravila za zagotavljanje delovanja notranjega trga, zlasti pravila o konkurenci, prilagoditi,
tako da bodo ustrezala javnim službam. Z drugimi besedami, interese trga in blaginje je
treba uravnotežiti.72
2.2. Izhodiščna ureditev javnih služb v Sloveniji
Stara jugoslovanska pravna ureditev je poznala pojem javne službe vse do začetka
šestdesetih let prejšnjega stoletja, ko se je začela spreminjati tedanja ustavna ureditev. Te
spremembe so se končale s sprejetjem nove Ustave Socialistične federativne republike
Jugoslavije (SFRJ)73 leta 1974, s katero je bil dokončno uveden sistem socialističnega sa-
moupravljanja, ki je temeljil na družbeni lastnini kot temeljnem družbenoekonomskem
razmerju in na sistemu samoupravnega odločanja kot temeljnem procesu družbenega
upravljanja. V tem okviru je tedanja ureditev popolnoma opustila pojem javne službe
in ga nadomestila s pojmom svobodne menjave dela in pojmom dejavnosti posebnega
družbenega pomena. Svobodna menjava dela je uvedena kot upravljavski mehanizem za
izvajanje dejavnosti, ki so se do tedaj izvajale kot javne službe. Institucionalno podlago
tega mehanizma so tvorile samoupravne interesne skupnosti, ki so imele v svojih skupšči-
nah kot najvišjih organih upravljanja dvodomni sistem odločanja.74 Podjetja so upravljali
delavci prek delavskih svetov kot najvišjih organov upravljanja, upravljanje teh organiza-
cij pa je bilo tripartitno. Svet kot najvišji organ upravljanja teh organizacij so sestavljali
predstavniki zaposlenih v tej organizaciji, predstavniki uporabnikov njenih storitev in
71 Schweitzer, 2011, str. 15–16.
72 Glej tudi Melcher, 2019, str. 2.
73 Uradni list SFRJ, št. 9/74.
74 V prvem domu so odločali predstavniki izvajalcev teh dejavnosti, v drugem pa njihovi uporabniki,
pri čemer je morala biti vsaka odločitev v enakem besedilu sprejeta v obeh domovih.
342
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
predstavniki družbene skupnosti, pri čemer je morala biti vsaka odločitev sprejeta v ena-
kem besedilu z večino glasov predstavnikov vsake interesne skupine posebej. To pomeni,
da je imela vsaka interesna skupina nasproti drugi pravico veta, kar naj bi onemogoči-
lo prevlado interesov posamezne skupine v razmerju do drugih.75 Tako zapleten način
upravljanja teh dejavnosti je lahko deloval samo v okviru velike koncentracije družbene
moči v rokah tedanje politične strukture, ki je prek svojih mehanizmov zagotavljala raz-
meroma nekonfliktno sprejemanje potrebnih odločitev.76
Prehod v novo pravno ureditev javnih služb je prvi omogočil Zakon o zavodih (ZZ),77
ki je bil uveljavljen 30. marca 1991. Ta zakon je bil sprejet pred sprejetjem temeljnih
ustavnopravnih aktov.78 S tem spada v okvir zakonodaje, ki je predhodno oblikovala
ustrezne organizacijske strukture za vzpostavitev nove države. Odpravil je sistem svobo-
dne menjave dela in organizacij združenega dela posebnega družbenega pomena samo na
področjih tedanjih družbenih dejavnosti, kar bi ustrezalo današnjemu pojmu negospo-
darskih javnih služb. Dejavnosti posebnega družbenega pomena na področju gospodar-
ske infrastrukture, kar bi ustrezalo današnjemu pojmu gospodarske javne službe,79 se je
dotaknil le posredno in je njihovo podrobnejšo ureditev prepustil poznejšemu urejanju.80
Veljavni Zakon o gospodarskih javnih službah (ZGJS)81 je bil sprejet kot tranzicij-
ski zakon, ki je ukinil sistem svobodne menjave dela na področju dejavnosti posebnega
družbenega pomena materialne infrastrukture in uvedel novo pravno kategorijo na tem
področju, to je gospodarske javne službe. Glede na to je tranzicijska tudi celotna njegova
struktura, saj je besedilo njegovih prehodnih določb, ki urejajo preoblikovanje celotne-
ga tega področja, pravzaprav obsežnejše kot ves preostali del njegovega normativnega
besedila. To je razumljivo, saj je moral ob ukinitvi samoupravnih interesnih skupnosti
oblikovati nov upravljavski in izvajalski sistem, poleg tega pa tudi podati pravne podlage
za izvedbo lastninjenja na tem področju.
Kljub tej svoji tranzicijski naravnanosti je ZGJS sistemsko in tudi dokaj dobro uredil
celotno področje gospodarskih javnih služb, kar se je potrdilo tudi v praksi vsaj na podro-
čju prehoda na novo ureditev, saj preoblikovanje celotnega zelo pomembnega področja ni
povzročilo prevelikih težav. Nova normativna ureditev tega področja pa je bila vendarle
75 Podrobneje o pojmu interesnih skupnosti v Bučar, 1969, str. 127–155.
76 Trpin, 2011, str. 98–99.
77 Uradni list RS, št. 12/91.
78 Ustava Republike Slovenije (URS), Uradni list RS, št. 33/91-I; Temeljna ustavna listina o samostoj-
nosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 1/91-I.
79 V tem prispevku se osredinjamo na gospodarske javne službe oziroma storitve splošnega gospodar-
skega pomena.
80 Zakon o zavodih je v prehodnih določbah, in sicer prvem odstavku 64. člena, dejansko omogočil
enkratni in sočasni prehod iz starega v novi pravni režim, pri čemer je njegovo podrobnejšo ureditev
in vsebino prepustil področni zakonodaji. Glej tudi Trpin, 2011, str. 100.
81 Uradni list RS, št. 32/93.
343
Anže Dobelšek – Zgodovinski razvoj pojma javnih služb in storitve splošnega
gospodarskega pomena v pravu EU – javne službe med konkurenčnostjo in solidarnostjo
deloma pomanjkljiva, kar je razumljivo, saj ob uvajanju povsem novih kategorij v našo
pravno ureditev zakonodajalec ni imel prav veliko izkušenj. To še zlasti velja za postopek
oddaje koncesije gospodarske javne službe ter za pravno organizacijsko obliko javnega
podjetja kot dveh temeljnih kategorij za izvajanje teh služb. Pri vseh teh svojih pomanj-
kljivosti pa je bil ZGJS zelo stabilen zakon, saj je bil v skoraj tridesetletnem trajanju komaj
kaj spremenjen, pa še to ne sam, ampak so ga spreminjali drugi pozneje sprejeti zakoni.
Prvo tako spremembo je prinesel Zakon o zaključku lastninjena in privatizaciji pravnih
oseb v lasti Slovenske razvojne družbe (ZZLPPO),82 ki je razveljavil njegovo tretjo alinejo
78. člena, vendar s tem ni posegel v novo ureditev gospodarskih javnih služb. Drugo, pre-
cej pomembnejšo spremembo je prinesel Zakon o javno zasebnem partnerstvu (ZJZP),83
ki je odpravil vlaganje javnega kapitala v pravne osebe zasebnega prava kot eno od oblik
izvajanja gospodarske javne službe in jo nadomestil s celotnim sistemom kapitalskega
vlaganja v okviru novega instituta javno zasebnega partnerstva. Še pomembnejše pa so
dopolnitve, ki jih je ZJZP uvedel na tem področju, pri čemer ni v ničemer posegal v samo
ureditev ZGJS. Tako imamo na precejšnem delu ureditve gospodarskih javnih služb dva
zakona, ki se dopolnjujeta in se hkrati tudi oba uporabljata. Gospodarske javne službe se
vedno bolj izvajajo v konkurenčnih razmerah, pri čemer pa pri njih ni mogoče zagotoviti
konkurence na enak način kot pri običajnih tržnih dobrinah ali storitvah, ker so njihove
dobrine ali storitve praviloma monopolne. Zato se konkurenca na tem področju zago-
tavlja predvsem v konkurenčnih postopkih pridobivanja posebnih ali izključnih pravic,
čemur sledi tudi nova pravna ureditev na tem področju.84
3. Obveznosti javne službe
Bistvena prvina opredelitve javne službe v pravu EU so torej posebne obveznosti, ki
jih imajo ti izvajalci in ki so jim naložene pri izvajanju posamezne dejavnosti. V pravu
EU ni nobene vnaprejšnje opredelitve javne službe, temveč pod pravni režim, ki zade-
va gospodarske javne službe po pravu EU, pade vsaka gospodarska dejavnost, pri kate-
ri je mogoče najti z oblastnimi akti določene posebne obveznosti v javnem interesu.85
Koncept posebnih obveznosti je v praksi in teoriji obravnavan manj (dosledno), kot bi
lahko pričakovali. Razloge lahko iščemo tudi v tem, da ga nekateri enačijo s storitvami
splošnega gospodarskega pomena, pri čemer ga razlagajo bodisi kot nalogo, ki omogoča
konkreten rezultat, bodisi kot (javno) službo, katere bistvo je sistem posebnih nalog
oziroma obveznosti v javnem interesu. Dejstvo pa je tudi, da pregled prakse Sodišča EU
82 Uradni list RS, št. 30/98.
83 Uradni list RS, št. 127/06.
84 Trpin, 2011, str. 115.
85 Pirnat, 2007, str. 66.
344
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
pokaže, da to v večini primerov ni poudarilo razlike med konceptoma storitev splošnega
gospodarskega pomena in posebnih obveznosti.86
Te obveznosti pa morajo biti naložene v skladu z načeli in pravili prava EU, in sicer
z ustreznim aktom nacionalne zakonodaje. Pri tem je treba upoštevati zlasti naslednja
načela:
– načelo zanesljivosti prava: obveznosti javne službe morajo biti določene jasno in do-
ločno. Pri tem morajo biti povezane s storitvami javne službe, na katero se nanašajo;
– načelo prepovedi diskriminacije: čeprav je v pravu EU ta prepoved razmeroma široka,
je po naravi stvari glede obveznosti javne službe uporabna prepoved diskriminacije
na podlagi nacionalnosti. Obveznosti javne službe morajo biti določene enako za vse
izvajalce javne službe, ne glede na njihov sedež v državah članicah EU;
– načelo transparentnosti: obveznosti javne službe morajo biti določene v objavljenem
aktu in pregledno;
– načelo sorazmernosti: gre za razmerja med obveznostmi javne službe in javnim in-
teresom, zaradi katerega so naložene; obveznosti javne službe morajo biti določene,
tako da objektivno prispevajo k javnemu interesu, zaradi katerega so vzpostavljene,
da pomenijo najblažje breme izvajalcev in da so po svojih posledicah primerljive s
pomenom javnega interesa.87
Ob tem pa je mogoče v panožnih predpisih, zlasti v smernicah, najti številne določbe,
ki bodisi neposredno nalagajo državam članicam, da določijo nekatere obveznosti javne
službe, ali pa jim to vsaj dovoljujejo.88 Komisija je že v Zeleni knjigi iz leta 2003 navedla,
da si prizadeva za razvoj enotnega koncepta storitev splošnega gospodarskega pomena na
ravni EU. Koncept se lahko nanaša na velike sisteme oziroma področja, kot so na primer
promet, poštne storitve, energetika, komunikacije, lahko pa se razprostira tudi na katero-
koli drugo tržno dejavnost, ki je uvrščena pod poseben režim obveznosti javnih storitev
glede na merilo javnega interesa.89
V teh predpisih zasledimo skupen nabor obveznosti javne službe v pravu EU, in sicer
gre za naslednje obveznosti:90
– univerzalne storitve: pod tem pojmom razumemo posebno obveznost izvajalcev javne
službe, da zagotovijo določene storitve vsem uporabnikom na nekem ozemlju, ne
glede na njihovo lokacijo in po sprejemljivi ceni;
– trajnost zagotavljanja javnih dobrin: obveznost trajnega, to je nepretrganega izvajanja
dejavnosti javne službe in zagotavljanja javnih dobrin;
86 Ferčič, 2010, str. 563.
87 Pirnat, 2007, str. 66 in nasl.
88 Tako tudi Brezovnik, Trpin in Pličanič, 2019, str. 285–289.
89 Green paper on services of general interest, COM(2003) 270 final, Bruselj, 21. maj 2003, str. 7,
točka 17.
90 Več o tem glej prav tam, str. 16–18.
345
Anže Dobelšek – Zgodovinski razvoj pojma javnih služb in storitve splošnega
gospodarskega pomena v pravu EU – javne službe med konkurenčnostjo in solidarnostjo
– kakovost storitev: ob zagotavljanju enakosti uporabnikov in načelu prepovedi diskri-
minacije je treba zagotavljati kakovost po sprejemljivih cenah;
– dostopnost: nanaša se na ceno javne dobrine, ki se zagotavlja z izvajanjem dejavnosti
javne službe, saj gre za obveznost izvajalca dejavnosti javne službe, da zagotavlja javne
dobrine po ceni, ki je dostopna vsakomur;
– varstvo uporabnikov: v razmerju med izvajalcem dejavnosti javne službe in uporabni-
kom javne dobrine pa je varstvo uporabnikov javnih dobrin obveznost javne službe le,
kadar in kolikor presega splošna pravila o varstvu potrošnikov.
Seveda pa je mogoče na posameznih področjih najti še dodatne obveznosti javne služ-
be, kot so na primer varnost, zanesljivost oskrbe, pluralizem medijev itd.91
4. 106. člen (PDEU): Storitve splošnega gospodarskega pomena in
drugi cilji javnega interesa
V središču razprave je vsekakor 106. člen (PDEU), predvsem njegov drugi odstavek:
»Podjetja, pooblaščena za opravljanje storitev splošnega gospodarskega pomena, oziro-
ma podjetja, ki imajo značaj dohodkovnega monopola, ravnajo po pravilih iz Pogodb,
zlasti po pravilih o konkurenci, kolikor uporaba takšnih pravil pravno ali dejansko
ne ovira izvajanja posebnih nalog, ki so jim dodeljene. Razvoj trgovine ne sme biti
prizadet v takšnem obsegu, ki bi bil v nasprotju z interesi Unije.« (Poudaril A. D.).
Treba je poudariti, da je besedilo člena zapleteno in deloma tudi dvoumno, kar pome-
ni, da ga je težko razlagati in uporabljati. Prav tako pa je sodna praksa92 Sodišča EU ne-
dosledna in ponekod celo protislovna, saj 106. člen določa razmerje med konkurenco in
podjetji, ki opravljajo storitve splošnega gospodarskega pomena (gospodarske javne služ-
be), in je eden od temeljev razmerja med pravom EU in nacionalnimi javnimi službami.93
Koncept storitve splošnega gospodarskega pomena je dobil prvi sodni epilog v zadevi
Muller (Port de Mertert),94 v kateri je Sodišče EU analiziralo vsebino prvega in drugega
odstavka 106. člena.95 Sodišče EU je obravnavni koncept razlagalo zelo široko in izrecno
poudarilo, da podjetje, ki uživa določene privilegije za izvajanje nalog, ki so mu zaupane
91 Prav tam, str. 19 in nasl.
92 Sodna praksa se je razvila iz razprave, ki je bila sprva osredinjena na področje zakonitih monopolov
ter izključnih in posebnih pravic v skladu s 37. in 106. členom PDEU v zadevah, kot sta C-6/64
Costa/E.N.E.L. z dne 15. julija 1964, ECLI:EU:C:1964:66 (Costa), in C-155/73 Giuseppe Sacchi z
dne 30. aprila 1974, ECLI:EU:C:1974:40 (Sacchi).
93 Pečarič, 2019, str. 370.
94 C-10/71 Ministère public luxembourgeois/Madeleine Muller in drugi z dne 14. julija 1971,
ECLI:EU:C:1971:85 (Port de Mertert). Na več mestih je za to zadevo mogoče zaslediti poimeno-
vanje Port de Mertert.
95 Prav tam, točki 9 in 10.
346
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
z zakonom in je v ta namen tesno povezano z javno oblastjo ter je odgovorno za zagota-
vljanje plovnosti najpomembnejše rečne plovne poti, lahko pomeni izjemo po drugem
odstavku 106. člena.96 Poleg tega se je Sodišče EU v primerih, ki zadevajo pristanišča,
doke in vodne poti, osredinilo na vprašanje varnosti. Ugotavlja namreč, da je treba neka-
tere storitve zagotoviti za vse in da je zaradi javne varnosti take storitve mogoče razvrstiti
kot storitve splošnega gospodarskega pomena. V takih primerih namreč tržna nepopol-
nost ni ključni dejavnik, ki se upošteva. Bolj pomembno je, da se nekatere storitve izva-
jajo dosledno po določeni ceni, tako da jih lahko uporabljajo vsi.97
Praksa Sodišča EU glede koncepta storitve splošnega gospodarskega pomena se v te-
oriji pogosto deli na obdobje do pomembne zadeve Corbeau98 iz leta 1993 in po njej. Ta
zadeva je bila namreč znanilec novega trenda, ki naj bi se okrepil v poznejših zadevah,99
in sicer da se državam članicam Evropske unije prizna široka pristojnost za določanje
posebnih nalog v državi članici oziroma pristojnost za vsebinsko zapolnjevanje koncepta
storitev splošnega gospodarskega pomena s poudarkom na posebnih nalogah oziroma
obveznostih.100 Splošni učinek zadeve Corbeau je bil preprosto obrnitev dokaznega bre-
mena, saj je bilo do zadeve Corbeau izhodišče, da so bile izključne pravice prima facie
zakonite.101 V nasprotju s prvim odstavkom 106. člena in 102. členom bi bile le, če bi se
izkazalo, da so vodile podjetja k zlorabam ali če bi pomenile razširitev prevladujočega po-
ložaja.102 Po zadevi Corbeau so bile izključne pravice domnevno nezakonite, če jih ni bilo
mogoče objektivno utemeljiti ali če niso bile potrebne za zagotovitev učinkovite izvedbe
projekta splošnega gospodarskega pomena. To pomeni, da so bile omejitve trgovine in
96 Prav tam, točka 11.
97 Maziarz, 2016, str. 24.
98 C-320/91 Corbeau z dne 19. maja 1993, ECLI:EU:C:1993:198 (Corbeau). Zadeva je bila nepo-
sredno povezana s tekočim procesom liberalizacije na področju poštnih storitev in je deloma posegla
tudi v telekomunikacijski sektor.
99 C-393/92 Commune d’Almelo in drugi proti NV Energiebedrijf Ijsselmij z dne 27. aprila 1994,
ECLI:EU:C:1994:171 (Almelo).
100 Ferčič, 2010, str. 548.
101 C-155/73 Giuseppe Sacchi z dne 30. aprila 1974, ECLI:EU:C:1974:40 (Sacchi).
102 Glej C-41/90 Klaus Höfner in Fritz Elser proti Macrotron GmbH z dne 23. aprila 1991,
ECLI:EU:C:1991:161 (Höfner); C-260/89 Elliniki Radiophonia Tiléorassi AE in Panellinia
Omospondia Syllogon Prossopikou proti Dimotiki Etairia Pliroforissis in Sotirios Kouvelas in Nicolaos
Avdellas in drugim z dne 18. junija 1991, ECLI:EU:C:1991:254 (ERT); C-179/90 Merci con-
venzionali porto di Genova SpA proti Siderurgica Gabrielli SpA z dne 10. decembra 1991,
ECLI:EU:C:1991:464 (Porto di Genova); C-18/88 Régie des télégraphes et des téléphones proti
GB-Inno-BM SA z dne 13. decembra 1991, ECLI:EU:C:1991:474 (RTT proti GB-Inno-BM);
C-271/90, 281/90, 289/90 Kraljevina Španija, Kraljevina Belgija in Italijanska republika proti
Komisiji Evropskih skupnosti z dne 17. novembra 1992, ECLI:EU:C:1992:440 (Španija in drugi
proti Komisiji).
347
Anže Dobelšek – Zgodovinski razvoj pojma javnih služb in storitve splošnega
gospodarskega pomena v pravu EU – javne službe med konkurenčnostjo in solidarnostjo
svobodne konkurence načeloma prepovedane, razen če so obstajale zaradi obveznih zah-
tev splošnega interesa in so bile v skladu z načelom sorazmernosti.103
4.1. Zadeva Corbeau
V zadevi Corbeau je podjetnik Paul Corbeau opravljal storitve zbiranja in dostave
pošte v mestu Liège v Belgiji. Čeprav so bile ponujene storitve boljše od storitev državne
pošte Régie des postes, so bile cene nekoliko nižje. Belgijska zakonodaja104 je podeljevala
državni pošti, ki je bila pravna oseba javnega prava, izključno pravico do pobiranja, od-
pošiljanja in razdeljevanja vse pošte na celotnem ozemlju Belgije, ne glede na njeno nara-
vo, in je določila kazni za vsako kršitev te izključne pravice.105 Belgijska zakonodaja je
torej državni pošti naložila splošno obveznost zagotavljanja osnovnih poštnih storitev na
celotnem belgijskem ozemlju, in sicer po enotni tarifi. V zameno je državna pošta Régie
des postes dobila ekskluzivno pravico do poštnih storitev brez razlikovanja med osnovnimi
poštnimi storitvami in donosnejšimi storitvami, kot so kurirske storitve. Državna pošta
Régie des postes je zaradi kršitve zakona, ki je urejal poštno dejavnost, in s tem kršit-
ve državnega poštnega monopola, sprožila kazenski postopek106 zoper podjetnika Paula
Corbeaua. V delu Belgije je podjetnik Corbeau organiziral pobiranje poštnih pošiljk in
zagotavljal njihovo dostavo ter razdeljevanje do poldneva naslednji dan, če je bil naslov
naslovnika na območju njegovega poslovanja. Za pošiljanje pošte, ki je bila naslovljena
na naslovnike zunaj tega območja pa je uporabljal storitve državne pošte Régie des postes.
Sodišče EU je nedvomno ugotovilo, da je bilo državni pošti Régie des postes zaupano izva-
janje storitev splošnega gospodarskega pomena, ki vsebuje zbiranje, pobiranje, odpošilja-
nje in razdeljevanje pošte v korist vseh uporabnikov na celotnem ozemlju države članice
Belgije po enotnih tarifah in ob zagotavljanju podobnih pogojev kakovosti, ne glede na
posebne okoliščine ali stopnjo ekonomske donosnosti posameznega opravila. Državni
monopol je v smislu drugega odstavka 106. člena opravičljiv, saj zagotavlja uravnoteženje
sektorjev, ki povzročajo izgubo s tistimi, ki dosegajo dobiček. Za tako presojo je treba
izhajati iz domneve, da je obveznost imetnika take naloge, da svoje storitve zagotavlja
pod pogoji gospodarske uravnoteženosti, ki predpostavljajo možnost kompenzacije med
področji donosnih dejavnosti in področji, ki so manj donosna, ter tako upravičuje ome-
jevanje konkurence posameznih podjetnikov na ravni ekonomsko donosnih področij.
103 Buendia Sierra, 2014, str. 832.
104 Les lois du 26 décembre 1956 sur le service des postes (Moniteur du 30-31 décembre 1956, p. 8619) et
du 6 juillet 1971 portant création de la Régie des postes (Moniteur du 14 août 1971, p. 9510).
105 C-320/91 Corbeau z dne 19. maja 1993, ECLI:EU:C:1993:198 (Corbeau), točka 3.
106 Tribunal correctionel de Liège, ki je bilo predložitveno sodišče, se je obrnilo na Sodišče EU s po-
stavitvijo štirih vprašanj za predhodno odločanje, in sicer glede na svoje pomisleke o združljivosti
belgijske ureditve s pravom EU. C-320/91 Corbeau z dne 19. maja 1993, ECLI:EU:C:1993:198
(Corbeau). Glej točko 5.
348
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
Sodišče EU pa je opozorilo, da izključitev konkurence ni upravičena glede posebnih
(ločljivih) storitev, ki jih je mogoče ločiti od storitev splošnega gospodarskega pomena in
ki zadovoljujejo posebne potrebe gospodarskih subjektov ter zahtevajo določene dodatne
storitve, ki jih tradicionalna poštna služba ne zagotavlja, kot so na primer pobiranje pošte
na naslovu pošiljatelja, večja hitrost ali zanesljivost razdeljevanja ali možnost spremem-
be naslova med odpošiljanjem, kolikor take storitve po svoji naravi in pod pogoji, pod
katerimi so ponujene, kot so na primer geografsko področje, na katerem se zagotavljajo,
ne ogrožajo gospodarske uravnoteženosti storitve splošnega gospodarskega pomena, ki jo
izvaja nosilec izključnih pravic.107
Iz tega lahko izluščimo, da je po mnenju Sodišča EU pri presojanju bistveno dvoje.
Prvič, da se ne le za celotno poštno dejavnost, temveč za vsako storitev posebej presoja,
ali je posamezna omejitev konkurence nujna za doseganje javnega interesa. Drugič, da
izvajanje teh storitev ne ogrozi ekonomske stabilnosti nosilca posebnih ali izključnih
pravic, ki mora skrbeti za zagotavljanje storitev v javnem interesu. V zadevi Corbeau je
Sodišče EU prvič sprejelo argument »pobiranja smetane«108 oziroma argument écrema-
ge109 ali cherry-picking,110 po katerem je monopol nujen za zagotovitev gospodarske in
finančne stabilnosti podjetja, ki zagotavlja izpolnjevanje cilja javne službe, torej skrbi za
zagotavljanje storitev v javnem interesu, ki ga sicer na področju prostega pretoka blaga
Sodišče EU strogo zavrača.111 Sodišče EU je tako sprejelo načelo, da je možno ustvariti
monopole v dejavnostih, ki ne pomenijo storitev splošnega gospodarskega pomena, če so
ti monopoli v nekem trenutku potrebni za zagotavljanje ekonomske stabilnosti izvajanja
drugih storitev, ki pa so storitve splošnega gospodarskega pomena.112
4.2. Zadeva Almelo
V energetskem sektorju je bila distribucija električne energije priznana kot storitev
splošnega gospodarskega pomena. Sodišče EU je navedlo, da je treba energijo nemoteno
dobavljati po celotnem ozemlju držav članic, poleg tega pa izpolnjevati tudi vse potrebe
107 C-320/91 Corbeau z dne 19. maja 1993, ECLI:EU:C:1993:198 (Corbeau), točke 15–19.
Prim. C-340/99 TNT Traco SpA proti Poste Italiane SpA in drugim z dne 17. maja 2001,
ECLI:EU:C:2001:281 (TNT Traco), točka 53 in nasl.
108 Buendia Sierra, 2014, str. 856 in nasl.
109 Ta pristop je splošno znan pod francoskim imenom écremage: novonastali konkurenti odvzamejo
najboljše stranke v mestnih območjih, navadno mleko pa prepustijo monopolistu.
110 V angleščini je ta praksa znana kot cherry-picking: konkurenca pobere najboljše češnje, manj okusne
pa pusti monopolistu.
111 C-72/83 Campus Oil Limited in drugi proti ministre pour l’Industrie et l’Energie in drugi z dne 10.
julija 1984, ECLI:EU:C:1984:256 (Campus Oil), točki 45 in 46.
112 Tako tudi Buendia Sierra, 2014, str. 858.
349
Anže Dobelšek – Zgodovinski razvoj pojma javnih služb in storitve splošnega
gospodarskega pomena v pravu EU – javne službe med konkurenčnostjo in solidarnostjo
glede zahtevanih količin po enotnih tarifnih stopnjah in pod enakimi pogoji.113 Ena naj-
pomembnejših sodb Sodišča EU je bila sprejeta v zadevi Almelo,114 v kateri je Sodišče EU
vnovič sprejelo argument »pobiranja smetane« kot utemeljitev nekaterih omejitev konku-
rence, vendar drugače kot v zadevi Corbeau te omejitve niso bile pravnega izvora, ampak
so bile posledica neodvisnega ravnanja podjetij, ki jim je bilo zaupano upravljanje javne
službe. V okviru sodnega spora na Nizozemskem med občino Almelo115 in drugimi različ-
nimi lokalnimi podjetji za distribucijo električne energije na eni strani ter regionalnim di-
stribucijskim podjetjem (N. V. Energiebedrijf IJsselmij) na drugi strani so se lokalna pod-
jetja spraševala, ali so klavzule o izključnem nakupu in prodaji iz pogodb o dobavi, ki jih
je vsako od njih sklenilo z regionalnim distributerjem, združljive s konkurenčnim pravom
EU. Distribucija električne energije je bila organizirana na regionalni in lokalni ravni, in
sicer na območjih, ki so jim bila dodeljena, so dobavljala podjetja za regionalno distribu-
cijo podjetjem za lokalno distribucijo, ki so bila v lasti občin, in v nekaterih primerih tudi
končnim potrošnikom. Podjetja za proizvodnjo in distribucijo pa so bila v neposredni
ali posredni lasti pokrajin in občin.116 Leta 1988 so podjetja za lokalno distribucijo pri
Komisiji vložila pritožbo proti regionalnemu distribucijskemu podjetju, ki je temeljila na
treh točkah, in sicer na izrecni prepovedi uvoza električne energije, na obveznosti izključ-
ne nabave, ki je izhajala iz sporazumov, in pravice podjetja, da enostransko določi cene
in uvede izravnalni dodatek. V vmesnem času je bila nacionalna zakonodaja, ki je dolo-
čala pravila za proizvodnjo, uvoz, transport in prodajo električne energije, spremenjena,
tako da je dopuščala njen uvoz z napetostjo manjšo od 500 V.117 Čeprav zakonodaja, ki
je takrat veljala na Nizozemskem, ni določala monopola ali kakršnekoli omejitve uvoza
električne energije, je bil učinek teh klavzul tak, da so lokalnim podjetjem onemogočila
neposreden uvoz električne energije iz drugih držav članic. Problematičen je bil sporazum
z regionalnim distributerjem. Nacionalno sodišče je zadevo predložilo Sodišču EU v pred-
hodno odločanje o združljivosti pogodbenih omejitev s pravili EU o konkurenci.
Sodišče EU je ugotovilo, da gre za vertikalni sporazum, ki pomeni omejitev konku-
rence in kršitev prvega odstavka 101. člena ter zlorabo prevladujočega položaja po 102.
členu, vendar so te omejitve opravičljive po drugem odstavku 106. člena PDEU, če so
nujne za izvajanje javnega interesa. Sodišče EU je potem, ko je vnovič poudarilo uporabo
načela sorazmernosti, izpostavilo, da je treba to načelo razlagati z določeno mero pro-
113 C-159/94 Komisija Evropskih skupnosti proti Francoski republiki z dne 23. oktobra 1997,
ECLI:EU:C:1997:501 (Komisija proti Franciji).
114 C-393/92 Commune d‘Almelo in drugi proti NV Energiebedrijf Ijsselmij z dne 27. aprila 1994,
ECLI:EU:C:1994:171 (Almelo).
115 Gre za nizozemsko občino v bližini meje z Nemčijo, ki je izpodbijala obveznost po nizozemskem
pravu, da kupuje električno energijo izključno od regionalnega distributerja.
116 Prav tam, točke 2, 3 in 4.
117 Prav tam, točke 11, 12 in 13.
350
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
žnosti.118 Koncept storitve splošnega gospodarskega pomena namreč zajema aktivnosti
podjetja, ki mora zagotoviti neprekinjeno oskrbo z električno energijo na celotnem kon-
cesijskem ozemlju za vse potrošnike, tako lokalne distributerje kot tudi končne uporab-
nike, v zadostnih količinah, da zadovolji potrebe ob kateremkoli času, po enotnih tarifah
in pod pogoji, ki se lahko spreminjajo le na podlagi objektivnih meril, ki se uporabljajo
za vse stranke. Omejitve konkurence drugih gospodarskih subjektov se smejo dovoliti
samo, kolikor so potrebne za to, da se podjetju, ki mu je zaupana naloga splošnega po-
mena, omogoči izpolnjevanje te naloge. V zvezi s tem je treba upoštevati gospodarske
razmere, v katerih to podjetje deluje, zlasti stroške, ki jih mora nositi, in predpise, ki jih
mora upoštevati, še posebej s področja okolja.119
Tako se zdi, da Sodišče EU v zadevi Almelo priznava, da je treba univerzalno distri-
bucijo električne energije organizirati kot monopol, sicer bi konkurenca izločila dobič-
konosne sektorje in izvajalec, zadolžen za zagotavljanje univerzalne storitve, ne bi mogel
ohraniti svoje gospodarske stabilnosti. Vprašanje, ali obstajajo manj omejevalne alter-
native, je bilo žal komaj obravnavano. Razlog za to je, da se v zadevi Almelo problem
ne obravnava z vidika države članice, temveč z vidika izvajalca, in da nekatere rešitve,
ki so na voljo državam članicam, niso na voljo izvajalcem. Tako lahko država članica
pri organizaciji univerzalne storitve razmisli o alternativah, kot so zunanje financiranje
s subvencijami, financiranje sektorjev prek sklada za univerzalno storitev ali notranje
financiranje, podprto z izključnimi pravicami. Vendar pa ima gospodarski subjekt ob
odsotnosti državnega posredovanja veliko manj manevrskega prostora.120
4.3. Razmerja v 106. členu PDEU
Posebne pozornosti je vredno najprej dejstvo, da prvi odstavek 106. člena ni nepos-
redno povezan s pojmom storitve splošnega gospodarskega pomena. Ta odstavek namreč
obravnava določeno vrsto ukrepa držav članic, in sicer je to podelitev izključnih in poseb-
nih pravic, ki na konkurenco delujejo negativno in jo omejujejo. Posledično obravnavani
člen pomeni pomembno komponento konkurenčnega prava EU, kar je precej parado-
ksalno, saj omogoča, da prihaja do monopolnih položajev. Temeljna sprememba uporabe
tega člena je povzročila veliko zaskrbljenost držav članic in veliko preglavic ter odstopanje
s pomembnimi ustavnimi posledicami.
Problem opredelitve storitev splošnega gospodarskega pomena nikakor ni le teore-
tičen. Glede na konkreten primer je namreč od te opredelitve bistveno odvisna upo-
raba drugega odstavka 106. člena PDEU in posledično uporaba konkurenčnega prava
118 Tako tudi Buendia Sierra, 2014, str. 858.
119 C-393/92 Commune d’Almelo in drugi proti NV Energiebedrijf Ijsselmij z dne 27. aprila 1994,
ECLI:EU:C:1994:171 (Almelo), točka 48 in nasl.
120 Buendia Sierra, 2014, str. 859.
351
Anže Dobelšek – Zgodovinski razvoj pojma javnih služb in storitve splošnega
gospodarskega pomena v pravu EU – javne službe med konkurenčnostjo in solidarnostjo
Evropske unije.121 Strogi režim, ki ga uveljavlja prvi odstavek 106. člena PDEU glede
protikonkurenčnih ukrepov držav članic, mora biti uravnotežen z izjemami, saj so te
omejitve lahko opravičljive zaradi zasledovanja ciljev v javnem interesu.122 Namen druge-
ga odstavka 106. člena PDEU je tudi v tem, da na neki način natančneje opredeli meje,
znotraj katerih so zlasti podjetja, pooblaščena za opravljanje storitev splošnega gospodar-
skega pomena, podvržena pravilom iz Pogodb.123
Izjemo po drugem odstavku 106. člena PDEU lahko uveljavljajo zgolj subjekti, ki te
storitve izvajajo kot podjetja, saj se države članice nanjo ne morejo sklicevati. To pomeni,
da morajo zadevni subjekti opravljati gospodarske dejavnosti, da bi se lahko sklicevali na
izjemo. Načeloma lahko na področje uporabe spadata dve različni vrsti podjetij, in sicer
tista podjetja, ki jim je zaupano upravljanje storitev splošnega gospodarskega pomena, in
podjetja, ki so monopoli, ki ustvarjajo prihodke.124 Na splošno je uporaba pravil EU o
konkurenci odvisna od gospodarske narave dejavnosti. Izraz (gospodarski) kot del pojma
storitev splošnega gospodarskega pomena je treba razlagati kot sklicevanje na (gospodar-
sko naravo) storitve in ne resničnega gospodarskega interesa. V konkurenčnem pravu je
razumevanje, kaj je gospodarska dejavnost, neločljivo povezano s pojmom podjetja, ki ga
ustaljena sodna praksa opredeljuje kot – vsak subjekt, ki opravlja gospodarsko dejavnost,
ne glede na njegov pravni status in način, na katerega se financira.125
Ali se pravila o konkurenci, vključno z državno pomočjo, uporabljajo za posamezno
dejavnost, je torej odvisno samo od narave te dejavnosti in ni odvisno od zasebnega ali
javnega statusa subjekta.126 V zvezi s tem Sodišče EU obravnava vsako dejavnost, ki sestoji
iz ponudbe blaga ali storitev na posameznem trgu kot gospodarsko dejavnost.127 Glede na
to široko opredelitev se zdi, kot da bi bila zajeta skoraj katerakoli dejavnost, zlasti glede na
to, da so vključene tudi nabavne dejavnosti, dokler poznejša uporaba kupljenega blaga ali
storitev pomeni gospodarsko dejavnost, denimo nadaljnja prodaja po predelavi.128
Samo storitve, ki se štejejo za storitve splošnega gospodarskega pomena v smislu dru-
gega odstavka 106. člena PDEU, so lahko namreč predmet odstopanja, predvidnega v
121 Ferčič, 2010, str. 547.
122 Buendia Sierra, 2014, str. 846.
123 Glej C-72/83 Campus Oil Limited in drugi proti ministre pour l’Industrie et l’Energie in drugi z dne
10. julija 1984, ECLI:EU:C:1984:256 (Campus Oil), točka 19.
124 Buendia Sierra, 2014, str. 846.
125 C-41/90 Klaus Höfner in Fritz Elser proti Macrotron GmbH z dne 23. aprila 1991, ECLI:
EU:C:1991:161 (Höfner). Glej točko 26.
126 Enako tudi Melcher, 2019, str. 4.
127 Prim. C-118/85 Komisija Evropskih skupnosti proti Italijanski republiki z dne 16. junija 1987,
ECLI:EU:C:1987:283, točka 7; C-437/09 AG2R Prévoyance proti Beaudout Père et Fils SARL z dne
3. marca 2011, ECLI:EU:C:2011:112 (AG2R Prévoyance), točka 42.
128 C-205/03 Federación Española de Empresas de Tecnología Sanitaria (FENIN) proti Komisiji Evropskih
skupnosti z dne 11. julija 2006, ECLI:EU:C:2006:453 (Fenin).
352
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
njem.129 V ta namen mora zadevna dejavnost, prvič, zasledovati, ali služi cilju splošnega
gospodarskega pomena, ki ima posebne značilnosti v primerjavi s tisto, ki ji služijo druge
gospodarske dejavnosti,130 in drugič, za dosego tega cilja je treba zadevnemu podjetju na-
ložiti obveznost javne službe, običajno z aktom o pooblastitvi. Odstopanje se lahko uve-
ljavlja le, če sta izpolnjena oba pogoja – zasledovanje cilja splošnega interesa in naložitev
obveznosti javne službe. Zato storitve, ki je splošnega gospodarskega pomena, vendar ji
ni (ali ne bi smela) biti zaupana določena obveznost javne službe, v pravu EU ni mogoče
opredeliti kot storitev splošnega gospodarskega pomena.131
5. Financiranje storitev splošnega gospodarskega pomena – pomen
zadeve Altmark
Financiranje storitev splošnega gospodarskega pomena je lahko način za nevtraliza-
cijo negativnih stranskih učinkov procesa liberalizacije nekaterih gospodarskih sektorjev.
Ne glede na to, kakšna oblika ali mehanizem financiranja se uporabi v konkretnem pri-
meru, je javno financiranje storitev splošnega gospodarskega pomena podrejeno znatnim
omejitvam. Pri tem je ključno, ali je akt financiranja le nadomestilo stroškov ali več
kot to – državna pomoč, in ali je, če se izkaže, da gre za državno pomoč, ta dopustna
oziroma združljiva z notranjim trgom. Odgovora na obe vprašanji sta nujno pogojena z
razlago relevantnih določb prava EU, zlasti pa prvega odstavka 107. člena132 in drugega
odstavka 106. člena PDEU.133 Države članice lahko praviloma po svoji presoji določa-
jo organiziranost in financiranje svojih storitev splošnega gospodarskega pomena, saj v
zvezi s tem ni posebnih pravil, po drugi strani pa so lahko podjetja, ki opravljajo take
storitve, predmet manipulacij, s čimer postanejo predmet regulacije z vidika notranjega
trga. Konkurenco na notranjem trgu je mogoče izkrivljati ne le z dejanji podjetij, ampak
tudi z dejanji držav. Državno poseganje je sicer orodje nacionalne ekonomske politike,
vendar lahko hitro postane zaviralni dejavnik razvoja, vzdrževanja notranjega trga, saj
129 Avtorji po navadi poudarjajo tristopenjsko analizo, kakor izhaja iz drugega odstavka 106. člena
PDEU, saj naj bi bili vsi trije pogoji izpolnjeni, da je izjemo mogoče uporabiti. Craig in De Búrca,
2020, str. 1157–1160.
130 Glej T-461/13 Kraljevina Španija proti Evropski komisiji z dne 26. novembra 2015,
ECLI:EU:T:2015:891 (Španija proti Komisiji), točka 62; T-219/14 Regione autonoma della Sardegna
proti Evropski komisiji z dne 6. aprila 2017, ECLI:EU:T:2017:266 (Regione autonoma della Sardegna
proti Komisija), točka 154.
131 Melcher, 2019, str. 7–8.
132 Razen če Pogodbi ne določata drugače, je vsaka pomoč, ki jo dodeli država članica, ali kakršna koli
vrsta pomoči iz državnih sredstev, ki izkrivlja ali bi lahko izkrivljala konkurenco z dajanjem pred-
nosti posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga, nezdružljiva z notranjim trgom,
kolikor prizadene trgovino med državami članicami.
133 Ferčič, 2010b, str. 1335.
353
Anže Dobelšek – Zgodovinski razvoj pojma javnih služb in storitve splošnega
gospodarskega pomena v pravu EU – javne službe med konkurenčnostjo in solidarnostjo
enostranska dejanja držav vodijo v podobne ukrepe s strani drugih držav, kar vodi v
zapiranje in ne odpiranje trgov. Pravila o državni pomoči se na splošno uporabljajo le,
kadar je prejemnik podjetje, zato je opredelitev izvajalca storitve splošnega gospodarske-
ga pomena temeljnega pomena za (ne)uporabo pravil o državni pomoči, vendar to žal
še ni dovolj, saj mora izvajalec izvajanje storitev upravičiti na podlagi drugega odstavka
106. člena PDEU, sicer gre za državno pomoč.134 Za opredelitev nekega nacionalnega
ukrepa kot državne pomoči v smislu prvega odstavka 107. člena PDEU mora po mne-
nju Sodišča EU obstajati več kumulativno izpolnjenih pogojev, in sicer mora biti poseg
državen ali iz državnih sredstev, drugič, biti mora tak, da lahko vpliva na trgovino med
državami članicami, tretjič, pomeniti mora prednost za upravičenca in četrtič, izkrivljati
mora konkurenco ali groziti z izkrivljanjem konkurence.135
5.1. Zadeva Altmark
Za razvoj obravnavanega področja je bila pomembna praksa Sodišča EU. Zlasti
je ključna sodba v zadevi Altmark,136 v kateri je postopek v glavni stvari za avtobusni
cestni promet potekal v okrožju Stendal v Nemčiji. Regionalna vlada za Magdeburg
Regierungspräsidium Magdeburg je podelila družbi Altmark Trans licenco za opravljanje
linijskega cestnega prometa z avtobusi v okrožju Stendal. Družbi Altmark Trans so bile
licence najprej podeljene za obdobje od 25. septembra 1990 do 19. septembra 1994. Z
novo odločbo z dne 27. oktobra so mu bile podeljene nove licence do 31. oktobra 1996.
Regionalna vlada za Magdeburg je hkrati zavrnila predlog podjetja Nahverkehrsgesellschaft
za podelitev licenc za opravljanje teh storitev linijskega cestnega prometa. V obrazložitvi
je regionalna vlada za Magdeburg navedla, da Altmark Trans izpolnjuje vse pogoje, ki so
predvideni po veljavni nacionalni zakonodaji. Družba Altmark Trans kot staro, vpelja-
no podjetje, je namreč uživalo varstvo pridobljenega položaja v skladu s takrat veljavno
nacionalno zakonodajo. To varstvo je pomenilo, da lahko podjetje, ki mu je trenutno
naloženo redno opravljanje prevoza, ponudi boljšo ponudbo za prevoz od novega po-
nudnika. Vendar take ponudbe v tem konkretnem primeru ni bilo. Družba Altmark
134 Pečarič, 2019, 398 in nasl.
135 C-399/08 Evropska komisija proti Deutsche Post AG z dne 2. septembra 2010, ECLI:EU:C:2010:481
(Komisija proti Deutsche Post), točka 39. Prim. zadeve C-237/04 Enirisorse SpA proti Sotacarbo SpA z
dne 23. marca 2006, ECLI:EU:C:2006:197 (Enirisorse), točki 38 in 39; C-451/03 Servizi Ausiliari
Dottori Commercialisti Srl proti Giuseppe Calafiori z dne 30. marca 2006, ECLI:EU:C:2006:208
(Servizi Ausiliari Dottori Commercialisti), točka 56; C-169/08 Presidente del Consiglio dei Ministri
proti Regione Sardegna z dne 17. novembra 2009, ECLI:EU:C:2009:709 (Presidente del Consiglio dei
Ministri), točka 52.
136 C-280/00 Altmark Trans GmbH in Regierungspräsidium Magdeburg proti Nahverkehrsgesellschaft
Altmark GmbH, ob udeležbi Oberbundesanwalt beim Bundesverwaltungsgericht z dne 24. julija 2003,
ECLI:EU:C:2003:415 (Altmark Trans in Regierungspräsidium Magdeburg).
354
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
Trans naj bi pri izgubi 0,58 DEM na kilometer proge potrebovala tudi najnižje nado-
mestilo od javnih organov. Regionalna vlada za Magdeburg je zavrnila predlog podjetja
Nahverkehrsgesellschaft in na podlagi pritožbe družbe Altmark Trans temu podaljšala
veljavnost licenc za obdobje vse do 31. oktobra 2002. Podjetje Nahverkehrsgesellschaft je
zoper odločbo z dne 27. oktobra 1994 vložilo pritožbo, pri čemer je navedlo, da družba
Altmark Trans ne izpolnjuje zahtev iz 13. člena PbefG (Personenbeförderungsgesetz), ki
je bil takrat veljavna nacionalna zakonodaja. Podjetje naj namreč ne bi bilo v dobrem
gospodarskem stanju, saj ne bi moglo preživeti brez državne podpore. Zato naj bi bile
licence, ki so mu bile podeljene, nezakonite. Prav tako naj ne bi bilo točno, da potrebuje
Almark Trans najnižje subvencije. Regionalna vlada za Magdeburg je ta ugovor zavrnila.
Posledično je podjetje Nahverkehrsgesellschaft nadaljevalo postopek pred Upravnim so-
diščem v Magdeburgu, ki je tožbo zavrnilo. V pritožbenem postopku na Višjem uprav-
nem sodišču za zvezno deželo Saška-Anhalt pa je bilo podjetje Nahverkehrsgesellschaft
uspešno, saj je tožbenemu zahtevku pritožbeno sodišče ugodilo in odpravilo podelitev
licenc družbi Altmark Trans. Postopek se je na to nadaljeval pred Zveznim upravnim so-
diščem (Bundesverwaltungsgericht), ki pa je menilo, da pomen pravil prava EU v tej zade-
vi ni jasen in je postopek prekinilo ter se obrnilo na Sodišče EU.137 V praksi Sodišča EU
je mogoče odkriti različne pristope, ki so se oblikovali do vprašanja, ali nadomestilo, ki ga
dodeli država članica za izvajanje gospodarske javne službe, pomeni nedovoljeno državno
pomoč. Komisija je dolgo menila in zagovarjala stališče, da finančna nadomestila, ki jih
države dodelijo izvajalcem z namenom, da se krijejo stroški izvajanja obveznosti javnih
služb, ne pomenijo državnih pomoči. Sodišče EU pa se s tem stališčem ni strinjalo, kar
je pojasnjevalo s tem, da se po PDEU za ukrepe, ki bi lahko pomenili državno pomoč,
ne presojajo povodi ali cilji, temveč zgolj njihov učinek.138 Ključen preobrat v zvezi s fi-
nanciranjem izvajanja gospodarskih javnih služb pa je prinesla sodba v zadevi Altmark, v
kateri je Sodišče EU določilo, da če želi država dodeliti nadomestilo za izvajanje obvezno-
sti storitev splošnega gospodarskega pomena in hkrati zagotoviti, da nadomestilo ne bi
pomenilo državne pomoči po prvem odstavku 107. člena PDEU ter s tem ne bi vplivalo
na notranji trg, mora zagotoviti, da so izpolnjeni kriteriji testa iz zadeve Altmark.139 Test
Altmark sicer vsebuje naslednja štiri merila:140
137 Prav tam, točke 19–29. Več o tem glej tudi Ferk in Ferk, 2008, str. 100 in nasl.
138 C-310/85 Deufil GmbH & Co. KG proti Komisiji Evropskih skupnosti z dne 24. februarja 1987,
ECLI:EU:C:1987:96 (Deufil), točka 8. Enako tudi C-56/93 Kraljevina Belgija proti Komisiji
Evropskih skupnosti z dne 29. februarja 1996, ECLI:EU:C:1996:64 (Belgija proti Komisiji), točka
79; C-241/94 Francoska republika proti Komisiji Evropskih skupnosti z dne 26. septembra 1996,
ECLI:EU:C:1996:353 (Francija proti Komisiji), točka 20.
139 Enako velja tudi za občino in regijo.
140 C-280/00 Altmark Trans GmbH in Regierungspräsidium Magdeburg proti Nahverkehrsgesellschaft
Altmark GmbH, ob udeležbi Oberbundesanwalt beim Bundesverwaltungsgericht z dne 24. julija 2003,
ECLI:EU:C:2003:415 (Altmark Trans in Regierungspräsidium Magdeburg), točke 89–93.
355
Anže Dobelšek – Zgodovinski razvoj pojma javnih služb in storitve splošnega
gospodarskega pomena v pravu EU – javne službe med konkurenčnostjo in solidarnostjo
1. podjetje, ki prejema nadomestilo, mora dejansko izpolnjevati obveznosti javne službe,
te obveznosti pa morajo biti jasno opredeljene;
2. merila, na podlagi katerih se izračuna nadomestilo, morajo biti določena vnaprej ter
objektivno in pregledno, da bi se preprečila ekonomska ugodnost, ki bi prejemniku
dajala prednost v primerjavi s konkurenčnimi podjetji;
3. nadomestilo ne sme presegati tistega, kar je potrebno za kritje vseh ali dela stroškov,
ki so nastali z izpolnjevanjem obveznosti javne službe ob upoštevanju realiziranih pre-
jemkov in razumnega dobička zaradi izpolnjevanja teh obveznosti;
4. če podjetje, ki se mu naloži izpolnjevanje obveznosti javne službe, v konkretnem pri-
meru ni izbrano s postopkom oddaje javnega naročila, ki omogoča, da se izbere tisti
ponudnik, ki lahko te storitve opravlja z najnižjimi stroški za skupnost, se mora ra-
ven potrebnega nadomestila določiti na podlagi analize stroškov, ki bi jih povprečno,
dobro vodeno podjetje, ki je ustrezno opremljeno s prevoznimi sredstvi, zato da lahko
zadosti zahtevam javne službe, imelo pri izpolnjevanju teh obveznosti ob upoštevanju
realiziranih prejemkov in razumnega dobička zaradi izpolnjevanja teh obveznosti.
Te pogoje je treba obravnavati kumulativno. Če so izpolnjeni vsi pogoji iz zadeve
Altmark, nadomestilo za izvajanje gospodarske javne službe ne pomeni državne pomoči.
Če ti komulativni pogoji niso izpolnjeni, lahko pride do ugotovitve obstoja državne
pomoči, vendar še vedno obstaja možnost, da se ta pomoč lahko razglasi za združljivo z
notranjim trgom, in sicer na podlagi izjeme po drugem odstavku 106. člena PDEU kot
storitve splošnega gospodarskega pomena.141
Na evropski ravni lahko pri financiranju javnih služb razberemo tri pristope, in sicer
državno pomoč (angl. the state aid approach,)142 kompenzacijo (angl. the compensation
approach)143 in pristop quid pro quo (daj, dam) (angl. the quid pro quo approach).144 Prvi
pristop obravnava financiranje države, ki je dodeljeno podjetju za izvedbo dejavnosti v
javnem interesu. Tako financiranje se razume kot državna pomoč v okviru prvega odstav-
ka 107. člena PDEU, ki je sicer lahko opravičljiva na podlagi drugega odstavka 106.
141 Sauter, 2015, str. 140–142.
142 C-387/92 Banco de Crédito Industrial SA, postala Banco Exterior de España SA proti Ayuntamiento de
Valencia z dne 15. marca 1994, ECLI:EU:C:1994:100 (Banco Exterior de España proti Ayuntamiento
de Valencia).
143 C-240/83 Procureur de la République proti Association de défense des brûleurs d’huiles usagé-
es (ADBHU) z dne 7. februarja 1985, ECLI:EU:C:1985:59 (Procureur de la République pro-
ti ADBHU); C-53/00 Ferring SA proti Agence centrale des organismes de sécurité sociale (ACOSS)
z dne 22. novembra 2002, ECLI:EU:C:2001:627 (Ferring); C-280/00 Altmark Trans GmbH
in Regierungspräsidium Magdeburg proti Nahverkehrsgesellschaft Altmark GmbH, ob udeležbi
Oberbundesanwalt beim Bundesverwaltungsgericht z dne 24. julija 2003, ECLI:EU:C:2003:415
(Altmark Trans in Regierungspräsidium Magdeburg).
144 C-126/01 Ministère de l‘Économie, des Finances et de l‘Industrie proti GEMO SA z dne 20. novembra
2003, ECLI:EU:C:2003:622 (GEMO SA).
356
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
člena PDEU, če gre za izpolnjevanje pogojev za omejevanje konkurence, še zlasti ko je
financiranje skladno z načelom sorazmernosti. Pri drugem pristopu gre za kompenzacijo
kot namenska sredstva oziroma za primerno nadomestilo za izvedene storitve ali stroške
pri izvedbi teh storitev. Pri tem pristopu državno financiranje storitev splošnega intere-
sa ustreza državni pomoči v okviru 107. člena PDEU le, če je ekonomska korist, ki jo
zagotavlja storitev, presegla nadomestilo oziroma stroške – obratno državno financiranje
javnih služb ni državna pomoč, če ugodnosti, ki jih podelijo javni organi, ne presegajo
stroškov, ki nastanejo z izpolnjevanjem obveznosti javne službe.145 Državna intervencija
ne pomeni državne pomoči, če jo je treba šteti za nadomestilo, ki pomeni plačilo za sto-
ritve – stroške, ki so jih opravila podjetja, ki prejemajo nadomestilo za izpolnjevanje ob-
veznosti javne službe, če ta podjetja ne pridobijo nobene dejanske finančne koristi in da
torej učinek omenjene intervencije ni postavil podjetja v ugodnejši konkurenčni položaj
v primerjavi z drugimi konkurenčnimi podjetji. Tretji pristop razlikuje med dvema kate-
gorijama državnega financiranja, in sicer v primerih, v katerih gre za neposredno in jasno
povezavo med državnim financiranjem in jasno določenimi zavezami javne službe (quid
pro quo), sredstva dodeljena s strani države ne bodo pomenila državne pomoči v okviru
pomena Pogodbe. Po drugi strani pa takrat, ko povezava oziroma zaveze opravljanja
javnih storitev ni razvidna, bo vsota, dodeljena s strani javne službe, pomenila državno
pomoč.146
V tej zadevi gre za edinstven primer, pri katerem bi imeli teorija, praksa, Komisija,
Sodišče EU in celo generalni pravobranilci težko tako različne poglede na mogočo rešitev
obravnavanega vprašanja. Posledično iz tako široke palete različnih pogledov izhaja tudi
edinstvenost rešitve, ki vsekakor ni dokončna. Sodišče EU je v tej zadevi odločilo druga-
če, kot je v svojih sklepnih predlogih predlagal generalni pravobranilec Léger,147 vendar
pa je Sodišče EU pri odločanju črpalo tudi iz teh sklepnih predlogov, kakor tudi iz dru-
gih.148 Pri odločitvi je Sodišče EU izbralo pristop kompenzacije, in sicer iz zadeve Ferring,
ki ga je dopolnilo, pri čemer ni podrobno argumentiralo in dalo natančnejše usmeritve
nacionalnim sodiščem in državam članicam, kar je pustilo prostor za razprave. Prav tako
pa tudi poznejša sodna praksa obravnavanih meril ni natančneje določila.
145 C-53/00 Ferring SA proti Agence centrale des organismes de sécurité sociale (ACOSS) z dne 22. novem-
bra 2002, ECLI:EU:C:2001:627 (Ferring).
146 Pečarič, 2019, sr. 414 in nasl. Glej tudi Bovis, 2011, str. 163–167.
147 Sklepni predlogi generalnega pravobranilca Légerja z dne 19. marca 2002, ECLI:EU:C:2002:188;
sklepni predlogi generalnega pravobranilca Légerja z dne 14. januarja 2003, ECLI:EU:C:2002:188.
148 Sklepni predlogi generalnega pravobranilca Jacobsa z dne 30. aprila 2002, ECLI:EU:C:2002:273;
sklepni predlogi generalnega pravobranilca Tizziana, ki je v zadevi C-53/00 Ferring SA proti Agence
centrale des organismes de sécurité sociale (ACOSS) z dne 22. novembra 2002, ECLI:EU:C:2001:627
(Ferring), zagovarjal pristop kompenzacije.
357
Anže Dobelšek – Zgodovinski razvoj pojma javnih služb in storitve splošnega
gospodarskega pomena v pravu EU – javne službe med konkurenčnostjo in solidarnostjo
5.2. Zadeva GEMO
V zadevi GEMO149 je Sodišče EU presodilo, da je šlo pri francoskem sistemu finan-
ciranja javne službe za odlaganje živalskih trupel za državno pomoč. Ne da bi se nepos-
redno sklicevalo na merila sodbe v zadevi Altmark, je Sodišče EU ugotovilo, da storitev,
ki jo zagotavljajo farmarji in klavnice z brezplačnim zbiranjem in odlaganjem živalskih
trupel in klavniških odpadkov, pomenijo prednost za ta podjetja, čeprav ne prejemajo
nadomestila. Jasno je, da je posebna vrsta tega posrednega financiranja izpolnjevanja
obveznosti javne službe preprečevala Sodišču EU, da bi se sklicevalo na pogoje sodbe
v zadevi Altmark, posledica tega pa je bilo neposredno financiranje brezplačne storitve
s strani države, ki se šteje kot državna pomoč. V tej zadevi je na Sodišče EU vprašanje
za predhodno odločanje posredovalo sodišče iz Lyona (Cour administrative d’Lyon). S
proračunskim zakonom glede prodaje mesa je francoska vlada namreč uvedla poseben
davek na prodajo mesa kot ukrep na dogodke v zvezi z virusom. Namen tega ukrepa je
bilo zbiranje in odstranjevanje mrhovine in nevarnih odpadkov klavnic, kar je bilo finan-
cirano predvsem s pomočjo tega posebnega davka na dobiček od prodaje mesa, ki so ga
plačevali predvsem supermarketi, ki so prodajali meso, majhni trgovci z mesom pa ne.
GEMO je bil srednje velik supermarket, ki je prodajal meso in mesne izdelke v Franciji
ter je bil s svojimi zmogljivostmi davčni zavezanec po davčnem zakonu glede prodaje
mesa. Prepričan je bil, da tak davek nasprotuje pravu EU in pred pristojnimi francoskimi
organi zahteval povračilo davka. V tej zadevi je generalni pravobranilec Jacobs zagovarjal
pristop quid pro quo.150 S svojimi sklepnimi predlogi je generalni pravobranilec Jacobs
nakazal, da bi bilo smiselno ubrati srednjo pot med pristopom državne pomoči in pris-
topom kompenzacije, za kar se je odločilo tudi Sodišče EU.151
6. Sklep
Storitve splošnega gospodarskega pomena so univerzalne. Njihova naloga je pred-
vsem zadovoljevanje osnovnih potreb posamezne skupnosti. Način zagotavljanja storitev
splošnega gospodarskega pomena je globoko zakoreninjen v zgodovinskih tradicijah in
ustavnih okvirih držav članic, zato vsak pristop k storitvam splošnega gospodarskega
pomena, ki ustreza vsem, vsaj za zdaj še ne bi uspel. Nacionalni, regionalni in lokal-
ni organi, ki zastopajo interese, imajo široko diskrecijsko pravico in prosto pot glede
organizacije, financiranja in uporabe različnih načinov zagotavljanja storitev splošnega
149 C-126/01 Ministère de l’Économie, des Finances et de l’Industrie proti GEMO SA z dne 20. novembra
2003, ECLI:EU:C:2003:622 (GEMO SA).
150 Glej Sklepni predlogi generalnega pravobranilca Jacobsa z dne 30. aprila 2002, ECLI:EU:C:2002:273,
točka 119 in nasl.
151 Več o tem v Ferk in Ferk, 2008, str. 118–121.
358
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
gospodarskega pomena. Na splošno se zdi, kot da sta Sodišče EU in Komisija oblikovala
delujoč sistem v okviru drugega odstavka 106. člena PDEU, ki usklajuje interese trga in
blaginje v korist vseh – dokler se spoštujejo njegove predpostavke in omejitve. Te ome-
jitve skupaj z uporabo ob upoštevanju njegovih različnih elementov in njegove posebne
vloge v tem sistemu bodo zagotovo pomenile dodatne izzive za Sodišče EU in Komisijo,
saj se bo zakonodaja EU o storitvah splošnega gospodarskega pomena razvijala in širila.
Direktiva 2014/23/EU je s povsem novo ureditvijo temeljnih izhodišč pravne ureditve
tega področja rešila enega poglavitnih problemov dosedanje evropske pravne ureditve,
ureditev gospodarskih javnih služb – storitev splošnega gospodarskega pomena, ki so
dotlej glede na naravo svoje dejavnosti odstopale od pravil evropskega konkurenčnega
prava. Uskladitev s konkurenčnim pravom je dosegla tako, da je vezanost pojma gospo-
darske javne službe na izvrševanje posebnih ali izključnih pravic nadgradila z določitvijo
pogojev za neposredno podeljevanje teh pravic. S tem je opustila dotedanje urejanje
pravnoorganizacijskih oblik izvajalcev gospodarskih javnih služb in ustanovila temeljna
izhodišča za ureditev konkurenčnega postopka za podeljevanje posebnih ali izključnih
pravic. Pojem gospodarskih javnih služb je opredelila tako, da je združila materialno
definicijo, po kateri so gospodarske javne službe gospodarske dejavnosti, ki se izvajajo v
javnem interesu, z njihovo formalno definicijo, po kateri so gospodarske javne službe tis-
te gospodarske dejavnosti, ki jih kot take določa pravni red in na njih vzpostavi poseben
netržni pravni režim, ki se razlikuje od tržnega pravnega režima. Iz materialne definicije
je vzela opredelitev po namenu in opredelitev teh dejavnosti vezala na podelitev posebne
ali izključne pravice za njihovo izvajanje ter s tem prinesla nov element, ki je vezan na
obvezen formalen kriterij, ki nadomešča ali dopolnjuje staro formalno opredelitev, saj
je zdaj bistveni element gospodarske javne službe njeno izvajanje na podlagi podeljenih
posebnih ali izključnih pravic s strani organov javne oblasti.
Literatura
Borković, I. (1993) ‘Koncesionirana javna služba u francuskom upravnom pravu’.
Zbornik radova Pravnog fakulteta u Splitu, p.God. 30, št. 1 (1993), 3–18.
Bovis, C. H. (2009) ‘Services of General Economic Interest: The Nature of the Beast’
v Krajewski, M., Neergaard, U., in Van de Gronden, J. (ur.) (2009) The
Conceptual Links Between State Aid and Public Procurement in the Financing of
Services of General of Economic Interest T.M.C. Asser Press, str. 149–170.
Brezovnik, B., Trpin, G., in Pličanič, S. (2019) Sistem javne uprave. Ljubljana: Pravna
fakulteta.
Bučar, F. (1969) Uvod v javno upravo. Ljubljana: Uradni list SRS.
359
Anže Dobelšek – Zgodovinski razvoj pojma javnih služb in storitve splošnega
gospodarskega pomena v pravu EU – javne službe med konkurenčnostjo in solidarnostjo
Brkan, M., in Trstenjak, V. (2012) Pravo EU: ustavno, procesno in gospodarsko pravo EU
(EU law: constitutional, procedural and commercial law of the EU). Ljubljana:
GV Založba.
Buendia Sierra, J. L. (1999) Exclusive rights and state monopolies under EC law: article 86
(formerly article 90) of the EC treaty. Oxford: Oxford University Press.
Buendia Sierra, J. L. (2014) ‘Article 106-Exclusive or Special Rights and Other Anti-
Competitive State Measures’ v Faull, J., Nikpay, A., in Taylor, D. (ur.) (2014)
Faull & Nikpay, the EU law of competition, 3rd ed. Oxford in New York:
Oxford University Press, str. 809–879.
Cananea, G. D. (2002) ‘The Regulation of Public Services in Italy’, International Review
of Administrative Sciences, 68(1), str. 73–93.
Craig, P. P. in De Búrca, G. (2020) EU law: text, cases, and materials, 7th ed. Oxford:
Oxford University Press.
Eisenstadt, S. N. (1962) Religious Organizations and Political Process in Centralized
Empires. The Journal of Asian Studies, 21(3), str. 271–294.
Eisenstadt, S. N. (1963) The Political Systems of Empires. New York: Free Press.
Ferčič, A. (2010) ‘Službe in storitve splošnega gospodarskega pomena: terminološke dile-
me in problem definicije’, Podjetje in delo, 36(3/4), str. 539–581.
Ferčič, A. (2010 a) ‘Omejitve pri javnem financiranju storitev splošnega gospodarskega
pomena: gospodarske javne službe v primežu prava EU’. V: Dnevi slovenskih
pravnikov 2010 od 14. do 16. oktobra, Portorož: GV Založba, str. 1334–1342.
Ferk, P., in Ferk, B. (2008) Javne službe, državne pomoči in javno-zasebna partnerstva.
Ljubljana: GV Založba.
Heady, F. (2001) Public administration: a comparative perspective, 6th ed. New York:
Marcel Dekker.
Hennig, M. (2011) ‘Public Service Obligations: Protection of Public Service Values in
a National and European Context’ v Szyszczak, E., Davies, J., Andenæs, M.,
in Bekkedal, T. (ur.) (2011) Developments in Services of General Interest. Legal
Issues of Services of General Interest. T.M.C. Asser Press, str. 179–193.
Krbek, I. (1932) Upravno pravo. knj. 2, Organizacija javne uprave. Zagreb: Jugoslovenska
štampa.
Malaret, G. E. (1998) ‘Public Service, Public Services, Public Functions and Guarantees
of Rights of Citizens: Unchanging needs in a Changed Context’, v Freedland,
M., in Sciarra, S. (ur.) (1998) Public Services and Citizenship in European Law:
Public and labour law Perspectives. Oxford: Clarendon Press, str. 57–82.
360
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
Mark, J. J. Fertile Cresent [splet]. Dostopno na: (dostop: 8. marec 2022).
Maziarz, A., (2016) ‘Services of General Economic Interest’. European state aid law qu-
arterly, 15(1), str. 16–30.
Meinel, F. (2007) ‘Review Essay – Ernst Forsthoff and the Intellectual History of German
Administrative Law’ German Law Journal, 8(8), str. 785–799.
Melcher, M. (2019) ‘Article 106 (2) TFEU in Case Law: Internalization and Customized
Balancing of Welfare and Market Interest’, Austrian Law Journal, 6(1), str.
1–18.
Monti, M. (2010) A New Strategy fort the Single Market at the Service of Europs Economy and
Society, Report to the President of the European Commission Jose Manuel Barroso
[splet]. Dostopno na: (dostop: 28. februar 2022).
Neergaard, U. (2009) ‘Services of General Economic Interest: The Nature of the Beast’
v Krajewski, M., Neergaard, U., in Van de Gronden, J. (ur.) (2009) The chan-
ging legal framework for services of general interest in Europe: between competition
and solidarity. T.M.C. Asser Press, str. 17–50.
Neergaard, U. (2011) ‘The Commission’s Soft Law in the Area of Services of General
Economic Interest’ v Szyszczak, E., Davies, J., Andenæs, M., in Bekkedal, T.
(ur.) (2011) Developments in Services of General Interest. Legal Issues of Services
of General Interest. T.M.C. Asser Press, str. 37–58.
Parker, D. (1999) ‘Privatization in the European Union: A Critical Assessment of
its Development, Rationale and Consequences’, Economic and Industrial
Democracy, 20(1), str. 9–38.
Pirnat, R., (2007) ‘The Liberalization of Economic Public Services’. Javna uprava, 43(1),
str. 63–80.
Parpworth, N. (2016) Constitutional and Administrative Law, 9th ed. Oxford in New
York: Oxford University Press.
Pedreschi, L. F. (2020) Public Services in EU Trade and Investment Agreements. T.M.C.
Asser Press.
Pečarič, M., in Bugarič, B. (2011) Javne službe. Ljubljana: Fakulteta za upravo Univerze
v Ljubljani.
Pečarič, M. (2019) Javne službe: storitve splošnega pomena v službi javnosti. Ljubljana:
Beletrina.
Prosser, T. (2005) The Limits of Competition Law: Markets and Public Services. New York:
Oxford University Press.
361
Anže Dobelšek – Zgodovinski razvoj pojma javnih služb in storitve splošnega
gospodarskega pomena v pravu EU – javne službe med konkurenčnostjo in solidarnostjo
Rakočevič, S., in Bekeš, P. (1994) Državna uprava: vloga, položaj, organizacija, delovanje.
2. dopolnjena in spremenjena izd. Ljubljana: Uradni list Republike Slovenije.
Sauter, W. (2015) Public Services in EU Law. Cambridge: Cambridge University Press.
Seldon, A. (1977) Charge. London: Smith.
Schweitzer, H. (2011) ‘Services of General Economic Interest: European Law’s Impact
on the Role of Markets and of Member States’ v Cremona, M. (ur.) Market
Integration and Public Services in the European Union. Oxford: Oxford
University Press, str. 11–62.
Trpin, G. (2013) Področja javne uprave in pravnih oseb javnega prava. Ljubljana: GV
Založba.
Trpin, G. (2011) ‘Nastanek in razvoj javnih služb v Sloveniji’ v Kovač, P., in Virant,
G. (ur.) Razvoj slovenske javne uprave: 1991–2011. Uradni list Republike
Slovenije, str. 97–117.
Wittfogel, K. A. (1957) Oriental Despotism: A Comparative Study of Total Power. New
Haven in London: Yale University Press in Oxford University Press.
Wollmann, H. (2011). ‘Provision of Public Services in European Countries: From
Public/Municipal to Private and Reverse?’, Hrvatska i komparativna javna
uprava, 11(4), str. 889–910.
Zhu, L. (2020) Services of General Economic Interest in EU Competition Law. T.M.C.
Asser.
Sodna praksa
Case Notes
365
To delo je ponujeno pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Brez predelav 4.0 Mednarodna.
Content on this publication is licensed under a Creative Commons Attribution-NoDerivatives 4.0 International licence.
(http://creativecommons.org/licenses/by-nd/4.0/)
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
LjubLjana Law Review, voL. LXXXii, 2022
Professional article
UDK / UDC: 342.565.2:616(497.4)(094.9)
DOI: 10.51940/2022.1.365-379
Marjan Kos*
Reasserting the Principle of Legality
in the Wake of the COVID-19 Pandemic:
A Case Note on the Decision U-I-79/21
of the Constitutional Court of the
Republic of Slovenia
13
1. Introduction
Just like other constitutional democ-
racies around the world, Slovenia faced
the arduous task of having to reconcile
public health and civil and political lib-
erties during the COVID-19 pandemic.
It challenged the Government to find
a proper balance, and, in simple terms,
the Government responded by adopting
measures generally comparable to those of
other states.1
* Magister prava, teaching assistant at the Law
Faculty, the University of Ljubljana, marjan.
kos@pf.uni-lj.si.
1 These measures included: restrictions on the
freedom of movement in public spaces (be-
tween municipalities, regions, at certain times
of the day), restrictions and bans on the free-
dom of assembly in public and private spaces
(schools, theatres, cinemas, stadiums, parks,
Considering the broad application of
the restrictive measures and their impli-
cations for the general population, it was
apparent that they would challenge the
constitutional balance. The Constitutional
Court (hereinafter: the Court or CC) was
expected to play a significant role. The
Court issued the first major substantive
decision in August 2020 and was quickly
perceived as a major thorn in the side of
the Government.2 Some saw its decisions
but also in nature including for recreational
purposes) and restrictions on the general free-
dom to act (obligatory testing, the wearing
of masks). For an overview of key measures
adopted in 2020 see, Bardutzky, 2020, pp.
21–26.
2 When, for example, the Court ruled on the
unconstitutionality of the vaccinated or recov-
ered (excluding tested) requirement for public
service employees on 30 September 2021, the
366
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
as an important safeguard against poten-
tial abuse of power, while for others, the
Court was only hindering the efforts made
by the Government to tackle the pandemic
effectively. Although the Court issued sev-
eral important substantive decisions con-
cerning restrictive measures,3 the Decision
U-I-79/20 of 13 May 2021 was the one
that crucially defined the constitutional
narrative of dealing with the pandemic in
Slovenia, which would subsequently pre-
dominantly revolve around the principle
of legality.4 The premise of several of the
Prime Minister reacted (via Twitter) that from
that point on, for every COVID-19 related
illness or death, due to the continuing spread
of the virus linked with low vaccination rates,
the majority at the Constitutional Court bore
part of the responsibility.
3 In total, the Court received around 900 in-
dividual petitions. The key substantive deci-
sions on restrictive measures are the following:
U-I-83/20 of 27 August 2020 (restriction of
movement to municipalities); U-I-50/21 of
17 June 2021 (ban on protests, assemblies);
U-I-445/20, U-I-473/20 and U-I-8/21 of
16 September 2021 (closing of public educa-
tional institutions); U-I-155/20 of 7 October
2021 (restrictions on sales of goods, servic-
es); U-I-210/21 of 29 November 2021 (RV
status of public servants); U-I-793/21, U-I-
822/21 of 17 February 2022 (general RVT
condition); U-I-180/21 of 14 April 2022
(data processing for the purpose of RVT);
U-I-132/21 of 2 June 2022 (mandatory
wearing of masks, hand disinfection).
For an overview of decisions issued already
in 2020, see: Avbelj and Vatovec, 2020, pp.
275–278.
4 In the first substantive Decision U-I-83/20 of
27 August 2020, the Court explicitly left this
question open and only assessed the validity
Court’s decisions that have followed so far
was the one put forward in this decision.5
The purpose of this case note is to dis-
cuss Decision U-I-79/20.6 After provid-
ing an overview of the general regulatory
approach to the pandemic, I move to an
overview of the Decision itself. A short
discussion on the role of the principle of
legality within the Slovenian constitution-
al system follows, and the paper concludes
with a summary of the attempts to reme-
of the challenged Ordinances, already caus-
ing a split in the vote amongst the judges.
5 (1) In U-I-50/20, the Court expressly re-
ferred to Decision U-I-79/20 regarding the
finding that Article 39(1)(3) CDA was also
unconstitutional due to a violation of the
principle of legality, insofar as it referred to
the limitations on public gatherings (includ-
ing public protests). (2) In U-I-445/20, U-I-
473/20, the Court also reiterated the position
from Decision U-I-79/20, finding a violation
of the principle of legality, but proceeded
with an evaluation of proportionality because
of the systemic importance of the questions
raised. (3) In U-I-8/21, the Court again ap-
plied the standards reaffirmed in U-I-79/20
in relation to a law that regulated perfor-
mance of educational work at distance, find-
ing a violation of the principle of legality. (4)
In U-I-155/20, the Court once more referred
to the general principles from U-I-79/20 and
applied them to Article 39(1)(4) CDA, also
establishing a violation of the principle of
legality. (5) In U-I-132/21, the Court again
referred to Decision U-I-79/20 when evalu-
ating the respect of the principle of legality
related to obligatory wearing of masks and
disinfection of hands.
6 For case notes on the Decision in Slovene,
see: Nerad, 2021, pp. I–XI; and Vuksanovič,
2021, pp. 13–17.
367
Marjan Kos – Reasserting the Principle of Legality in the Wake of the COVID Pandemic:
A Case Note on the Decision U-I-79/21 of the Constitutional Court of the RS
dy the unconstitutionalities established in
this Decision.
2. The General Regulatory
Approach to the Pandemic
in Slovenia7
The overarching statute regulating the
framework for combating infectious dis-
eases in Slovenia is the Communicable
Diseases Act (hereinafter: the CDA).8
It dates back to 1995 and has not—es-
pecially when it comes to matters that
would concern the COVID-19 pan-
demic9—been changed significantly. The
CDA served as the backbone and basis
for adopting restrictive measures to com-
bat the COVID-19 pandemic. As the
Government decided not to put forward
a motion for a declaration of a state of
emergency, this was never declared.10 The
7 For an overview of the broader regulatory
context and ensuing comment, see, for exam-
ple: Zagorc and Bardutzky, 2020; Bardutzky
and Zagorc, 2021. For early warnings with
respect to the Governmental approach, see:
Kukavica, 2020.
8 Zakon o nalezljivih boleznih (ZNB), Official
Gazette of the RS, Nos. 33/06 – official
con solidated version, 49/20 – ZIUZEOP,
142/20, 175/20 – ZIUOPDVE, 15/21 –
ZDUOP, 82/21 and 178/21 – CC Dec.
9 On this, see the last section below.
10 See: Articles 16 and 92 of the Constitution.
Ustava Republike Slovenije, Official Gazette
of the RS, Nos. 33/91-I, 42/97 – UZS68,
66/00 – UZ80, 24/03 – UZ3a, 47, 68, 69/04
– UZ14, 69/04 – UZ43, 69/04 – UZ50,
68/06 – UZ121,140,143, 47/13 – UZ148,
47/13 – UZ90,97,99, 75/16 – UZ70a and
92/21 – UZ62a.
Government declared an epidemic in
Slovenia twice: first between 12 March
and 30 May 2020 and again between 19
October 2020 and 15 June 2021.
When talking specifically about the
restrictive measures, the overarching ap-
proach of the Government was to adopt
governmental ordinances based on the
CDA. These acts of general application
adopted by the executive contained var-
ious measures restricting the rights and
freedoms of individuals to serve the aim
of combating the pandemic. They were
adopted and changed almost daily during
the peaks of the pandemic, at times late at
night and published immediately so that
they were already in force the next day.
Although the National Assembly adopted
several legislative packages (“anti-Coro-
na packages”) that contained across-the-
board measures to combat the pandemic
in different policy areas, the balance of
power regarding restrictive measures tilted
strongly to the Governmental side.
3. The Constitutional Court of
Slovenia’s Decision U-I-79/20
of 13 May 2021
3.1. Arguments of Petitioners
In the specific case, a petition for re-
view of the constitutionality and legality
of the CDA and several ordinances issued
on its basis was made before the CC by
several individuals.
They challenged ordinances imple-
menting measures regarding the prohibi-
tions and limitations on the movement
368
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
and the gathering of people in public plac-
es, the use of hand sanitisers in apartment
buildings, the Order declaring the epidem-
ic, the CDA as well as the Government of
the Republic of Slovenia Act. Key argu-
ments of the petitioners may be grouped
into the following claims:
1. The ordinances interfered with the human
rights of individuals with such intensity,
that they could only be adopted in the
event of war or a state of emergency.
2. The measures restricting free movement
were disproportionate.
3. Measures restricting constitutionally
protected human rights could (in line
with Article 87 of the Constitution)
only be determined by a law adopted
by the National Assembly. Additionally,
the ordinances overstepped the boun-
daries of Article 39 CDA in violation of
the principle of legality (Article 120 of
the Constitution).
4. The wording of Article 39 CDA was
not specific enough, clear and precise,
lacking the conditions and criteria for
adopting restrictive measures, leaving
the executive with a blanket authorisa-
tion to choose among the measures.
5. The measures lacked legal certainty and
violated the principle of the rule of law
(Article 2 of the Constitution).
3.2. Arguments by the National
Assembly and the Government
The National Assembly argued that the
CDA implements the principle of propor-
tionality, requiring first the adoption of
more lenient measures, followed by strict-
er measures, if necessary, the restriction
of movement being the strictest measure.
The same mechanism applied with respect
to the freedom of assembly. In the view of
the Assembly, Article 39 CDA contained
all the necessary elements to enable a con-
stitutionally consistent application.
The Government argued that it issued
all the ordinances by referring to Article
39 CDA and, therefore, did not regulate
questions reserved for a law (statute). The
principle of proportionality following
from Article 39 CDA was observed. It
pleaded that this was an exceptional situa-
tion, where very little information existed
in the initial stage of the pandemic. An in-
troduction of a state of emergency was not
required since the existence of the state
was not in jeopardy, and such limitations
of rights as the ones adopted were allowed
in times of peace. It adopted measures to
avoid the collapse of the health system.
3.3. Substantive Issues: Reasserting
the Principle of Legality11
Among the many legal problems raised
by the challenged acts, the key question
was whether Article 39 CDA, especially
11 For reasons of brevity, procedural issues are
omitted here. It should, however, be noted
that the Court decided to admit the case, al-
though the general procedural requirements
for the assessment of an act, whose validity
already expired, were not met. The Court held
that in cases of periodically adopted time-lim-
ited acts, a specifically expressed public interest
may warrant an exception to the mentioned
procedural rule, when it comes to “important
precedential constitutional questions of a sys-
temic nature”. Decision U-I-79/20, para. 61.
369
Marjan Kos – Reasserting the Principle of Legality in the Wake of the COVID Pandemic:
A Case Note on the Decision U-I-79/21 of the Constitutional Court of the RS
points 2 and 3 of paragraph 1, were suffi-
ciently clear and precise to regulate the in-
terferences with human rights as provided
by the ordinances.
The substance of the provision at the
time read as follows:
“When the measures determined by
this Act cannot prevent the introdu-
ction of certain communicable disea-
ses into the Republic of Slovenia and
the spread thereof, the Government
of the Republic of Slovenia can also
impose the following measures:
(1) the determination of the conditi-
ons for travelling to a state in which
there exists a possibility of infection
with a dangerous communicable dise-
ase and for arriving from these states;
(2) the prohibition or limitation of
the movement of the population in
infected or directly jeopardised areas;
(3) the prohibition of the gathering
of people in schools, cinemas, bars,
and other public places until the
threat of the spread of the communi-
cable disease passes;
(4) the limitation or prohibition of
the sale of individual types of mer-
chandise and products.
The Government of the Republic
of Slovenia must immediately no-
tify the National Assembly of the
Republic of Slovenia and the public
of the measures determined by the
previous paragraph.”12
The Decision first extensively lays out
the general principles, following the al-
ready existing case law of the Court. In line
12 Translation from: U-I-79/20, para. 67.
with the principle of legality, the Court
relies on Article 120 of the Constitution,
which binds the administrative authori-
ties—including the Government—to act
within the framework and based on the
Constitution and laws.13 It ties the princi-
ple of legality to the principles of democ-
racy, the rule of law and the separation of
powers. According to the Court, the prin-
ciple sets out two key requirements:
1. implementing regulations and indivi-
dual acts of the executive branch can
only be adopted on the basis of the law,
which means that they must be based
on a (sufficiently precise) substantive
basis in the law, and
2. they must also be within the framework of
the law, which means that they must not
exceed the possible meaning thereof.14
Accordingly, the executive needs a suf-
ficiently clear and precise statutory regu-
lation of those matters that fall within the
exclusive competence of the legislature;
all such matters may only be regulated by
the legislature by law, and the legislature
may only let the executive to technically
supplement, break down, and determine
in more detail the statutory subject mat-
ter. The intention of the legislature and
the value criteria for implementing the
13 Terminologically, it would be more correct to
use the English word “statute” to more pre-
cisely define what the Court demanded in the
Decision; however, since the English transla-
tion of the Decision consistently speaks of
a “law”, I also use this term throughout the
article.
14 Ibid., para. 69. In the present case, the first
requirement was relevant according to the
Court.
370
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
law must be clearly expressed in the law or
undoubtedly evident therefrom.
When it comes to the regulation of
rights and obligations, Article 87 of the
Constitution affords exclusive compe-
tence to the legislature. While predom-
inantly expert and technical regulation
may be transferred to the executive with
a broad margin of appreciation, questions
of the regulation of the fundamental con-
tent and scope of rights and obligations, as
well as the conditions and procedure for
acquiring rights and for obligations, must
be regulated by law.15 Regulation by the
executive may only further break down
the statutory subject matter such that it
does not determine additional rights and
obligations and broaden or narrow a right
or obligation regulated by law.
An important factor determining the
strictness of the demands of the principle
of legality is whether the measure adopt-
ed determines only the manner in which
human rights and fundamental freedoms
are exercised or whether it restricts human
rights protected by the Constitution.16 In
the latter case, the requirement of the pre-
cision of the statutory basis is even stricter:
human rights limitations can only be reg-
ulated by law, which must determine suf-
ficiently precise criteria for any additional
regulation by the executive.17 The degree
to which the statutory authorisation is
precise and accurate can vary depending
on the subject matter and the intensity of
15 Ibid., para. 70.
16 On the distinction, see: Bardutzky, 2020, pp.
11–13.
17 U-I-79/20, paras. 71–72.
the interference. Statutory authorisation
must be all the more restrictive and precise
the greater the interference with or effect
of the law on individual human rights.
The executive can, therefore, never adopt
original human rights limitations. In the
view of the Court, this is “a key safeguard
against arbitrary interferences by the exec-
utive power with human rights and funda-
mental freedoms.”18
Articles 32(2) and 42(3) of the
Constitution expressly determine that
freedom of movement and the right of as-
sembly and association, respectively, may
be limited by law, including to pursue the
goal of protection from the spread of com-
municable diseases and the prevention of
communicable diseases. Accordingly, the
Court stipulated that the state has a pos-
itive obligation to protect human rights;
these obligations are all the more em-
phasised, the higher the protected value
is positioned in the hierarchy of human
rights. Too slow or inadequate response of
state authorities to an epidemic would be
inconsistent with the positive obligations
required by the Constitution.19 However,
even such measures must be determined in
the law, and the possible authorisation to
the executive branch must be sufficiently
precise.20
18 Ibid., para. 72.
19 On the understanding of the positive ob-
ligations with respect to the right to life in
Slovenia, see: Kos, 2022, pp. 21–26.
20 To substantiate the latter stance, the Court
draws from the case law of the European
Court of Human Rights (ECtHR) on the
demand for any limitations to be “prescribed
by law”, specifically referencing De Tommaso
371
Marjan Kos – Reasserting the Principle of Legality in the Wake of the COVID Pandemic:
A Case Note on the Decision U-I-79/21 of the Constitutional Court of the RS
Applying the settled general prin-
ciples to points 2 and 3 of Article 39(1)
CDA, the Court outright established that
the legislature decided to authorise the
Government to adopt a regulation that
prohibits or limits the movement and/or
the gathering of people. By doing so, it left
it to the Government not only to adopt the
more detailed regulation of already adopt-
ed limitations concerning movement and
gathering but also to decide whether, upon
the occurrence of a certain communicable
disease, the freedom of movement and the
right of assembly and association of an in-
determinate number of individuals would
even be interfered with. Considering the
general principles described above, the
Court found that in ordinary circumstanc-
es, this would have already violated Articles
32 and 42 of the Constitution.
The Court, however, established an
exception to the general principles set
out before. It deemed that in the specif-
ic situation, it was not possible to deny
the National Assembly the possibility of
exceptionally leaving it to the executive
branch to prescribe such measures to en-
sure the fulfilment of the positive obli-
gations that stem from the Constitution.
However, even then, the law must never-
theless determine: (1) the purpose of these
measures; it must also determine with suf-
ficient precision the admissible (2) types,
(3) scope, and (4) conditions regarding the
restriction of free movement and the right
of assembly and association, as well as (5)
other appropriate safeguards against the
v. Italy [GC], Application no. 43395/09, 23
February 2017.
arbitrary restriction of human rights and
fundamental freedoms.21
The Court confirmed that the CDA
clearly states the intention (purpose) of
the limitations.22 Furthermore, it sided
with the National Assembly in recognis-
ing, that an element of proportionality,
namely urgency (necessity), is included in
the text of the CDA.23
The first major issue was the definition
of “infected or directly jeopardised areas”
in point 2 of Article 39(1) CDA. It held
that the law fails to define the term “area”,
nor does it provide anchors that could be
of help in defining this term more precise-
ly; the same holds for the terms “a jeop-
ardised area” or “directly jeopardised area”.
The loose definition of these terms meant
that the law granted the Government un-
limited discretion in determining the scope
of the territory in which a prohibition or
limitation of movement is declared.24
As regards the precision of the man-
ner (i.e. types) of permissible interferences
with the freedom of movement, point 2 of
Article 39(1) CDA only determines that
the Government may prohibit or limit
the movement of persons in infected and
directly jeopardised areas, without further
concretising such limitation. This provi-
sion does not expand the text of Article
32 of the Constitution in any way. The
law does not expressly regulate any of the
numerous and possibly very intensive in-
terferences with free movement rights en-
21 U-I-79/20, para. 83.
22 Ibid., para. 84.
23 Ibid., para. 85.
24 Ibid., para. 88.
372
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
abled by the exceptionally broad diction,
and as a result, also does not determine the
conditions for imposing them. It, there-
fore, fails to determine either the substan-
tive basis for exceptions or other safeguards
against excessive interferences with the
rights. It leaves it up to the Government
to assess which methods of limiting the
rights are appropriate, necessary, and pro-
portionate, while this assessment should
be reserved for the legislature.25 The CDA
also fails to impose time limits on adopt-
ed acts or require periodical checks, which
allows disproportionate interferences with
the freedom of movement.26
Turning to point 3 of Article 39(1)
CDA, the Act was considered more pre-
cise in determining the manner of limita-
tion of rights, as the authorisation to the
Government was limited to public places,
together with a non-exhaustive list of ex-
amples. However, since the prohibition of
gatherings in different public places may
have a differential effect on human rights,
the law should determine the substantive
criteria to choose between the measures,
which it fails to do, leaving the discretion
to the government.27 The area in which
such measures may be adopted is not spec-
ified.28 A clear limitation on the duration
of the measures is also lacking, again leav-
ing the Government with too broad dis-
cretion. Other safeguards, such as oblig-
atory consultation and cooperation with
25 Ibid., para. 89.
26 In view of the Court, “the longer a measure
lasts, the more invasive the interference be-
comes.” Ibid., para. 90.
27 Ibid., para. 91.
28 Ibid., para. 92.
experts, are not provided.29 The Court
reiterated that to guard against arbitrary
interferences with human rights, clear,
precise, and comprehensive informing of
the public with the (expert) findings and
opinions is crucial.30
In conclusion, the Court opined that
points 2 and 3 of Article 39(1) CDA gave
the Government a “significantly too wide
margin of appreciation in deciding on the
measures”, because of the “substantive
emptiness” of:
– The instructions as to the spatial limita-
tion of measures,
– The determination of the types of re-
sponse (i.e. methods),
– The criteria for the determination of
the duration of measures,
– The duty to consult and cooperate with
the expert community,
– The appropriate informing of the pu-
blic.31
Accordingly, issuing a declaratory deci-
sion,32 the Court found that the provisions
were inconsistent with Article 32(2) and
Article 42(3) of the Constitution.33
29 Ibid., para. 94.
30 Ibid., para. 95.
31 Ibid., para. 96.
32 The Court obliged the National Assembly to
remedy the established inconsistency within
two months; until the established inconsis-
tency is remedied, points 2 and 3 of Article
39(1) CDA continue to apply to enable the
Government to adopt the necessary measures.
33 Since the Ordonnances were adopted based
on points 2 and 3 of Article 39(1) CDA, the
Court found that they were also inconsistent
with the Constitution without assessing their
proportionality. Decision U-I-79/20, para. 106.
373
Marjan Kos – Reasserting the Principle of Legality in the Wake of the COVID Pandemic:
A Case Note on the Decision U-I-79/21 of the Constitutional Court of the RS
4. Reassessing the Principle
of Legality and some
Methodological Quandaries
The Decision, as almost all of the oth-
er substantive ones adopted in relation to
COVID-19-related restrictive measures,
divided the Court. The substantive parts
of the Decision were adopted by a vote of
5 to 3.34 Accordingly, attached to the de-
cision were no less than six separate opin-
ions. This part addresses some of the most
pronounced criticisms.
Firstly, concerning the general princi-
ples regarding the substance and role of
the principle of legality in the Slovenian
constitutional system, the Decision, bar
for the newly introduced exception, fol-
lows the Court’s previous case law. The use
of these standards in the particular case
was, however, questioned.
In academic discussions, some authors
built on the separate opinion of Judge
Šorli,35 who pleaded for a “contextual” ap-
proach.36 He argued that the Court over-
looked the fact that the right to life was at
stake and that it failed to balance the rights
in conflict.37 In fact, one of the consequenc-
es of the Court’s understanding of the
34 Judge Jaklič, who in most other COVID-
related cases dealing with restrictive measures
supported the Government’s position, did
not partake in the adoption of the Decision
for unspecified reasons.
35 E.g., Zobec, 2021; Letnar Černič, 2021.
36 For additional explanations on his initial
position, see his dissenting opinion in U-I-
135/21.
37 Dissenting opinion of Judge Marko Šorli in
U-I-79/20.
principle of legality was that it did not deal
with the subsequent question of whether
or not the measures were proportionate to
the pursued aims.38 Following the consti-
tutional doctrine, any restriction on hu-
man rights has to be (1) prescribed by law,
(2) pursue a legitimate aim and (3) pass the
proportionality assessment (proportionali-
ty test).39 These must be met cumulatively.
Therefore, if a measure lacks sufficient legal
basis, the question of its proportionality,
insofar as it is even possible to assess due to
a lack of substantive elements, is irrelevant
to the final decision.40 To put it different-
ly, even if all the measures adopted by the
Government during the pandemic were
proportionate, they would still be uncon-
stitutional, insomuch as they were based
on legislation that does not comply with
the principle of legality. This approach was
followed in subsequent decisions.41 To the
extent that the criticisms mentioned above
38 Concurring opinion of Judge Šugman Stubbs
in U-I-79/20, joined by Judge Čeferin.
Similarly, Nerad (2021, p. III) states that the
principle of legality, as a rule, precedes the
question of proportionality.
39 Cf. Bardutzky, 2020, pp. 14–17.
40 This, for example, follows from U-I-445/20,
U-I-473/20, paras. 30 and 35.
41 In some cases, the Court nevertheless de-
cided to provide answers to the question of
proportionality since they opened important
systemic questions:
– U-I-50/21 since the case opened an import-
ant constitutional question (ban on public
gatherings and protests, since there has not
been any constitutional case law that refers
precisely to public protests as a form of the
collective expression of opinion on public
matters. (para. 16);
374
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
called for a performance of the proportion-
ality test after the Court had found that the
principle of legality was not satisfied, this
would, therefore, not be methodologically
justified and could not have led to a dif-
ferent outcome.42 However, this argument
could also be understood as a proposition
that the Court should consider the aims of
the legislation when setting the constitu-
tional standards of the principle of legality.
This is linked to the second line of the crit-
ical assessment of the Decision, tackling
the strictness of the adopted standard of
legality itself.
The COVID-19 pandemic is indeed
specific. However, as seen above, the
Court already considered this, providing
an exception to the otherwise applicable
standards under the principle of legality.
Nevertheless, the criticism was directed
toward such an approach, arguing that
the established principles are still too strict
and do not sufficiently consider that the
measures adopted aimed to protect one of
the most fundamental constitutional val-
– U-I-445/20, U-I-473/20 since it opened a
precedential question (closing of schools for
children with special needs);
42 Arguing that if the Court balanced between
the freedom of movement and assembly on
the one hand and the protection of the right
to life and health on the other, the final result
would be obvious and in favour of the pro-
tection of the latter two rights, is therefore in
my view inconsistent with the existing meth-
odological approaches in constitutional adju-
dication. The principle of legality necessarily
precedes the principle of proportionality. Cf.
Batagelj, 2021.
ues,43 namely human life, in a situation of
significant uncertainty.44, 45 The most dis-
cernible criticism follows from the separate
opinions of Judges Knez and Jadek Pensa.
Essentially, they argued that the Court
should have taken more seriously its posi-
tion that the level of specificity and accura-
cy of the legislation might vary, depending
on the subject matter of the regulation.
Specifically, they stressed that the stand-
ards set out in the Decision might be un-
reasonably high for the legislature,46 which
would, including for objective reasons tied
to factual uncertainties connected with the
pandemic, not be able to comply. From
the opposite perspective of the principle of
separation of powers, problems concern-
ing undue interference by the legislature
with the powers of the executive, possibly
43 Former Constitutional Court Judge Zobec,
for example, argued, that the judgment’s
approach was misguided: »The right to life,
the highest constitutional value, should be
at the centre of the assessment. The Court
could then play with the principle of legality
and combine it with freedom of movement
and freedom of assembly and association.«
(Translation by M.K.) See: Zobec, 2021.
Similarly, Letnar Černič wrote that “the
Court failed to ask the question whether the
value of human dignity overrides the prin-
ciple of legality, or the other way around.”
(Translation by M.K.) Letnar Černič, 2021,
p. 15.
44 Cf. Partially concurring, partially dissenting
opinion of Judge Knez in U-I-79/20; partial-
ly dissenting opinion of Judge Jadek Pensa in
U-I-79/20.
45 Cf. Partially concurring, partially dissenting
opinion of Judge Šorli in U-I-79/20.
46 Partially dissenting opinion of Judge Jadek
Pensa in U-I-79/20. Cf. Avbelj, 2021.
375
Marjan Kos – Reasserting the Principle of Legality in the Wake of the COVID Pandemic:
A Case Note on the Decision U-I-79/21 of the Constitutional Court of the RS
demanded by the Court in this Decision,
were also raised.47 In more technical terms,
the Court was faulted for not even trying
to remedy the vagueness of the statutory
regulation by appropriate methods of in-
terpretation of legal acts (i.e., constitu-
tionally consistent interpretation).48 This
line of argumentation can also be tied to
another proposition, namely that such an
approach leads to over-legislating to le-
gal hypertrophy, causing the system to be
even less effective.49 Essentially, the stand-
ard under the principle of legality should,
therefore, be looser.50
47 Triller Vrtovec, 2021, pp. I–VII.
48 Avbelj, for example, writes that »the legal
standards of points 2 and 3 of Article 39(1)
CDA are too indeterminate and, therefore,
unconstitutional, because the Constitutional
Court itself made them such.« (Translated by
M.K.) Avbelj, 2021. Cf. Partially concurring,
partially dissenting opinion of Judge Šorli in
U-I-79/20.
In my understanding of the Decision, while
it is true, that by applying general constitu-
tional principles (in good faith), the constitu-
tionally consistent interpretation of the CDA
may be possible, the Court took the position
that the principle of legality simply sets a
higher standard than that in cases of interfer-
ences with human rights. Only a possibility
of constitutionally consistent interpretation
of a law is not enough to comply with the
demands of the principle of legality, when
evaluating measures interfering with hu-
man rights. Cf. Dissenting opinion of Judge
Pavčnik in U-I-79/20.
49 Avbelj, 2021.
50 Recently, in his concurring opinion in U-I-
132/21, Judge Knez explained that the tem-
poral dimension is also important. If the
standards of the principle of legality should
be looser at the beginning of the pandemic,
In general, the sentiment among the
critics was that the Court had been over-
ly formalistic. This is best exemplified
by a statement of the Minister of the
Interior, who, defending his work before
the National Assembly, stated that “[t]
his Government always took the position
that substance matters more than some
legal formalities.”51 In a way, this position
expresses the sentiment that the ends may
justify the means. As explained by some of
the judges,52 as well as in some comments
on the Decision,53 this position, of course,
overlooks the fact that the principle of le-
gality is not, as it may seem to someone not
versed in constitutional doctrine, a mere
formality but an essential feature of the rule
of law in any constitutional democracy.
In support of the stricter position by
the Court, a systemic and pragmatic ar-
gument could additionally be put for-
ward. In systemic terms, the relatively
rigorous approach to the principle of le-
gality maintained in the Decision could
be traced back to the relative distrust to-
wards the executive, expressed by the 1991
(post-communist) Constitution. As noted
in some of the Court’s early decisions, the
key purpose of the principle of the separa-
with time, this flexibility should be tightened
as more information about the proper ways
to combat the pandemic become known.
51 See: Transcript of the 28th regular session of
the National Assembly, 20 December 2021.
52 Concurring opinion of Judge Šugman Stubbs
in U-I-79/20, joined by Judge Čeferin;
Concurring opinion of Judge Mežnar in U-I-
79/20. Also see: Concurring opinion of Judge
Knez in U-I-132/21.
53 Vodičar, 2021, pp. 16–17.
376
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
tion of powers in the Slovenian system is,
through strong mechanisms of checks and
balances, to prevent a totalitarian system
from ever being re-established.54 In that
sense, the Constitution, as interpreted by
the Court, conforms to the “never again”
principle. The strict understanding of the
principle of legality could hence be under-
stood as an extension of this idea of strict
control over the powers of the executive
branch to prevent arbitrary use (or abuse)
of power as a specific and pronounced fea-
ture of the Slovenian Constitution.
In pragmatic terms, but also close-
ly connected to the systemic argument,
one can not rip the Decision out of its
socio-political context. As discussed else-
where,55 examples of perceived and actu-
al misuse (if not abuse) of power by the
Government in other areas, not directly re-
lated to the pandemic, raised unfavourable
sentiments in the public.56 To add insult
to injury, one could again quote from an
54 See, for example, U-I-158/94 of 9 March
1995: “16. This is why the historical mission
of Slovenian Constitution has also been made
to comprise the basic objective of preventing
any attempt of reestablishment of a totalitar-
ian system; and its most important direct ob-
jective remains to be the protection of funda-
mental human rights and freedoms of every
person here and now.”
55 Bardutzky, Bugarič and Zagorc, 2021;
Vidmar, 2021.
56 This did not go unnoticed by the EU institu-
tions; see for example: European Parliament
resolution of 16 December 2021 on funda-
mental rights and the rule of law in Slovenia,
in particular the delayed nomination of
EPPO prosecutors, OJ C 251, 30 June 2022,
pp. 127–133.
official submission of the Minister of the
Interior in U-I-50/21, where the Minister
audaciously proposed that politically mo-
tivated protests did not enjoy the protec-
tion under the Constitution.57 It is hard
not to see how perhaps one of the latent
messages of the Court was to also reaffirm
the strict observance of the rule of law in
this specific case, by reaffirming its strict
stance on the principle of legality.
5. Follow-up on the CDA:
The Civil Society Steps up
The declared unconstitutionality of the
CDA is primarily directed towards the legis-
lature, namely the National Assembly. Since
it is competent (and responsible) to pass
legislative acts, it is also to blame for omis-
sions to do so when necessary. Considering
the division of powers and the role of the
Government in the Slovenian constitution-
al system, the latter also bears part of the
responsibility. Although any MP can pro-
pose the adoption of a law to the National
Assembly, it is usually the Government who
57 Decision U-I-50/21, para. 9: »The Minister
of the Interior also submitted his opinion on
the petition, which was accepted for consid-
eration by Order No. U I 50/21, dated 15
April 2021. He opines that Articles 39 and
42 of the constitution do not protect free-
dom of expression and the right of assembly
and association if the exercise of these rights
is politically motivated. The motive for filing
the petition at issue was allegedly the political
orientation of the petitioners, which is dis-
puted. The expression of political positions at
public protests allegedly does not have greater
weight than the health of citizens.”
377
Marjan Kos – Reasserting the Principle of Legality in the Wake of the COVID Pandemic:
A Case Note on the Decision U-I-79/21 of the Constitutional Court of the RS
sets the legislative agenda, since it ordinari-
ly also possesses an absolute majority of the
votes in the National Assembly. Especially
where a legislative failure disabled the
Government from legally and effectively
implementing its responsibilities, it should
be expected to do everything in its power to
remedy the situation to be able to comply
with the state’s positive obligations under
the Constitution.
The Court set a very short two-month
deadline for the legislature to remedy the
situation. The Government accordingly
proposed a legislative amendment to the
CDA on 28 June 2021.58 The bill was first
adopted by a vote of 44 in favour and 42
against. However, the National Council
vetoed it. In a re-vote in the National
Assembly on 17 July 2021, curiously,
the amendment was almost unanimous-
ly rejected by a vote of 1 in favour, and
78 against; all MPs from coalition parties
voted against the bill proposed by the
Government.59 After that, the Government
failed to produce another proposal, as did
all the other eligible subjects. This meant
that the Decision of the Court remained
unaddressed in the following months.
However, a reaction followed from
the civil society (Legal Network for the
Protection of Democracy), which, in co-
58 The Legal Service of the National Assembly
and the Human Rights Ombudsman criti-
cized the proposal as not in compliance with
the Decision of the Constitutional Court.
For the text of the bill and opinions, see: doc-
umentation of the General Assembly under
EPA: 1975-VIII.
59 See: voting results of the National Assembly
under EPA: 1975-VIII.
operation with constitutional experts, pre-
pared a new legislative proposal. This pro-
posal aims to comply with the demand for
the precision of the legislative framework
while also setting very strict standards
concerning the proportionality require-
ment, providing for regular parliamentary
scrutiny of governmental measures and a
thorough informing of the public, includ-
ing the publication of expert opinions, on
which governmental decisions are based,
in the Official Gazette. This proposal was
picked up by a number of MPs, who in-
itiated the amendment procedure on 14
December 2021;60 However, with the gen-
eral elections, the mandate of the National
Assembly was concluded, and the amend-
ment procedure was discontinued on 15
May 2022. The MPs, however, again put
the proposal into the legislative procedure
after the election, and the newly formed
National Assembly voted in favour of the
amendment on 29 June 2022.61 Two pro-
posals to call a referendum on the newly
adopted act had been filed. However, the
National Assembly rejected the call in line
with Article 90 of the Constitution. After
the Court had rejected the appeals, lodged
against the National Assembly’s decision,62
the revised Act entered into force.63
60 See: documentation of the National Assembly
under EPA 2366–VIII.
61 See: documentation of the National Assembly
under EPA: 129–IX.
62 Order U-I-328/22 of 15 September 2022;
Order U-I-330/22 of 15 September 2022;
Order U-I-321/22 of 15 September 2022.
63 Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona
o nalezljivih boleznih (ZNB-D), Official
Gazette of the RS, No. 125/22.
378
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
Bibliography
Avbelj, M. (2021) ‘Pra-odločba ustavnega
sodišča’, IUS-INFO [online], (last access: 18. 7.
2022).
Avbelj, M., and Vatovec, K. (2020)
‘Slovenia’ in Albert, R., Landau, D.,
Faraguna, P., and Drugda, S. (eds.)
2020 Global Review of Constitutional
Law. Boston: I•CONnect and the
Clough Center, pp. 274–278.
Bardutzky, S. (2020) ‘Limits in Times of
Crisis: on Limitations of Human Rights
and Fundamental Freedoms in the
Slovenian Constitutional Order’, Central
European Journal of Comparative Law
1(2), pp. 9–31.
Bardutzky, S., Bugarič, B., and Zagorc,
S. (2021) ‘Slovenian Constitutional
Hardball: Disruptive moves towards an
illiberal democracy?’, Verfassungsblog
[online],
(last access: 18. 7. 2022).
Bardutzky, S., and Zagorc, S. (2021)
‘Slovenia: Second Wave of Challenges
to Constitutionalism’, Verfassungsblog
[online], (last access: 18.
7. 2022).
Batagelj, P. (2021) ‘Ustavna debata Nove
univerze: Odločba Ustavnega sodiš-
če RS št. U-I-79/20: Pro et contra’,
Dignitas 89–90, pp. 25–44.
Kos, M. (2022) ‘O čem govorimo, ko go-
vorimo o pozitivnih obveznostih drža-
ve zaščititi življenje v kontekstu covi-
da-19?’, Odvetnik 1(104), pp. 21–26.
Kukavica, J. (2020) ‘(Rule of ) Law in the
Time of Covid-19: Warnings from
Slovenia’, Verfassungsblog [online],
(last access: 18. 7.
2022).
Letnar Černič, J. (2021) ‘Epidemija,
ustavno sodišče in pravica do življenja’,
Pravna praksa 24–25(40), pp. 14–16.
Nerad, S. (2021) ‘Pravni učinki odločbe
Ustavnega sodišče o ZNB’, Pravna pra-
ksa, 28(40), pp. I–XI.
Triller Vrtovec, K. (2021) ‘O streljanju
medvedov, volkov in kozlov’, Pravna
praksa, 29(40), pp. I–VII.
Vidmar, J. (2021) ‘Slovenia’s Legal Farce
with the Nomination of European
Delegated Prosecutors’, Verfassungsblog
[online], (last access: 18.
7. 2022).
Vodičar, A. (2021) ‘Odziv na ločeno mne-
nje sodnika Marka Šorlija k odločbi
US RS št. U-I-79/20’, Pravna praksa
24–25(40), pp. 16–17.
Vuksanović, I. (2021) ‘Ključni odločitvi
Ustavnega sodišča RS v zvezi s prav-
nim odzivom države na epidemijo co-
vida-19’, Odvetnik 3(101), pp. 13–19.
Zagorc, S., and Bardutzky, S. (2020)
‘Business as Usual, but to the Unusual
Extremes: Slovenia and Covid-19’,
379
Marjan Kos – Reasserting the Principle of Legality in the Wake of the COVID Pandemic:
A Case Note on the Decision U-I-79/21 of the Constitutional Court of the RS
Verfassungsblog [online], (last access: 18. 7. 2022).
Zobec, J. (2021) ‘Ali središče drži?’
SiolNET [online], (last access: 18. 7.
2022).
381
To delo je ponujeno pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Brez predelav 4.0 Mednarodna.
Content on this publication is licensed under a Creative Commons Attribution-NoDerivatives 4.0 International licence.
(http://creativecommons.org/licenses/by-nd/4.0/)
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
LjubLjana Law Review, voL. LXXXii, 2022
Professional article
UDK / UDC: 349:347.9:616(497.4)
DOI: 10.51940/2022.1.381-391
Zarja Hude*
Unilateral Termination of Employment of
Pensionable Workers Held Unconstitutional
Between Equal Treatment, the Principle of Legality
and Pure Formalism
14
1. Introduction
In December 2020, during the sec-
ond wave of the COVID-19 epidemic,
the Slovenian parliament adopted the Act
Determining Intervention Measures to
Assist in Mitigating the Consequences of
the Second Wave of COVID-19 Epidemic
(hereinafter: The Intervention Act).1 Its
aim was, according to the legislative pro-
posal,2 to mitigate and eliminate detri-
mental consequences and other negative
* Bachelor of Law (University of Ljubljana),
Master’s student at University of Cambridge;
hudezarja@gmail.com.
1 Zakon o interventnih ukrepih za pomoč pri
omilitvi posledic drugega vala epidemije
COVID-19 (ZIUPOPDVE, Official Gazette
of the Republic of Slovenia, Nos. 203/20 to
206/21).
2 Predlog zakona o interventnih ukrepih za po-
moč pri omilitvi posledic drugega vala epidemi-
je COVID-19 (ZIUPOPDVE), EVA: 2020-
1611-0140 (hereinafter: the Proposal).
impacts of the COVID-19 epidemic on
the economy, employment relations and
the labour market, the social assistance
scheme, and healthcare.
In general, the Intervention Act was
introduced to regulate COVID-19 re-
lated content and protect the persons’
health as well as the liquidity of busi-
ness entities.3 In pursuit of this aim, it
was supposed to follow key principles of
Slovenian constitutional law, inter alia,
the social state principle (Article 2 of the
Slovenian Constitution),4 the principle
3 The Proposal, p. 2.
4 Ustava Republike Slovenije (Official Gazette
of the RS, Nos. 33/92-I to 92/21). The social
state (Germ. Sozialstaat) concept is inherent
to the principle of solidarity that can either
be vertical (among different individuals in
the generation of economically active people,
distinguished on grounds of their income)
or horizontal (e.g., among individuals of dif-
ferent—young, working, and retired—gen-
382
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
of solidarity, and the principle of legal-
ity (Articles 8 and 153 of the Slovenian
Constitution).5 However, two provisions
of the Intervention Act—Articles 21 and
22—attracted particular attention because
they regulated a somewhat COVID-19
non-related topic. They amended hitherto
applicable arrangement for the ordinary
termination of employment contracts
due to business reasons set forth by the
Employment Relationships Act (herein-
after: ERA)6 and the Public Workers Act
(hereinafter: PEA).7
Until the adoption of the Intervention
Act, an ordinary termination of the em-
ployment contract due to a business rea-
son was governed by Article 89 ERA, ap-
plicable to the private sector, and Article
156 PEA, applicable to the public sector.
Both pieces of legislation, in their essence,
erations). In the Proposal, the government
stressed only the horizontal dimension of
the solidarity principle (as well as mutual
assistance) between the healthy and the sick,
whereas it failed to mention the vertical as-
pect. This distinction is important because
the Slovenian Government, when arguing for
the constitutionality of the contested provi-
sions before the Constitutional Court, heav-
ily relied on the legitimate aim of employing
younger people. See p. 3.
5 According to Article 153 on the Conformity
of Legal Acts, from which the interpretation
of the principle of legality can be derived,
laws, regulations and other general legal acts
must be in conformity with the Constitution.
The Proposal, pp. 2–3.
6 Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1, Official
Gazette of the RS, Nos. 21/13 to 54/22).
7 Zakon o javnih uslužbencih (ZJU, Official
Gazette of the RS, Nos. 63/07 to 3/22).
provided for the same termination condi-
tions. Firstly, they demanded the presence
of a valid (business) reason, i.e., a reduc-
tion in the need to perform tasks and oth-
er work under the employment contract
because of economic, organisational, tech-
nological, structural, or similar reasons on
the part of the employer. Secondly, they
required a substantiation of such reason.
Thereby, only a substantiated notice of a
reduced scope of work justified the termi-
nation of the employment contract. Such
an arrangement aimed to guarantee work-
ers the necessary level of employment pro-
tection and legal certainty.
The Intervention Act amended Article
89 ERA and Article 156 PEA by introduc-
ing a new exception to the requirement of
a substantiated valid (business) reason for
dismissing a worker. Employers in both
private and public sectors were now en-
abled to terminate the employment con-
tracts for all workers who met the condi-
tions for acquiring the right to an old-age
pension without stating or justifying a
valid (business) reason whatsoever.
The amending provisions supposedly
aimed to facilitate the termination of em-
ployment contracts of pensionable workers
and to enable to employ younger workers
instead. Presumably, by relieving the ad-
ministrative burden of the employers re-
garding the dismissals, the competitiveness
as well as the flexibility of Slovenian labour
market would be improved.8 However,
if dismissing a pensionable worker, the
8 The Constitutional Court of the RS Decision
in Joint Cases Nos. U-I-27/21 and U-I-16/
21-17 of 18 November 2021, para. 8.
383
Zarja Hude – Unilateral Termination of Employment of Pensionable Workers Held
Unconstitutional – Between Equal Treatment, the Principle of Legality and Pure Formalism
Intervention Act did not require employers
to hire a younger worker. Consequently,
the alleged aim of the Intervention Act was
left highly questionable.
As a safeguard for the dismissed pen-
sionable workers, the Intervention Act en-
visaged a notice period of 60 days and en-
titled them to the same severance pay they
would have received in case of an ordinary
dismissal due to a business reason pursuant
to the previous legislation, i.e., by virtue of
Article 89 ERA and Article 156 PEA.
It can be deduced that the Intervention
Act changed the arrangement of dismissing
workers by adding a new (business) reason
for terminating the employment contract
of pensionable employees, whereby the
employers were no longer obliged to jus-
tify the reason behind the dismissal. The
Intervention Act deemed sufficient for em-
ployers to prove that the dismissed workers
meet the retirement conditions. No further
explanation or reasoning was required.
2. The Case and the Decision
Soon after its adoption, the Inter-
vention Act was heavily criticised both by
the general and professional public, inter
alia, because it assumably discriminated
against pensionable persons as an especial-
ly vulnerable population group. Namely,
pensionable workers are necessarily older
persons whose employability is significant-
ly difficult. As a result, their subsequent
employment at another employer is highly
improbable. In most cases, a dismissal at
such a late stage of employment in prac-
tice leads to retirement.
In addition, it was emphasised that,
irrespective of the temporary nature of
the Intervention Act, the amending pro-
visions are systematically and permanent-
ly amending Slovenian labour and social
security law. Those changes were never-
theless adopted without previous social
dialogue. It was also highlighted that the
amending provisions deprive pensionable
workers of several labour and social se-
curity rights, whereby the legitimate aim
pursued by those provisions as well as their
proportionality, are highly questionable.9
For these reasons, seven representa-
tive trade unions and the Advocate of the
Principle of Equality initiated the proce-
dure for the review of the constitutional-
ity of the amending provisions before the
Constitutional Court of the Republic of
Slovenia (hereinafter: Court).
In February 2021, the Court issued
an order to suspend the effect of the chal-
lenged provisions.10 Consequently, it sus-
pended the legal effect of already served
terminations of employment contracts un-
til reaching the final decision in the case.
This decision was rendered in November
2021; the Court reversed the contested
provisions of the Intervention Act due to
their incompatibility with Article 8 of the
Constitution, which demands compliance
of national laws and regulations with in-
ternational law.
9 See, for example, Bagari, Strban, 2021, pp.
9–29; Mišič, 2021, pp. 79–95.
10 Constitutional Court Order No. U-I-16/21
of 18 February 2021.
384
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
2.1. Procedural Reasons behind the
Suspension
According to Article 23a of the
Constitutional Court Act (hereinafter:
CCA),11 a trade union, a representative in
the territory of Slovenia, may initiate the
procedure for the review of the constitu-
tionality whenever the disputed legislation
endangers workers’ rights.
The Court preliminarily confirmed
that initiating trade unions fulfil the con-
dition of representativeness. Next, it ex-
amined whether the challenged provisions
indeed endangered the rights of workers.
More specifically, the Court explained that
the legislation in question must present a
concrete and direct threat to the labour
and social security rights of workers repre-
sented by the trade union. In this regard,
it remarked that the disputed provisions
determine a new dismissal (business) rea-
son which enables the employers to dis-
miss all workers who meet the retirement
conditions (i.e., workers who meet the
stipulated threshold of both requisite age
and employment period) for business rea-
sons without the need to substantiate the
reason itself. Considering this, the Court
concluded that the said provisions present
a concrete and direct threat to the rights
of workers.12
11 Zakon o ustavnem sodišču (ZUstS, Official
Gazette of the RS, Nos. 64/07 to 92/21).
12 See, the Constitutional Court of the RS
Order No. U-I-16/21 of 18 February 2021,
paras. 9–12. With this conclusion, the
Constitutional Court reversed its case-law,
according to which the termination of the
employment contract due to the fulfilment
In this regard, the Court emphasised
particularly severe implications of termi-
nating the employment contract of older
workers who are generally challenged by
difficult re-employment. For them, such
termination most likely means not only
loss of employment but also the end of
their professional career. The risk of ir-
reversible change of status from being
economically active to being retired was
deemed as another reason supporting the
conclusion that the challenged provisions
endanger workers’ rights.13
In light of the above, the Court found
that procedural conditions to decide upon
suspending the effect of the disputed pro-
visions of the Intervention Act, which
enabled the employers to unilaterally ter-
minate the employment contract to all
pensionable employees without providing
the reason behind the dismissal, are met.
This enabled the Court to deal with the
merits of the request for suspension.
2.2. Substantive Reasons behind the
Suspension
Article 39(1) of the CCA allows the
Court to suspend the contested legislation
until its final decision if the enforcement
of the contested act could result in detri-
of retirement conditions could not endan-
ger the rights of workers. See, for exam-
ple, Constitutional Court of the RS Order
No. U-I-154/12 of 6 March 2014 or the
Constitutional Court of the RS Decision No.
U-I-68/14 of 9 September 20215, and others.
13 See, the Constitutional Court of the RS
Order No. U-I-16/21 of 18 February 2021,
para. 13.
385
Zarja Hude – Unilateral Termination of Employment of Pensionable Workers Held
Unconstitutional – Between Equal Treatment, the Principle of Legality and Pure Formalism
mental consequences that would be diffi-
cult to repair. Accordingly, the Court had
to weigh the risks of detrimental conse-
quences that would occur:
– On the one hand, if the contested le-
gislation was enforced but later found
unconstitutional, and
– On the other hand, if the challenged
provisions were suspended but later fo-
und compliant with the Constitution.14
In the context of weighing the risks, the
Court once again put forward the more
difficult employability of the older persons
and irreparable consequences of the dis-
puted provisions on pensionable workers
(see above, 2.1.). A key finding was that
a potential reversal of the said provisions
(in case they were found unconstitutional)
would only be possible if the served termi-
nations of employment were suspended.
Meanwhile, the employers could still dis-
miss workers for business reasons if the rea-
son for termination of employment would
be appropriately substantiated.15 Weighing
both scenarios, the Court decided in fa-
vour of the claimants and issued an order
to suspend the enforcement of the contest-
ed provisions of the Intervention Act until
reaching the final decision in the case.
2.3. Procedural Reasons behind the
Reversal
In the course of the proceedings,
claims of representative trade unions were
joined by the Advocate of the Principle of
Equality. In its final decision, the Court
14 Ibid. para. 14.
15 Ibid. para. 15.
thus dealt with its legitimacy for initiating
the procedure for the review of the consti-
tutionality of the challenged provisions of
the Intervention.
The Court maintained that the Ad-
vocate of the Principle of Equality might
claim violations of prohibited discrimina-
tion in connection with human rights and
fundamental freedoms and breaches of
the general principle of equal treatment.16
Therefore, to the extent the Advocate of
the Principle of Equality was not invoking
violations of human rights and fundamen-
tal freedoms, the Court denied its capacity
to bring forward the proceedings.17 This
finding, however, did not affect the sub-
stance of the final decision.
2.4. Substantive Reasons behind the
Reversal
The Court initially stressed that the
employer’s choice to terminate the em-
ployment is limited by several substan-
tive conditions. The main limitation is
a requirement of an actual, valid reason
substantiated in the written form, which
must be:
– Either connected to the capacity or
conduct of the worker or
– Based on the operational requirements
of the employer (the so-called business
reason).18
16 The Constitutional Court of the RS Decision
in Joint Cases Nos. U-I-27/21 and U-I-
16/21-17 of 18 November 2021, para. 15.
17 Ibid., para. 16.
18 Ibid., para. 18.
386
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
Moreover, the Court outlined the pro-
visions governing the employer’s ordinary
termination of an employment contract
due to a business reason, i.e., Article 89
ERA and Article 156 PEA. According to
ERA, a valid business reason is recognised
as “a cessation of the needs to carry out
certain work under the conditions pursu-
ant to the employment contract, due to
economic, organisational, technological,
structural, or similar reasons on the em-
ployer’s side,” whilst PEA recognises such
reason as a “decline in the volume of pub-
lic tasks or the privatisation of public tasks
or for organisational, structural, public fi-
nance or other similar reason.” Both pieces
of legislation require such a reason to be
substantiated in a written form.
The Court affirmed that the Inter-
vention Act adopts a brand new (business)
reason for terminating the employment
contract, characterised by two specialities:19
1. It applies only to workers who meet the
retirement conditions and
2. There is no need for substantiation or
other explanation.20
The claimants asserted that such an
arrangement contradicts international
treaties binding on Slovenia, invoking
particularly Article 4 of the International
Labour Organization Convention No. 158
(hereinafter: ILO Convention No. 158)
and the revised European Social Charter
(hereinafter: ESC). The reference to bind-
ing international treaties is important in
the context of the hierarchy of legal acts
enshrined in Article 8 (and Article 153) of
19 Ibid., para. 19.
20 Ibid., para. 20.
the Constitution, the highest legal act in
the Slovenian legal system. Both articles
demand that all national laws conform
with international law and international
treaties binding Slovenia.
To decide on the subject matter, the
Court thus relied on two internation-
al treaties. First, on Article 4 of the ILO
Convention No. 158, which reads: “The
employment of a worker shall not be
terminated unless there is a valid reason
[emphasis added] for such termination
connected with the capacity or conduct
of the worker or based on the operational
requirements of the undertaking, estab-
lishment, or service.” Second, on Article
24(1)(a) of the ESC, which provides for
“the right of all workers not to have their
employment terminated without valid
reasons [emphasis added] for such termi-
nation connected with their capacity or
conduct or based on the operational re-
quirements of the undertaking, establish-
ment, or service.”21
The Court found that, by demand-
ing a valid reason for termination of the
employment contract, both internation-
al treaties pursue the same objective—to
21 Article 24(1)(b) of the ESC provides for an
alternative right of workers whose employ-
ment is terminated without a valid reason to
adequate compensation or other appropriate
relief. However, the compensation (as a reim-
bursement of a damage) should be differenti-
ated from the severance pay (as a benefit after
the employment relationship ends). For this
reason, the disputed provisions cannot be un-
derstood in terms of a compensated termina-
tion of the employment relationship without
a valid reason.
387
Zarja Hude – Unilateral Termination of Employment of Pensionable Workers Held
Unconstitutional – Between Equal Treatment, the Principle of Legality and Pure Formalism
protect the worker against unjustified dis-
missal by the employer.22
Furthermore, it was remarked that
both international instruments explicitly
specify (the exact same non-exhaustive)
list of circumstances23 that shall not con-
stitute valid reasons for terminating the
employment contract.24 With respect to
the ILO Convention No. 158, the Court
also observed the Recommendation No.
166 (hereinafter: Recommendation) that
supplements the Convention and sets
interpretative guidelines. In addition to
non-valid reasons for dismissal set forth
by the Convention, Article 5 of the
Recommendation specifically classifies re-
tirement age as another reason that cannot
justify the termination of the employment
contract. Interestingly, the Court did not
elaborate on this matter any further.25
Considering the acknowledged Re-
commendation, the Court could have
discussed whether a non-exhaustive list of
22 See, the Constitutional Court of the RS
Decision in Joint Cases Nos. U-I-27/21 and
U-I-16/21-17 of 18 November 2021, para. 24.
23 Non-exhaustive nature can be deduced from
the text of both international treaties, which
explicitly use wording inter alia [A/N: word-
ing by the Article 5 ILO Convention No.
158] or in particular [A/N: wording by the
Article 24 of the Appendix to the ESC] be-
fore listing non-valid reasons for termination
of employment contract.
24 See Articles 5 and 6 of the ILO Convention
No. 158 and Article 24(3) of the Appendix to
the ESC.
25 The Constitutional Court of the RS Decision
in Joint Cases Nos. U-I-27/21 and U-I-
16/21-17 of 18 November 2021, para. 25,
footnote 14.
non-valid reasons for a dismissal stipulated
by Article 5 of the ILO Convention No.
158 should consider the supplementing
Recommendation (and if not, why so).
However, in the case at hand, the scope
of Article 158 was not discussed. Reasons
not expressly listed therein were deemed
as potentially valid reasons for termination
of the employment contract, provided
that they are sufficiently and appropriately
substantiated.26
With respect to the required substan-
tiation, the Court explained that only
reasoning of the valid reason behind the
termination of the employment contract
enables an impartial subsequent examin-
eation whether the dismissal was justified,
legitimate and legally compliant.27 In this
regard, the Court recalled that the burden
of proving the existence of a valid reason is
on the employer.28
In line with the foregoing, the Court
concluded that a dismissal by the employ-
er is justified only in case of a sufficient-
ly and appropriately substantiated valid
reason; whether the valid reason could
include pensionable age was not directly
answered. In case the termination of the
employment contract is not substantiated,
there is no valid reason and, consequent-
ly, there is no justified termination in the
26 The Constitutional Court of the RS Decision
in Joint Cases Nos. U-I-27/21 and U-I-
16/21-17 of 18 November 2021, para. 25,
footnote 14.
27 Article 24 of the ESC.
28 Ibid., paras. 18 and 26.
388
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
sense of both the ILO Convention No.
158 and the ESC.29
In the present case, the challenged pro-
visions of the Intervention Act excluded
the requirement to substantiate a valid
(business) reason for the dismissal. It was
sufficient that the worker met the retire-
ment conditions. No further explanation
was required.
For the Court,30 the key acknowledge-
ment was that the fulfilment of retirement
conditions in itself—with no further sub-
stantiation by the employer—cannot con-
stitute a requisite valid (business) reason
pursuant to the observed international law
provisions. By excluding the employers’
obligation to substantiate a valid (busi-
ness) reason, the disputed provisions elim-
inated the essential element of workers’
protection against unjustified unilateral
dismissal. Moreover, in the absence of any
substantiation behind the dismissal, any
subsequent examination by an impartial
body would be disabled. As a result, work-
ers would be deprived of adequate labour
protection regarding the termination of
the employment contract.
The above-mentioned led the Court
to conclude that unilateral termination
of the employment contract solely be-
cause the worker fulfils the retirement
conditions without the need for the em-
ployer’s decision to be justified by a valid
(business) reason is not consistent with
the ILO Convention No. 158 and the
29 The Constitutional Court of the RS Decision
in Joint Cases Nos. U-I-27/21 and U-I-16/21-
17 of 18 November 2021, paras. 18 and 28.
30 Ibid., paras. 18, 27 and 28.
ESC. Because the provisions of a (legis-
lative) Intervention Act derogated from
international treaties, they were found
to be inconsistent with Article 8 of the
Constitution. Ultimately, the Court re-
versed the challenged provisions allowing
employers to dismiss pensionable employ-
ees without the need to explain the reason
behind the dismissal.
It should be noted that Article 8 of the
Constitution is of procedural nature, as it
regulates the hierarchy among legal acts in
the RS (lex superior derogate legi inferiori).
In addition, the claimants raised many
substantive issues relating to human rights
and obligations of the State. In this regard,
they relied on Equality before the Law
(Article 14 of the Constitution), Freedom
of Work (Article 49 of the Constitution),
and Security of Employment (Article 66
of the Constitution).31 Yet, because the
challenged provisions were found uncon-
stitutional for procedural reasons already,
substantive claims put forward by the
claimants were not addressed by the Court.
3. Assessing the Separate Opinion
of Judge Accetto
In his concurring separate opinion,32
Judge Accetto firstly confirmed the need
for a valid substantiated reason to termi-
nate the employment contract as an essen-
31 Ibid., para. 1.
32 Separate concurring opinion by Judge
Accetto to the Constitutional Court of the
RS Decision in Joint Cases Nos. U-I-27/21
and U-I-16/21-17 of 18 November 2021.
The opinion was joined by Judge Knez.
389
Zarja Hude – Unilateral Termination of Employment of Pensionable Workers Held
Unconstitutional – Between Equal Treatment, the Principle of Legality and Pure Formalism
tial element of workers’ protection against
unjustified dismissal.33 However, he em-
phasised whether the possibility to dismiss
a worker due to a business reason, solely
because workers fulfil the retirement age,
is admissible in substance. Referring to
the Statement of Interpretation of Article
24 of the ESC, rendered by the European
Committee of Social Rights (hereinafter:
ECSR), he highlighted that age is a con-
troversial reason for unilaterally terminat-
ing the employment contract. As observed
by Accetto, this issue was also indicated
but not elaborated on in the decision itself
(the concern was raised within a footnote
only).34 The ECSR has consistently held
that a unilateral dismissal by the employer
on grounds of the worker reaching pen-
sionable age is contrary to the ESC unless
the termination is properly justified with
reference to one of the valid grounds ex-
plicitly expressed therein.35 Judge Accetto
maintained that the Court could have
paid more attention to the question of
whether a general possibility to unilater-
ally terminate the employment contract
solely because the worker meets the retire-
33 Ibid., para. 2.
34 Ibid., para. 3.
35 ECSR, Statement of interpretation on
Art. 24 of the ESC, para. 3. See also: Con-
clusions of ECSR concerning Armenia
(2020), Conclusions of ECSR concerning
Turkey (2012), Decision of ECSR, case
Fellesforbundet for Sjøfolk (FFFS) v. Norway,
Complaint No. 74/2011, .
ment conditions could satisfy the require-
ment of a valid substantiated reason from
Article 24 of the ESC.36
Secondly, Judge Accetto underlined
another aspect the decision left aside—the
relevance of EU law. EU law, for exam-
ple, Articles 15 (Freedom of Occupation
and Work) and 21 (Prohibition of
Discrimination) of the Charter of Fun-
damental Rights of the European Union,
addresses issues related to those discussed
in the present case as well. He expressed
his belief that EU law is also relevant in
assessing the issues raised in the present
case and, for this reason, should have been
considered.37
Judge Accetto also speculated about the
reasons for putting EU law aside by the
Court. One of them could be the sheer na-
ture of EU law which provides for addition-
al protection of workers’ rights. Should the
Court find the disputed provisions of the
Intervention Act inadmissible already on
the grounds of Slovenian (domestic) law,
the effect of EU law would not be decisive.
Nevertheless, in his view, because the Court
relied heavily on the ILO Convention No.
158 and the ESC, it could have, a fortiori,
assessed the compatibility of the said provi-
sions with EU law as well.38
4. Conclusion
Before the decision was rendered, the
contested provisions had attracted much
36 Ibid., para. 5.
37 Separate concurring opinion of Judge
Accetto, para. 6.
38 Ibid., para. 7.
390
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
attention. Many issues concerning the
contested Intervention Act were raised by
legal scholars, politicians, and the civil so-
ciety. All pointed out that they interfered
with the fields of labour law and social se-
curity law significantly and permanently.
A question whether those provisions pres-
ent an admissible, appropriate, and pro-
portionate measure limiting the human
right to work was raised. Doubts were put
forward, whether it is suitable to introduce
a systematic and permanent change by
an intervention law adopted to mitigate
the consequences of the COVID-19 epi-
demic.39 Furthermore, the said provisions
were opposed because they added to the
problem of low economic activity of older
persons and, as such, contradicted pen-
sion and disability insurance provisions
aiming to encourage later retirement. It
was also stressed that older workers, now
unemployed persons, find it hard to be-
come reemployed, thus, such a measure
would have ultimately deprived them of
significant social security rights and ben-
efits. In addition, it was emphasised that
the legislative changes contradicted the
principle of legal certainty and predicta-
bility. By leaving the workers’ position to
the complete discretion of the employer,
39 The measure was by no means associated
with the COVID-19 epidemic. Additionally,
a key feature of intervention laws is their
transitionary nature. Yet, dismissing workers
who fulfil retirement conditions, in practice,
constitutes an irreparable measure for the dis-
missed older workers. Due to a significantly
difficult employability after meeting the re-
tirement conditions, the workers would have
most likely retired permanently.
workers’ private autonomy was allegedly
put at severe risk.40 In a broader sense, a
complete subordination of older workers
in relation to their employers could also
interfere with their personality rights and
personal dignity. Finally, the relevant pro-
visions were also problematised in terms of
unjustified and unequal treatment of older
persons. The Advocate of the Principle of
Equality made an extensive assessment of
discrimination of such provisions. Breach
of anti-discrimination legislation was also
invoked by the trade unions as initiators of
the review procedure.
Notwithstanding all the issues and
concerns mentioned above, the Court
refrained from addressing most of the
substantive questions arising out of the
challenged provisions of the Intervention
Act. It reversed them for a formal reason
only—because of their inconsistency with
the relevant international treaties (exclud-
ing EU law). Accordingly, the main sub-
stantive question about the merits of plac-
ing a pensionable age as a “valid (business)
reason” for a unilateral dismissal remained
unanswered.41 This conclusion is indicat-
ed in the concurring separate opinion of
Judge Accetto as well.
Another remained uncertainty is
whether the retirement age (subject to
40 To illustrate, a sudden and unpredicted loss
of employment may affect the dismissed indi-
viduals’ ability to assume and fulfil financial
commitments (credit loans, private insuranc-
es, etc.). See, for example, Bagari and Strban,
2021, pp. 9–29; Mišič, 2021, pp. 79–95.
41 Constitutional Court of the RS Decision on
Joint Cases Nos. U-I-27/21 and U-I-16/21-17
from 18 November 2021, paras. 18 and 27.
391
Zarja Hude – Unilateral Termination of Employment of Pensionable Workers Held
Unconstitutional – Between Equal Treatment, the Principle of Legality and Pure Formalism
national law and practice regarding retire-
ment) set forth by the Recommendation
could be interpreted as being covered by
Article 5 of the ILO Convention No. 158,
which specifies a non-exhaustive42 list
of non-valid reasons for terminating the
employment contract. Even though the
Recommendation is not directly binding
on the Republic of Slovenia, its analysis
remains important – deviation from the
Recommendation can ultimately result in
a misuse of the binding ILO document
(and the essentially analogous ESC).
In conclusion, although the interested
public has been eagerly awaiting the deci-
sion of the Court on the subject matter, the
decision is silent on key substantive issues
brought by the case at hand. The Court
significantly narrowed its judgement down
to whether the disputed provisions of the
Intervention Act contradict the relevant
international treaties (excluding EU law)
and, consequently, Article 8 (and Article
153) of the Constitution. Nonetheless,
such a decision certainly confirmed the
contested amendment’s unconstitutional
nature. Therefore, the decision provides
a solid employment safeguard promoting
the older workers to remain economically
active even after they may – and not shall
– retire.
42 Article 5 of the ILO Convention states:
“The following, inter alia, shall not consti-
tute a valid reason for termination […]”.
Recommendation is adding the following:
“In addition to the grounds referred to in
Article 5 […] the following should not con-
stitute valid reasons for termination […] age,
subject to national law and practice regarding
retirement […]”
Literature
Conclusions of the European Committee
of Social Rights (ECSR) 2020 con-
cerning Armenia, .
Conclusions of the European Committee of
Social Rights (ECSR) 2020 concerning
Turkey, .
European Committee of Social Rights
(ECSR), Statement of interpretation
on Article 24 of the European Social
Charter: on age and termination of
employment, .
Mišič, Luka (2021) ‘Socialnopravna vroči-
ca slovenskega zakonodajalca: o obme-
jnih in starejših delavcih ter o predlogu
(proti)socialne kapice’, Javna Uprava
57(1-2), pp. 7–23, 147–148.
Bagari, Sara; Strban, Grega (2021) ‘De-
lovno- in socialnopravna vpraša-
nja “prisilne upokojitve”’, Delavci in
delodajalci 21(1), pp. 9–29.
Sinopsisi
395
Sinopsisi
Izvirni znanstveni članek
UDK: 341:330.3:061.1EU
616:061.1EU
DOI: 10.51940/2022.1.9-41
Zbornik znanstvenih razprav
LXXXII. letnik, 2022, strani 9–41
Joseph (Jože) Straus
Evropska unija po krizi: tveganja in priložnosti – problema »neprijetnega
spoznanja« in »institucionalizirane pozabljivosti«
Kriza, ki sta jo povzročili vojna v Ukrajini in pandemija covida-19, je najresnejši izziv za
Evropo po drugi svetovni vojni. Stopnja ogroženosti evropske varnosti zaradi krize je brez
primere. Ni mogoče napovedati, kdaj in kako se bo kriza končala. Vendar ne glede na
njen konec pa ni dvoma, da bo Evropi povzorčila stroške v višini več sto milijard, če ne
celo nekaj tisoč milijard evrov, torej bo resno škodila in oslabila evropsko gospodarstvo
ter ogrozila položaj Evrope kot svetovne gospodarske sile. Posledice se bodo kazale tudi v
korenitih spremembah mednarodnih gospodarskih in političnih odnosov. Za Evropsko
unijo bi moralo biti iskanje in oblikovanje racionalnih ter učinkovitih rešitev za uspešno
politično in ekonomsko obvladovanje posledic krize prednostno, in sicer takoj za ne-
verjetno zahtevnimi prizadevanji za obvladovanje sedanje krize. Pandemija covida-19 in
vojna v Ukrajini sta EU presenetili. Evropa bi se morala taki izkušnji v prihodnje izogni-
ti. Ne glede na to, kako se bo ta kriza končala, bo treba za obvladovanje njenih posledic
ter prepoznavanje zadevnih tveganj in priložnosti EU začeti ugotavljati, kdo je imel od
krize največjo korist. To ne bo mogoče z omejevanjem aktivnosti na tekoče posle, kot so
iskanje novih dobaviteljev surovin in energije, harmonizacija fiskalnih pravil, zagotavlja-
nje potrebnih sredstev za obvladovanje finančne krize itd. Za iskanje rešitev za trajnostni
mir v Evropi bo potreben veliko širši vizionarski pristop. Izogibati se je treba izidu, kot
je Versajska pogodba. Treba je preprečiti, da bi današnji »zaspanci«, torej tisti, ki igno-
rirajo »neprijetna spoznanja«, dopustili, da Evropa zdrsne v tretjo svetovno vojno. EU
bi morala vsem svojim članicam jasno sporočiti, da je za Evropo »evropska solidarnost«
z vsemi svojimi lastnostmi jedro resničnih interesov EU, vključno z interesi varnosti in
obrambe. To bo zahtevalo tudi spremembe v Pogodbi o EU in Pogodbi o delovanju EU,
obravnavane v prispevku. Če tega ne bo, EU in njene Članice nikoli ne bodo dosegle
statusa »enakopravnih živali« v globalnem smislu – se pravi, da ne bodo postale resnično
suverene in neodvisne.
Ključne besede: Evropska unija, NATO, covid-19, Ukrajina, skupna zunanja in varno-
stna politika, finančna kriza.
396
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
Izvirni znanstveni članek
UDK: 347.9:061.1EU
DOI: 10.51940/2022.1.43-67
Zbornik znanstvenih razprav
LXXXII. letnik, 2022, strani 43–67
Damjan Kukovec
Pomen meta-vizije Sodišča Evropske unije za Slovenijo
Avtor preučuje, kako je pojem avtonomije prava Evropske unije, ki je organizacijsko
načelo koherentnosti Sodišča EU, s katerim slednje zagotavlja enotnost in skladnost
evropskega pravnega sistema ter prežema celotno sodno prakso Sodišča EU, imel ključno
vlogo v odmevnih primerih pred Sodiščem EU, v katerih je bila neposredno vpletena
Slovenija. Avtor najprej obravnava zadevo Detiček, prvi primer slovenskega predloga za
predhodno odločanje, v kateri je Sodišče stopilo na najbolj sporno presečišče načela vza-
jemnega zaupanja in varstva človekovih pravic, sicer ključnih elementov avtonomije. V
drugi, odmevni zadevi Arhivi je Komisija s tožbo zahtevala ugotovitev, da je Slovenija
kršila nedotakljivost arhivov EU in s tem avtonomijo evropskih institucij ter izvajanja
prava EU s tem, ko je enostransko zasegla dokumente na sedežu Banke Slovenije. V
tretji, meddržavni zadevi Slovenija proti Hrvaški, pa je Sodišče ugotovilo, da ni pristoj-
no za ugotovitev, ali je Hrvaška z neizvršitvijo arbitražne odločbe kršila pravo EU, ker
arbitražni sporazum ni nikoli postal del pravnega reda EU. Avtor ugotavlja, da globlje
razumevanje vloge avtonomije v pravnem razlogovanju Sodišča EU omogoča slovenskim
pravnikom najboljše predvidevanje odločitev Sodišča, s tem pa tudi pravno razlogovanje,
ki bo bolje artikuliralo interese Slovenije v jeziku prava EU.
Ključne besede: avtonomija prava Evropske unije, doslednost, koherentnost, Slovenija,
organizacijsko načelo, Sodišče Evropske unije.
397
Sinopsisi
Izvirni znanstveni članek
UDK: 347.991:347.962(497.4)
347.9:347.962:061.1EU
DOI: 10.51940/2022.1.69-96
Zbornik znanstvenih razprav
LXXXII. letnik, 2022, strani 69–96
Jaka Kukavica
Otok sredi Evrope? Vpetost Vrhovnega sodišča RS v evropski medsodniški dialog
Prispevek obravnava položaj Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v medsodniškem
dialogu v Evropi prek analize medsebojnih sklicev med vrhovnimi sodišči držav članic
EU. Razlikuje med aktivno udeležbo Vrhovnega sodišča RS v medsodniškem dialogu –
sklicevanjem Vrhovnega sodišča RS na druga evropska vrhovna sodišča – in pasivno ude-
ležbo – sklicevanjem drugih evropskih vrhovnih sodišč na odločitve Vrhovnega sodišča
RS. Medsebojne sklice smo identificirali na podlagi iskanja vnaprej določenih iskalnih
gesel v podatkovnih bazah odločitev vrhovnih sodišč v vseh 28 državah članicah EU. V
populaciji približno 1.330.000 odločitev, ki so jih vrhovna sodišča v EU sprejela v ob-
dobju 2000–2018 v zadevah zasebnega prava, smo identificirali skoraj 3.000 odločitev, v
katerih so se evropska vrhovna sodišča medsebojno sklicevala. V primerjalnem kontekstu
se Vrhovno sodišče RS v medsodniški dialog aktivno vključuje zmerno pogosto: na druga
evropska vrhovna sodišča se je sklicevalo v 63 primerih s heterogenim vzorcem sklicev,
ki ga prispevek podrobno analizira. Pasivno je Vrhovno sodišče RS v medsodniški dialog
vključeno redko: le v enem primeru se je tuje vrhovno sodišče sklicevalo na njegovo
odločitev. Takšna skoraj popolna izoliranost je značilna tudi za druga vrhovna sodišča
novejših in manjših držav članic, katerih delovni jezik je širšemu občinstvu nerazumljiv.
Prispevek ponudi razmislek o tem, kaj bi bilo potrebno, da bi se Vrhovno sodišče RS bolj
trdno postavilo na evropski zemljevid kot enakovreden diskurzivni partner bolj uveljav-
ljenim vrhovnim sodiščem.
Ključne besede: primerjalnopravni argument, medsodniški dialog, Vrhovno sodišče
Republike Slovenije, sodniško odločanje, evropska vrhovna sodišča.
398
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
Izvirni znanstveni članek
UDK: 347.72:347.9
DOI: 10.51940/2022.1.97-120
Zbornik znanstvenih razprav
LXXXII. letnik, 2022, strani 97–120
Rok Dacar, Aleš Ferčič
Pravnopolitični pogled na doktrino nujnih zmogljivosti: analiza stanja in pomen
»nepogrešljivosti«
Doktrina nujne zmogljivosti je institut konkurenčnega prava, po katerem mora podjetje,
ki ima na zgornjem trgu (nujne zmogljivosti) prevladujoč položaj, omogočiti dostop do
te zmogljivosti, ki je nepogrešljiva za delovanje na spodnjem, vertikalno povezanem,
trgu, tretjim podjetjem, ki želijo na tem trgu delovati. Natančni pogoji za njeno aktiva-
cijo so zaradi nedosledne, čeprav obsežne prakse Evropske komisije in Sodišča Evropske
unije nejasni. Prispevek poskuša z analizo nekaterih najpomembnejših sodb s področja
doktrine nujne zmogljivosti ugotoviti, katere pogoje morajo za to, da je doktrino mogoče
uporabiti, izpolniti posamezne vrste zmogljivosti (materializirane, nematerializirane in
pravice intelektualne lastnine). Prav tako pa se tudi opredeli do v literaturi pogostih očit-
kov, da je praksa Evropske komisije in Sodišča Evropske unije s področja doktrine nujne
zmogljivosti samovoljna. Čeprav je praksa resnično nedosledna, pa ni tudi samovoljna,
saj jo je treba razumeti v luči spreminjajočih ciljev, ki jih skozi čas zasledujeta konkurenč-
na politika in konkurenčno pravo.
Ključne besede: doktrina nujne zmogljivosti, konkurenčno pravo, konkurenčna politi-
ka, kriterij novega proizvoda, tehnični napredek.
399
Sinopsisi
Izvirni znanstveni članek
UDK: 340.1:342
DOI: 10.51940/2022.1.121-155
Zbornik znanstvenih razprav
LXXXII. letnik, 2022, strani 121–155
Jure Spruk
Pravna država in pravno načelo zaupanja v pravo
Članek obravnava povezavo med pravno državo (in vladavino prava) in pravnim načelom
zaupanja v pravo v ustavni demokraciji. Pravna država in vladavina prava sta osrednja ka-
kovost moderne države, znotraj katere se človek končno osvobodi verske predestinacije in
naravnega determinizma. Človekova svoboda gre z roko v roki z njegovo odgovornostjo
za vodenje države, kar se pretežno zgodi skozi pravo. Zaupanje v pravo je ena od opor-
nih točk družbenega veziva, brez katerega pravo izgubi koordinacijsko funkcijo v državi
in družbi. Zaupanje v pravo pomeni zaupanje v (so)človeka, pravno načelo zaupanja v
pravo skozi krepitev predvidljivosti in stabilnosti pravnih pravil pa brani ta sociološki
minimum.
Ključne besede: pravna država, vladavina prava, ustavna demokracija, načelo zaupanja
v pravo.
400
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
Izvirni znanstveni članek
UDK: 347.962.6:061.1EU
DOI: 10.51940/2022.1.157-185
Zbornik znanstvenih razprav
LXXXII. letnik, 2022, strani 157–185
Danaja Lipič Plohl, Aleš Ferčič
Evropski koncept neodvisnega sodstva in kvantifikacija formalne neodvisnosti
sodstva v izbranih državah Evropske unije
Avtorja obravnavata pravne standarde, ki jih glede neodvisnega sodstva vsebujejo doku-
menti oziroma pravni akti Sveta Evrope ter sodne prakse Evropskega sodišča za človekove
pravice in Sodišča Evropske unije. Iz njih izpeljeta evropski koncept neodvisnega sodstva.
Za operacionalizacijo tega koncepta sta izdelala poseben test, ki je priložen članku in ki
omogoča kvantifikacijo formalne neodvisnosti sodstva v posameznih državah, zlasti pa v
državah članicah Evropske unije.
Na podlagi prej omenjenega testa sta analizirala hrvaško, madžarsko, nemško, poljsko
in slovensko pravno ureditev na področju sodstva. Glede tega sta ugotovila, da v poljski
in madžarski pravni ureditvi obstajajo sistemske pomanjkljivosti, ki po mnenju avtorjev
ne zagotavljajo nekaterih temeljnih evropskih pravnih standardov neodvisnega sodstva,
takih pomanjkljivosti pa nista ugotovila v hrvaški, nemški in slovenski pravni ureditvi. V
zvezi s slednjimi sta ugotovila razlike pri posameznih pravnih standardih, ki kažejo, da so
v vsaki od opazovanih pravnih ureditev mogoče, pravzaprav zaželene izboljšave, celokup-
no gledano pa so pravne ureditve teh držav primerljive, saj dosegajo rezultat okrog 0,8
(80 odstotkov), kar zadošča za sklep, da je zagotovljena formalna neodvisnost sodstva v
Hrvaški, Nemčiji in Sloveniji.
Avtorja posebno pozornost namenjata primerom, ki so morda na prvi pogled videti
skladni z evropskim standardi neodvisnega sodstva, dejansko pa niso. Glede tega na pri-
meru sodnega sveta poleg zunanjih vplivov oziroma napadov na neodvisno sodstvo opo-
zarjata na tako imenovane notranje napade, ki lastnost značaj trojanskega konja.
Ključne besede: neodvisno sodstvo, evropski pravni standardi neodvisnosti, formalna
neodvisnost, kvantifikacija formalne neodvisnosti, evropski sodni prostor.
401
Sinopsisi
Izvirni znanstveni članek
UDK: 347.962.2:341.645
DOI: 10.51940/2022.1.187-206
Zbornik znanstvenih razprav
LXXXII. letnik, 2022, strani 187–206
Urška Kramberger Mendek
Problematika Zakona o predlaganju kandidatov iz Slovenije za sodnike
mednarodnih sodišč
Z obveznostjo mirnega reševanja sporov se je povečal pomen mednarodnih sodišč in
arbitraž. Sredstva mirnega reševanja sporov so postala pomembna sredstva zunanje po-
litike, kar je vodilo do povečanja prizadevanj za izvolitev predstavnikov v mednarodna
sodišča in arbitraže. V izvolitev svojih kandidatov so države začele vlagati čedalje več
sredstev ter uporabljati raznolike pristope in spodbude. Začeli so se pojavljati pomisleki,
da kandidati morda niso izvoljeni le zaradi svojih kompetenc, temveč zaradi vplivnosti
države in uspešnega lobiranja. Mednarodna skupnost je zato začela sprejemati številne
mednarodne standarde neodvisnosti sodstva in spodbujati oblikovanje mehanizmov za
pregled nominacij kandidatov za sodnike ter pozivati države k nominacijam ustreznih
kandidatov. Slovenija se je na take pomisleke odzvala že zelo zgodaj in sprejela Zakon o
predlaganju kandidatov iz Slovenije za sodnike mednarodnih sodišč (ZPKSMS), ki ureja
nacionalni postopek izbire kandidatov za mednarodne sodnike in arbitre. Primerjava
zakona z ureditvijo in pogoji, določenimi v statutih posameznih mednarodnih sodišč,
pokaže, da zakon dejansko predpisuje dodatne pogoje ter z zahtevanim postopkom celo
omejuje možnosti za izvolitev slovenskih kandidatov za sodnike mednarodnih sodišč in
arbitraž, v katerih Slovenija nima vnaprej zagotovljenega mesta sodnika.
Ključne besede: mednarodna sodišča, volitve sodnikov mednarodnih sodišč, Zakon
o predlaganju kandidatov iz Slovenije za sodnike mednarodnih sodišč, kandidature,
Organizacija združenih narodov.
402
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
Izvirni znanstveni članek
UDK: 343.1:004.8
DOI: 10.51940/2022.1.207-234
Zbornik znanstvenih razprav
LXXXII. letnik, 2022, strani 207–234
Peter Šujica, Damjan Korošec
Razumeti nepravo opustitveno kaznivo dejanje
Stare kazenskopravne dileme ob novih problemih umetne inteligence
Avtorja s pomočjo obravnave splošnih značilnosti opustitvenih ravnanj, metodično
utemeljene na konceptu narave stvari, poskušata izgraditi temeljni miselni koncept ra-
zumevanja nepravega opustitvenega kaznivega dejanja. Določitev splošnih pogojev za
podreditev opustitvenih ravnanj storitveno oblikovanim opisom kaznivih dejanj tako
izhaja iz pogleda, da je za opustitveno ravnanje bistven obstoj od storilca ločenega tve-
ganja, ki je neposredni vzrok prepovedane posledice. Izhajajoče razmerje med storilcem
in tveganjem, v prispevku abstraktno opisano kot razmerje šibkega obvladovanja, temelji
na normativni zapovedanosti, objektivni zmožnosti ter storilčevi zmožnosti izvesti ukrep
reševanja pravne dobrine oziroma tveganje za pravno dobrino zmanjšati. Tako so zame-
jeni sestavni deli objektivnega neprava nepravega opustitvenega kaznivega dejanja, ki
nespremenjeni veljajo tudi za reševalne ukrepe, podprte z najsodobnejšimi možnostmi
presoje tveganj s tehnologijo umetne inteligence. Avtorja na koncu prek koncepta tvega-
nja določita lastnosti nujnega storitvenega kaznivega dejanja in način razlage izrecno do-
ločenih znakov (predvsem objektivnih in normativnih) v opustitveni izvršitveni različici.
Ključne besede: nepravo opustitveno kaznivo dejanje, problem enakovrednosti, narava
stvari, razmejitev med storitvijo in opustitvijo, šibka oblast nad tveganjem.
403
Sinopsisi
Izvirni znanstveni članek
UDK: 347.78:791.636:78
DOI: 10.51940/2022.1.235-255
Zbornik znanstvenih razprav
LXXXII. letnik, 2022, strani 235–255
Matija Damjan
Upravljanje avtorskih pravic na filmski glasbi
Glasba je pomemben izrazni element v filmski umetnosti. Skladatelja, ki glasbo ustvari
posebej za uporabo v filmu, zato slovenska zakonodaja priznava za soavtorja avdiovizual-
nega dela. Druge avtorje glasbe, ki je uporabljena v avdiovizualnih delih, pa se obravnava
samo kot glasbene avtorje. Vendar se ustvarjalno delo skladatelja filmske glasbe razlikuje
od prispevkov drugih filmskih umetnikov po tem, da je filmska glasba ustvarjena ločeno
od preostalih prispevkov in jo je zlahka mogoče izkoriščati tudi samostojno, zunaj okvira
avdiovizualnega dela. Da so skladatelji filmske glasbe hkrati glasbeni in filmski ustvarjal-
ci, se v slovenski pravni ureditvi kaže tudi pri kolektivnem upravljanju avtorskih pravic,
ki poteka drugače, če se filmska glasba izkorišča v okviru avdiovizualnega dela ali pa kot
samostojno glasbeno delo. To razlikovanje delno odstopa od prevladujoče prakse v dru-
gih primerljivih pravnih redih. Prispevek analizira pojem avtorstva avdiovizualnega dela
in prispevkov k njemu po slovenskem pravu. Predstavlja, kako se je slovenski sistem ko-
lektivnega upravljanja avtorskih pravic na filmski glasbi izoblikoval z odločitvami Urada
RS za intelektualno lastnino, Sveta za avtorsko pravo in v sodni praksi. Opredeljena so
sporna vprašanja pravne ureditve in predstavljene različne interpretacije, ki so jih zasto-
pali različni deležniki.
Ključne besede: avdiovizualno delo, filmska glasba, avtorske pravice, skladatelj, kolek-
tivno upravljanje.
404
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
Izvirni znanstveni članek
UDK: 34(37):347
DOI: 10.51940/2022.1.257-305
Zbornik znanstvenih razprav
LXXXII. letnik, 2022, strani 257–305
Vid Žepič
Interesno ravnotežje med zastaviteljem in zastavnim upnikom v rimskem pravu
Rimska hipotečna zastavna pravica je zastavnemu upniku ob odsotnosti drugačnega do-
govora po zapadlosti zavarovane terjatve zagotavljala zgolj zahtevek za prepustitev zastav-
ljene stvari v nelastniško posest do poplačila zavarovane terjatve. Zaradi svojih šibkih
upravičenj si je zastavni upnik prizadeval z dodatnimi dogovori okrepiti pravni položaj.
Da bi preprečili zlorabe praviloma gospodarsko in družbeno močnejšega ter pogajalsko
spretnejšega upnika, so rimski klasični juristi zasledovali ideal uravnoteženja pravic in
obveznosti udeleženih strank. Bistveni prvini njihovega prizadevanja sta priznanji up-
nikove pravice do prodaje zastavljene stvari kot tudi zastaviteljeve pravice do zahtevka
za vračilo presežka kupnine. Kaserjeva teza o okrepljenem pravnem položaju zastavnega
upnika, ki naj bi bil nekakšna posebnost rimskopravnega razvoja, se že pri obravnavi
razvoja zastavne pravice v klasičnem pravu izkaže za pretirano. Poseben pravnopolitični
obrat je opazen v postklasični cesarski zakonodaji, ko se je ustalila zahteva po olajševanju
zastaviteljevega pravnega položaja. Ta ustreza težnji postklasičnega obligacijskega prava
po privilegiranju dolžnika kot stereotipno šibkejše stranke. Med novosti tega obdobja
na področju razvoja zastavne pravice štejemo zlasti omejitve predmeta zastavne pravice,
nove razlagalne pristope k zastavni pravici na prirasti zastavljene stvari, prepoved komi-
sornega dogovora, omejevanje upnikove proste presoje pri unovčenju zastavne pravice
in okrepitev državnega nadzora pri upnikovi prodaji zastavljene stvari. Varstveni ukrepi
cesarske zakonodaje, ki jih lahko štejemo za odsev nazadujočega gospodarstva, so sicer
izboljšali zastaviteljev socialni položaj, vendar prispevali k nižji kreditni ponudbi.
Ključne besede: zavarovanje terjatve, kreditno razmerje, hipoteka, favor debitoris, komi-
sorni dogovor, omejitve pogodbene avtonomije.
405
Sinopsisi
Izvirni znanstveni članek
UDK: 347.472:347.41:177.77
DOI: 10.51940/2022.1.307-328
Zbornik znanstvenih razprav
LXXXII. letnik, 2022, strani 307–328
Miloš Dimitrijević
Hvaležnost obdarjenca – pravna in moralna obveznost
Pričakovana (in zahtevana) hvaležnost obdarjenca, ki je utemeljena z neodplačnostjo da-
rilne pogodbe, se najbolj izrazito kaže v obliki preklica darila zaradi hude nehvaležnosti.
Darovalec lahko prekliče darilno pogodbo zaradi hude nehvaležnosti, če se po njeni skle-
nitvi obdarjenec proti njemu ali njegovemu bližnjemu obnaša tako, da bi bilo po temelj-
nih moralnih načelih nepravično, da bi obdarjenec prejeto obdržal. Upoštevaje težavnost
opredelitve darila ter primerjalnopravno neenotnost ureditve daril in neodplačnih prav-
nih poslov, ne preseneča, da se pri uporabi instituta preklica darila zaradi nehvaležnosti
pojavljajo praktične težave. Te izhajajo iz neopredeljenega teoretičnega izhodišča, najizra-
ziteje pa se kažejo pri remunatoričnih darilih, darilih danih iz drugih posebnih nagibov,
ter v okoliščinah, v katerih je obdarjenec svojo moralno obveznost hvaležnosti že izpolnil.
Sociološki in antropološki zaključek je, da je družbeni pojav dajanja, prejemanja in vra-
čanja daril odvisen od konteksta (okoliščin) primera, predvsem pa vseh kompleksnosti
razmerja med konkretnim darovalcem in konkretnim obdarjencem. Zdi se, da pravni
sistemi neuspešno poskušajo uporabiti splošne pogodbenopravne (tržne) režime na dari-
lih, ki so nedvomno, zunajtržna in s tem v bistvenem nepogodbena kategorija. Posebna
pravila, ki naj bi odražala posebnost daril kot neodplačnih pravnih poslov, so pravzaprav
zgolj izraz nezaupljivosti prava do daril. Bistveno odprto vprašanje je, ali je ta nezauplji-
vost utemeljena ali pa je zgolj posledica zastarelih zgodovinskih teoretičnih izhodišč.
Ključne besede: darilo, darilna pogodba, preklic, hvaležnost, nehvaležnost.
406
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
Izvirni znanstveni članek
UDK: 351:061.1EU(091)
DOI: 10.51940/2022.1.329-361
Zbornik znanstvenih razprav
LXXXII. letnik, 2022, strani 329–361
Anže Dobelšek
Zgodovinski razvoj pojma javnih služb in storitve splošnega gospodarskega
pomena v pravu EU – javne službe med konkurenčnostjo in solidarnostjo
Nova evropska pravna ureditev močno vpliva na ureditev storitev splošnega gospodarske-
ga pomena. Od sedanje pravne ureditve javne službe se je osredinila predvsem na pravni
režim za podeljevanje posebnih ali izključnih pravic za opravljanje teh dejavnosti, pri
čemer je pustila ob strani sedanjo ureditev pravnih in organizacijskih oblik izvajalcev teh
storitev v nacionalni zakonodaji in določa le pogoje, ki jih morajo ti izvajalci izpolnjevati
za neposredno pridobitev posebnih ali izključnih pravic za opravljanje teh dejavnosti.
Predvideva tudi enotno ureditev temeljev konkurenčnega postopka za podelitev poseb-
nih ali izključnih pravic za izvajanje storitev splošnega gospodarskega pomena, ki so pod-
laga za ureditev tega postopka v nacionalni zakonodaji. Nabor novosti je v svojem bistvu
nova pravna ureditev, ki je odpravila dolgoletno pomanjkljivo ureditev na tem področju,
zlasti v zvezi s pravili evropskega konkurenčnega prava.
Ključne besede: storitve splošnega gospodarskega pomena, posebne ali izključne pravi-
ce, konkurenčni postopek, javna služba, pravni režim.
407
Sinopsisi
Strokovni članek
UDK: 342.565.2:616(497.4)(094.9)
DOI: 10.51940/2022.1.365-379
Zbornik znanstvenih razprav
LXXXII. letnik, 2022, strani 365–379
Marjan Kos
Utrjevanje načela zakonitosti v času pandemije covida-19: predstavitev odločbe
Ustavnega sodišča Republike Slovenije v zadevi U-I-79/20
Kot odziv na pandemijo covida-19 je Vlada RS sprejemala številne omejitvene ukrepe, ki
so bili po vsebini podobni ukrepom, sprejetim v drugih državah. Obseg in intenzivnost
teh ukrepov sta pomembno vplivala na ustavno načelo delitve oblasti ter varstvo človeko-
vih pravic. V tem kontekstu je Ustavno sodišče RS izdalo odločbo U-I-79/21, ki je tudi
v nadaljevanju močno zaznamovala presojo ustavne skladnosti sprejetih vladnih ukrepov.
Ključno sporočilo te odločbe je zahteva po strogem spoštovanju načela zakonitosti ob
sprejemanju ukrepov za preprečevanje širjenja covida-19, ki omejujejo človekove pravice.
Prispevek predstavi kontekst izdaje odločitve, ključne argumente iz odločbe in ločenih
mnenj ter odziv strokovne javnosti na odločitev.
Ključne besede: načelo delitve oblasti, načelo zakonitosti, Zakon o nalezljivih boleznih,
ustavno sodišče, covid-19.
408
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
Professional article
UDC: 349:347.9:616(497.4)
DOI: 10.51940/2022.1.381-391
Ljubljana Law Review
Volume LXXXII, 2022, pp. 381–391
Zarja Hude
Enostranska odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcem, ki izpolnjujejo pogoje za
starostno upokojitev, je v neskladju z ustavo
Sredi drugega vala epidemije covida-19 je Državni zbor z namenom omejitve in odprave
negativnih učinkov epidemije za gospodarstvo, trg dela, zdravstva in sisteme socialne var-
nosti sprejel Zakon o interventnih ukrepih za pomoč pri omilitvi posledic drugega vala
epidemije COVID-19 (ZIUPOPDVE). Kljub tako določenemu namenu pa je zakon
omogočil tudi odpoved pogodb o zaposlitvi delavcem, ki so izpolnili pogoje za starostno
upokojitev, ne da bi njihovemu delodajalcu, bodisi v javnem bodisi zasebnem sektorju,
bilo treba navesti oziroma utemeljiti obstoj (poslovnega) razloga. Prispevek obravnava
odločbo Ustavnega sodišča RS v zadevi, ki so jo zaradi očitane diskriminacije sprožili
sindikati in zagovornik načela enakosti, pri čemer se osredinja na nekoliko formalističen
pristop sodišča v zadevi, ki bi sicer lahko bila ena najpomembnejših nacionalnih odločb
o enakosti pred zakonom ne glede na starost.
Ključne besede: pogodba o zaposlitvi, starost, odpoved pogodbe, upokojitev, enaka
obravnava.
Synopses
411
Synopses
Scientific article
UDC: 341:330.3:061.1EU
616:061.1EU
DOI: 10.51940/2022.1.9-41
Ljubljana Law Review
Volume LXXXII, 2022, pp. 9–41
Joseph (Jože) Straus
The European Union after the Crisis: Risks and Opportunities—The Problem of
“Uncomfortable Knowledge” and “Institutionalised Forgetfulness”
The crisis caused by the war in Ukraine and the COVID-19 pandemic constitutes the
most serious challenge for Europe since World War II. The crisis threatens Europe’s secu-
rity and economy to an unprecedented level. No prediction on when and how the crisis
will end is possible. However, irrespective of its end, there is no doubt that for Europe,
it will generate costs amounting to several hundreds of billions if not even some trillions
of Euros, i.e. seriously harm and weaken the European economy and endanger Europe’s
position as a global economic power. It will also result in fundamental changes of in-
ternational economic and political relations. Searching for, working on and designing
rational and effective solutions to successfully master the aftermath of the crisis politically
and economically should have a priority for the European Union, coming next only to
the incredibly challenging efforts to master the ongoing crisis. The COVID-19 pandemic
as well as the war in Ukraine caught the EU by surprise and unprepared. Europe should
avoid such an experience in the future. Regardless of how this crisis will end, mastering
its aftermath and identifying the respective risks and opportunities of the EU will have
to start with identifying the main beneficiary(ies) of the crisis and analysing its (their)
treatment of the EU and its Member States before and during the crisis. This will not be
possible by limiting the actions to the day-to-day business, such as finding new suppliers
for raw materials and energy, harmonising fiscal rules, providing the necessary funds to
master the financial crisis, etc. A much broader visionary approach will be necessary to
find solutions for sustainable peace in Europe. An outcome such as that of the Treaty of
Versailles should be avoided. One should prevent the “sleepwalkers” of today, i.e. those
ignoring the “uncomfortable knowledge”, letting Europe slide into World War III. The
EU should make it clear to all of its Members, for Europe, the “European Solidarity’, with
all of its attributes, constitutes the core of the EU’s genuine interests, including those of
security and defence. This will require also amendments of the TEU and TFEU discussed
in this paper. Otherwise, the EU and its Members will never acquire the status of an equal
animal—in the global context—i.e. become truly sovereign and independent.
Key words: European Union, NATO, COVID-19, Ukraine, common foreign and secu-
rity policy, financial crisis.
412
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
Scientific article
UDC: 347.9:061.1EU
DOI: 10.51940/2022.1.43-67
Ljubljana Law Review
Volume LXXXII, 2022, pp. 43–67
Damjan Kukovec
The Synoptic Vision of the Court of Justice and its Importance for Slovenia
The author examines how the concept of autonomy of EU law, which represents the
organisational principle of the coherence of the CJEU, ensuring the unity and coher-
ence of the European legal system and permeating the entire case law of the CJEU, has
played a key role in high-profile cases before the CJEU in which Slovenia was directly
involved. The author first discusses the Detiček case, the first Slovenian reference for a
preliminary ruling, in which the Court of Justice addressed a controversial area of inter-
section of the principle of mutual trust and the protection of human rights, key elements
of autonomy. In the second case concerning the archives of the Slovenian central bank,
the Commission sought a declaration that Slovenia had violated the inviolability of EU
archives, and thus the autonomy of the European institutions and the autonomous im-
plementation of EU law, by unilaterally seizing documents from the Bank of Slovenia
headquarters. In the third case, Slovenia v Croatia, the Court found that it did not have
jurisdiction to determine whether Croatia had violated EU law by failing to enforce an
arbitral award because the arbitration agreement never became part of the EU legal order.
The author concludes that a deeper understanding of the role of autonomy in the CJEU’s
legal reasoning could enable Slovenian lawyers to better predict the Court’s decisions,
and thus to better articulate Slovenia’s interests in the language of EU law.
Key words: autonomy of European Union law, coherence, consistency, Slovenia, organ-
ising principle, Court of Justice of the European Union.
413
Synopses
Scientific article
UDC: 347.991:347.962(497.4)
347.9:347.962:061.1EU
DOI: 10.51940/2022.1.69-96
Ljubljana Law Review
Volume LXXXII, 2022, pp. 69–96
Jaka Kukavica
An Island at the Center of Europe? The Entrenchment of the Supreme Court of
Slovenia in Judicial Dialogue in Europe
This paper examines the role of the Supreme Court of the Republic of Slovenia in judi-
cial dialogue in Europe by analysing cross-citations between the supreme courts of EU
Member States. It differentiates between active participation of the Supreme Court in
judicial dialogue—cross-citations made by the Supreme Court to other European supre-
me courts—and passive participation—cross-citations made by other European supreme
courts to the decisions of the Slovenian Supreme Court. We identified such cross-cita-
tions by searching for pre-determined key words in databases of decisions of supreme
courts in all 28 EU Member States. In the statistical population of about 1,330,000
decisions delivered by supreme courts in the EU in 2000–2018 in private law cases, we
identified almost 3,000 cases in which European supreme courts made cross-citations.
Put in a comparative context, the Supreme Court engages in judicial dialogue with mo-
derate frequency: it made cross-citations to European supreme courts in 63 cases with
a heterogeneous citation pattern, which is analysed in detail by the paper. Conversely,
the Supreme Court is only rarely passively engaged in judicial dialogue: only once has a
foreign supreme court referenced its decision. However, such nearly complete isolation
is characteristic of other supreme courts of newer and smaller EU Member States with a
working language that is not widely spoken as well. The paper offers a reflection on what
might be necessary for the Supreme Court to put itself more firmly onto the European
map as an equal interlocutor to other more established supreme courts.
Key words: judicial dialogue, cross-citations, judicial reasoning, the Supreme Court of
the Republic of Slovenia, European supreme courts.
414
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
Scientific article
UDC: 347.72:347.9
DOI: 10.51940/2022.1.97-120
Ljubljana Law Review
Volume LXXXII, 2022, pp. 97–120
Rok Dacar, Aleš Ferčič
A Legal Policy View on the Essential Facilities Doctrine: The State of Affairs and
the Meaning of “Indispensability”
Under the essential facilities doctrine companies with a dominant position on the up-
stream market of a facility that is an essential input for competition on the downstream
market must grant access to that facility (good or service) to companies that want to
compete on the downstream market. The exact conditions for the use of the essential
facilities doctrine are inconsistent and unclear despite the rich case law from both the
European Commission and the European Court of Justice on the topic. Through the
analysis of some of the landmark cases concerning the essential facilities doctrine, the ar-
ticle attempts to define which condition different types of facilities (materialised, imma-
terialised, and intellectual property rights) must fulfil for the essential facilities doctrine
to be applied. The article also addresses the critique presented by a considerable number
of commentators that the case law of the European Commission and of the European
Court of Justice regarding the essential facilities doctrine is arbitrary. Although the case
law is indeed inconsistent it is not arbitrary as the changes regarding the goals that com-
petition policy and competition law are pursuing through time must also be considered.
Key words: the essential facilities doctrine, competition law, competition policy, the new
product criteria, technical progress.
415
Synopses
Scientific article
UDC: 340.1:342
DOI: 10.51940/2022.1.121-155
Ljubljana Law Review
Volume LXXXII, 2022, pp. 121–155
Jure Spruk
Legal State and the Principle of Trust in Law
The article discusses the connection between the legal state (and the rule of law) and the
legal principle of trust in law in constitutional democracy. The legal state and the rule
of law express central quality of the modern state in which a man is finally freed from
religious predestination and natural determinism. Man’s freedom goes hand by hand
with his responsibility for managing of the state, which is accomplished mainly through
the application of law. Trust in law is one of the corner stones of society’s binder in the
absence of which the law loses its function of coordinating in the state and in society.
Trust in law means to trust another human being, whereas the legal principle of trust in
law defends this sociological minimum through strengthening predictability and stabil-
ity of legal norms.
Key words: legal state, rule of law, constitutional democracy, principle of trust in law.
416
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
Scientific article
UDC: 347.962.6:061.1EU
DOI: 10.51940/2022.1.157-185
Ljubljana Law Review
Volume LXXXII, 2022, pp. 157–185
Danaja Lipič Plohl, Aleš Ferčič
The European Concept of an Independent Judiciary and Quantification of a
Formal Judicial Independence in Selected Countries of the European Union
The authors discuss the European legal standards of an independent judiciary as con-
tained in the Council of Europe’s documents and legal acts as well as in the case law of
the European Court of Human Rights and the Court of Justice of the European Union.
For the operationalisation of the European concept of independent judiciary, the authors
developed a special test (questionnaire) included in the article’s appendix to enable the
quantification of a formal judicial independence in selected countries, especially in the
EU Member States. Based on the aforementioned test, the authors analysed the Croatian,
Hungarian, German, Polish and Slovenian legal systems in the field of judiciary. They
noted that systemic deficiencies exist in the Polish and Hungarian legal systems, which,
according to the authors, fail to meet some of the fundamental European legal stand-
ards of an independent judiciary. On the other hand, however, they did not find such
deficiencies in the Croatian, German and Slovenian legal systems. A comparison of the
three legal systems shows differences in compatibility with individual legal standards,
which consequently indicate that in each of the observed legal systems improvements are
possible or in fact desirable. Overall, however, the legal systems of those three selected
countries are comparable with one another, considering a measured score of around 0,8
(80 per cent) in all of them, which is sufficient enough to conclude that formal judicial
independence in Croatia, Germany and Slovenia is guaranteed. Moreover, the authors
paid special attention to cases that may at first glance appear to be consistent with the
European concept of an independent judiciary, but in fact are not. In this regard, the
authors pointed out a special body that is supposed to provide a kind of buffer zone be-
tween the legislative and executive branches of public authority on the one hand, and the
judiciary on the other. Regarding this body, i.e., the judiciary council, they problematize
not only external inadmissible influences or attacks on the independent judiciary, but
also internal attacks (which are too often ignored, probably because they are less obvious
and more difficult to recognize). In short, if the judiciary council is not properly struc-
tured and secured, it can have the character of a Trojan horse.
Key words: independent judiciary, European legal standards of independence, formal
independence, quantification of the formal independence, European judicial area.
417
Synopses
Scientific article
UDC: 347.962.2:341.645
DOI: 10.51940/2022.1.187-206
Ljubljana Law Review
Volume LXXXII, 2022, pp. 187-206
Urška Kramberger Mendek
The Issues of the Act on Nomination of Candidates from the Republic of Slovenia
for Judges at International Courts
International courts and tribunals have gained importance with the obligation to use
peaceful means of dispute settlement. Those means have become an important instru-
ment of foreign policy, which has led to an increased efforts to have representatives elected
to international courts and tribunals. States began to invest more resources in the election
of their candidates, using various approaches and incentives. Concerns began to arise
that the candidates perhaps were not elected only because of their competences, but also
because of the influence of their state and successful lobbying. Therefore, the internation-
al community has begun to adopt several international standards of judicial independ-
ence, encouraged the creation of mechanisms to review the nominations of candidates
for judges, and called on countries to nominate suitable candidates. Slovenia responded
to such concerns very early on and adopted the Act on Nomination of Candidates from
the Republic of Slovenia for Judges at International Courts, which regulates the national
selection process of international judges and arbitrators. A comparison of the Act with
the regulations and conditions specified in the statutes of individual international courts
shows that the Act prescribes additional conditions and, with the required procedure, even
limits the possibilities for the election of Slovenian candidates for judges in international
courts and arbitrations, where Slovenia does not have a guaranteed position of a judge.
Key words: international courts and tribunals, elections of international judges, Act on
Nomination of Candidates from the Republic of Slovenia for Judges at International
Courts, candidatures, United Nations.
418
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
Scientific article
UDC: 343.1:004.8
DOI: 10.51940/2022.1.207-234
Ljubljana Law Review
Volume LXXXII, 2022, pp. 207–234
Peter Šujica, Damjan Korošec
Understanding Criminal Commission by Omission
Old Criminal Law Dilemmas and New Problems of Artificial Intelligence
By addressing the general characteristics of omissions in criminal law, methodologically
based on the concept of the nature of things from the legal philosophy, the authors try to
build a basic concept of understanding criminal commissions by omission. The determi-
nation of the general conditions for criminal commission by omission thus follows from
the view that the existence of a separate risk, which is the direct cause for the prohibited
effect, is essential for the omission as such. The resulting relationship between the perpe-
trator and the risk, abstractly described in the article as a relationship of weaker authority,
is based on normative command, objective possibility and the perpetrator’s ability to
implement a measure to reduce the risk to the legal good. This should also fully apply to
rescue measures, supported by artificial intelligence technology risk-assessment options.
In the end, the authors determine the characteristics of a criminal act, which cannot be
undertaken in omission and the correct manner of interpretation of explicit descriptions
of criminal law in cases of criminal commission by omission.
Key words: criminal commission by omission, Gleichstellungsproblematik, nature of
things, demarcation between commission and omission, weaker authority over risk.
419
Synopses
Scientific article
UDC: 347.78:791.636:78
DOI: 10.51940/2022.1.235-255
Ljubljana Law Review
Volume LXXXII, 2022, pp. 235–255
Matija Damjan
Film Music Rights Management
Music is an important expressive element in the film art. Slovenian legislation recognises
a composer who creates music specifically for the use in a film (film score) as a co-author
of the audiovisual work. Other authors of music used in audiovisual works are treated
solely as musical authors. However, the creative work of film music composers differs
from the contributions of other audiovisual artists as film music is created separately
from other contributions and can easily be exploited independently, outside the scope of
the audiovisual work. The fact that film music composers are simultaneously musicians
and filmmakers is reflected in the Slovenian system of collective management of copy-
rights, which depends on whether film music is used in the context of an audiovisual
work or as an independent musical work. This distinction partially deviates from the pre-
vailing practice in other comparable legal orders. The paper analyses the concept of au-
thorship of an audiovisual work and contributions to it under Slovenian law. It presents
how the Slovenian system of collective management of copyrights in film music was
shaped by the decisions of the Intellectual Property Office of the Republic of Slovenia,
the Copyright Council and judicial practice. Controversial issues of legal regulation are
defined and different interpretations represented by different stakeholders are presented.
Key words: audiovisual work, film music, copyright, composer, collective management.
420
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
Scientific article
UDC: 34(37):347
DOI: 10.51940/2022.1.257-305
Ljubljana Law Review
Volume LXXXII, 2022, pp. 257–305
Vid Žepič
The Balance of Interests between the Pledgor and the Pledgee in Roman Law
The Roman hypotheca, unless agreed otherwise, originally bestowed upon the creditor
(pledgee) merely a claim to transfer the pledged object into his possession, when the
payment was due. Owing to the weak protection, the creditor strived to strengthen his
pecuniary interests by supplementary covenants. To prevent abuses by the economically
and socially superior creditor, the classical jurists sought to attain a balance of interests
of the contracting parties. The fundamental elements of their effort were the recognition
of pledgee’s right of sale as an essential element of the pledge contract on the one hand,
and the recognition of the pledgor’s right to the surplus of purchase price on the other.
Kaser’s thesis that the Roman pledgee enjoyed a particularly strong legal position as a
distinctive character of Roman law has been proved to be an exaggeration even in the
light of the development of classical law. In the post-classical period, a shift towards pri-
oritising the position of the pledgor is noticeable. It corresponds to a general tendency of
post-classical law to favour the debtor as a stereotypically weaker party. Among the inno-
vations of the period, the limitations regarding the object of the pledge were introduced,
new interpretative approaches concerning the pledge of the increments were accepted,
lex commissoria was entirely prohibited, the creditor’s discretion over the realisation of
the pledge was restricted, and the State’s control over the sale of the object of pledge was
strengthened. The protective safeguards established through imperial legislation can be
seen as a symptom of the declining economy and although they improved the pledgor’s
social standing, they reduced the supply of the credit.
Key words: collateral security, credit relationship, mortgage, favor debitoris, lex commis-
soria, limits of freedom of contract.
421
Synopses
Scientific article
UDC: 347.472:347.41:177.77
DOI: 10.51940/2022.1.307-328
Ljubljana Law Review
Volume LXXXII, 2022, pp. 307–328
Miloš Dimitrijević
Gratitude of a Donee – A Legal and Moral Obligation
The expected (and required) gratitude of a donee justified by the gratuitous nature of the
donation contract is most clearly shown in the form of revocation of a gift due to severe
ingratitude. The donor may revoke a gift contract due to severe ingratitude if, after its
conclusion, the donee behaves towards them or their close relations in such a way that
it would be unfair according to basic moral principles for the donee to keep the gift.
Given the difficulty of defining the gift and the inconsistency of the regulation of gifts
and gratuitous legal transactions in comparative law, it is not surprising that practical
difficulties exist with gift revocations due to ingratitude. These are a consequence of an
undefined theoretical basis and are most pronounced in remunatory gifts, gifts given out
of other special inclinations, and in circumstances where the donee has already fulfilled
their moral obligation of gratitude. The sociological and anthropological conclusion is
that the social phenomenon of giving, receiving, and returning gifts depends on the con-
text (circumstances) of the case, and above all on all the complexities of the relationship
between a specific donor and a specific donee. Legal systems seem to be unsuccessfully
trying to apply general contract law (market) regimes to gifts, which are undoubtedly
non-commercial and thus, in essence, a non-contractual category. The special rules, whi-
ch are supposed to reflect the specificity of gifts as gratuitous legal transactions, could be
seen as merely an expression of the distrust of gifts by the law. The essentially unanswered
question is whether this distrust is justified or is merely the result of outdated historical
theoretical foundations.
Key words: gift, contract of donation, revocation, gratitude, ingratitude.
422
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
Scientific article
UDC: 351:061.1EU(091)
DOI: 10.51940/2022.1.329-361
Ljubljana Law Review
Volume LXXXII, 2022, pp. 329–361
Anže Dobelšek
Historical Development of Public Services and Services of General Economic
Interest in EU Law – Balancing between Competitiveness and Solidarity
The new European legal regulation has a major impact on the regulation of services of
general economic interest (SGEI). From the current public service legal regime, it has
focused primarily on the legal regime for the granting of special or exclusive rights for
the exercise of these activities, leaving aside the current regulation of the legal and or-
ganisational forms of the providers of these services in national legislation and setting
only the conditions that these operators must meet for the direct acquisition of special or
exclusive rights to carry out these activities. It also provides for a uniform regulation of
the foundations of a competitive procedure for the granting of special or exclusive rights
for the implementation of SGEIs, which are the basis for regulating this procedure in
national legislation. The set of novelties, in its essence, represents a new legal regime that
has eliminated many years of defective regulation in this area, particularly in relation to
the rules of European competition law.
Key words: services of general economic interest, special or exclusive rights, general
competition procedure, public service, legal regime.
423
Synopses
Professional article
UDC: 342.565.2:616(497.4)(094.9)
DOI: 10.51940/2022.1.365-379
Ljubljana Law Review
Volume LXXXII, 2022, pp. 365–379
Marjan Kos
Reasserting the Principle of Legality in the Wake of the COVID-19 Pandemic:
Case Note on the Decision U-I-79/20 of the Constitutional Court of the Republic
of Slovenia
In a response to the COVID-19 pandemic, the Slovenian Government adopted nume-
rous measures that were substantively similar to those, adopted in other states. The scope
and intensity of those measures significantly affected the principle of the separation of
powers and the protection of human rights. In this context, the Constitutional Court of
the Republic of Slovenia adopted Decision U-I-79/21, which marked the contours for
the review of legality and constitutionality of the Governmental measures in subsequ-
ent cases. The key message of the Decision was the demand for the strict observance of
the principle of legality when adopting measures to prevent the spread of COVID-19,
which interfere with human rights. This article explains the context of the Decision and
presents key arguments from the Decision and the concurring and dissenting opinions
as well as the response of the expert community.
Key words: separation of powers, principle of legality, Communicable Diseases Act,
Constitutional Court, COVID-19.
424
Zbornik znanstvenih razprav – LXXXII. letnik, 2022
Strokovni članek
UDK: 349:347.9:616(497.4)
DOI: 10.51940/2022.1.381-391
Zbornik znanstvenih razprav
LXXXII. letnik, 2022, strani 381–391
Zarja Hude
Unilateral Termination of Employment of Pensionable Workers Held
Unconstitutional – Between Equal Treatment, the Principle of Legality and
Pure Formalism
During the second wave of the COVID-19 epidemic, the Slovenian legislator adopted
the Act Determining Intervention Measures to Assist in Mitigating the Consequences
of the Second Wave of COVID-19 Epidemic (Zakon o interventnih ukrepih za pomoč pri
omilitvi posledic drugega vala epidemije COVID-19). According to the draft law, the aim
of the emergency piece of legislation was to mitigate and eliminate negative effects of the
COVID-19 epidemic on businesses, the labour market, the healthcare system and social
security schemes. Nevertheless, the intervention act also amended provisions concerning
the termination of employment contract by introducing a new exception to the require-
ment of a substantiated valid (business) reason for dismissing a worker. The employers in
both private and public sector were now eligible to terminate the employment contracts
of workers who met the conditions for acquiring the right to an old-age pension without
stating or justifying any valid (business) reason whatsoever. The article examines the
judgement of the Constitutional Court of the Republic of Slovenia reached in a case put
forward by Slovenian trade unions and the Advocate of the Principle of Equality, with an
emphasis on the courts somewhat formalistic approach to what could have been a major
antidiscrimination decision concerning old-age.
Key words: employment contract, old-age, termination of contract, retirement, equal
treatment.
PANTONE 3272 U PANTONE 300 U PANTONE Process black U
ZBORNIK
ZNANSTVENIH
RAZPRAV
2022
LETNIK LXXXII
ZB
O
RN
IK
Z
N
AN
ST
V
EN
IH
R
AZ
PR
AV
Lj
ub
lja
na
L
aw
R
ev
iew
20
22
Ljubljana Law Review
LX
XX
II
ZZR 2022 ovitek.indd 1 1. 12. 2022 01:03:35