PoStnina v kraljevini SHS v gotovini plačana.

E : ■ : ■
S I t t e :
S :
: •
j i
i i
Znanstvena revija »Leonove družbe«
■ ■
Letnik XV. Zvezek 1., 2.
LJUBLJANA, 1921
TISKA JUGOSLOVANSKA TISKARNA
■ r m
»Čas« 1921	XV. letnik Zvezek 1., 2.
Vsebina.
I. Razprave in članki;
Ob smrti biskupa dr. An t. Mahniča. Uredništvo »Časa«	1 Znanstvene osnove.katoliški dogmi. Vseučiliščnihon.
nast. dr. Janez Fabijan — Ljubljana.........' .	7
I. Pojma znanosti in dogme..........................7
II. Filozofske osnove dogme......'..............12
III.	Zgodovinsko-apologetične osnove dogme..............17
IV.	Dogmatika kot znanost.....................19
Oskrba vojnih oškodovancev v Sloveniji, Sestavil
dr. A. Brecelj, načelnik invalidskega oddelka — Ljubljana ...	21
Zakonodaja......................................22
Nekaj statistike..................23
Nadpregledi, statistika, evidenca...........25
Zdravljenje vojnih oškodovancev...........25
Oskrbovanje s protezami..............26
Šolanje in reedukacija...............27
Socialna pomoč..................28
Posvetovalna komisija ...............................30
Invalidske družine, vojne vdove in sirote........30
Uzroci reformnog pokreta u Hrvatsko j. Krešimir
Pečnjak — Zagreb.................32
Narodnostno vprašanje. Dr. A. Gosar, narodni poslanec
v konstituanti...................43
Razmerje narodnostnega in gospodarskega vprašanja ....	43
Vzroki narodnostnih bojev..............44
Jezik v gospodarskem življenju............46
Štirje slučaji...................48
Jezikovni otoki..................56
Goriški memento. Kulturnozgodovinski pregled. Dr. Joža
Lovrenčič . ... r................59
Od prihoda do reformacije............................59
Reformacija in protireforma"cija , . . i........62
Doba prosvetljenega absolutizma...........67
Nova doba (Šolstvo; društveno življenje; tisk; politika; kulturni
delavci; leposlovje; glasba; slikarstvo)........73
Razmerje cerkve do države v Jugoslaviji. Dr. P. Angelik Tominec O. F. M. — Ljubljana.........88
1.	Razmerje države do religije . ...........88
2.	Razmerje posameznih veroizpovedi med seboj.....91
3.	Kaj torej zahteva katoliška cerkev v Jugoslaviji ....	94 Usoda slovenskega jezika. Bivši profesor E. Rakovec,
sedaj župnik — Boštanj na Dolenjskem..........97
II. Iz našega kulturnega življenja:
Evropski jezikovni problem. Prof. dr. Fr. Kovačič — Maribor .....................108
1.	Slovanska skupina................109
2.	Znanstveni skupni jezik [a) latinščina; b) umeten jezik] . .	113 Koroški plebiscit. Prof. dr. Gregor Rožman- — Ljubljana .	118
Ureditev lista (zv. 1.—2.) je bila zaključena dne 14. januarja 1921,

Ob smrti biskupa dr. Ant. Mahniča.
Velikemu učitelju resnice v spomin.
Dne 14. decembra 1920 je v Zagrebu blaženo v Bogu preminul veliki biskup dr. Anton Mahnič in njegova plemenita sveta duša se je preselila v kraljestvo večne Resnice in Lepote. Prenehalo je s tem na zemlji delovati življenje, ki je bilo skoz in skoz posvečeno Kristusu ter pustilo za seboj idealno vzvišen zgled, kako naj vsakdo sebe stavi v službo vse presegajoče nesebične ljubezni do resnice in pravice.
Kakor pečat posebne vrste se ta ljubezen izrazito vtiska njegovemu življenju. Vse lastnosti, ki jih je imel po svojem temperamentu, kakor iniciativnost, odločnost, neodjenljivost, ne-ustrašenost, ognjevitost, ali po svojem duhu, zlasti spekulativna darovitost in intuitivnost pri razglabljanju časovnih problemov, ali po silni impulzivni energiji svoje volje, dalje pridobljeno raz-sežno in temeljito znanje iz bogoslovja, iz sholastične in moderne filozofije, iz zgodovine, znanje klasičnih in raznih evropskih in še posebej slovanskih jezikov, potem iskrena ljubezen do lastnega naroda, končno globoka vernost in ž njo združeno skalnato trdno prepričanje o resnici katoliške cerkve ter njenih naukov, vse se je družilo pri njem v eno samo mogočno težnjo, kako bi v ljudeh čimprej pridobil popolno odločno priznanje naravni in nadnaravni resnici. Ta težnja je bila življenje njegovega življenja. Ona ga je napotila k javnemu delu; ž njo je to delo zaključil, ko je v septembru lanskega leta svoje zadnje izjave za »Čas« s tresočo roko podpisal. Isti težnji pa je tudi svojo lastno osebnost neprestano podrejeval, hoteč biti v svoji volji vedno le odsvit božje volje in resnice. Neizprosno dosleden je bil povsod, pred očesom nevidnega Boga in pred očesom ljudske javnosti. In vsa mogočnost njegovega značaja zveni iz izjave, ki jo je I. 1890 v ti točki o sebi podal: »Za idejo sem pripravljen to uro popustiti vse in jutri gladu umreti, ako ji morem
Čas, 1921.	1
s tem bolje vslužiti.«1 Prijatelj in neprijatelj, ki meri po teh besedah njegovo življenje bodisi med Slovenci bodisi pri Hrvatih, bo priznal, da jih je mislil neskončno resno.
Veliko res nenavadno bogastvo raznih izrednih duševnih dobrin mu je bilo torej na razpolago, ko je pričel svoje zvanje v slovenskem ljudstvu. Zavedal se je popolnoma, kaj hoče. Hotel je napraviti konec tistemu toku, ki je sicer pri vsaki priliki naglašal svoje spoštovanje do katoliške cerkve, a je pod krinko narodnosti in napredka ter z geslom miru in sprave širil katoliški ideji nasprotne nauke v slovenskem ljudstvu. Brez-načelnemu liberalizmu je hotel napraviti konec ter duhove razdeliti v politiki, v društvih, v slovstvenem delu, v časopisju, skratka na celi črti, da bi katoliška ideja zopet v vsi jasnosti zasijala ter pričela hoditi pota čiste resnice in načelnih programov. Pievzel je ogromno in trdo nalogo, kajti skoraj vsa svetna inteligenca in ž njo tudi del duhovščine sta bila od toka zajeta.
V prepričanju, da resnica mora zmagati, »da se le čisto in brez primesi katerekoli zmote očitno in odločno pred svetom pojavlja«,2 tudi če se le en sam zanjo bori, je nastopil on sam proti vsem. Nihče ga ni k temu pozval. Sam je čutil v sebi ta poklic. Slovenska kulturna zgodovina nima.zgleda, ki bi se mogel ž njim primerjati. Nekdanji reformatorji in protireforma-torji so imeli svetna sredstva in moč svetnih knezov za seboj. Anton Mahnič pa je bil sam; svetna moč je njegovo glasilo celo zatirala ter njemu tedaj in pozneje kot biskupu nasprotovala, kjerkoli je le mogla.
Vsa slovenska javnost se je zgenila in se več ali manj zagnala vanj, ko je z »Rimskim Katolikom« v luči katoliške resnice pričel od 1. 1888 dalje brezobzirno secirati idejno življenje v Slovencih ter aplicirati Kristusov nauk na pojave v literaturi, v politiki, v filozofiji, v šoli, v dijaštvu, vsakemu ugotavljajoč, kaj je laž, kaj resnica na njem. Polne jasnosti se mu je zahotelo. Zahteval je temeljito znanje in temeljit znanstveno podprt svetovni nazor od nasprotnikov. Neusmiljeno, a brez najmanjšega osebnega nasprotstva je prijemal tedanje prvake v literaturi, »ki niso dos*edaj v vseh svojih leposlovnih, političnih itd. listih niti enega vprašanja načelno pojasnili«.3 Neusmiljeno ie
1	Rimski Katolik, II., 2. zvezek, platnice, 3. stran.
2	R. K. 1891, III., 268.
3	R. K. 1890, II., 273.
nastopal »proti taktiki tistih političnih demagogov, ki skušajo veliko množico zaslepiti in omamiti z nejasnimi reki, ki se dajo razumeti na razne načine«.4 Neusmiljeno je tudi razkrival tisto lažiumetnost, ki se predstavlja kot umetnost, a v resnici ni nič drugega kakor z večjo ali manjšo rutino izpeljana jezikovna ali kaka druga oblikovna ročnost brez lepe idejne vsebine ter nesposobna človeka četudi le estetsko dvigati in blažiti.
Zmagal je. Ločitev duhov je 1. 1892 zapečatil I. slov. kat, shod v Ljubljani, ki je bil izključno delo Mahničeve impulzivne iniciative. Že 1. 1889 ga je zahteval, ko je napisal članek »Slovenski katoliški shod« in je že prej stopil z mislijo na dan: »Kaj, ko bi tudi mi Slovenci sklicali tak katoliški shod, in sicer že letos!«5 A ko so se te iniciative ustrašili celo mnogi njegovi somišljeniki, je dve leti pozneje zaklical: »Neumorno bomo delovali na to, da se tak shod skliče. In ako bi ga ne hoteli sklicati voditelji v Ljubljani, skličemo ga mi!«6 Njegova impulziv-nost je bila v resnici neodoljiva. Naslednje leto koncem avgusta je bil ta shod končno napovedan, a on mu je preko vseh resolucij že naprej oktroiral pomen in nalogo: »Poglavitna naloga slov. kat. shoda je, da Slovencem slovesno proglasi katoliško načelo kot vodilno za javno življenje« ter »da javno in slovesno konstatira načelnostni razdor mej nami in tistimi Slovenci, katere nazivljemo liberalce«.7
»Monumentum aere perennius« je dr, Anton Mahnič sam sebi tukaj postavil. Bolj ko se tisti časi od nas odmikajo, bolj se dviga on kakor orjak iz njih, ki je takrat ves naš narod z rokami svojega silnega duha zagrabil, stresel in prisilil, da se odpove življenju fraz in jokave sentimentalnosti ter prične novo dobo v svojem življenju, ki naj jo označuje odločno katoliško načelo ter resno programatično delo za ljudski blagor. Tako je njegova zasluga, da nas je prestavil iz malenkostnih malomeščanskih razmer v idejne toke svetovne kulture, Breznačelni liberalizem je skoroda že izumrl; odločna katoliška struja ga je prisilila, da se je razkrojil v svoje prave barve: v brezverski kapitalizem in brezverski socializem, oziroma komunizem.
4	R. K. pravtam 271.
5	R. K. 1888—89, I., str. 348, 563 n. — shod, ki se je vršil isto leto na Dunaju.
8 R. K. 1891,' III., 4.
7 R. K. 1892, IV., 197, 203.
Oziral se je pri tem na katoliški
Orjaka se je izkazal tudi pri boju z nasprotniki; prvič radi tega, ker se je sam boril proti vsem; drugič, ker jih je po načinu boja neizmerno presegal. On se je boril z orožjem resne vede in znanosti, drugi so proti njiemu uporabljali orožje barbarov: psovke, zasmehovanje, denunciacije, obrekovanje, tožbe pred sodnijo, pamflete, »Le še psovati nas znajo, psovati — pa tožiti radi razžaljenja časti...«" Opetovano je nasprotnike pozival, naj ga znanstveno zavrnejo; da, rekel jim je, »da so in puncto philosophiae tabula rasa«;9 toda njegove kritike so ostale »vprašanje brez odgovora«,10 Dvoboja si ni upal nihče ž njim sprejeti!
Njegov boj je bil boj duha, resnice in znanja proti blazirani domišljavosti, polni blestečih, a lažnivih fraz in puhle nevednosti. Duševna onemoglost tedanje slovenske liberalne inteligence je bila Mahniču nasproti očitna izpoved, da se ni nikdar v svojem življenju pečala z resnimi filozofskimi in religioznimi problemi, Mahnič je to inteligenco prisilil tudi k spoznanju, da je vsa kultura brez resnega študija in temeljitega znanja prazen fantom. Zmagal je on; ž njim je triumfirala katoliška ideja; liberalizem in njegovo duševno potomstvo pa mora še danes priznavati, da ne more resnici katoliške ideje tal iz-podbiti, kar je identično z izpovedjo, da so njegovi lastni temelji trhli in zmotni. Mahnič igra na tem polju kot orjak svojo vlogo še dalje. —
Neizmerno je ljubil cerkev in njen nauk, ki je razodeta resnica. A tudi znanost, z duhom iskana in pridobljena resnica, mu je bila nad vse dragocena. »Filozofija ima v našem listu prvo mesto,« je s ponosom poudarjal.11 Neprestano je vsem priporočal študij filozofije, posebno bogoslovcem in visokošol-cem. Vsa aktualna vprašanja so dobivala pri njem znanstven odmev. Poljaki, Čehi, Hrvati so poročali o »Rimskem Katoliku«. Pa tudi on sam je mogel nasproti svojim domačim klevetnikom ugotoviti, »da nima noben drug slovenski list bolj občeslovan-skega lica nego naš«.12 Visokim šolam, akademijam in znanstvenim društvom je pesnil prave slavospeve.13 Zato se je tudi zgo-
s R. K. 1891, III., 341; 1892, IV., 46 n.
» R. K. 1891, III., 448.
R. K. 1891, III., 341.
n R, K. 1891, III., 447.
« R. K. 1894, VI,, 374.
« N, pr. R. K. 1892, IV., 201.
dilo, da časti »Leonova družba« v Slovencih in »Leonova družba« v Hrvatih v njem svojega duševnega očeta.
Sprva je zamišljal »R. K.« le eno samo znanstveno društvo za ves slovanski jug.14 Vendar je tedaj i pri Hrvatih i pri Slovencih prevladalo spoznanje, da je primerneje, ako se osnujeta dve društvi: eno slovensko, eno hrvaško. »Duh krščanskega bratstva bode združil obe društvi brez izrecnih pravil in posebne organizacije.«15
Pri tem je ostalo. Dr, A. Mahnič je svoje veliko reformato-rično delo na Slovenskem zaključil z ustanovnim občnim zborom »Leonove družbe« v Ljubljani dne 19. novembra 1896, kateremu je sam osebno predsedoval. Tri dni potem je došla novica, da je imenovan za krškega škofa. Pri odhodu v svoj novi delokrog pa je še izjavil: »Ko zapuščam Slovenijo, me posebno tolaži .Leonova družba', saj ima, ona namen, na znanstvenem polju delovati po istih načelih, katere sem jaz zagovarjal,«
Svoje impulzivno znanstveno delovanje je dr. Ant. Mahnič tudi kot biskup pri Hrvatih dalje razvijal. Znanstveno delo temelji na svobodi. Zato si je moral v ta namen najprej lastno neodvisno tiskarno direktno iz tal pričarati, kajti krška bisku-pija je mala in borna. Leta 1902 je zasnoval na Krku »Staro-slovensko akademijo«, ki je izdala mnogo znanstveno opremljenih spomenikov starocerkveno-slovanskega jezika. Naslednje leto je pričel s »Hrvatsko Stražo«, da bi v Hrvatih zanetila podoben pokret, kakor ga je bil izzval »Rimski Katolik« v Slovencih, —
Z ljubeznijo do znanosti je od vsega početka spajal tudi ljubezen do tistih, ki se znanosti posvečujejo, posebno do bogo-slovske, svetno visokošolske in srednješolske dijaške mladine. Neumorno se je trudil in žrtvoval, da bi dijaštvo dvignil. Pisal je »Dijaška pisma«, ustanovil pri svojem listu »Dijaško prilogo«, zbiral darove »Za mlade pisatelje«, razpisaval »Naloge za slovenske dijake«, delil nagrade za najboljše spise, ker je hotel v
11 R. K. 1892, IV., str. 86, 87. — Tu poudarja dr. J. Pavlica med drugim,
da hočejo rodoljubi že od leta 1861 dalje, »da moramo Slovenci gojiti znanost združeni s Hrvati«, kajti »Naše Atene so v Zagrebu, in več kot einih nikoli ine bodi na slovanskem jugu«. To pa radi tega, ker se je prepričal,
»da ni slovenski ,narod' ni slovenski ,jezik' nima kulturne bodočnosti, ako
ostane sam zase, narodno nezavisen od svojih bratov na jugu«. — Prim. tudi pravtam str. 387 s.
15 Besede dr. Jos. Pavlice: R. K. 1893, V., 267.
mladem inteligentnem naraščaju vzbuditi zanimanje za znanost in ljubezen do resnega znanstvenega dela. A bil je zopet oni »svobodoljubni«, »prosvitljeni« liberalizem, ki je skušal Mahni-čevo stremljenje uničiti tudi tukaj, izdajajoč na slovenskih srednjih šolah stroge disciplinarne odredbe proti čitanju »Rimskega Katolika« ter z zaporom in ukori preganjajoč dijake, ki so ta list pri sebi imeli.16
Toda ogenj, ki je od njega plamtel naokrog, je medtem že zasegel in razvnel srca dijaških vrst. Ves katoliški slovenski in hrvatski dijaški pokret ima v Mahniču svojega velikega idealnega duševnega očeta!
Le eno stran njegovega, bogate vsebine polnega življenja imamo s tem v obrisih pred očmi, njegovo ljubezen do naravne in nadnaravne resnice, s katero je cerkvi in svojemu narodu branil najlepše svetinje, »vnet«, kakor je. sam izpovedal, »najčistejšega ognja katoliške in domovinske ljubezni«,17 kajti » bolj ko smo prešinjeni od katoliškega duha, bolj narodni smo«.18 Tu ni iskal nikdar sebe; pač pa se je nebrojnokrat za resnico in pravico izpostavljal najljutejšim napadom in preganjanju ter trpljenju prognanstva in siromaštva še v poslednjih letih svoje starosti. Velika katoliška ideja je v njem dominirala ter iz njega napravila prelep primer heroizma za vse čase. Umrl je; njegov duh pa živi dalje v novi kulturni dobi, ki jo je v narodu z intuitivnostjo svojega uma sam zamislil ter s silo svoje volje sam vzbudil in razvil; živi dalje v tistih mnogobrojnih, katoliške misli prežetih organizacijah najrazličnejših vrst, ki so po katoliških shodih kot daljni sad njegovih želja in njegovega nesebičnega dela prepregle vse dele vernega slovensko-hrvatskega naroda, katerega je on v svoji osebi in v svojem življenju tako divno družil in predstavljal.
Njemu, velikemu učitelju in spoznavatelju, vedno svet, hvaležen spomin in nesmrtna slava ! —
V Ljubljani, ob mesečni obletnici Mahničeve smr.i, dne 14. januarja 1921.
UREDNIŠTVO »ČASA«.
>« Prim, R. K. 1894, VI., 119—121; 1895, VII., 330 s. ter pravtam 4. zv., platnice, 3. str.
" R. K. 1891, III., 449. « R. K. 1888—89, L, 577.
Znanstvene osnove katoliški dogmi.
Vseučiliščni hon. nast. dr. Janez Fabijan — Ljubljana.
I. Pojma znanosti in dogme.
Jedro katolicizma so njegovi nauki in sicer predvsem razodeti. verski nauki ali dogme. Dogmp so središče vse njegove vsebine, žarišče njegove morale, njegovega prava in temeljno počelo vsega katoliškega življenja. Zatto pa tudi cerkev, ki se smatra za avtoritativno, od Kristusa postavljeno varhinjo in ohranjevalkoi krščanstva, s toliko čuječnostjo pazi ravno na nedotaknjenost dogem in strogo nastopa proti onim svojim članom, ki taje kako dogmo ali pa hočejo spremeniti njen smisel. Mila in usmiljena je nasproti vernikom, ki se pregreše zoper moralne postave, vpošteva slabost volje, moč strasti in nagnjenja.1 Z ozirom na dogme zahteva brezpogojno klonljivost, vero brez omahovanja, zakaj vera je začetek človeškega izveličanja, v veri temelji in korenini nadnaravna velikost in popolnost človeka.2 Nedogmatično krščanstvo more biti le sistem raznih zapovedi »velikega reformatorja« človeka Kristusa, sistem, ki se vedno bolj drobi, postaja vedno bolj meglen, nejasen in izgublja vedno bolj značaj in sijaj nadnaravne religije.3
A za mnoge je ravno dogma kamen spotike nad krščanstvom. Izjavljajo, da tvorijo dogme, kakor jih pojmuje katoliška cerkev, oviro, da ne morejo sprejeti katolicizma. Zakaj? Dogma, pravijo, nasprotuje modernemu znanstvenemu pojmovanju, ne da se spraviti v sklad z znanstvenimi načeli, tudi ni znanstveno utemeljena, posamezne dogme nasprotujejo zaključkom in pridobitvam današnje znanosti! Ali dogma ali znanost, tam vera v dogme, tu strogo znanstveno mišljenje! Je-li res tako? Ali je alternativa dogme in znanosti, ki se ponavlja v raznih oblikah med znanstvenim svetom in med maso, ki sprejema samo praktične zaključke znanosti in po njih uravnava svoje življenje, ali je ta alternativa upravičena? Ali ni možna zveza: dogma in moderna znanost? Ali ni mogoče sprejeti, ceniti, ohraniti obojega? Vprašanje je vsaj in to vprašanje mora tudi vsak znanstvenik resno in mirno ponoviti, premisliti dobro oba člena, s spoštovanjem do resnice preiskati, preden se odloči, da zavrže navidez iz ljubezni do ene dobrine človeškega življenja drugo. Tisoči, ki so strastno ljubili znanost, so prišli do prepričanja, da je višek
1	Cfr. A. Palmieri, Theologia dogmatica orthodoxa I. Florentiae 1911, str. 17.
2	■ • • fides est humanae salutis initium, fundamentum et radix omnis iustificationis, sine qua impossibile est placere Deo (Hebr. 11, 6), et ad filiorum cius consortium pervenire.« — Cone. Trid. s. VI, c. 8.
3	Harnacku se zdi, da leži bistvo krščanstva v naravni zavesti, da je Bog naš oče.
intelektualnega življenja: dogma in znanost. Znanost jih je vedno utrjevala in nagibala, da so klicali s preprostimi, neukimi: čredo.
Katoliška cerkev je vedno učila in poudarjala, da je in mora biti vera v dogme razumna, pred razumom opravičena, da mora biti temelj, na katerem slone dogme, dokazan po razumu, da morajo biti izpolnjeni pogoji, ki jih lahko preišče znanost in na podlagi katerih more vsak razum mirno sprejeti dogme kot božjo resnico. V tem oziru mOrajo biti dogme znanstveno utemeljene.4
Kaj je znanost, kaj znanstvenost? Znanost ni drugega kakor urejena vsota, sestav vseh spoznav in raziskovanj o kakem predmetu, in sicer spoznav in raziskovanj pojavov v njih zvezi, njihovih zakonih, njihovih vzrokih. Spadajo pa k modernemu pojmu znanosti tudi utemeljene, pa manj izvestne spoznave, ko govorimo o znanstvenih teori;ah in hipotezah.5 Menda ni nobene znanosti, ki bi bila brez teorij in hipotez, nujne so večkrat in do mnogih važnih rezultatov in resnic so že privedle. Znanost je domena človeškega uma. Um je, ki s pomočjo njemu lastnih in dostopnih načel motri stvari in jih na razne načine, po raznih metodah izkuša kolikor mogoče globoko spoznati in ki vse te spoznave ureja, znanstveno raziskuje. Spoznavajoči subjekt razum, kritično preizkušena načela, na katerih temelje spoznave, metoda, sistematika, tcn so> komponente znanosti in znanstvenosti.6
Gotovo se dogma v enem oziru loči bistveno od znanstvenih zaključkov: njen vir ni človeški um, ampak razodetje božje. Znanstvena pa je predvsem toliko, kolikor človeški um z njemu lastnimi in iz raznih znanosti privzetimi načeli, z naravnimi metodami lahko dokaže, da so viri dogme zanesljivi, neoporečni tudi za kritično raz-glabljajočega znanstvenika in da dogma ne nasprotuje načelom mišljenja in znanstvenim rezultatom.
Kaj pa je dogma? Nedokazana in nedokazna trditev?7 V resnici mnogi mislijo tako, ko slišijo govoriti o krščanski dogmi. Trditve o Bogu, o svetu, o človeku, ki jih je treba vsled avtoritete cerkve slepo sprejeti, take so dogme! — V filozofiji je dogmatizem nazor, ki postavlja gotove trditve, brez dokazov in brez kritike. N. pr.
4	».Ut nihilominus fidei nostrae obsequium rationi consentaneum esset, voluit Deus cum internis Spiritus Sancti auxiliis externa iungi revelationis suae argumenta... quae ... divinae revelationis signa sunt certissima et omnium intelligentiae accomodata.« Cone. Vat. sess. 3 c. 3. »Verum etsi fides sit supra rationem, nulla tamen umquam inter fidem et rationem vera dissensio esse poteši« Id. sess. 3 c, 4.
5	Donat S. J., Die Freiheit der Wissenschaft, Innsbruck 1910, str. 5. 6
6	»Wissenschaft ist, objektiv, die systematische Einheit prinzipiell zu-sammengehoriger, ein eigenes Gebiet ausmachender Erkenntnisse, formal der methodisehe Betrieb der Forschung.« Dr. R. Eisler, Worterbuch der philo-sophischen Begriffe IIP. Berlin 1909, str. 1856. Kant pravi: »Eine jede Lehre, wenn sie ein System, d. i. ein nach Prinzipien geordnetes Ganzes der Erkenntnis sein soil, heifit Wissenschaft.« Eisler L c. 1858. A. Comte trdi, da je funkcija in naloga znanosti v tem, da vidi vnaprej pojave in njih posledice (savoir pour prevoir). Eisler 1. c. str. 1859.
7	Cfr. Le Roy, Dogme et critique. Pariš 1907, str. 16 si.
spoznavni doigmatizem, ki brez dokazov trdi veljavnost in resničnost našega spoznanja, objektivnost idej in občutov, resničnost vnanjega sveta.8
Ali ima tudi dogma značaj trditve z naivno izvestnostjo?
Da izvemo, kaj je katoliška dogma, moramo vprašati katoliško cerkev. V njenem smislu moramo dogmo pojmovati, ker hočemo preiskovati razmerje katoliške dogme do znanosti.
Dogma je od Boga razodeta, objavljena, človeštvu, ne posameznikom namenjena resnica. Na razum se obrača, njegove pritrditve zahteva, ne zaradi notranje razvidnosti, zaradi luči svoje notranje resničnosti, ampak kot »verbum Dei«, beseda božja, ki govori človeku o najvišjem smotru, o najglobokejšem bistvu stvari in njega samega, namreč o njegovi zvezi s prvim tvornim in smotrenim vzrokom, o njegovi neznatnosti v svetu božje velikosti in o njegovi veličini v svitu božjega usmiljenja, o poti življenja, nastlani s trnjem obupa, s smradom greha, če jo hodi človek sam po njej, o poti trpljenja, ki je ožarjeno z zarjo upanja, vstajajočega izza gora časnosti, če hodi s človekom milost božja. To je dogma: Bog uči človeka o Sebi in o njem.
Od Boga objavljene resnice razglaša in razlaga cerkev. Dogmo v ožjem pomenu besede imenujemo resnico, ki jo cerkev razglasi, slovesno določi, definira kot božje razodetje, kot božjo besedo. Cerkev jamči direktni božji izvor ene ali druge resnice. Za resničnost božje besede pa daje poroštvo vsa božja avtoriteta, ona zahteva, da se volja, razum sklonita in sprejmeta vse, čeprav je nedoumno. Cerkev v svojih dogmatičnih definicijah ne postavlja novih trditev, ona se smatra samo za avtentično razlagavkc* razodetja, daje jamstvo za pristnost in bogoizvirnost verske resnice in sankcijo za njeno splošno obveznost. Zato tudi smisel posameznih resnic izraža kolikor mogoče natančno s stalnimi izrazi, v določnih dogmatičnih formulah.9 Ne gre cerkvi za besede same, ne za gole formule, ampak zatfy da izrazi kolikor mogoče popolno, da zadene čim bolj božjo resiiico. Zato izbira tudi izraze in skrbno pazi, da se ohranijo« v pomenu, zaradi katerega jih je izbrala.
En notranji in en zunanji znak ima torej sodba, da jo imenujemo dogmo: od Boga izgovorjena in potrjena mora biti, od cerkve pa razglašena. »Z božjo in katoliško vero moramo verovati vse, kar se nahaja v božji objarvi, sv. pismu ali ustnem izročilu in nam cerkev predloži kot božje razodetje, ki je moramo verovati,10 Praktično je za spoznanje dogme predvsem merodajna odločitev cerkve, njena sodba loči verskoi resnico od mnenja in zmote ali naravne resnice in določi smisel, v katerem je objavljena. Navadno cerkev izdaja take definicije na občnih cerkvenih zborih. Nicejski koncil (1. 325) je definiral, da je Jezus Kristus pravi Bog. Prvi carigrajski koncil
8	Dr. A. Ušeničnik, Knjiga o življenju. Ljubljana 1916, str. 158.
9	Tako imenuje zvezo Kristusove človeške in božje narave v eni božji osebi hipostatično zvez,o, unio hypostatica; način evharistične pretvoritve, transsubstantiatio.
10	Cone. Vat. sess. III. c. 3. Denz. 1792.
(1.381) je razglasil in natančno določil nauk, da je sv. Duh pravi Bog. Efeški cerkveni zbor (1. 431) je imenoval Marijo »#£oroxog«, božjo porodnico, in proglasil, da je ta resnica od Boga bila razodeta. Kalcedonski zbor (1. 451) je izdal definicijo, da sta v Kristusu dve naravi, božja in človeška, neločljivi, a ne stopljeni ena v drugo. Tako slede definicije in se prikazujejo druga za drugo skozi stoletja. Leta 1854 je bil proglašen za dogmo, za bogoobjavljeno resnico, stavek: Marija je brez izvirnega greha spočeta. Zadnja definicija je bila izdana na vatikanskem cerkvenem zboru 1. 1870 oi verski resnici, da je papež nezmotljiv, kadar odloča o verskih in nravnih in ž njimi nujno spojenih stvareh. Definicija ne trdi, da bi bila resnica šele tedaj objavljena in prej sploh neznana, ampak odgrne samo pregrinjalo za vse vernike, da jasno vidijo že od početka razodeto resnico in se je tudi vsi oklenejo kot »besede božje«.
To je katoliška dogma, tako jo cerkev razumeva. Resnica v prvi vrsti za um, ne moralna zapoved, objavljena od Boga za vse ljudi, od cerkve v eni ali drugi obliki proglašena kot razodeta in zato tudi obvezna za vse ljudi.11 Cerkev zato zavrača mnenje simbolizma, po katerem dogme, dogmatične formule, niso drugega koit simbol notranjega čuvstva ali praktičnega spoznanja, kot notranje doživljanje, ki je izraženo z intelektualističnimi znamenji in formulami. Po takem pojmovanju dogma predstavlja samo splošno doživetje človekove notranjosti, sankcionirano po socialni oblasti cerkve, ne da pa objektivnega spoznanja, ne veže našega uma res z Bogom, ta je nespoznaten, transcendenten, nedosegljiv za naše ^poznanje. Tako pojmuje dogme modernizem Loysijai.12 Cerkveno pojmovanje dogme je v ostrem nasprotju tudi z dogmatičnim pragmatizm om. Z znanstvenega stališča je zavračal Le Roy intelektualistično razlaganje dogme kot nesmiselno, protiznanstveno. Ker pa je hotel biti na vsak način katoličan, je obdržal dogmo, razlagal pa jo je v pragmatičnem pomenu. Dogme bi ne imele pomena kot teoretični stavki s pozitivnim značajem, ki najprej zahtevajo* od razuma, da jih sprejme in prizna, ampak veljajo samo kot praktične norme, katerih bistvo in prvi najbližji, ne samo zadnji namen je, da uravnavajo človeško delovanje, da usmerijo človeško življenje. Cerkev n. pr. uči vstajenje Kristusovo kot razodeto resnico, kot dogmo. Pragmatistično pojmovano ta nauk ne pomeni drugega, kakor: mi naj uravnamo svoje delovanje tako, kakor bi Kristus še živel.
11	Pravoslavno pojmovanje dogme se v bistvu nasplošno popolnoma vjema s katoliškim. Dele vse razodete resnice v svetem pismu v verske resnice in praktične nauke, dogme in moralne zapovedi. Štiri znake ima dogma: »umozriteljnost« (ratio theorica), nauk je dogma predvsem; »otkrovennost« (revelatio), bogoobjavljena resnica; »cerkovnost«, od cerkve določena kot razodeta; »obšeobjazateljnost« (communis obligatio), za vse obvezna. Cfr. A. Palmieri o. c. str. 12—18.
12	Cfr. Chr. Pesch, Theoilogische Zeitfragen IV. Freiburg i. Br. 1908, str. 163,
Dogma o najsv. zakramentu je samo navodilo, da mislimo in se vedemo pred tabernakljem, kakor bi bil Kristus res tam pričujoč.13
Cerkev je obsodila tako razlaganje dogme,14
Cerkveno pojmovanje dogme temelji v sv. pismu, v veri, da je Jezus Kristus res kot Mesija, kot Bog-človek govoril in je torej njegov nauk res v človeškem govoru izražena božja resnica, absolutno objektivnega značaja. Iz sv. pisma pa stopi pred nas Kristus kot učitelj, ki razlaga nauk o Bogu, o človekovem poklicu, o Sebi kot Odrešeniku, o cerkvi kot vodnici, o Petru kot poglavarju cerkve, o svoji evharistični pričujočnosti, o potrebi zveze z Bogom po milosti itd. »To je večno življenje, da spoznajo Tebe, resničnega Boga samega in Jezusa Kristusa, ki si ga poslal.«15 Kdor sprejme vse te nauke, ki jih je Kristus učil, kdor jih veruje, kdor jih prizna, ta bo izveličan, kdor pa jih zavrže, ta bo obsojen, pogubljen.16 Vsa krščanska tradicija je vedno umevjala dogme v intelektualističnem smislu.	'
Na sv. pismo, na razodetje božje, opira katoliška cerkev svojo definicijo dogme in iz sv. pisma, iz razodetja tudi zajema posamezne dogme. Težišče celega vprašanja o znanstvenih osnovah dogme in o znanstvenosti posameznih dogem leži torej za vsakega, ki hoče preiskovati popolnoma znanstveno in v logičnem redu katoliško dogmo, v dejstvu razodetja in v avtoriteti katoliške cerkve. Ako je razodetje res dejstvo, racionalno dokazano z neoporečnimi dokazi, potem je tudi nauk, ki je po njem dan, znanstveno neoporečen, absolutno izvesten, dasi je razumu nedoumljiv. Ako je cerkev res od Boga postavljen »steber in opora resnice«,17 potem je tudi vsak stavek, ki ga Ona proglaša kot versko razodeto resnico ali dogmo, nedvomno v istem smislu res dogma. Potem je tudi jasno, da cerkev ne more spreminjati pomena posameznih dogem, niti ne more staviti novih razodetih resnic, more le odkrivati vedno bolj enkrat dan zaklad resnic in ga avtentično razlagati, da raste, se, širi in poglablja umevanje pri vernikih.
Kakšne so osnove dogme, stopnje do vere v znanstvenem oziru? Na hitro preglejmo zgradbo; očrtajmo objektivno pot, po kateri se ravna logičen proces, ki se izvrši v onem, kateri prehodi vse stopnje do »razumne pokorščine vere«.
13	Ed. le Roy, Dogme et critique.3 Str. 255. 258 si.
14	V dekretu Lamentabili (1907) so obsojeni stavki: 22. Dogme, o katerih cerkev pravi, da so razodete, niso resnice, dane iz nebes, ampak neka razlaga verskih dejstev, ki jo je napravil človeški razum z dolgotrajnim tru-
dom (laborioso conatu); 26. Verske dogme je treba ohraniti samo po njihovem praktičnem pomenu, t. j. kot zapovedano normo delovanja, ne pa kot normo verovanja. Denz. 2022. 2026.
16	Jan. 17, 3. 10 Mk. 16, 16.
17	»Columna et firmamentum veri t a tis« (1 Tim. 3, 15).
II. FOozolske osnove dogme.
Če v preiskovanju znanstvene konstrukcije dogme izhajamo od dejstva razodetja nazaj, vidimo, da to nujno predpostavlja dve metafizični resnici i eksistenco osebnega Boga, in možnost, da se razodene. Ali je bivanje osebnega Boga, to je absolutno' samostojnega in inteligentnega bit;'a, ki ni vmišljeno od našega uma ne ustvarjeno od našega hrepenenja, ampak, ki je vzrok, da ga spoznamo in hočemo zato, ker biva, ali je bivanje tega bitja znanstveno dejstvo? Mnogi dajejo negativen odgovor. Za nje je ta eksistencialna sodba: Bog je, — neumljiva, neutemeljena, neznanstvena trditev. S tem seveda pade možnost razodetja, obenem tudi dejstvo razodetja in dogma izgine.
Naravo, vsemir imenujejo božanstvo. V tem sta si enaka m a -terializem in panteizem, le da materializem stavi enačbo: vse je samo materija s svojimi silami, torej materija = bog; panteizem pa vidi v materiji lastnosti, atribute božanstva. Vseeno je pač za vero, ali imenujemo božanstvo agregat posameznih bitij ali eno bitje, »ki tu kot razdivjana reka vdere čez bregove in zagrne mesta in ljudi s svojim valovjem in tam kot žareča lava zasuje polje, tu nastopi kot malikovalec, ki kleči pred svojim fetišem, tam kot idiot ali blaznik«.'9 Oba sistema nasprotujeta izkustvu, dejstvom človeške zavesti, dejstvu nasprotujočih si elementov dobrega in slabega. Tudi nujno in dosledno izvedene praktične posledice mora vpoštevati misleči razum in jih uporabljati kot kriterij za neutemeljenost teh sestavov.
Dokazi za bivanje osebnega Boga temelje na izkustvu, dostopnem vsakemu tudi najpreprostejšemu umu, pa tudi priznanem in ugotovljenem od najbolj razvitega. Izkustvene vede dajejo material za zgradbo dokazov eksistence božje. Zato je tudi dokaz tem raz-vidnejši, tem jasnejši, čim bogatejši je material. Čim več je pojavov, čim več zakonov, tem bolj je omejenost, odvisnost posameznih bitij očitna. Še bolj jasna je omejenost in odvisnost stvari, ako> vpoštevamo dejstvo razvoja tvarnega sveta, ki ga moderna znanost dokazuje. Znanost izkuša priti do kolikor mogoče enotne razlage svetovnega razvoja, izkuša reducirati vse naravne sile ali zakone na nekatere osnovne temeljne zakone in sile, Kozmogonija, geogonija, biologija in še posebno najnovejša relativitetna teorija slikajo — deloma s pomočjo raznih podmen — čudovito rast iz navidezno malega ustroja do vedno bolj kompliciranega harmoničnega reda najmanjših bitij s svojimi silami in velikanskih svetov. Že ta razvoj, ako je res razvoj od — čeprav le mehanično — manj popolnega in bolj enostavnega k popolnejšemu, bolj kompliciranemu, je nemogoč brez sodelovanja nekega faktorja izven te razvojne vrste. Zakaj neumljivo je, kako bi moglo omejeno in manj popolno bitje samo sebe privesti do popolnejšega bitja iz lastne moči.19 Zato je v vsakem posameznem
18	Cathrein, Glauben und Wissen,'' Freiburg 1911, str. 118.
19	Če govorimo o »bitju«, zaznamujemo na tem mestu s tem nazivom splošno svet na gotovi stopnji razvoja.
momentu tega razvoja potrebna neka zunanja sila, nekoi zunanje popolnejše bitje, ki s svojim vplivom pomaga pomanjkljivosti imanentnih svetovnih sil. Res znanost, ki samo z opazovanjem, s primerjanjem posameznih stopenj enega bitja ali svetovja izkuša zasledovati nazaj razvoj, tega ne vidi, ker spoznava samo zgodovino razvoja, a um, ki hoče doumeti možnost tega razvoja, pride na podlagi nezadostnosti razvojnih faktorjev do bitja, ki je izven razvoja.
Edino možna bi bila še domneva o imanentni absolutni prasili svetoivja v panteističnem smislu. A ta je že na prvi hip manj verjetna, izključena pa vsled protislovij, ki bi jih morala vključevati.
Pet osnovnih, absolutno izvestnih lastnosti sveta je tvorilo že od nekdaj podlago za pet posebnih dokazov za bivanje osebnega Boga. Gibanje, vzrok in učinek, prigodnost, omejenost v popolnosti, smotrni, statični in dinamični red soi te osnovne lastnosti, iz katerih sklepamo na bivanje božje. Res je, da dokazi nimajo matematične jasnosti, kjer ima um oporo v številu in kvantiteti, dočim mora pri dokazovanju bivanja božjega um pustiti fantazijo. Ali če mirno razmisli, seveda brez apriornih predsodkov proti bivanju božjemu, bo slišal klic stvari, da niso same sebi zadostne in da Bog ni »mistični faktor«, ampak nujen nadsveten in neskončno inteligenten pravzrok in pravzor vseh stvari, obenem On, ki da v vsakem trenutku možnost razvoju.
Seveda se eksistenca Boga ne da doseči z metodo eksperimentiranja, seciranja, samega opazovanja, primerjanja in skupljanja opazovanj na podlagi podobnosti in razlike, Vsi rezultati, pridobljeni s temi metodami, so le podlaga za filozofsko dokazovanje. Dokazujemo pa s pomočjo načela vzročnoisti in načela zadostnega razlog a.20 Razvidni in absolutni sta ti dve načeli, imata neomejeno veljavo. Kdor to zanikava, temu ne bomo dokazovali bivanja božjega, kajti mi predpostavljamo ljudi, ki se zavedajo realnosti sveta in logično mislijo.
Predpostavljata pa ti dve načeli seveda realnost sveta, objektivnost torej našega spoznanja, le potem sta porabni za dokazovanje" bivanja božjega. Realnost sveta, izvestnost našega spoznanja, je prvi temelj, conditio prima, temeljni podstav za vsako znanost sploh, posebno pa za vsako empirično znanost. To dejstvo, vsaj bivanje našega jaz, nam je neposredno razvidno in ga praktično vsaka znanost suponira. Subjektivizem in absolutni noetiški idealizem ne moreta dospeti do spoznanja bivanja božjega. Zakaj vsi ti sistemi so si izpodmaknili osnovo, na kateri morejo spoznati Boga, namreč temeljna načela noetike o objektivnosti spoznanja in metafizična načela vzročnosti, zadostnega razloga,
»Koji je bio glavni uzrok religioznoj krščansko) skepsi?« vprašuje U. Talija.21 Odgovarja: »Zloupotreba dogmatizma izv'or je i
20	Načelo vzročnosti: Kar začne biti, ima svoj tvorni vzrok. Načelo zadostnega razloga: Vsako bitje mora imeti za svoj obstanek zadostni razlog ali v sebi ali v drugem bitju.
21	U. Talija, Religiozna skepsa i krščanska apologetika. Sarajevo 1914, str. 23 sq.
znanstveno) i religiozno]' skepsi, zabludama, kakvih nam je povjest ljudskoga mišljenja ostavila na svojim stranicama, a stvorile su se u glavnim središtima skepse.«22
Iz resnega dvoma o prvih metafizičnih načelih protislovja, zadostnega razloga, vzročnosti, iz iskanja kriterijev, ki bi utrdili ta načela, so se rodili razni zmcutni sistemi, ki podirajo vso znanstveno zgradbo bogoobjavljene resnice. Zato je jasno, da ni mogoče znanstveno z vsako filozofijo uspešno graditi temeljev razodetja, ker vsaka filozofija ne more priti do umskega in sicer utemeljenega spoznanja bivanja božjega. Zmotno izhodišče ne nudi prave poti nikomur, nikdar, nikjer! To treba zelo poudariti! Kant n. pr. je zavrgel metafiziko, odrekel objektivnost načelu vzročnosti in s tem tudi izpodmaknil umstvene temelje veri. Izkušal je konstruirati potem bivanje božje in vero iz človeka samega, iz moralne obveznosti, s tem pa je napravil nepremostljiv prepad med vero in znanostjo, tako da se ne stikata, ampak gresta kvečjemu kot dve paralelni sili, izvirajoči iz dveh subjektivnih počel.
Nujen predpogoj za vsako znanstveno dokazovanje bivanja božjega je torej priznanje gotovih principov iz metafizike in noetike kot nujno resničnih. Ti so: objektivnost spoznanja, eksistenca vsaj lastnega jaz, objektivnost vzročnosti in načela zadostnega razloga, to so prvi temelji, na katerih more um graditi zanesljivo in trdno svoje spoznanje O Bogu. Kakor je gotovo, da temelji naravna teologija, ako hoče biti znanstvena, na filozofiji, ravnotako je gotovo, da ni ravno sholastični sestav v celoti nujen kot tak temelj, ampak vsaka filozofija, ki sprejme te pogoje, zgradi lahko trdno znanstveno podlago za dokaz bivanja božjega. Poudarjamo pa, da so ta načela popolnoma razvidna in absolutno izvestna in ne dobivajo svoje izvestnosti šele iz dogme. Ne kot dogmatik ali vernik, ampak kot filozof sem prepričan o popolni istinitosti teh načel. In zato je neupravičeno s filozofskega stališča, ako bi kdo trdil: Imam drugačna filozofska načela, iz katerih izvajam, da Boga ni, da so dogme nesmiselne. Ker s filozofskimi razlogi ovržemo zmotnost takih načel, pade obenem tudi dedukcija, iz njih izvedena in naperjena proti teološkim dejstvom in resnicam. To pa lahko proti vsakemu vsekdar napravimo.
Res naš čas ni naklonjen metafiziki, A vzlic temu ostanejo zadnji objektivni pogoji za popolno znanstveno utemeljitev razodetja vedno ti. Tudi ni potrebno, da bi vsak duh, ki pride nazadnje do krščanstva, prehodil to pot, mnogi, skoro večina pridejo po krajših potih do njega. Tako izkuša psihološka metoda človeka s pomočjo njegovih duševnih potreb privesti hitro k Bogu in h krščanstvu, kjer hrepenenje duše dobi svoj zadostni predmet. A če niso začrtana načela in dejstva trdna, potem tudi lahko vsaka nova filozofija odtuji um veri.
22 Dogmatizem pa Talija ne imenuje neznanstveno priznavanje kakih trditev, ampak »dogmatizem je sistem, koji drži, da čovjek u svojoj naravi dolazi do uvjerenja, da su ta kriterija sigurna samo, ako se upotrijebe, kako treba, jer se sva ova oslanjaju na objektivnoj evidenciji stvari, koja se ne smije nijekati. A ova kriterija su baza svakoj znanstvenoj zgradi.« Str. 24.
Vzročnost je metafizična vez med svetom in Bogom.23 Iz lastnosti, ki jih opažamo v vseh stvareh, ki so najimenitnejša lastnost vsakega bitja, spoznamo, da so vsa ta bitja možna le kot učinki vzroka, ki je popolnoma dovršen v sebi. Do tega bitja pridemo končno, pa naj eksistira samo eno realno bitje na svetu ali pa če imamo pred očmi vso mnogoličnost v enoti svetovja. Res ne poznamo cele narave in ne vseh sil, ki delujejo, še manj one, ki so nekdaj delovale, a tega tudi ne potrebujemo; zakaj izhodišče našega doi-kazovanja je absolutno izvestno, izpričano po naši zavesti in drugih spoznavnih zmožnostih. Ostwaldov princip o pretvarjanju energij druge v drugo, kakor ume on načelo vzročnosti, je empirično pridobljeno, torej sintetično načelo, ki velja v empiričnih vedah lahko več ali manj splošno. Bilo bi pa na prvi hip jasno, da je pogrešeno, ako bi iz tega principa napravili sklep; torej ni mogoče dokazati bitja, ki je sam vzrok, a sam nima vzroka, ki je bistveno višja osebna energija, pa ni nastala iz druge niti se ne pretvarja v druge. Nasprotno pa ni pogrešeno, ako mi iz omejenega, prigodnega, nepopolnega sklepamo na neskončno, nujno, vsepopolno bitje.24
Bog biva. To je dejstvo, znanstvena resnica. In sicer osebni Bog, namreč bitje popolnoma ločeno od stvari, neskončno višje, v sebi najbolj določeno. Um in volja v neskončni meri sta njegovi zmožnosti. To umevamo, če govorimo tu O' osebnem Bogu. Nalik človeški osebnosti govorimo o božji, seveda brez nepopolnosti, brez omejenosti človeške osebnosti. In zato ni antropomorfizem, kakor misli Le Roy.25
Ekslistenca Boga, popolnoma dokazana, to je, mislim, glavno vprašanje, vsaj dandanes, ko gre za dogme. Ne delajo t e največje težkoče, ampak prvo.26 Ako je ta popolnoma intelektualistično utrjena, potem je tudi nadaljnja znanstvena konstrukcija veliko lažje izpeljiva. In eksistenca božja je dokazana s filozofijo seveda in tudi filozofija ji nasprotuje, a le filozofija, ki taji katero izmed osnovnih načel. V taki filozofiji zato tudi koreninijo očitki o neznanstvenosti resnice o bivanju božjem. Empirična veda pa da ravno material za dokazo-
23	Po mnenju nekaterih posebno modernih filozofov je vse bistvo vzročnosti v tem, da se vrste slični pojavi drug za drugim brez notranje bitne odvisnosti. Res nam je vzročnost v marsičem še problem, a na prvi hip se zdi, da je tako zgolj empirično pojmovanje vzročnosti preveč površno. Zakaj ravno sledi ta pojav prejšnjemu, zakaj je ta s 1 i č e n prejšnjemu? Vsled notranje odvisnosti, vsled tega, ker ie učinek!
24	»Ne čine teistički filozofi skok, kad iz ograničenog zaključuju, da ima neograničeno savršeno. Oni iz ograničenog zaključuju, da mora biti neki uzrok, koji nema uzroka, koji je u sebi. Kakove su osobine toga uzroka u sebi, da on konsekventno mora biti i savršen i neograničen, dokazuju oni logičkim umovanjem iz one bitne osobine, da je to uzrok bez uzroka, biče u sebi (Barac o. c. 60).
25	»Ou bien on definira le mot »personalite« et alors on tombera
fatalement dans l'anthropomorphisme; ou bien on ne le definira pas, et alors
on versera non moins fatalement dans 1'agnosticisme.« Str. 18.
28 Cfr. de Broglie cit. Barac, O moderno) katoličkoj apologetici. Po-žega 1907, str. 111.
vanje bivanja božjega in čim bogatejšo svetovno sliko nam kaže, čim pestrejšo in lepše urejeno svetovje nam razkazuje, tem lažje je sklepati na Boga, »A magnitudine enim speciei et creaturae, cognosci-biliter poterit creator horum videri.« (Sap. 13, 5.)
Če priznamo bivanje osebnega Boga, je prav lahko sprejeti tudi možnost razodetja, ako le ne prenesemo antropomorfično našega omejenega znanja, naše omejene zmožnosti govora na Boga, Zakaj jasno je, če biva inteligentni pravzrok vseh stvari in človeka, da ima neskončno znanje in neskončno voljo in zato neskončno moč, in da more človeku iz globin svojega znanja objaviti resnice v človeškem načinu, da človek .razume njih smisel, dasi ne prodre v njih notranjo resničnost. Analogno, nalično bo potem njegovo spoznanje s spoznanjem božjim, a resnično bo, kar bo spoznal. Ker pa so resnice v človeškem govoru izražene, more in mora dati Bog tudi znamenja njihove nadnaravnosti. To so čudeži. Če priznamo osebnega Boga, So čudeži možni, popolnoma nobenega razloga ni proti temu, da bi jih Boig ne mogel storiti. In vsi ugovori v imenu znanosti in znanstvenega naziranja izhajajo ali iz zanikanja Boga ali pa iz napačnega pojma o njem in o svetu. Nujnost naravnih zakonov ni absolutna, empirične vede tega vsaj ne morejo in ne bodo mogle nikakor dokazati. Tudi načelo »strnjene naravne vzročnosti«, ki ne pripušča drugega vzroka, ki bi vplival na svet, kot istovrstne nujne, naravi imanentne zakone, ni po Paulsenovih besedah, dokazano dejstvo, ampak le postulat ali supozicija, — vendar pridobljena z dolgotrajnim znanstvenim trudom.27 Res je postulat, a vključuje seveda kot dokazano trditev, da ni osebnega Boga, Čudeži so izkustvena dejstva zunanjega sveta, pojavi, ki se gode v naravi, a ki jih ne moremo uvrstiti v naravni red po načelu vzročnosti. V naravi so, a s pomočjo narave same nerazložljivi.28 Znanstvenik jih ne more podrediti zakonom fizike, kemije, psihologije itd., nasprotno more konstatirati kot empirik to, da on ne ve, odkod ta pojav. Tudi toliko lahko še ugotovi, da podobni znaki privedejo po njemu znanih zakonih stalno do nasprotnega pojava. In če vzamem, da .se je izvan-redni pojav dejansko izvršil v času, ko se stanje znanosti temu protivi in ne projiciram tega dogodka za 1000 ali 2000 let naprej, ko bo znanstveno spoznanje višje in če je dotični, ki je ta pojav izvršil, v svojem času živeč in je obenem še dognano, da se ni poslužil posebnih pripomočkov, je to pač znamenje modrosti in moči, ki presega človeško moč. Potem je v tem pač korenina čudeža. Kristus ozdravi epileptika. Ali mogoče s sugestijo? Če jo pa njegovo vedenje izključuje. Ozdravil je obsedene. Ali so bile samo psihične bolezni? Če so bili simptomi podobni ali enaki, ne sledi, da je vzrok popolnoma isti. In če bi se izvenredni učinki izvršili po naravnih zakonih, je znanje tistega, ki take učinke povzroči, izvenredno, prekonaravno.
Osebni Bog biva in razodetje je možno.
27	Cit. Donat, Ontologia. Oeniponte 1910, str. 167.
28	Barac, str. 61.
III. Zgodovinsko-apologetične osnove dogme.
Da bo dogma imela res znanstveno trdno podlago, morata biti ugotovljeni še dve dejstvi: dejanstvenost razodetja in avtoriteta cerkve.
Nepretrgana zgodovinska tradicija nas vodi nazaj do izvora krščanstva, ki govori o njem sv. pismo. Ta zgodovinska tradicija nam zagotavlja avtentičnost svetopisemskih knjig, predvsem evangelijev, izpričuje o njihovih pisateljih in avtoriteti teh pisateljev. Odstavki, citati, aluzije v zgodovinsko nedvomnih spisih cerkvenih pisateljev, od apostolskih očetov iz prvega in drugega stoletja naprej, dokazujejo, da so svetopisemske knjige nove zaveze iz prvega stoletja, da so zgodovinsko zanesljivi dokumenti. Tudi razni znanstveniki, pri katerih deluje večalimanj zavestno prepričanje o naravnem izvoru vsake religije, so že večkrat sami popravili svoje prejšnje mnenje o času nastanka nekaterih knjig.29
Iz sv. pisma, predvsem iz evangelijev kot v splošnem historičnega dokumenta, nam zašije najprej oseba Kristusa in njegovih del. Poročilo o Kristusu in njegovem delovanju tvori značaj teh knjig, prepleta in veže vse knjige nove zaveze in treba je posebne volje, da se odreče tej osebnosti nadzemeljski sijaj. In če Kristus svojo trditev, da je poslan kot »pot, resnica in življenje«, da bi ljudje dosegli »življenje in bogato dosegli«, dokaže s čudeži, je jasno, da je res od Boga poslan in da je njegov nauk božji nauk, razodetje.
Eden izmed temeljnih tekstov v evangelijih je Mt. 16, 18—19. Vsebuje dokaz za ustanovitev! monarhične cerkve in njene nezmotljivosti. Vedno je bilo zato to mesto predmet ostre kritike, nešteti nazori so se že menjavali o avtentičnosti in celotnosti tega teksta, a ni se posrečilo, omajati ali izločiti ga.
Iz vere, živeče v nezmotljivi cerkvi, pa dokazujemo inspiracijo sv. pisma in tako popolno izvestnost vseh avtentičnih mest.
Gotovo je mnogo mest v sv. pismu, ki so nejasna, ki jih je mogoče, posebno če so vzeta iz konteksta, na razne načine bolj ali manj verjetno razlagati. Njihov smisel ni vedno enoumen, in težko je mnogokrat določiti pomen inspirirane božje besede. Znanost literarne kritike, eksegeze in razne pomožne vede izkušajo določiti natančen pomen. A potrebna je pri tem predvsem tudi avtoriteta cerkve, oziroma krščanske tradicije. To ni omejitev znanstvene svobode, vpošte-vati moramo, da je cerkev za znanost v teh stvareh prva avtoriteta
29 Brunetiere govori duhovito o delu eksegeze in kritike, ki se trudita, »da bi sejali dvom na vero«. Ali sta mogli dokazati, da ni razširjenje krščanstva pojav posebne vrste v svetovni zgodovini? Ne. Morali sta celo priznati, da vsebuje ta pojav nekaj nerazložljivega. Ali sta mogli dokazati, da razširjenje krščanstva ni delo apostolov? Ne. Če je sploh v zgodovini kak neoporečno avtentičen tekst, so to Acta Apostolorum. Ali sta mogli kritika in eksegeza dokazati, da ne vsebujejo evangeliji opisa življenja in smrti istega Kristusa? Ne. In isti dan, ko bi mogli to dokazati, bi se zrušila z evangeljsko zgodovino vsa zgodovina in vsa zgodovinska izvestnost. Brunetiere, Die zeitgem. Begrundung des Glaubens, str. 52. 53 (nemški prevod).
Čas, 1921.	'	2
in drugače sploh ne more biti, razen, če ne priznamo sploh božjega izvora cerkve.
Kakor hitro prevzame subjektivizem popolnoma mesto cerkvene avtoritete v razlaganju sv. knjig, se začne sv, pismo drobiti. Nekaj posebnega je to, kar ne opažamo pri nobeni drugi knjigi. Del za delom odkruši subjektivna kritika, veličastne slike blede, sijaj Kristusov temni vedno bolj, najrazličnejša mnenja si nasprotujejo in že vstane vprašanje: Kaj je še ostalo od sv. pisma, kaj je še trdno v nauku Kristusa? Posamezni nauki se začno izpreminjati in izginjati.30
Zmotno bi bilo iz teh negativnih uspehov subjektivne kritike in eksegeze sklepati na resničnost vseh njihovih zaključkov. Dopustno bi bilo le tedaj, če moremo' suponirati naravni izvor sv. pisma in če moremo prezreti avtoriteto cerkve ali jo zanikati kot avtentično tolmačico. Iz vseh teh sklepov moremo vsaj z isto pravico in če vzamemo trden niz naših dokazov za avtoriteto cerkve, s popolno izvestnostjo sklepati, da ravno zato pride do takih žalostnih rezultatov, ker se ne upošteva razlaga cerkve. Ideji razlage sv. pisma in pa avtoritete cerkve sta bili združeni v namenu Boga. Vprašanje in dvom vsled nejasnosti sv. pisma je rešeno z dejstvom cerkvene avtoritete. Ustanovitev cerkve in vpostavitev njene avtoritete je ravno tako nadnaravno dejstvo kakor inspiracija sv. pisma in obe dejstvi sta v smotrni idejni zvezi med seboj. Težkoča vsled nejasnosti tako važnega dokumenta kakor je sv. pismo, je lahko premagana, če pomislimo, da je avtoriteta cerkve po božjem namenu tudi zato dana, da razlaga nejasna mesta.
Do prepričanja o božji avtoriteti cerkve pridemo lahko' še po drugi krajši poti. Njena zgodovina, njeno razširjenje, njeno delo, njen individualni in socialni vpliv je gotovo pojav v zgodovini, s katerim se sploh noben drug ne da primerjati. Silno preganjanje po eni strani, silna ljubezen do nje po drugi, njena nikdar kloneča moč vkljub vsem slabostim in grehom in nemodrim ukrepom ljudi, ki so v njej in ki jo vodijo, vsi ti pojavi morajo zanimati historika, psihologa, sociologa in druge znanstvenike. Če jih motri brez predsodka, bo mogel zaključiti, da korenine teh pojavov niso zgolj naravne sile človeka, razmer, okolice, zgodovine, ampak da morajo rasti od drugod.
To soi osnove za znanstvenost dogme. Resnična vzroč-nostv realnem svetu, na podlagi tedokazanaeksistenca božja, zgodovinska zanesljivost evangelijev, avtoriteta
30 Ta proces se je izvršil v protestantizmu, vrši se v vseh narodnih cerkvah, čeprav imajo v začetku namen, ohraniti čisti katolicizem, le shisma-tično se ločiti od katoliške cerkve. Na Češkem so nekateri reformatorji v tem oziru šli že dalje kot konservativni protestantje, V »Pozoru«, moravskem listu reformatorjev, piše prof. Hrdlička: »Prava cerkev ne pozna dogem, ne razlike duhovskega stanu. . . . Vera je stvar čuvstva, askezo je treba zavreči.« Kath Kirchenzeitung 1920, št. 35, str. 281. Tudi religija Novega Roda, pripadnikov hrvatske narodne cerkve, je zgolj naravna. »Naš pojam vjera u nikakvom slučaju ne stavlja ljudskom mozgu dogmatsko - supernaturalno oznaku s bahatim i nerazložitim: moraš.« Vjera je »oslobodjenje duše«. Osvo-bojenje duše od vsake konfesije! Novi Rod I„ št, 3.
cerkve in od te potrjena inspiracija sv. pisma so temelji za vse dogme. Dokazovanje je filozofsko in zgodovinsko. Izvira pa v zadnji vrsti iz dejstev, ki jih ugotavlja eksaktna veda. Preden bi kdo izrekel obsodbo dogme, bi moral pregledati te temelje, in sicer temeljito pregledati s tako znanstveno neinteresiranostjoi, ki je pripravljena priznati tudi nadnaravna dejstva, če se izkažeja Znanstvenik mora, preden zavrže dogme, dobro in z res znanstveno metodo preizkusiti vse trditve; ko iz dejstev izvaja zaključke, mora ugotoviti njih izvestnost; iz analogije, podobnosti ne sme sklepati takoj na bistveno odvisnost ali sorodnost, pri uporabljanju raznih filozofskih načel ne sme enostavno vsled avtoritete enega imena dati načelu nezmotljivo veljavnost, ampak kritično ga sam premisliti.
IV. Dogmatika kot znanost.
S tem je znanstvena konstrukcija katoliške dogme završena. Razvidno je, da dogme ni smatrati za sklep, ki nujno sledi iz na-ravnoi-spoznanih in dokazanih premis; razum ugotovi in dokaže le obstoj čistega studenca, iz katerega potekajo dogme. -— Obenem pa je z dosedanjim razmotrivanjem tudi vsaj v obrisih naznačen in zagotovljen skoz in skoz znanstveni značaj katoliške dogmatike, vede o dogmah, zakaj te umske resnice tvorijo podlago za nadnaravne.31 Seveda naloga dogmatike kot znanosti ne obstoji samo v tem, da iz zanesljivih virov razodetja izvaja dogme in jih razporeja, ampak sega dalje. Iz dogem kot načel izvaja še s pomočjo naravnih, znanstvenih resnic nove sodbe, bodisi popolnoma izvestne, bodisi manj izvestne; išče vedno globokejšega umevanja doigme in vse te spoznave ureja potem z ozirom na predmet v določen, logično izveden in spojen sestav. In če mislimo na to, da že navadna sodba skoro nikoli ne vključuje samo ene trditve, ampak je v tej vključenih ali z njo spojenih več drugih trditev, ki morebiti v hipu ne mislimo nanje, a pridemo z razmišljanjem, sklepanjem do njih, jih takorekoč izluščimo iz prvotne sodbe in določno izrazimo, potem umemo možnost razvoja mnogih dogem iz morebiti kratkega, skromno izraženega stavka v sv. pismu, obenem možnost vedno bolj globokega in vsestranskega umevanja dogme. Tako se razvija potem obseg jasno spoznanih resnic, obenem pa je tudi neprestan napredek dogmatične znanosti, kakor se po primeri kardinala Newmana razvije iz hrastovega ploda mogočno drevo ali po podobni primeri Vincencija Lirinškega iz dečka mož:32 isti udje, isti tip, ista podoba, a vendar mogočna rast. Tako je beseda božja o Mariji, »gratia plena«, razkrila po dolgem času krščanski zavesti vso svojo vsebino, ki jo je inspi-rator sv. Duh shranil v dveh besedah: resnice o brezgrešnosti Marije, o čudoviti posesti posvečujoče milosti, o prostosti nujnih posledic izvirnega greha. Pri vsem tem razvoju sodeluje dogmatična znanost.
31	»Ove su istine principi bogoslovne znanosti.« Barac o. c. p. 28.
32	Commonitorium c. 23. Ed. Rauschen, Florilegium patristicum V.
Seveda ni samostojna niti edina činiteljica tega razvoja. Tu pride vprašanje, ali more biti dogmatika in sploh teologija znanost, ker nima svobode, ampak je vezana. Dogmatik namreč v glavnem ne išče šele novih resnic, te so že določene kot gotov rezultat in on si je a priori gotov, da do zaključkov, ki bi nasprotovali že jasnim dogmam, ne more in ne sme priti in da z dokazovanjem mora ravno to dokazati, kar je cerkev definirala. Kjer pa gre za nove spoznave, ni samostojna v metodi. Ta je vedno odvisna od cerkvene avtoritete in od tradicionalne razlage virov razodetja. To je resnično. A ta odvisnost leži v naravi predmeta te znanosti in ni nikakor v škodo znanstveni neinteresiranosti glede zaključkov, ki jih šele iščem. Zakaj ta neinteresiranost ne sme biti istovetna z zahtevo, da sem pripravljen zavreči popolno iz vestne resnice. Metoda pa je tudi odvisna od predmeta znanosti. Predmet dogmatike je vsestransko utemeljevanje in razlaganje katoliške dogme. Dogma pa je od Boga objavljena, v cerkvi živeča resnica, cerkveni avtoriteti izročena. Zato tudi metoda dogmatike sploh ne more biti drugačna, kakor v zvezi s cerkvijo. Ta pa se seveda tudi razumu legitimira kot avtoriteta, kot znanstveno neomajna avtoriteta. In zato je zmotno stališče premnogih verskih zgodovinarjev, predvsem protestantskih, ki tudi dogme, obravnavajo samo naravno, popolnoma samostojno in neodvisno sicer od tradicionalnih in avtoritetnih načel, ne pa neodvisno vedno od predsodka proti eksistenci nadnaravnega. Tendenca, da bi razložili krščanstvo, njegove dogme, zapovedi in obrede popolnoma zgodovinsko, umsko zadovoljivo, je vedla do rušitve evangelijev. Najprvo je izločila nekatere fundamentalne ideje evangelijev, kakor »Besedo — Logos« četrtega evangelija, in jih razglasila za vsiljenke, bodisi zavedno ali nezavedno vpeljane. Polagoma pa je nastalo načelo verskih zgodovinarjev, da je vse krščanstvo le odlomek iz splošne zgodovine človeškega duha, vse njegove resnice — torej le veje drevesa, ki korenini v isti zemlji kakor vse druge človeške znanosti. S tem seveda bi padla vsa svojska različnost krščanstva od drugih verstev. Na podlagi tega načela so se seveda subjektivizmu odprla vrata na stežaj in kakor kaže zgodovina od Chr. Baura preko Harnacka do modernistov, je subjektivizem že precej opravil svoje delo, namreč razložil »zgolj znanstveno« katoliške dogme, s tem, da je vzel drugi za drugo značaj bogoobjavljene resnice.33 In tako je moralo priti. Če je zmotno načelo — in načelo je pri njih gotovo zmotno, — je tudi rezultat na podlagi teh načel zmoten in razdiralen.
33 Cfr. Kiefl, Die \vissenschaftliche Berechtigung der kath. Dogmatik. Berlin, 1906.

Oskrba vojnih oškodovancev v Sloveniji.
Sestavil dr. A. Brecelj, načelnik invalidskega oddelka — Ljubljana.
Slovenija je bila v svetovni vojni mnogo bolj prizadeta, kakor katerakoli pokrajina v Evropi. Okusila je vse vojne grozote, saj je šla večletna soška fronta po njenih najlepših in najrodovitnejših krajih; ves ostali del Slovenije je bil kot vojno ozemlje in zaledje torišče vojaškega pustošenja. Begunstvo, glad, bolezni so ostavile sledove, ki jih izbrišejo šele prihodnja desetletja.
Povojne razmere v Sloveniji ne zaostajajo mnogo za vojnimi strahotami. Zasedba dobre tretjine slovenskega ozemlja in prebivalstva je razkosala mali narodič na tri dele; komaj dobra polovica slovenskega ozemlja in plemena uživa politično svobodo v novi državi. A še ta trpi na vseh vojnih posledicah. Med te spada v prvi vrsti vprašanje, kako oskrbeti vojne oškodovance, ki jih ima ravno slovenski del kraljevine SHS v neprimerno visokem številu in so ostali po razsulu prejšnje države v skrajno neugodnem položaju.
Bivša Avstrija je imela precej zavodov za preskrbo vojnih oškodovancev, a ti so se nahajali izven vojnega ozemlja, torej izven Slovenije. V Sloveniji je bilo pač mnogo zavodov in naprav za vojsko, a skoraj nič za vojne oškodovance. Le v Ljubljani je bila zasilna ortot-pedska bolnica, protezna delavnica in reedukacijska šola v poslopju drž, obrtne šole. Velika večina slovenskih vojnih oškodovancev je bila oskrbljena izven domovine, kjer so bili in so še vzori invalidskih zavodov, kakor ortopedske bolnice, protezne delavnice, razna zdravilišča in reedukacijske šole. Ob razpadu Avstrije so razpale tudi od Avstrije ustanovljene invalidske naprave in v mladi državi je trebalo začeti iznova. Od vseh strani bivše države in iz ruskega ter italijanskega ujetništva so se usipali in se še vedno vračajo slovenski invalidi v domovino.
Svetla točka v ti dobi jeKomisijaza preskrbo vračajo č i h se vojnikov1 v Ljubljani, ki je že med vojno mnogo koristila slovenskim vojnikoim in vojnim oškodovancem. Ko je vse drugo razpalo, je ravno ta komisija po razsulu stare države imela v svojih rokah malone vso invalidsko oskrbo. Nabavljala je invalidom proteze, dajala podpore v denarju in obleki, dobavljala učila, izučenim invalidom kupovala raznovrstno obrtno orodje ter mnogim dajala posojila, da so se osamosvojili kot obrtniki, rokodelci, trafikanti itd. Ta komisija je kupila tudi v ugodni legi stoječi grad Golnik s
1 Ustanovljena z odlokoma ministrstva za notranje zadeve z dne 16. februarja 1915, štev. 3501 /M. I„ in z dne 15. marca, štev. 5425/M. L
posestvom in nameravala z državno pomočjo zgraditi moderno zdravilišče za tuberkulozne. Žal, da se ta v načrtu že izvršena namera ni mogla uresničiti pred razsulom. Last te komisije je tudi kot letovišče zamišljen S a n g r a d , ki pa ni uporaben radi neugodne lege v take namene, marveč bi se dal izkoristiti v obrtne svrhe, ker ima znatno vodno silo z napravo že izvršeno. Ta kranjska komisija je prevzela po razpadu Avstrije Vojaški dom v Rogaški Slatini, ki je bil last štajerske komisije in je bil med vojno zgrajen za zdravljenje vojnikov in vojnih oškodovancev.
Pod Astrijo se je poslovanje te komisije vršilo v okrilju kranjske deželne vlade, po razpadu Avstrije pa v okrilju in s pomočjo pover-jeništva za socialno skrbstvo.
Zakonodaja.
Oskrba vojnih oškodovancev v Sloveniji je izročena invalidskemu oddelku poverjeništva za socialno skrbstvo, ki je del deželne vlade v Ljubljani. Za poslovanje so doslej merodajni zakoni bivše Avstrije glede vojnih invalidov, svojcev padlih, umrlih in pogrešanih vojnili oseb ter naredbe, izdane od iste države tekom vojne o zdravljenju in oskrbovanju vojnih oškodovancev, o podporah vojnim vdovam in sirotam. Le glede nadpregledov je izdala prva narodna vlada v Sloveniji naredbo poverjeništva za narodno brambo dne 16. decembra 1918:2 Poslovnik za nadpreglede moštva. Po tem poslovniku so polkovna okrožna poveljstva v Ljubljani, Celju in Mariboru pregledovala vojne oškodovance. Na podlagi teh nadpre-glednih ocen o zmanjšani delazmožnosti oziroma poklicazmožnosti je vojaška pokojninska likvidatura za Slovenijo nakazovala invalidom pokojnine, in sicer od 20—25 % delazmožnosti 30 K, od 51—75 % 60 K, od 75—100 % 90 K in nad 100 % (invalidi, ki so za poklicno delo popolnoma nesposobni in rabijo še zase trajno strežbo) 150 K na mesec. Leta 1918 so pomenile te malenkostne vsote še kaj, dandanes pa že skoraj nič, dasi silno obremenjajo državni proračun.
Po drugih pokrajinah kraljevine SHS je bila zakonita podlaga za oskrbo vojnih oškodovancev deloma zelo nedostatna deloma zastarela in času neprimerna (kakor v Srbiji), zato je izdalo ministrstvo za socialno politiko v Beogradu splošno veljavno začasno naredbo o oskrbi vojnih oškodovancev,3 Glasom te naredbe je prejšnja, doslej veljavna zakonodaja izpopolnjena in pre-drugačena. Čas pa drvi naprej, potrebe silno naraščajo in se tako
2	Uradni list štev. XXVII z dne 23. decembra 1918.
3	Uredba o privremenoj pomoči invalidima i porodi-citna padlih ratnika z dne 14. februarja 1920, objavljena v Službenih novinah br. 119 dne 2,/6. 1920. — Ta naredba je pravkar objavljena tudi v »Revue interalliee pour l'etude des questions interessant les mutiles de la guerre«. Pariš, 1920, decembre. 33 annee. Io. 6. V Uradnem listu deželne vlade za Slovenijo je nismo dali objaviti, ker se nam od meseca do meseca obljublja popolnejša in trajna uredba ali celo zakon.
zapletajo, da je vsa dosedanja zakonita podlaga oskrbi vojnih oškodovancev pretesna in v marsičem nedostatna. Želeti je, da se oskrba vojnih oškodovancev čimprej zakonitim potom uredi in po preizkušenih vzorcih drugih držav izpopolni kot najvažnejši in najnujnejši del socialnega vprašanja. To ni več tako težko, saj se je Srbija po svojih odličnih zastopnikih aktivno udeleževala medzavezniških konferenc glede vojnoinvalidskih vprašanj v Parizu leta 1917, v Londonu 1. 1918, nova kraljevina SHS pa v Rimu 1. 1919 in v Bruselju 1. 1920. Vrhtega poznamo še praktično izvrševanje oskrbe vojnih oškodovancev v Nemški Avstriji in Italiji, gradiva dovolj, da ustvarimo tudi pri nas potrebam in času primeren zakon o oskrbi vtijnih oškodovancev.
Nekaj statistike.
Direkcija za invalide ministrstva za socialno politiko v Belgradu je na podlagi anket julija in avgusta 1920 v Zagrebu naročila, da izvede invalidski oddelek točno statistiko vseh vojnih oškodovancev v Sloveniji, saj je statistika nujno potrebna podlaga vsemu našemu poslovanju. To delo se je za zdaj ponesrečilo, ker je biloi naslonjeno na občinske urade, ki mu niso bili kos deloma radi nedostajanja moči, največ pa radi istočasnih del za volitve v ustavotvornoi skupščino. Izmed 1057 občin v Sloveniji 150 občin sploh ni poslalo izkazov, velika večina pa zelo površne in neuporabne.4 Tako nimamo še pregleda glede zdravstvenega stanja, družinskih, pridobitnih in socialnih razmer vojnih oškodovancev, le njih število nam je približno znano.
Glasom poročila vojaške pokojninske likvidature je bilo 24, oktobra 1920 naslednje stanje:
Dela-	Mesečna		
zmožnost	pokojnina	Število	
Invalidi urejeni 20— 50 %	30 K	okroglo 8.000	
» » 51— 75 %	60 K	»	2.065
» » 76—100 %	90 K	»	837
» » nad 100 %	150 K	»	125
Invalidi, neurejeni, iz Prekmurja			350
Vojne vdove po moštvu, urejene	.....	. . .	5.852
Vojne vdove po moštvu, neurejene, iz Prekmurja			
javljene........	.....		650
Vojne sirote (iznad 16 let stare) po moštvu, urejene			14.593
Vojne sirote (iznad 16 let stare) po moštvu iz		Prek-	
murja, okroglo.....			
4 Častna izjema je ljubljanski magistrat, ki nam je napravil točno in v vsakem pogledu vzorno statistiko.
Poleg teh je:
Invalidov še neurejenih, došlih iz ujetništva in v
Nemčiji okroglo.............2.500
Vojnih vdov po moštvu, neurejenih zlasti v Nemčiji,
najmanj.........'.......1.000
Vojnih sirot po moštvu, neurejenih zlasti v Nemčiji, neznano.5
Na kratko bi se dale te številke tako povedati: Slovenija ima 14.000 vojnih invalidov, 8000 vojnih vdov, nad 17.000 vojnih sirot.
Te ogromne številke pa niti od daleč ne označujejo vse bede vojnih oškodovancev. Vštete niso družine onih invalidov, ki sami ne morejo živeti in še manj preživljati svojce. Prevladuje sicer število »lahkih« invalidov (20—50 % delanezmožnosti). Pri malokaterem invalidu se bo dala njegova pohabljenost še izboljšati in delazmožnost zvišati, pri veliki večini se vrši izprememba narobe, iz boljšega na slabše. Kirurgični invalidi, pohabljenci in okrnjenci prenašajo še svoje nedostatke in uporabljajo proteze povoljno, dokler so močni in mladi, toda s pešanjem moči bo rastla invalidnost in delanezmož-nost tudi pri njih. Pri »notranjih« invalidih pa je že zdaj opažati silno naraščanje invalidnosti. Invalidi, ki jim je nadpregledna komisija priznala 20 ali 30 % radi pljučnega katarja, zahtevajo v čedalje višjem številu zdravstvene oskrbe v bolnicah in zdraviliščih, ker se jim je doma v bednih razmerah bolezen poslabšala, njih dela-nezmožnost zrastla na 100 % in čez. Isto se dogaja pri invalidih bolnih na srcu in obistih, k sreči je njih število v primeri s tuberkuloznimi neznatno.
Omeniti pa je še živčne in umobolne invalide, ki rastejo, kakor gobe iz tal. Ljudje, odpuščeni iz vojske z malimi telesnimi nedostatki ali poškodbami, se oglašajo! in zahtevajo popolno invalidsko oskrbo, ker jim je obolelo živčevje, ali se jim mrači um. Umevno je, da vse vojne stiske in grozote, ki so jih morali prestajati leta in leta, niso mogle preiti brez trajnih in usodnih posledic pri vojnikih, ki so bili že morda prej naklonjeni k živčnim in duševnim boleznim. Računati nam je, da aa število teh invalidov še znatno pomnoži, kar pomenja izdatno obremenitev invalidske uprave.
Marsikdo se tolaži z mislijo, da bo čas kot najboljši zdravnik izlečil invalidsko gorje. Misel je vsekako resnična; če ne bo kmalu take strahovite vojne, kakor je bila svetovna, bo vprašanje vojnih oškodovancev rešeno tekom ene človeške dobe. Zdi se nam pa, da bo čez 10 let hujše kot dandanes in morda bo po 20 letih zgubljalo svoj resni značaj glede obsežnosti ter državno-gospodarske in socialne važnosti. Vsekako pa je dandanes še upoštevati dejstvo, da se invalidska beda množi. Vojni oškodovanci, iz večine mladi ljudje, si ustanavljajo družine v dobri veri, da si svoje stanje izboljšajo. Pri mnogih je to početje pametno, pri veliki večini pa njim samim in
5 Številke, ki jih tu priobčeni statistični podatki izkazujejo, se seveda menjajo, oziroma rastejo od dne do dne.
državi v očitno škodo. Toda, kdo bi jim hotel v dobi svobode kratiti to človeško pravico? Zakonita sredstva so nezadostna in vsekako nedopustna. Dopustna in edino uspešna v tem pogledu bi bila nravna odgoja, vzbujanje nravne zavesti pri invalidih samih in v naši družbi sploh, da je vsakdo odgovoren za vsak svoj čin svoji vesti in da s tega stališča, ne po trenutnem razpoloženju in najbližjih osebnih resničnih ali dozdevnih ugodnostih, usmeri svoje bodoče življenje. V ti smeri vplivati na invalide je najboljše socialno delo!
Pregled vojnih oškodovancev v Sloveniji nam kaže tužno sliko sedanjosti in nič veselejše bodočnosti.
Nadpregledi, statistika, evidenca.
Iz pravkar omenjenih statističnih podatkov je razvidno, da je znatno število invalidov še neurejenih, to je ne še nadpregledanih. Tudi pri urejenih invalidih je iz omenjenih razlogov ponovni nad-pregled nujno potreben. Zato izdeluje Direkcija za invalide sporazumno s pokrajinskimi invalidskimi upravami nov in enoten pravilnik za nadpreglede vseh vojnih oškodovancev v kraljevini SHS. Ti nadpregledi naj se izvrše po enotnih načelih po vsej državi. V komisiji bodo zastopniki in izvedenci vojaške in civilne uprave ter zastopniki invalidov samih. Na podlagi teh nadpregledov bo možna zanesljiva statistika vojnih oškodovancev ne samo glede števila, marveč tudi glede zdravstvenega stanja, gmotnega in socialnega položaja. Tudi glede pokojnin bodo imeli ti nadpregledi stvarno stalno in enotno podlago. V našem invalidskem oddelku imamo že pripravljen urad, ki naj izvrši splošno statistiko vseh vojnih oškodovancev in vodi njih evidenco.
Zdravljenje vojnih oškodovancev.
Invalidi imajo pravo, da dobivajo' zdravniško pomoč za poškodbe in bolezni, ki so posledice vojnega službovanja. Doslej so to delo v Sloveniji opravljale vojaške in civilne bolnice, predvsem stalna vojna bolnica in splošna bolnica v Ljubljani. Živo občutimo potrebo ortopedske bolnice za invalide, ki se doslej radi nedoistajanja prostorov še ni mogla otvoriti. Navedene bolnice niso urejene za sistematično zdravljenje posledic raznih vojnih poškodb in bolezni, zato je mnogo invalidov utrpelo nepopravljive škode na svoji dela-zmožnosti. Pričakovati je, da bomo imeli pred koncem leta 1921 moderno urejeno ortopedsko bolnico v Ljubljani, ki bo služila v prvi vrsti voljnim, a tudi delavnim invalidom in ortopedskega zdravljenja potrebni mladini.
Nekaj ortopedskega zdravljenja so deležni naši invalidi v Invalidskem domu v Dolenjskih Toplicah. Ta dom nam je prepustila vojaška uprava poleti 1920. Vojni invalidi dobivajo radioaktivne kopeli, masažo in zdravljenje na mehanoterapevtičnih aparatih. Uspehi so v mnogih slučajih zelo ugodni. V tem zdravilišču je prostora za 160 invalidov.
Vojaški dom v Rogaški Slatini uporablja invalidska uprava že od prevrata ter ima tam večje število invalidov, ki so »notranje« bolni. Invalidov, bolnih na prebavilih in zdravilnih vrelcev v Rogaški Slatini potrebnih, imamo malo. Več jih je bolnih na obistih, srcu in živcih. Ti tvorijo glavni del v Vojaškem domu, ki lahkoi sprejme do 150 invalidov.
Največ invalidov, ki zahtevajo zdravniške pomoči, je bolnih na pljučih. Invalidska uprava ima v ta namen zdravilišče na Golnik u , ki je bilo poleti 1919 za silo opremljeno in prirejeno. Prostora je v njem za kakih 50 bolnikov. Dela so že začeta, da se Golnik preuredi v moderno zdravilišče za bolne na pljučih, kjer bo imelo okroglo 120 invalidov prostora, in sicer v stari, prirejeni zgradbi 40 težko bolnih, v novo zgrajenem poslopju pa 80 lahko bolnih. Upati je, da bo to invalidsko zdravilišče koncem 1921 v polnem obratu,
Slovenija ima za sedanje potrebe mnogo premalo bolnic in še manj hiralnic. Vsi ti zavodi so prenapolnjeni tako, da je mnogo invalidov-hiralcev še v zavodih izven države, ali pa hirajo brez prave strežbe in pomoči pri svojih družinah, kjer nimajo niti dostojnega bivališča. To velja za vse hiralce, zlasti pa za umobolne invalide. Da odpomore tej invalidski bedi in razbremeni druge zavode (umobolnice in hiralnice), namerava invalidski oddelek ustanoviti posebno kolonizacijo za umobolne invalide-hiralce. Ti invalidi bodo imeli primernejše bivališče in se bodo lahko ves dan gibali na prostem. Zaposliti jih nameravamo, kolikor so telesno in duševno za to sposobni, z lažjim poljskim delom, posebno z vrtnarstvom ter z domačo obrtjo (izdelovanjem lesenih hišnih potrebščin, kakor žlic, škafov, rešet i. dr.). V ta namen smo si že izbrali sredi Slovenije ležeče veleposestvo, čigar grad in gospodarsko poslopje bo zadoščalo kot bivališče za 150 do 200 takih invalidov. Najmanj toliko invalidov-hiralcev nam je oskrbeti.
Nujno potrebno je, da imamo v središču tudi zavod za preiskovanje poškodovanih in bolnih invalidov ter določanje njihovega zdravljenja, V ta namen otvorimo letos v Ljubljani poleg ortopedske bolnice Osrednjo preiskovalnico za kirurško in interno bolne invalide. Ta preiskovalnica bo imela poseben oddelek za preiskovanje tuberkuloznih invalidov, kjer se bo tudi določal način njih zdravljenja oziroma oskrbovanja. Ta oddelek, zamišljen kot oskrbovalnica za bolne na pljučih (dispanzer), je namenjen tudi splošni uporabi. Sploh snujemo vse te invalidske zavode tako, da bodo služili tudi potrebam civilnih in delavnih invalidov.
Oskrbovanje s protezami.
Med vojno je bila v drž. obrtni šoli v Ljubljani protezna delavnica v vojaški upravi. Ta je ob razsulu Avstrije razpadla. Invalidska uprava si je v novi državi iz početka pomagala na ta način, da je izročila izdelovanje in popravljanje invalidskih protez zasebnim tvrdkam, Iz raznih vzrokov se ta način ni obnesel, zato je bilo treba
ustanoviti 'državno pretežno delavnico, kar je stalo zelo mnogo truda, denarja in časa. To delavnico vodi strokovnjak, ki se je kot inžener izučil v tej stroki na Dunaju. V delavnici je zaposlenih tudi dovoljno število veščih delavcev, da sedanji obrat v državni protezni delavnici že zmaguje vse ogromne potrebe. Doslej se izdelujejo proteze po načinu, ki se je tekom vojne v srednji Evropi razvil in ustalil (po največ iz jekla in usnja). Ravnokar smo na tem, da uvedemo tudi pri nas izdelovanje lesenih protez, kakršne so se v ententnih državah tako visoko izpopolnile in sijajno obnesle (lesene nožne proteze so namreč lažje, ličnejše in trpežnejše od jekleno-usnjatih, invalidi jih tudi rajši nosijo).
Da se razbremeni ta edina državna protezna delavnica v Sloveniji, ki je nameščena v barakah nasproti državne obrtne šole v Ljubljani, ustanovimo tekom leta 1921 v celjskem Invalidskem domu kot podružnico protezno popravljavnico za celjski in mariborski okraj ter Prekmurje. S tem prihranimo mnogo časa invalidom ter invalidski upravi še več potnih in drugih stroškov.6
Šola in reedukacija.
Tekom vojne in po vojni se je nebroj naših invalidov usposobilo za prvotni ali sorodni, ali čisto nov poklic. Škoda, da so se ob razsulu porazgubili točni podatki v tem pogledu in tudi za leto 1919 jih je težko sestaviti, ker je bila vsa invalidska uprava do razsula popolnoma in še leta 1919 deloma v vojaški upravi.
Še sedaj imamo nekaj invalidov, ki dobivajo* podporo, da kot visokošolci končajo svoje študije. Izmed srednjih šol so učiteljišče, trgovska šola, posebno pa obrtna šola, deloma tudi kmetijske, ki jih posečajo naši invalidi s podporo invalidske uprave. Razni tečaji, kakor za poštne, sodnijsko-pisarniške in druge namene prirejeni imajo vedno do najvišje mere dopustno visoko število udeležencev invalidov. Mnogo stotin invalidov se je že na ta način usposobilo za svoj poklic in vsi izšolani dobijo primerna mesta, po največ kot stalni nameščenci v državni službi.
Težje je z neizšolanimi invalidi, ki nimajo za pisarniške službe primerne predizobrazbe. Mnogim invalidom smo pomagali na ta način, da so se v svoji stroki višje izobrazili in postali delovodje, nadzorniki ali kaj podobnega v obratih svoje stroke. Drugi so se izučili v kaki sorodni stroki. Prav mnogo se jih je seveda moralo lotiti čisto novega poklica. Invalidi, ki imajo vsaj roke uporabljive, se posvečajo največ čevljarstvu, krojaštvu, sedlarstvu, starejši pletarstvu, mlajši tudi fini mehaniki (urarstvu). Nekateri izmed teh obrtnih vajencev so zaposleni po državnih delavnicah, velika večina pa pri zasebnih obrtnikih-mojstrih. Invalidska uprava ima v Ljubljani zavod,
6 Državna protezna delavnica je izvršila od svojega početka (1. marca) do konca 1. 1920 novih protez in ortopedskih aparatov 1321 in 3104 popravila. V prihodnjem letu je v proračunu 3090 protez in aparatov ter 7000 popravil.
kjer so ti invalidi, ki hodijo v šolo ali kot vajenci v obrtne delavnice, oskrbljeni s hrano, stanovanjem in drugimi potrebščinami. Podoben zavod za izučenje invalidov se otvori tekom leta 1921 v Celju, kjer se že pripravlja Invalidski dom (v prejšnji tako zvani Shemalni vojašnici). Oni invalidi, ki ne morejo dobiti oskrbe v invalidskih zavodih in se izobražujejo v šolah ali v obratih, dobivajo od invalidske uprave primerno vzdrževalnino.
Celo naših 32 vojnih slepcev se je v zavodu za slepce izučilo v pletarstvu oziroma krtačarstvu. Večinoma so se izučili tudi pisativ nekateri celo gladko na stroj.
Socialna pomoč.
Naloga vsi invalidski oskrbi je v bistvu ta, da usposobi invalida za samostojno življenje. Pri mnogih invalidih je bila in je ta naloga lahka, ko je ozdravljen in opremljen s protezami. Vsi, ki so usposobljeni za uradniške in pisarniške službe, dobe z lahka primerna mesta pri državnih uradih in zasebnih podjetjih. Težje je za službe uradnih slug, paznikov in vratarjev, dasi je v veljavi zakonit predpis, da imajo pri oddaji javnih služb prednost invalidi. V primeri z velikim številom invalidov je število razpisanih služb zelo malo. Vendar se je posrečilo že na stotine invalidov tem potom oskrbeti. Izmed vseh panog državne uprave mi je v prvi vrsti omeniti višje deželno sodišče v Ljubljani, ki se pri vseh nameščanjih posebno skrbno ozira na invalide in upoSteva njih prošnje.
Tudi izučenim rokodelskim in obrtnim vajencem ni težko dobiti zaslužka pri mojstrih raznih strok in v tovarniških obratih. Čedalje več izučenih invalidov zaposlujemo' v državni protezni delavnici; v kratkem otvorimo večjo čevljarsko in krojaško delavnico za izdelovanje obuvala in oblek za invalide ter želimo, da se iz njih razvijeta dve krepki samostojni invalidski zadrugi, ki bosta zalagali s svojimi izdelki invalidsko upravo in tudi druge državne zavode. V Sangradu, kjer je vodna sila na razpolago, se osnuje invalidska mizarska delavnica v enake svrhe.
Onim invalidom, ki so se izučili svoje stroke in imajo postavno pomočniško dobo za seboj ter se hočejo kot samostojni rokodelci, obrtniki ali trgovci nastaniti, a ne zmorejo tega iz lastnih moči, naklanja invalidska uprava raznovrstno pomoč, pravno in gmotno v obliki posredovanja, orodja in strojev, denarne podpore ali brezobrestnega posojila. Na ta način se je opomoglo že nekaj stotin invalidov na lastne noge.
Težje je s kmetskimi invalidi. Agrarna reforma sploh še ni pričela s svojim toli pričakovanim delom, tudi' so veleposestva v Sloveniji za razkosovanja ali premajhna ali kot gozdna veleposestva neprikladna. Za nakupovanje malih kmetij pa invalidska upfava nima dovolj sredstev radi previsokih cen. Pač pa je pomagala mnogim invalidom - kmetom, da so se mogli otresti najnujnejših dolgov, nabaviti si orodje in živino ter započeti kmetovanje.
Onim invalidom pa, ki so vsled hude pohabljenosti nesposobni za lastno pridobitveno življenje, pomagamo do tobačnih trafik. Tudi vojne vdove z nepreskrbljeno deco dobivajo pomoč v ti obliki. Ljubljanska delegacija ministrstva za finance pospešuje to naše prizadevanje z vsem umevanjem socialnega pomena. Zal, da je v Sloveniji mnogo več za delo povsem nesposobnih invalidov in vojnih vdov kakor tobačnih trafik, ki je ob njih možno skromno' življenje!
Največji siromaki pa so invalidi s pohabljenimi rokami, ali lehtmi ali celo brez njih, ki nimajo višje , šolske izobrazbe. Invalidi s pohabljenimi nogami ali brez njih se priuče temu ali onemu rokodelstvu in usposobijo za samostojno življenje, brezročnim invalidom pa ta možnost ni dana, ker doslej se še ni nikjer posrečilo izumeti tako ročno protezo, ki bi bila za delo približno toliko sposobna, kakor je umetna noga za hojo, Z »umetno« roko pač opravlja okrnjenec delo, ki ga je vajen izza zdravih dni, novega dela pa se nauči le izjemoma. In teh je ogromno število, po večini so kmetski in pomožni delavci ter rudarji. Vsi žele lahke službe, kakršnih pa v tolikem številu ni in ne bo v Sloveniji na razpolago. Hoteli bi biti, ker so sicer po večini čvrsti mladi ljudje, uradni ali pisarniški sluge, vratarji, čuvaji, obhodniki, poštni seli in slično. Železnice, premogovniki in tovarniška podjetja jih odklanjajo z razlogom, da morajo lastne invalide zaposliti s takimi službami. Vsekako bi se dalo mnogo stotin teh nesrečnikov (ki jih cenimo nad tisoč) oskrbeti, ako bi vlada pritisnila na občine, avtonomne korpo-racije in privatna podjetja in zaukazala, da morajo zaposliti ravno take invalide kot obhodnike, poljske in nočne čuvaje, paznike, uradne sluge in podobno.
To vprašanje je razmotrivala kot najvažnejše IV. zavezniška konferenca za proučevanje zadev, tičočih se vojnih invalidov septembra 1920 v Bruselju7 in sklenila, naj se vsem brezročnim invalidom, ki jih ni mogoče drugače zaposliti, nudi prilika, da se lotijo lažjega kmetskega dela. Za kmetstfko delo se da napraviti uporabna ročna proteza. Seveda ne more protezni delavec na polju tekmovati z delavcem, ki ima obe roki zdravi. Zato ne more tak invalid z umetno roko dobiti kot kmetski delavec primernega zaslužka. Torej je dolžnost države, da na svojih posestvih zaposli take brezročne invalide in jih primerno plača, sicer propadejo taki siromaki duševno in telesno.
Invalidska uprava namerava v ta namen osnovati večjo kmetijsko kolonijo za brezročne invalide v zvezi s kolonijo za umobolne invalide. Tudi tuberkuloznim invalidom, ki se jim je zdravstveno stanje izboljšalo in ustalilo, je lahko kmetsko delo, posebno vrtnarstvo s sorodnimi panogami najprimernejše opravilo.
7 IV. Conference interalliee pour l'etude des questions interessant les invalides de la guerre, Bruxelles 19.—25. septembre 1920. Voeux. Pariš, 1920.
Posvetovalna komisija,
Delomržneži.
Slovenski invalidi so po ogromni večini dobri, vsaj 90 % jih je, ki si resno prizadevajo, da pridejo do samostojnega življenja. Tisti, ki sami ne najdejo te poti ali radi svoje pohabljenosti ali nedostajanja volje, pridejo k posvetovalni komisiji, ki stalno posluje pri invalidskem oddelku. Člani te komisije so poleg uradnikov tega oddelka dva zdravnika, vodja protezne delavnice, zastopnik državne posredovalnice za delo, zastopnik obrtnikov, zastopnik delavcev in trije zastopniki invalidov.
Najprej se ugotovi pri vsakem invalidu, ki pride pred komisijo, njegovo zdravstveno stanje. Ako je potreben še kakega zdravljenja, pride v primerni zavod, da ozdravi. Ako je njegova pohabljenost, okrnjenost ali bolezen že končno ozdravljena, presodi komisija njegovo sposobnost za stari ali sorodni ali novi poklic, upoštevajoč pri tem v prvi vrsti invalidove osebne želje in družinske razmere. Ta se odloči za to ali ono šolanje, to ali drugo obrt, temu se zagotovi trafika, onega sprejmejo v seznam za kako službo, mnogokateri pride kot popolni hiralec v stalno invalidsko oskrbo. Nekaj je pa takih invalidov, ki se navzlic znatni telesni sposobnosti nočejo izlepa lotiti nikakega resnega dela ter se mu pod raznimi pretvezami odtegujejo ali pa naravnost izjavljajo, da so v vojni dovolj pretrpeli in s tem zaslužili dosmrtno državno preskrbo, kazoč na zdavnaj zaceljene brazgotine ali kak sključen prst ali prezgodaj izpadle ali osivele lase kot očitne znake svojega vojnega trpljenja in žrtvovanja. Komisija vpošteva bolestno duševno razpoloženje invalidov, ki so bili iz početka vojne razvajeni in po vojni duševno povsem zanemarjeni in tako izpostavljeni raznim neugodnim vplivom, ki jih je vojna kot poosebljena negacija vseh kulturnih vrednot zakotila povsod. Zato je postopanje komisije zelo obzirno in milo in radi tega uspešno; le izjemoma kdaj treba začasno uporabiti stroge določbe invalidske uredbe, ki govore o izgubi invalidskih pravic in kaznih. Zanimivo je dejstvo, ki smo je že večkrat opazovali na mrkih zagrenjenih in delomržnih invalidih. Po večletnem brezdelju so se bolj ali manj radi lotili kakega resnega posla in postali v kratkem času spet veseli, delavoljni, povsem prerojeni ljudje. Čudovita je moč dela na človekovo osebnost!
Invalidske družine, vojne vdove in sirote.
Življenje invalidskih družin, vojnih vdov in sirot je najžalostnejše poglavje našega sodobnega življenja v Sloveniji.
Oskrba osebnih vojnih invalidov je kolikor toliko urejena, saj smeri so znane in nekaj sredstev je vsaj za silo na razpolago v invalidske svrhe. Še bolj kot invalidi so pa po vojni prizadete in oškodovane invalidske družine in družine padlih, umrlih vojnikov, ki so jim bili v življenju izključni vzdrževalci s svojim delom. Do
31. oktobra 1920 so dobivali po prej veljavnih zakonitih naredbah vsi ti vojni oškodovanci v obliki naklonitev neke malenkostne podpore, ki so jim pa od takrat ustavljene, češ, da drugod v državi ni takih podpor vzakonjenih. Državna finančna uprava pač ni pomislila, da je Slovenija kot najbolj industrializirani del kraljevine SHS v izrednem položaju, ker ima največ delavskih družin, ki so bile navezane na zaslužek delavca kot edini in izključni dohodek. Ako je tega reditelja ali vzdrževatelja vzela ali pohabila vojna, izgubila je osirotela družina prav vse ž njim, invalidova družina pa dobila poleg vse te izgube še strašno; breme po vrhu!
Ostanejo pa v veljavi podpore, veljavne za vso kraljevino SHS, ki so neznatne (v Srbiji se te podpore izplačujejo v dinarjih, v pre-čanskih zemljah pa v istem številu kron). Te podpore so tolike, da jih invalidova družina ali vojna vdova ali sirota poje v dveh ali treh dneh na suhem kruhu. Kaj- naj je še štiri tedne vsak mesec, s čim naj se oblači ali obuva, s čim naj plačuje stanarino in pokriva druge življenske potrebščine, je povsem zagonetno. Zaščita dece, isto-tako oddelek poverjeništva za socialno skrbstvo v Ljubljani, se trudi od svoje strani, da lajša gorje vojnih oškodovancev, ko podpira otroke vojnih invalidov in vojne sirote. Po številu te podpore niso majhne, v sedanji draginji pa pomenijo komaj kapljice v morju bede invalidskih in osirotelih družin.
Država je dolžna, da nujno odpomore ti neznanski bedi in vsaj za silo oskrbi vse tiste po vojni oškodovane družine, ki nimajo drugih dohodkov kakor samo državno vzdrževalninoi.
Upamo, da se bo državna uprava te svoje dolžnosti začasa zavedla kot neodložljive in svete naloge!
V Sloveniji imamo poleg državnih dobrodelnih naprav dve samosvoji organizaciji: Dobrodelnost in Slovenski Rdeči križ. Vemo, da bi bili ti dve organizaciji zmožni v navadnih razmerah izdatno odpo-moči bedi invalidskih in osirotelih družin. Vemo tudi, da je Slovenija zelo obubožala; zlasti oni srednji stanovi, ki so imeli smisel za požrtvovalno radodarnost, so osiromašili. Morda se posreči tema organizacijama prodreti v one ozke kroge, kamor se je steklo narodovo premoženje, in tamkaj dobiti izdatnih sredstev za lajšanje najhujše narodove bede.
* * *
Ta kratki obris oskrbe vojnih oškodovancev v Sloveniji je objavljen z željo, da v širših krogih iznova poživi zanimanje za usodo najbednejših med bednimi, da javni činitelji in drugi človekoljubi podpirajo vsak po svojih močeh državno invalidsko upravo pri reševanju tolikih in tako težkih nalog, zlasti pri nerešenem vprašanju, kako pomoči invalidskim družinam, vojnim vdovam in sirotam do človeka. dostojnega življenja.
<5S5aSX55$a9
Uzroci reformnog pokreta u Hrvatsko j.
Krešimir Pečnjak — Zagreb.
1. — Več davno prije prevrata znala je katolička javnost, da u svečeničkim redovima u Banovini nije sve u redu. Bilo je sablazni do-sta. Tko je imao oči, da vidi, nije to mogao da pregleda. Ipak se znalo protestirati, kad bi se tko usudio uprti prstom u tu ranu. Dosta se nastojalo, da se to prikrije. Tada je nadošlo poput silnoga vihra revolucionarno doba i povuklo je elementarnom snagom za sobom sve, što nije bilo dobro usidreno. Zato se u doba državne revolucije pojavila revolucija i u crkvi. Tako je nadošlo vrijeme, kad se više ništa ne može sakrivati. Trulež, koji je bio tu i tamo prikriven, izišao je pred oči sviju. Danas govori o reformnom pokretu (žutom pokretu) sve-čenstva i staro i mlado.
Početkom veljače 1920. poslao je dosta veliki broj svečenika — njih oko stotina — predstavku na zagrebačkog nadbiskupa, u kojoj su izložene tražbine reformnog svečenstva.
Lojalno treba priznati, da se megju ovom stotinom svečenika nalazi lijepi broj njih, koji za svoju osobu ne osječaju potrebu reforme u pitanju ženidbe. Neki megju njima bili su prevareni, pa su odmah sami opozvali svoje potpise javno u novinama. Imade megju njima i takovih — a ja ih poznajem i iskreno im vjerujem — koji ne traže ženidbe svečenika za svoju osobu, več s razloga, što im se čini, da je to najlaglji i najkrači put, da se odstrane sablazni iz svečeničkih redova, a bez štete po crkvu. Takav je bio i Ilirac Pavao Štoos, na koga se reformisti rado pozivlju, prem je tako iskreno opozvao svoje zablude.1
Imade ih napokon dostatan broj i takovih, koji su osjetili potrebu ženidbe, da se pokriju njihovi dosadašnji sramotni odnošaji.
Kad je crkveno poglavarstvo odbilo najodlučnije i svaku pomisao, da se ukloni obvezatni svečenički celibat, te, pod prijetnjom suspen-zije zapovijedilo, da se razigje organizacija, koja si postavila zadačom, da izvrši reformni program, mnogi su od reformaša istupili iz organizacije — neki iskreno, neki neiskreno — nekolicina pak od njih otpala je od jedinstva sa sv. Crkvom, proveli revoluciju u crkvi, stali se potajno vjenčavati i širiti novu, narodnu crkvu.
Bez dvojbe, da je ovo ponašanje otpalih svečenika, kao i vladanje naših reformaša, sablazan za vjernike. Istina, uz te otpadnike pristali su večinom ljudi, koji su več davno izgubili vjeru, ili su bili indife-rentni, mlaki prema crkvi. Tek tu i tamo dali su se zavesti nekim točkama njihova programa, napose dokinučem celibata i uvogjenjem
1 Vidi podlistak »Narodne Politike« od 21. i 22. listopada 1920.
narodnoga jezika u crkvu, i nekoji bolji vjernici. No ipak ne če u tom smjeru njihova sablazan učiniti največe štete. Daleko veču štetu uzro-kovat če veličina te sablazni u dušama, koje si ne znadu rastumačiti tako duboki pad tolikih svečenika; u dušama, čija se vjera temeljila dobrim dijelom na auktoritetu ovih, a i drugih svečenika. Istina, več nas je sam Spasitelj prilično obranio od ovakovih sablazni, pripustivši da se megju dvanaestoricom ne običnih svečenika, nego apostola nagje jedan Juda; jedan Juda, koga je On sam uzgajao svom mudrošču božanske svoje pedagogije; jedan Juda, koji je bio svjedokom Isusove svemogučnosti. No dok nam je Juda i njegova katastrofa nešto po-daleko, te se lako dogodi, da ne zamijetimo i njezinu dobru stranu, ukoliko nam je prezervativ protiv teških sablazni svečenika, to nam je sablazan naših otpadnika i reformaša tako blizu! Ta odigrala se pred našim očima! Zato i snažnije djeluje.
Sablazan možda povečava i ta okolnost, što se megju palim svje-tovnim i redovnim svečenicima nalaze i takovi, za koje ne bismo bili očekivali, te čemo ih nači u tako žalosnom društvu.
Mislim, da če stoga biti nužno, te si mi katolici stavimo pitanje: Koji su uzroci, te je toliko svečenika tako sramotno palo? Kako da si protumačimo, te je toliko njih prezrelo onu izjavu Spasiteljevu: »Ako li ni crkve ne posluša, neka ti bude kao neznabožac i carinik«.2 Kako da si potumačimo, da su toliki megju njima stupili u griješni odnošaj prilježništva, prem su toliko puta u ispovijedaonici morali uskratiti odriješenje običnim vjernicima, koji su živjeli u tim sramotnim od-nošajima?
Nerado odgovaramo na ova pitanja. Nerado diramo u tu bolnu ranu, ali držimo, da je došao čas, kada treba dati poštenoj katoličkoj javnosti odgovor na ova pitanja, ma kako to teško, ma kako bolno bilo!
2. — Krivo bismo sudili, kad bismo mislili, da imade posvuda u crkvi razmjerno tako veliki broj pokvarenih i slabih svečenika. Ba-cimo pogled na slovenski, ili još više, na francuski kler. Sasvim druga slika! Nijesu ni oni bez svojih Juda, ali je postotak veoma malen.
Da je u nas naprotiv razmjerno tako veliki broj slabih svečenika, utjecali su mnogi vrlo komplicirani uzroci.
Po sebi je jasno, te ne bi trebalo ni spominjati, da je ovoj nesreči tolikih svečenika razlogom u prvom redu prirogjena sklonost ljudske naravi na zlo. No bit če ipak korisno, da i na to u ovom trenutku podsjetimo. Mi se ljudi obično malko previše iznenadimo, kad opazimo, da je pao onaj, za koga smo držali, da je imun od pada. Krščanski obrazovan čovjek ne smije se tome previše čuditi. Ta več je sv. Pavao upozorio i na ovu stranu ljudske nekarakternosti, kad nam je svima doviknuo: »Ako ko misli, da stoji, neka pazi, da ne padne«.3 Ni je i ne smije biti za nas krščane iznenagjenje, ako se desi, te istini i čudorednosti okreče legja i onaj, koji ih je več jednom zavolio. Zar
2	Mt. 18, 17.
3	1. Kor. 10, 12.
Čas, 1921.
3
se nije i sv. Pavao bojao, da mu se ne bi dogodila ta sramota, da bi on, koji drugima propovijeda, konačno sam bio odbačen kao nedosto-jan?4 Poznate su one ozbiljne riječi sv. Augustina: »Vidjeh cedre libanonske gdje sramotno padoše, o čijoj svetosti ne bih baš tako sum-njao, kao ni o Ambrozijevoj i Jeronimovoj«. Na drugom opet mjestu veli: »Nema nijednog grijeha, što ga je jedan čovjek učinio, a da ga ne bi mogao učiniti i svaki drugi čovjek«.5 Jest, i iza sv. krsta ostaje u nama volja sklona na zlo, koja prijeti propašču svakome, koji ne če da čuje glas, što pozivlje na opreznost.
Po sebi se razumije, da če čovjek tu neznačajnost mnogo laglje počiniti, ako okolnosti tome pogoduju. Dobro opaža naš narod: »Prilika čini tata«. U nas su, na žalost, sve okolnosti bile tako nepodesne, te bi bilo pravo čudo, da je svečenstvo u svojoj cjelini ostalo na svom mjestu.
Ogledajmo te okolnosti.
3. — Sv. pismo opominje nas, da se molimo za one, koji stoje na visokim mjestima, jer se s takovih mjesta u ljudskom društvu može učiniti kako veoma mnogo dobra, tako i veoma mnogo zla. Ovako porazno djelovao je s najvišeg mjesta u državi car i kralj Josip II. (1780—1790). Kad govorimo o štetnim okolnostima, koje su krive padu i neznačaj-nosti mnogog svečenika, onda moramo započeti s Josipom II. Poznato je, kako Marija Terezija nije mogla izači na kraj s tvrdoglavošču svog malenog sinčiča Josipa II. Da slomi njegovu tvrdovradost, poslužila se t. z. Bauchrednerom, da ga prestraši. No kad je mali ugursuz otkrio tu varku, kad je opazio, da to ipak nije glas s drugog svijeta, djelovalo je to vrlo štetno po njegov religiozni uzgoj. Ovaj religiozni humbug djelovao je na nj tako, da je otada slabo cijenio religiju i njezine institucije. Samo zato mogao se prodrznuti, da apsolutistički zavlada u crkvi, kao što je apsolutistički vladao i u državi. Proti papi slobodno se za njegove vlade pisalo posve prostački. Zatvorio je svu silu samostana. Zabranio je, da mladiči iz njegove države polaze u glasoviti isusovački zavod u Rimu, Germanikum, koji je uzgojio toliko učenih i kreposnih svečenika. Sam je ustanovio centralna sjemeništa, u kojima je na-mjestio janzenističke i nevjerne profesore. U takovim se sjemeništima dakako jedva spomenuo celibat i brevijar. Sječam se, dok sam bio klerikom, pohodio sam s još jednim drugom jednog starog kanonika. U razgovoru kazao nam je: »Sretni ste vi, vama se lijepo govori o čistoči i brevijaru. Nama se tek na koncu sjemenišnog života spo-menulo: Lijepo je, ako to hoče tko držati.« Josip II. več je davno ležao u grobu, a eto, još se uvijek u njegovu duhu uzgajalo u sjemeništima. Tako je bilo i u ostalim sjemeništima u Hrvatskoj. Kad se jednom ovakovo zlo uvriježi, ne izliječi se više tako lako.
Reči če tkogod, pa zar nije isti Josip II. vladao i Slovenijom? Kako to, da onda tamo nije toliko zla?
4	1. Kor. 9, 27.
5	S. August. Hora. 23, int. 50.
Mi smo Hrvati držali, da smo daleko sretniji od Slovenaca, koji nijesu imali nikakove nagodbe, da ih štiti prema Austrijancima, kaošto je nas štitila prema Magjarima. No što se dogodilo? Slovenci su danas mnogo sretniji nego mi. Zašto? Magjari naštevali- su, da izigraju našu nagodbu, da stvore jedinstvenu magjarsku državu unatoč naše nagodbe. U tu svrhu trebali su im na uplivnim mjestima takovi Hrvati, koji če popuštati od svojih prava, ili im barem ne če biti opasni. »Lojalnost« prema Magjarima nagragjivala se često puta uplivnim i unosnim službama. Zato i nijesu redovito mogli da dogju na ovakova mjesta ljudi visokih umnih sposobnosti i vanredno snažne volje te kristalnog značaja. Magjari su ragje posizali za osrednjim ljudima, samo ako su im bili barem neopasni. Tako je bilo i s biskup-skim stolicama. Jasno je pak, da bi onako opasno stanje, kako ga je stvorio Josip II., mogli bili popraviti samo veliki biskupi, veliki pastiri duša. Pa dok su Slovenci iza Josipa II. imali velikih biskupa, koji su divno djelovali na vjersko-prosvjetnom polju, u nas poslije Josipa II. nije bilo velikih biskupa pastira. Ne velim, da nisu bili dobri biskupi; no stanje, koje su iza Josipa II. našli, zahtijevalo je ne samo dobre, več baš velike biskupe. Samo veliki biskupi pastiri bili bi stvorili novi kler, koji bi bio dorastao veličini svoga zvanja; samo veliki biskupi bili bi energičnošču svojom odstranili veliki dio zala, koja su obuzela našu domovinu.
Reči če tkogod: Zar Strossmayer nije bio veliki biskup? Stross-mayer ostati če velikanom hrvatskog naroda, možemo ga zvati, ako hočemo, i velikim biskupom, ali veliki pastir duša nije bio, D§, mi smo imali Strossmayera, ali nismo imali Missije, Slomšeka, Rudigiera, Mahniča,6 Stadlera.7
Bili su nam veliki pastiri to nužniji, što u nas ne ima dobrog kučnog uzgoja, a nije bilo do sada ni dječačkih sjemeništa, koja bi bar donekle nadomjestila nedostatak dobrog kučnog uzgoja. Tek sadašnji naši biskupi nastr>je iz svih sila, da stvore dječačka sjemeništa. Da usput spomenem, krajnje je vrijeme, da se podignu u nas dječačka sjemeništa, i tu bi morali iči na ruku našim biskupima svi, koji kato-lički misle i osječaju.
4. — Ako je taj nesretni odnošaj prama Magjarima bio kriv, da ni-jesmo dobili izvršnih, velikih biskupa, to je druge strane tadašnji režim štitio potpunoma crkvenu organizaciju. Prem bi to u normalnim vre-menima bilo izvršno, u takovim abnormalnim vremenima imalo je i to svojih zlih strana. Župnik prisegnuvši na župu osječao je, da ga več nitko ne če tako lako skinuti. Za lukno i ostale dohotke jamčila mu je država. Imao on ili ne imao povjerenje svojih ovaca, one su mu morale plačati lukno, davati i sva ostala podavanja. Ako pak nije uživao povjerenje svojih ovaca, manje su ga tražile, te je imao više
6	Naumice ne spominjem živih biskupa, Mahniča ioak spominiem, ier je život njegov za nas zapravo dovršen. On umire, (Biskup Mahnič bio je još živ, kad je auktor raspravu pisao. Op. U.)
7	Ako Stadler i jest Hrvat, nije silužbovao u Banovini.
vremena, da uživa obilne negdašnje dohotke naših mnogih župa. Tako je to potrajalo sve do dekreta Pija X. »De remotione administrativa«. Pa tko če to napokon zamjeriti svečeniku, odgojenu u duhu jozefini-stičkom? Ne velim, da je vas kler bio takav, ali ipak dosta veliki broj.
5.—	Buduči da je bilo svečenicima po zemaljsku sudeči dobro, bio je bogat čovjek, u svojoj župi uza sve nedostatke ugledan čovjek, gotovo biskup u svojoj župi, to se našlo i takovih roditelja, koji su u skrovištu srca svoga sanjali, kako bi to lijepo bilo, kad bi ir® sin postao svečenikom. Zar nije ova, ona majka dočaravala sinu svome sreču, što če je uživati, postane li svečenikom? Nije ova, ona majka oduševljavala sina svoga službom i slavom božjom, velikom plačom na nebu, več sjajnim, bogatim i udobnim životom na zemlji. Pričala mu od djetinstva, kako če lijepo biti, kad ona k njemu dogje u župni dvor, gdje če sretno za-jedno boraviti. Jao si ga takovom sinu, kad bi mu sunula u glavu misao, da bi mu možda koje drugo zvanje večma prijalo od sveče-ničkog zvanja! Bilo je i takovih otaca, koji su se sjekirom grozili sinu, počini li tu ludost, te bi ostavio svečeničko zvanje. Nijesu baš iznimke oni, koji su postali svečenicima, samo da ne ožaloste svoje roditelje. Dogodilo se to tim laglje, što se u ono vrijeme nije mogla nači tako lako služba, koja bi bila toliko unosna, te bi zadovoljavala svim potrebama od roditelja potpunoma odnemarenog sina.
Zar ih nije bilo, koji su tako roditeljima za volju postali sveče-, niči? Kako če dakle takovi snositi teško breme svečeničkog zvanja i ostati na doličnoj višini?
6.	— No ipak bi krivo mislio, tko bi držao, da su takovi mladiči več u sjemeništu obračunali s crkvenom disciplinom. Takovih je bilo sigurno vrlo — vrlo malo! Oni bi se napokon smirili sa svojom sud-binom, te bi večinom mentalitet njihova srca bio ovaj: Biti ču pošten svečenik, vršiti ču svoju službu, ali opet ne ču da budem pretjeran, prerevan, ja ne moram biti baš asketa, tko bi baš tako strogi život sprovodio, kako to traže i preporučuju sjemenišni duhovnici. Ja ču biti pošten svečenik — drugo prepuštam zeloznim svečenicima.
Bilo ih je dosta u sjemeništu, koji su tako mislili, ma da ih nitko nije silio, te postanu svečenicima. Imali su neku slijepu ljubav k sve-čeničkom zvanju, ma da u njih nije bilo prave kleričke duše.
I jedni i drugi nijesu vjerovali svom sjemenišnom duhovniku, da se za pošten svečenički život traži veoma mnogo, da se ne može baš tako — za igračku ustrajati u revnom moljenju, bez koga nema snage za pošten svečenički život; da nije baš tako lako ustrajati u revnom ispovijedanju, pohagjanju bolesnika, propovijedanju riječi božje, kateheziranju. Nijesu vjerovali, da je potrebno baš asketski život sprovoditi, ne če li svečenik da omlitavi, izgubi žar, polet, svečeničko oduševljenje i revnost — što bi več samo sobom bila prava sablazan, da i ne govorimo o dubokom padu, koji obično slijedi, iza kako je svečenik omlitavio, te mu omrznula borba protiv puti, svijeta i sotone.
Načinio je obično takav nesretnik kompromis izmegju svetosti svečeničkog zvanja i ljubavi k ovom svijetu, te uistinu nije pred-vigjao, kako je neozbiljna njegova nakana ostati dobrim svečenikom.
7. — Takav nesretnik kriv je svojoj nesreči radi svoje nepoučlji-vosti. No još je netko kriv toj nesreči. I o tom je teško pisati, ali jenužno. Jedan od ovakovih nesretnika piše u »Hrvatskoj Njivi« ovako:8 »Neka sjemenišni poglavari metnu rtiku na srce i neka kažu, za koji su po-stotak svojih pitomaca sigurni, da če taj bitni znak svojega zvanja (smisao za celibat) sačuvati u svojem životu. A ako povrh toga vide u njima, da im pitomci nemaju ni drugih znakova zvanja, na kojim garancijama daju ih onda rediti za zvanje, za koje nisu dosta jaka ni »angjeoska legja«, da mu podnese sve njegove terete.«
Ovaj .prigovor sjemenišnim poglavarstvima gorak je, ali jednim dijelom opravdan. Ne mislim, da su poglavari subjektivno griješili, O tom samo Bog sudi. No objektivno se u tom griješilo. U tom bili su naši poglavari često preblagi. Otpuštao bi se iz sjemeništa tek ona j, koji bi počinio kakovu opačinu. Svi ostali, ako su htjeli, mogli su na regjenje.
Čujmo, što o tom govori veliki biskup dr. Andrija Šeptickij:9 »Sudr o duhu pitomca bez svake sumnje nije tako laka stvar; može se čovjek prevariti, biti prestrog; nu ipak je bolje prevariti se na korist javnoga dobra, nego na njegovu štetu; bolje je ne pripustiti u sveče-' nike pitomca, koji bi mogao biti dobrim svečenikom, nego pustiti nedostojnoga... Izmegju mnogih mojih pogriješaka u episkopskoj službi prije rata bila je i ta, što sam se u ocjenjivanju svečeničkih kandidata uvijek oslanjao na sud drugih, a radi toga mnogo puta možda i pripustio do regjenja ljude, kojih ne bih bio smio pripustiti. Danas to priznajem kao veliku svoju pogrješku i hoču da je popravim .,,«
Iza toga on govori, po kojim načelima treba stvoriti sud o sveče-' ničkom kandidatu, o njegovoj sposobnosti za svečeničko zvanje, pa megju inim kaže: »Može se za zla kandidata držati onaj, koji bez promišljanja nesavjesno ispunjuje najmanji sveti čin. Iz nemirno obav-Ijenog znaka sv. križa ili nedostojnog poklona pred Presvetim mo-žemo spoznati, da pitomac ili nije navikao, ili možda i neče, možebiti ne mari za to, da se sveto ponaša prema svemu onomu, što je sveto.«
Kako se več iz ovog suda biskupa Šeptickija vidi, trebalo bi o sposobnostima mladiča za svečeničko zvanje strogo suditi. Tako je' sudio i veliki uzgojitelj klera sv. Karlo Boromejski. Vrlo snažno je baš u toj stvari opomenuo biskupe Leon XIII. No, na žalost, nije se ovaj glas sv. oca dostatno uvažio.
Premekano srce mnogih poglavara nije moglo podnijeti časovite neprilike i žalosti svojih pitomaca, prema kojima su uza sve njihove nedostatke imali ljubavi. Nijesu poglavari mogli podnijeti časovitu žalost roditelja, koji su toliko čeznuli za onim trenutkom, kad če im
8	II. godište br. 22.-23.
9	Vrhbosna, br. 1. i 2. god. 1919.
se dijete uspeti na oltar, da prikaže presv. žrtvu. Pa da su poglavari i drukčije postupali, zamjerili bi im prema ondašnjem duhu vremena i otpušteni pitomci i njihovi roditelji, pa i sva okolina zajedno s naj-višim poglavarima. Pa i oni, koji su doista bili otpušteni, smatrali su svoje poglavare radi toga svojim neprijateljima.
U obranu sjemenišnih poglavara treba spomenuti, da su mnogi od njih krivo držali, da sam Duh Sveti na unutrašnji način, unutrašnjom sklonošču pozivlje pojedince u svečenički stalež. Francuski kanonik Lahitton ustvrdio je naprotiv, da crkveni poglavari slobodnim izborom izabiru kandidate, koji imadu pravu nakanu, potrebite sposobnosti naravskoga i svrhunaravskoga reda, koji su prokušani u čudorednosti i snabdjeveni dostatnim znanjem, te se prema tome nisu dužni poglavari obazirat na kandidatovu unutrašnju sklonost, barem ne redo-vito, jer su mnogi več imali tu sklonost, a da nisu bili sposobni za svečeničko zvanje. Prevelika pažnja na ovu unutrašnju sklonost bila je mnogima sjemenišnim poglavarima i biskupima zaprijekom, te se nisu mogli odlučiti, da ovog, onog kandidata pošalju natrag u svijet, ma da im se koješta na njima nije svigjalo, ma da su se i bojali. te ne če ustrajati na višini svečeničkog zvanja.
Sv. otac odobrio je ovo mišljenje kanonika Lahittona,10 pa je od tada sigurno mnogo olakšan posao poglavara u prosugjivanju sposobnosti svečeničkih kandidata. Ova če orijentacija u prosugjivanju sposobnosti svečeničkih kandidata za budučnost u mnogo slu-čajeva spriječiti, da se ne ušulja kroz prozor kakav najamnik stada Kristova, kome nisu ovce svoje, kako reče Spasitelj.
Priznati se dakle mora, da je dosadanja praksa u prosugjivanju sposobnosti svečeničkih kandidata u velikom dijelu kriva, da danas imade toliko sablazni u svečeničkim redovima.
8. — U nedostatnoj naobrazbi našega klera imade se takogjer tražiti uzrok mnogim zlima u svečenika. Napose to vrijedi za naobrazbu u filozofiji i ascetici. U zadnje vrijeme i u tom se provela reforma, ako i ne još dostatna. Trebalo bi bogoslovski študij na sveučilištu produljiti na pet godišta, tako te bi se prvo godište moglo posvema posvetiti filozofiji, koja je nužni temelj teološkog študija. U Rimu na Gregorijani proučava se filozofija tri godine, a onda tek četiri godine teologija. U Inns-brucku dvije godine. U mnogim njemačkim sjemeništima i u cen-tralnom budimpeštanskom sjemeništu produljen je teološki študij na pet godišta upravo radi študija filozofije. Več samim tim dano je više vremena i ascetici. Tako obrazovan kler bio bi sposobniji za znanstveni i literarni rad, koji bi čuvao od dokolice, te učiteljice svakog zla. Imademo u našoj domovini jedan tipičan slučaj, koji pokazuje kolikim zlom ragja nedostatak u naobrazbi i kod talentiranih inače svečenika. Bogoslovski študij treba produljiti, a ne škratiti, kako se učinilo u ovom tipičnom slučaju. Čovjek sa pet semestara je zaregjen i postao profesorom bogoslovja protiv svih crkvenih propisa!
10 Acta Ap. Sediš, vol. IV. pag. 485.
9.	— Treba ipak priznati, da danas nalazimo megju otpalim sveče-nicima i takovih, koji su bili u sjemeništu revni, i za koje možda nitko ne bi očekivao, da če se iskvariti i odstupiti od svojih svetih obečanja i odluka.
Takovi su dosti rijetki; to su iznimke. I Juda bio je u početku dobar, inače ne bi ga bio Spasitelj pozvao u apostolsku službu, kao-što i danas sv. crkva zabranjuje primati u sjemeništa mladiče, koji nijesu čestiti i pobožni.
Koji je uzrok, da se ovi pokvare? Razni uzroci kod raznih. Kod Jude, kako znamo, bio je uzrok njegovo srebroljublje; kod drugih oholost; kod trečih nezdrava pobožnost i t. d.
Ja bih se pobliže osvrnuo na okolinu, u koju u nas dolazi mladi svečenik, siromaštvo, oholost i nezdravu pobožnost.
Nesretna janzenistička zabluda odbila je ljude od čestog primanja sv. sakramenata, pa su krščani do pred kratko vrijeme rijetko pri-stupali k sv. sakramentima, i malo zaposlivali svečenika. Osim toga škola bilo je u nas veoma malo, pa je i s katekizacijom bilo malo posla. Naš kler nije si znao nači plodno polje rada u raznim religioznim i prosvjetnim društvama. Kako uz to nije bilo smisla za znanstveni i literarni rad, nastojalo se dosadu ubiti u društvu razne aristokracije i inteligencije, koja je bila u velikom dijelu liberalna. To je društvo štetno djelovalo i na samog svečenika. Tu je svečenik imao ponajbolju zgodu za prekoredno piče i goščenje. Uvukao se običaj, da su vrata župnog dvora vazda bila otvorena svakome, koji je želio. da nekako protuče vrijeme ili da se pozabavi, pa se svečenik često puta nije više znao obraniti od takovih gostiju, ako mu i nije bilo drago toliko vremena protuči, Boraveči često u takovu društvu lako se nekih — pogotovo kraj uzvišenosti same svečeničke službe — uhvatio tu i tamo i aristokratizam, a drugih opet birokratizam, te oe svečenik smatrao kakovim činovnikom, koji pomoču službenog aparata lako postizava poželjne rezultate svoje misije. U ovakovu društvu našao je dosta poticaja za ovakav komodni birokratski način službovanja, a i puteve i način birokratskog uredovanja.
Došavši u ovakovu atmosferu mladi svečenik iz sjemeništa bez sumnje lako se izgubio. I doista, izgubili se mnogi, koji su i s priličnom spremom značajnosti izašli iz sjemeništa. Doista, mora da je vanredno samostalan i ustrajan mladi svečenik, koji bi stalno odolijevao ovakovu društvu i njegovu mentalitetu.
10.	— U posljednje vrijeme pojavio se jedan novi uzrok, koji uni-štava mnoge dobre volje mladog i sposobnog svečenika. To je preveliko siromaštvo u mnogim našim župama. Hoče li svečenik znanstveno i literarno raditi, treba mu knjiga i časopisa, i to priličan broj. Po selima nema dostatnih knjižnica, pa treba mladi svečenik, da si mnogo toga sam nabavi. Otkuda to smoči? Kaošto veliko bogatstvo, tako ni siromaštvo nije redovito dobra pratilica svečenikova uspi-njanja do vrhunca svečeničke svetosti.
Preveliko siromaštvo ne dopušta svečeniku, da češče skokne iz svoje pustinje, iz zabiti u centrum, da se ogrije na grudima svog
biskupa, da se ogrije na žaru svoje revne brače, da pohodi svog ispovjednika, da nagje savjeta kod svoje učenije brače. On je osugjen, da bude sam, i da samoču podnosi i onda, kad bi mu nužno bilo, da ga brat pomogne, osokoli i eventualno podigne. On osječa svu stra-hotu one sv. pisma: »Vae soli!« Jao samcu! U takovim prilikama lako se sagje s pravoga puta, nema li u svečenika upravo čeličan značaj, pogotovo ako svečenik nije s pravom voljom stupio u svečeniško zvanje.
11.	— I oholost je mnogog sunovratila. Kod svih mlagjih, a i starijih ljudi odlikuju li se ma u kojoj izvrsnosti, prijeti pogibao oholosti, Zato je vrlo opasno mladim ljudima izkazivati preveliko povjerenje, dava-juči im prevažna mjesta, pokazujuči im preveliko ovisnost o njihovim savjetima. Znam i sam nekoliko takovih slučajeva, gdje se mladim, vrlo mladim svečenicima iskazivalo preveliko povjerenje, pa je to i tragički svršilo. To godi mladom čovjeku, pa se lako dopadne sam sebi. Svi smo na oholost skloni, i tako nas znade obuzeti, da toga i sami ne opazimo, a Bog se oholima protivi. On ih ponižuje. I tako se cesto puta uslijed oholosti pada vrlo duboko. Nijesu li položeni duboki temelji ponižnosti mora se izgubiti ravnovjesje. Pad če takovog svečenika pokazati, da je u njega bilo svega, samo vrlo malo ponižnosti.
12.	— Isto je tako neke upropastila nezdrava pobožnost, ili barem pomogla upropastiti. Mi živimo u vijeku grubog materijalizma, pa nije čudo, da se uporedo javlja i materijalizam u pobožnosti.11 Mnoge duše, pa i zastupnici duhovnih zvanja, žude za čuvstvima, koja pružaju srcu neki osječaj blaženstva. Takove duše poduzimlju sve i sva, upotreb-ljavaju razna sredstva s tom nakanom, da bi osjetile ta nabožna čuv-stva. I ako ih osjete, smatraju se pobožnima, i one su smirene, zadovoljne sa samima sobom i ne brinu se više dalje za svoje usavršenje. Njima se čini, da su na vrhuncu. Izgube li takove duše ova čuvstva, izgubile su sve, svu pobožnost, često puta i samu vjeru. To je sentimentalnost u pobožnosti, koja traži u prvom redu sebe, a ne Boga i Njegovu presvetu volju. Naravski, da time ne mislimo prezreti čuvstva u pobožnosti, ali ona ne smiju biti glavno u pobožnosti, niti smiju dobiti vodeču ulogu u pobožnosti.
Čini se, da je jedan dio naših kapucina, osobito mlagjih, upao u ovu nezdravu pobožnost — u tu sentimentalnu pobožnost. »Po rado-vima njihovima poznat čete ih.«12 Uostalom, oni i sami svjedoče o sebi. Bivši kapucin P. Jeronim — sada Dragutin Tomac — piše ovako: »Vrlo su me oduševljavale divne pobožnosti u našoj kripti. Koliko puta su mi navirale na oči suze radosti i nebeške utjehe pred oltarom naše mile Gospe Lurdske, kojoj nijesam mogao dosta zahvaliti, što me je nevrijedna uzela u svoju službu. Koliko puta sam bio razblažen, kad sam u vrijeme sv. mise u šest sati u jutro u dupkom punoj crkvi slušao krasne pjesme u čast naše mile Gospe i razblažen bosonog s pre-
«
11	Tissot, Das innerliche Leben, Kap. 18. 3.
12	Mt. 7, 16.
krštenim rukama na prsima i oborenim očima pristupao danomice k sv. pričesti.
Kip Njezin na velikom oltaru bio je sav u sjaju električnih žarulja, a Ona je divne svoje bijele ruke spuštala nad sve nas, koji se mučimo i trudimo za Nju, samo za Nju i za Njezinu slavu — dan i noč.«13
Da, da — samo za Njezinu slavu, dok je to ragjalo slagjanim, blaženim čuvstvima, dok se duša rastapala od miline. Bio je tu po-srijedi egoizam — ma i nesvijesno!
»Lebdio sam u sferama najljepšega i najčiščega mladenačkoga idealizma i bio sam sretan, presretan, što sam pozvan da sudjelujem i da radim u tom svetištu, gdje je sve bilo tako idealno, tako uzvišeno, tako čisto i sveto ,..
Tako sam mislio i nijesam ni slutio, da bi se pod svim tim sjajem, pod svim tim blještavilom idealizma i svetosti moglo sakrivati što nečista, što nedostojna.«14
Jest, čini se, da je u toj duši bilo mnogo toga sentimentalnoga, nečistoga i nedostojna. Ta je duša očekivala nešto velika i izvanredna, gdje bi joj bila dodijeljena kakva važna uloga. Ta duša očekuje, te če od Rijeke nastati novi Patmos, gdje če biti nova Apokalipsa.15
»Mi smo osobito pod dojmom žarkih propovijedi P. Čirila bili kao u nekom neprestanom ,trance-u' žudeči za objavljenjima i čudesima.«16
Ovo neprestano iščekivanje, slušanje, čitanje i traženje novih objava i čudesa, koja če podržavati čovjeka u »trance-u« i zanosnim čuvstvima, ne djeluje dobro na duhovni razvitak, jer napokon takova duša zapravo i ne traži drugo, do li uzbugjenje svojih čuvstava. No i to ne može dugo potrajati, jer če napokon i za čudesa vrijediti ona: »Quotidiana vilescunt«, pa če prestati onaj zanos, uzbugjenje. Tada više nemaju za takovu sentimentalno-egoističku dušu čudesa vrijed-nosti, kao da Bog hoče čudesima davati hranu tek našim čuvstvima, a ne da ojača našu vjeru i da nas prinuka te prema vjeri živimo i radimo tražeči Njegovu presvetu volju.
Ovakove sentimentalne duše pune su revnosti, dok slagjana čuv-stva davaju duši silna krila, kojima se lako leti, kudagod hočeš. Zato i imadu takove duše glas revnosti. Dakako, da nas onda i pad takovih duša silno iznenagjuje. Psihološki je pak takav pad potpunoma razumljiv.
13. —Posljedica ove sentimentalne pobožnosti nekih naših kapucina bila je njihova t. z, aktivna pobožnost, koja daje obilno hrane pohlepi za ugodnim čuvstvima. Držati sebe motorom ogromnog rada, u koji svi upiru pogledom svojim, svakako godi duši — napose sentimental-noj duši. U takovoj duši nastaje potreba za velikim mnoštvom obav-ljenog posla, koji se može osjetilima zamijetiti, a s druge strane aver-sija prema radu, čiji se plodovi ne mogu očima zamijetiti, ni rukom optipati, ni metrom izmjeriti, kao što je to n. pr. molitva.
13	»Novosti« od 12. listopada 1920.
14	Ibid.
15	Ibid. 14. listopada 1920.
18	Ibid. 15. listopada 1920.
Dragutin Tomac piše o tom ovako: »Odmah sam se tijesno pri-tisnuo uz P. Miroslava. Več tada mi se silno svigjalo, što je on neprestano propovijedao, živo naglašivao i odmah u praksi provodio religiju akcije, a prezir pretjerane askeze i formalizma. On je več onda malo držao do moljenja brevijara, te si kao razuman čovjek stvorio sud, da nije obvezan dolaziti na kor i na brevijar, kad ga poslovi za raširenje kraljevstva božjega i za dobrobit duša u tome priječe. Radio je mnogo više nego drugi, pa je s pravom držao, da može uživati i neke privilegije. Tako je slabo pazio na točke dnevnoga reda te n. pr. ne-uredno dolazio na objed, dulje od ostalih spavao itd.«17
A što kaže o toj religiji akcije Pijo X.? Evo čujmo: »Ima ih, koji misle, dapače i govore, da onoga svečenika ide hvala, koji se posve žrtvuje na korist drugih; s toga odnemarivši gotovo svu brigu oko onih kreposti, koje sama čovjeka usavršuju (zovu ih pasivne), vple, da svom šilom i brigom valja uzgajati i vršiti aktivne kreposti.«18
Eto, kad se ne slušaju ovakove auktoritativne opomene, onda se nužno pada, i to on ako duboko, kako su neki naši kapucini pali.
Ovakova pobožnost je kuča na pijesku!
* * *
Eto, to su glavni uzroci i razlozi, koji nam tumače, zašto imade danas toliko sablazni i u samom svečeničkom staležu, koji bi morao da bude sol zemlji.
Uz ovakove okolnosti i raspoloženje nije čudo, da svečenik ne nagje dosta radosti u svom zvanju, da onda omlitavi i padne. Kad je srce prazno, ono se po prirodnom zakonu mora nečim napuniti. Kad svečenik nema više teka za duhovne stvari, onda če početi da traži sjetilne užitke, onda če tražiti utjehe u raznim društvima i zabavama, najprije čestitim, a onda i nedopuštenim. Kad svečeniku postane do-sadno opčiti s Bogom, onda če osjetiti, da je teško biti sam, onda če se brzo srce prilijepiti uz koji stvor, pogotovo kad je ljudsko srce tome tako šklono. Zatim če brzo doči do uvjerenja, da njemu nema života bez takove osobe, on če je sve više tražiti, sve večma se približivati, i napokon svijetu javiti, da se morao oženiti, jer je nemoguče u čistoči živjeti. Jest, ili če svečenik Bogu revno služiti i u Njemu nači radost i mir svoj, ili mora prije ili kasnije smalaksati i postati ne-značajnim.
Da se popravi ovo stanje, potrebita je reforma. Treba najme odstraniti sve ove štetne okolnosti i uzroke. Treba od Boga isprositi, a i s naše strane učiniti sve, što možemo, da na biskupske stolice dogju veliki pastiri duša, da imadu dovoljno slobode u upravljanju biskupija, treba nastojati da se popravi kučni uzgoj i urede dječačka sjemeništa, da se usavrši študij teološki, postave što sposobniji po-glavari u sjemeništa, koji če zrelo i sigurno prosuditi sposobnost kandidata i uzgojiti ih u zdravoj bogoljubnosti i inim svečeničkim
17	»Novosti« od 10. listopada 1920.
18	Ekshortacija katoličkom kleru.
vrlinama, da se dade svečenicima, i to svima, što im je potrebito i za tjelesni život, a još više, što im je potrebito za duhovni intelektualni život. Da, ovakove reforme nam treba, i več je dijelom provedena; ni-pošto nije pak nužno ni dopušteno, da se dokinu one uredbe u crkvi božjoj, koje su njezin ures i vrelo največih energija, koje su crkvu proslavile i rodile heroizmom u crkvi. Sve treba tako reformirati, da se bude rod ljudski i opet razvijao prema smjernicama, što mu ih je zacrtao sam Bog po Sinu svome Isusu Kristu, a ne prema smjernicama, što ih diktiraju ljudske strasti.
Na koncu moram da svratim pažnju čitatelja na još jedno. I kraj tako nepodesnih okolnosti, u kojima se uzgajao i živio u Hrvatskoj katolički svečenik sve do najnovijih vremena, ipak imade u nas i lijepi, razmjerno vrlo lijepi broj to redovnih to svjetovnih svečenika, koji bi bili na ures svakoj biskupiji. I ovaj lijepi broj dobrih svečenika sva-kome jasno i glasno govori, da je u nas moguče za kratko vrijeme podignuti gros klera na dostojnu visinu, odstrane li se samo zaprijeke. Današnje životne okolnosti odstranile su več mnogu zaprijeku. Uz milost božju i našu dobru volju odstraniti čemo i ostale, pa če naša draga domovina i opet osjetiti izvršne plodove revnog svečeničkog djelovanja.
Narodnostno vprašanje.
Dr. A. Gosar, narodni poslanec v konstituanti.
Razmerje narodnostnega in gospodarskega vprašanja.
Narodnostno vprašanje se v praktičnem življenju ne da ločiti od gospodarskega, temveč je ž njim tako tesno zvezano, da ga moremo šele tfedaj prav preceniti, ako nam je njegovo razmerje do pojavov gospodarskega življenja popolnoma jasno, ako se zavedamo, da narodnostni boj ni le boj za materni jezik, temveč tudi boj za vsakdanji kruh, sploh za vse, kar je človeku potrebno za pravo človeško življenje.. V narodnostnem vprašanju moramo vsled tega ločiti dve strani, dva momenta: moralični in gospodarski. Moralični moment obstoji v ljubezni do materinega jezika, do bratov in sester po krvi, do starih običajev in navad, katerih so se držali naši očetje, sploh do vsega, kar je za narod značilno, po čemer se loči od drugih, tujih narodov. Gospodarski moment pa se kaže v materialnih posledicah, ki izvirajo človeku iz dejstva, da se prišteva enemu ali drugemu narodu ter je radi tega deležen raznih gospodarskih udobnosti, ali pa mora obratno iz istega razloga trpeti materialno, gospodarsko škodo in izgubo.
Nekdaj, ko so člani posameznih narodov živeli v tesnejši, mnogokrat uprav družinski zvezi med seboj ter niso prišli toliko v dotiko s tujimi narodi, kot prihajajo navadno dandanes, je v narodnostnem vprašanju močno prevladoval moralični moment. Ljubezen do materinega jezika, do narodnih običajev in navad je živo gorela v srcih poedinih članov naroda. Čutili so ozko vez med seboj, zavedali so se, da so sinovi in hčere enega očeta in ene matere.
Boji, katere so tedaj narodi bili s svojimi sosedi, so se od današnjih narodnostnih bojev močno razlikovali zlasti po tem, da njihovega pravega namena navadno niso tajili in prikrivali. Brez lepih besedi o narodni enakopravnosti so se bojevali ponajveč za gospodarske koristi,, ali pa radi maščevanja in drugih sličnih vzrokov. Umetno in zahrbtno izpodrivanje manjših ter slabotnejših narodov se je razvilo šele polagoma z rastočo kulturo, ki je spravila narode, močnejše in slabejše, kulturne in nekulturne, v ožji stik, ter jih prisilila živeti v neposrednem sosedstvu, ali pa jih je celo pomešala med seboj. Dočim moremo v začetku praviloma govoriti le o narodnosti, ne pa o narodnostnem vprašanju, je na ta način kulturni razvoj kmalu privedel do tega, da je vstalo tudi narodnostjo vprašanje kot tako, čeprav se ga ljudje še dolgo, dolgo niso zavecni. To slednje prav nič ne izpremeni dejstva, da je narodnostno vprašanje že staro, da, prastaro. Narodi so vstajali, se razvijali ter propadali, ker so podlegli v narodnostnem boju, čeprav jim je bil ta pojem še nepoznan.
Nas ta razvoj ne zanima toliko kot dejstvo samo na sebi, da je sprva v narodnostnem boju, oziroma v pojmu o narodnosti sploh prevladovala moralična plat, da je pretekla dolga, dolga doba, preden so se posamezni narodi zavedli ozke zveze med narodnostjo in gospodarskim življenjem, to je, preden so pričeli zreti v narodnostnem vprašanju tudi gospodarsko vprašanje.
Tudi Slovenci smo še neposredno pred svetovno vojno tičali glede umevanja narodnostnega vprašanja globoko v zmoti. V vsem našem narodnostnem gibanju smo cenili predvsem le moralično stran in šele daleč za tem smo uvaževali tudi njegov gospodarski pomen. To podcenjevanje gospodarskega momenta v narodnostnem gibanju je zakrivilo posledice, ki se tudi sedaj po naši osvoboditvi ne bodo dale kar čez no_č zabrisati.
Vzroki narodnostnih bojev.
Nekdaj so torej nastajali narodnostni boji, vsaj na zunaj, tudi iz netvarnih, idealnih vzrokov. Tako opažamo n. pr. hude in ljute narodnostne borbe iz verskih ozirov. Dandanes je to povečini nemogoče, ker vera ne igra v političnem in gospodarskem življenju tiste vloge, kot jo je igrala še pred razmeroma nedavnim časom. Drug ne-tvaren vzrok, radi katerega bi se končno kak narod lahko zapletel s svojim sosedom v narodnostni boj, je sovraštvo. Toda to izvira navadno le iz krivice, koje jedro tiči največkrat v gmotni škodi. Zato
sovraštva samega na sebi navadno ne moremo smatrati za zadnji vzrok boja med narodi.
Poleg navedenih dveh, vsaj navidezno netvarnih vzrokov, iz katerih lahko izvira narodnostni boj, nam ostane na strani napadalca — in tu moramo iskati pravi vir boja — edino le en vzrok: gospodarski dobiček. Lahko so s tem v zvezi tudi razne netvarne dobrine, kakor čast, slava, zunanji sijaj vladajočih oseb itd., toda vse to stoji šele v drugi vrsti; začetek in zadnji vir narodnostnih bojev so skoro izključno le tvarne dobrine. Po narodu, ki bi hotel raznaroditi svojega slabotnejšega soseda, ali ga izpodriniti z njegovega ozemlja, pa ne bi pri tem iskal gospodarskega dobička, bi najbrž zaman povpraševali. Človek hoče imeti od vsega, kar dela, primerno korist, zato je nemogoče, da bi narodi vsiljevali sosedom svoje šole, zidali na njihovem ozemlju tovarne ter naseljevali tam svoje ljudi, samo zato, da bi izginil en narod s površja zemlje ter bi se tako približali dobi, v kateri naj bi se po vsem svetu govoril en sam jezik.
Morda pagretuzarazširjenjekulture, zato, da se tudi zaostalim narodom odkrije pot do zakladov, ki jih je razkril človeški razum? To se kaj rado poudarja in resnica je, da so veliki in močni kulturni narodi mnogokrat pomagali svojim malim in nekulturnim sosedom, da so se tudi ti povzpeli na višjo stopinjo kulture, toda pri tem so si vselej izgovorili bogate, oderuške obresti, če že niso—kar se je največkrat zgodilo — svojega gojenca obdržali še nadalje v svoji oblasti, pod svojim pokroviteljstvom, ki se je prav rado izpremenilo v jarem sužnosti. Celo v dobi, ko se je krščanstvo širilo med »barbarskimi« narodi, najdemo v tem oziru jako malo idealizma, še manj, mnogo manj pa bi ga mogli najti dandanes.
Sicer pa za razširjenje kulture nikakor' ni potrebno, da bi imeli na svetu samo en ali morda samo par »svetovnih« jezikov, vsi drugi pa naj bi izumrli. Nasprotno! Moderno narodoznanstvo govori o narodni individualnosti ter poudarja, kolik vpliv imajo na človeka razni naravni činitelji, kakor pleme, podnebje itd. Zato je nemogoče, da bi kultura zabrisala vso to različnost, vso narodno individualnost ter prikrojila narode od prvega do zadnjega vse po istem vzorcu! Če živijo ljudje po različnih krajih v različnih naravnih okoliščinah, potem je jasno, da se morajo med seboj razlikovati. Ako hočemo kulturo dvigniti, moramo to storiti na naravni podlagi, k tej pa spada tudi narodnost. Le taka kultura, ki sloni na naravnih življenjskih pogojih in okoliščinah posameznih narodov, vpliva nanje res civilizatorično, blažilno. Jasno je torej, da niti sam na sebi idealni namen, dvigniti kulturno nerazvite in zaostale narode, nikakor ne vodi k raznarodovanju, temveč mu naravnost nasprotuje. Še manj pa so seveda upravičeni rabiti frazo o povzdigi kulture tisti, katerim v resnici ne gre zanjo, temveč za gospodarski dobiček. In takih je dandanes velika večina, tako da pravi idealisti — če jih je med narodnimi prenapeteži sploh še kaj — ne pridejo v poštev.
Nekoliko drugače pa je, kadar gre za b r a m b o narodnih pravic. Tu je pravi idealizem nele možen, temveč tudi popolnoma naraven
Med branilci narodnih pravic je vedno dovolj idealistov, ki gredo v boj zgolj iz navdušenja za narod in materni jezik, ne da bi se prav zavedali, da vrše s tem tudi gospodarsko velevažno delo, kajti če bi jim bilo to jasno, bi se najbrž prav pogosto drugače postavili sovražniku v bran, kot navadno to storijo. Misel na brambo narodnih pravic pritegne v krog narodnih borcev tudi pri močnih narodih, ki delajo svojim slabejšim sosedom krivico, ljudi idealne in ognjevite narave, ki ne mislijo na gospodarski dobiček, ter ne bi sodelovali v tem boju, ako bi se zavedali, da pomagajo krivični stvari. Ljubezen do naroda jih preslepi, da ne znajo ločiti, kaj je pravično in kaj krivično. To so na strani napadalcev edini pravi idealisti, ki mislijo, da vršijo le svojo narodno dolžnost, vsem drugim pa gre le za gospodarski dobiček, za gmotne koristi,, če ne osebne, pa za koristi njihovega naroda.
Že iz tega sledi, da ima vsak narodnostni boj zares predvsem gospodarsko ozadje. Popolnoma jasno pa nam bo to šele potem, ko bomo videli, koliko vlogo igrata narodnost in jezik v gospodarskem življenju.
Jezik v gospodarskem življenju.
Jezik služi ljudem v občevanje. Ker je človek v vsem svojem življenju, telesnem in duševnem, v zelo veliki meri navezan na tujo pomoč, mora nujno občevati s svojimi bližnjimi. Zato pa je potrebno, da govori ž njimi isti jezik. Dokler so narodi živeli ločeni vsak sam zase, je bilo to lahko. Čim bolj pa so prišli med seboj v stik ter so se celo pomešali med seboj, tembolj je stopilo v ospredje vprašanje, kateri jezik naj velja med njimi kot občevalni jezik. V zasebnem življenju to vprašanje morda, vsaj v začetku, še ni bilo tako važno, ker je bilo kmalu dovolj takih, ki so poleg svojega jezika znali tudi tujega, v javnem življenju pa je spadalo jezikovno vprašanje vedno v vrsto tistih vprašanj, ki so z narodnim blagostanjem neposredno, ozko zvezana. V zasebnem življenju se potrudi vsakdo že sam v lastnem interesu, da govori s svojim bližnjim jezik, ki ga ta razume, v javnem življenju pa se dogaja mnogokrat ravno narobe. Tu ne gre več za trenutno korist, temveč za to, kdo se bo uklonil ter se učil tujega jezika, tu gre za načelo, ki naj ne velja samo za posameznike, temveč za ves narod.
Potreba učiti se tujega jezika pomeni v gospodarskem oziru veliko škodo, kajti za to je treba veliko truda in dela, treba je zmožnosti in moči, katere bi mogli drugje plodonosno uporabiti. Če bi mogel človek v svoji mladosti ves tisti trud, ki ga žrtvuje učenju tujih jezikov, porabiti za to, da bi se učil drugih velevažnih znanosti, bi vstopil v življenje gotovo bolj pripravljen, kot vstopi navadno dandanes. Poleg vsega tega pa je učenje tujih jezikov navadno združeno celo z neposrednimi gmotnimi žrtvami, kar igra v gospodarskem življenju tudi svojo vlogo.
Že iz tega se torej jasno razvidi, da sega jezikovno vprašanje globoko na gospodarsko polje. Vprašanje, ali se moramo mi učiti
tujega jezika ali se morajo narobe drugi učiti našega, ni samo idealne,, temveč tudi velike praktične vrednosti ter je pristno gospodarsko vprašanje.
Koristi, ki jih ima en narod pred drugim, ako uživa njegov jezik v javnem življenju, bodisi vsled zakonitih določb, bodisi vsled dejanskih razmer, posebne privilegije in predpravice, se kažejo na vseh poljih gospodarskega življenja. Kljub ugodnostim, ki so v zvezi z znanjem tujega, v javnosti pred vsemi drugimi upoštevanega jezika, se ga vendar veliko ljudi ne nauči, vsaj dovolj ne. Naj so ti ljudje krivi tega sami, ali so krive tega razmere, v katerih živijo, glavno je, da jim je že a priori zaprta pot do boljših gmotnih razmer. Odmenjena jim je vloga težakov in najnižje vrste delavcev sploh, dočim je njihov nadzornik in birič človek, ki se morda ni niti toliko učil in tudi ne zna toliko kot oni, ter obstoji vsa njegova prednost v tem, da pripada narodu, čigar jezik uživa v javnem življenju prednost. Ogromen del naroda, čigar jezik se zapostavlja in v javnosti ne priznava, je tako priklenjen na najnižjo stopinjo socialnega življenja, na drugi strani pa se odpira članom vladajočega naroda prosta pot do vseh boljših mest v zasebnem in javnem življenju. Od najvišjega mesta v javni službi pa do najnavadnejšega preddelavca v zasebnem podjetju, vse jim je na razpolago, treba jim je za to le potrebnega strokovnega znanja, dočim je članu neenakopravnega naroda pri najboljši strokovni usposobljenosti, brez znanja tujega jezika, nemogoče doseči tudi le najnižje izmed boljših mest.
Z jezikovnimi predpravicami je postavljena med narode v socialnem oziru nepremostljiva meja. Na eni strani stoji gospod, na drugi njegov služabnik in to razmerje se bistveno ne izpremeni, tudi če bi ga hoteli v vseh ostalih ozirih kar najbolj pravično urediti. Ravno v tem tiči pravzaprav pravi pomen narodnostnih bojev, da je tisti, ki podleže v narodnostnem oziru, premagan tudi na gospodarskem polju, da je tudi v socialnem oziru potisnjen na nižjo stopinjo, na stopinjo hlapca in služabnika. To je neizogibna posledica jezikovne neenakopravnosti, pa naj govorijo zanjo navidnezno še tako tehtni razlogi in naj bodo sicer socialne razmere navidezno še tako pravično urejene. Jezikovna neenakopravnost se z urejenimi socialnimi razmerami sploh ne da združiti. Narod, ki ne prizna svojemu sosedu ali celo soprebi-valcu enakopravnosti v jezikovnem oziru, je tudi drugod ne bo priznal. Saj bi drugače tudi jezikovna neenakopravnost izgubila skoro ves svoj smisel. Kdor se ne straši oškodovati gmotno svojega bližnjega tam, kjer žali obenem njegovo ljubezen do materinega jezika, ta se bo še toliko manj obotavljal izrabiti svojo premoč tam, kjer-gre zgolj za gospodarske dobrine.
Obširneje o tem govoriti bi bilo odveč, kajti dokaze za to srečujemo vsepovsod, kamorkoli po svetu obrnemo svoj pogled. Notranja zveza med jezikovnim, oziroma narodnim in gospodarskim vprašanjem, je jasna, in nobenega dvoma ni, da vodi jezikovna neenakopravnost k splošni narodni neenakoprav—
nosti, iz katere izvira popolna gospodarska odvisnost in socialna zapostavljenost.
Analiza narodnostnega razmerja in načela za njegovo ureditev.
Jasno je, da morajo načela za ureditev narodnostnega razmerja sloneti na istem temelju kot vsako drugo pravo. Kar nasprotuje osnovnim pojmom prava sploh, tudi v mednarodnem oziru ne more biti dovoljeno in gotovo je ena največjih napak moderne mednarodne politike, da smatra neoviran razvoj narodov kot najvišjo normo, kateri semoravse ukloniti. Kakor velja v zasebnem življenju pravilo, da si človek onega, kar ga ravno najbolj mika in vleče, do česar pa dejanski nima pravice, ne sme s silo polastiti, tako moramo reči tudi z ozirom na medsebojno razmerje narodov, da enostranska potreba enega naroda sama na sebi niti najmanj ne opravičuje nasilstev nasproti sosednim narodom. Dokler bodo narodi živeli v soseščini drug poleg drugega, toliko časa se ne bodo mogli neovirano razvijati, toliko časa se bodo njihovi interesi križali. Naravno je, da se dajo taka vprašanja pravično rešiti edinole potom kompromisa. Le tedaj, če gre narodu dejansko za obstoj, sme rabiti silo nasproti sosedu, ki se ne bi hotel v svojih pravicah niti toliko utesniti, da bi bilo, preprosto rečeno, prostora in jela za vse. Toda taki .slučaji so le redke izjeme in »življenjski« pogoji, na katere se pogosto sklicujejo diplomati velikih držav, so navadno le pogoji za neoviran razvoj posameznih narodov, do katerega jim gre pravica le v toliki meri, kolikor s tem ne kratijo drugim narodom enakih pravic.
Štirje slučaji.
Ako hočemo narodnostne boje prav presojati, tedaj moramo pri tem upoštevati krajevno in kulturno razmerje, v katerem živijo narodi.
V krajevnem oziru je možno dvoje: Dva naroda živita drug poleg drugega kot soseda, z dovolj jasno in določeno mejo, ali pa sta pomešana drug z drugim tako, da med njima ni mogoče določiti prave meje, temveč sega ena narodnost daleč v ozemlje, na katerem je v znatnem številu naseljen tudi drugi narod. Tako zvani jezikovni, oziroma narodni otoki spadajo v tej razdelitvi pod prvo, ostale narodne manjšine pa pod drugo točko; vendar pa je treba tu pomniti, da si v tem slučaju ne stojita nasproti dva naroda kot celoti, temveč se nahaja na eni strani le del, mnogokrat zelo majhen del, naroda. To je važno pomniti, ker bi sicer prišli do neizvedljivih zaključkov, zaradi katerih bi morali zavreči načela, ki so sama na sebi gotovo prava.
Tudi z ozirom na kulturno razmerje narodov moramo ločiti dve točki. Pri prvi stojita dva naroda na vsaj približno isti kulturni
stopinji, pri drugi pa je njihova razlika v tem oziru zelo velika. Medsebojna kulturna odvisnost nas tukaj posebno ne zanima, ker je za vprašanje enakopravnosti postranska stvar, odkod ima kak narod svojo kulturo.
Iz navedenih dveh parov točk dobimo štiri različne slučaje, ki se v praktičnih posledicah dokaj razlikujejo drug od drugega.
Prvič: Dva na približno enaki kulturni stopinji stoječa naroda mejita drug na drugega. V tem slučaju si stojita nasproti dva popolnoma enakopravna člena človeške družbe. Kar je pravično enemu narodu, mora biti prav tudi drugemu, in obratno, kar je enemu krivično, temu se tudi drugi po vsej pravici z vsemi silami upira. Ozemlje enega kakor drugega je nedotakljivo in kdor hoče od njega odtrgati še tako majhen košček, dela krivico. Tudi najvažnejši gospodarski interesi ne opravičujejo takega ravnanja, kakor se tudi zasebnik, ki je prestavil mejnik na sosedov svet, ne more izgovarjati s tem, da nujno rabi dotični košček sosedove zemlje, ker sicer niti svojega zemljišča ne more prav uporabljati, pa naj bi bilo to samo na sebi popolnoma res.
Če narod res ne more več preživljati na svoji zemlji vseh svojih članov, tedaj ga to še nikakor ne opravičuje, da bi bodisi s silo naenkrat ali potom počasnega pronicanja svojih elementov med tuj narod izpodrinil svojega, približno enako kulturnega soseda z njegovega ozemlja. Svojim članom, za katere na domači zemlji ni več prostora, mora poiskati novo bivališče drugod, kjer s tem ne posega v stare, s trudom in znojem pridobljene pravice drugih narodov. Takega prostora pa je na zemlji še vedno dovolj in ga še precej časa ne bo zmanjkalo. Človek mora zemlji takorekoč izsiliti, da mu da, kar potrebuje za svoje življenje, zato pa je velika krivica, če pride kdo in ga iztisne z ozemlja, ki si ga je s težkim trudom pripravil, da ga preživlja in redi. Zemlja je sicer namenjena vsem ljudem, toda čim več človeškega dela je v nji nakopičenega, tem bolj izgublja svoj splošni značaj ter postaja zasebna last tistega, ki je naložil vanjo delo svojih rok. Kdor pa pride pozneje, ko si je narod že s trudom in delom ustvaril na domači zemlji udobne gospodarske razmere ter se naseli med njim in izrablja ugodni gospodarski položaj, da si nabere bogastva in premoženja, ne more s tem nikakor pridobiti pravic do zemlje, katere ni pomagal z lastnimi rokami pripraviti za gospodarski napredek.
Ako išče kdo v takih razmerah med tujim narodom kruha, mu ga nihče ne sme odrekati, kolikor si ga pošteno prisluži ter ne jemlje s tem domačinom možnosti, da bi mogli še nadalje na domači zemlji živeti, toda posebnih narodnostnih pravic ne more zase zahtevati. Kdor išče kruha med tujim narodom, ne more zahtevati, da bi se ta ravnal po njem, temveč se mora sam prilagoditi tujim razmeram. Da pa sme in more v svojem zasebnem življenju ostati zvest svojemu materinskemu jeziku in svojemu narodu sploh, to je samoobsebi umljivo.
Ča«, 1921.	4
Iz vsega lega je razvidno, kako krivično je tisto povsod opažano počasno pa stalno pronicanje močnejših narodov v kulturno sicer visoko stoječe, pa manjše in zato tudi gospodarsko slabejše narode. Dokler se vrši to samo v mejah naravnega razvoja, katerega sploh ne bi bilo mogoče preprečiti, ne vodi to do hujših narodnostnih sporov, ker se velika večina priseljencev prej ali slej asimilira tujemu narodu. Drugačno lice pa dobi ta pojav tedaj, če prične en narod naseljevanje v ozemlju druge narodnosti umetno pospeševati ter gojiti nasprotje med domačini in priseljenci. Tu ne gre več za to, da se narod obvaruje izgube, ki jo trpi, če se njegovi, člani naseljujejo v krajih, kjer se prej ali slej raznarodijo, temveč se s tem godi drugemu narodu dvojna krivica: prvič izgublja na ozemlju, ki je njegova last, drugič pa podleže v narodnostnem boju tudi marsikateri izmed njegovih članov. Primerna, pravice drugih narodov uvažujoča izseljevalna politika je za narode, ki nimajo doma dovolj prostora, dolžnost, nasilno in umetno razširjanje domačega, ozemlja na škodo sosedov pa je težka krivica.
Jezikovni otoki.
Preden preidemo k naslednji točki, moramo govoriti tu še o razmerju jezikovnih otokov do obkrožujočih jih narodnosti. To pa radi tega, ker stoje jezikovni otoki navadno na isti ali pa celo na višji kulturni stopinji kot narod, ki jih obdaja; drugače namreč hitro pod-ležejo v narodnostnem boju ter izginejo.
Kakor brez dvoma zahteva pravičnost, da moramo pustiti posamezniku, ki se naseli med tujim narodom, prostost, da rabi v svojem zasebnem življenju svoj jezik ter ostane zvest svojemu narodu, ravno tako morajo imeti tudi zaokrožene skupine enega naroda, ki žive med drugim, vso prostost, da urejujejo vse svoje notranje zadeve v svojem jeziku, da imajo na razpolago vsa kulturna sredstva, ki prihajajo za skupino njihove velikosti sploh v poštev. Dolžnost, rabiti tuj jezik, velja zanje šele tedaj, ko ne občujejo več med seboj ter ne urejujejo svojih notranjih zadev, temveč stopajo v razmerje z organi naroda, ki jih obdaja. Čim večja je taka narodnostna skupina, tem večje so nujno tudi njene narodnostne pravice. Če tvori samo.eno občino, ji gre vsa občinska uprava, če obsega cel okraj, ji gre tudi vsa okrajna uprava, in ako zavzema končno taka skupina ozemlje, ki je dovolj veliko, da tvori tudi v gospodarskem oziru posebno enoto, tedaj ji moramo priznati vse pravice, ki jih imajo druge upravne enote najvišje vrste, v katere se deli celokupna država.
Pri tem pa je treba še posebej poudariti, da zahtevajo kulturne in gospodarske posebnosti narodnostno razlikujočih ge pokrajin v državi navadno mnogo več politične in gospodarske samostojnosti, z eno besedo večjo samoupravo, kot jo morajo v interesu dobre uprave imeti narodnostno enake pokrajine v državi. Dočim so v tem slučaju za obseg pokrajinske samouprave merodajne predvsem le gospodarske razmere in posebnosti poedinih delov države, se pridružijo v narodnostno raz-
likujočih se pokrajinah ponajveč poleg jezikovnik razlik še večje ali manjše kulturne posebnosti, ki jih v javnem političnem življenju ni mogoče omalovaževati.
Drugič; Dva kulturno zelo neenakovisoko stoječa naroda mejita drug na drugega. Njuno medsebojno razmerje, narodnostno, kakor tudi gospodarsko, je v celoti zelo podobno ravnokar opisanemu. Vendar pa moramo opozoriti na eno važno razliko.
Dočim smo označili pri soseščini dveh približno enako kulturnih narodov smotreno naseljevanje v sosedovem ozemlju kot krivično izpodrivanje posestnika iz njegove lastnine, moramo v našem primeru % priznati visokokulturnim narodom v določenih mejah in pod določenimi pogoji pravico do naseljevanja v ozemlju kulturno znatno nižje stoječih narodov. Rekli smo, da pridobi narod lastninsko pravico nad svojim ozemljem pravzaprav šele z delom, ki ga naloži v njem in na njem. Čim bolj kulturno nerazvit je kak narod, tem manjša je naravno tudi množina dela, ki ga je naložil v svojem ozemlju. Kulturni narodi skrbno obdelujejo svojo zemljo, gradijo ceste, železnice in prekope, zidajo hiše, gospodarska poslopja, tovarne, skladišča itd., nekulturen narod pa morda le orje in seje ter jeseni požanje in pospravi, kar mu je takorekoč samo ob sebi zrastlo. Res moramo razlikovati med zemljo, ki je že od narave bogato obdarjena ter nudi že sama po sebi vse pogoje za kulturni razvoj svojih prebivalcev, ter ono, kjer je treba umetno vzbujati in pospeševati kulturno in gospodarsko življenje; vendar je naša trditev vsaj kot načelno pravilo gotovo prava. Pri nekulturnem narodu je lastninska pravica — če rabimo ta izraz — do ozemlja, na katerem prebiva, gotovo manjša, kot pa pri kulturno visoko stoječem ljudstvu.
Toda popolnoma napačno bi bilo, ako bi hoteli iz tega izvajati ' kulturnim narodom pravico, da smejo svoje kulturno zaostale sosede izpodrivati z njihovega ozemlja kakor jim drago. Pravica ostane pravica, pa naj bo še tako omejena in kdor jo bližnjemu jemlje ali krati, dela krivico. To velja tudi v našem slučaju. Lastninska pravica nekulturnega naroda nad njegovim ozemljem je, kakor smo videli, omejena radi tega, ker tak narod ne izrablja primerno zakladov svoje zemlje, temveč jih pusti ležati, da ne koristijo ne njemu, ne drugim narodom. Ako pride torej sosed in dvigne z lastnim trudom in delom te zaklade, ne da bi pri tem kratil domačinom njihove dejanske pravice in jih oškodoval na njihovi lastnini, potem s stališča pravičnosti rti mogoče navesti proti temu nobenega tehtnega ugovora. Toda to velja samo za toliko časa, dokler gre res samo za izkoriščanje naravnih dobrin, katerih si ni še nihče prilastil. Vse kaj drugega pa je, Če si hoče kulturen narod pridobiti v sosedni deželi najprej gospodarsko in po nji sčasoma tudi politično nad.vlado, zlasti še, če skuša to na ta način doseči, da ne izkorišča samo naravnih dobrin-ki jih hrani sosedova zemlja, temveč izrablja tudi njegove d e.l a vn e moči. Uporaba domačih delavnih moči sama na sebi gotovo še ni izkoriščanje, pač pa smemo o tem govoriti, ako so domačini za enako
delo slabše plačani, kot priseljenci, ali če se kljub enakim zmožnostim ne morejo povzpeti do iste službene stopinje, ki jo zavzemajo tujci.
Na podlagi tega se dajo v glavnih potezah določiti meje naselje-valne pravice kulturnega naroda na ozemlju njegovih nekulturnih sosedov. Razširjanje kulture, na katero se mnogi tako radi sklicujejo, ni dolžnost, pa tudi samo na sebi še ne upravičuje do naseljevanja v sosednjem ozemlju. Gre edino le za to, ali naseljevanje nasprotuje dejanskemu, potom kulturnega ali gospodarskega razvoja nastalemu posestnemu stanju ali ne. Ako narod izkorišča z delom po večini vso svojo zemljo, potem na njej ni prostora za tujce; ako pa leže še celi deli njegovega ' ^ozemlja mrtvi, ne da bi jih kdo zadostno izrabljal, potem ne more tujcu nihče braniti, da stori s svojimi rokami, kar so domačini zamudili in bi najbrž še dolgo tega ne storili. Tudi to zadnje je važno. Podjetja in dela, ki so sicer v celotnem narodnogospodarskem načrtu za dogledno dobo obsežena, katerih pa do sedaj še ni bilo mogoče uresničiti ali izvršiti, ne spadajo v vrsto tistih nalog, na katere je narod takorekoč pozabil ter se ne meni zanje, temveč so s pripravami in z drugimi podjetji, ki so s tem v zvezi, že prešla v izključno posest naroda in do njih nima tujec nobenih pravic več.
Ako hoče narod pospeševati kulturni razvoj pri sosednjem narodu, je to samo na sebi gotovo dovoljeno in prav tudi tedaj, če vpliva na ta razvoj tako, da ima od tega tudi sam kaj koristi. Ako n. pr. pospešuje močan narod gospodarski razvoj svojega malega soseda tako, da se s časom ozemlje obeh gospodarsko izpopolnjuje ter tvori tako v gotovem smislu gospodarsko enoto, je to popolnoma prav in dobro. Narodi morajo nujno v različnih ozirih živeti med seboj v nekem razmerju ter se ne morejo popolnoma odtrgati drug od drugega, potrebno pa je, da sloni to razmerje na pravičnosti in enakopravnosti. Nižja kulturna stopinja enega naroda še nikakor ne upravičuje, da bi smel njegov kulturno visoko stoječi sosed pod pretvezo razširjanja kulture gospodarsko zavladati nad njegovo deželo in nad njim.
0 narodnostnih pravicah posameznikov mora veljati v tem slučaju popolnoma isto, kar smo povedali pri prvi točki glede poedinih naseljencev med tujim narodom. Ako pa njihovo število tako naraste, da ne moremo več govoriti o poedincih tuje narodnosti, temveč imamo v resnici že mešano prebivalstvo, potem veljajo za njihovo medsebojno razmerje pravila, ki jih bomo našli v naslednjih dveh točkah.
Tretjič: Dva ali več približno enako kulturnih narodov živi pomešanih med seboj. V tem slučaju je mogoče njihovo medsebojno razmerje pravično urediti edinole na temelju popolne enakopravnosti v obsegu največje politične upravne enote, v kateri obsega število manjšinskega prebivalstva določen odstotek, ki je potreben, da govorimo o mešanem prebivalstvu.
Kakor hitro je med prebivalstvom posamezne občine, okraja ali pokrajine zastopana druga in morda še tretja ali celo četrta narod-
nost v tolikem številu, da govorimo o mešanem prebivalstvu, morajo v obsegu teh upravnih enot načelno veljati za manjšine, brez ozira na število njihovih članov, iste pravice, kot za večinsko narodnost.
Glavni razlog za to tiči v dejstvu, da tvori vse javno življenje enoto, ki se praktično ne da lahko razstaviti v svoje sestavine. Ako priznamo manjšinam narodnostne pravice, tedaj jih moramo priznati vsaj v nekem določenem obsegu popolnoma splošno, sicer izgubi to priznanje ves smisel. Jezikovna enakopravnost v šoli in cerkvi, ne pa istočasno tudi v uradu ali n. pr. na železnici je ničeva.
Pametno in praktično izvedljive jezikovne meje so možne samo v teritorialnem smislu, ker So utemeljene že v naravi ter ne vodijo do večnih sporov in prepirov. Navidezna izjema nastane le tedaj, kadar gre za rešitev jezikovnega vprašanja v dveh neistovrstnitr upravnih enotah, ki obsegata deloma isto, deloma različno ozemlje ter sta po svojih upravnih funkcijah popolnoma ločeni druga od druge. Pravilo, ki smo ga zgoraj navedli, velja sicer za vsako upravno enoto posebej, vendar se je treba iz nujnih praktičnih razlogov tudi tu ravnati kolikor le mogoče po jezikovni ureditvi, kakršno narekuje najvažnejša, t. j. politično upravna razdelitev ozemlja.1
Ker je med zelo omejenimi pravicami poedinca, naseljenega med tujim narodom, in med popolno enakopravnostjo velikanska razlika, je tudi izredno velike važnosti, da prav in jasno določimo mejo, kdaj moramo govoriti o mešanem prebivalstvu posamezne občine, okraja ali pokrajine, kajti od tega je odvisno, ali priznamo narodni manjšini popolno enakopravnost, ali pa je v javnem življenju sploh ne upoštevamo ter se ne oziramo nanjo.
Pri tej določitvi meje, kjer se prične »mešano« prebivalstvo, moramo iz praktičnih razlogov ločiti tri slučaje:
A. — V prvem slučaju imamo pred seboj dva naroda, ki polagoma prehajata drug v drugega, tako da ni mogoče določiti med njima prave meje — ker je v resnici tudi ni — na drugi strani pa ta mešano poseljeni obmejni pas med obema narodoma ni tako velik ter ni geogra-fično in gospodarsko tako enoten, da bi mu mogli priznati tudi primerno politično samostojnost, bodisi v obliki posebne ali pokrajine s široko avtonomijo ali celo v obliki posebne države. Ako je v tem slučaju politično razmerje obeh narodov pravično urejeno ter gre politična, bodisi pokrajinska ali državna meja med obema narodoma po sredi obmejnega pasu, tako da pripada k politično samostojnemu ozemlju enega kakor drugega naroda v tem pasu približno enako število članov tuje narodnosti, potem je tu rešitev narodnostnega vprašanja lahka. V tem slučaju
1 Politična in železniška uprava n. pr. se po svojih enotah navadno ne krijeta, vendar je umestno in pametno, da velja jezikovna enakopravnost tudi pri železnici — kolikor je to mogoče — v istih mejah kot v ostalem javnem življenju.
pokaže namreč že politično in gospodarsko življenje samo pravo mejo, pri kateri se mora pričeti popolna enakopravnost narodnostne manjšine. Ker prebiva v obmejnem pasu na obeh straneh politične meje približno enako število ljudi druge narodnosti, ima vsakteri izmed obeh narodov v rokah vso moč, da v skrajni potrebi z repre-salijami izsili za svoje člane onstran svoje politične meje enake pravice, kot jih zahtevajo člani tuje narodnosti na njegovem ozemlju.
Ob približno enaki kulturni stopinji obeh narodov in ob politično pravično urejenem razmerju se torej v tem slučaju narodnostno vprašanje takorekoč samo reši. Pripomniti pa je treba, da more manjšinska enakopravnost veljati le za javno življenje v tistih upravnih enotah, ki se vsaj približno krijejo z mejami mešanega ozemlja. V upravnih enotah, ki obsegajo poleg mešanega tudi narodno čisto ozemlje, ne more biti govora o enakopravnosti manjšin, ker bi sicer imele več pravic, kot smo jih priznali jezikovnim otokom, torej zaokroženim delom tuje narodnosti Ako gredo narodnemu otoku v velikosti enega okraja samo narodnostne pravice v okrajni upravi, potem ni mogoče priznati narodni manjšini v ozemlju iste velikosti popolno enakopravnost tudi glede pokrajinske uprave.
Seveda pušča naše pravilo večinskemu narodu možnost, da z umetno razdelitvijo mešanega ozemlja ter s priklopitvijo teh kolikor mogoče majhnih delov k narodno čistim upravnim enotam, zmanjša narodnostne pravice manjšinskega prebivalstva na najnižjo mero. Tako razkosana manjšina lahko izgubi večino svojih pravic, ki so ji na papirju priznane in kljub načelni enakopravnosti bi imeli tu dejansko brezpravnost manjšinskega prebivalstva. Toda to je zlo, katerega ne more preprečiti nobena teorija in noben nauk, pač pa ga lahko' zmanjša, ako ne popolnoma iztrebi protisila. Ako sta dva naroda politično zares samostojna bodisi v obliki države ali avtonomne pokrajine ter prosto urejujeta svoje upravno življenje, potem ni nevarnosti, da bi njuni manjšini na eni ali drugi strani izgubili na tak umeten način svoje pravice. V nasprotnem slučaju seveda je vse to zgolj vprašanje moči, kakor je sploh v primeru, da mešani pas ni med oba politično samostojna naroda enakomerno razdeljen, vsa manjšinska enakopravnost odvisna le še od raznih kulturnih in gospodarskih momentov, predvsem pa od dobre volje politično močnejšega naroda. Naravno je, da je v tem slučaju nemogoče določiti primeren manjšinski odstotek, pri katerem bi se manjšinska enakopravnost morala pričeti.
B. — V drugem slučaju imamo tudi dva naroda, ki mejita drug na drugega ter prehajata drug v drugega; ozemlje, na katerem živita pomešana, pa je tako obširno, da lahko tvori politično samostojno enoto, državo ali pokrajino. K temu politično samostojnemu ozemlju z mešanim prebivalstvom moramo naravno pritegniti vse kraje, ki so z njim v neposredni zvezi ter prebiva v njih manjšinski" narod v tolikem številu, da ga še moramo smatrati za manjšino. Odstotno število, ki je za to potrebno, je pa tudi v tem
slučaju odvisno od splošnega razmerja obeh narodnosti v mešanem ozemlju. Ako je število prebivalstva obeh narodnosti v celem ozemlju približno enako, — brez ozira na to, kako je porazdeljeno po posameznih krajih — bo manjšinski odstotek najbrž zelo nizek, kajti oba naroda si stojita splošno v ravnotežju in zato je v interesu obeh, da so kolikor mogoče vsi njuni člani deležni narodnostne enakopravnosti.
Pri številčnem ravnotežju obeh narodnosti bi vsaj morala politična meja samostojnega, narodno mešanega ozemlja segati naj-delj ter objeti tudi kraje z neznatnimi manjšinami. Čim večja pa je številčna razlika obeh narodnosti, tem višja je nujno tudi odstotna meja, pri kateri se prične manjšinska enakopravnost. To je neizogibna posledica razmerja, v katerem se po svoji gospodarski in politični moči nahajata oba naroda, odgovarja pa tudi pravičnosti, ako si seveda ni močnejši narod pridobil svojo premoč na krivičen način s silo ali z izpodrivanjem druge narodnosti.
Ker pomenijo jezikovne in narodnostne pravice sploh tudi gospodarske koristi in gmoten dobiček, priznanje enakopravnosti tujemu narodu v domači deželi pa izgubo, bi bil večinski narod gospodarsko oškodovan, ako bi priznali enakopravnost obeh narodnosti že pri zelo nizkem odstotku manjšinskega prebivalstva. Narod, ki je po svojem številu v mešanem ozemlju v znatni manjšini, je nujno v večih krajih manjšinsko zastopan kot druga narodnost. Zato trpi škodo, ki je s priznanjem enakopravnosti nujno združena, predvsem le številnejši narod. S tem, da se prizna manjšini enakopravnost šele pri višjem odstotku, se to nesoglasje odstrani. Kraji z neznatnimi manjšinami morajo pripasti v tem slučaju — ako seveda ne vpoštevamo morebitnih drugih kulturnih-ali gospodarskih momentov — čistonarodnemu ozemlju. Narod, ki je v mešanem ozemlju zastopan z manjšim številom, mora sicer na ta način prepustiti tujemu čistonarodnemu ozemlju več svojih ljudi, kot jih dobi sam od drugega naroda, zato pa uživajo njegovi člani v mešanem ozemlju, kljub temu, da se nahajajo dejanski v znatni manjšini, popolno enakopravnost v javnem življenju celega politično samostojnega ozemlja. Koncem koncev pridemo torej tu do neke vrste kompenzacije med pravicami, oziroma med gospodarskim dobičkom, ki ga ima manjšinski narod od priznanja njegove popolne enakopravnosti ter med izgubo nekaterih članov, ki pripadajo narodno čistemu ozemlju soseda.
Seveda se politična meja med narodno mešanim in čistim ozemljem ne more tako izpreminjati, kot se izpreminja razmerje narodnosti v posameznih krajih, temveč mora veljati gorenje pravilo le kot osnovno načelo za ureditev političnih razmer, ki tvorijo podlago za rešitev narodnostnega vprašanja.
Kadar so politične razmere že urejene in jih brez večje škode ni mogoče izpreminjati, se mora narodnostno vprašanje v njihovem okviru samostojno rešiti. Tu ne gre več za omenjeno kompenzacijo, marveč odločuje pri določitvi manjšinskega odstotka le dejansko razmerje med gospodarsko izgubo in dobičkom, izvirajočim iz enakopravnosti med seboj pomešanih narodov.- Manjšinski odstotek, pri
katerem je to razmerje za oba narod^ približno enako, moramo smatrati kot pravi in po njem se morajo ravnati manjšinske pravice.
C. — Pravzaprav smo s tem rešili tudi še tretji slučaj, v katerem gre za razmerje dveh ali več narodov, ki so pomešani med seboj, ne da bi mogli govoriti o prehodu ene narodnosti v drugo. V mislih imamo tu narodnostne manjšine, daleč proč od narodne meje, ali pa take, ki pripadajo narodom, kateri sploh ne mejijo drug na drugega. Pravilo za določitev manjšinskega odstotka v tem slučaju smo ravnokar našli, samo da moramo glede njegove uporabe opozoriti na nekatere posebnosti: Ker o kompenzaciji preko meje politično samostojnega ozemlja, kakršno smo zgoraj omenili, tu ne more biti govora, je v našem slučaju manjšinski odstotek splošno nujno višji, kot v prejšnjem primeru. Vendar pa bi bilo napačno misliti, da mora biti večinski narod v primeri z manjšinskim nujno oškodovan. Čim višji je manjšinski odstotek, tem večje je tudi število članov druge narodnosti, ki ne uživajo narodnostnih pravic ter so radi tega tudi gospodarsko težko oškodovani. Škoda manjšinskega naroda odtehta radi tega prav kmalu ono, ki jo trpi večina, ako prizna manjšini popolno enakopravnost. Večina pa ima od listih članov druge narodnosti, ki ne uživajo narodnostne enakopravnosti, tudi nekaj koristi, kajti ta manjšina tvori vsled neznanja tujega jezika največkrat delavski kontingent za najtežja in razmeroma najslabše plačana dela. Pri določitvi manjšinskega odstotka je treba naravno tudi to korist vpoštevati ter določiti omenjeni odstotek v taki višini, da se izguba in dobiček večinskega naroda nekako izenačita. Torej imamo tudi tu neko kompenzacijo, ki pa ne sega preko meje politično samostojnega ozemlja, temveč se vrši v njem samem.
Seveda so vse to le teoretični računi, ki se praktično v številkah ne bi dali izraziti, vendar pa tiči v njih pravilo, po katerem bi bilo treba v posameznih slučajih odločevati o manjšinskih pravicah. Gre le za to, da pojasnimo, da večinski narod, ki prizna manjšinam narodnostno enakopravnost, ne stori s tem nič več kot svojo dolžnost in da zaradi tega tudi ne trpi dejanski nobene, ali vsaj ne večje škode, kot jo mora trpeti manjšinski narod, kajti vse tiste manjšine, ki ne dosegajo manjšinskega odstotka, sploh ne uživajo narodnostnih pravic.
Naravno je, da more biti za določitev manjšinskega odstotka tudi v tem slučaju merodajno prebivalstvo poedinih narodnosti le v obsegu tiste najvišje upravne enote, v kateri sploh še more priti kot manjšina v pošte v. Strogo matematično to pravilo sicer nikakor ne vodi do povsem določenega zaključka, a za praktično življenje pa zadošča brez dvoma popolnoma. Ako prihaja kaka narodnost le v občini ali okraju kot manjšina v poštev, potem ji gre povsem naravno tudi jezikovna enakopravnost samo v obsegu teh upravnih enot.
četrtič: Dva kulturno zelo različna naroda živita p o -mešana med seboj. Splošno moramo ločiti tu popolnoma enake tri slučaje, kot smo jih našteli pri prejšnji točki in tudi načelna pravila, ki smo jih za ureditev narodnostnega razmerja zgoraj razvili, veljajo
tu v polnem obsegu. Kulturna razlika načelno ne vpliva na ureditev narodnostnega razmerja, drugačni zaključki izvirajo le iz dejstva, da ima kulturni narod do ozemlja, na katerem prebiva, dejanski več pravic kot nekulturno ljudstvo, toda ne zaradi svoje kulture same na sebi, temveč zato, ker si jih je pridobil s svojim delom.
Narodnostne pravice obsegajo v sebi, kakor znano, v veliki meri gospodarske koristi in gospodarski dobiček. Videli smo tudi, da investira visokokulturen narod v svojem ozemlju in v gospodarskih institucijah sploh mnogo več truda in znoja kot nekulturen narod, ki živi največ od tega, kar mu da njegova zemlja sama od sebe. Narodnostne pravice pomenijo v gospodarskem oziru pravico do uživanja dela in kapitala, ki sta naložena v domačem ozemlju ter v raznih gospodarskih podjetjih. Ker pa izhaja vse to v veliki večini od kulturnega prebivalstva ter je zaradi tega tudi predvsem njegova last, sledi iz tega, da ima nekulturni del prebivalstva do teh dobrin tem manjšo pravico, čim nižja je njegova kultura, z drugimi besedami, da morajo biti njegove narodnostne pravice omejene sorazmerno, kakor je omejena njegova kultura.
To je naravna posledica načela, ki zahteva, da se preživlja vsakdo z lastnim delom ter da uživa sam sadove svojega truda. Ako bi n. pr. priznali neznatni, kulturno nizko stoječi manjšini popolno narodnostno enakopravnost z visokokulturnim večinskim narodom, bi ji s tem odprli vse zakladnice, ki jih je slednji napolnil s trudom in delom, pri katerem mu manjšina ni pomagala, vsaj v taki meri ne, v kakršni bi izrabljala njihove dobrine. Seveda računa naše pravilo samo z dejanskim kulturnim razmerjem obeh narodnosti, brez ozira na to, ali je kulturni narod zlorabljal nekulturno stanje druge narodnosti ali ne. Dolžnost, popraviti storjeno krivico ter priznati tlačenemu narodu pravice, ki bi jih v naravnem razvoju gotovo dosegel, ako bi ga kulturni narod ne tlačil, ostane .kljub temu.
Kulturno razmerje dveh med seboj pomešanih narodnosti vpliva torej v znatni meri na njihovo narodnostno in gospodarsko razmerje. Ker smo pa zgoraj videli, da se da narodna enakopravnost praktično edino le krajevno omejiti, dočim bi vsaka druga omejitev zgrešila svoj pomen in smisel, moramo tudi tukaj vztrajati pri pravilu manjšinskega odstotka in omejiti narodno enakopravnost na najvišjo upravno enoto, v kateri je manjšina zastopana s primernim odstotkom. Omejitev narodnostnih pravic, katero zahteva za kulturno nižje stoječi narod njegovo kulturno in gospodarsko razmerje do druge narodnosti, pa dosežemo s tem, da določimo zanj višji manjšinski odstotek kot za kulturno visoko stoječi narod. Ta razlika mora biti naravno sorazmerna kulturni razliki obeh narodnosti. Na ta način dobi sleherna narodnost vse pravice, ki ji gredo po načelu pravičnosti in enakopravnosti.
Drugih predpravic si kulturno višje stoječ narod ne sme lastiti. Ako tvori v mešanem ozemlju večino, tedaj je za škodo, ki jo ima od priznanja enakopravnosti kulturno nižje stoječi manjšini, poplačan
zlasti s cenim delavskim kontingentom, ki ga dalje manjšinsko prebivalstvo; ako pa se nahaja v manjšini, tedaj se kaže njegova prednost v nižjem številu, ki je potrebno njegovim manjšinam, da se jim
prizna narodna enakopravnost.
* * *
Nasplošno moramo k gorenjim štirim točkam pripomniti še sledeče: kot notranji upravni, oziroma uradni jezik se mora v slučaju popolne enakopravnosti dveh ali več jezikov rabiti v najvišji upravni enoti jezik večine. Glede nižjih upravnih enot, občin in okrajev pa more veljati to le tedaj, če v teh enotah ne uživa enakopravnosti uradni jezik nobene izmed nadrejenih upravnih enot, dočim bi bilo v nasprotnem slučaju, ne glede na to, kateri jezik govori večina, odločiti tako, da bi imelo čim več nižjih in višjih upravnih enot isti notranji uradni jezik. To je utemeljeno v dejstvu, da vodi v notranjem uradnem, zlasti pismenem poslovanju uporaba dveh ali več jezikov do tehničnih težav, ki pač utegnejo roditi slabe posledice, niti večina niti manjšina pa ne more imeti od tega nikake koristi.
Sklep.
Ozka notranja vez, ki spaja narodnostno in gospodarsko življenje takorekoč v enoto, nam je pokazala pot do enotnih in splošnih načel, ki naj bi v narodnostnem vprašanju odločala. Pri tem pa smo našli, da tvorijo podlago za pravilno rešitev narodnostnega vprašanja pravično urejene politične razmere. Edino v tem slučaju ni tal za krivično zatiranje in izkoriščanje manjših in slabejših ali kulturno nizko stoječih narodnosti. Narod, ki je politično raztrgan na kose ter nima enotne politične uprave, se ne more prosto razvijati na svojem ozemlju. Njegova meja nasproti drugim narodom je zabrisana in postaja od dne do dne bolj nejasna. Namesto da bi postajalo njegovo razmerje do drugih narodov vedno bolj enostavno in stanovitno, se neprestano izpreminja. Na rodno čisti kraji postajajo polagoma mešani in sovraštvo med narodi dobiva vedno novega netiva. Nasprotno pa ima narod, kateri uživa vse politične pravice, v rokah zadostna sredstva, da ščiti pred zatiranjem svoje sinove to- in onostran svoje politične meje.
Ker izvira večina narodnostnih bojev iz krivičnih političnih razmer, ki merijo v svojem bistvu na gospodarski dobiček, je jasno, da toliko časa, dokler ne zavlada tu pravičnost, tudi v narodnostnem oziru ne bo miru, kajti: Narodnostne pravice niso samo lepo doneče reklo, s katerim se navdušujejo ljudje za boj proti sovražniku ljubljenega materinega jezika, temveč je obseženega v njih tudi dobršen del krušnega vprašanja, ki je mnogokrat silnejše kot n a j i d e a 1 n e j š a ljubezen do naroda.

Goriški memenio.
Kulturnozgodovinski pregled. Dr. Joža Lovrenčič.
Kocka je padla — na Goriškem pričenja novo razdobje. Ne bo neprimerno, če podam na sledečih straneh kratek pregled kulturnega razvoja in delavcev, ki so vtisnili tekom stoletij tej zemlji — že po ljudstvu naši — neizbrisen pečat z razločno legendo: slovenska.
Od prihoda do reformacije.
Proti koncu šestega stoletja, ko so se 1. 658 umaknili Langobardi v Italijo, so pritisnili za njimi Slovenci in zaposedli Obsočje. Pa jim ni bilo dovolj: mikala jih je zgornjeitalska ravan in v družbi z Obri so vdrli 1. 593 in 594 za Langobardi in se spoprijeli ž njimi. Brez uspeha. Agilulf, kralj Langobardov, je dal zastražiti odprto nadižko dolino in poveril obrambo vojvodu Gizulfu. Slovenci so poskušali 1. 598 vnovič prodreti, a so bili zopet potolčeni. V tretje so se zagnali z Obri vred 1. 610 in zavzeli Čedad, a ga niso stalno obdržali, ker že 1, 670 je prišlo s Koroškega čez Predil po nadižki dolini 5000 Slovencev pred Čedad, kjer so bili poraženi. Še niso mirovali. Trideset let pozneje so Slovenci pokončali vso langobardsko vojsko in uničili vse furlansko plemstvo. Hoteč se ustaliti na plodnih tleh, so okoli 1. 720—725 prodirali naprej, a jih je pri Lauriani, sedanji vasi Lava-riano — 11 km južno od Vidma — premagal furlanski vojvoda Pemmo.1
Kari Veliki se je 1. 774 zapletel v boj z Langobardi in jih premagal. Istočasno z njihovim ozemljem si je osvojil tudi beneške in goriške Slovence in jim postavil štiri okrožne grofe: v Ogleju, v Solkanu, v Tolminu in na Krasu. Goriška in Furlanija sta bili za časa Karla Velikega ena dežela in sta pripadali k Italiji do 1. 952. Oton I. pa ju je z Beneškim vred pridružil Koroški, kamor je pripadala do 1. 1001, 1028 in 1077.
Ta čas je prišla Goriška pod oglejske patriarhe. L. 921 so dobili grofovske in mejnoigrofovske pravice in postali deželni knezi. L. 1001 je dobil patriarh Janez IV. od cesarja Otona III. polovico Solkana in kraja Gorica — prvič omenjena v tem dokumentu! — zemljo med Sočo do Vrtovina v Vipavski dolini. Patriarh Popon je 1. 1028 dobil od Konrada II. še ves Kras z Vipavo, Postojno, Cerknico in Ložem. Ko je 1. 1077 dobil patriarh Sighard še furlansko grofijo, je bilo Obsočje združeno. Patriarhi so imeli svoje vazale, komornike in ministeriale, ki so upravljali posamezne okraje, n. pr. goriški grofi, rodom iz
1 Pritn. S. Rutar: Zgod. črtice iz poknežene grofije goriške in gradi-ščanske, I. del, V Gorici 1895. (Razmere med Slovenci in Langobardi) str. 81—123,
Tirolske Bistrice, ki so postali 1. 1135 branitelji oglejske cerkve in se končno osamosvojili in razširili svoja posestva celo na Kranjsko. Poslednji goriški grof Leonhard je umrl 1. 1500 v Liencu in Goriško je dedoval Habsburžan Maksimilijan.
V območju oglejskega patriarhata so se goriški Slovenci kmalu pokristjanili in ni neverjetno, da so patriarhi vzgojili izmed svojih slovenskih podanikov tudi oznanjevalce Kristusove blagovesti za sosedne slovenske pokrajine. (Prim. Duhovnika v Prešernovem »Krstu pri Savici«!) Saj je patriarh Popon, ki je pozidal oglejsko stolnico (1031), popravil samostan v Belinju, Ulrik I. (1085—1121) povzdignil rosaški samostan ob Idriji v opatijo in jo obdaril z vasmi po Tolminskem in Kanalskem, ustanovil v Možnici opatijo in popravil cerkev sv. Ivana ob Timavu, kamor je leto za letom romalo naše ljudstvo in se dalo vpisavati v sveto knjigo Markovega evangelija, kar pričajo lepa naša imena, ohranjena iz VIII.—X. stoletja. Patriarh Pilgrim (1132—1161) je ustanovil stiski samostan na Dolenjskem. Vse te ustanove na našem ozemlju gotovo niso bile brez domačinov-Slovencev! Če so langobardski vojvode na svojem dvoru v Čedadu vpoštevali naš jezik, so ga morali patriarhi pri apostolski misiji svečenikov gotovo tudi, zlasti če so se hoteli uspešno kosati s salzburškimi širitelji krščanstva. Da so patriarhi vpoštevali Slovence, nam priča tudi dejstvo, ko je patriarh Bertrand v XIV. stoletju hotel ustanoviti v Čedadu univerzo, ki naj bi služila Italijanom, Slovencem in drugim narodnostim.
Na splošno je naš človek preživel srednji vek prepuščen samemu sebi," obdelujoč zemljo — če ga niso vojske motile in spravile od lopate in pluga — po svojih starih navadah in običajih, voleč si župane in kloneč se njihovemu sodstvu. »Tolminske srenje so imele svoje župane, katere so si same izvolile v navzočnosti tolminskega glavarja ali njegovega namestnika. Ohranil se nam je način volitve župana v Čezsoči na Bovškem. Prvo nedeljo po Malem Šmarnu je bil tam semenj in cerkveni praznik; volili so tudi novega župana v navzočnosti tolminskega grofa ali njegovega namestnika, ki je prišel pobirat od kmetov davščine. Stari župan ga je moral sprejeti in pogostiti, za kar mu je morala pozneje soseska stroške povrniti. Drugi dan zjutraj je pobiral grof davke, popoldne pa je bila volitev novega župana. Vsak hišni gospodar je stopil pred grofa in mu povedal na uho ime onega, katerega je želel imeti. Ako sta dobila dva kandidata enako glasov, je odločil grof s tremi glasovi izvolitev onega, ki mu je bil najbolj po godu. Drugi dan se je podal novoizvoljeni župan z osmimi priseženimi možmi v Bovec in prisegel pred sodnikom. Vse to se je zgodilo po prastarem običaju.«2 Poročila o županih imamo tudi iz Ozeljana in Šempasa3 in njihov delokrog vidimo najlepše med beneškimi Slovenci, kjer se je ohranil tja noter v sredo 19. stoletja.4
2	Gruden: Slov. župani v preteklosti str. 41—42, navajajoč Rutarja. Kres 1881 str. 673. Prim. Rutar Zgod. Tolminskega str. 103.
3	Gruden: ib. str. 40.
' Gruden: ib. str. 46 seq.
Iz volilnega obreda v Čezsoči vidimo, kako je naš človek odraj-toval davščino, desetino, držeč se pete cerkvene zapovedi, ki se je tedaj glasila na Tolminskem: »Ti imaš odrajtovati zapovedano desetino in kvartež!«5
Verskol življenje je moralo biti kaj površno. Fare so bile redke in duhovščina na mnogih mestih ni bila taka, kakršna bi morala biti. Nižji duhovniki — in taki so bili po deželi — so za denar igrali komedijo, čarali, kopali zaklade, delali sleparske čudeže, šolali otroke itd. Po Tolminskem je bilo vse polno takih mašnikov, ki so smeli le ma-ševati in samo v sili deliti zakramente. Ti duhovniki, imenovani »Messenstecher«, »Messenhaspler« in »schvvarmende Priester«, so hodili okoli po vaseh, kjer so bile cerkvice, nagovarjajoč ljudi, naj jim dajo za maše, ker ne zahtevajo toliko, kakor drugi duhovniki. Bili so zelo neomikani, ker niso znali drugega nego maševati, in delali s svojim nespodobnim vedenjem pohujšanje. Slepili so ljudi z blagoslovljenimi podobami, čudodelnimi molitvami, zagovarjanjem itd. Še proti koncu XVIII. stoletja je imela cerkvena oblast opraviti ž njimi.6 Nič čudnega, če so v takih razmerah Kobaridci še leta 1331 pod nekim drevesom ob izvirajočem studencu —■ gotovo na sedanjem trgu! — častili svoje bogove, kakor so bili vajeni v času malikovalstva, dokler jim ni sveta vojska iz Čedada pod vodstvom verskega inkvizitorja Francesca de Clugia posekala svetega drevesa in zabila studenca. Tudi se ne smemo čuditi, če beremo: In leta 1435 je umrla v Bovcu neka ženska, o kateri so ljudje trdili, da hodi nazaj kri sesat. Razdraženo ljudstvo odkoplje njeno truplo in ga prebode s kolom. To je po ljudskem mnenju uničilo »volkodlaka«. Čedajski naddijakon je o tem začel preiskavo, o kateri pa nimamo nobenega poročila.7
Vse to in neštevilne vraže in pagansko-krščanska zlitina pravljic, ki se drži še danes v naših gorah, priča, da je ljudstvo živelo tedaj v nekem čudnem misticizmu, ki se je udejstvoval v različnih smereh; za časa reformacije n. pr. pri Sv. Luciji v sekti skakačev. V splošni razrvanosti in podivjanosti se pač ljudstvo ni moglo poglobiti v krščanstvo. Zlasti ker mu je manjkalo pravih in dobrih oznanjevalcev in . tolmačev božje besede.
Aktivni Slovenci šestega stoletja so prešli v pasivnost: njih edini polet je bila pesem in pravljica. V slovstveni zgodovini pa imamo označeno to dobo z imeni v omenjenem evangeliju sv. Marka, s čer-nevskimi volili bratovščine sv. Marije iz 1. 1497 in z Goriškim rokopisom iz 1. 1551.
Eno je glavno: naš rod se je ohranil po večini v mejah, ki jih je dosegel ob svojem prihodu, in pokazal življenjsko moč, kot je ni nihče njegovih prednikov, ki so vsi zapovrstjo kakor skopneli v žarkih južnega solnca.
6	Rutar: Zgod. Tolminskega. Gorica, 1882, str. 163, 8 Rutar o. c. 166.
7	Rutar o. c. str. 65.
Reformacija in protirelormacija.
Umevno je, da je val reformacije pljusknil tudi na Goriško, saj je dalo Primorje — Istra — prve reformatorje, ki so bili pred Trubarjem, oziroma mu stali ob strani: Mat. Frankovič Vlašič (Flaccius Illyricus), Pav. Vergerij (Koper) in Štefan Konzul (Buzet). Tudi je Trubar sam poznal deželo od blizu izza svojega kaplanovanja pri tržaškem škofu Bonomu (1540—1541) ter izza leta 1547, ko je prišel tja v Trst in nastopal pri Sv. Antonu Starem.
Pred Vergerijevim nastopom v Primorju in pred Trubarjevim prihodom na Goriško se je že 1. 1526 pojavil v Ogleju predikant Schwabe in 1528 je bil izgnan iz furlanske vasi Fare vikar, ki je sejal krivo-verske nauke. Vendar to gibanje ni zavzelo širših krogov in ni zaseglo slovenskih krajev. Tudi Vergerij, ki je nastopil 1558, oznanjujoč novi nauk po gostilnah in deleč protestantovske knjige, ni uspel. Po njegovem odhodu je zavladal mir in je šele Trubar 1. 1563 začel znova orati ledino. Pridigoval je v Rubijah, Gorici in Sv. Križu v Vipavski dolini. Človek bi mislil spričo verskih razmer, ki so vladale, kakor smo videli, v deželi, da je drl narod od kraja za njim, obrnivši hrbet »papežnikom«, a iz poročil, ki jih imamo, je jasno, da je povečini le plemstvo zapadlo v versko zmoto, ljudstvo pa je ostalo z malimi izjemami (Rihenberg, Sv. Križ) verno cerkvi. Nastop predikanta Ostrmana je dal — leto po Trubarjevem obisku! — povod hrupnim demonstracijam in ogorčenju od strani ljudstva.
Mogoče je, da bi se protestantizem na Goriškem razširil tako ali še bolj ko drugod, če ne bi posvetna in cerkvena oblast posvečala tej deželi tozadevno posebne skrbi, ki je imela svoje politično ozadje: Avstrija se je bala dati Benečanom povod za vojno, s katero so za-pretili, če bi se preko Goriške zanesla reformacija v njihovo ozemlje. Tako je izšel že 1. 1579 odlok proti goriškim luteranskim plemenitašem in s patentom z dne 6. II. 1582 je pdslal nadvojvoda Kari ljubljanskega škofa in svojega tajnega svetovalca — bivšega goriškega župnika Janeza Tavčerja kot vizitatorja na Goriško. 11. marca 1852 je prišel Tavčer v Gorico in vizitiral župnije od Komna do Avč in od Gorice do Vipave in ugotovil povsod žalostno stanje — zlasti med duhovščino. Pet duhovnikov je dobil, ki so vzgledno živeli, vsi drugi so živeli vse prej ko krščansko. Proti njim je Tavčer nastopil z vso strogostjo: naložil jim je denarne kazni in posebno zloglasnim in nepoboljšljivim odmeril zapor.8
Prvi korak te vizitacije je imel namen zboljšati versko življenje med duhovščino in v drugi vrsti je šele Tavčer zaslišal luteranske plemiče iri protestante v Rihenbergu in Križu.
Naslednje leto je vizitiral po Goriškem patriarhov generalni vikar Pavel Bizancij in naletel na iste razmere ko Tavčer. Sodobnik, prvaški župnik Noctua, piše o tej vizitaciji: »Leta 1583 se je vršila v oglejski diecezi in grofiji goriški vizitacija po našem ordinariju veleč. g. Pavlu
8 Dr. K. Capuder: O luteranstvu na Goriškem (Izvestje gor. gimnazije 1910, str. 4—5.
Bizanciju, vikarju in škofu. Ta vizitacija je bila silno ostra in stroga. Mnogo duhovnikom je bilo prepovedano maševati od prvega julija pa do Rojstva Gospodovega. Takrat pa je bila doposlana omenjenemu našemu ordinariju absolucija od t. č. apostolskega nuncija v Gradcu Germanika Malaspina.«
Vizitatorjeva strogost je vzbudila v Gradcu odpor, a Bizancij jo je utemeljil, stoječ na stališču, da »cerkve ne podpira množina duhovnikov, ampak nekaj maloštevilnih in dobrih; en dober duhovnik velja več ko tisoč slabih«.
Po Tavčerjevem poročilu dvoru bi bila nujna potreba ustanovitev kolegiatne cerkve v Gorici in škofije, Bizancij pa je v svojem poročilu odločno proti temu, zahtevajoč, da lahko vrši jurisdikcijo v avstrijskem delu vladikovine, kar mu sedaj zaprečujejo.
26. nov. 1584 je sklical Bizancij videmsko veliko sinodo, a so ostali njeni sklepi za našo pokrajino brezpredmetni, ker je nadvojvoda ni smatral za merodajno brez njegovega dovoljenja in je celo duhovnike iz svojega ozemlja, ki so se je udeležili, dal kaznovati z denarno globo.8
Naslednje leto je prišel celo graški nuncij v Gorico in je tedaj stalo vprašanje goriške škofije v ospredju. Šempeterski župnik Hie-ronim Catta je napravil že načrt, kako razdeliti avstrijski del oglejske škofije in kako dobiti dohodke za novo škofijo. Tozadevno je prišla tudi posebna komisija pod vodstvom tržaškega škofa Nik. Coretto v Gorico, kjer je ostala dve leti. V ta čas spada tudi omenjena sekta skakačev pri Sv. Luciji. Noctua poroča v svoji matriki, da so nastopili 1. 1584 in uganjali razne blaznosti in celo hudodelstva, radi katerih so potem nekaj njih obsodili v Ljubljani na smrt. Vse te nerodnosti so se godile pri novosezidani cerkvi sv. Lucije.10
Po Bizancijevi smrti je postal 1. 1587 Franc Barbaro pomočnik starega patriarha Grimanija in generalni vikar in po njegovi smrti sam patriarh (1593). Sporazumel se je z avstrijsko vlado in začel vizi-tacijo po slovenskih škofijah, ki so bile njemu podrejene. L. 1593 je dovršil vizitacijo Goriške in jo zaključil 28. julija s sinodo goriške duhovščine. Barbaro je smatral reformo duhovščine za prvo in glavno potrebo in v tem smislu se glasijo tudi določila sinode. V svrho nadzorstva je zbral nekaj posebno nadarjenih in sposobnih duhovnikov iz: avstrijskih dežel in Hrvatov iz Dalmacije, ki so bili bolj priljubljeni med ljudstvom ko Benečani. Te je pridelil posameznim arhidiakonom, da so jim pomagali pri izvrševanju cerkvene jurisdikcije in pošiljali stalno poročila o položaju. Iz njegovega poročila papežu vidimo, da se je ob tej priliki zavzel za ustanovitev jezuitskega kolegija v Gorici. Tudi izvemo ob tej priliki, da je bil protestan-tizem na Goriškem v zadnjih zdihljajih.
Resno patriarhovo prizadevanje za obnovo in poglobitev verskega-življenja po naših krajih kažejo sklepi videmskega provincialnega cer-
9	Dr. Gruden: Zgod. slov. naroda str. 904.
10	Rutar o. c. str. 164 in 237.
kvenega zbora 1. 1596, ki so se ga udeležili vsi sufragani z višjo duhovščino. Čez par let, 1602 se je vršila spet v Gorici škofijska sinoda ob udeležbi arhidiakona in župnikov iz vseh slovenskih krajev. Zanimivo je, da je patriarh Barbaro spoznal, da jetrebaljudstvo poučevati v domačem jeziku in je ponovno opominjal navzoče na to potrebo. Na cerkvena vrata je dal nabiti table, na katerih je bil izvleček iz katekizma v jeziku dotične župnije.11
»Življenski pogoj luteranstva — obstoj slabih moralnih razmer med duhovščino« — je bil po Barbarovem prizadevanju strt in začelo se je novo življenje, ki ga je gotovo podprl prihod jezuitov v Gorico 1. 1615, kjer so ustanovili svojo gimnazijo, ki je bila 1. 1625 popolna. Pridružilo se ji je deško semenišče z Werdenbergovo ustanovo (1636), ki ima velikih zaslug za Goriško, saj so iz njega izšli skoroda vsi kulturni delavci! Tudi kapucini so prišli v tej dobi po Tavčerjevem prizadevanju v Gorico in je ta kapucinska naselbina prva te vrste v naših krajih.
Neposredno po ureditvi versko-cerkvenih vprašanj je izbruhnila druga beneška vojna 1615—1617 (prva 1505—1518), ki je divjala od Kobarida do morja na istem ozemlju in — bi rekel — v istih pozicijah ko 1. 1915—1918. Da ni ustvarjala, temveč rušila, je jasno; kar ni mogla sama, ji je pomagala mors nigra, ki je prišla v njenem spremstvu. Spomin na to vojno je ohranjen med ljudstvom v pravljici o Hermanu Attemsu in postanku Trente. Lepa Vida, »naša pesem za večnost«, datira najbrže tudi iz teh časov, ko so posegli v boj Španci in pristali ob naši obali s svojimi ladjami. — Turške vojne tudi Goričanom niso bile neznane in friulski zgodovinar Nicoletti nam 1550 poroča, da Tolminci opevajo kralja Matjaža in druge junake. »Usano essi cantare in versi ne' varii modi della loro lingua le lodi di Cristo e de' Beati, nonche di Mattia re d' Ungheria e di altri celebri personaggi di quella Nazione.«12
Kljub vsem zmedam in kulturni revščini tedanjega časa j e dala Goriška s svojega Krasa Ljubljani tri goreče, delavne škofe: Urbana Tekstorja (Kavčič), Konrada Glušiča in Janeza Tavčerja, velikega Hrenovega predhodnika.
Padovanska univerza je igrala v tem času važno vlogo: Goričani so večinoma na njej študirali in je ohranila privlačno silo še tja noter v prvo polovico 19. stoletja. Pravljica o slovenskem F a u s t u — Trentarski študent — se je mogla razviti le v gornjem delu Goriške, ki je videla leto za letom prihajati in odhajati čez predilski prelaz študente in vagante raznih narodnosti.13
11	Gruden: o. c. str. 814.
12	Rutar: o. c. str. 225.
13	Rutar: o. c. str. 65.
Codelli (Gli scrittori friulano Austriaci degli ultimi due secoli. III. Ed. Gorizia 1792) in Liruti (Notizie delle vite ed opere scritte da letterati de Friuli. Venezia 1760) nam navajata celo vrsto slov. imen mož, ki so pa pisali latinsko oziroma italijansko. Tako naletimo na Martina Bavčarja, r. v Solkanu, začetku 17. stoletja, ki je pisal zgodovinske razprave v latinščini, Mateja Dragonja, Gregorja Ger-bica, J. M. Marušiča iz Solkana, Fr. K. Križmana iz Rihenberga, ki je latinsko pesnil, Fr. K. Galiciča, Antona Muznika od Sv. Lucije (1726) z medicinskimi spisi in Antona Prividali iz Kanala (1722).
Prva »slovenska« knjiga, ki je izšla iz Goriške, je bil »V o c a -bolario italiano e schiavo etc.«, tiskan v Vidmu 1607. Spisal je to knjigo devinski servit fra Gregorio Alasia da Sommaripa, Praktična potreba jo je poklicala v življenje in je bila namenjena — kakor se zdi — v prvi vrsti duhovnikom-Nesloven-cem, ki so službovali v naših krajih. Obsega poleg predgovora, ki zagovarja enakopravnost vseh jezikov z utemeljevanjem, da nebe-ščani vse jezike razumejo in so jim vsi enako 1,'ubi, ital, slov. slovar, najnujnejše besede v pogovoru s Slovenci, pozdrave, mere, novce, dalje molitve, božje in cerkvene zapovedi (prve v verzih!), očenaš, češčenamarijo, vero in tri pesmi — Božično, Velikonočno in Binkoštno —, ki so jih peli po cerkvah ob nedeljah in praznikih, kakor je razvidno iz naslovne strani same,
»Božična«, naslovljena »Lode fpirituale per il giorno di Natale, e deli' Epifania di N. S. Giehi Chrifto«, se glasi:
1.	Ta fuetla lueifda ta ie zašla	4. Spofnau ga ie ollich, valeč Za ono Itran chierne gore;	Da ie tu Deite praui Bug, Ona nam lueti liroco,	Kir ie Ituaril zemglio, nebu, Siroco, inu villoco.	Kerichienico dau dullo, telld.
2.	V lueilde Itoi Deite mladu	5. Potle lo persle craglie trie
V	rokec derzi an cris slate,	Galpar, Melicor, Boltilar,
V	cris lo flatni pultobi,	Inu oni so koffro pernelle Da ie ta Deite praui Bug. Veroc, miro, chilto slato.
.3. Da ie tu Deite praui Bug,	6. Inu doruieio Jelula
Noter u tem mesto Betlemo	Tega craglia nebeskiga.
Vanei priproltnei ftalili,	Vellelille Jerulalem,
Veneie voloulki ialloullec.	Jerulalem meftu lepu.
7. V tebe nam li ie adan rodiu, Ker bode cral ces cral vile. O cuala tebe Maria, Ker li nam dala lina toiga.
»Velikonočna« — Per il giorno di Pasqua — pa začenja takole:
Jefus ie od Imerti ultau Od loie britke martre Da bi ne biu od Imerti ultau, Vas vogliz zuet bi conez vzau.
O Kirie eleiloo.
Zdi se mi, da je ta knjiga prvi uspeh Barbarovega poziva iz goriške sinode 1602, naj se krščanski nauk
Čas, 1921.	5
poučuje v domačem jeziku. Ni izključeno, da so katekizemski deli te knjižice navaden prepis onih tabel na cerkvenih vratih, ki jih je dal napraviti patriarh Barbaro. Sicer ne moremo pripisovati tej knjigi posebnega pomena — zanimiva je bolj v jezikovnem pogledu, kolikor je originalna in izraz tamošnjega dialekta, ki se ga je priučil italijanski pater, ter kolikor dokumentira, da so se tudi po goriških cerkvah pele slovenske pesmi.
Vse bolj pomemben je bil za versko življenje in za slovensko slovstvo naš kapucinec o. Janez Svetokrižki. Rojen je bil v Črničah pri Gorici — po rodu Leonelli. Ko je dovršil modroslovne in bogoslovne nauke, je stopil v kapucinski red štajerske province in bil določen za slovenskega pridigarja v provinci s sedežem v vipavskem Sv. Križu. Bival je tudi v Ljubljani in v Krškem in bil član akademije »Operosororum« z imenom P r o m p -t u s. Umrl je 1. 1714 kot gvardijan v Gorici. Ta vneti in spretni propovednik — malo sodobnikov bi se moglo kosati z njim — je izdal pet knjig obširnih pridig za nedelje in praznike pod naslovom: »Sacrum promptuarium etc.« I—II v Benetkah 1691 in III—V v Ljubljani 1696, 1700 in 1707. Kompozicija pridig, izvirnost misli, številni citati iz klasikov in sv. pisma, čeden slovenski jezik in slog dajejo tem knjigam vrednost. Škoda, da pokojni dr. Janko Bratina ni prišel do tega, da bi izdal svojo monografijo o Svetokrižkeml
Sodobnik in rojak o. Svetokrižkega je bil Dominik Franc Kalin, rojen v Sv. Križu na Vipavskem. »Ta dosedaj povsem nepoznani risar, slikar in glasbenik se je rodil okoli sredine 17. veka v pokneženi grofi,"i Goriški. Potem, ko je dovršil šole v
Gorici--je odšel na Bavarsko in živel nekaj časa v M O n a -
ko ve m. Tu je izdal leta 1660. eno pesem z bakroreznimi emblemi na čast novorojene princezinje Marije Ane in jo posvetil njenim roditeljem Ferdinandu in Adelhajdi. V tem delu se je podpisal: Dominicus Franciscus Calin de sancta Cruce ex comitatu Goritiae. Okoli leta 1670 je prišel Kalin na dvor cesarja Leopolda, kateri ga je kmalu povzdignil za palatinskega grofa in svojega bistoriografa. Kot tak je napisal mnogo del na slavo imenovanega cesarja in njegove družine ter jih okrasil s svojimi risarijami in s svojimi muzikalnimi kompozicijami. Med ostalimi njegovimi rokopisi in umotvori se nahajajo sledeči v cesarski knjižnici na Dunaju:
I.	Copia della semplicissima Inventione sopra le quattro Monarchie del mondo. Humilissimamente dedicata inPoesia e Musica con un Disegno di gran Amfiteatro, a sua sacra Cesarea Real Maesta 1' anno 1675 da Domenico Francesco Calin di Marienberg, nato nella contea di Goritia.
II.	II templo della felicita Austriaca. Pridana je ena m u z i k a 1 n a drama, pa tudi celo delo je okrašeno z več slikami.
III.	Combatimento a cavallo tra la pieta austriaca et 1' invidia.. Lepa s peresom in tušem izvršena slika. Od spodaj je podpiss Inventione di Domenico Francesco Calin di Marienberg, conte Palatino et historiograffo Cesareo.
IV.	Trionfo riportato dal Invidia. Rappresentatione d' un gran Torneo a Cavallo etc. da Dom. Franc. Calin di Marienberg etg. L' anno 1680.«
Pripravljal je Kalin tudi v velikem slogu zamišljeno delo »Oester-reichisches Ehrenwerck«.14
Dobro bi bilo, če bi naša reparacijska komisija dela tega znamenitega moža spravila v domovino, kjer bi ga nam naši umetnostni zgodovinarji in glasbeniki predstavili kot zasluži!	'
Mimogrede naj omenim še Jož. C u s a n i j a , iz Šempetra, ki je bil redovnik in župnik v Šempasu 1727 in 1739, pozneje v Štanjelu ter nazadnje spet v samostanu. Spisal je »Catechismus s c lavo niču s« s slovenskimi vložki in »Christianus moribun-dus (Benetke 1749) s slovenskimi vajami. Tomajski župnik Pavel F r. K 1 a p š e (1688—1772) je izdal katekizem »Synopsis c a -techetica« — S brani nauk karfhanfki«, ki je izšel v Ljubljani 1743 in 1757. Andrej Reja (1752 do 1830), rojen v Brdih, pastiroval večinoma na Štajerskem, šteje tudi še v to vrste goriških pisateljev-katehistov s svojim »Kerlhanfkiga navuka isla-gainem«, dasi je izšlo šele 1801.	«
Rezultat te dobe: Reformacija na Goriškem ni dobila tal; kolikor se je pojavila, je pa dala povod takojšnji protiakciji, ki je z Barbarovo vizitacijo dosegla sanacijo verskih razmer. Goriška je dala Ljubljani .tri škofe in slovenska knjiga se je pojavila in ima svoj višek v pridigah o. Janeza Svetokrižkega. Po goriških cerkvah je prišla slovenska beseda do vse večje rabe ko prej.
v
Doba prosvetljenega absolutizma.
Reforme Marije Terezije in Jožefa II. so tudi v Goriško zanesle novo gibanje. Šolstvo, ki je bilo do tedaj bela vrana — jezuitska gimnazija, ki je prešla v roke piaristom, je eksistirala in še kaka privatna italijanska šola, ker so se Italijani po beneški vojni začeli pri-seljevati — je bilo z novimi odredbami priklicano v življenje. V Gorici se je pred vsem osnula normalka (1772—1775), združena s pripravljalnim razredom za slovenske dijake, ki niso bili zmožni nemščine. Upoštevajoč slovensko prebivalstvo dežele, je dvorna kancelija leta 1777 naročila goriški šolski komisiji, naj da knjige za t r i v i a 1 k e (abecednik, katekizem, čitanko) posloveniti k r a n j, -s k e m u ravnatelju Kumerdeju. Do tega je dvOrna kancelija prišli gotovo vsled poročila, ki ji ga je poslal nadzornik Torres, ome-
14 Stanko Stanič: Dominik Franc Kalin. »Čas« IX. (1915) str. 280—283, navajajoč Iv. Kukuljeviča Sakcinskega: Slovnik o umjetnikah iugoslovenskih. U Zagrebu, 1858, str. 130.
njajoč, da se ljudstvo na Goriškem upira trivialna m, češ da nemščine ne rabi.
Prve podeželske šole — trivialke — so se otvorile v Bovcu (1776), Tolminu in Rihenbergu (1777), nakar so sledile tekom let druge. A 'Slo je počasi. L. 1789 toži tržaški guvernij, da je na Primorskem šele 10 trivialk, vštevši nunske šole v Trstu, Gorici in Korminu.
Umljivo je, da ljudstvo ni moglo čez noč preiti iz svoje konservativnosti in da je moralo postati osebno prosto, če se je hotelo kulturno razvijati. Česar niso tolminski punti (1627, 1651, 1713) dosegli, so kolikortoliko udejstvile Jožefove odredbe glede kazni podložnika ("1782), patent o odpravi robstva (1782) in odredba o odpravi tlake (1783). Po vsem tem je narod svobodneje zadihal.
Velikega pomena za versko kakor tudi narodno življenje je bila ustanovitev goriške nadškofije — dvesto let po prvem, Tavčerjevem prizadevanju! — (1751—1752) in osnutje osrednjega semenišča pod prvim nadškofom Attemsom. Dalje moram omeniti ustanovitev številnih novih župnij, ki niso dvignile samo verskega življenja, temveč tudi splošno kulturno stanje, ker so se posamezni župniki poleg dušobrižništva trudili tudi na šolskem polju.
Odprava božjih poti je goriško ljudstvo radi Matere Svetogorske hudo zadela in tudi ukinjenje bratovščin, ki so bile na Goriškem v tej dobi skoro pri vsaki cerkvi, je le težko preneslo.
Prepojen duha te dobe — janzenizma in jožefinizma bi ne mogel teči — je nastopil na Goriškem Va lentin Stanič (1774—1847). Rojen je bil 12. februarja 1774 v Bodrežu pri Kanalu iz premožne kmečke hiše pri Cerovškovih, kjer so imeli poleg Tineta še petero otrok: štiri hčere in sina Tomaža. »Oče Andrej je želel, da bi se vsaj sinova šolala, pa kje, ker tačas še niso imeli šole v Kanalu, kam drugam pa ni kazalo, zato naprosi branja in pisanja veščega znanca i ž Lomskih logov na Tolminskem, naj mu pride fanta poučevat, kar je tudi rad storil. Oba sta se dobro učila, toda Valentin je Tomaža daleč prekosil; zato si je oče mislil, kaj bi bilo, ko bi ga v šolo dal, že ne bo gospod, bo pa vsaj več ko navaden kmet. Materi je bila ta misel všeč.«15
Blizu 16 let star je šel Valentin z očetom na Trbiž v trivialne Sole. »E dopo a ve frequentat lis scuelis bassis a Gurizia«, kakor pravi Z. L. Filli v Almanac di Gurizia par 1. an 1858 p. 81 in za njim Slomšek in Paulus-Levec — ne bo držalo. »Še živa 94 letna »nevesta« Stani-čeva (r. 10./XI. 1799) trdi, da je šel z doma naravnost na Trbiž v šolo. S Trbiža je prišel v Celovec. Koliko časa se je tukaj šolal, ne vemo. Katalogi, ki se hranijo v arhivu celovške gimnazije, segajo le do leta 1807. Iz tega časa ne vemo drugega, kakor da bi pri kopanju enkrat
15 Val. Staniča mladost in študentovska leta. Glas 1. avg. 1873 št. 31 in naslednje. Članek najbrže Kocjančičev.
kmalu utonil, a ga je rešil njegov tovariš Potočnik. Tudi vemo, da mu je bil Ahacelj sošolec.16
Iz Celovca je šel Stanič v Solnograd, kjer je vrlo dobro dovršil modroslovne in bogoslovne nauke. Od doma je imel le malo pomoči, pa je tudi ni potreboval, kajti tedanji kanalski dekan Ivan Sovič, k,i' je sam študiral v Solnogradu, mu je preskrbel brezplačno hrano. Pt) besedah neveste Cerovškove gre soditi, da je bil takrat v Solnogradu konvikt, kjer je 24 študentov zastonj jedlo. Vrhutega si je Stanič sam marsikak krajcarček prislužil s poučevanjem otrok po boljših hišah.
Kako, da je študiral Stanič v Solnogradu in ne v Gorici? Nič čudnega. Jožef II. je vpeljal »Generalseminarien«, za Koroško, Goriško in Kranjsko v Gradcu. Ti seminarji niso imeli drugega namenac, nego kandidate duhovniškega Stanu na to pripraviti, da bi bili pozneje v cerkvenih zadevah prepokorni sluge državne »vsemogočnosti«.; »Unter den Professoren gab es Manner, welche offentliche Verftihrer der Jugend waren, und nicht allein ihre Religion, sondern auch die Sittlichkeit untergruben.« (»Das Seminar zu Freiburg in Breisgau.«,} V Gorici je bilo tedaj ravnokar ustanovljeno osrednje semenišče ukinjeno in se je šele 1818 obnovilo, in gotovo je vplival dekan Sovič, ki je — kakor omenjeno — sam študiral v Solnogradu in vedel, »kako globoko so zašli mladeniči, ki so se v Gradcu bogoslovja učili«,17 na Staniča, da je ostal tam in dovršil študije.
6. januarja 1802 je bil ordiniran in nastavljen jeseni istega leta kot samostojen kaplan na Banjšicah, kjer »unterm baufalligen Stroh-dache durch 6% Jahre das Seelsorger-Noviziat machte«.18
O njegovem bivanju in delovanju na Banjšicah govorita njegova biografa Štefan Kocjančič, ki je bil Staničev učenec, in Paulus-Levec na podlagi izpovedb sodobnikov in nam dasta precej jasno sliko.
»Prijatelj cerkvenega, pa tudi poštenega veselega petja je že prva leta svojega pastirovanja v kanalskih hribih — na Banjšicah — noč in dan tuhtal, kako bi Slovencem, ondi bivajočim, z lepim petjem po--stregel. Pelo se je sicer tudi takrat po vseh cerkvah, ali tako, da j«s človeka kar po ušesih trgalo; krožilo se je po leti na paši, po zimi za zapečkom, vendar časih tako, da je poštenega človeka rudečica polivala. Kaj stori rodoljub Stanič? Od hiše do hiše nabira stare pesmi, jih slovniški popravi, vsega rogate ga in kosmatega očedi in v Vidmu tiskati d d. Da je s tem pravo zadel, nam priča veselje, s katerim je ljudstvo njegove pesmi pozdravljalo. Ni še dolgo tega, da si na Kanalskem in Tolminskem čut njegovo>: »sem v šolo hodila — se učila lepo.. ,«19
Stari Banjškarji Staniča takole popisujejo: »Bil je ,gospod', bil je zdravnik, bil je kmet, zidar in mizar; pa tudi otročji, dober, pa tudi hud. Nikoli nij bil pri miru, vse je delal, vse skušal, vse uganjal; n<h
16	Glas 1873 št. 34.
17	Glas 1874 št. 3.	'
18	V. Stanig: Die Wallfahrt der Taubstummen auf den heiligen Berg bet Gorz am 21. Juni 1844 str. 8.
19	Glas II. št. 10. Gorica 1873 — K.(ocjančič).	, >
beno delo tnu nij bilo preveliko, da bi ga ne bil omagal, nobeno premajhno, da bi se ga ne bil poprijel. Vse, kar je videl i slišal, vse je hotel tudi sam znati, narediti, vse, vse! Hip časa ni potratil, vedno je imel .kaj v rokah, bodisi še tako malost, vedno je delal. Z vsakim je moral govoriti, bodisi tudi otrok v srajčici; če nij imel drugega opravka, se je igral i norčije uganjal ž njim. Vsakega je ustavil na
potu ter ga kaj popraševal--vsi so mu bili enaki. Vse je pregle-
daval, vse prehodil, na vsako visočino se je splazil,20 vsako norčijo Uganjal, a vedel je vse s svojo šegavostjo osoliti, da se mu je moral vsak smejati.«21
Tak je bil Stanič povsod, kamor je prišel; že iz njegovih solno-graških let dobimo isto sliko, če prebiramo njegovo turo »auf den Hohen Goli« in druge. Po šest in pol letih je prišel 1809 v Ročinj, kjer je nadaljeval s svojim delom: kakor na Banjšicah je tudi v Ročinju osnoval šolo, učil petje, telovadbo — za oni čas nekaj povsem novega! — razlagal svojim učencem astronomijo v lepih nočeh, učil kmete umne sadjereje, vpeljeval je novo kmetijsko orodje, nastopil proti trpinčenju živali t— za prevažanje telet v Gorico je skonstruiral poseben voz! — in ob epidemiji črnih koz je v Ročinju cepil ljudi proti tej bolezni, menda prvi v Avstriji, ker malo prej je angleški zd avnik Edvard Jenner iznašel serum in vpeljal cepljenje. Po desetletnem Vsestranskem prosvetnem in gospodarsko-socialnem delovanju v Ročinju je bil prestavljen v Gorico za kanonika in je postal obenem šol. nadzornik; z nezmanjšano vnemo je tudi tu zastavljal vse svoje moči V probujo naroda in človekoljubnosti. Umrl je 27. aprila 1847.
Pesniti in pisateljevati je začel Stanič že v Solnogradu (prim. njegovo »Večerno pesem« z opombo: »To pelm lim bil v Salzburgu 1797 sloshil.« Peline sa kmete etc. II; 1838 str. 73, popis že omenjene iure, ki se hrani v monakovski dvorni knjižnici, priobčen v »Ztschr. d. deutsch. u. osterr. Alpenver.« 1881—1883) in doma nadaljeval. Na Banjšicah in v Ročinju je celo sam par pesmi natisnil, ko si je oskrbel »tiskarno«. Tako je bila tiskana in izšla na Banjšicah leta 1807 »Pefm per predomishlovanju Jezulovega trplenja«, v Ročinju pa I. »Sacris solemniis ali zerkovna peilem od Ivetiga Refhnjega Telela« 1813, II. »Na moje lube fholerje in Iholerze«, 181 in III. »Stabat mater ali zerkovna peirem od shaloftne matere Boshje« 1816. — Banjškarji in Ročinjci so lahko ponosni, ker kje je vas, ki bi izšla iz nje tiskana slovenska beseda! Ta čas je nabiral, kakor smo videli, cerkvene pesmi in legende — ostale so večinoma vse v rokopisu — in prirejal prevode iz Beckerjeve Mildheimske pesmarice, katere je učil tudi peti, ko'je imel uglasbene v »Melodien zum Mildh. Liederbuche«. Prišedši v Gorico, je izdal 1. 1822 še prevode, kot: »Peline Ta Kmete ino mlade ljudi«; 1. 1826 »Molitve in Premifhlovanja etc.« za sveto leto 1826 z dodatkom »Zerkvenih in drugih i_* ■ .. " .—t *
20 Cf. njegovo »Wallfahrt« str. 8.
81 Paulus: Valentin Stanič. Feulleton iz »Soče«. Gorica 1873, str. 11.
P efem«. V njegovi redakciji so gotovo izšle tudi nemške »M e B Procellions- und andere Gesange« istega leta; 1. 1828 je izdal osem strani obsegajočo brošurico s prevodom »Z e I a r i n o P r e 1 a t« in originalno »Rosh'ze na grob zasjane D*** etc.« Po kratkem odmoru je izdal 1. 1838 »Drugi perftavik f t a r i h in novih ino drugih pele m« ter drugo iz-r dajo pesmi za kmete in mlade ljudi, v kateri sta zastopana pater Bonča in mladi Štefan Kocjančič, vsak z eno pesmijo. Iz Staničevih besed v tej izdaji se da sklepati, da je hotel zasnovati v Gorici nekako književno podjetje, do česar pa ni prišlo, ker se mu sotrudniki niso odzvali tako kakor bi si želel.
Omenil sem že Staničeve popise tur. Zgodovina turistike ga šteje med prve — veleturiste!22 Tudi naš Triglav je obiskal23 dne 21. septembra 1808 in popisal svojo turo v nemškem jeziku, ki je izšla v odlomkih v »Laibacher Blattu«. Nič manjše svetovne slave ni dosegel Stanič s svojim goriškim »Društvom proti trpinčenju živali«. Po Nemškem so poročali o njem in v pariškem podobnem društvu so imeli Staničevo sliko! Da bi pospešil delovanje tega društva, je izdal leta 1846 »Kratke poveš ti«, v katerih nastopa proti trpinčenju živali.
Kako je skrbel Stanič za prosveto goriškega ljudstva, priča tudi dejstvo, da je pridobil že v prvem letu — 1843 — »Novicam« 5 2 (!) naročnikov, kar je Bleiweis hvaležno pribil, a sam je bil naročen na — devet izvodov! Bleiweis je tudi ponatisnil nekaj njegovih pesmi in je ob tej priliki opomnil,24 da ima Stanič vse do tedaj izšle slovenske knjige v zalogi. Gotovo mu je poslal svoj katalog »Perporočenja vredne bukvice za Slovence, ki se tudi v Gorici v d o b i j o«. Ta katalog je obsegal 1-09 različnih slovenskih knjig: »Poleg Baragove dušne paše i Slomškovega Devištva prodaja Linhartovega Matijčka in Prešernov Krst pri Savici, poleg Vodnikove Pifmenosti i Metelkove Slovnice Smoletovega Varuha i Korytkovo zbirko narodnih pesmi--. Zastopano je v njegovi zbirki vse cerkveno slovensko slovstvo, posebno pa povesti iz Metelkove šole,«25 Tako je Stanič otvoril prvo slovensko knjigarno v Gorici. »Hvala gre Staniču tudi za to, ker je širil slovensko branje po Goriškem — Premožnejšim jih je (sc. knjige) prodajal, revnejšim pa daroval.«26
S študenti je Stanič tudi dosti občeval: vodil jih je na izlete — o počitnicah peš ali z vozom. Kamor so prišli, je bilo veselje in petje. (Prim. njegovo breznaslovno in nepaginirano, 16 strani obsegajočo zbirko pesmi — najbrže iz 1. 1840. »Ferienfahrt-Lied«, ki je zložena »Von V. St. S. und D. P. Sch. d. 4. Gram. 1834«.) Svojo ljubezen
22	Cf, citirano Zeitschrift!
23	Cf. njegovo »Wallfahrt« str. 8.
24	Novice 1843.
25	Paulus: o. c. str. 23.
26	Glas II. 1873 št. 10.
napram dijaštvu je dokumentiral tudi s štipendijem, ki je namenjen v prvi vrsti kanalskim študentom. Tudi je zapustil kapital, iz katerega obresti se mora kanalskim in ročinjskim ubogim šolarjem kupovati šolske potrebščine.
Svoje veliko človekoljubje je dokazal in venčal z ustanovitvijo gluhcunemice v Gorici 1838 — dolgo časa prve na Slovenskem! Vodil jo je sam. Lep je popis izleta na Sv. Goro — s pred-izleti v Št. Maver in na Kalvarijo —, ki ga je napravil Stanič s svojimi gluhonemimi gojenci in gojenkami. V gluhonemici se je bil Stanič ob priliki popravljanja — prevzdignil, kar je povzročiloi njegovo smrt.
Iz teh podatkov — nalašč sem bil malo obširnejši, da podam sliko moža, ki je na splošno še neznana ali pa zatemnela — vidimo, da je Stanič eden prvih in največjih kulturnih delavcev na Goriškem.
Staničeva labudja.pesem — in njegova najboljša — »Hvala vinske trte« nas spomni na Goričana Mat. Vrtovca (1784—1851). Rojen je bil v Šmarjah na Vipavskem in služboval kot duhovnik v Vipavi, na Planini in v Št. Vidu pri Vipavi. Bil je skrben dušni pastir, ki je hotel — kakor Stanič — svoje farane tudi gospodarsko dvigniti. Doma iz vinskih krajev, se je posebno zanimal za vinorejo. Da bi se strokovno in praktično izobrazil, je prepotoval vse vinorodne kraje: Primorsko, Dalmacijo, Italijo itd. Prvi njegov spis je bil v »Novicah« »Hvala vinske trte«. Vendar pri tem ni obstal. Spisal je še »Vinorejo«, ki je izhajala v »Novicah« in izšla kot knjiga 1844, obsegajoč »toliko rečij, koristnih za kmeta, da se sme imenovati v pravem smislu .Kmetijska šola'.«27 Zanimiv je predgovor in značilen poziv, »naj Kmetijska družba obravnava svoje stvari v materinem jeziku«. Vprašajoč: »Zakaj bi vendar Slovenci, čijih očaki so bili kmetje, tudi enkrat in sicer v kmetijstvu ne napredovali?« in zavedajoč se: »...z molitvenimi bukvicami se še vse pri ljudstvu ne doseže,« je nadaljeval z gospodarsko strokovnimi spisi in knjigami. Tako je 1. 1847 izšla njegova »Kmetijska kemija« kot ponatis 29 sestavkov iz »Novic« 1846. Poleg tega je pisal Vrtovec še celo vrsto gospodarskih člankov in prešel tudi na »Zvezdo-s 1 o v j e« in zgodovino. Spisati je mislil »Povestnico celega sveta«, ki je pa ni dovršil (nadaljeval M. Verne). Odlomke je priobčeval v »Novicah« in »Križarske vojske« v Letopisu slov. društva na Kranjskem 1. 1849. Bil je Vrtovec tudi dober pridigar in je izdal 1850 »S h o d n e govore«.
»Vrtovec je bil uzor slovenskega rodoljuba, gostoljubnega in vestnega duhovnika in plemenitega človekoljuba; njemu, pisatelju, gre zaslužena hvala, da je v nekaterih strujah uspešno oral ledino.«28
V to dobo bi štel še dr. Jož. Orla (1794—1874) in Matevža Hladnika (1806—1865), dasi segata s svojimi življenjskimi leti že globoko v nov čas. Orel, rojen v Skopem na Krasu, odvetnik ter pozneje notar, predsednik raznih narodnih društev ter podžupan
27	Glaser: III. 61.
28	Glaser: III. 62.
ljubljanski, je pisal v »Novicah« o šolstvu in raznih kmetijsko-strokovnih stvareh. Propagiral je sadjerejo, zavarovalna društva, delal za osušenje Barja. Bil je prvi odvetnik na Kranjskem, ki je uradoval slovensko, Glaser meni, da »ga mora Kranjska prištevati svojim prvim rodoljubom in dobrotnikom«.29
Hladnik je bil doma iz Trebič, kaplanoval v Devinu, prišel v Gorico, kjer je od 1837 učil na spodnji realki in nekaj časa slovenščino na gimnaziji. Spisal je celo vrsto pesmi, opevajoč zaslužne može in kraje, večinoma v sonetni obliki, Priobčeval jih je v »Novicah« in »Danici«. Kocjančič jih je zbral v obsežno rokopisno knjigo »Matevža Hladnika Vrtiček samotnih cvetlic« z izčrpnim življenjepisnim uvodom {795 strani!}. Knjiga je ohranjena v knjižnici goriškega centralnega semenišča.
Rezultat te dobe: Početek šolstva z uvedbo slovenščine, ustanovitev nadškofije in osrednjega semenišča v Gorici, pomnožitev župnij, prve slovenske knjige, izšle v Gorici, gluhonemica. Glavna reprezen-tanta: Stanič in Vrtovec.
Nova doba.
(19. i n 20. s t o 1 e t j e.)
Po reformah Jožefa II. in sledeči francoski revoluciji, ki je razgibala svet in nam je postala blizu, ko je prišel veliki Napoleon in ujedinil naše pokrajine v enotno upravno telo ilirske kraljevine, je umevno, da se je narodna misel in zavest dvignila in je, ko se je obnovil stari režim, pritiskana še par desetletij, čakala, da bukne in plane na dan s kategorično zahtevo po enakopravnosti narodov in vseh pravic, ki gredo človeku. Prišla je marčna revolucija 1848 — »pomlad narodov« — in boj za ustavo, ki je v obliki decemberskih zakonov 1867 bila kom&noveljavno izbojevana in obveljala do poloma.
Kakor po drugih slovenskih pokrajinah, začne tudi na Goriškem v tem času intenzivno in sistematično delo v vseh panogah kulturnega življenja.
Šolstvo.
Ljudska šola.
Videli smo, da je bil početek šolstva na Goriškem težak: pozneje pa se je lepo razvijalo, zlasti ker je tržaški namestnik grof Stadion posvetil šolskemu vprašanju posebno skrb. V kratkem času je dal sestaviti 60 šolskih knjig, ki so izšle v Trstu. Štefan Kocjančič je spisal »Abecednik« in »Povestnice« 1846. ter priredil 1847, Vodnikovo »Kranjsko pismenost«, »Novice« 1850, priznavajo, da se je na Primorskem za prostonarodno šolstvo storilo mnogo več ko na Kranjskem, In 12 let pozneje ponavljajo ista Ta napredek imamo iskati v dejstvu, dg. so vpoštevali domači jezik v ljudski šoli, ki je pa prišel šele z odlokom 2. nov. 1848 popolnoma do veljave.
20 Glaser: III. 63.
L, 1857 imamo na Primorskem 27-05 % slovenskih, 8-08 % slo-vensko-nemških in 13-79 % it.-slov šol. L. 1870: 169 slovenskih in 101 mešano šolo, (Na Kranjskem: 167 slov., 60 slov.-nem.!)
Če pomislimo, da je bila Istra do najnovejšega časa glede šol zanemarjena, da je Trst dobil pravzaprav s CM šolami svoje slov,-ljudsko šolstvo, moremo reči, da se število omenjenih ljudskih šol nanaša povečini na Goriško. Vedeti pa moramo, da v Gorici sami ni bilo slov. ljudskih šol vsled odpora magistrata, v katerem so sedeli italijanski priseljenci izza beneških vojn in renegati, Slovenci v mestu so morali sami misliti na to, kako bi vstvarili in omogočili svoje šole. Proti koncu 19. stoletja je požrtvovalni voditelj goriških Slovencev dr. Anton Gregorčič osnoval društvo »Šolski dom«, ki je zamoglo ob njegovi veliki požrtvovalnosti in ob prispevkih naših denarnih zavodov in celokupne goriške slov, javnosti postaviti 1898 lepo zgradbo »Šolskega doma«. A ni ostalo samo pri njem! Kljub številnim in velikim šolskim prostorom ni mogel zadostiti. Sledile so mu v kratkih letih nič manj lepe in prostorne stavbe »Malega doma«, »Novega dolna« in »Gregorčičevega doma«, v katere je pohajalo tisoče slovenske dece. S temi zavodi si je postavil v zgodovini goriškega Slovenstva dr. Gregorčič spomenik »aere perennius«.
Tudi CM družba je postavila svojo šolo v Gorici in »Slovenska Straža« je vzdrževala otroški vrtec.
Po deželi so rastla šolska poslopja od leta do leta in že ni bilo skoraj vasi, ki bi ne imela svoje lastne šole, tudi če je bila pol ure oddaljena od večjega kraja.
Srednje šole.
Jezuitska-piaristovska gimnazija, ki je prišla .polagoma v laiške roke, se je dobro razvijala. Za časa Francozov je dobila licej in knjižnico. Pritok di^aštva je bil — zlasti od slovenske strani — vedno večji in ni čudno, če so poučevali slovenščino (n. pr. Hladnik) že pred odlokom z dne 28. avgusta 1848, ki je upeljal kot predmet na srednjih šolah materinščino. Po podatkih Andr. Marušiča, ki je bil eden glavnih boriteljev za ravnopravnost slovenščine v šoli, vemo: »Novice« 1. 1847, str. 184. prinašajo (Marušičevo) vest, da je cesar dovolil učilišče za slovenski jezik v Gorici. Nanaša se to poročilo gotovo na dva slovenska razreda za vse dijake istega leta. L. 1850 se je uvedla slovenščina v I. razred s 3 tedenskimi urami. 1853 so bili trije obligatni razredi po 2 uri slovenščine od III. razreda naprej; v I. in II. pa so ostale po 3 tedenske ure.30
Zakon iz 1. 1859, ki izključuje nemščino v nenemških deželah kot učni jezik, je dal povod za nadaljnji korak: Goričani so šli v boj za slovenski učni jezik. Andrej Marušič je priobčil članke: »Narodnost in slovenščina v Gorici« (Novice 1860), »Važen sklep goriškega deželnega zbora glede na slovenski jezik« (Noy. 1861), »Bridkost slovenščine« (1865). Dr. K. Lavrič je na občnih zborih političnega
30 Novice 1860 str. 92, 107.
društva »Soča« govoril za enakopravnost slovenščine na srednjih šolah« (1872, 1873) in pisal o tem uvodnik v »Soči« (1873, št. 19). Učnega jezika slovenskega niso dosegli — ostal je le kot predmet.
Gimnazija sama ni več zadostovala. Zahtevali so tudi popolno realko in jo 1863 dobili. Slovenskih dijakov je bilo spočetka bolj malo, a s časom smo prišli tudi na tem zavodu doi nadpolo-vične večine.
Klic po jugoslovanski univerzi je dobil odmeva tudi v goriškem deželnem zboru. L. 1867 se je vršila debata o tem vprašanju v zvezi z italijansko zahtevo po vseučilišču.
Ital. zahtevo so pobijali od kraja vsi, slov. pa sta krepko zagovarjala Winkler in Doljak. Zanimiva so Doljakova izvajanja. Menil je, da je treba jugosl. univerzo — pa naj bi bila kjerkoli — ustvariti že samo iz zunanje političnih vidikov, ker bi pritegnila nase cel Balkan in več storila kakor diplomatična ekspozitura v Carigradu!
Po odhodu moškega učiteljišča — razvilo se je iz svojedobne normalke — v Koper, je ostalo v Gorici žensko učiteljišče s slov, in ital. paralelkami, seve z nemškim učnim jezikom in slovenščino kot predmetom. Ta zavod je ostal do konca tak, medtem ko je moško učiteljišče, ki se je vrnilo 1910 v Gorico in se nastanilo v Gregorčičevem domu, postalo izključno slovenski zavod.
Poleg teh srednjih šol je treba omeniti še uršulinski lic^j in povedati, da je imela Gorica tudi svojo slov. kmetijsko šolo.
L. 1910 je začel boj za slovensko gimnazijo. Stari zavod je štel čez 1000 dijakov, izmed katerih je bilo do dve tretjini Slovencev. Nemški značaj so mu dajali le nemški profesorji, ki so hoteli zidati most do Adrije in držali pokoncu prihrbtičeno nemštvo v Gorici z uradništvom in uslužbenci drž. železnice. Ker ni bilo izgleda na takojšnjo udejstvitev, so začeli z akcijo za privatno slov. gimnazijo. Uspeh je bil tak, da je bilo že vse urejeno za otvoritev v šolskem letu 1910/11. In tedaj se je vlada odločila: raztrojila je matico — stari zavod v slov. humanistično, ital. realno in nemško realno gimnazijo. Kljub temu, da je nemška realna gimnazija — ta tip je imel prozoren namen, ohraniti jo! — vlekla: na njej je študiralo še vedno polovico Slovencev, je štela slov. gimnazija v šolskem letu 1914/15 v petih razredih — prva dva razreda s 3, drugi in tretji z 2 paralelkama in IV. in V. do 500 dijakov. V vojnem času se je v Trstu pod firmo »zaposlovalnih tečajev« razvila 1918 v popolno gimnazijo in čaka sedaj na oživotvorjenje. Bila je prva in edina slov, drž, gimnazija pod bivšo Avstrijo.
Realka je čakala še na cepitev v slov. in ital. del in bi gotovo prišlo do tega, da ni nadaljnjega razvoja preprečil izbruh ital. vojske,
To bi bila slika šolskega razvoja na Goriškem: od neznatnih početkov, ki so dajali vladnim krogom povod pritožbam, do saturi-ranega števila ljudskih šol po deželi s krasnimi poslopji in S slovenskim srednjim šolstvom v Gorici, ki je čakala le še na podržavljanje šol »Šolskega doma« in na meščanske slov. šole, ki bi se
iz teh razvile. Reči moramo tedaj, da je bilo naše šolstvo v naravnost cvetočem stanju. Zato nam ;'e danes toliko težje in gledamo s skrbjo v prihodnost, ko vidimo razdejanje tega kulturnega pionirstva.
Društveno življenje.
Z narodno probujo, ki je prodrla v najširše plasti ljudstva, se je pojavilo tudi društveno življenje. Namen novim društvom je bil: krepiti narodno zavest, ljudstvo kulturno dvigati. Sredstva: knjižnice, »besede«, t. j. veselice z govori, petjem, predstavami in z aktualnimi predavanji.
Prvo narodno društvo na Goriškem je bilo »Slavjansko bralno društvo«, ustanovljeno v Gorici junija 1848, in je kot »Slovensko bralno društvo« živelo do izbruha vojne. Sledile so čitalnice v Tolminu in Ajdovščini (Dr. Lavrič), v Gorici (od 1862 za časa svojega goriškega življenja predsednik Winkler), v Bovcu, v Kobaridu (Simon Gregorčič), Solkanu in polagoma po drugih trgih in večjih vaseh. Tekom časa so čitalnice postale torišče trške frakarije in izgubile svoj prvoten pomen; mesto njih so zaživela po vaseh izobraževalna, bralna, pevska društva, ki so zlasti v zadnjem desetletju pred vojno krepko delala. Prva so bila včlanjena v »Podružnici si. kršč. socialne zveze«, druga v »Zvezi narodnih društev«.
V	mestu in po deželi sta razvila svoje delovanje tudi »Sokol« in »Orel«.
V Gorici sami je bila podružnica »Glasbene matice«. V »Trgovskem domu« smo imeli svoj oder, na katerem so redno gostovali ljubljanski igralci in nastopala tudi domača društva. Tudi oder v »Centralu« je bil naš.
Podružnice CM družbe in »Slovenske Straže« so bile tudi po celi deželi in se pridno gibale.
Kakor šolstvo, tako so hoteli Italijani zatreti tudi društva, ker so jim bila na poti. V zadnjem času se je posrečilo našim ljudem izposlovati obnovitev onih društev, ki so živela pred vojno. Vendar se ne morejo prosto razvijati in jim okupacijska oblast streže po življenju.
Tisk,
Razvito kulturno življenje zahteva v vseh svojih panogah časopisje, ki postane človeku nu,'no potrebno, če hoče s časom naprej,
V	Gorici se je pojavil prvi »Umni gospodar« 1. 1863 kot glasilo Kmetijske družbe (ust, že 1765) pod uredništvom Andreja Marušiča, ki ga je gotovo sam priklical v življenje. Nekaj let ga je nadomestoval »Gospodarski list«, ki se je pozneje povrnil k prvotnemu imenu in izhajal dalje pod raznimi uredniki. V isti smeri je delal tudi »Kmetovalec« 1875—1877 in pozneje »Primorski Gospodar« 1905—1915 in »Kmetov prijatelj« 1908—1914.
Prvi političen list goriških Slovencev je bila Marušičeva »Domovina«, ki je izhajala kot tednik od 1867—1868. Sledila ji je »Soča« (dr. Lavrič, 1870—76) kot »organ slov. pol. gor. društva za brambo
narodnih pravic« od 1890 z gospodarsko prilogo »Gorica«, potem od 1894—95 »Gor. vestnik«. Istočasno 1872—75 je izhajal tudi »Glas«.
Ko se je pojavila v 90. letih na Goriškem diferenca v politični in idejni smeri, je 1. 1889 Andr. Gabršček, ki je dotedaj urejeval »Sočo«, ustanovil »Novo Sočo« s prilogo »Primorec«, ki je od 1894 dalje samostojno izhajal. »Nova Soča« se je izlila koncu leta 1892 spet v »Sočo«, ki je izhajala do pred vojne kot glasilo »narodno-napredne stranke«. Ob »Novi Soči« je zaživela tudi »Sloga«, ki je izhajala 1893 do 1895.
Ločitev duhov v dve stranki je ustvarila tudi dve tiskarni: Goriška tiskarna (A. Gabršček) in »Narodna tiskarna« (dr. A. Gregorčič), ki je preživela vojno vihro in dela še danes v Gorici.
Iz Narodne tiskarne sta izhajali potem »Gorica« in »Primorski list« kot glasili SLS za Goriško in po cepitvi v stranki še »Novi čas« in »Goriški list«.
Par let prej je izhajalo glasilo agr. stranke: »Naš glas«, poznejši »Kmečki glas«. Med vojno 1. 1917 sta se frakciji SLS ujedinili in začeli izdajati »Goriško stražo«, ki je postala za časa okupacije edino glasilo združenih goriških Slovencev, ker italofilski »Goriški Slovenec« ne spada v naše vrste.
Gorica ni ostala le pri pol. listih — tozadevno je tekmovala z Ljubi,"ano: bila je prva za njo — temveč je bila tudi dom raznih revij.
Slovensko goriško učiteljstvo je izdajalo svoj list »Šola«, od 1880—1884. — Danes ima zopet svoje strokovno glasilo!
Dogodek v slovenskem slovstvu je bil dr. A. Mahničev »Rimski Katolik« (1888—1896), prva naša revija, ki je prinašala razprave in članke, tičoče se znanstvenih, umetniških in sploh vseh vprašanj kulturnega življenja.
V	filološkem svetu so postale svetovnoznane Škrabčeve platnice »Cvetja z vrtov sv. Frančiška« (1880 dalje), mesečnika tretjerednikov.
Fr. Podgornikov »Slovanski svet« (1888—1899) štejemo lahko tudi med goriške liste.
Leta 1911 je začela izhajati v Gorici socialistična revija »Naši Zapiski« in isto leto revija »Veda«, ki je zbirala okoli sebe po večini mlajši svobodomiselni svet.
Omeniti bi bili še listi »Delavski prijatelj«, glasilo kršč. soc. delavstva na Primorskem, 1898—1899, »Narod« 1900, »Jednakoprav-nost« 1901—1903, glasilo idrijskega pol. društva, »Delavski tovariš« 1908, »Knajpovec« 1904—1906, »Samouprava«, glasilo dež. odbora, 1906—1913, »Slovenska pisarna«-, glasilo društva slov. odvetniških in notarskih uradnikov, 1908—1909 (VII.—VIII. letnik), »Sokolski prapor« 1911—1913 in »Goriški letnik« I 1894.
Pisani dijaški leposlovni listi od gimnazijske »Lipice« Mahniče-vega časa do tiskane »Alfe« (a) 1911 pričajo, da se je dijaštvo pridno vadilo in pripravljalo.
V	najnovejšem času je Zbor svečenikov sv. Pavla začel izdajati (1920) svoj strokovni list »Zbornik svečenikov sv. Pavla«, ki ga urejuje Ivan Rejec, Slov. kršč. soc. zveza pa družinski mesečnik »Mla-
diko«. Narodna tiskarna je izdala za 1. 1920 »Goriški koledar« in se zdi, da ima v načrtu Mohorjevo družbo za Goriško v miniaturi, kakor kaže letošnji knjižni dar.
Nemalo kulturno misijo je vršil tudi Gabršček s svojimi knjižnicami: Slovansko (1893 dalje), Salonsko in Svetovno ter s Knjižnico za mladino.
Upošteval sem pri naštevanju listov samo Gorico, ker če bi pritegnil še Trst z vsemi listi od 1848 dalje, ki so bili po Goriškem razširjeni in čitani, bi bil preobširen in presega okvir moje slike. Glaser ima sledečo statistiko listov (IV. 363):
Izhajališče slov. listov	1. 1897	1. 1797 do 1. 1897
Ljubljana	26	54
Gorica	6	17
Trst	4	17
Vsi drugi kraji	manj	manj
		
Gorica stoji tedaj na drugem mestu in se tudi od 1897, kakor smo videli, gotovo ni umaknila. To dejstvo samo bi pričalo že dovolj glasno o visokem stanju goriške kulture in veliki narodni zavesti, ki, upajmo, ne bo nikdar klonila!
Politika.
Z 48. letom datiramo rojstvo slovenske politike, Vzdramljena narodna misel in zavest je postavila zahtevo združene Slovenije in enakopravnost slovenščine v politični in sodni upravi ter na šolskem polju. Boj za te pravice se je bojeval od prvega dne ustavnega življenja do konca. Od časa do časa nam je padla kaka drobtina z vladn.e mize, da so se slovenski poslanci pritegnili v vladno večino; na splošno pa je ostala vlada le pri obljubah in se vila skozi izgovore.
Prvih 20 let ustavnega življenja — posamezne absolutistične faze vštete — zavzema v slovenski politiki doba taborov, ki so izraz enotne volje, čitalnic in podobnih društev.
Ko drugod je bilo tudi na Goriškem.
V prvi državni zbor (7. junija do 22. okt. na Dunaju, od 15. nov. v Kromerizu) so poslali Goričani za Tolmin in Gorico Jos. Doljaka in Antona Gorjupa, za Kras Antona Černeta.
Najizrazitejša osebnost v slovenskem goriškem političnem življenju pa je bil ta čas Andrej M a r u š i č (r. 1828—1898), ki je stalno poročal »Novicam« od 1. 1854—1882. »Novice« je vpeljal, kakor smo videli, že Stanič na Goriško in so bile Goričanom prve čase edini list, ki jih je informiral o poteku političnih dogodkov.
Po sklicanju deželnih zborov 1, 1861 je prišla do veljave tudi pokrajinska politika. V goriškem deželnem zboru so zastopali Slovence Štefan Kafol, Winkler, Jos. Devetak, Andr. Marušič, Doljak, dr. Lavrič, dr. Tonkli itd.
Marušič je izdajal v tej dobi (1867—69) »Domovino«, list posebno za primorsko-deželne, pa tudi sploh slovenske zadeve. Slovenska županstva so se uprla italijanskim dopisom s strani deželnega odbora in baron Winkler, ki je bil deželni odbornik, je uvedel s pomočjo deželnega glavarja Paceta tudi slovensko uradovanje 1861, kar je Marušič koj sporočil »Novicam«. Pozneje je pa vse zadeve obravnaval v »Domovini«, a »Novic« tudi ni zabil.
V slovenski delegaciji ni bilo diferenc in je vzajemno nastopala. To priča tudi narodni tabor v Šempasu 18. okt. 1868, za katerega je posebno delal pred kratkim umrli Ernest Klavžar. Glavni mož tabora je bil dr. Karol Lavrič (1820—1876). Udeležencev je bilo do 10.000! Naslednje leto so se vršili tabori 29. aprila v Tolminu, maja v Sežani, oktobra v Biljani v Brdih. Vse je vodil dr. Lavrič.
Ko se je preselil dr. Lavrič iz Ajdovščine 1870, kjer je ustanovil čitalnico kakor prej ono v Tolminu 1860, je osnoval v Gorici p o -litičnodruštvo »Soča« z istoimenskim glasilom (1870). Orijen-tacija društva in glasila je bila napredno-liberalna, kar je vzbudilo kmalu odpor, ki se je pokazal v ustanovitvi slovenskega narodno-političnega društva »Gorica« I. 1873, kateremu je predsedoval dr. Jos. Tonkli in je bilo njegovo glasilo »Glas« (1872—75). Smer »konservativna«. Obe politični grupaciji se v svojem delu bistveno nista ločili: predvsem je stal v ospredju boj za enakopravnost slovenščine z italijanščino V vsem javnem življenju. Vendar je že načeta pot k poznejši »ločitvi duhov«.
L. 1876, 2. marca, si je v hotelu »Pri treh kronah« vzel dr. Lavrič življenje. Ta čas se je bil dosegel na Goriškem sporazum med obema grupama: »Osnovalo se je v Gorici novo politično društvo »Sloga«, ki se ne vtika v strogo verske zadeve in ne bode nič učinilo, kar bi znalo žaliti slovenskemu narodu priljubljeno vero, njene zavode in duhovenski stan. »Glas« je prenehal izhajati, ostala pa je prejšnja liberalna »Soča«, ki nima razpravljati cerkvenih ali verskih vprašanj, in torej nima delati propagande za vero, za njene zavode ali za duhovenski stan; na drugi strani pa ne sme kritikovati vere, njenih zavodov ali duhovenskega stanu.«31
Dr. Prijatelj meni, da je »Goričanom« — klerikalcem — manjkalo sposobnih mož in da so zato pristali na sporazum, da tako
31 Dr. Iv. Prijatelj: Janka Kersnika Zbr, spisi VI. II.—III. str. 68 nav. »Slov.« 1876, št. 2.
liberalizmu vsaj rožičke skrhajo. Mogoče. Sporazum pa ni zadovoljil vseh, ki so stali v vrstah »Gorice«.
»Kdo vas je pooblastil, da nas ženete kakor čredo iz tabora v tabor... »Glas« mora nehati, da »Soča« živi. Oj Hrast, oj Hrast! Zakaj si umrl... (Hrast je bil ravnatelj centralnega semenišča in je očividno igral veliko vlogo v načelnih vprašanjih političnega življenja. Op. pis.) Tu je novemu društvu dekret, da je popolnoma »konfessions-los« ... Kje je vera? — vrgli ste jo ven. Vera mora biti v prvi vrsti in povsod današnji dan kakor vselej ... A kaj, saj to je popolnoma gnjil mir. Morda vas je k temu rodoljubje prignalo? Sicer ne varo-vaje katoliških principov, ne vem, v čem rodoljubje še ostaja, Katoličan sem v prvi vrsti — potem narodnjak.«
Tako poroča 25. januarja 1876 Hephaistos »Slovencu« iz Gorice, obljubljajoč, da se bodo oklenili »Slovenca«.32 Kakor bi govoril izza teh vrst — načelni dr. Mahnič!
Glavni goriški politik je bil tedaj dr. Jos. Tonkli, prejšnji predsednik »Gorice«, ki je prišel v jeseni 1880, ko je postal Winkler kranjski deželni predsednik, kot poslanec na njegovo mesto na Dunaj.
»Sloga« je obstajala, a zadovoljni niso bili ž njo ne eni ne drugi. Hephaistos je nadaljeval v »Slovencu« z negativno kritiko. »Koliko ča:sa bodo skupaj vozili, kdo to ve? ,Sočani' si zdaj lahko roke mencajo.« (»Slov « 1867, 1. febr.)33 »Slov. Narod« 4. avg. 1877 pa poroča iz Gorice: »V slogi je moč! to pa se žalibog nij obistinilo pri nas. Pač pa je po slogi se lotila goriških Slovencev neka malomarnost, zginilo je ono prejšnje navdušenje, drug se je na drugega zanašal ter si mislil: ,Kaj se bom trudil, vsaj sedaj imamo Slogo!' List »Soča« nij imel poprejšnje duševne podpore.«34
Dr. Tonkli je ta čas ponovno urgiral na Dunaju splošno slovenske in goriške zahteve po slovenskih paralelkah na gimnaziji, po slovenskem uradovanju pri sodiščih itd., a je ostalo le vse pri obljubah in izgovoru.
Deželnozborske volitve 1. 1889 so zanimivo poglavje v zgodovini goriške politike. Dr. Jos. Tonkli je doživel ob njih opozicijo in ko so njegovi kandidati prodrli, so sledile pismene nezaupnice. Očitali :o mu narodno mlačnost in popustljivost in navajali za vzgled deželno hišo, kjer je bila slovenščina v zboru in odboru pastorka in slovenske zahteve in potrebe zapostavljene furlanskim.
V goriškem kmečkem okraju sta kandidirala proti oficielnima »Sloginima« kandidatoma dr. Aleksij Rojic in profesor Iv. Berbuč, ki sta propadla v razmerju glasov 75 :44.
Ob otvoritvi deželnega zbora se je splošno pričakovalo in bila je splošna zahteva, da mora priti v deželni odbor dr. Anton Grego rč i č. Pa ni prišel. Dr. Tonkli je »pripravil« to mesto svojemu mlajšemu bratu dr. Nikolaju. Nezadovoljnost je rastla. Dr. N. Tonkli
32	Dr. Prijatelj: o. c. p. 69.
33	Dr. Prijatelj: o. c. 70.
34	Dr. Prijatelj: o. c. 79.
je dobival pozive, naj odstopi. Celo pesnik Simon Gregorčič (katerega so mislili Tolminci in Kobaridci v zadoščenje in kot protest proti dr. Mahniču voliti v trgih in mestih) je posegel v boj za dr. Gregorčiča z dopisom »Z Gradišča«, kjer navaja mnenje dveh odličnih mož (eno Erjavčevo) o svojem rojaku in zaključuje dopis:
Miklavž, z odborskega stola dol
In doktor Anton naj zasede Tvoj stol!
Dr. Miklavž Tonkli se pač ni brigal za proteste in tudi vodilni dr. Josip Tonkli ne. Ta slednji je pokazal svojo absolutistično nrav, ki so mu jo očitali, oktobra 1889, ko je kratkomalo uzurpiral »Sočo« in jo oddal v urejevanje dr. Antonu Mahniču, čegar pero se je koj poznalo v člankih in podlistku »Krvavo stegno v 13 poglavjih«.
Ta uzurpacija je dala povod takojšnji ločitvi, Andrej Gabršček, izdajatelj in urednik »Soče«, je izdal 31. oktobra 1889 »Novo Sočo« z uvodnikom »Čitateljem«, v katerem poroča o razmerah, ki so »Novo Sočo« povzročile, in obljublja še laško prilogo »L' Isonzo«, ki bo informirala o slovenskih razmerah tudi Italijane. Pfoglas so tudi podpisali: dr. A. Gregorčič, prof. bogoslovja in dež. poslanec, dr. Aleks. Raf. Rojic, dež. poslanec, in Andrej Žnidaršič, predsednik »Slovenskega jeza« (v Brdih, ki je kot politično društvo stal na strani »mladih«),
»Nova Soča« je bila tedaj dr. A. Gregorčičevo glasilo. Že po razcepu je odložil Gregorčič deželnozborski mandat, kar je deželno-zborski predsednik poročal dne 7. novembra 1889 ob otvoritvi V. seje. Svoj korak je volilcem obrazložil v posebnem pismu, poudarjajoč, »da neče biti nikomur na poti, da neče biti on kriv neslogi v domačem taboru, niti razpora v časnikarstvu in društvenem življenju. Pri vsem delu da mu je bil edini namen, koristiti narodu in da je bil pri svojem tihem delu marsikomu stremen ali stopnica navzgor. Ker neče biti s svojim delom nikomur nakovalo, se je umaknil .prijateljem', ki so ga sumničili in črnili in mu podtikali koristolovne namene. Da napravi konec taki propagandi, agitaciji in obrekovanju, se umakne v zasebno življenje in prepušča narodno delovanje tistim, ki zdaj po njem udrihajo in tistim, ki nikjer in nikoli ne iščejo seb e.«36
Kljub dr. Gregorčičevemu odstopu se razdor ni ublažil. Nasprotno. Obe »Soči« sta izhajali dalje in si stali nasproti v hudem boju. Opozicija proti dr. Tonkliju je rastla, dr. Gregorčič je bil ljubljenec naroda. Organiziral je svojo skupino in ker mu je manjkalo jurista, si ga je poiskal v osebi d r. H. T u m e , ki je z A. Gabrščkom stal v njegovih prvih vrstah. Dr. Tonkli je pri naslednjih državnozborskih volitvah »pogorel« in 1892 je »Nova Soča« prenehala, ker je opozicija dobila spet v roke staro »Sočo«. Sloga na političnem polju pa ni dolgo trajala. Ko sta se čutila Gabršček in dr. Tuma dovolj močna, sta pri-
35 »Slov. Narod« št. 258 z dne 9. nov. 1889.
Čas, 1921.
pravila bojni načrt in ga izvedla ob volitvah odbora »Ljudske posojilnice«. Zmagala sta s svojo listo proti dr. Gregorčiču, kateremu ni ostalo drugega, ko ustanoviti nov denarni zavod »Centralno posojilnico«. Tudi »Narodno tiskarno« je priklical ta čas v življenje, ker »Goriška tiskarna« je bila zanj zgubljena.
Ta drugi razdor je bil vse pomembnejši, ko oni z dr. Tonklijem. Ostal je in postal rojstvo »narodnonapredne« in SLS stranke, katere glasili sta bila »Primorski list«, ki se je v svojem II. letniku 1894 preselil iz Trsta v Gorico, in »Gorica« od 1898 dalje.
Leta 1909—1910 se je pojavila v stranki SLS struja mladih, ki so začeli izdajati »Novi čas«. Po deželnozborskih volitvah sta radi tega razdora prenehala »Gorica« in »Primorski list« in je stopil na njuno mesto 1. 1914 »Goriški list«.
Leta 1907 je sedanji voditelj »samostojne« Ivan Mermolja v družbi z dr. Frankom osnoval »agrarno stranko« na Goriškem in izdajal »Naš g 1 a s«, ki se je leta 1909 prekrstil v »Kmečki glas«. Glasilo in stranka nista imela dolgega življenja.
Med vojno, 1. 1917, sta se frakciji SLS iz ljubezni do težko udarjenega naroda na Goriškem nesebično poravnali in začeli izdajati »Goriško stražo«, ki je postala, kakor omenjeno, v novih razmerah splošnonarodno glasilo goriških Slovencev, ko svoj čas Marušičeva »Domovina«.
Kulturni delavci.
Med prve kulturne delavce na Goriškem spada že večkrat omenjeni Andrej Marušič iz Štandreža. Bil je gimnazijski profesor verouka in učil tudi slovenščino. Da je ta zavedni rodoljub tudi med dijaštvom gojil narodnost, je jasno. Poleg že omenjenih publicističnih del je spisal še šolski molitvenik »Jaz sem kot resnica in življenje« (1873), »Veliki teden« (1874), Epizoda iz kulturne zgodovine goriške ali Košček goriškega gimnazija« (1895) in avtobiografijo »Moja doba in podoba«.
Pri Andr. baronu Winklerju, r. 1828 pri Nemcih v Trnovskem gozdu, bi bilo omeniti še, da je kot tolminski okrajni glavar dal uvesti pravilna slovenska imena, a v deželnem zboru povzročil reformo volilnega reda, po katerem se je veleposestvo delilo v slovensko in italijansko.
Filip Jakob Kafol (1820—1864), pastiroval v Ročinju, Batujah, Nemškem rutu, je kot deželni poslanec v goriškem deželnem zboru prvi govoril slovensko in izdal — bil je sloveč govornik — »Domače ogovore po nedeljskih evangeljih etc. I—(—II« v Celovcu 1853; »Domače ogovore po prazniških evangeljih... v Ljubljani 1856« in »Večne resnice v pogovorih za ljudske misijone« v Gorici 1861—1862.
Goriški »velikan učenosti« je polihistor Štefan Kocjančič (1818—1883), ki je izšel iz Staničeve šole in po kaplanskih letih postal profesor in rektor osrednjega semenišča. Njegovo delo je vsestransko:
1. Nabožno-bogoslovno: »Vodnik pobožnega kristjana«, Celovec 1845, »Tovariš pobožnega kristjana«, Gorica 1854, »Kristu-
sovo življenje in smrt« (1379 strani; dovršil od julija 1867 do marca 1868!), Celovec, rok. dr. I. 1868, II. 1873, »Pridige in drugi slov. spisi Jož. Stibiela (ločniškega dekana) z življenjepisom, Gorica 1853, in »Sveta povestnica« (posl.) 1-j-II Gor. 1852.
2.	Šolska in mladinska dela: Havljeve »Podučne povesti«, Gorica 1851, II. izd. 1870, III. izd. 1876, »Šestindvajset povesti za mlade ljudi«, Gor. 1847, »Sto povestic. Berilo za otroke.« Trst 1852, in one knjige, ki sem jih že omenil pod »Šolstvom«.
3.	Jezikovna dela: Hebrejska slovnica. Specimina etc. Gorica 1853, popravljena izdaja 1860 in razni članki po gor. »Glasu«.
4.	Zgodovinskih člankov izpod njegovega peresa je spet cela vrsta raztresenih po »Glasu« in škof. listih goriškem in tržaškem. Sodeloval je tudi v »Arkivu za jugosl. povjestnicu«. Priobčil je deloma, deloma pustil v rokopisu razne monografije. —
Svetolucijski župnik Tomaž Rutar (f 1877) je poročal v »Ar-kiv za jugosl. povjestnicu« (III., 223—230) o izkopaninah pri Sv. Luciji. Andrej Žnidaršič, banjški vikar, je kot tolminski šolski nadzornik izdal in založil »Ključ za poštevanje, razčitavanje in me-trično mero«, Gorica 1873, »Pojasnilo Ključa«, Gor. 1873, Abecednica s podobami za čitanje in štetje. Risal in pisal--Celovec 1873.
Osebnost, ki je razgibala slovenski svet, je dr. A n t. Mahnič, r. 14. sept. 1850 v Kobdilju pri Štanjelu na Krasu, sredi istih kraških skal, iz katerih so tristo let poprej izšli škofje reformatorji Urban Textor, Anton Glušič in Janez Tavčer. Gimnazijo je študiral v Gorici, kjer je osnoval dijaški list »Vrt«. Po končanih bogoslovnih študijah je bil v Malem semenišču nastanjen kot prefekt in postal pozneje ravnatelj, katero mesto je sredi 1. 1895 odložil. Od leta 1880 do 30. nov. 1896 je bil obenem profesor bogoslovja. Od tedaj naprej biskup krški, dasi so ga Italijani izgnali. Umrl je v Zagrebu dne 14. decembra 1920. Pisal je v goriški »Folium Periodicum« in 1. 1881 v »Kres« (»Kako je Kobencelj na Dunaj sir nosil«). Znamenit je njegov nastop proti Gregorčiču, ko je ta izdal I. zvezek svojih »Poezij«. Vihar iz onih dni je še v spominu. V »Slovenčevem« podlistku so sledili še zgodovinski roman iz jožefinske dobe »Zadnji samotar«, satiričen spis v obliki pisem »Indija Komandija« in »Dvanajst večerov« (1884).
S temi spisi si je Mahnič utrl pot in že razburil slovensko javnost, ki je ždela v ljubem miru in kompromisarila. Ko pa je 1888 nastopil s svojo revijo »Rimski Katolik« (1888—1896), ki jo je večinoma sam polnil z modroslovnimi, političnimi, literarnohistoričnimi in drugimi aktualnimi članki, je bilo konec »sloge« in kompromisov: duhovi so se ločili v dva tabora, ki si stojita še danes nasproti.
Prišedši na Krk je nadaljeval svoje delo med Hrvati. »Hrvatska straža« je vršila isto misijo ko pri nas »Rimski Katolik«.
Mahničevi sotrudniki so bili prva leta sami Goričani, kakor Josip Grilanc (1866) z razpravama »Kaj je lepo?« in »Kaj je smešno?«, dr. Josip Pavlica (1861—1901), desna roka Mahni-čeva pri urejevanju lista,, pisal med drugim v R. K.: »Socialistični
skrajni nazori o ženstvu<<, »Liberalizem pripravlja pot socijalizmu — v šoli«, »Jezuitska odgoja«, »Izhodna in zapadna cerkev«, »Rim bodi narodom sveto mesto«, »Zavornica duhovne sile«, »Svoboda in oblast ljudstva«, »Volilna pravica« itd. Sodeloval je tudi pri »Kat. Obzorniku«, ki je priobčil veliko in temeljito njegovo razpravo »O bistvu kapitalizma«. Ravno ob njegovi smrti je izšla njegove knjiga »Socialno vprašanje«, njegovo najlepše in najpopolnejše delo. Njegov brat dr. Andrej Pavlica (1866) je tudi sodeloval. Zanimiv je njegov članek »O nagoti v lepi umetnosti«. Filozofske in socialne probleme obravnava še pozneje, n. pr. v »Času«. V Gorici živeč urejuje »Goriški koledar« in se zdi, da ima misel ustvariti goriško Mohorjevo družbo.
Ignacij Kralj (1865—1895) je pisal v »R. K.« o ruskem vprašanju in slov. cerkveno-političnih razmerah. Prvi je menda obširneje pisal »o romanu« in našega slovstva se je dotaknil z razpravo o Jurčiču. Dalje so še sodelovali: sedanji nadškof dr. Fr, S e d e j , Valentin K r a g e 1 j, Ivan K o k o š a r.
Nekak antagonist Mahničev je bil publicist Fr, Podgornik Dovršivši gimnazijo v Gorici je študiral na Dunaju filozofijo, a je vsled domačih razmer tik pred izpiti moral vse pustiti. Sodeloval je v Stritarjevem »Zvonu«, Tavčar-Hribarjevem »Slovanu«, priobčeval v »Narodu« svoja pisma iz Rusije in izdajal »Slovanski svet«.
Goriški zgodovinar je Simon Rutar (1851—1903), r. v Krnu, je študiral v Gorici in se posvetil profesuri. Služil je v Gorici, Ko-toru, Splitu in v Ljubljani, kjer je tragično umrl. Vrsta njegovih zgodovinskih del je preobširna, da bi mogel vse navesti. Za svojo rodno deželo se je v prvi vrsti zanimal. Tako je že 1. 1882 izšla v Gorici ob stroških dež. posl. tolminskega Jos. Devetaka njegova »Zgodovina Tolminskega«, v Slov. Matici »Goriška in Gradiščanska«, »Trst in Istra«« (1896), »Beneška Slovenija« (1839), »Zgodovinske črtice iz poknež. grofije Goriško-Gradiške«, Gorica 1896, ponatis raznih podlistkov iz »Soče«, ki obravnavajo goriško prošlost. V »Ljubljanskem Zvonu« je pridno sodeloval z razpravami in kot referent-kritik. — Ravnotako v »Izvestjih muzejskega društva«. Pisal je tudi šolske učne knjige »Domoznanstvo« in »Zemljepis« in nabiral narodne pesmi. Živel je svoji stroki, a tudi v leposlovju je imel bister pogled, kar pričajo razne njegove kritike.
Vredno se mu pridruži na znanstvenem polju jezikoslovec vse-učiliški profesor dr. Kari Štrekelj fl859—1912) z Gorjanskega na Krasu, ki je poleg svojih jezikovnih študij znan slovenskemu svetu zlasti po svojih vzorno urejenih »Slovenskih narodnih pesmih«, ki jih izdaja »Slovenska Matica«.
Matematik dr. Fr. Močnik iz Cerkna (1814—1892) je splošno znan po svojih učnih knjigah, ki so se rabile po vseh ljudskih in srednjih šolah.
Profesor Andrej Kragelj je priredil slovenski mladini »Odi-sejo« (v 11.—14. zv. Gabrščkove »Slovanske knjižnice«) in »Iliado«, ki je izšla v Narodni tiskarni v Gorici. .
Vojaško stroko je s celo vrsto slovenskih knjig zastopal A n d r. Komel pl. Sočebran (1818—1892) iz Solkana.
Kmetijsko gospodarstvo je imelo svojega zastopnika vErnestu Klavžar ju (umrl 1920), ki je bil urednik »Gospodarskega lista« gor. »Kmetijske družbe« in izdal »Pred 125 leti, Zanimivosti iz prve dobe kmet. društva v Gorici« 1891, »Občinsko gospodarstvo na Goriškem« 1892 in »Priročni zakonik za pokneženo grofijo Goriško in Gradiško« 1891.
Narodno blago sta nabirala zlasti Andrej Gabršček in Jos. Kenda in izdala »Narodne pripovedke o Soških planinah« (I., II., III. v 25., 29. in 47. zvezku »Slov. knjižnice«. Pred vojno je izšel še V. zvezek.
V novejšem času so nastopili dr. Avgust Ž i g o n, dr. Ant. B r e c e 1 j, dr." Jos. Srebrnič, dr. Jos. Ličen, Iv. Rejec, dr. Janko Bratina, narodna ekonoma dr. Iv. S 1 o k a r in dr. Milko Brezigar, dr. Milko Kos, zgodovinar, Al. Res in drugi, ki delajo tostran in onkraj novih državnih mej.
Leposlovje.
Kakor splošno slovensko slovstvo je šlo tudi goriško isto pot: od cerkveno-nabožnih knjig skozi Staničev mixtum compositum do izključno leposlovnih del.
Svojega leposlovnega glasila Goričani nismo imeli, a deloma ga je nadomestovala Gabrščkova »Slovanska knjižnica« in druge njegove »knjižnice«. V prvi so izhajali večinoma prevodi iz slovanskih književnosti, a tudi domača dela. Med prevajalci naletimo na S. Gregorčiča ml., na Iv. Rejca itd. Nekaterim pisateljem in pesnikom pa so goriški politični listi zadostovali, kjer so se predstavljali pod črto.
Staniču in Hladniku je sledil Jos. Furlani (1826—1912), duhovnik, r. v Dornbergu. Pesnil je v goriških listih in »Zgodnji Danici«. Narava in prigodnice so motivi njegovim pesmim — večinoma sonetom.
Po teh pevcih, ki spadajo bolj med vsakdanje ptiče, se je oglasil na Goriškem tudi slavec — Simon Gregorčič (1844—1906), ki mu je prisluhnil celokupni slovenski svet in ga štel med svoje najboljše. Štiri zvezke »Poezij« in svetopisemskega »Joba« nam je dal. Njegov brat v Apolonu je bil ožji rojak Josip Pagliaruzzi-Krilan (1859—1885) iz Kobarida, katerega pesmi in proza so izšle v treh zvezkih »Slovanske knjižnice« v redakciji A. K 1 o d i č a (1836 do 1914), ki je tudi sam pesnil in izdal »Novi svet« (pozneje predelan v »Materin blagoslov«) in »Livško jezero« (1912). Prozo sta zastopala v tej dobi Al. Carli Lukovič, svetolucijski župnik, z »Zadnji dnevi Ogleja«, izvirni roman iz 5. stol. (ponatis iz »Slovenca« 1876) in Pavlina Doljak-Pajkova (f 1901). Leposlovno, v verzih
in prozi in znanstveno in na glasbenem polju so nastopili trije bratje Kanalci Avgust, Anton, Janko Leban, kateri še živi in presega po svojem vsestranskem pisateljevanju oba brata. Dr. H i -larij Zorn, ki je znan po svojem Zagovoru S. Gregorčiča v »Slovencu«, je tudi pesnil v »Zori«. Vinko Gregorič iz Prvačine je izdal zvezek malopomembnih »Pesmi«. Marica Nadliš-k o v a (1869) iz Štivana pri Devinu je bila sotrudnica »Ljubljanskega Zvona«, priobčujoč povesti iz tržaškega in iz učiteljskega življenja. Izmed beneških Slovencev bi bila tu omeniti Peter Podreka (1822—1889) in Ivan Trinko-Zamejski, kijel. 1897 izdal v Gorici v »Slov. knjižnici« svoje »Poezije«.
Ko se je pojavila »moderna«, je nastopil dr. Ivo Š o r 1 i iz Po-drobov pri Tolminu. Dolga je vrsta njegovih povesti, raztresenih po vseh listih. Samostojno je izdal dozdaj »Človeka in pol« (1903), »Pot za razpotjem« (1906), »Novele in črtice« (1907), »Krščen denar« (1918), »Sorodstvo v prvem členu« (1919). Tudi z dramo je poskusil »Na pologu« (1919). V lokalizaciji povesti ne zataji skoro nikdar svojega tol-minstva in njegovih grap. Do ramen in čez mu je vzrastel ožji rojak Mostar dr. Ivan Pregelj, pesnik »Romantike« (Gorica 1910) in pripovednik: »Mlada Breda* (1913), »Tlačani«, »Zadnji upornik«, romana iz časov tolminskega punta, »Joannes Plebanus«, tudi roman tolminske prošlosti, kot so »Otroci solnca« iz istih krajev polpreteklosti.
Damir Feigel nam je serviral s svojim humorjem »Po! litra vipavca« in letos nas je seznanil z »Bacili in bacilkami«, J. Kova-č i č je napisal »Kovačevega študenta«, »Črnošolca«, ki sta izšla kot ponatis iz Gorice«, Ciril Vuga in A. Plesničar sta pela svoje dni po »Vrtcu« in »Zori«; Jo s. Abram je pesnil po »Vrtcu« in »Zori«, zadnje čase se je vrgel na dramo. Njegovega »Zlatoroga« so že na več krajih igrali. Goriško pesem je zastopal v časih neposredno po moderni in jo še dr. Al.'Gradnik iz Medane, Izdal je doslej zbirko »Padajoče zvezde« (1916) in razne prevode. Tudi dr. V o j e s 1 a v Mole je Goričan iz Kanala in štejeta njegovi zbirki pesmi »Ko so cvele rože« (1910) in »Tristia ex Siberia« (1920) med naše knjige. Dr; Al. Remec iz Oseka se je vpeljal z »Velikim puntom« (1908), ki je doživel dve izdaji, in s pesmijo in prozo v »Domu in Svetu« dr. And. B u d a 1 (Pastuškin-A. Labud) iz Štandreža s prevodi iz francoščine, pesmijo in povestjo v »Ljubljanskem Zvonu«, dr. J o ž a Lovrenčič iz Kreda z »Oče-našem« (1915), »Deveto deželo« (1917), »Trentarskim študentom« (»Mentor« 1915—1916), »Mystica montium« (»SI. druž.« 1919), Milan Kuret z »Jekleno masko« (1918), Fr. Bevk iz Zakojce s celo vrsto pesmi in črtic v »Domu in Svetu« in s »Pastirčki pri kresu in plesu« (1920), Narte Velikonja iz Otlice z novelami v »Domu in Svetu , v katerem sta se oglašala tudi Venčeslav Bele (Štefan Levkos) in Peter Butkovič (Domen Otiljev). V mladinskih listih nastopa Kari Širok (iz Brd), ki je izdal letos zbirko mladinskih pesmi »Jutro«. Kraševca sta Igo Gr ti d en (Nabrežina) z »Nar-
cisom« in »Prim. pesmimi« 1921, in S t. Kosovel (Tomaj), znan po pesmih iz »Ljublj. Zvona«, »Slovana« itd. Pripovednik J. Pahor je tudi Kraševec. Omeniti je še A. B a t a g e 1 j a in prezgodaj umrlega bogoslovca F i I. Pertota ter Al. Resa z vojnimi vtisi »Ob Soči« (1917). — S tem, mislim, so omenjeni vsi Goričani, ki so zastavili pero v leposlovju. Če bi bil še kdo, naj me blagovoli opozoriti nase in ga bom ob prvi priliki z veseljem vštel v goriške vrste!
Glasba.
Na glasbenem polju so delovali poleg omenjenih Kanalcev L e -banov še Jos. Kocjančič in v novejšem času nastopajoči Marij K o g o j, oba Kanalca. Gore zastopajo še Hrabroslav Vol ari č iz Kobarida (1863—1895), Ivan Kokošar, Janez Laharnar in Gabr. Bevk. Vipavsko dolino in Gorico Vinko Vod o pivec in David Doktorič ter operni pevec Josip R i j a v e c. S Krasa je bil M. Z e g a. V Trstu živeči J. G e r b e c je tudi Goričan. Za cerkveno glasbo je skrbelo »Škofijsko Cecilijino društvo«, ki je izdajalo tudi svoje publikacije. Pridno je delala zadnje čase v Gorici »Podružnica Glasbene Matice«.
Slikarstvo in stavbarstvo.
Za starejšo dobo nimam virov. V novejšem času pokažemo lahko na Sašo Šantla in sestro, Melito Rojic, Bucika, Š p a -capana, G. A. Kosa, V. P i 1 o n a , Metoda Peternela, Č a r g a. Arhitekti Fabiani, Radovič in Sulčič.
To bi bil pregled goriškoslovenske kulturne zgodovine. Stisnjen je in gotovo v marsičem pomanjkljiv, a čitatelj naj ve: 1. da nisem imel pri rokah vseh potrebnih goriških virov in 2. da je bil ta pregled prvotno namenjen vsedrugam ko v »Čas«. Kljub stisnjenosti in pomanjkljivosti bo vendar, upam, dobrodošel vsem, ki mislijo z ljubeznijo in bridkostjo na Goriško; novim oblastem, v katerih rokah bo usoda nadaljnjega razvoja slovenske kulture onstran meje, pa naj bodo te vrste primeren memento!

Razmerje cerkve do države v Jugoslaviji.
Dr. P. Angelik Tominec O. F. M. — Ljubljana.
Ko se polagajo temelji države potom izvoljene ustavodajne skupščine, mora nehote slehernega katoličana zanimati, kakšno bo razmerje cerkve do države v naši novi državi. Jasno je slehernemu državljanu nekdanje kraljevine Srbije, da ne more biti »državna vera« v novi Jugoslaviji več pravoslavna, kakor govori prvo poglavje »Ustava za kraljevino Srbiju«.1 Jasno pa mora biti slehernemu podaniku nekdanje avstro-ogrske monarhije, da tudi katoliška vera v tej novi državi ni več vladajoča vera, ker se je razmerje med verstvi temeljito spremenilo. Še bolj zamotano pa postane to vprašanje, če pomislimo, da je nastala Jugoslavija iz sedem samostojnih pravnih področij,2 v katerih živi šest do devet3 raznih priznanih veroizpovedi. Kakšno stališče naj zavzema država nasproti vsem tem različnim veroizpovedim, zlasti nasproti našemu katoliškemu prepričanju? Po katerih načelih naj bo uravnano razmerje med posameznimi vero-izpovedanji? Kaj sme in kaj mora zahtevati katoliška cerkev v Jugoslaviji? To so vprašanja, katera hočemoi razmotrivati v naslednjem.
1. Razmerje države do religije.
Pri prvem pogledu na množino v jugoslovanskih pokrajinah že priznanih verstev bi človek sodil, da je pač najbolje za državo, da je popolnoma indiferentna nasproti vsem skupaj in da proglasi načelo: Vsak veruj kar hoče, ter se zveličaj po svojem okusu. Z drugimi besedami povedano, naj se država za versko vprašanje sploh nič ne briga, ter naj si prisvoji načela modernega liberalizma in socializma: Vera je privatna stvar. Država naj se loči od cerkve. Ne bom se tu spuščal v pobijanje tega zmotnega načela, ker sem že lansko leto 4 pokazal, da stojimo katoličani slejkoprej na stališču: Ločitve ne! Le v slučaju, ko bi bilo smatrati ločitev za manjše zlo, bi morali paziti in gledati, da se ločitev ne izvrši brez nas ali proti nam.5 Trditev, da
1	»Slovenec« 1918, št. 290.
2	To je: srbsko, črnogorsko, avstrijsko, ogrsko, bosansko-hercegovin-sko, hrvatsko-slavonsko, makedonsko-albansko in deloma še bulgarsko.
3	To je: katoliška, pravoslavna, muslimanska, evangeljska ali protestantska, izraelitska, starokatoliška. To so glavne veroizpovedi. Če bi hoteli našteti še razne sekte, v katere so razcepljeni protestantovska in izraelitska veroizpoved, bi jih lahko našteli še kakih pet.
4	Prim. »Ločitev cerkve od države«. »Čas« 1920 (XIV), p. 47—58.
5	Da se izognemo kakemu nesporazumljenju, naj mi bo dovoljeno opozoriti, da jemljem besedo »ločitev« v istem smislu, kakor je ta pojem v rabi v drugih evropskih jezikih, četudi priznavam, da beseda ni ravno srečno
je za državo najbolje, če se kaže do vere indiferentno, pa ni samo pogrešena, ampak je naravnost zločin proti Bogu in družbi, država je marveč v lastnem interesu dolžna celo ščititi in negovati religijo.
Res je sicer, da so zasebne verske vaje stvar vsakega posameznika, v katere se država nima nič vmešavati. Toda religija ne obstoji samo v zasebnih verskih vajah, ampak se naravno kaže tudi na zunaj v javnosti. Človek je sestavljen iz duše in telesa ' in nujno mora to, kar čuti v srcu, kazati tudi na zunaj. In glede tega javnega bogoslužja država nikakor ne sme biti indiferentna, ampak je dolžna religijo ščititi, če sploh priznava nad seboj višje bit,'e, ki , je imenujemo' Bog." Njemu se ima tudi ona posredno zahvaliti za obstanek, zakaj Bog ni položil v človeško srce le možnosti, ampak tudi nagon tvoriti državo. Pa tudi za slučaj, če bi res hotela vsaj praktično biti država ateistična, ji negovanje religije narekuje že lastni interes; neoporečno je namreč, da je ravno religija najbolj potreben in državotvoren element sleherne države.
Življenjski princip države je spoštovanje prava, avtoritete, skratkanravnega reda. Pravo temelji v nravnosti in ne narobe.« Nravni red pa sloni na religiji, kakor hiša na temelju. Brez religije ni možno nobeno pravo, avtoriteta, nikakšen čut dolžnosti in potemtakem je izključen slehern nravni red. Možno je sicer postaviti in uzakoniti gotova pravila, ki so potrebna za ohranitev posameznikov in človeške družbe, možno je tudi človeka pregovoriti, da ista v lastnem interesu izpolnjuje, možno ga je k temu z grožnjami prisiliti, toda nemogoče ga je brez religije7 prepričati, da je to v vesti dolžan storiti. »Kaj koristijo prazne postave brez nravnosti?« kliče že Horacij.8 Kaj naj človeka ohrani neomajnega na potu čednosti sredi vrvenja razburkanih strasti? Kaj naj ga nagiblje k temu, da bo višje cenil svojo dolžnost kot lastno korist ter njej na ljubo žrtvoval v sili vse, če treba tudi lastno življenje? »Nihče bi se ne žrtvoval za domovino do smrti, brez velikega upanja nesmrtnosti,« pravi paganski modrijan Cicero.9 Nravnost brez religije je absurdnost. Pri pisalni mizi, pripominja k temu Cathrein,10 je pač lahko modrovati o čisti ljubezni do dobrega, o duhu skupnosti, o ljubezni do ljudi ter o navdušenju za nravne ideale. Toda v praktičnem življenju je s tem malo pomagano. Pa vzemi na priliko za zgled velike ljudske množice,
izbrana in da je ločitev v slovničnem pomenu besede dejansko nemogoča in se tudi dozdaj še nikjer ni uresničila, kar je razvidno iz zgoraj omenjenega članka.
6	V vprašanje, je li teoretičen ateizem mogoč ali ne, se tu ne bom spuščal, četudi sem osebno mnenja, da je pri mislečem človeku mogoč k večemu praktičen ateizem.
7	Cfr. F ar s ter, Autoritat und Freiheit, p. 107. Kempten und Miin-chen 1910; Cathrein, Moralphilosophie II2, p. 14 nsl. Freiburg i. Breis-gau 1893.
8	»Quid leges sine moribus vanae proficiunt?« H o r a t. III. Od. 24, 35—36.
9	Nemo umquam sine magna spe immortalitatis se pro patria offeret ad mortem« (Tusc. 1. I c. 15).
10	L. c. p. 14. 15.
kakor dejansko žive in trpijo v potrebi in siromaštvu, v bolesti in nesreči, v boju in skušnjavah vsake vrste! Kaj naj te nesrečneže skozi celo življenje, morebiti celo z žrtvijo lastne časti in premoženja, priklepa na dolžnost, če je s smrtjo vsega konec?
Res je sicer, da se sempatja tudi med tistimi, ki so dali slovo sleherni religiji, najdejo pošteni, zanesljivi možje, dobri očetje in zvesti prijatelji in uradniki in da se večkrat med najbolj vernimi dobe neznačajni, brezsrčni napuhnjenci. Toda koliko dokazuje to dejstvo? 1 Prav toliko, kakor če bi hotel kdo iz dejstva, da se včasih otroci brez vzgoje bolje obnašajo kot dobro vzgojeni, sklepati, da je vsaka vzgoja odveč. Prav tako je lahko mogoče, da človek brez religije bolje izpolnjuje dolžnosti do bližnjega in države, toda tega ne dela v s 1 e d svojih načel, katera odobrava, ampak kljub njim, vsled neke srečne nedoslednosti. Religija nasprotno človeka navaja k dobremu in se je v nešteto ljudeh dejansko pokazala kot najučinkovitejši nagib k dobremu. Če tega ne stori v vseh ljudeh, to ne dokazuje drugega, kakor da religija pač človeku ne vzame proste volje. Kljub temu ostane med vernim človekom in brezvercem bistven razloček: če verni človek dela zlo, ravna proti svojim načelom, če pa človek brez religije dela dobro, ravna nedosledno, in to le radi tega, ker ne more zatajiti razumne človeške narave in od Stvarnika vanjo položenih kali in nagnjenj k dobremu.
Kaj čuda torej, da so največji misleci vseh časov varstvo in negovanje religije smatrali za najvažnejšo dolžnost državnikov. Aristotel11 imenuje skrb za religijo prvo nalogo države. Platonovi spisi so polni misli, ki kažejo neogibno potrebo religije za državo. Strogo naj bi se po njegovem nauku kaznovali tisti, ki taje bivanje božje ali trdijo, da se božanstva za svet nič ne brigajo.12 P 1 u t a r h imenuje religijo vir vsake družbe in podlago zakonodaje.13 Slično C i c e r 014 in mnogi drugi. Ne prišli bi do konca, če bi hoteli vse naštevati. Da so imeli prav, uči zgodovina, obče priznana kot najboljša učiteljica življenja. Kdaj je začelo propadati rimsko cesarstvo? Ali ne prav takrat, ko je začela propadati nravnost in religija? Isto spričuje tudi novejša zgodovina. Kakor hitro začenja pojemati religija, se na mah vrnejo paganske šege, krvoločnost in nebrzdane strasti. Tako se je zgodilo v Italiji za časa renesance, tako v Angliji, in tudi Franciji za časa revolucije. »V istem trenutku,« piše francoski ne-katoliški pisatelj Taine, »je človek postal pogan, kakor v prvem stoletju pod Augustom in Tiberijem, to se pravi, postal je poželjiv in trd, zlorabil je druge in samega sebe; brutalni in računajoči egoizem se je pričel šopiriti; širili sta se krutost in poželjivost, družba je postala kraj morije in hudobije.«15 Iz vsega tega je jasno razvidno,
11	»TTpffrcov fi Tispl to iVEiv £-iuiXeia.« Polit. 1. VII c. 8.
12	P 1 a t o , De republ. I 2, 7. De Iegib. c. 9.
13	Adv. Colot. c. 31.
14	De harusp. c. 9.
15	Taine, Les origines de la France contemporaine, Le Regime moderne II. p. 118—119.
da se morajo možje, ki bodo delali ustavo* v naši državi, držati najprej načela: Država je v lastnem interesu dolžna predvsem ščititi religijo, že s čisto praktičnega stališča, brez vsakega prejudica za to ali ono veroizpovedanje ali z drugimi besedami: Država nikdar in nikjer ne sme priznati brezverstva.
2. Razmerje posameznih veroizpovedi med seboj.
Če hočemo priti do popolnega razumevanja tega vprašanja, moramo vedeti tudi, kakšno stališče zavzema naša katoliška cerkev nasproti drugovercem. Kakor je razvidno iz dnevnega časopisja, vlada v tem oziru med Slovenci še mnogo nejasnosti.
Vsaka vera, ki še količkaj drži na svojo resničnost, mora izvajati nasproti drugim veroizpovedim dogmatično-teoretično nest r p 1 j i v os t. Strpl'ivost v tem oziru bi namreč ne bila drugega kakor verski indiferentizem, po katerem je vseeno, katere vere se človek oklene.16 Versko indiferentni človek, kateremu se vsaka vera dozdeva enako resnična, je podoben botaniku, ki na svoji poskusni gredici goji z enako' skrbnostjo strupene in koristne rastline, dočim je dogmatično nesti^ljiv človek podoben vrtnarju, ki goji le dobre vrste rastlin, škodljivi plevelj pa sproti izruje.17 Tudi nekatoliške vere so, kolikor imajo zaupanje vase, nasproti drugim veroizpovedim nestrpljive. Da, celo ateizem in popolna nevera sta vse drugo prej kakor strpljiva nasproti drugim svetovnim naziranjem. Dogmatična nestrpljivost katoliške cerkve ni drugega kakor nadaljevanje nauka Kristusovega.18 Če bi katoliška cerkev žrtvovala pojem o svojem edinozveličavnem poslanstvu in nauku, bi prenehala biti cerkev Kristusovega. Ker mora biti resnica le ena, zato ona nikdar ne more nasprotnega nauka priznavati za enako resničnega.
S tem pa seveda ni rečeno, da bodo' vsi nekatoliki pogubljeni, kar se tako rado kat. cerkvi očita, češ, ona to uči. Pogubljenje ali zveličanje ni odvisno od cerkve, ampak le od Boga. Katoliška cerkev uči, da se tudi vsak nekatolik, ki se v prepričanju o resničnosti svoje vere iste zvesto drži, lahko zveliča.19 Seveda je težko določiti, kdaj je njegovo prepričanje neizpodbitno. Če ima dvome, je v vesti dolžan, iskati in dobiti si gotovost glede prave vere. V neka-toliku katoličan ne vidi svojega sovražnika, ampak svojega sobrata. In če katoličan ve, da načeloma celo poganom niso zaprta nebeška
16	Več o tem glej »Verska svoboda«, »Čas« 1918 (XIII), p. 115—125.
17	Prim. dr. J. Pohle, Der Friede unter den Konfessionen in Deutsch-land v Meinertz-Sacher, Deutschland und der Katolizismus, II p. 175—196; Freiburg i. Breisgau 1918; Idem, pod besedo: »Toleranz« v W e t z e r Welte, Kirchenlexicon2 B. XI col. 1857—1870; Schanz, Apologie des Christentums 3 I. 3 p. 332—354, Freiburg i. Breisgau 1906; Vermeersch-Sleumer, Die Toleranz, Freiburg i. Breisgau 1914.
18	Prim. Mark. 16, 16; Luk. 11, 23.
19	Prim. Denzinger- Bannwart, Enchiridion symbolorumia (Freiburg i. Breisgau 1913) Nro 1295, 1379, 1647, 1677.
vrata, tedaj bo iz njegovega obnašanja do pristaša kake krščanske veroizpovedi še toliko bolj odsevala ljubezen in dostojnost.
Tu se jasno vidi razloček med versko svobodo in versko strp-ljivostjo, katera dva pojma mnogi zamenjujejo. Verska svoboda, ali kakor se jo navadno imenuje, svoboda vere in vesti, je namreč nekaj čisto druzega, kakor verska strpljivost. S prvo se označuje naziranje, da je človek svoboden, ali veruje ali ne, da sme svobodno voliti mej to ali ono veroizpovedjo. Take verske svobode seveda zaveden katoličan ne more in ne sme nikdar odobravati. Verska strpljivost pa uči sicer spoštovanje drugovernih sodržavljanov, vendar pa odločno obsoja vsebino njih verskega prepričanja, kolikor je ona zmotna
Razvidno je pa tudi, da je te vrste nastrpljivost sicer pravica in dolžnost slehernega resnicoljubnega človeka, vendar pa s tem še nikakor ni izključen vsak boj za resnico, ker drugače bi morala ravno tako biti izključena sleherna polemika med učenjaki, umetniki in politiki. Seveda pa zahteva nravna zapoved resnicoljubnosti in pravice, da mora biti iz take polemike izključena vsaka laž in podtikanje; ampak ta boj naj bi ostal vedno strogo stvaren ter imel le en cilj pred očmi: boj za resnico, ki more biti le ena.
Prav isto načelo, katero smo tu postavili kot smernico v medsebojni polemiki, mora vladati tudi v medsebojnem občevanju podanikov iste države, toda različnih veroizpovedi. To je takoimenovana praktična ali državljanska strpljivost. Ona skrbno loči med zmoto in osebo, ki je v zmoti. Zmoto sicer pobija, osebi pa izkazuje ljubezen in spoštovanje. Temelj tega ravnanja je ljubezen do bližnjega, ki članu katoliške cerkve ne zapoveduje le strpljivosti, ampak tudi odkritosrčno ljubezen do drugoverca. Tako strpljivost je oznanjal apostol Pavel, ko je priporočal vernikom, naj molijo tudi za drugoverce. (1. Tim. 2, 1 si.) To izvršuje katoliška cerkev še dandanes n. pr. na veliki petek. Isti nauk najdem izražen pri največjem učeniku rimske cerkve sv. Avguštinu20 in prav isti pri velikem uče-niku na vzhodu sv. Ivanu Zlatoustu.21 Četudi pa katoliška cerkev sledeč sv. pismu dela razloček22 med nekrščenimi pogani in krščenimi odpadniki, vendar se je vedno držala navodila sv. Avguština, da se ne sme nikogar proti volji siliti k veri23. Pokazala je to svoje naziranje v premnogih prepovedih nasilnega krščevanja judov, in s tem da jih je ščitila pred krivičnimi napadi s strani kristjanov in krščanskih knezov. Po zgledu sv. apostola Pavla24 je 'kat. cerkev seveda drugače morala nastopiti proti krivovercem in odpadnikom sredi pravovernega katoliškega ljudstva, katerim je grozila z ostrimi duhovnimi kaznimi. Če je v srednjem veku k tem kaznim s strani cerkev prišla tudi občutna časna kazen s strani države in celo smrt, se to nikakor ne sme pripisovati na rovaš cerkve, ampak za-
20 Serm. 49, 5.
81 De anathem. n. 4.
22	1 Kor. 5, 12; 2 Petr. 2, 21.
23	Contr. lit. Petil. 2, 83.
24	1 Kor. 5, 3 nsl.; Gal. 1, 8—9.
konodaji in nazorom tedanjega časa sploh. Ni moj namen tu zavračati ugovorov, ki jih nasprotniki katoliški cerkvi tako radi mečejo pod noge, kakor n, pr. o inkviziciji itd., ker bi to presegalo meje tega članka. Vendar se mi zdi umestno opozoriti vsaj na par točk. Le kdor pozna neizmeren vpliv rimskega prava, more razumeti način postopanja skozi celo tisočletje nasproti krivovercem. Tudi juristom je bilo tedaj krivoverstvo zločin zoper človeško družbo;25 bilo mu je to večji zločin, kakor veleizdaja. Kdor je seveda zatopljen v današnjo zakonodajo, ki prestopke zoper zemeljsko veličanstvo zasleduje z najostrej-šimi kaznimi, prestopke zoper božje veličanstvo pa pusti nekaznovane ali jih kaznuje le26 malenkostno, ■— prestopke bogokletstva, ki so se nekdaj kaznovali s smrtjo, pa komaj pozna, — tak seveda ne bo razumel tedanje splošno veljavne zakonodaje.27 Vpoštevati je tudi treba, da so imele krivoverske ločine tedanje dobe, kakor n. pr. Albigenzi i. dr., več ali manj revolucionarne tendence, proti katerim je država morala nastopiti že iz golega načela samoobrambe. Toliko mimogrede. Vodilna misel kat. cerkve je bila slej ko prej vedno ona sv. Avguština: K veri se nihče ne sme siliti; in v posameznih slučajih je celo sama nastopila proti prestrogi izvedbi tedaj veljavnega državnega prava.28 Prepričana je bila in je, da pripada končna sodba v vesti vsakaterega edinole vsevednemu Bogu. Držala se je načela: Kdor strpljivost zase zahteva, jo mora dovoliti tudi drugim.
Posebno velja to pravilo o takozvani državnopolitični strpljivosti do raznih veroizpovedi v mejah gotove države. To pravno načelo vseh modernih držav obstoji bistveno v tem, da je država strpljiva do raznih verskih družb, ki v njej obstojajo bodisi vsled pisane ustave, ali kake pogodbe ali vsled kake po dolgotrajni navadi posvečene pravice. Voditeljica te vrste strpljivosti mora biti v luči splošne blaginje, po kateri mora državna oblast uravnavati svoje postopanje proti podanikom, edinole pravičnost, ki zahteva, da mora biti država do vseh nepristranska.
Samoposebi umljivo je te vrste strpljivost brezpredmetna v popolnoma katoliški državi; potrebna pa postane po nauku katoliške cerkve takrat, kadar bi -njeno postavno priznanje več koristilo kakor škodilo.29 V tem smislu je veliki papež Leon XIII. sam rekel: »Vendar cerkev zato nikakor ne obsoja vladarjev držav, ki vsled velike koristi ali zabranitve velikega zla z obnašanjem in dejanjem trpe razne vrste bogočastja v svoji državi.«30 Toda država se mora varovati, da tu ne prestopi določenih mej. Čuvati se mora predvsem popolnega brezverstva, ker bi si država s tem, kakor je bilo že do-
25	Codex Just. (Ed. Lugdumi 1549) Tit. I. col. 96.
26	3 Moz. 24, 16.
27	Prim. Hergenrother, Katholische Kirche und christlicher Staat, p, 543—616 (Freiburg i. Breisgau 1872).
28	Dr. Paul Hinschius, Das Kirchenrecht der Katholiken und Pro-testanten, B. V. p. 379 (Berlin 1893).
29	S. th. 2, 2 q. 10 a 11 c.
30	Encycl. Immortale Dei z dne 1. nov. 1885 (Rundschreiben ed. Herder, Freiburg i. Breisgau, B. II. p. 43).
kazanoi v prvem odstavku, sama sebi izpodkopala temelje obstanka. Kot popolnoma nesrečno je torej treba zavračati načelo: Ločitev cerkve in države. Kljub vsem morebitnim koristim, ki bi iz tega za cerkev izvirale! Ne samo nauk sv. cerkve, ampak že naravna etika nas učita, da sta država in cerkev poklicani, da složno delujeta za skupen blagor državljanov. Ravno tako malo bi državi koristila tudi prevelika prostost v priznavanju raznih veroizpovedi, ne samo radi tega, ker temelji to naziranje na popolnem indiferentizmu, ampak tudi radi tega, ker ni zlepa hudobije na svetu, ki se ne bi dala pod okriljem kake veroizpovedi izvrševati. Ugovor, ki ga imajo nasprotniki navadno na jeziku, češ da resnica že sama na sebi tako močno deluje na ljudi, je ravno tako nespameten, kakor če bi kdo hotel odpraviti vse ječe in kazni, češ da bo višja moč nravnosti in čednosti sama po sebi zmagala nad krivico in hudobijo. Res je sicer, da ne čednost, ne pravica kot taki ne potrebujeta državnega varstva, pač pa ga potrebuje slabotni državljan, ki bi drugače nedvomno podlegel pod silo' laži in zapeljevanja.
Resnica, ljubezen in pravičnost so torej one tri sestre, ki naj bi vodile versko strpljivost in urejevale razmerje med religijo in državo v versko mešanih državah. Resnica prepoveduje vsako ljubimkanje z zmoto in zahteva neizprosno teoretično-dogmatično nestrp-ljivost nasproti njej. Ljubezen do bližnjega je pa duša in jedro praktično-državljanske strpljivosti, ki pa naj bi ne ostala mrzla strpljivost do drugoverca, ampak se povzdignila do prijaznega mišljenja in do resničnega spoštovanja drugovernih sodržavljanov, četudi obsoja vsebino njih religioznega prepričanja, kolikor je ta vsebina zmotna. Pravičnost končno naj bi vladala nad državnopolitično strpljivostjo kot kraljica ter naj bi bila tisti nepremagljivi mejnik, ki naj bi versko svobodo ne stavil samo pod varstvo postave, ampak tudi pod varstvo vesti. Srečna država, kjer vladajo v slogi te tri sestrice: resnica, ljubezen in pravičnost.31
3. Kaj torej zahteva katoliška cerkev v Jugoslaviji?
Iz dosedanjih izvajanj je razvidno, kakšna načela morajo voditi državo, ko se bo urejevalo razmerje do katoliške cerkve v versko mešani Jugoslaviji. Na podlagi splošno priznanega načela: Iustitia fundamentum regnorum je torej država dolžna že vsled pravičnosti vpeljati državno-politično strpljivost in potemtakem dosledno katoliški cerkvi priznati popolno enakopravnost z drugimi veroizpovedmi v Jugoslaviji. V splošnem obsega ta enakopravnost predvsem državno varstvo verskih vaj pred motenjem istih s strani drugovercev, svobodo v spremembi vere ter prostost verske vzgoje v šoli in v mešanih zakonih. Svobodno mora biti oznanjevanje vere v besedi in pisavi ter enako priznanje vsem verskim družbam, da so kor-poracije zmožne imeti lastnino. Enakopravnost se mora kazati v svo-
31 Prim. P o h 1 e , Friede etc. p. 180.
bodnem upravljanju verskih zadev, ter enakem postopanju pri razdeljevanju državnih prispevkov za verske potrebe. Priznavati mora končno država tudi enake državljanske pravice pripadnikom vseh veroizpovedi.32 Kratko rečeno: enakopravnost obstoji v tem, da država pusti veroizpovedim neovirano udejstvovanje v smislu njihovih zakonov. Ta enakopravnost kot nujna posledica državno-poli-tične strpljivosti, ki mora vladati v vsaki moderni versko mešani državi, je enako veljavna za vse veroizpovedi, ki v njej postavno obstojajo.
Nadalje pa sledi iz enkrat priznanega načela — da je namreč država iz lastnega interesa dolžna ščititi religijo, — da mora država tudi spoštovati verska načela pripadnikov posameznih religij v državi, kolikor ne ogrožajo državnega obstoja. Ker pa stoji krščanstvo med vsemi veroizpovedmi po priznanju celo največjih njenih nasprotnikov etično najvišje, zato pri cerkvi o kakem državi nevarnem elementu ne more biti niti govora. Temelj medsebojnega razumevanja med katoliško cerkvijo in državo tvori priznanje medsebojne neodvisnosti. Država na eni strani je naravna popolna družba, katere namen je skupno varstvo in skupna časna blaginja njenih članov. Prav tako je pa tudi cerkev popolna družba neposredno od Boga ustanovljena, katere namen je posvečevanje ljudi in njih večna sreča. Obedve sta v svojem delokrogu najvišji oblasti in popolnoma neodvisni druga od druge. Cerkev nikakor ne zahteva neodvisnosti od države v zadevah, ki se tičejo državne oblasti kot take. Ona je pokorna državi in njenim postavam, in sicer ne samo na zunaj, ampak tudi v vesti in k temu zavezuje tudi svoje člane. Zahteva pa, da država ne prekorači določenih mej in se ne vmešava nasilnim potom v njene zadeve.
Neodvisnost cerkve izhaja iz božjega naročila, ki je bilo dano; apostolom: »Kakor je Oče mene poslal, tako jaz vas pošljem. Pojdite po celem svetu in oznanjujte evangelij vsem stvarem.«33 Če io ljudje hočejo poslušati ali ne, cerkev bo vršila svoje božje poslanstvo in naprej oznanjevala ljudem svoj nauk v imenu božjem. V potrebnem slučaju bo pa znala tudi zase porabiti besede sv. pisma: Boga je treba bolj slušati kakor ljudi.34
Glavno zaslombo svoje neodvisnosti ima pa cerkev v svoji duhovni odvisnosti od Rima, četudi ji to mnogi hudo zamerijo in smatrajo kot nekako ogroženje državne avtoritete.35 Ne pomislijo pa ti ljudje, da je to edino sredstvo, da ostane cerkev res neodvisna in trdna v svojem nauku, da je prav ta odvisnost od Rima protiutež proti državnemu absolutizmu, kakor to uči njena zgodovina. Edino
32	Prim. M. Buchberger, pod besedo »Paritat« v Buchberger Kirch. Handl. VI Leon XIII Encycl. Libertas z dne 20. junija 1888 (Rund-schreiben III p. 29 nsl.).
33	Jan. 20, 21; Mark. 16, 15.
34	Dej. ap. 5, 29.
35	Prim. »Slovenski Narod« 1920, št. 205.
odvisnost od Rima jo varuje odvisnosti od strani države. »Če se narodna cerkev noče podvreči državnemu absolutizmu,« pravi veliki ruski mislec Solovjev, »to se pravi, če noče nehati biti cerkev..., mora nujno imeti reelno zaslombo zunaj države in naroda. — Ruska cerkev, oropana vsake take zaslotmbe, odtrgana od vsakega središča edinosti izven narodne države, je nujno morala končati z usuž-njenjem pod svetno oblastjo in ta slednja, ki ni imela nikogar, od katerega bi mogla prejeti verske sankcije, ki je delna delegacija Kristusove avtoritete, je prav tako nujno morala zlorabiti proti-krščanski absolutizem.«36
Naravna posledica te neodvisnosti je samouprava, katero zahteva zase katoliška cerkev, to se pravi, da .svoje zadeve samo-, stojno upravlja po lastnih načelih.
Ker se pa delovanje obedveh oblasti često stika, zato je potreben dogovor o delokrogu in kompetenci, zlasti v tako zvanih mešanih zadevah, kakor so n. pr. zakon, šola in podobne stvari, kajti drugače soi zapletljaji in nesporazumljenja neizogibna. Ta medsebojen sporazum se dandanes navadno vrši v konkordatih ali dogovorih med cerkvijo in državo.37 Navadno je cerkev v tem oziru zelo popustljiva, vsaj dokler ostanejo njena neodvisnost in drugi življenski interesi nedotaknjeni. Tako bi n. pr. cerkev nikdar ne mogla državi prepustiti vzgoje svojega duhovništva ali pa se odpovedati vplivu na versko vzgojo mladine ali sakramentalnemu značaju zakona in kar je drugih takih reči.38
To so v splošnem načela, po katerih se morajo državniki ravnati, če hočejo pravično urediti razmerje med cerkvijo in državo v naši mladi Jugoslaviji. Ni bil moj namen stvari na drobno razlagati ter določevati ali komurkoli prejudicirati, ker to ni moja stvar. Pomniti moramo, da gre tu za pravice slehernega katoličana, kateremu je na srcu prospeh cerkve. Če kdo, bo le cerkev sama skrbela za dobre duhovnike, za procvit katoličanstva, nikdar pa ne država. To pa more storiti le tedaj, če je svobodna in neodvisna.
36	La Russie et L'Eglise Universelle2 (Pariš 1906) p. 70 nsl.
37	Tak konkordat je n. pr. sklenila Sveta Stolica s Črno goro 18. avg. 1886 in s Srbijo 24. junija 1912.
38	Prim. Jo h. Haring, pod besedo »Staat und Kirche« v*Buch-b e r g e r Kirchl. Handl.
6S52£X5«52£>
Usoda slovenskega jezika.
Bivši profesor E. Rakovec, sedaj župnik — Boštanj na Dolenjskem.
Vedno bolj se ostri vprašanje, ali naj ohranimo svoj slovenski književni jezik ali pa naj se poprimemo hrvaščine. V »Času« so bili že razni članki pro et contra.1 Po 1. novembru 1918 je to vprašanje v resnici na dnevnem redji. Del naše inteligence se je tega silno razveselil in hitel je učiti se hrvaščine. Mnogi so tudi mislili, da se bo v ljudski šoli takoj začel pouk s tem jezikom. Toda to navdušenje se je precej hitro poleglo, morda radi gotovega razočaranja, pa tudi morda radi tega, ker naši narodni voditelji niso bili zadovoljni s tem pokretom; poleg tega je del naših literatov in jezikoslovcev zaklical nekak veto in stena med obema-jezikoma je morala do zdaj še ostati.
Živo so mi stopile pred oči proroške besede, ki so jih svoj čas izgovorili misleči možje, kakor n. pr. J. Prijatelj 1. 1901: »Z neizogib-ljivo gotovostjo preti nam Slovencem pogin tem prej, čim manj nas je,«2 ali pa ko pravi že mnogo prej St.Škrabec: »Da naša slovenščina ne bo včakala sodnjega dne, to je toliko, kakor gotovo,« in malo dalje: »izginila iz vrste živih jezikov bo naša slovenščina.«3 Biskup Stross-mayer je v oklicu na ves narod ob priliki otvoritve Jugoslovenske akademije zaklical, naj se privedejo k srbsko-hrvaški jezikoslovni slogi tudi bratje Slovenci, »da se spase« — kakor da bi ta bistroumni mož videl v duhu že našo propast, ako se jezikovno ne zedinimo. Toda kakor se je že večkrat v prejšnjih časih pojavila struja med Slovenci, da bi se jezikovno združili s Hrvati, pa so jo vselej nekateri literatje vstavili, tako se ji vpirajo tudi zdaj nekateri pisci in učenjaki, in sicer največ v Ljubljani; prof. dr. Fr. Kovačič se izraža glede tega zavirajočega odpora z besedami: »partikularistična megalomanija samoslovenstva« in »samoljubna sentimentalnost«. Seveda je razumljivo, da je težko, odpovedati se kratkomalo jeziku, ki so ga mnogi kot lingvisti v njegovih finesah preiskavali in v katerem so izdali svoja učena, oziroma leposlovna dela ter prišli ž njega pomočjo do imena in časti, vendar bi višji oziri navzlic temu zahtevali, da se nesebično žrtvujejo.
Toda glejmo, kako skušajo svoje stališče utemeljiti; imajo li dovolj dokazov, da mora tako ostati?
1.
a.
V »Času« je objavil prof. dr. A. Pregelj članek »Pismeni jeziki in pesništvo«;4 tu skuša dokazati, da slovenski jezik iz umetnostnih
1	L. 1920, str. 137, posebno 153 in 291.
2	Zbornik Mat. slov. 1901, str. 87.
3	V članku: »Zakaj ginemo?« Prim. P. Stanislav Škrabec, Jezikovni spisi. Izdala Leonova družba v Ljubljani, 1919, str. 290.
4	L. 1920, str. 291 n.
čas, 1921.
7
98
»Čas«.
ozirov ne gre spojiti s hrvaščino ali ga hrvaščini na ljubo žrtvovati. Čitatelj občuduje dr. Pregeljevo vsestransko izobrazbo, ki jo, kakor v drugih svojih člankih, tudi tukaj očituje, vendar se vsaj jaz nisem mogel iznebiti občutka, da je premalo jasen, Z zanimanjem sem čital njegova izvajanja, toda ob koncu sem vendar imel vtis, da ni izvedel dokaza za tezo: slovenščina mora ostati književni jezik. Vse izzveni le v besede, »da je književni slovenski jezik poplemenitena slovenska narodna pesem«. Slovenščina je njemu zato ljuba, ker so v nji pesniki pesnili. »Ob pesništvu se je pomlajal pismeni jezik, pesniški jezik je tisti činitelj, ki prestvarja in utrjuje narečje (sic!) v pismeno enotnost.«6
Ostanimo pri teh njegovih besedah, ker tukaj je dovolj povedal Te besede so, kakor cel sestavek, slavospev domačega narečja. Če je pa to res, potem bi bilo na svetu toliko pismenih jezikov, kolikor narečij, v katerih so kedaj pesniki peli. Saj vidimo povsod, da pesniki radi segajo po dialektih, da tako posnemajo narodno poezijo, ki nastopa le v dialektih, in da prav v dialektu bolj prisrčno in prvotno, naravno in preprosto izrazijo svoja čuvstva, kakor bi mogli v strogem pismenem jeziku. Poznamo nemške narodne pesmi v različnih narečjih, poznamo nesmrtnega Mistrala, ki je provensalščino ovekovečil v svojih pesmih, Homer sam je s svojo Iliado in Odisejo nastopil v jonskem dialektu itd. itd. — in vendar ne veljajo vsa ta narečja za književne jezike, temveč so in ostanejo le narečja. Narečja so mnogovrstna in v enem narodu večkrat tako različna, da se menjajo že po dolinah. Književni jezik je pa izbran, umetno kot tak določen, izpopolnjen, izolikan, slovniško izbrušen jezik, vzet iz enega ali več narečij, očiščen vseh provincializmov, vseh nedoslednosti, vseh neogla-jenosti, ki bi ga delale ali okornega za izraz višjih misli, ali pretežkega za učenje pripadnikom drugih narodov. Sploh vidimo, da nastopajo v začetku posamezna narečja kot književni jeziki, dokler jih ne izpodrine en edini jezik, ki nadvlada vsa narečja. Grki so imeli tri narečja, v začetku so pisali v vseh treh, dokler ni atiški dialekt nadvladal obeh drugih. Na Francoskem je severni dialekt premagal južnega. Med Nemci, ki imajo zelo veliko med seboj silno različnih narečij, je saksonski dialekt v 15. stoletju zmagal nad vsemi drugimi, in sicer ne po pesnikih, ampak po uradni rabi. Cesarska pisarna na Dunaju je za cesarja Maksimilijana vpeljala bavarsko-avstrijsko narečje kot uradni jezik za celo nemško državo; potem je pisarna saksonskega volivnega kneza ta jezik nekoliko po srednjenemškem preustrojila, tako da so vsa druga narečja (švabsko, frankovsko, porensko, severo-nemško) morala odstopiti, in zdaj skupni nemški književni jezik tvori ono magično silo, ki spaja 60 milijonov Nemcev v eno samo veliko ljudstvo, ki se zaveda svoje moči, to pa radi tega, ker so nekdaj posamezna plemena žrtvovala svoja priljubljena narečja v svrho večje skupnosti. V žrtvi je pa zmaga in blagoslov, in v skupnosti .je moč. Ali se bomo mi učili od njih?
8 Pravtam, str. 293, 300.
Pesniki seveda imajo pravico, nadalje peti in pisati v narečjih, ako jih je volja, in pojejo tudi in pišejo, toda domišljati si ne smejo, da stvarjajo s tem pismene jezike. Jezik torej, ki ga pesniki za svoja dela uporabljajo, nikakor nima s tem že pravice, d a mora biti'tudi splošno književni jezik.
2.
Književni jezik se nadalje razlikuje od narečja v tem, da predstavlja gotovo narečje izpopolnjeno, izolikano. Narečja so sama po sebi revna na izrazih, ker krijejo le potrebe vsakdanjega življenja in čuvstvovanja, manjka jim izrazov za znanstvene pojme, za vse višje kulturne pojave. Narečja imajo navadno zelo veliko oblik in zelo bogato raznoličnost v glasih in finih niansah (»odtenkih« bi rekel dr. Pregelj po svoje). Slovstveni jeziki morajo tukaj marsikaj poenostaviti, izpopolniti z novimi izrazi, v sklanjatvi in spregatvi doseči neko doslednost in vse okleniti v primerne slovniške zakone, da ni preveč balasta, izjem in izrednih posebnosti, ki bi delale učenje «in rabo pismenega jezika težko učencem in ljudstvu. Neka klasiciteta mora odlikovati vsak književni jezik, nasproti neokornosti in neuglajenosti narečij v glasovih in oblikah. Primeri za to so nam vsi veliki književni jeziki evropskih narodov. Kako surovo se glasi n. pr. tirolski dialekt, kake diftonge ima dunajski dialekt, kolik razloček v izgovoru laškega jezika na.severu in na jugu Apenina itd. Veliki književni jeziki so pa odbacili vse nelepe zvoke, tiste lajajoče vokale ter one glasove, ki se niti ne morejo napisati z navadnimi pismenkami.
Zdaj pa poglejmo v našo slovniško slovenščino! Naši slovničarji so z neutrudljivo, zgledno pridnostjo sestavljali slovnico; Slovenci smo na tem polju morebiti prvaki na celem svetu: skoz in skoz jezikoslovci; lahko rečemo, da tukaj preobiljujemo, dočim v drugih znanostih daleč zaostajamo. Škrabec je n. pr. nabral ogromno množino gradiva; dr. Breznik je v svoji slovnici postavil krasen spomenik slovenskemu umu in pridnosti. Škrabec pa vkljub temu še toži, da se premalo pečamo s slovenskim jezikoslovjem in piše, da sezimo za vse druge znanosti raje po nemških knjigah, gojimo pa le še bolj znanstvo slovenskega jezika! Dr. Breznikova slovnica je postala cela razstava najraznovrstnejših glasov in oblik vseh naših slovenskih narečij. Jaz jo občudujem, toda zdi se mi, da je veliko prevelika za šolsko knjigo, ki hoče podati zakone književnega jezika, ne pa nepregledno bogastvo vseh narečij. Bogastvo naših narečij v glasovih in oblikah je toliko, da Škrabec po pravici zahteva, naj bi se vpeljali novi znaki za razne e, o, in polglasnike, ker latinica ne zadostuje. Odtod tudi tista raznovrstna znamenja, ki jih nosita e in o v Škrabčevih spisih, kjer »e« dostikrat nastopa obložen z vejico, piko in strešico hkrati. Toda čemu ti znaki? Ali so samo za učenje v slovnicah, v drugih knjigah pa naj odpadejo? Kako pa naj si potem tujec pomaga, ko bo ta znamenja bral v slovnici, drugod pa ne? Francoz je dosleden in ima za široke in ozke samoglasnike stalne pismenke (e, ai, ei, e — o, au, eau). Hrvat je pa srečen, ker pozna le en edini e in o, medtem ko naš ozki
T
e pretvarja v ije ali je, ozki o pa v u (dete — dijete, kot — kut). Morali bi mi torej uvesti res nova znamenja, in sicer vedno in povsod, ne samo v slovnicah. Toda kakšna ovira bi bila to; kako bi to otež-kočilo učenje in rabo slovenščine! S tem bi se od drugih Slovenov še bolj ločili, ker nimajo takih znakov. Kako težko je tudi razločevati med v in u (kot predlog); kako enostavno je v tem oziru v hrvaščini! Kar pa tukaj hočem poudariti in kar je razvidno tudi iz dr. Breznikove slovnice, je to, da Slovenci preveč spoštujemo svoja narečja, da jih z nekako minucioznostjo vpoštevamo, da se jih držimo in vedno vračamo k njim, da rijemo v vse njihove posebnosti in malenkostne razlike; uspeh je potem ta, da ne pridemo nikdar ven iz narečja. Zato ni čudno, če nam tujci predbacivajo, da je naš jezik le dialekt, da pa tudi sami domači pisatelji vedno menjajo svojo pisavo, ker vedno kaj novega najdejo v dialektih in jih posnemajo. To je nekak circulus vitiosus, če slovničarji poudarjajo: glejmo na ljudstvo, poslušajmo ga in vprašajmo se, kako bi naš kmet to in to izgovoril, to in to misel izrazil. *Na eni strani bi morali pri stvarjanju književnega jezika dialekt očistiti, olikati, se ločiti od vseh prevelikih fines in pa tudi pre-surovih oblik — in ga poplemenititi, na drugi strani pa se kakor v krogotoku vračamo vedno na dialekt nazaj.
Da imamo v Breznikovi slovnici res opraviti s samimi narečji, se tudi vidi iz opazke, ki jo tam večkrat srečamo: »v olikanem govoru«. Ta opazka nima pomena, ako jo vzamemo v smislu književnega jezika, ker vsaka slovnica vendar uči samo pravila književnega jezika, ne pa dialektov. Baš književni, literarni jezik mora ločiti od dialekta; in kakor zahteva vsak profesor od učencev, da govore književni t. j. olikani jezik, ne pa v dialektu, tako mora tudi slovnica za predmet imeti le literarni t. j. olikani jezik. — Willomitzer pravi v svoji »Deutsche Grammatik«: »DieSchriftspracheistzugleich auch die Umgangssprache der Gebildeten«. Dialekti torej nikakor ne spadajo v slovnico! Če pa dr. Breznikova slovnica sploh vobče obravnava pravila slovenskega jezika in vmes le parkrat omenja »olikani govor«, potem bi jaz moral sklepati, da ima ta slovnica za predmet le razne slovenske dialekte. Med književnim jezikom in dialektom je pa bistven razloček. Torej po tej slovnici prvega slovenščina sploh nima ...
■ Od tod tudi zaključek, da bi moral vsakdo, bodisi meščan bodisi pripadnik drugega narečja, iskati pravila za glasje in naglasje v onem kotu dežele, kjer se govori »književni jezik« v narečju, namreč na Notranjskem ozir. Dolenjskem. Nili to ozkosrčnost in nestrpnost, ki je veliki književni jeziki ne poznajo? Slovenci smo postali res preveč že folkloristični jezikoslovci, omejeni le na malo domačo deželico! Tako smo izpred oči izgubili druge slavenske brate ali morda celo namenoma ostali ločeni od njih. Poleg tega se ogibljemo internacionalnih tujk kakor noben drug narod, kar nas še bolj oddaljuje ne samo od velikih književnih jezikov, ampak tudi od onih slovanskih narodov!
Res je, da se da umetno sredi gotovih razmer vsak dialekt povzdigniti do časti književnega jezika, toda to je vse premalo za jezik,
ki naj ima še drug pomen kakor samo biti izraz ljudske duše, pomen namreč : spajati, ediniti v eni jezikovni obliki vsaj tolik narod, da bo ta narod s tem svojim književnim jezikom stal kakor mogočen organizem, ki ima sam v sebi vse pogoje za rast in razvoj, za vsestranski napredek materialne in umske kulture. Književni jezik in tak narod sta torej nekaka korelativa, da drug brez drugega ne obstoji, da drug z drugim stoji in pade. Ne le skupnost fiziologična ter skupnost v značaju in govorici daje narodu upravičenost smatrati se enim ter istim narodom, temveč poleg vsega tega mora še biti dovoljna možnost obstanka in daljnjega razvitka. Narod, zapisan poginu, narod, ki nima sam v sebi vseh pogojev za daljnji kulturni razvoj, ne zasluži imena narod, temveč je le nekak narodič, brez vpliva, brez pomena, brez velike prihodnosti, ki bo vedno odvisen od drugih v materialni in umstveni kulturi.
Našemu slovenskemu narodu pa nedostaje precej takih pogojev. Ne samo, da je bil do zdaj od Nemcev odvisen v materialni in umstveni kulturi — izvzemši da se je, kakor Kovačič pravi, »naše narodnostno delo izgubilo v banalnem, buržoazijskem, veseliškem na-rodnjaštvu«6 — tudi zdaj po razpadu Avstrije nimamo dovolj garancij, da se bomo mogli samostojno narodnostno vdejstvovati. Znanost ne bo mogla pri nas v sami slovenščini uspevati. Znanost pa je eden glavnih pogojev za narodni razvoj, to je že Strossmayer spoznal, ko je svojo Jugoslavensko akademijo znanosti v Zagrebu ustanovil kot osnovo narodovega razvitka. Kaj čemo drugače mladini dati v roke, bodisi v nižjih, bodisi v višjih šolah, kakor znanstvene knjige! Toda ako bo mladina študirala iz tujih knjig, naravno, da se pri nji ne bo pojavila zavest, da je njen narod samostojen, velik, mogočen. Značilno je vendar dovolj, da se je že dozdaj naša znanstvena literatura vzdržala skoraj le na ta način, da so knjigarne dostikrat kar brez naročil razpošiljale knjige na inteligente, naj jih obdrže in plačajo, ker bi sicer založništvo škodo trpelo. To je umetno vzdrževanje kulture. Premalo nas je!
3.
V luči vseh navedenih dejstev ni čudno, da se je že večkrat pojavljala, posebno pa da se sedaj pojavlja misel o združitvi Slovencev s Hrvati v enem književnem jeziku. Narod hrvaški ima za seboj samostojno zgodovino, šteje vsaj 6 milijonov duš in ima svojo ohranjeno slavensko naravo in krepko razvito narodno samozavest. Njegova kultura je — ozrimo se le na Dubrovnik! — jako stara; njegov književni jezik prav tako. Z lahkoto se giblje že dolgo v vseh pojmih znanstva, trgovstva, prometa, morske in rečne plovbe, uradovanja itd. Vse to nam Hrvate, ki so nam po jeziku najbližji, zelo priporoča. Koliko nam tega manjka, kar je pri njih v izobilju! Kdor izmed Slovencev poudarja višjo kulturo nasproti njim,
6 »Čas« 1920, str. 154, kjer so tudi uvodoma citirane njegove besede.
102
»Čae<.
izkazuje le svojo beraško prevzetnost. Gotovo jih nadkriljujemo na orgahizatornem polju, morda tudi v splošni ljudski izobrazbi, s tem smo pa tudi pri kraju; kjer pa smo pred njimi, to ni samonikla rast iz naše srede, pobudo za to smo dobili od Nemcev.
K združitvi s Hrvati tudi v okviru književnega jezika nas vodijo današnje razmere, tako ugodne za to, kakor nikdar do sedaj. Seveda se nekateri literati protivijo bodisi iz ozkosrčnosti bodisi iz nepozna-nja Hrvatov in njih jezika bodisi ker se boje za. svoja dela bodisi iz neumljive zaljubljenosti v »književni jezik« dolenjskega narečja.
Tako je bilo tudi v prejšnjih časih.
Že delovanje sv. Cirila in Metoda nam svedoči, da sta ravno ta dva brata, ki sta nam prinesla luč sv. vere in knjigo, nameravala ustvariti enoten pismeni jezik za vse Slavene od Partonije in Italije do Soluna in Odrina, vštevši tudi Bulgare. Koj na početku naše zgodovine se nam je pokazala ta krasna svetla zvezda enotnosti um-stvene kulture in književnega jezika, in le škoda, da se ni nadaljevalo na tej skupni podlagi! Zgodovina je s kruto silo raztrgala to edinost. Avstrija, Ogrska in Turčija so si razdelile Jugoslavene in s tem uničile skupni književni jezik. Zaspali so duševno pod tujo oblastjo. Šele polagoma so se na poedinih krajih zopet pričele buditi speče narodove moči, toda žalibog ne več v skupnem jeziku, ampak v narečjih. Ni bilo več moža, ki bi kakor sveta brata Ciril in Metod organiziral skupni jezik.
Pri nas je začel Trubar s svojim »kranjskim« narečjem, ki ga je vzel iz dolenjščine. Toda že njegov sodobnik škof Vergeiij je gledal dalje; čutil je, da je Trubarjev jezik le neokreten dialekt in da je razumljiv le za Kranjsko; on je pa hotel pisati vsem Jugoslave-nom 7 Obrnil se je na Trubarja, da bi sodeloval (1. 1555), toda ta je prošnjo odbil, »češ, da ne razume grščine in hebrejščine, slovenski jezik je reven na izrazih, razdeljen na mnogo narečij, hrvaščina pa mu ni dovolj znana«. Sklenila sta, dobiti v pomoč dva slovenska in hrvaška duhovnika; a ta komisija, ki bi imela u s t v a r i t i„e n o t n i jugoslavenski jezila, se ni sešla. Značilno je, da tudi kranjski stanovi niso pritrdili Vergerijevemu načrtu, temveč zahtevali, da se za nje tiska prevod sv. pisma v »kranjskem jeziku«. Le toliko je dosegel Vergerij, da je Trubar po njegovem vplivu, dasi nerad, opustil okorne nemške črke in začel pisati slovenski jezik z latinskimi pis-menkami. Dalje piše Gruden, da je Vergerij imel namen, »izdati sv. pismo v .čistejšem' jeziku, ki bi ga razumel širši krog Slavenov«.8 Trubarjev jezik je popolnoma neizolikana, trda dolenjščina. Pri d«>-lenjščini, pri dialektu je tudi ostalo. Sam Škrabec to pripozna, ko zahteva edino veljavo dolenjščine. Da ni prišlo do enega skupnega književnega jezika med Hrvati in Slovenci, je v veliki meri zakrivil tudi politični razvoj Avstrije, ki je umetno netila sovraštvo med svojimi narodi, gojila navidezno njih posamezne literature, samo da jih
7	Gruden, Zgod. slov. naroda, str. 628.
8	Pravtatn, str. 630.
je cepila. Nam Slovencem je n. pr, dovolila šole in knjige slovenske, na drugi strani pa pobijala glagolico; med Hrvati in Srbi je gojila razdor itd.
Toda glejmo dalje v zgodovini I Za časa Prešerna se je pojavil močni in idealni pokret ilirizma. Gaj je budil Jugoslavene od Triglava do Kosova:
V kolu jesu vsi Hrvati • Stare države, Starom kralju vjerni svati S Like, Krbave,
Kranjci, Štajer, Gorotanci I Slavonija,
Skup Bošnjaci, Istrijanci Ter Dalmacija.
Gaj je navdušil naš jug, plod tega navdušenja je bil krasen razvoj hrvaške literature — toda samo med Hrvati. Slovenci, katere je tudi vabil k združitvi, so mu obrnili hrbet; Prešeren se je zoperstavil in s tem zadušil med nami idejo združitve. Prešeren je bil romantik; smer njegovega delovanja je romantična; značaj romantikov pa je ljubezen do vsega narodnega, do narodnega jezika in njegovih pesmic, pripovedek in pravljic;9 zato je gojil gorenjščino in njen naglas in njene posebnosti uveljavil v književnem jeziku, in tako zopet potrdil naš dialekt. Takrat smo pač Slovenci zamudili najugodnejši čas za združitev. Čudno, ali nismo mi Slovenci sicer navdušeni Slaveni? Toda kadar gre za res, pa se obrnemo in ostanemo raje zvesti svoji — skoraj bi rekel — nemški kulturi ter se smatramo vzvišene nad ostale Slavene.
Kmalu potem se je v »Novicah« nekaj časa kazala težnja po združitvi v tem, da so Novičarji začeli jemati za pojme, za katere niso imeli slovenskega izraza, besede iz hrvaščine. »Temu je napravil konec Levstik.«10
Leta 1865 je Einspielerjev »Slovenec« (15. febr.) zastopal načelo: »Slovensko, Hervaško in Serbsko podnarečje so le eno tisto narečje, in so si tako podobna, da se priprosti in neučeni ljudje lehko in dobro razumejo.« Pa prišel je 1. 1867 dualizem in zopet zabil kol med ta zajedniška stremljenja.
L. 1870 po zmagi Prusov nad Francozi so začeli v nekem strahu pred Nemci iskati med seboj stikov Slovenci in Hrvati, in v »Slov. Narodu« se je pojavilo živahno razpravljanje o ujedinjenju. Jurčič je takrat zopet celo stvar ustavil.11 Pisal je namreč: »Mi moramo in moremo samo s čisto domačim svojim narečjem mnogo na nemštvo že na pol izgubljenega terena nazaj pridobiti. To naj pomislijo oni Hrvatje, ki nam zamerijo, da se literarno nismo že zedinili.« Seveda ta Jurčičev
9	Cfr. Štrekelj, Zbornik Matice slov. 1901, str. 1.
10	Prijatelj, Janka Kersnika zbrani spisi, VI., I. stran, 128 si.
11	Pravtam.
argument ne velja: kajti mal dialekt mnogo hitreje in mnogo bolj gotovo podleže vplivu sosednjega mogočnega naroda, nego književni jezik, ki ima za seboj velik narod. To vidimo na Koroškem! Čudno, da je Jurčič mogel tak zofizem trditi. Če pa bi tudi prav imel, odpade vsaj zdaj ta njegov argument, ko v Jugoslaviji ni več nevarnosti nemškega pritiska na Slovence.
L. 1870 dne 1. decembra je bil sestanek slovenskih, hrvaških in srbskih poslancev, kjer so sklenili jugoslavenski zajedniški program: »Da se zagotovi narodni obstoj, zedinjavajo oni vse svoje moralne in materialne moči ter jih hočejo upotrebovati za svoje edinstvo na književnem, gospodarskem in političnem polju.«13
Ozrimo se še na druge klicarje edinosti! V prvi vrsti nam je omeniti slavnega biskupa Strossmayerja, čigar deviza je bila: Sve za vjeru i domovinu. On je hotel narod dvigniti na vrhunec krščanske prosvete. Zato je osnoval Jugoslavensko akademijo. V osnovnem pismu 1. decembra 1860 odpira Hrvatom široke vidike in jih opozarja na njih brate: Srbe, Slovence in Bulgare. »Sursum corda,« kliče; on ve, »da književnost ne more cveteti v malem narodu, pa tudi ne v velikem, ako je razdrobljen po narečjih, ako se ta narečja ne zlijejo v en jezi k«. Pravi, »da so se na ta način združili stari narodi, pa tudi germanski in romanski narodi, ki imajo več narečij nego mi, samo da so prišli do edinstvene knjige.« Žrtev je torej potrebna. Nadalje pravi, da so se do takrat (1860) že precej zedinili Hrvati in Srbi — kajkavci so pustili svojo kajkavščino in se oprijeli južnega, hercegovskega štokavskega dialekta, ki jih je približal Srbom — pa bi rad videl, da bi privedli k ti srbsko-hrvaški slogi tudi »braču Slovence, da se spase«, in »braču Bugare, potomke cara Simeona, narod jak do 5 milijuna«. Strossmayer je prepričan, da »se bo duh jugoslavenskega naroda prej ali slej odel z eno edinstveno književnostjo. Sredotočje za to zedinjenje pa naj bo akademija znanosti v Zagrebu, v katero bi se stekali vsi duhovi imenovanih narodov in se posvetovali, na kateri način bi se najhitreje dala ustvariti ena narodna književnost in kako bi mogla le-ta vzeti v svoje okrilje vse stroke človeške znanosti.« To so res programatične misli velikega Jugoslovana; branimo se združitve, kolikor hočemo, pritrditi mu vendarle moramo; ako pa je ne izvedemo, ostali bomo majhen, slaboten, brezvpliven narod, toliko bolj, ker smo duševno do dna razcepljeni. Strossmayer govori preroške besede posebno nam Slovencem; zato ponovimo tukaj še enkrat besede prof. dr. I. Prijatelja: »Gotovo bi bilo najbolje, da bi se vsi Slovenci razločevali po jeziku tako, kolikor sosednje vasi med seboj. Opravičena je ta želja tembolj, ko vidimo, da nam z neizogibno gotovostjo preti pogin tem prej, čim manj nas je.«1®
12	Pravtam, str. 128.
13	Zbornik, o. c. str. 87.
4.
V maloštevilnem narodu se literatura pravzaprav niti ne more razviti; pojaviti se sicer more, da, ali ne razviti. Razvoj literature zahteva veliko število iniciativnih sil, raznovrstnost značaja, uma, skušnje, izobrazbe, vse to, ker drugače ni mogoča blagodejna tekma. Pri nas pa čutimo veliko pomanjkanje v tem oziru; navadno je le Ljubljana merodajna s svojimi literati, ki so vsi približno istega obzorja, enakega značaja, enake skušnje; ako se pa pri nas kdo oglasi z drugimi novimi idejami, je že v nevarnosti, da ga pobijejo z uničujočo kritiko. Posledica je, da izkazuje vsaka doba k večjemu enega duševnega voditelja v narodu. Ta ljubljanski centralizem je ubijalec literarnega napredka. Ta naša navezanost na kranjski dialekt, to naše malikovanje pred malim narečjem nam ne pusti priti iz meja lastne tesnosrčnosti in omejenosti. Tako izgubljamo iz vidika jezikovno zvezo s Hrvati ter vse neizmerne kulturne ugodnosti, ki bi nujno iz take zveze izvirale. Ta-ko se pa tudi ne moremo otresti nemškega duha, ki je prodrl y naše mišljenje, da bi dal prostora pristnemu, nam kon-genialnemu slavenskemu duhu Hrvatov. Res, le v duševno-književno jezikovni zvezi s Hrvati bi se mogli smatrati člane velikega junaškega naroda, ki je znan celemu svetu, čigar slava sega tudi do sv. Stolice v Rimu, medtem ko smo Slovenci »Vsemu svetu nepoznani — Od nikogar spoštovani«. Le tako bi se vzajemno dopolnjevali: Hrvati bi uživali lažje plodove našega uma in truda, mi pa njihovega. Pobuda z ene ali druge strani bi koristila obema, dočim je dosedaj tu in tam neznana.
5.
Nerazumevanje pomena, ki ga velik književni jezik ima za usodo in razvoj našega naroda, tiči, kakor že rečeno, v glavnem pri naših lingvistih in leposlovnih literatih. Dejansko se pota drugače utirajo! Pota gredo nasproti enemu skupnemu književnemu jeziku. To je v resnici znak boljše bodočnosti za nas.
Poglejmo! Poudarja se gojitev ljudske govorice, t. j. narečja. Zato nam vsak qas manjka besed, ki jih po sili jemljemo pri Hrvatih in drugih Slavenih. Ni li torej neodkritosrčnost v tistih, ki se hvalijo s »svojo« slovenščino? V novejšem času napreduje ta razvoj zelo bujno po Uradnem listu in drugih selih iz Beograda. Zapisnik parlamentarnih sej v Beogradu ne pozna več našega književnega jezika. Parlamentarni zastopniki slovenskega naroda so že pri drugi seji Narodnega predstavništva izjavili, da pristanejo v tem oziru na en skupen hrvatsko-srbski »olikani« govor. Isto se je zgodilo pri armadi. Poslanci in uradniki, ki se bodo iz Beograda vračali v našo sredo nazaj, bodo nehote v ti smeri delovali naprej. Jezikoslovci bodo seveda še naprej naganjali, naj se potopimo v »domačo govorico«, bolj praktični del naše inteligence bo pa vedno uhajal čez mejo: znanstveniki vsi brez izjeme, posebno juristi, tehniki, medicinci, pa tudi bogoslovci1*
14 Prim. za te-le »Bogoslovski vestnik« 1921, 1. št. zadnja stran.
itd.; potem vsi železničarji, vsi trgovci, obrtniki, sploh vsi izobraženi praktični poklici. Že Janežič-Hubadov slovensk o-nemški slovar ima toliko hrvaških besed, da bi se morali v njem n. pr. lingvisti kar čuditi nad »pristnostjo« in »bogastvom« slovenskega jezika. Toda sedanje nove razmere ga bodo vkratkem na tem polju še bistveno obogatile.
Ali ne bodo Hrvati protestirali, ako se bo njih blago izdajalo kot slovensko .., ?
V vseh teh okolnostih vidimo mi ne samo naravno težnjo I j u d -s t v a k močnemu književnemu jeziku, ampak tudi neizbežno praktično potrebo, ki gre za razvojem in napredkom. Pred 1. 1918 smo imeli in uživali več ali manj vse kulturne dobrote pri Avstriji; zdaj smo od te dosedanje duševne matere odtrgani; naravno je torej, da moramo naši mladini iskati duševne pobude in hrane od drugod. Kje bo naša šola dobila knjig, da jih da v roke naraščaju? Nemščina ne bo umljiva našim mlajšim, slovenskih knjig je mnogo premalo za znanstveno izobrazbo. Seči bomo morali nehote po Hrvatih, ki imajo v tem oziru bogato obloženo mizo* Ako ne, bomo še bt>Ij ločeni od sveta, in naša kultura bo le — surovost, ki se v ljudstvu žalibog vedno hujše pojavlja. Kdor torej želi našemu narodu srečo in razvoj, delaj na vsestransko združitev tudi v knjigi. Proti navalu Nemca in Italijana, proti močni tuji kulturi se ne bo moglo vstavljati narečje, temveč le mogočen književni jezik ter ž njim združena razvita in visoko-stoječa umska kultura, v katero spada tudi zavest, da stoji za njo velik zedinjen narod. Na ti poti se moramo dobiti ter se otresti svoje sentimentalne ozkosrčnosti. Kako? — O tem praktičnem vprašanju v naslednjem.
6.
Pred direktnim odgovorom na to vprašanje najprej opazko! V Ljubljani imamo sedaj vseučilišče, to pa ni znak separatizma, temveč po besedah prof. dr. Srebrniča, »kakor ni vseučilišče v Beogradu srbsko ali ono v Zagrebu hrvaško, tako tudi vseučilišče v Ljubljani ni slovensko, ampak vsa tri vseučilišča so državna, so vseučilišča kraljestva SHS, so na enak način dostopna in odprta Srbom, Hrvatom in Slovencem. Nič ne stoji torej bolj v službi edinstva kakor vseučilišče.«10 Iz teh besed sledi, da se bo edinost tudi v književnem jeziku sama po sebi izcimila, ker ga bodo obiskovali dijaki vseh treh plemen in poučevali profesorji vseh treh plemen. V medsebojnem občevanju, posebno pa v znanstvenem delu in pisanju se bo kmalu pokazalo, da je slovenščina le preprost poljuden dialekt, in dijaki in profesorji bodo skoraj nehote — sensim sine sensu — sprejeli srbohrvaščino kot oni jezik, ki je pri nas edini oportun za znanost in upravo, dalje za politično, prometno ter trgovsko občevanje. Saj je bilo podobno pred 80 leti, ko je Gaj budil Jugoslavene; govoril in pisal je kajkavščino, toda polagoma se je izkazalo, da je edino štokavščina sposobna za vse pogoje, kateri se zahtevajo od književnega jezika; tako se je ta
15 »Čas« 1920, str. 3.
vpeljala kot učni jezik v šole, kot olikani jezik med inteligenco, in kot književni jezik v literaturo.
Pri nas se mora tudi v šolah začeti s hrvaščino, in sicer takoj v ljudski šoli s prvim razredom. Slovenščina naj ostane, kar je v resnici, dialekt; ljudstvo jo bo naprej govorilo, tudi narodne pesmi naj ostanejo, tudi oni pisci in pesniki, ki jo bodo hoteli rabiti, naj jo le naprej rabijo — kakor vidimo, da tudi Nemci še vedno radi posegajo po dialektu pri leposlovnem proizvajanju. Toda v šoli naj bi pričeli gojiti že kmalu klasično hrvaščino.
Odrasli in dijaki višjih šol pa naj se uče hrvaščine, naj študirajo hrvaško literaturo in slovnico, naj čitajo hrvaške časopise, pred vsem pa lepe knjige. Tudi naši listi in časopisi naj prinašajo redno hrvaške članke — nekateri to že delajo — in sicer take, ki jih bodo morali tudi domačini brati, namreč domače vesti pisane v hrvaščini. Visoko-šolci naj bi redno šli vsi vsaj po en ali dva semestra v Zagreb, da se hrvaščini perfektno priučijo. V Ljubljani naj bi hrvaški in slovenski vseučiliščniki ne bili nikjer ločeni po jeziku, posebno v svojih društvih ne. Po srednjih šolah pa naj bi se poleg rednega obligatnega poučevanja v hrvaščini ustanovile za najpridnejše dijake počitniške ustanove z izrecnim namenom, da gredo po dva meseca v gotove kraje med Hrvate, spoznavajo tam ljudstvo in deželo ter se dodobra nauče književnega srbohrvaškega jezika.
Vem, da mnogi iz starejše generacije niso dostopni takim »novo-tarijam«, da bodo morda lingvisti in leposlovni, posebno starejši pisatelji ogorčeno protestirali in me zavračali, toda to me nič ne moti, kajti zavedam se, da premnogi mislijo prav tako kakor jaz. Poleg tega ne stopam z zahtevo na dan, da se rabi sila. Razvoj vodi itak v tem toku neodoljivo naprej; gre za to, da se razvoju prijazno prepustimo in ga pospešimo, toliko bolj, ker smo prepričani, da je to prav za narod naš neizmerne koristi. Kaj bi bilo lepše in mogočnejše, kakor to, da bi že tretja ali četrta generacija za nami govorila in se kulturno dejstvovala v istem književnem jeziku od Soče in Trsta pa do Soluna in Carigrada! Slovenci bi tukaj ne govorili več dialekta dolenjskega kota, ampak svetovno spoštovan in poznan književni jezik istega mnogomilijonskega naroda; bi ne bili več drobtinica med narodi, ampak integralen del mogočnega organizma; bi ne kolebali več med to in ono kulturo, temveč bi v jugoslovenskem svetu kot dih iste duše in utrip istega srca gradili samosvojo lepo kulturno življenje. Za to gre!16
16 Ker je ta problem ter njega taka ali taka rešitev za naš narod najusodnejšega pomena, bo skušalo uredništvo s pomočjo enkete še od drugih strani dobiti misli, nazore in načrte o »Usodi slovenskega jezika«, da jih v »Času« priobči ter javnosti v študij razgrne. Opozarjamo pa že pri ti priliki na izvajanja v »Rimskem Katoliku« 1892 IV.: Dr, Jos. Pavlica: »Leonina«, str. 82—90, posebno str. 87 s., dalje še enkrat na izvajanja dr. Kovačičevega članka »Narodnostno načelo in mirovna konferenca« (»Čas« 1920, str. 137 do 157) ter na važne momente v razpravah dr. Gosarja in dr. Kovačiča v pričujočem zvezku »Časa«. — Ur.

Iz našega kulturnega življenja.
Evropski jezikovni problem.
Prof. dr. Fr. Kovačič — Maribor.
Ako si ogledamo celotno sliko evropske civilizacije, zapazimo brez kakega povečala čudna nasprotstva: na eni strani glasne slavospeve na de-mokratizem, a obrnimo list, pa vidimo najhujši absolutizem; tu boginja »svobode mišljenja«, a poleg nje karikatura največje nestrpnosti napram drugače mislečim, kakršne niti srednji vek ni poznal; socialnih problemov so polna vsa usta, a zraven vidimo pogostoma pomanjkanje vsakega socialnega čuta pri posameznikih in celih slojih. Enega izmed vzrokov teh čudnih kontrastov je iskati v laži, neiskrenosti in v frazi, ki zastruplja miselnost modernega človeka. A opažamo tudi druge paradoksizme, pri katerih ti činitelji nimajo-odločujočega vpliva. Sem spada jezikovni problem.
Z ene strani kaže evropska, da, svetovna materialna in duševna civilizacija odločno smer k neki enotnosti, k internacionalizaciji. Razna tehnična sredstva bolj in bolj pospešujejo mednarodno občenje, razne oblike zasebnega in javnega žitja dobivajo vedno bolj enovito, evropsko ali kozmopoli-tično obliko. Izobražen Evropejec ali Amerikanec se čuti nekam domačega povsod, kamor pride. Poleg tega pa gredo jeziki, to najvažnejše sredstvo človeške civilizacije, vedno bolj narazen. Onim, ki imajo v znanstvu ali v praksi opraviti s širokim svetom, se stavi na pot nemajhna ovira: različnost jezikov. Kdor bi se hotel dobro orientirati v celotni civilizaciji Evrope, da o drugih delih sveta niti ne govorimo, mu ne zadostujejo več jeziki velikih zahodnih narodov, angleščina, francoščina, italijanščina, nemščina, španščina, prilastiti bi si moral kakih 20 jezikov.
»Samoodločba narodov«, ki ji je Wilson dal kratko teoretično formulo in jo vrgel v svet kot nekak nov evangelij, se dejansko že zdavna izvršuje, zlasti pa od začetka 19. stoletja. Narodi so se probudili, zahtevajo za sebe svobodo in pravico, sami odločevati o svoji usodi, s tem je pa v neposredni zvezi negovanje lastnega jezika; vsako ljudstvo hoče imeti svoj civilizačni in književni iezik. Tako se je n. pr. mirovni konferenci v Parizu predložil na mizo celo predlog, naj se varuje in neguje tudi keltščina; na Francoskem se je v 19. stoletju pojavila struja, ki je poleg francoščine hotela uveljaviti pro-vencjalščino (Mistral), na Španskem Katalonci niso prav zadovoljni več z ofi-cielno španščino, v Belgiji poleg francoščine dviga glavo flamščina, na Skandinavskem polotoku ima z Dansko vsaka od treh državic svoj pismen jezik; oglaša se poleg finskega tudi letski in litvanski jezik. Največja razcepljenost se pa kaže pri Slovanih. Poleg velikoruščine, ki imponuje z ogromno maso tistih, ki govore ta jezik, in z izvirnostjo svojega slovstva, so druge skupine, Ki imajo tudi že za seboj več ali manj slavno preteklost svojega slovstva, kakor češčina, poljščina, srbo-hrvaščina, od teh se pa zopet ločujejo manjše,., šele novejši čas razvite betve: bolgarščina, novoslovenščina, slovaščina, lu-žiško-srbščina.
Star pregovor sicer pravi: »Kolikor več jezikov znaš, toliko več ljudi veljaš«, toda.s stališča splošne civilizacije je zelo dvomljivo, da li si človek ,s priučenjem raznih jezikov obogati ideje svojega duha in da li pri učenju kakega jezika uporabljeni trud in čas odtehta idejni zaklad, ki si ga je pridobil s tem ali onim jezikom. Materialna in duševna civilizacija dobiva, kakor
(
smo rekli, vedno bolj enakomerno vsebino, zato se tudi iste civilizačne ideje ponavljajo več ali manj v vseh jezikih. Zlasti v malih slovstvih tipamo navadno le slaboten utrip velikih svetovnih struj, in še to mnogokrat precej pozno, ko so drugod že stopile v ozadje.
Z ene strani se ne more odrekati naravna pravica tistim, ki hočejo negovati svoj jezik, z druge strani pa je neoporečno dejstvo, da je razcep-kanost v jezikih velika coklja v mednarodnih stikih, ovira enotnosti civilizacije ter slovstva malih jezikov a priori obsoja k brezpomembnosti. Kako spraviti v sklad ti dve nasprotstvi, v tem tiči mednarodni jezikovni problem.
S tem problemom se peča v dokaj obsežni knjigi »Les Langues dans 1'Europe nouvelle (Pariš, Payot & Cie, 1918, str. 340), francoski učenjak A. Meillet, profesor na »College de France«, poleg Nestorja francoskih slavistov Legerja eden najboljših poznavalcev slovanskih jezikov.
V	naslednjem podam nekaj njegovih idej in dodam opazke z ozirom na naš kulturni položaj, ki je nastal po novih državnih formacijah.
Že v uvodu priznava (str. 11—12), da za pravo ninobenega sredstva, da se ukloni protislovje med jezikovno polanarhijo in interesi obče človeške civilizacije. Narodom se ne more zanikati pravica, gojiti lasten jezik, a velikopoteznim smotrom civilizacije je to gotovo v kvar. Pač pa namiguje, odkod izvira to zlo. Razlog je ta, ker so se maloštevilnejšim skupinam z nasilnimi sredstvi vsiljevali tuji jeziki z odločno politično tendenco' priobčiti jim ne samo svoj jezik, marveč jim zatreti lastni jezik ter jih narodnostno sebi asimilirati. To je izzvalo odpor.
Da se doseže vsaj relativna enotnost jezikov, je treba najti najprej etično podlago — pravičnost, obzirnost, sporazumnost, resen študij, ne na-silstvo in zatiranje. Le tako se da obvladati jezikovna anarhija.
V	razmotrivanje pisateljevo o posameznih evropskih jezikih, njih razvoju in skupinah se radi obsežnosti tvarine ne moremo spuščati, omejimo se le na to, kar je za nas najbolj aktualno.
I. Slovanska skupina.
Slovani so v primeri z drugimi evropskimi narodi, izvzemši Madžare, dolgo časa ostali na skrajnem vzhodu Evrope, ločeni od zahodne in sredozemske civilizacije, ki je do 9. veka po Kr. sploh malo vplivala nanje. Vendar si je slovanščina že pred Cirilom in Metodijem, nekako med 5. in 9. stoletjem, že marsikaj izposodila od latinščine in germanščine. S Cirilom in Metodijem začne vplivati na Slovane, zlasti vzhodne, v prav izdatni meri grško-bizantinska civilizacija. A tudi pozneje so Slovani kakor zid stali na straži na vzhodu Evrope ter trošili svoje sile proti azijatskim napadalcem in storili s tem neprecenljivo uslugo evropski civilizaciji, sami so pa zaostali in se niso mogli udeležiti njenih dobrin v oni smeri kakor njihovi zahodni sosedje. Vsled tega je njih civilizacija dolgo časa ohranila svoj arhaičen značaj, ž njo pa tudi jezik. Slovanska gramatika je v glavnih obrisih veliko bližja prastaremu skupnemu indo-evropskemu jeziku, kakor drugi njegovi evropski potomci; sicer je prastari indoevropski jezik tudi na slovanskem ozemlju doživel marsikako spremembo, vendar primerno manj kakor drugod. To dejstvo je zavedlo razne pisatelje (med Slovenci sedaj podpolkovnik Dav. Žuinkovič) do trditve, da slovanščina predstavlja stari skupni jezik indoev-ropskih (ali še celo nearijskih) narodov. Ta arhaični značaj je tudi vzrok, da so si slovanski jeziki med seboj veliko sličnejši kakor oni romanske in germanske skupine. Meillet sodi (str. 40), da je n. pr. med ruščino in srbohrvaščino večja sorodnost kakor med proven?alščino in književnim francoskim jezikom. Do konca 8. stoletja je bila ta sličnost in sorodnost še veliko večja, zato Ciril in Metod, ki sta od doma brezdvomno poznavala macedon-sko narečje, nista imela radi jezika nobene težave v Panoniji in Moraviji. Šele važni zgodovinski dogodki 9. in 10. stoletja so raztrgali Slovane in od tega časa gredo niih jeziki polagoma narazen; predvsem so se ločili severni in južni Slovani ter se orientirali eni bolj na zahod, drugi na vzhod. Nekako
od 12. veka se začenjajo ločevati narečja tudi v veliki ruski skupini, a tudi po ločitvi živi v vseh teh niansah stari skupni slovanski jezik naprej, in sicer v jedru še do današnjega časa; a Slovani se, pravi Meillet (str. 314), niso znali okoristiti te ugodnosti, vsled katere bi si bili lažje ustvarili skupni književni jezik, kakor razne panoge romanske in germanske skupine. Ko so si —• večinoma dokaj pozno — osnovali samosvoje književne jezike, niso pazili na to, kar bi jih utegnilo zbližati in zediniti, marveč šli so vsak svojo pot in zabrisali marsikaj skupnega. Odtod prihaja, da se književni jeziki slovanski med seboj veliko bolj razločujejo, kakor govorica preprostega ljudstva. Ako primerjamo preprosto ljudsko govorico kakega jugoslovanskega narečja z ljudsko govorico Čehov, Slovakov ali Rusov, nas uprav večkrat preseneti čudovita sličnost.
Slovanski besednjak je tudi precej pozno in v pičli meri sprejel vase sredozemske in zahodno-evropske elemente. Največ latinskega vpliva so sprejeli Čehi, Poljaki in Hrvati, Slovenci pa od brižinskih spomenikov do Trubarja nimajo književnih spomenikov. Toda ta vpliv je le zunanji. Rusi, Bolgari in Srbi so bili pod vplivom carigrajske cerkve in so zato sprejeli mnogo grških elementov in ker so bili v ozkem stiku z Orientom, so prevzeli tudi mnogo leksikalnih elementov iz Vzhoda — iz tatarščinje, turščine in perščine. Današnji ruski slovar ima sicer obilico abstraktnih besed iz latinščine in sploh zahodnih jezikov, a to je le bolj »placage«, zunanji belež, ne znotranji, globlji in naravni spoj zahodnoevropskih civilizačnih elementov. Vsled tega se slovanski jeziki po svoji strukturi in po svojem slovarju tako močno razločujejo od zahodnoevropskih romanske in germanske skupine ter so zahodnemu Evropejcu nekam tuji, dasi še imajo z njimi marsikaj skupnega, kar kaže njih sorodstvo in izvor od enega indoevropskega prajezika. Vendar so slovanski jeziki romanščini in germanščini veliko bližji, kakor oni jeziki, ki so od indoevropskega debla ostali v Aziji. A to sorodstvo je zelo tanko in v praksi brez pomena, slovanščina sploh ne spada k istemu dialektičnemu tipu kakor romanščina in germanščina (str. 314).
V gramatikalnem oziru vidi Meillet velik nedostatek slovanskih jezikov v njih sklanji. Slovanska sklanja je celo bogatejša kakor sklanja stare grščine in latinščine. Dočim se je razvoj romanskih in germanskih jezikov vršil v tej smeri, da se polagoma odstrani sklanja ter je v angleškem im romanskih jezikih skoraj popolnoma izginila, k večjemu je ostala razlika med ednino in množino, so nasprotno slovanski jeziki v tem oziru ohranili svoj arhaičen značaj; slovenščina je celo ohranila še dvojino.
Meillet govori tukaj kot zahodni Evropejec. Sama na sebi ni bogato razvita sklanja že znak nepopolnosti, drugače bi n. pr. stari hebrejski jezik, ki sploh nima sklanje v indoevropskem smislu, bil popolnejši kakor stara grščina; dejstvo pa je, da naša sklanja (težavna že za domače učence) dela Neslovanu velike težave in nas zelo odtujuje od germansko-romanske skupine. Tudi v spregi daje Meillet prednost romanski in germanski skupini, ker da romansko-germanska sprega bolj jasno označuje abstraktno idejo časa, slovanska pa bolj konkretno, manj precizno pa stopnjo, katero je dosegla dopolnitev kakega dejanja (str. 312).
Pri nekaterih slovanskih jezikih je morda to res, splošno pa ne, zlasti ne pri srbohrvaščini, ki s svojim imperfektom in aoristom jako točno označuje časovno stopnjo delovanja. Naša sprega tudi ne dela večjih težav, kakor n. pr. sprega v francoščini, romunščini ali španščini. Kako zbližanje v sklanji in spregi med evropskimi jeziki je vsaj za sedaj skoraj nemogoče, ker bi se delala le sila zlasti našim jezikom. K večjemu bi radi skupnosti in enotnosti mogla pasti naša dvojina.
Več možnosti za zbližanje se nudi v leksikalnem oziru. Med slovanskimi jeziki kaže največ zahodnega vpliva poljski jezik, tudi češki je sicer stal močno pod vplivom zahodne civilizacije, a v njegovem novejšem razvoju se je odločno naglašal specifično češki značaj ter so se občeevropski izrazi nadomestili z domačimi, tako n. pr. Meillet jemlje Čehom nekam za zlo, da so za prvotno grški in sedaj občeevropski izraz »teater« uvedli svoje »divadlo«, isto bi pač rekel o jugoslovanskem gledišču ali kazalištu.
Meillet stoji tudi v tem oziru na enostranskem francoskem in zahodnoevropskem stališču. Čisto drugačen je postanek in razvoj angleškega ali francoskega jezika kakor pa slovanskih jezikov. Spoj latinsko-grških in gal-i sko-germanskih elementov je rodil francoski jezik, zatorej se sprejemanje tujk nekako ujema z njegovo naravo. Tako so n. pr. Francozi celo za časa vojne sredi besnega sovraštva sprejeli brez pomisleka par germanizmov, n. pr. le kaiser, hinterland itd. Naši jeziki so pa samorodni in imajo že po svoji, naravi moč, da iz sebe proizvajajo izraze za različne pojme. Meillet je prezrl, da se tudi v nemščini vedno bolj uveljavlja puristična struja, ki la-tinsko-grške in druge tuje izraze nadomešča z nemškimi. Pretiranega pu-rizma ne moremo zagovarjati; izrazi, ki so enkrat sprejeti v celi omikani Evropi ter tudi pri nas znani, imajo domovinsko pravico in se naj ne nadomeščajo z umetnimi, včasih celo prav nerodnimi skovankami. Dejstvo je, da Francoz ali Anglež pogrešata v našem slovarju občeevropskih izrazov; te vrzeli ne smemo povečevati še tam, kjer ni potrebno. Seveda ne moremo pričakovati, da se bodo Angleži ali Francozi začeli učiti naših jezikov, če sprejmemo kopico mednarodnih izrazov ali zenostavimo svojo deklinacijo; želeti je pa vendar, da se vsaj posamezniki ozirajo na naše jezike in slovstva ter seznanjajo svoje rojake z našo zgodovino, slovstvom, trpljenjem in težnjami. Pri tem jim moramo iti kolikor mogoče nasproti, ne pa se s pretiranim pu-rizmom oddaljevati od občeevropske družbe.
Meillet tudi opozarja na to, da je slovanščina dala primeroma malo elementov občeevropskemu slovarju, edino Romuni so povzeli precej grških in slovanskih elementov, ker pripadajo k vzhodni cerkvi in so od starine zemljepisno ločeni od svojih zahodnoevropskih sorodnikov, pač pa v ozkem stiku z Grki in Slovani. Na drugem mestu (str. 236) omenja Meillet tudi madžarščino, ki si je izposodila obilico slovanskih elementov, katere si je zadnja desetletja skušala izpodriniti z umetnimi skovankami. Morda bo v bodočih politično-kulturnih stikih drugače. Čudovito hitro se je n. pr. v francoščini in angleščini udomačil izraz »yougoslave«, dasiravno bi prav tako lahko rekli Sud-, ker smo mi itak svoje Jugoslovane napravili po nemških Sudslawen, tako utegne tudi marsikak drug naš izraz sčasoma dobiti na zahodu domovinsko pravico.
Vsekako pa naši jeziki, omejeni razen ruščine le na maloštevilna ljudstva, slabo odgovarjajo idealu enotnosti evropske civilizacije. Vkljub ugodnosti velike medsebojne sorodnosti in sličnosti so nam manjkali drugi pogoji, ki bi mogli ustvariti slovansko solidarnost ter nam omogočiti, da se okoristimo svojega ogromnega števila in raznih duševnih vrlin. Čehe je habsburško tiranstvo tiščalo k tlom. Poljakom je silno škodoval partikularistično-anarhistični značaj njih plemstva ter olajševal protipoljsko politiko sosednih držav, Jugosloveni so do najnovejšega časa večinoma tičali pod nemško-madžarskim in turškim jarmom; Rusi, najmočnejša slovanska panoga, ki so že več stoletij imeli svojo državo, so se vedno čutili predvsem le Ruse. Tudi ruski panslavizem XIX. stoletja je imel preveč specifično ruski in izključno pravoslavni značaj ter ni mogel Rusov postaviti na čelo slovanskim narodom. Ruski carizem s svojo absolutistično politiko in zatiranjem neruskih elementov, zlasti z delitvijo Poljske, je le obteževal slovansko sporazumnost in vzbujal nezaupanje. Celo pri pravoslavnih Srbih je bil francoski kulturni vpliv skoraj večji kakor ruski, pri Bolgarih pa nemški in francoski.
V posebnem poglavju [XVII., str. 233—253) razpravlja Meillet o narodnih jezikih Avstro-Ogrske. Probujeni avstro-ogrski narodi so posnemali velike narode zahodne Evrope ter si ustvarili ali obnovili lastne književne jezike. V koliki meri se je narodom posrečilo, uveljaviti svoj vpliv ter se relativno osamosvojiti, v toliki meri je stari državni in dinastični jezik, nemščina, izgubljal svoje gospodovalno stališče. Fatalno za gospostvo nemškega jezika je bilo, da se je v onostranski polovici priznala madžarščina kot uradni jezik. S tem so bile nemščini njene predpravice slovesno pokopane in posredno priznane pravice tudi drugim jezikom. Če sme madžarščina, ki je niti onstran Litve ni govorilo polovica ljudstva, biti državni jezik, zakaj bi iste pravice ne smeli imeti tudi drugi jeziki? Ko bi bila nemščina tudi na
Ogrskem ostala uradni jezik, bi bilo težko spodbijati njeno predpravico, ker poleg nje kot državnega jezika, bi bili lahko enakopravni med seboj vsi drugi jeziki, zlasti če bi državna nemščina ne imela raznarodovalne tendence.
V ogrski polovici so narodnosti hudo čutile trdobo madžarskega nasil-stva. Nemadžarskim narodom so vsiljevali madžarščino, jezik, ki je v okviru evropske civilizacije popolnoma tuj element, brez pomena, lasten le maloštevilnemu ljudstvu, zunaj mej madžarske države popolnoma brez veljave. V madžarščini spisana znanstvena dela morajo a priori ostati mrtva in nepoznana.
Trebalo je le počakati, da se madžarska oligarhična ustava umakne napredujočemu demokratskemu pokretu in konec bi bil tudi gospostva madžarskega jezika.
Drugačen je pa bil položaj narodnih jezikov v Avstriji. Nemščina je bila star jezik državne uprave in dinastije, eden izmed velikih jezikov svetovne civilizacije, velik po svojem slovstvu in po številu tistih, ki ga govore. Proti temu jeziku je bila borba težavna.
Slovanskim jezikom sicer ne manjka znatne ekspanzivne sile, veliko-ruščina si je osvojila ogromen prostor od finskega vodovja preko Sibirije do Tihega oceana, od Severnega morja na jug do blizu Palmire, a zahodna skupina, češka in poljska, stisnjena med Nemce in Ruse, se ni mogla tako razviti, zlasti na Češkem se je bil hud boj z nemštvom. Še manj je mogla slovanska ekspanzivnost paralizirati nemštvo na jugu. Tudi brez ozira na nasilna germanizatorična sredstva je bil boj proti nemški prevladi zlasti na jugu za daljnjo bodočnost brez upa. Ker se v prejšnjih časih naši jeziki v javnosti niso negovali ali le slabo in so se novejši čas razvili tako divergentno, da njih zastopniki povprečno drug drugega niso razumeli, jim je bila za pravo nemščina skupni občevalni jezik. K temu je še prišel odločno nemški poudarek javne uprave in državne avtoritete, tako so bile manjše skupine prisiljene k dvojezičnosti, če so hotele v javnosti kaj veljati.
Splošen zakon pa je, da so večinoma brezuspešni poskusi, postaviti ob stran močnega, daleč razširjenega, v vseh javnih zadevah veljavnega jezika drug jezik z malim obsegom. Ljudstvo z dovolj visoko stopinjo izobrazbe, ki govori velik civilizačni jezik in se oslanja na mogočen narod istega jezika, ne menja lahko svojega jezika, zlasti ne v prid jeziku manjšega obsega. Učenje manj pomembnega jezika se mu zdi nepotrebno, nasprotno je pa maloštevilno ljudstvo z maloobsežnim jezikom v neposrednem sosedstvu velikega jezika prisiljeno prilastiti si ta jezik in postati dvojezično. Čimbolj se razvija socialno življenje in množijo stiki z zunanjim svetom, tem daljše kroge zavzema dvojezičnost. Ko si pa ljudje enkrat prilaste velik jezik, s katerim lahko izhajajo v javnem življenju, se jezik manjšega obsega bolj^ in bolj umika v zatišje zasebnega življenja ter postaja nepotreben. Le močen narodni pokret, globoka narodna zavest, idealno navdušenje in požrtvovalnost more vzdrževati šibkejši jezik poleg močnejšega, in še to le v precej omejenih krogih. Široke mase, ki jim skrb za vsakdanje potrebščine absorbira vse moči, se v praktičnem življenju drže tega, kar donaša več koristi. Če se torej vzame razmerje med velikim in malim jezikom čisto idealno, brez nasilnih sredstev, je položaj slednjega napram prvemu več ali manj izgubljen. K temu pa še pridejo drugi vplivi: politična agitacija, gospodarska odvisnost, industrializacija po tujem kapitalu, pritisk vladnega sistema. Tak je bil dejansko naš položaj na jugu nasproti nemštvu. Vkljub vsem naporom smo od desetletja do desetletja statistično nazadovali, v dejanskih razmerah je bil naš narodni obstoj v daljnji bodočnosti zapečaten. Le razsulo starega državnega organizma je naš spas.
Z novimi razmerami pa naš domači jezikovni problem še ni rešen, dobil je le drugo obliko.
Meillet se v svoji knjigi dotika parkrat tudi Slovencev, dasi jim ne posveča posebne pozornosti. Predvsem poudarja etnografsko^ enotnost Jugo-slovenov: od Soče (še dalje na zapad!) do Soluna in do Črnega morja se' govori eden jugoslovenski jezik (str. 46); v njem se sicer razločuje bolgarski, srbohrvaški in slovenski tip, a meja med njimi se ne da določiti, eno narečje
prehaja skoraj neopaženo v drugo, le tam se opažajo večji presledki, kjer so poznejši selitveni sunki pretrgali omrežje prvotnega prebivalstva. Najbolj so se od skupnega jugoslovanskega tipa oddaljili Bolgari; tudi narečje ob skrajnem jugozapadnem in severnem robu se v marsičem razločuje od hercegovskega, a razlika ni bistvena in ne dela resne ovire skupnemu jeziku. Po mnenju Meillet-a je slovenski književni jezik delo avstrijske uprave. Tega sicer mi Slovenci nismo čutili, ker je avstrijska vlada naš jezik prej zatirala kakor podpirala, dejstvo pa je, da je avstrijski vladi prav dobro došla naša ločitev od hrvaščine po 1. 1848 in da se je naš jezik razvil v poseben književni jezik. Do večje veljave se ta jezik ni mogel povzpeti in je ostal (do razsula Avstrije) brez višjega kulturnega ognjišča (vseučilišča in akademije). Sploh je nemogoče, da bi si poldrugi milijon Slovencev (povrh še državno razkosanih) mogel ustvariti književnost svetovnega pomena in samosvoje, upoštevanja vredno višje znanstvo. Ako pa sprejmejo Slovenci srbohrvaščino kot skupen jezik, ojačajo s tem že sedaj imponujočo srbo-hrvatsko skupino in postanejo deležni onih prednosti, ki jih ima vsak večji jezik. Razlika veroizpovedi in pisave ne more in ne sme biti ovira skupnega jezika, kakor n. pr. ni pri Nemcih.
V našem dnevnem časopisju, ki žalibog le redkokdaj stvari presoja, kakor so, so se tu in tam že pojavili glasovi, ki hočejo s cirilico iztisniti latinico. Poleg vseh homa:tij na m še ravno manjka »abecedna vojna«! Nimamo nič proti temu, če se ohrani staročastita cirilica zlasti tam, kjer je bila doslej običajna, in da se jo vsak državljan nauči čitati; nesmiselno pa bi bilo zatirati latinico. Take gonje ne narekujejo stvarni razlogi, marveč strastno strankarsko sovraštvo proti katoliški cerkvi. Med vojno sem bral v nekem nemškem časopisu (katerega ime mi je izpadlo iz spomina) tehtno razpravo, naj bi se Nemci iz mednarodnih ozirov oklenili latinice, ker prav njih nemška pisava odvrača od čitanja nemških knjig in časopisov mnoge, ki sicer znajo nemški, a vsled navade njihovim očem bolj ugaja latinica. Brez stika z zahodnim svetom mi ne moremo izhajati in latinska pisava nas znatno približuje romansko-germanskemu zahodu, pa tudi Čehom in Poljakom. Vsaj v tej stvari moramo čuvati enotnost z evropsko civilizacijo.
Ako bi se bila vojna sreča drugače zasuknila, bi danes jezikovno vprašanje v »Srednji Evropi« bilo že rešeno, kako, nam pove dovolj jasno Nau-mann v znani knjigi »Mitteleuropa« str. 101: »Srednja Evropa bo v jedru nemška in bo sama od sebe rabila nemški svetovni in občevalni jezik.« Kajpada, Naumann zna veliko govoriti tudi o narodnih pravicah, a kako bi vse skupaj v dejanju izgledalo poleg nemškega občevalnega jezika, menda ni treba razlagati. Z ozirom na to, kar smo rekli o položaju maloobsežnega jezika ob strani velikega, bi mi Slovenci neizprosno postali žrtev germaniza-cije. Sedaj nam po istem zakonu ne preostaja drugo, kakor prilagoditi se jeziku velike večine naših državljanov in s tem rešiti svojo slovensko svoj-stvenost. Naš jezikovni problem se da rešiti le s prijateljskim -zbližanjem.
Vsako vsiljevanje in ozkosrčni separatizem bi nam bila v pogubo.
•
II. Znanstveni skupni jezik.
a) Latinščina.
Pomanjkanje enotnega skupnega jezika se čuti posebno v višjem znan-stvu in, rekel bi, z neko zavistjo gledajo učenjaki na prejšnje čase, ko je znanstvo imelo iino opiljen skupni jezik, ki je gospodoval na obsežnem ozemlju, pa vendar obvaroval strogo enotnost. Na ozemlju latinske civilizacije, kolikor je spadalo pod zahodno rimsko cesarstvo, so se od V. stoletja po Kr. naprej bolj in bolj razvijali živi ljudski jeziki, dobivali nove oblike ter se več ali manj oddaljevali od uradnega latinskega jezika, a pisalo se je vedno le v klasičnem jeziku. V merovinški dobi je izomika vsled silnih tresljajev precej padla, a pisatelji one dobe so si močno prizadevali v svojih spisih posnemati klasično latinščino bivšega rimskega imperija; vkljub temu so se v takratno latinščino vtepli mnogi vulgarizmi in barbarizmi. V dobi
Čas, 1921.	8
karolinške renesanse je pa zopet precej oživela pravilna klasična latinščina, ki ostane potem nositeljica umstvene izobrazbe celi srednji vek. Živi narodni jeziki silijo sicer vedno bolj na površje in postajajo samostojni, a v cerkvi in v znanstvu vlada latinščina. Ona je jezik cerkve in učenjakov ne samo v romanskih deželah, kjer je bila nekako domača in tradicionalna, marveč tudi na Irskem, v Veliki Britaniji, v Nemčiji, na Skandinavskem polotoku, na Poljskem in Ogrskem, sploh v vseh deželah, ki so se oklenile rimokatoliške cerkve. Le-ta nam je po svojih menihih rešila stare klasike in podala latinščini značaj univerzalnosti, tudi potem, ko je propadlo zahodno rimsko cesarstvo. Ko v Evropi nastanejo vseučilišča, je latinščina vsepovsod njih službeni jezik. Dante, ko piše za širje občinstvo, piše italijansko, ko piše za učene sloje, piše latinsko.
Za znanstvene kroge je bil ta enoten jezik velika blagodat. Profesor ali dijak je lahko šel od ene visoke šole do druge, od Španije do Poljske, od Škotske in Švedske do Sicilije, povsod so njega razumeli in on je razumel druge, k večjemu se je uho moralo privaditi na različen izgovor latinskih besed. Isti spisi so se čitali povsod.
Humanizem je skušal zopet latinščino otrebjti raznih izrastkov in jo dvigniti do višine Ciceronove dobe. A kmalu potem pride močen sunek, ki je omajal vsesplošno veljavo latinskega jezika. V dobi reformacije in proti-reformacije so se učeni možje obrnili na široko občinstvo. Na Francoskem so polemični spisi med katoličani in protestanti, nekoliko pozneje med janze-nisti in jezuiti mnogo pripomogli, da se je v 17. veku tako lepo razvila francoska proza. Enakim okoliščinam imamo mi Slovenci zahvaliti postanek novodobnega slovenskega slovstva. V Italiji in v Španiji, kjer verski boji niso bili tako hudi, se je proza v tem času veliko manj razvijala. Vrh tega je v tistih deželah, kjer je prevladal protestantizem, latinščina nehala biti bogoslužni jezik in tako se je začel krušiti univerzalni značaj latinščine.
Vendar v teologiji in sploh v znanstvu je še latinščina celi 17. vek več ali manj službeni jezik. Le nekako slučajno je filozof Descartes pisal tudi francosko, a iz njegovih francosko pisanih del se vidi, da je latinsko mislil. Njegov spis »Discours de la Methode« (1637) pa pomenja mejnik v razvoju znanstvene francoščine, kmalu je bilo treba na francosko prestaviti tudi njegove Meditacije, katere je bil izdal v latinskem jeziku. Odslej se umika latinščina na Francoskem in v 18. stoletju neha biti skupni znanstveni jezik, k čemur je veliko pripomogel takratni propad univerz, katerim je latinščina bila službeni jezik. Močen sunek so dali latinščini tudi enciklopedisti.
V 19. veku je latinščina kot univerzalni jezik le še slaboten preostanek. Univerze še sicer izdajejo tu in tam svoje publikacije v latinskem jeziku, drugače pa se poslužujejo narodnih jezikov. Na francoskih univerzah se je ohranila še celo 19. stoletje navada, da so se kandidatom za doktorat v lepem slovstvu (es lettres) poleg francoskih dajale tudi teze v latinščini. A to'je bila gola formalnost, kakor je formalnost, če se še dandanes tu in tam promocije vršijo v latinskem jeziku.
Latinščina je tudi kot znanstveni jezik postala mrtev jezik, a v znanstvu je z izgubo enotnega jezika nastala velika praznina, ki se ne da z ničemer zamašiti.
Mnogoteri so razlogi, ki so pokopali latinščino kot skupen znanstven jezik. Med drugimi je velikanski razvoj novejšega znanstva. Mrtev jezik je pač primerno sredstvo za tradicionalno znanstvo, kjer se ideje ne spreminjajo veliko, kakor je n. pr. dogmatika pa kanonično in civilno rimsko pravo, a mladim znanstvom, ki so šele v razvoju in spreminjajo svoje metode in načela, je tak jezik le ovira, ker jim jemlje gibčnost in prožnost. •
Propad latinščine kot univerzalnega znanstvenega jezika so v veliki meri povzročili njegovi najgorečnejši prijatelji — humanisti. Ko bi se bila srednjeveška latinščina brez klasicistične tendence nadaljevala in prilagodila novejšim idejam, bi bila ohranila, vsaj deloma, tudi svoj značaj kot univerzalni znanstveni jezik, ali ko se je vrnila ali vsaj skušala vrniti h klasičnemu ciceronizmu, jo je baš to pokopalo, ker je postala pretesna in preokorna za komplicirane nove znanstvene potrebe. Dokler so učenjaki svoje naravo-
slovne pojme zajemali iz klasikov, je dobro služila latinščina tudi za naravoslovne znanosti, a ko so se učenjaki vrgli naravnost na opazovanje, na knjigo narave same, je mrtva latinščina postala ovira med idejo in dejansko realnostjo, dasi se z druge strani baš naravoslovje in zdravstvo s pridom poslužuje latinske terminologije in le latinsko ime nam mnogokrat pomaga, da se znajdemo, kaj pomeni v živalstvu, v botaniki itd. to ali ono ime, povzeto iz živih jezikov.
Nekoliko drugače izgleda stvar na Vzhodu. Tu je na obsežnem ozemlju po vojnah Aleksandra Vel. zavladala grščina kot univerzalni jezik in raztegnila svoje gospodstvo celo na Rim, dokler je ni latinščina izpodrinila v bogoslužju in v svetni rabi. Vendar na Vzhodu ni imela grščina one ekspan-zivnosti, kakor latinščina na Zapadu. Na Vzhodu se ni s krščanstvom enakomerno širila tudi raba grškega jezika, marveč sv. knjige so takoj spočetka prevajali v narodne jezike ter se je razvila poleg grške tudi sirska in arabska literatura.
Ta orientalska miselnost je,napotila naša sv. blagovestnika, da sta nam prevedla v staroslovenščino sv. knjige in ustanovila slovanski bogoslužni jezik. Ko je pa sila zgodovinskih dogodkov nam zapadnim Slovanom po Nemcih porušila to delo, je bil latinizem zapadne cerkve za nas za pravo manjše zlo. Če bi bila rimska cerkev stala na jezikovnem stališču Vzhoda, bi se bil v območju nemške države vpeljal staronemški bogoslužni jezik in germaniza-cija bi bila imela v njem mogočno sredstvo za svoje delo. Na ozemlju oglejske cerkvene oblasti, kjer je bil latinizem bolj dosledno izveden kakor n. pr. na ozemlju solnograjske cerkvene pokrajine, je germanizacija veliko manj napredovala, dasiravno i tu ni manjkalo nemške kolonizacije (Južno Koroško in Gorenjsko!). Zgodovina tudi kaže, da je bila na Vzhodu cerkvena slovenščina veliko večja ovira razvitju narodnega slovstva v živem jeziku, kakor latinščina na Zapadu, kjer se je poleg latinizma tako lepo razvilo narodno slovstvo ne le pri Angležih, marveč tudi pri Hrvatih (Dubrovnik!), Čehih in Poljakih.
Dandanes seveda ni mogoče več kolesa svetovne povestnice obrniti nazaj in latinščine napraviti za svetovni mednarodni jezik, a pri vseh tozadevnih poskusih pride zopet in zopet v poštev.
b) Umeten jezik.
Že dalje časa se delajo poskusi, kako bi se odpomoglo nedostatkom ifc potežkočam, ki jih dela različnost jezikov v mednarodnem občevanju omikanih narodov. Poskušalo se je z umetnim jezikom, ki bi se ga lahko vsi posluževali neodvisno od svojega materinskega jezika. Že filozofa Descartes in Leibniz sta to reč pretresala, seveda le iz čisto znanstvenega stališča, ker znanstvo, zlasti modroslovje, potrebuje točno določenih, izbrušenih terminov brez vsake dvoumnosti, a živi ljudski jeziki so preveč gibljivi in nestalni ter motijo jasnost idej. Vendar filozofi niso prišli od teorije do dejanja. V 19. stoletju so vstali možje, ki so skušali podati človeštvu za mednarodno občenje umeten skupen jezik. Med raznimi poskusi je imel precej uspeha nekaj časa volapiik, ali je bil kmalu pozabljen, ker je bil pretežak. Več uspeha je imel oziroma ima esperanto, katerega ustvaritelj je ruski zdravnik Zamenhof.
Kako stališče naj zavzame znanstvo nasproti-tem poskusom? Za podlago jemlje n. pr. esperanto to, kar je v evropskih jezikih skupnega, zlasti v romanščini in germanščini. Zato ga precej simpatično pozdravljajo zlasti Francozi, vendar očitajo Zamenhofu, da je nalik diplomatu preveč popuščal arhaizmom germanščine in slovanščine ter brez potrebe komplicJral svoj sistem; tudi v leksikalnem oziru da se je enostransko oklenil specifično nemških besed, dočim bi bile besede z latinskim deblom bolj splošne. A med lingvisti po poklicu jih je primeroma le malo odločno naklonjenih poskusom umetnega jezika, večinoma so skeptični in indiferentni ali pa naravnost nasprotni.1
1 Dauzat Alb., La philosophie du langage. Pariš 1917, str. 47.
A priori in čisto teoretično so gotovo pozdraviti več ali manj duhoviti poskusi, ki z umetnim jezikom hočejo odpomoči občutljivemu nedostatku, ki izvira iz različnosti jezikov, in splošno tudi Meillet simpatično presoja espe-ranto, dasi se zdi, da daje prednost jeziku »ido«,2 ker da je bolj logično izrabil skupni zaklad evropskega slovarja (str. 323). A znanost opravičeno zavzema rezervirano in skeptično stališče, ker stoje nasproti velike potežkoče in se bo praktično umeten jezik dal težko splošno uveljaviti. To presega sile posameznega človeka.
Kakor v mehaniki se pojavljata tudi v jezikovnih skupinah dve nasprotni sili, sredotežna in sredobežna. Sredotežna sila ohranjuje enotnost jezika, vsled tega imajo še dandanes n. pr. indoevropski jeziki marsikaj skupnega, njih razvoj je sicer mnogoličen, a neka imanentna sila določa smer njih razvoja, da v osnovnih rečeh ostane vendar enotnost. Sredotežna sila se kaže tudi v leksikalnem oziru, kjer se množijo skupni izrazi in se tako jeziki približujejo, toda v drugih ozirih gredo bolj in bolj narazen; tu prevladuje sredobežna sila. Tudi v praktičnem življenju sredotežna sila veže med seboj ude gotovih socialnih skupin; ljudje so primorani, da se v praktičnih potrebah drug drugemu prilagodijo; izjeme in posebnosti se kaznujejo vsaj s tem, da so izpostavljene zasmehu. To se kaže tudi v jeziku. Vsak se skuša prilagoditi govorici osredja, v katerem živi; če se kdo priseli iz drugega kraja, mu ljudje radi nagajajo radi njegove govorice, n. pr. če panonski Slovenec pride s svojimi ii med »Kranjce« itd. Toda ta sredotežna sila varuje enotnost jezika le na primeroma ozkem prostoru; v širjem svetu prevladuje sredobežna sila: jeziki gredo narazen. Čim večje je ozemlje kakega jezika, tem težje je ohraniti enotnost. Treba je energičnega dela od strani vlade, šole, slovstva, zakonodaje; staviti se morejo odločni pogoji enotnega »službenega« jezika za javne službe, potrebno ie kako veliko, privlačno duševno središče. Na ta način je n. pr. pariška francoščina vtisnila francoskemu jeziku pečat stroge enotnosti in centralizacije, poleg elitnega jezika pa imajo vendar Francozi raznih pokrajin zelo različno govorico.
Temu zakonu se bo moral ukloniti prej ali slej tudi esperanto ali kak drug umeten jezik, čim postane res splošen in prestopi iz ozkega kroga espe-rantistov v široke mase. Angleški jezik je res svetovni jezik, pa vendar enoten; v knjigi da, v resnici pa niti v Londonu v vseh delih mesta ne govore enako, in amerikanska angleščina se v marsičem razločuje od evropske. Ta enotnost je pa posledek dolgega historičnega razvoja in posebnega značaja anglosaksonske rase ter ima svojo oporo v ogromnem angleškem slovstvu in v avtoriteti Velike Britanije in Združenih držav. Ta hrbtenica manjka umetnemu jeziku. Avtoratativno bi se mogel uveljaviti le po mednarodnem dogovoru uglednejših držav, katere bi sčasoma morale posnemati druge. Toda veliko vprašanje je, kdaj in kako pride do takega dogovora in bo li mogel kak diplomatični akt dati mednarodnemu jeziku potrebno veljavo in zavarovati njegovo enotnost. Pri mirovni konferenci v Parizu n. pr., kjer bi bil skupen jezik tako krvavo potreben, ni nihče mislil na kak mednaroden umeten jezik, nasprotno so Francozi prav ljubosumno pazili na »diplomatske« pravice svojega jezika. In kdo naj sili ljudi, da se v mednarodnem občevanju mesto svojega poslužujejo nekega umetnega jezika? Onim, ki govore velike jezike: angleški, francoski, španski, nemški, se bo učenje in raba takega jezika zdelo nekaj nepotrebnega in celo škodljivega za njih jezik, ki bi bil s tem zavrnjen na svoje lastno ozemlje. Potrebo takega jezika čutijo
2 »Ido« je pseudonim, pod katerim se skriva najbrž francoski lingvist L. de Beaufront. L. 1907 je v Parizu izšla knjiga »Grammaire complete de la Langue Internationale par Ido.« To je dalo ime temu jeziku. Prim. J. Rau-doin de Courtenay: O j<?zyku pomocniczym mi?dzinarodowym. Krakow 1908; str. 24. Značilno je, da je ta znamenit jezikoslovec odklonil izvolitev v espe-rantsko komisijo: 1. da »nima časa«, da bi se pečal s to zadevo, 2. ker se ne smatra dovolj kompetentnim v tem vprašanju in ne priznava postopanja te komisije za pravilno. Ib. str. 26,
predvsem tisti, ki gredo v tujino, kjer se govori njim neznan jezik, domačini pa povsod hočejo, da se govori ž njimi v njihovem jeziku. Kdo naj sili Ame-rikance, da se radi priseljencev, ki ne znajo angleški, poslužujejo nekega drugega jezika? Vedno bo v praksi veljalo na jezik uporabljeno načelo: Romae vivitur more Romamo — kdor hoče med nami živeti, naj se uči tudi našega jezika!
Meillet vidi prednost jezika esperanto ali ido v tem, da je ta jezik zelo lahek za tistega, ki govori angleščino ali kak romanski jezik ali celo več zahodnih jezikov (I), in nasprotno, tisti, ki bodo znali esperanto, se bodo lažje naučili francoščino ali angleščino. V ta namen je pa umeten jezik za pravo nepotrebno mazilo. Esperanto ima več ali manj romanski kolorit,-kdor si ga hoče prilastiti ne samo mehanično, marveč res znanstveno, mora vzeti na pomoč latinščino. Za Neromana je n. pr. esperantska beseda okulo ravno tako tuja kakor za Romana slovensko oko ali nemško Auge.
Predstavimo si sedaj umeten jezik v dejanskem življenju in vrvenju širokih slojev! Vsak jezik je ogledalo mišljenja dotičnega naroda, je nekako vtelešena miselnost rase. Različnost jezikov ni morda čisto samovoljna, marveč raste iz tal fizioloških in psihičnih svojstev poedincev in celih skupin. Kakor je pticam zrastel kljun, tako pojejo, pravi pregovor.
Te okoliščine se ne dado ukloniti ter bodo prej ali slej vplivale na umeten jezik, če enkrat res postane splošen, in potem bo konec enotnosti. Zato se esperantisti tudi branijo raznih popravkov, ker vedo, da bi to lahko dcvedlo do razkola.
Potem pa ta raznoterost človeškega fizičnega in duševnega žitja! Za izražanje čisto enostavnih idej in suhih dejstev brez delikatnega niansira-nja ali za vsakdanje potrebe v hotelih, pri pošti, v uradu bi morda zadostoval umeten jezik z izrazi splošnoevropskega debla, toda v leposlovju bi se zadušil, kjer hoče individualna miselnost imeti prosto pot. Izobraženec na višji stopnji si ne bo lahko dal vzeti užitka, ki mu ga nudi finesa in gibčnost elitnih književnih jezikov, ljudje praktičnega življenja pa dejanski ne čutijo potrebe nekega novega, umetnega jezika. Služkinje, delavci, natakarji, trgovski pomočniki si pridobe mnogokrat v kratkem času znanje raznovrstnih jezikov, njih govorica kajpada ne odgovarja vselej strogim slovniškim pravilom in estetskim finesam, ali v praktičnih potrebah dobro izhajajo in pridejo radi jezika manj v zadrego kakor izobraženec, ki je morda leta in leta tičal v knjigah in predelal celo slovstveno zgodovino tujih jezikov. Za ljudi v praksi umeten jezik ne bo imel mnogo manj potežkoč kakor živ jezik, ker v vsakdanjem življenju nimajo priložnosti govoriti in poslušati tak umeten jezik, za čitanje knjig n. pr. v esperantu pa nimajo ne časa ne volje.
Tisočeri naših rojakov so zadnja desetletja šli iskat srečo po svetu, zlasti v Ameriko. Mnogi so se opomogli, drugi gmotno in moralno propadli. A njih uspehi niso pripisovati znanju, oziroma neuspehi neznanju angleškega jezika. Vzroki so povse drugi. Mnogi so prinesli s seboj nazaj znanje angleščine pa prazen žep in izprijen značaj, drugi so prinesli kaj v denarju, v glavi pa bore malo angleščine. V Ameriki se za silo izhaja z nekaterimi frazami, ki se najbolj rabijo v vsakdanjem življenju; le malo priseljencev pa zna popolnoma angleščino.
* * *
Novejši čas se esperantizem spravlja v zvezo z mednarodnim katoliškim pokretom. Samo na sebi se temu ne da ugovarjati. Z esperantom se lahko vsakdo peča, zakaj se ne bi katoličan? Ne vidimo pa specifično katoliškega razloga, s posebno vnemo se zavzemati za esperantizem. V naši bližini (v Gradcu na Štajerskem) se napoveduje za 1. 1921 celo mednarodni katoliški esperantski kongres, za katerega se bo morda poskušala tudi pri nas delati reklama. Ta kongres ie iak° dobro zamišljeno sredstvo, da se Nemci pred širokim svetom rehabilitirajo in si pridobe simpatij. Nemci tujih gostov gotovo ne bodo pobijali radi njih katoliškega mišljenja, kakor se je to godilo v 1. 1920 na Bledu pri nas, temveč jih bodo sprejeli z vso mogočo prijaznostjo in storili vse, da odneso čim boljše vtiske o »nemški kulturi«.
Mi ne vidimo v esperantskem pokretu zadovoljive rešitve evropskega jezikovnega problema in zlasti še ne kakih posebnih interesov katoličanstva, ki ga čakajo dandanes veliko aktualnejše naloge kakor je esperanto. Nismo med tistimi, ki latinizem istovetijo s katolicizmom, in smo odločno za to, da si Jugosloveni priborimo zopet našo drago dediščino Cirila in Metoda, staro-slovenski bogoslužni jezik. A če se tudi kdaj to doseže, nas ne sme staro-slovenščina izolirati s kitajskim zidom in ločiti od živih vrelcev vesoljnega krščanstva. V bogoslovnem znanstvu in v liturgiji (v zunanjem svetu) bo ohranila latinščina tudi naprej svojo vrednost. Ali naj potujoči duhovnik vlači s seboj po svetu staroslovenski misal? V mednarodnih stikih je vendar za omikanega katoličana, ki ne obvladuje drugih jezikov, latinščina najboljši posredovalni jezik. Meillet sam priznava, da je še dandanes študij latinščine vez med višje izobraženimi sloji civilizovane Evrope (str. 188). Ta jezik pa je prekvašen z grškimi elementi; Cicero, ta tipični predstavitelj klasične latinščine, je ravno grškim elementom v latinščini priboril v veliki meri domovinsko pravico. Razen tega je znaten del naše sedanje države stal direktno pod vplivom grške civilizacije. Bilo bi torej naravnost katastrofalno, če bi se iz naših učnih zavodov odstranila latinščina in grščina. Nasprotno, ta študij se mora poglobiti in spopolniti; tako nas bo s svojim mednarodnim elementom približal zahodni civilizaciji in grškemu vzhodu, obenem pa olajšal učenj« francoskega in angleškega jezika, ki nam naj bodeta odprto okno v široki svet.
Koroški plebiscit.
Prof. dr. Gregor Rožman — Ljubljana. I.
Zavesa je padla. Koroška tragedija je končana. Še imamo v vseh udih občutek kakor od uničujočega zla, ki je nepričakovano padlo na nas. Izza zavese strmih Karavank pa slišimo samo še ječanje umirajočega junaka.
Plebiscit! Pričakovali smo, da je plebiscit slavnostna predstava na predvečer narodnega praznika — pa je bila žaloigra, od katere smo se vračali nemi in otopeli od presilnega doživetja! Ali naj zdaj potegnemo zaključno črto pod račun, ki končava z občutnim narodnim in zunanjepolitičnim deficitom?
Da je bil plebiscit za koroške Slovence dvorezen meč, ki more do smrti urezati v lastno meso, smo čutili in spoznali prvi trenutek, ko je prišla vest o njem iz Pariza od nedoumljivih »štirih«. Pa — ali je plebiscit sploh primerno sredstvo, določevati pripadnost kakega narodnega odlomka k tej ali oni državi? Jovan Cvijič, bivši jugoslovanski delegat v plebiscitni komisiji, trdi, da je »plebiscit jedan od najpravičnijih i največih demokratskih principa,« seveda »samo, ako je slobodan in čestit.«1 Plebiscit, najbolj priljubljen Napoleonu III., kateremu je sankcioniral leta 1851 izvršeni državni prevrat, in Cavourju, ki pa je ž njim zgubil Savojo in Nizzo leta 1860. zagovarjajo najbolj francoski pravni pisatelji, dočim zastopa večina literature o mednarodnem pravu nasprotno stališče. Osobito nemški učenjaki zametu-jejo plebiscit iz dvojnega razloga. Temeljni razlog proti ljudskemu glasovanju vidijo v dejstvu, da stavi dosledno izvedena plebiscitna teorija voljo enega dela ljudstva nad državno voljo. Država in njena volja do obstanka in procvita jim je vse. Poleg volje državne oblasti ne priznavajo nobene druge upravičene volje, ki bi smela odločilno posegati v državo. Absurdno bi bilo, če bi mogla enakopravna volja enega dela ljudstva onemogočevati ali zadrževati
1 Nova Evropa, knjiga I. Broj 1. 16. sept. 1920, str. 25. Isto trdi v članku: »Granice in sklon naše zemlje«, Srbski književni Glasnik, nova serija. Knj.
I. Broj 7.
izvrševanje državne oblasti. Zaradi svobode narodov in ljudstva se mora plebiscitna teorija odkloniti.2 Če ima po narodnostnem principu država Srbov, Hrvatov in Slovencev pravico, da ujedini v sebi vse Slovence, ki so to po narodnosti in jeziku, četudi ne morda po duhu, ki jim je bil umetno ucep-ljen, potem jo je v tem udejstvovanju državne svoje volje na Koroškem ovirala ravno volja enega dela ljudstva, dela, ki je slučajno v večini, dasi neznatni. Drugi razlog proti plebiscitu pa najdejo v dejstvu, da bo 'znala vsaka sposobna vlada v svojem področju izvesti glasovanje tako, kakor si ga želi, da torej številke nikdar ne kažejo resničnega mišljenja in volje narodove.3 To velja pač samo tedaj, ako ima nad plebiscitnim ozemljem oblast ona država, pod katero je bilo ljudstvo doslej, ne pa nova, katere prebivalci še niso preizkusili. To dejstvo je tudi na Koroškem močno odločevalo, kakor bomo še pozneje videli.
II.
Koroško plebiscitno ozemlje, ki obsega nekako 2120 km2 — takozvana celovška kotlin* v širšem pomenu besede4 — je bilo razdeljeno V dve coni, v večjo A-cono s približno 73.000 prebivalci in v za štiri petine manjšo B-cono s Celovcem, ki ima polovico 53.000 broječega prebivalstva cele cone. Deljeni sta bili v obče po črti, ki gre po Vrbskem jezeru proti vzhodu in po reki Krki proti severu.
Po nesrečnem izidu plebiscita so se culi glasovi, da je bila meja glasovalnega ozemlja potisnjena predaleč proti severu, ker je priklopila nekaj čisto nemških, t. j. ponemčenih občin plebiscitni coni. Tako je bil vnaprej izid plebiscita že dvomljiv. Ako dr. Jovan Cvijič trdi, da je v tem oziru dobil netočne podatke, ker zahtevane etnografske meje ne odgovarjajo sedanjemu resničnemu narodnostnemu položaju, ampak da so rekonstruirane iz preteklosti,5 mu moremo le pritrditi. Namen izvedencev, ki so g. Cvijiča informirali, je bil edino ta, rešiti slednjo slovensko kočo v Korotanu narodne smrti in priključiti dolgo zaželjeni narodni državi one, vsakemu Slovencu svete kraje, kjer še stoje spomeniki nekdanje slovenske politične samostojnosti — Gosposvetsko polje. Morda res ni bilo na mestu pri mirovni konferenci dati preveč govoriti čuvstvom, katerih tam niso razumeli, a zameriti slovenskim zastopnikom tega nikdo ne more. Stali so pred težavnim vprašanjem. Prirodna meja na Koroškem je samo dvojna: Karavanke ali Drava.6 Današnja etnografska meja pa je taka, da se nikakor ne more priznati za državno mejo, že iz zgolj gospodarskega stališča ne, da izpustimo strategične vidike. Treba je bilo najti mejo, ki reši kolikor mogoče mnogo Slovencev in ki obenem združuje vse kraje, ki tvorijo gospodarsko enoto, in končno tudi strategično zadovolji. Da bi glasovala cona B iz narodnostnih razlogov za Jugoslavijo, tega nihče ni mislil; pač pa so bili nekateri morda tako naivni, da so menili, da bo .gospodarski položaj nagibal prebivalce cone B za glasovanje v prilog države SHS — ker so pozabili, da je pri ondotnih prebivalcih nemška narodna zavest silnejša kot vsi drugi razlogi. Tako očitajo strokovnjaki,7 da je bil pri določitvi plebiscitnega ozemlja na Koroškem narejen dvojen pogrešek, ki je bil eden od vzrokov, da je Avstrija dobila pri glasovanju večino: izločene so bile iz cone A nekatere čisto slovenske občine (Jezersko, Mežiška dolina), priključene pa pokrajine severno od Drave, kjer prevladuje nemški in ponemčeni živelj. Pomisliti pa moramo, da so bili tedaj,
2	Cfr. von Liszt, Das Volkerrecht, 192011, str. 87 si
3	Ibid in še Dresemamn v Bachem s Staatslexicon 19032, IV, 545.
4	Rož južno Drave ne moremo več prištevati celovški kotlini, oso-bito ne iz zemljepisnih ozirov, pač pa prej iz gospodarskega stališča, in sicer vzhodni del; zapadni del gravitira proti železniškemu križišču Beljak.
5	Srbski književni Glasnik. Knj. I., str. 530.
6	J. Cvijič, ibid. str. 527.
7	Isti 1. c. str. 581. Ako profesorja Cvijiča prav razumem, smatra on za
pogrešeno, da so Slovenci hoteli meje Jugoslavije na Koroškem potisniti
proti severu preko Drave.
ko se je v Parizu predlagala meja naše države na Koroškem, predlagatelji in z njimi vsi Slovenci trdno prepričani, da nam bo »pravična« ententa priznala koroškega ozemlja, kolikor ga bomo hoteli, brez vsakega g 1 a s o -
Načim glasovanja je bil morda nekoliko kompliciran, a brez dvoma takšen, da se je mogla absolutno varovati tajnost glasovanja. Plebiscitna komisija je dala na Angleškem izdelati glasovnice, kartone v velikosti
■0 x 6'5 bcu . napisom	k
čene so bile s številkami, in sicer vsaka občina je imela posebno serijo belih in posebno zelenih glasovnic. Vsak glasovalec je dobil od glasovalne komisije v lokalu samem obe glasovnici z omotom (kuverto), ki je imel zopet svojo serijsko številko in napis medzavezniške plebiscitne komisije, S tem se je podal v nalašč za to pripravljeno celico, kjer je vtaknil v omot ono glasovnico, za katero državo je hotel glasovati, drugo pa pretrgal in kose tudi vtaknil v omot, tega zaprl ter ga izročil predsedniku občinske komisije, ki ga je spustil skozi ozko odprtino v zapečaten nabiralnik.8
Glasovanje se je vršilo v vsem ozemlju nepričakovano mirno, udeležba je bila velikanska, napetost pričakovanja skrajna. Glasove so šteli pri okrajnih svetih (District Councils), katerih je bilo v coni A štiri: Rožek, Borovljo, Velikovec, Pliberk. Rezultat tega štetja je presenetil menda ves svet, ne samo Slovence.
Izid plebiscita je uradno razglasil predsednik plebiscitne komisiie v Celovcu, angleški polkovnik Peck na seji dne 13. oktobra 1920 ob 22. uri 30 minut:
Rožek za Avstrijo 1980, za Jugoslavijo 2318, skupaj 4298 glasov,
B o r o v 1 j e za Avstrijo 6427, za Jugoslavijo 4981, skupaj 11.408 glasov,
Velikovec za Avstrijo 8306, za Jugoslavijo 2444, skupaj 10.750 glasov,
Pliberk za Avstrijo 5312, za Jugoslavijo 5535, skupaj 10.847 glasov; skupaj za Avstrijo 22.025, za Jugoslavijo 15.278. Skupaj 37.303 veljavnih glasov. Avstrija ima tedaj 6747 glasov večine ali 59 %, Jugoslavija pa 41 .%.»
III.
Komaj je brzojav oznanil te številke po naši domovini, se je pričelo na protestnih shodih in v dnevnem časopisju vneto iskanje krivcev,_ ki so povzročili nesrečo koroških Slovencev ter škodo in sramoto kraljevini SHS. Eni so kazali na centralno vlado v Beograd, drugi na pokrajinsko v Ljubljano ter iima očitali zločinstvo in izdajstvo in še marsikaj drugega. Imenik krivcev bi bil baje dolg in črn.10 Od drugod se je opozarjalo zopet na krivca, ki ni . odgovoren samo za izid koroškega plebiscita, ampak za vsako narodno in državno izgubo. »Taj je krivac lokalna ekskluzivnost pokrajina koje neče da se podrede jednoj jedinstvenoj državnoj ideji, i krivo shvačeni državni centralizam, koji ne vodi ozbiljna računa o slobodima i potrebama pokrajina i pojedinih narodnih delova.«11
Ne more biti naša naloga in ni namen tega pregleda, iskati vzrokov v notranjosti države, ki so morda nepovoljno vplivali na mišljenje in razpoloženje prebivalstva na Koroškem. Pokazati pa hočemo na odločujoče vplive, ki so dovedli do znanega izida, kolikor so izhajali a) od plebiscitne komisije in b) iz koroškega ljudstva samega.
8	Memorandum medzavezniške plebiscitne komisije št. 21, D. 2, z dne 31. avgusta 1920 in št. 60, D. 2, z dne 22. septembra 1920.
9	LDU dne 14. okt. 1920 in Dun. kor, urad istega dne, ki prinaša uradni komunike plebiscitne komisije o izidu glasovanja.
10	Nova Evropa, knj. I, br. 5. »Kdo je kriv za koruški plebiscit?« str. 181—183; podpisan »Slučajni«.
11	Nova Evropa, knj. I, br. 4. »Koruški plebiscit«, str. 145—147; signi-ran »—č.«
a) Kdorkoli izmed Slovencev je imel opravka z medzavezniško plebiscitno komisijo, ni mogel priti do prepričanja, da bi bila popolnoma objektivna in nepristranska.12 Ni se mogla ubraniti vtisu, ki ga je dobila na Koroškem tudi znana ameriška komisija, katera je po Wilsonovem naročilu »študirala« etnografske razmere v deželi, namreč, da so Nemci višje stoječi kulturni narod, Slovenci pa samo nižji, kmetski, delavni sloji, ki ne morejo pokazati nobenih kulturnih naprav, ne hotelov, letovišč, športnih prireditev itd. Napravila je plebiscitna komisija nekaj takih sklepov, ki so po splošnem naziranju v protislovju s St. Germainsko mirovno pogodbo, ki pa so vsi za Nemce ugodni, za Slovence neugodni.
Člen 50. St. Germainske mirovne pogodbe določa med drugim dobesedno sledeče: »Celovška pokrajina (la region de Klagenfurt) bo podvržena nadzorstvu odbora (dune Commission), ki ima nalogo, pripraviti ljudsko glasovanje in zagotoviti nepristransko upravo. Ta odbor je sledeče sestavljen: štirje člani se imenujejo od Zveznih držav, Velike Britanije, Francije in Italije, po en član pa od Avstrije in države SHS. Avstrijski član se sej udeležuje le, če zadevajo drago cono; srbsko-hrvatsko-slovenski član se jih udeležuje le, če zadevajo prvo cono. Odbor odloča z večino glasov.«
Plebiscitna komisija pa je sklenila prvič, da jugoslovanski in avstrijski član nimata pravice pri sejah glasovati, akoravno spadata po besedilu in smislu člena 50. k odboru (komisiji), ki odločuje z večino glasov. Povod za tak sklep pa je našla v dejstvu, da Zedinjene države niso poslale svojega zastopnika v komisijo, ki torej itak ni sestavljena v smislu člena 50. Ker je stal italijanski član komisije princ Borghese javno na strani Avstrije in se je tudi angleški predsednik Peck zelo nagibal k Nemcem, je jasno, da se je sprejel pri tej komisiji vsak predlog avstrijskega zastopnika z večino-glasov (dva proti enemu).
Drugič je medzavezniška komisija proti določilu mirovne pogodbe pripustila avstrijskega delegata k vsem sejam, na katerih so se obravnavale izključno zadeve cone A, mu pustila govoriti in stavljati predloge. Imel je v tem oziru popolnoma isto pravico kakor delegat kraljevine SHS. Da je avstrijski zastopnik izrabljal to svojo pravico v prid nemški stvari, o tem pač nihče ne dvomi.
Še bolj neugodno na izid plebiscita je vplival sklep medzavezniške komisije, s katerim sta se izenačili obe coni in se je odpravila demarkacijska črta med njima.
Da je imel kdo glasovalno pravico v coni A, je moral v smislu člena 50, St. Germainske mirovne pogodbe izpolniti tri pogoje: a) doseči 1. januarja 1919 starost 20 let; b) imeti istega dne svoje redno bivališče v pasu, ki je podvržen plebiscitu, in c) mora biti ali 1. rojen v tem pasu, ali 2. imeti že izza dobe pred 1. januarjem 1912 tam stalno bivališče, ali 3. imeti pravico pristojnosti v istem pasu že izza dobe pred 1. januarjem 1912. Kdor ni izpolnil enega izmed navedenih treh pogojev, ni imel glasovalne pravice. Plebiscitna komisija pa je napravila sledeči sklep: »Beseda ,pas' v odstavkih b) in c) člena 50. St. Germainske pogodbe se mora razumeti v širšem pomenu tako, da pomeni celo plebiscitno ozemlje.«13 S tem je bilo omogočeno Nemcem, večinoma uradnikom, učiteljem in njihovim družinam, ki niso izpolnili vseh treh pogojev v coni A, ampak le enega v coni A, drugega pa v coni B, da so oddali svoj glas vendarle v pasu A in tako nadvladali slovenske glasove, katerih bi bila med avtohtonim prebivalstvom večina. S tem sklepom je bila dana tudi podlaga za popolno odpravo demarkacijske črte med pasoma A in B. Mora se priznati, da je nemška diplomatična zmožnost po-
12	Prim. govor narodn. predstavnika Smodeja dne 17. septembra 1920 v Narodnem predstavništvu. »Slovenec« št. 214. Italijani so dobili v nemškem časopisju ob odhodu iz Koroške toplo zahvalo »za njihovo dejansko izkazano podporo pri plebiscitu«. »Karntner Tagblatt« št. 279 z dne 7. decembra 1920.
13	Memorandum medzavezniške plebiscitne komisije št. 11, D. 2. datiran 25. avgusta 1920, II. poglavje.
kazala pri tem vso svojo umetnost. Polagoma, kos za kosom so se črtali potni predpisi za prekoračenje črte. Najprvo so olajšali prehod za osebe z legitimacijami, potem odstranili carinsko mejo za blagovni promet, nato se je moralo umakniti orcžništvo —• in končno je lahko prestopil črto vsakdo brez posebne legitimacije, orožniki so smeli biti le v oddaljenosti 1000 m od »bivše« demarkacijske črte.14
Splošne so bile pritožbe, da so italijanski člani okrajnih svetov reševali reklamacije v zadevi glasovalnih imenikov pristransko.15 Prvotno je bilo določeno, da se morajo prizivi vložiti pri občinskem glasovalnem odseku najkasneje do 6. zvečer dne 29. septembra 1920, in sicer mora priziv za vpis podpisati tista oseba sama, ki hoče biti vpisana.16 Na seji istega 29. septembra pa je plebiscitna komisija sprejela avstrijski predlog, da sme odsotne osebe vreklamirati avstrijski zastopnik (oziroma tudi jugoslovanski), in sicer še naknadno do 4. oktobra. In ti prizivi se morajo rešiti do 9. oktobra, en dan pred glasovanjem! Po zatrdilu avstrijskega delegata samega je šlo za več kakor 2000 glasovalcev. Nemški »Heimatsdienst« je imel pripravljene vse potrebne listine, da so se mogli prizivi vložiti do 4. oktobra, in bili so sprejeti v imenike ljudje, ki niti vedeli niso, da so vpisani — in drugi, najeti, so zanje glasovali. Slovenski »Narodni sveti« pa niso bili na takšen sklep pripravljeni, ker niso imeli pri rokah niti za mnoge, ki so bili po najstrožji razlagi upravičeni glasovati, potrebnih dokumentov in jih v štirih dneh tudi dobiti niso mogli.
Nemška priprava za plebiscit je od začetka stremela za tem, kolikor mogoče pomnožiti v glasovalnih imenikih število nemških glasovalcev, in to zakonitim potom s pomočjo medzavezniške komisije. Dobro so poznali :z prejšnjih volilnih bojev prebivalstvo cone A in vedeli, da je okroglo 15.000 slovenskih glasov; poizkusili so tedaj to število znatno prekositi, ne s »spre-obračanjem« Slovencev, ampak s pomnožitvijo nemških glasovalcev, kar se jim je z zenačenjem obeh pasov in z naknadnimi reklamacijami posrečilo. Zanimivo je, da so avstrijski listi še 7. oktobra navajali število glasovalcev 34.360 in da bo pri 90 odstotni udeležbi znašala absolutna večina 15.C00,17 a dne 10. oktobra je bilo vpisanih dobrih 4000 glasovalcev več, kar je tudi vse koroške Slovence osupnilo, ker tako visokega števila nihče ni pričakoval.
Po vseh teh navedenih sklepih medzavezniške plebiscitne komisije v Celovcu, ki so deloma v jasnem protislovju z določili mirovne pogodbe, nikakor ne moremo priti do prepričanja, da je bila ta komisija popolnoma objektivna in nepristranska.
b) Najgloblji vzrok bridkega poraza na Koroškem pa moramo iskati v ljudstvu samem. V duši koroškega ljudstva so strune, katere so znali dobro ubirati oni, ki so agitirali za Avstrijo; nikakor pa ne vsi tisti, ki so prišli koroške Slovence »reševat«.18 V ljudstvu samem pa, se mi zdi, naidemo trojen razlog za to, da se je v večini izreklo za pripadnost k Avstriji proti svoji narodnosti, vkljub temu, da so pač uvideli, da bo življenje v Avstriji težavnejše in revnejše nego v Jugoslaviji.
14	Kar trdi prof. Jov. Ovijič v »Novi Evropi«, knj. I. broj 1. z dne 16. sept. 1920, str. 28: »Naša žandarmerija i financi ostaju na demarkacionoj liniji kao i dosad, i imajo za zadatak da pregledaju legitimacije ... i da nad-ziravaju da se ne izvoze artikli, koje naša država liferuje zoni A...« in »da ne može biti prelaza iz jedne zone u drugu u masama i večim grupama .. « že teden dni povrh ni bilo več res. Na lastne oči smo videli, koliko je šlo v Celovec moke in žita, videli vrste avtoomnibusov, ki so vozili na tisoče Nemcev-tujcev v cono A, katerih pa medzavezniški okrajni sveti niso videli, slovenske Orle in Sokole, ki so došli v varstvo domačega prebivalstva, pa so preganjali. (Slučaji znani iz velikovškega okraja.)
15	Prim. »Slovenec« št. 228 od 6. oktobra 1920.
16	9. razglas prebivalcem plebiscitnega ozemlja.
17	»Slovenec« št. 230 z dne 8. oktobra 1920.
18	Prim. Tone Gaspari: »Psihični momenti agitacije na Koroškem«. »Popotnik«, let. XLI (1920), štev. 10/11, str. 205.
Prvi razlog je zgodovinska skupnost z Nemci na Koroškem. Nemški listi so močno poudarjali, da druži koroške Slovence več zgodovin skih vezi z Nemci, kakor pa s Slovenci, osobito z onimi na Kranjskem. Ak >-ravno se je ta trditev v slovenskem tisku smešila, je imela vendarle realno podlago v mišljenju ljudstva, posebno še zaraditega, ker so Nemci že vsa desetletja narodnostnega boja na Koroškem znali širiti mržnjo proti »Kranjcem«, ki hodijo kalit lepo soglasje Slovencev in Nemcev na Koroško.16 Res so le prav zavedni Slovenci pozdravljali nekoroške soplemenjake kot svoje brate, drugi so gledali v njih vedno le tujce, s katerimi jih ae vežejo nobene druge vezi kakor »sličnost« jezika. Stoletna skupna usoda v deželi in vzgoja v šolah, kjer se je vedno govorilo o »Karntnerheimat« in vcepljala posebno navdušena ljubezen za »Heimatland«, je spletla trdnejše vezi, kakor si je marsikdo mislil, in nemška propaganda je te vezi znala srečno izrabiti.
Drugi, najgloblji razlog pa je narodna neopredeljenost velikega dela prebivalstva. Na mirovni konferenci se je dognalo, da ie v Evropi mnogo prehodnih pokrajin med dvema narodoma s prebivalstvom, katero nima v glavnih masah opredeljene narodne zavesti. So gotove skupine, ki se jasno in javno izražajo za to ali ono narodnost, večina ljudstva pa je brez jasne narodne zavesti. Taki pasovi so med Srbi in Bolgari, med Čehi in Poljaki, Poljaki in Rusi, Rusi in Rumuni v Besarabiji, med Nemci in Slovenci na Koroškem.20 Bilo bi zanimivo poglavje slovenske narodne zgodovine, če bi kdo hotel dognati, odkod izvira ta narodna nezavednost v deželi, kjer je bila pod Janežičem in Andrejem Einspielerjem zibelj narodne pro-bujenosti. Poleg zunanjega pritiska nemške vlade je igrala gotovo zgodovinska vez veliko vlogo, ker le tako je razumeti privlačno moč nemške agitacijske krilatice: »Mi smo Korošci!«
Narodno najmanj zavedni kraji so bili južno od Drave ravno industrijski kraji z delavskim prebivalstvom. Delavstvo, ki ni vezano na gtudo, je že itak bolj izpostavljeno raznarodovanju kakor stalno kmetsko ljudstvo. Povrh pa je bilo organizirano v nemški socialnodemokraški stranki in bilo prežeto nemškega nacionalnega naziranja. V poldrugem letu jugoslovanske uprave pa ni bilo mogoče delavcem vliti narodne zavesti. Že 8. oktobra je pisala »Arbeiterzeitung«, da bo pri glasovanju socialnodemo-kraško delavstvo odločilni element.21 In avstrijski državni kancler dr. Renner je v svojem govoru 15. oktobra v narodni skupščini trdil, »da so delavci v glasovalnem pasu A, posebno v Pliberku, Velikovcu in Borovljah odločili nam v prid.«22
Tretji razlog pa je bil ta, da si ljudstvo pri glasovanju ni stavilo prav vprašanja, na katero naj odgovori z belo ali zeleno glasovnico.
Le tisti 15.000, ki so glasovali za Jugoslavijo, so vedeli, da je vprašanje: ali narodna država, ali robstvo tujemu narodu v tuji državi. Od 22.000 nemških glasovalcev pa je bila skorajda polovica, ki bi bila glasovala tudi za narodno državo, ako bi bila vprašanje plebiscita pravilno razumela. A to ljudstvo je stalo pred čisto drugo, napačno alternativo: volilo je med dvojno upravo, ne med dvojno državo. Ali pod novo, še nepoznano, nepreizkušeno upravo, ali ostati pod znanim, starim sistemom! Samo za to jim je šlo in za nič drugega. K novi upravi niso imeli še nobenega zaupanja ter so trdili — po svojem čutu povsem pravilno — da je bila stara uprava boljša, da ie bolje funkcionirala; saj pač po prevratu in pri nemirnih koroških dogodkih ni bilo mogoče, da bi bila vsa uprava popolnoma brezhibna. Le tako, ker velikemu delu ljudstva »status quaestionis« ni bil jasen, je razumljivo, da so Nemci učinkovito vrgli med maso frazo: »Ali Srb ali
19	»Večerni list« št. 217 z dne 24. sept. 1920, ki citira »Reichspost«.
20	Jov. Cvijič v »Srbskem književnem Glasniku«. Nova serija, knj. I. broj 7, str. 529 si.
21	»Večerni list« št. 233 z dne 13. oktobra 1920.
22	DunKU v »Slovencu« št. 238 z dne 17. oktobra 1920.
Korošec«, in da so mogli uspešno operirati s »šlagerji« o srbskem militarizmu in o balkanski kulturi.
Da bi bilo moglo priti vse ljudstvo do popolne jasnosti, za kaj gre pri plebiscitu, bi se moralo glasovati, kakor predlaga prof. Jovan Cvijič, ne za države, ampak za narodnost. Ako bi se bilo glasovalo na Koroškem za N'emce ali za Slovence, ne pa za Avstrijo ali Jugoslavijo, bi bili brez dvoma marsikateri druge glasovnice raztrgali, kakor so jih.2* Ali pa, ko vendar politična uprava pregloboko vpliva na ljudsko življenje, bi moral narod imeti časa dovolj, spoznati novo upravo do dobra, ne samo v težavni prehodni dobi, polni kriz, ampak tudi v rednih razmerah mirnega razvoja. Potem bi si mogel šele ustvariti jasno sodbo. Popolnoma se strinjamo z italijanskim članom plebiscitne komisije, princem Livijem Borghese, ki v milanskem »Corriere della Sera« zavrača nemško zahtevo po plebiscitu v Južnih Tirolah takole: »Kako morejo Nemci govoriti o samoodločbi, ki so ljudstvo tako otopili in zbegali? Naj dopuste le, da bodo združeni z Italijo le toliko let, kolikor stoletij so bili sužnji Nemcev. Tedaj šele bomo čuli njihovo voljo!«24 Ravno to načelo pa naj bi bilo veljalo tudi Za koroški plebiscit, ker narodna zavest ljudstva je enako skvarjena, kakor pri italijansko govorečih a nemško čutečih Trentincih.
Te trojne momente: zgodovinsko skupnost, narodno nezavednost in napačno pojmovano plebiscitno vprašanje, je izrabila vzorno organizirana agitacija nemškega »Heimatsdiensta«. Zdaj pišejo nemški koroški listi o delovanju te propagandne centrale, in priznati moramo, da so znali delati. Cela organizacija je bila popolnoma tajna tja dol do zaupnikov v zadnji slovenski vasici, tako da niti nemška javnost ni vedela za njeno delovanje. Na čelo so postavile vse tri nemške stranke v deželi: vsenemci, socialisti in krščanski socialci najboljše poznavalce razmer in ljudstva v coni A, ki so neverjetno spretno vodili plebiscitne priprave v moderno urejenem »uradu« v celovški kmetijski šoli. Zvesto jim je pomagala koroška deželna vlada, ki je zastavila ves svoj vpliv, ter deželni zbor, ki je v seji dne 28. septembra 1920 slovesno obljubil, »da hoče slovenskim rojakom ohraniti zdaj in vselej njih jezikovno in narodno posebnost«.25 Brez-dvoma je to izrazito stališče deželne zakonodavne skupščine dalo nemški propagandi trdno stališče in potrebno sigurnost, dočim jugoslovanska agta-cija te trdnosti ni vedno čutila, ker svojih obljub ni mogla vedno izpolniti. Kako resnično in točno je nemška propaganda poznala dejanske razmere in notranje razpoloženje liudstva, nam kaže dejstvo, da je že 1. oktobra 1920 prinesel dunajski »Abendblatt« napoved, da bodo Nemci pri glasovanju zmagali s 60 %,26 dočim so ravno tiste dni prihajale »Narodnemu svetu« iz vseh občin poročila, da se »nemčurji« in »omahljivci« trumoma spreobračajo in vstopajo v naše vrste, tako da število naših glasov dnevno raste.27 Izboren manever, s katerim so zadnje dni pred plebiscitom slepili lahkoverne slovenske narodnjake! Spoznanje po 10. oktobru je bilo zato tem bridkejše!
IV.
V popolnoma novem položaju pa se nahaja sedaj onih 16.000 glasovalcev, ki so dali glas po vesti in srcu svojem Jugoslaviji. Ako računamo, da je izmed vsega prebivalstva bilo okroglo 50 % upravičenih glasovati, moremo računati, da živi na ozemlju nekdanje cone A vsaj 32 000 Slovencev, katere po vsej pravici smemo prištevati med najzavedneiše in najzvestejše Jugoslovane. Njihov položaj je začrtan v Si-Germainski mirovni pogodbi (del III., sekcija V. in VI.) v členih, ki govore o varstvu narodnostnih manjšin in o državljanstvu.
23	»Srbski knj. Glasnik« str. 532.
24	»Slovenec« št. 247 z dne 20. oktobra 1920.
25	Glej »Slovenec« št. 226- z dne 3. oktobra 1920.
26	»Večerni list« št. 224 z dne 2. oktobra 1920..
27	Vsi slovenski dnevniki izza prvih dni oktobra so bili polni takih poročit
Določila o varstvu narodnih manjšin na ozemlju avstrijske republike so tako pravična in človekoljubna, da si mora vsakdo, ki jih prečita, reči, da se koroškim Slovencem ni treba bati narodne smrti, da imajo svobodščin dovolj, razvijati nacionalno individualnost lepše in prostejše kot kdaj v habsburški monarhiji. V glavnem je stališče narodnih manjšin po mirovni pogodbi sledeče:
Vsi avstrijski državljani imajo ne glede na jezik enake državljanske ir politične pravice. Nobenemu državljanu se ne sme staviti ovir v rabi kakega jezika v privatnem ali trgovskem prometu, v verskih zadevah, v tiskovinah ali na javnih shodih. (Člen 66.)
Državljani, ki pripadajo jezikovno k manjšini, imajo isto pravico kot državljani nemške večine, na lastne stroške ustanavljati dobrodelne, verske ali socialne naprave, šole in druge vzgojevalne zavode, jih upravljati in nadzorovati in so upravičeni v njih poljubno rabiti svoj jezik. (Člen 67.)
V	mestih in okrajih pa, kjer prebiva razmeroma visoko število drugo-rodnih državljanov, mora avstrijska vlada zasigurati, da se bodo v ljudskih šolah otroci teh nenemških državljanov mogli poučevati v lastnem jeziku. Za te šole mora dati država številu drugorodnega prebivalstva primerno financielno podporo iz javnih sredstev na razpolago. (Člen 68.)
Vse določbe za varstvo manjšin mora avstrijska republika priznati kot svoje temeljne zakone (člen 62), ki tvorijo po svojem bistvu in svoji vsebini obveznosti mednarodnega interesa (obligations d'interet internatio-nal), ki stoje pod poroštvom Zveze narodov, torej se brez njene pritrditve ne morejo spremeniti. Vsak član sveta Zveze narodov ima pravico opozoriti na kršitev ali na nevarnost kršitve katerekoli teh določb. (Člen 69.)
Besedilo je lepo in ako bi avstrijska država te določbe mirovne pogodbe tudi resnično in lojalno izvrševala, bo koroškim Slovencem dana možnost, svojo deco naučiti materinega jezika v javnih ali vsaj privatnih ljudskih šolah. Vse višje šole pa bi si morali Slovenci oskrbeti na lastne stroške, ker člen 68. govori le o ljudskih šolah in poleg tega se tako previdno izraža, da bo koroška deželna vlada zmeraj mogla najti kakšen izgovor, ko ne bo ugodila slovenskim zahtevam po javni slovenski šoli. Člen 68. namreč pravi; avstrijska vlada bo nudila primerne olajšave, da zagotovi, da se bodo v ljudskih šolah otroci teh (t. j. nenemških) avstrijskih državljanov poučevali v svojem lastnem jeziku (»le Gouvernement autrichien accordera... des facilites appropriees pour assurer que dans les ecoles primaires, 1'instruction sera donnee dans leur propre langues, aux enfants de ces ressortissants autrichiens«). Kakšne bodo »primerne olajšave«, katere bo nudila ozkosrčnost koroških nemških politikov, ve vsakdo, ki je živel na Koroškem.
V	zadevi državne pripadnosti je po mirovni pogodbi dana Slovencem na Koroškem opcijska pravica. Ločiti moramo opcijsko pravico Slovencev ozemlja, v katerem se je izvršilo glasovanje, in onih iz krajev, ki so brez glasovanja že po sami mirovni pogodbi bili Avstriji dodeljeni.
Prebivalci cone A si morejo glasom člena 79. izbrati državljanstvo one države, h kateri glasovalno ozemlje ni pripadlo, in sicer tekom šestih mesecev po končni dodelitvi oze ml ja k avstrijski republiki (apres 1'attribution definitive), vsaj do 13. marca 1921, če je bil 13. oktobra i920 uradno razglašen izid glasovanja in s tem je po členu 50. mirovne pogodbe Avstrija razširila svojo oblast zopet pravomočno nad cono A.
Slovenci iz drugih koroških pokrajin pa morejo optirati državljanstvo kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev tekom šestih mesecev potem, ko je stopila mirovna pogodba v veljavo (a dater de la mise en vigueur du present traite) (člen 80.), t. j. do 16. januarja 1921, ker se je za določitev plebiscita smatral 16. julij 1920 kot »terminus a quo«.
Opcijske pravice se more poslužiti vsak Slovenec, ki je nad 18 let star. Opcija moža veže tudi ženo, opcija staršev pa otroke pod starostjo 18 let. (Člen 82.) Kdor se je opcijske pravice poslužil, mora v sledečih 12 mesecih
preložiti svoje redno bivališče v državo, za katero je optiral, nepremično premoženje, katero je imel v prejšnji državi, more tudi še nadalje obdržati. (Člen 78.)
Med strahom in upom žive zdaj Slovenci na Koroškem. Še gledajo od daleč svetle žarke, ki razsvetljujejo temo njihove narodne bodočnosti — ali je to zarja vzhajajočega ali zahajajočega solnca?
Narodovo zdravje v Sloveniji.
Družabno-zdravstvena študija.1 — Napisal A. B.
Zdravstveni odsek za Slovenijo in Istro (!) je priobčil v Uradnem listu št. 126 dne 30. okt. 1920 »Statistične podatke zdravstvenega stanja na ozemlju Slovenije za leto 1919«.
Te suhoparne številke so sila zanimive onemu, ki mu je pri srcu usoda slovenskega plemena, saj razbere iz njih, kaj nam je pričakovati v bodočnosti, ko sta nam preteklost in sedanjost tako kruti. To poro-čilce s pripombami naj vzbudi v slovenskem izobraženstvu smisel in zanimanje za družabno zdravstva, ki je med najzanesljivejšimi oporami za ogroženi naš narodni obstoj.
Leto 1919 je bilo za Slovenijo izredno leto, zato ne nudijo zdravstveni podatki tega leta verne slike navadnega zdravstvenega stanja; mnogo naših najbolj zdravih ljudi je bilo še v vojni službi ali v ujetništvu, na severu vojna, na zapadu sredi najbolj čvrstega ljudstva demarkacijska črta, povsod draginja, po mestih in večjih krajih stanovanjska stiska, skratka razmere, ki so imele neugoden odsev v zdravstveni statistiki.
S tega motrišča nam je presojati predložene številčne podatke, zbrane od zdravstvenega odseka v njegovem območju (t. j. Slovenija brez velikovškega, logaškega in postonjskega okraja).
Splošni podatki. Naravni prirastek.
Število prebivalstva se je cenilo na 995.440, rodilo se jih je 22.636, umrlo pa 18.356. Zadnja dva podatka poinenjata rodovitnost in umrljivost ter jih izražamo v odtisočkih (%o), številkah, koliko se jih je rodilo ali koliko jih je umrlo na tisoč prebivalcev.
Rodovitnost znaša potemtakem 22-74 °/0o, umrljivost pa 18.44 °/oo. Razlika med številom rojenih in umrlih je 4-280, naravni prirastek znaša torej 4-30 %o.
1 Uporabljeni viri: R. Abel, Handbuch der prakt. Hygiene. Erster Band. Jena. Fischer 1913. — W. Ewald, Soziale Medizin. Erster Band. Berlin,-Springer 1911. — I. Conrad, Politische Okonomie. IV. Teil. Statistik. Jena. Fischer 1918. — Dr. A. Zalokar, O ljudskem zdravju. Ljubljana 1918.
Same na sebi nam te številke ne povedo mnogo, ako jih ne primerjamo z drugotnimi podatki. Evo podatkov raznih evropskih držav za dobo 1896—1905 (kasnejših poročil še ni}:
Država	Rodovitnost	Umrljivost	Prirastek
Nemčija.....	. 35-2	20-6	14-6
Avstrija.....	. 36-1	24-9	11-2
Ogrska.....	. 38-3	27-1	11-2
Italija......	. 33-2	22-4	10-8
Francija.....	. 21-6	20-1	1-5 (!)
Rusija......	. 49-2 (!)	34-1	15-1
Rumunija . . . .	. 39-8	26-5	13-3
Bulgarija.....	. 41-1	23-4	17-7 (!)
Srbija......	. 39-5	23-7	15-8
Slovenija leta 1919 .	, 22-74	18-44	4-3
To primerjanje nam kaže razveseljivo dejstvo, da je bila splošna umrljivost v Sloveniji celo v neugodnih razmerah 1. 1919 manjša kakor v Nemčiji in Franciji v najbolj cvetočih odnošajih. Seveda ne smemo prezreti dejstva, da je mnogo naših mladih ljudi tisto leto hiralo in mrlo po laških taboriščih in v daljni Rusiji. Njih število bi našo umrljivost znatno poslabšalo.
Rodovitnost je bila nizka, približno enaka francoski rodovitnosti v navadnih razmerah. Iz dejanskega stanja 1. 1919 je ta nizka, rodovitnost umevna, in pričakovati je z vso verjetnostjo, da se v rednih razmerah povzdigne nad navadno stanje, ker je pričakovati, da nam ne bo Amerika in druga tujina izvabljala več toliko najčvr-stejših ljudi z doma tuje države in narode krepit in množit. Ako je prirastek na Kranjskem prej zastajal za splošnim prirastkom v Avstriji, bilo je gotovo izseljevanje našega naroda temu pojavu vzrok.
Porok je bilo v Sloveniji 9824 ali 9-8 %0. Lepo število, umevno iz tedanjih razmer. V 1. 1912 sta imeli samo Srbija (10-4 °/0<.) in Rumunija (10-5 %o) višje postavke, vse druge države manjše, tako n. pr. Avstrija 7-4 %o, Ogrska 8-6 %o, Nemčija 7-9 °/oo. Kasnejših podatkov ni dobiti. Vsekako pa se da posneti iz števila porok nekaj upov za bodočnost, da se bo pri nas povzdignila rodovitnost in ž njo naravni narodov prirastek!
Bolj žalostno poglavje je o nezakonskih otrocih. Izmed 22.636 novorojencev je bilo nezakonsko rojenih 3554 ali 157-5 °/0i>. Vsak šesti otrok je bil izvenzakonsko rojen! Iz življenske izkušnje in iz vseh statističnih podatkov vseh držav je razvidno, da je usoda nezakonskih otrok izdatno neugodnejša in njih umrljivost mnogo hujša • ko pri zakonskih otrocih. Izredno visoko število nezakonskih otrok ne pomenja bogvekakega haska v plemensko-higienskem pogledu. Nekaj primerov iz dobe 1901—1905: Nizozemska 22-8, Irska 25-9, Španija 44-1, Italija 56-3, Nemčija 83 7, Francija 87 8, Ogrska 93 6, Danska 101-2, Švedska 110-1, Avstrija 128 5 %o. Ker nimamo' na vpogled podatkov iz vojne in povojne dobe, ne moremo-
naše visoke številke 157-5 °/oo primerjati z drugimi, za zdaj velja ta številka kot žalosten rekord, ki ga bo težko katera druga' pokrajina ali država dosegla in prekosila.
Mrtvoroj encev je bilo 578 v primeri s številom nov o-rojencev 22.636, torej 25-5 oo. To število ni ravno neugodno, ako vpoštevamo, da je znašala tozadevna številka v dobi 1901—1905 na Ogrskem 20-0, v Avstriji 26-5, Nemčiji 30-7, Italiji 42-9, Belgiji 43-5 in v Franciji celo 45-2 °/0o!
Na podlagi prvih 6 številk statističnih podatkov ugotavljamo, da je bila 1. 1919 v Sloveniji rodovitnost pičla, umrljivost srednja in naravni narodov prirastek zeloi majhen, očitno prenizek. Število porok je bilo povoljno, neugodno je visoko število izvenzakonskih otrok.
Umrljivost po starosti.
Poučni so podatki našega zdravstvenega odseka o umrljivosti po starosti.
V	dobi do enega meseca je umrlo 1704 otrok, v primeri s številom novorojencev 75'4 %o ali v primeri s številom smrtnih slučajev 928 %o-Izmed vseh novorojencev je umrl vsak 13. že tekom prvega meseca, vsak deseti mrtvec je otrok izpod enega meseca.
V	dobi do enega leta jih je umrlo 2646, v primeri s številom novorojencev 116'80/0o, v primeri s številom mrličev pa 144.1 %o. Več ko vsak 9. novorojenec je umrl tekom prvega leta, vsak 7. mrlič je bil pri nas dojenec do prvega leta starosti.
Strašne številke! Zadnji tozadevni podatki so taki. Na 1000 živih novorojencev je umiralo v Norveški 65, Švedski 72, na Irskem 86, v Italiji 128, Srbiji 158, Avstriji 181, Bulgariji 154, Rusiji pa 272 otrok v prvem letu. Vzroki tega usodnega umiran,'a naših malčkov so mo-ralno-kulturnega in socialno-gospgdarskega značaja in se dajo znatno omejiti in odpraviti.2
V	dobi do 5 let nam je umrlo 4369 otrok, kar znači v primeri s številom mrličev 238 % o ali na 1000 prebivalcev 4-4 ali na 1000 novorojencev 193. Vsak 5. otrok nam je umrl pred 5. letom, skoraj vsak četrti mrlič je bil otrok do 5. leta! Tudi ta številka je grozna ter pomenja veliko zdravstveno bedo in zanemarjenost našega ljudstva. Priznati moram, da so bile tozadevne razmere 1, 1911 v Avstriji sploh in posebej v slovenskih deželah še slabše, zakaj umrljivost do 5 letnih otrok je znašala na 1000 prebivalcev v Avstriji 8-9, na Štajerskem 7'5, Koroškem 7'9, Kranjskem 9-2, Goriškem 10-8, Tržaškem 9-4 in v Istri 10'5. Ker nimam na ta način izdelane statistike iz drugih držav pri rokah, ne morem našteti primerjalnih številk, toliko pa je gotovo, da je umrljivost otrok do 5, leta bila pred vojno še višja v Rusiji in balkanskih državah, nekaj manjša v Nemčiji in zapadni Evropi, za polovico manjša pri Dancih, Švedih in Norvežanih.
2 Za naš narod je ta zadeva zelo važna. Priporočam naši javnosti, posebno mladim zakoncem dr. B. Derčevo knjižico: Dojenček, Ljubljana 1919, kjer nam pisatelj stvarno in prepričevalno razlaga najboljše sredstvo proti otroški umrljivosti — dojenje.
V	starosti od 5. do 15. leta nam je umrlo 1289 ljudi, v dobi od 15. do 30. leta pa 1717. Ti števili odgovarjata 1-3 %o oz. 1-7 %o in soglašata z vsesplošno nizko umrljivostjo te dobe.
V	starosti od 30. do 50. leta smo imeli 2085 mrličev ali 2-1 0/00, v dobi od 50. do 70. leta pa 3964 smrtnih slučajev ali 3 9 °/o0. Gotovo je mnogo slučajev te dobe zakrivila vojna naravnost ali posredno. Sicer pa se te številke vjemajo z umrljivostjo te življenske dobe v navadnih razmerah.
Zadnja postavka je najvišja, a najmanj žalostna: v dobi nad 70 let je umrlo 4732 ljudi ali 4-7 °/oo. Ker so leta po 70. podarjena, kakor pravi Slovenec, zato nam je smatrati smrtne slučaje v ti življenski dobi kot neizogibno nujnost in potemtakem želeti, da bi se umrljivost prejšnjih življenskih dob zmanjšala na račun starostne dobe. Prav posebno pažnjo treba posvetiti umrljivosti dojencev in otrok, ki nam najbolj tlači naš naravni prirastek.
Umrljivost po vzrokih.
Ta del statistike je najbolj zanimiv, a v naših razmerah najmanj zanesljiv. Le v manjšem delu smrtnih slučajev je pravi vzrok smrti dejansko ugotovljen (po bolnicah in v mestih, kjer navadno označujejo vzrok smrti zdravniki), pri večini smrtnih slučajev pa ugibljejo o vzrokih neuki mrliški ogledniki. Njih podatki dajo nezanesljivo podlago za statistično obdelovanje, kar je razvidno iz dejstva, da je skoraj polovica vseh smrtnih slučajev (8594 od 18.356) označena v objavljenih podatkih z »ostali naravni vzroki smrti«. Zato treba naslednje podatke presojati s primerno opreznostjo.
Vsled prirojene življenjske slabosti je umrlo 894 Otrok ali 0-88 °/0o vsega prebivalstva ali 39-5 °/00 vseh živih novorojencev. V Avstriji je bila te vrste umrljivost skoraj tolika (1. 1920 0-79 %o), v Nemčiji pa še večja (1-12 %o ali 31-8 °/0o novorojencev).
Tuberkuloza ima med smrtnimi vzroki največjo številko, namreč 2492 slučajev ali 2-5 %o prebivalstva ali 1363 °/oo vseh mrličev. V Avstriji je bila umrljivost na jetiki 2-89 °/00, v Nemčiji 21-8 °/n0. Dejansko pa je število smrtnih slučajev radi tuberkuloze v naših krajih mnogo višje, morda dvakrat toliko, ker mrliški ogledniki po kmetih ne poznajo naglejših oblik tuberkuloze in zapisujejo tudi očitne slučaje navadne pljučne jetike pod raznimi olepševalnimi imeni, ker marsikomu se ne zdi spodobno umreti za jetiko. Po navedeni statistiki umira pri nas vsak sedmi na tuberkulozi, dejansko pa bržkone vsak četrti, če ne že tretji človek! Najbolj uspešno in hvaležno delo za ohranitev in pomnožitev našega naroda je delo za kulturno in gospodarsko povzdigo, saj tuberkuloza pomenja samo socialno bedo in zanemarjenost.3 Slovenski naravni prirastek ovirata otroška umrljivost in še bolj jetika, pri teh dveh vzrokih nam je zastaviti vse sile, ako se hočemo ohraniti.
3 Prim, dr. Ant. Brecelj: Jetiki — boj! Nova Založba v Ljubljani. Čas, 1921.	9
Za tuberkulozo najčešči vzrok umrljivosti je pljučnicaz 1276 slučaji ali 1-28 %o. V Avstriji in Nemčiji je bila umrljivost na pljučnici hujša (1"99 °/oo oziroma 1-35 %o) že v predvojnih dobah, zato ni ta podatek neugoden.
Izmed dolge vrste nalezljivih bolezni kot smrtnih vzrokov pridejo v poštev kot družabno važne koze (s 400 slučaji), griža (872) in hripa (649), manj legar (109) in pegavica (20). Koze in pegavica sta nam bili pred vo,'no v naših krajih neznani bolezni; upamo, da nam po izvršeni demobilizaciji zopet trajno izgineta. Vsekako pa bo treba resnega truda zdravstveni oblasti, da nam zatre epidemijo griže, ki je tudi v 1. 1920 zahtevala izredno mnogo žrtev.
Vsled srčnih bolezni jih je umrlo 849, vsled možganske kapi 564, vsled raka in drugih novotvorb zlega značaja 437 ljudi. Škoda, da ni našteta med naravnimi smrtnimi vzroki tudi ostarelost, ker bi bilo vendar zanimivo vedeti, koliko ljudi umira pri nas zares naravne smrti.
Slučajne nezgode so zahtevale 474 smrtnih žrtev, samomorov je bilo 111, umorov in pobojev pa 112 primerov. Te številke izdatno presegajo take vrste umrljivost v predvojni dobi. Ko se razmere ustalijo, je pričakovati, da padejo te postavke na primerno, socialno nevažno nižino.
* * *
Ko se izvrši v naši državi i;udsko štetje v vsem svojem obsegu, nam bo mogoč pregled o našem dejanskem zdravstvenem stanju in vpogled na ogromne izgube, ki smo jih utrpeli vsled vojne na najboljših močeh. Ta mala študija veljaj kot začasno vodilo našemu družabno-zdravstvenemu delu!
Nešto k reformi srednjih škola.
Prof. o. Bernardo Brixy, franjevac — Zagreb.
Reforma srednje škole je danas aktuelno pitanje, o kojem se raspravlja skoro u svim krugovima. Čitajuč razne članke o tom pitanju došao sam do zaključka, da se srednja škola kani reformirati samo s obzirom na učevne predmete. U jednu ruku ide se zatim, da se dak odtereti, a u drugu ruku, da se bolje pripravi za rad u budučem svom životu. Pretresa se, koji predmeti da se iz škole bace, a koji da se uvedu ili nadopune prema napretku današnjega vremena. Konstatira se, da današnja srednja škola ne odgovara svojoj svrsi, da daci iz nje izlaze bez pravoga znanja. Kao razlog tomu navada se prenatrpanost predmeta u pojedinim razredima; drugi razlozi kao da ne dolaze do pravoga izražaja. Te>k ovdje ondje čuo sam po mojem mišljenju pravi razlog propadanju naših škola — bar u Hrvatskoj — a to je prevelika rastresenost mladeži, koju sa sobom donosi pretjerano pos;ečivanje kina i kazališta kao i sudjelovanje daka u raznim športskim klubovima. Doista prečeste zabave i
ozbiljna nauka ne idu zajedno. To opaža na sebi i odrasao čovjek, a kamo li ne bi mladič ili djevojka, koja polazi školu. Danas imade školska mladež preveliku slobodu — sve iz humaniteta — tako, da se smije kretati slobodno u svim društvima, u kojima se krede i odrasao moderan čovjlek. Od kakvih je posljedica ta pretjerana sloboda, vidimo jasno na današnjoj mladeži, koja druge, starije ne poštuje, ali sama traži, da vodi glavnu riječ, koja neče da uči, ali se tura protekcijom na glavnija i važnija mjesta u društvu. Današnji je dak zabavljen svim i svačim, a knjigam se bavi tek koliko mu ostane vremena od zabava, koje su mu več oduzele smisao za ozbiljan rad, za solidnu naobrazbu.
Ako stoji ona, da na mladima svijet ostaje, kakva mladež, da je biti takva sudbina čitavoga naroda, onda moramo nastojati, da se u školi provede u prvom redu reforma discipline. Svaku drugu reformu u školi provadati prije ove znači prije graditi kuči krov negoli temelj. Zalosno iskustvo govori, da treba reformii/ati školsku disciplinu, koja če nadgledati i daka i učitelja u školi, koja če tražiti račun od obojice ne samo za učenje i obučavanje nego i za njihovo ponašanje. Poznato je, kako se gdjekoji učitelj u školi za-boravi, pa govori mladeži koješta proti vjeri, moralu, ogovara pred mladeži druge učitelje, svoje predmete predaje vrlo slabo ili nikako (n. pr. da daje jednom daku, da iz knjige čita, a svi zajedno da slušaju). Karakteristična je izjava jednoga takvoga plačenika, a ne učitelja: »Ja nijesam ovaje, da tumačim, nego da vas pitam; za tuma-čenje imate inštruktore.« Dok su ovakvi učitelji nemarni u pripravljanju za predavanje, dotle u drugu ruku znadu biti i te kako strogi prama dacima, kad ih pitaju. Koje onda čudo, ako daci postanu ogorčeni, izgube svaku ljubav i privrženost prama učitelju!
Moralni i intelektualni napredak mladeži zavisi vrlo mnogo od učitelja, koji je po svojoj službi ujedno i njezin odgojitelj. Nažalost mnogi moderni učitelj na to ne misli. Učitelj je daku auktoritet, pa ss zato povada za njim u svemu. Otuda se razabira važnost discipline i za učitelje, koja neče trpjeti u srednjim školama one, koji se pokazuju nevrijednima, da im se povjerava mladež. Rade manje škola, a u njima da su valjani učitelji in pedagozi! Tko nema smisla ni ljubavi do škole i mladeži, neka se ne tura u učiteljski požrtvovni stalež. U drugom če staležu biti sretniji i materijalno bolje situiran (osobito danas!), a ugledu i napretku škole ne če škoditi. Valjan učitelj može biti samo onaj, koji mladež ljubi, te mu je na srcu njezin napredak. I sam sam iskusio, kako je to važno po uspjeh u školi. Iz ove ljubavi iči če učitelj uvijek za tim, da daka nauči, makar ga stajalo i večega napora. Akoi ima učitelj velik razred sa slabim dacima, dakako da ne če dosojeti ponovno tumačiti svakomu nanese, ali če svoja predavanja udesiti tako, da ga shvate i slabi daci. Kad dak vidi, da učitelj ne ide za tim, da dijeli »petice«, nego da čini sve, što može, samo da mu olakša učenje, onda če on učiti večom voljom, poteškoče u učenju lakše svladavati več radi toga, da se učitelju pokaže zahvalnim za njegov trud. Pravi učitelj-pedagog iči če uvijek
za tim, da poluči kod daka povjerenje, da ga se dak ne boji, nego da ga štuje. Za tim če iči osobito učitelj matematike, jer zna, da se u strahu ili kojem drugom uzludenju pred pločom ne da hladno misliti. — U tome treba reforme, da u školi vlada ljubav do daka i briga za njihov napredak, pa če uspjeh u školi biti bolji negoli je danas.
Osobito važna točka reforme srednjih škola imala bi biti disciplina daka. Ne mislim tu na kakvu vojničku disciplinu, koja če daka tištiti poput more; koja če mu oduzimati svaku slobodu ili ga čak izvrgavati milosti i nemilosti učitelja, nego mislim disciplinu, koja če na temelju pravednosti i ljubavi ravnati njegovim učenjem i vladanjem u pravima granicama, te mu time jamčiti za njegov uspjeh u razvoju do zreloga čovjeka.
Nesavjesnost daka je danas valjda na kulminaciji, a to< zato, jer se današnja škola brine slabo ili nikako za život, vladanje daka pu-štajuči im preveliku slobodu. Tu slobodu oni upotrebljavaju na štetu svoga napretka u školi, jer sve slobodno vrijeme troše na športove (nogomet), kina, kazališta ili na čitanje kojekakvih po vjeru i moral štetnih kn,'iga (a takve knjige zahtijeva da se čitaju često i sam profesor, uzgojitelj!). U vječnoj raztresenosti naravski da moraju daci izgubiti volju i smisao za svaki ozbiljan rad, pa kad se od njih ipak traži, da uče, postaju arogantni, smatraju učitelje svojim gnjavatorima. Ovako rastresenom daku badava i lijepa, dobra predavanja, jer ih on ne sluša; tijelom je doduše u školi, ali duhom bogzna gd,'e na igra-lištu, u kinu ili na šetnji s gdicom kolegicom. Škola je dužna, da učini sve, kako če joj mladež napredovati, pa je zato dužna da od daka ukloni sve, što ga priječi u učenju. Zato je dužna, da ima takav disciplinarni red (ali ne samo na papiru!), koji če regulirati i nadzirati dačke zabave, njihovo vladanje izvan škole. Dok se u školi ne uvede ova stroga kontrola, ne če biti uspjeha, odgajat če se ljudi površni, ljudi od zabava, a ne ljudi ozbii;noga rada, svjesni svojih dužnosti. — Tu treba reforme i te kakove reforme, želimo li, da nam se množi ne proletarijat, nego zdrav pomladak, koji če biti danas sutra stup države.
Visokošolski študij v Italiji.
Poroča Alojzij Res — Trst.
Ko je po svetovni vojni nastala na našem jugu nova državno-politična konstelacija, stopa pred jugoslovensko dijaštvo naloga nove kulturne orientacije. Stoječe doslej pod močnim in v mnogočem škodljivim germanskim vplivom, mora jugoslovensko, osobito slovensko raz-umništvo spoznati tudi romanski svet, predvsem se bo moralo naše visokošolsko dijaštvo dodobra seznaniti s staro italijansko kul-
1 Pri sestavi tega poročila sta mi bili v pomoč »Minerva«, Jahrbuch der gelehrten Welt, in »Minerva«, Handbuch der gelehrten Welt. — Verlag Triib-ner, StraBburg 1903 in 1911. Obe knjigi mi je posodil g. univerzitetni sekretar.dr. Šmalc v Ljubljani, za kar s-a mu tu iskreno zahvaljujem. — A. R.
turno in politično zgodovino, proučiti posebnosti italijanske narodne »psihe, kar nam je vse — razen par imen — žalibog popolnoma tuje.
V	ta namen se mora predvsem dijaštvo Julijske Benečije odločiti za študij v Italiji in se tako usposobiti za del važne kulturne naloge, da namreč seznani in obogati naše pleme in potom njega ostali jugo-slovenski svet z velikimi, resničnimi dobrinami bogate italijanske kulture, ki nam je veliko bližja in sorodnejša kot pa francoska. A tudi obratno bi naši akademiki v privatnih pogovorih, v društvih itd. seznanjali italijanske tovariše s kulturno in politično zgodovino Slovanstva, ki je v Italiji povsem neznana, in vršili tako važno kulturno poslanstvo.
Nekoč je bila Italija središče znanosti in umetnosti cele Evrope.
V	srednjem veku so zaslovele italijanske univerze v Bologni, Paviji, Padovi in drugod daleč preko alpskega pasu in od vseh strani so se ogrinjali sholarji raznih narodnosti v kulturnih središčih italskega polotoka. Toda s propadanjem politične in gospodarske moči raznih neodvisnih državic v drugi polovici XVII. stoletja je pričelo z za-sužnjenjem italijanskega naroda hirati in propadati tudi umetniško in znanstveno življenje. Ž njim so izgubljale univerze vedno bolj svoj evropski sloves in pomen, dokler niso v XVIII. in pričetkom XIX. stoletja imele komaj še narodno, večinoma pa le pokrajinsko veljavo in važnost. Šele po ujedinjenju italijanskega naroda v drugi polovici XIX. stoletja se je pričel vseučiliški študij v Italiji znova oživljati. * Vse univerze (in teh ni malo) so dobile enotno obliko, enoten učni načrt, medtem ko je imela prej vsaka svoj lastni statut in svojo lastno uredbo. Večina univerzitetnih profesorjev vseh strok se je izpopolnila v Franciji in posebno v Nemčiji in s tem veliko pripomogla k dvignjenju in poglobljenju znanstvenega nivoja.
Univerz je v Italiji 21, od teh jih je 17 državnih in sicer v sledečih mestih: Neapelj, Turin, Rim, Padova, Palermo, Bologna, Pavia, Ge-hova, Pisa, Catania, Messina, Parma, Modena, Macerata, Cagliari, Siena in SaSsari. Poleg teh So še 4 deželne: Perugia, Camerino, Ferrara in Urbino. Da je to število vse preveliko za 38 milijonski narod in velika ovira koncentriranju najboljših učnih moči, je očividno. Večina naštetih univerz le životari in samo zgodovinska preteklost in stare tradicije, na katere so posamezna mesta hudo ljubosumna, branijo vladi, da si jih ne upa odpraviti.
Za resen univerzitetni študij prihaja za nas v poštev le 5 univerz in visoka šola v Firenci. Te bi bile:
1. Univerza v Padovi. Izmed najstarejših (ustanovljena 1. 1222) š slavno tradicijo, kjer so študirali prvi slovenski sholarji. Fakultete:" 1, Facolta di Giurisprudenza; 2. F. di Medicina e Chirurgia; 3. F. di Scienze fisiche, matematiche e naturali; 4. F. di Filosofia e Lettere. Univerzi so priključene še: Scuola di Farmacia; Scuola di applicazione per gP Ingegnerij Corso di Perfezionamento per i Licen^ ziati delle Scuole normali. Univerzitetni inštituti: a) Klinike: medicinska, kirurgična in operat., očesna, za kožne bolezni 5n sifilis, psihiatrična, ostetrična in klinična šola za pediatrijo.
b)	Inštituti: fiziološki, za normalno anatomijo človeka, za patol. anatom., za špec. demonštr. kirurg, patologijo in propedevt.-kirurg.* kliniko, fizikalni, kemični in za zoologijo in primerjalnoi anatomijo.
c)	Kabineti: za splošno patologijo, medicinske predmete, za sodno medicino, higieno, geologijo, mineralogijo, opisno geometrijo, antropologijo, risanje, arheologijo in zemljepis. Poleg teh so še: poljedelski inštitut, kabineti za poljedelsko orodje in stroje, za praktično hidrauliko, za stavbne konstrukcije, železniško napeljavo, strojništvo, praktično geometrijo, arhitekturo, vporabno opisno geometrijo, Za grafično statiko, kabinet in laboratorij za kovinsko kemijo, kabinet za teh. fiziko; astronomski observatorijem botanični vrt. Univerzitetna knjižnica šteje 136.000 zvezkov in 2500 rokopisov. Poleg te je vsakomur dostopna tudi knjižnica škof. semenišča s 95.000 zvezki in 800 rokopisi (tudi Danteja).
2.	Univerza v Rimu (ust. 1303, po 1870 preurejena). Poleg 4 fakultet in številnih inštitutov (kakor v Padovi) so univerzi dodeljene še: Scuola di applicazione per gl'Ingegneri; Scuola di Far-macia; Corso complementare di Scienze applicate ali' Agricoltura; Scuola Italiana di Archeologia; Scuola Orientale; Scuola di Perfe-zionamento negli Studi della Storia deli' Arte medievale e moderna; Corso di Perfezionamento per i Licenziati delle Scuole normali. Za izobrazbo ženskih učnih moči na ženskih srednjih šolah se nahaja v Rimu tudi kr. višji inštitut ženskega učiteljišča (R. Istituto Superiore di magistero femminile). Univerzitetna knjižnica: 260.000 zvezkov in 400 rokopisov; Vatikanska z nad 300.000 zvezki in 34,000 rokopisi; Centralna narodna biblioteka »Vittorio Emanuele« z nad 500.000 zvezki in 6000 rokopisi.
3.	Univerza v Bologni (jur. fakulteta ustanovljena začetkom 11. stol.), ena najboljših v Italiji, z bogatimi inštituti, kabineti in laboratoriji, z geološkim in anatomičnim zavodom, zvezdarno in botaničnim vrtom. Poleg štirih fakultet so še: Scuola superiore di Agraria; Scuola di Farmacia; Scuola di Medicina veterinaria; Scuola d' applicazione per gl' Ingegneri in Akademija lepih umetnosti. Knjižnice: vseučiliška s 300.000 zvezki in 5000 rokopisi, mestna z 200.000 zvezki.
4.	Univerza v Turinu (ust. 1412) s farmacevtsko in živino-zdravniško šolo. Važna za tehnike, ker je tu tehniška visoka šola (R. Politecnico), najboljša v Italiji, združena z velikim industrijskim muzejem. Knjižnice: Biblioteca nazionale z 270.000 zvezki in 5000 rokopisi; mestna z 80.000 zvezki.
5.	Univerza v Neaplju (ust. 1224), največja v Italiji, ki šteje okrog 10.000 slušateljev. Poleg fakultet, od katerih slovi predvsem filozofska (Benedetto Croce) in medicinsko-kirurgična, je dodeljena še Scuola di Farmacia in R. Scuola superiore di Medicina veterinaria. Tu se nahaja tudi inštitut za orientalske jezike in pomorsko trgovino in zoološka stacija (Stazione zoologica). Poleg 10 javnih knjižnic je najbogatejša R. Biblioteca Nazionale s 450.000 zvezki in 7900 rokopisi. Astronomski in meteorološki observatorij.
6. Visoka šola v Firenc i (R. Istituto di Studi Superiori Pratici e di Perfezionamento), ki ima značaj, in veljavo univerze. Tri fakultete: filozofsko - filološka; prirodoslovna in medicinsko - kirur-gična s farmacevtsko šolo. Poleg Akademije lepih umetnosti se nahajata v Firenci »Kr. višji inštitut ženskega učiteljišča (R. Istituto Sup. di Magistero femminile) in pa »Kr. institut za socialne vede«. (R. Istituto di Scienza sociali »Cesare Alfieri«) za uradniška me§ta zunanjega ministrstva, poslaništva, konzulate itd., s__tKiletniijj_|tu^ dijem. S tem zavodom je združena tudi »Pravniška šola« (Scuola di Giurisprudenza) za notariat, prokuraturo in nižja uradniška mesta. Knjižnice: poleg one filozofsko - filološke in medicinsko - kirurgične fakultete še Centralna narodna knjižnica z nad 500.000 zvezki, 19.000 rokopisi in 357.000 pismi; »Biblioteca Mediceo-Laurenziana« z 12 000 zvezki in 9676 rokopisi; »Biblioteca Ricardiana« s 34.000 zvezki in 3900 rokopisi; »Biblioteca Morucelliana« s 160.000 zvezki in 1500 rokopisi in »Vieusseux Gabinetto Scientifico-letterario« z 260.000 zvezki. Prirodoslovna in medicinska fakulteta razpolagata z več kabineti, laboratoriji in klinikami.
Za visokošolski študij v Italiji bi poleg navedenih univerz prišle v poštev še:
R. Istituto tecnico superiore in znanstveno-literarna akademija (R. Accademia scientifico-letteraria — z značajem in veljavo filozofske fakultete) v M i 1 a n u.
Živinozdravniške visoke šole v Rimu, Milanu, Neaplju in Bologni.
Tehnike v Rimu, Bologni, Neaplju, Milanu in Turinu.
Višja obrtna šola v Turinu.
Tehnične šole za učitelje na tehničnih zavodih univerz.
Višje trgovske šole v Trstu, Benetkah, Genovi in Turinu. Trgovska univerza v Milanu.
Višje poljedelske šole v Milanu, Portici in Pisi.
Višja ženska učiteljišča za ženske srednje šole v Firenci in Rimu.
Umetniške akademije v Rimu, Neaplju, Firenci, Turinu, Benetkah in Milanu.
Glasbeni konservatoriji v Milanu, Neaplju, Palermu in Parmi. —
Nastaja vprašanje, kam naj se naše dijaštvo obrne v svrho pri-četka ali pa nadaljevanja že pričetih visokošolskih študijev. Pri tem bi bilo treba razlikovati med izobrazbo za svobodne poklice in izobrazbo za državne službe.
A. Svobodni poklici:
1.	medicina: na naštetih petih univerzah;
2.	advokatura: istotam, predvsem Padova, Turin, Rim in Bologna;
3.	tehnika: na tehnikah v Rimu, Bologni, Milanu, predvsem v Turinu;
4.	trgovstvo: na trgovskih šolah v Trstu, Genovi, Turinu, na trgovski univerzi v Milanu;
5.	navtika: v Trstu, Benetkah, Genovi;
6.	agrikultura: Milan, Padova, Pisa.
B. Poklici za državne službe;
1.	profesura: na naštetih petih univerzah in na visoki šoli v Firenci;
2.	politična in upravna služba: is t črtam, predvsem Rim, Bologna, Firenze, Turin;
3.	gozdarstvo: Vallombrosa (pri Firenze);
4.	sodstvo: pred vsem Padova in Bologna. —
Kakšen je notranji ustroj italijanskih univerz? Po letu 1870 so bile večkrat preurejene po francoskem tipu in imajo le štiri fakultete:
1.	juridično (Facolta di Giurisprudenza);
2.	filozofsko, ki je razdeljena v dve neodvisni sekciji:
a)	slovstveno (Facolta di Lettere) in
b)	filozofsko (Facolta di Filosofia);
3.	prirodoslovno (Facolta di Scienze naturali, fisiche e matematiche) in
4.	medicinsko-kirurgična (Facolta medico-chirurgica).
Ostali dve fakulteti, teološka in tehniška, ki ju imamo na slovanskih in nemških univerzah, nista vključeni v takozvani univerzitetni študij. Obe sta popolnoma samostojno oddeljeni, prva na cerkvenih Univerzah v Rimu, druga pa na tehnikah in politehnikah. Prirodoslovne vede, ki so na naših in nemških univerzah vdeljene pod filozofijo, kot n. pr. kemija, mineralogija in petrografija, geologija in paleontologija, fizika, botanika, zoologija in matematika, imajo na italijanskih univerzah svojo »prirodoslovno« fakulteto (Facolta di Scienze naturali). Zemljepis in zgodovina pa spadata k slovstveni fakulteti (Facolta di Lettere). Razdelitve v semestre italijanske univerze ne poznajo in imajo samo letne tečaje od oktobra do julija.
Žalibog, da mi pri vsem iskanju ni bilo mogoče najti podrobnih učnih načrtov za posamezne fakultete. Omejiti se moram torej le na splošne opazke. Za matrikulacijo je treba gimnazijskega maturitetnega spričevala ali pa odhodnico kake univerze in krstni list. Izpiti se delijo v specialne (vsako leto), odhodne in diplomske. Komisija sestoji iz profesorjev dotičnega predmeta, ki se jim priključita še eden ali dva eksaminatorja-suplenta. Predpogoj za pristop k izpitom je potrdilo o frekvenci celoletnega tečaja. Siromašne slušatelje more fakultetni svet oprostiti vseh taks, razen pristojbin za diplomski izpit, ki ga morejo kandidati polagati le, če so obiskovali predpisano število ur in predložili vse specialne izpite obligatnih predmetov. Diplomski izpit (»laurea«) obstoji iz disputacije, disertacije (»tesi di laurea«) in eventualno iz ene ali več praktičnih nalog iz naravoslovja. Ves vseučiliški študij na filozofskih in prirodoslovnih fakultetah italijanskih univerz stremi za tem, da nudi slušatelju ne strokovne, pač pa splošno (vsled tega seveda nekoliko površno) naobrazbo. Zato razdelitve v glavne in stranske predmete kakor na nemških univerzah, ne poznajo, pač pa le dve ali tri skupine: klasično in moderno filozofijo, zemljepis in zgodovino in čisto filozofijo. Poleg teh
glavnih skupin pa je treba istočasno poslušati še več drugih predmetov, ki so z glavno skupino morda le v oddaljeni zvezi. To velja predvsem za dve fakulteti, filozofsko in nekoliko tudi za prirodoslovno, medtem ko za dve ostali fakulteti, medicinsko-kirurgično in juridično, velja, kolikor sem poučen, v glavnih obrisih nemški, torej tudi naš učni načrt, ki se omejuje na strokovno naobrazbo, kar je tudi edino pravilno.
Vsled tega stremljenja osobito slovstvenih in filozofskih fakultet, da nudijo predvsem splošno in ne strokovne naobrazbe, so tudi seminarji in ž njimi združene seminarske vaje, ki so za znanstveni študij tako zelo potrebne, na 'italijanskih univerzah vsled preobilice obveznih predmetov in pomanjkanja časa izključene. Posledica tega je, da hodijo italijanski visokošolci po dokončanih študijah na domačih univerzah v svrho posebne strokovno-znan-s t v e n e izobrazbe študirat v inozemstvo, posebno na Nemško.
Kar se tiče prehoda iz nemških in slovanskih univerz na italijanske, je treba razlikovati. Medtem ko bi medicinci, juristi in tehniki tudi višjih semestrov ne naleteli na posebne težkoče, je to za filozofe višjih semestrov (5—8), ki bi hoteli v Italiji položiti v normalnem času tudi diplomski izpit, težje, ako ne nemogoče. Predelati bi morali toliko predmetov, ki se zdaj ne bavijo ž njimi, da bi v kratkem roku enega ali dveh let ne zmogli vsega. Lažje in brez prevelikih težkoč pa bi se mogli prepisati filozofiji prvih štirih semestrov, ker bi v teku eilega leta predelali z nekoliko pridnostjo vso tvarino in se jezika popolnoma priučili.
Italijanski visokošolci so po veliki večini zelo dobri tovariši brez narodnostne mržnje, ki so tujcem radi na razpolago v vsakem oziru. Na našem dijaštvu, posebno pa onem iz Julijske Benečije, je, da premaga vse predsodke in se odloči za študij v Italiji, sebi in narodu v veliko korist.
Dr. Fr. Kos: Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku IV. zv.
Pojasnilo. Z ozirom na opazke g. dr. Fr. Kosa v zadnji številki lanskega »Časa« (str. 325 si.) k mojemu poročilu o IV. zvezku njegovega »Gradiva« menim, da oba soglašava o znanstveni koristnosti glede navedbe staro-slovenskih topik. Zgodovinskemu raziskavanju nikakor ne smemo potegniti preozkih mej; ako bi vzeli za podlago historičnega spoznavanja našega naroda njegove današnje jezikovne granice, bi raz to stališče n. pr. velik del Koroške (z Gosposvetskim poljem vred) ne sodil več v našo zgodovino. Kar omenja g. prof. Kos glede priče Uraz, me le potrjuje v tem, da je ni kazalo izpustiti, kar pa tiče n. pr. Popoma de Sedelsach spominjam samo na mojo zadevno opazko (str. 230, v. 26/27; isto je n. pr. s Piswegom, cf. Gradivo, III, str. 230), enako tudi radi nekaterih slovenskih imen (str. 231, v. 12) s pripombo, da so pripone -ica pač le slovenske, četudi je koren nemški. Iz virov vemo razentega (Gradivo III, št. 11), da so tudi Slovenci imeli trdo-nemška krstna imena. Da je Kisla isto ko Gisla, bi bilo mogoče, vendar pa opozarjam na dejstvo, da še danes Nemec pač rad spreminja k v g, ne pa obratno.
Evidentno je, da z Zaplotnikom — Zaplatnikom ne bomo določevali krajevnega imena, česar menim, da tudi Jaksch ni nameraval. — Gotovo,
da letnice v imeniku niso odveč. Nasprotno, če bi ta vsled tega ne postal preobsežen, bi bilo le želeti, da se dosledno pristavijo k vsaki številki regesta. Letnica sama seveda pa ni dovoljna oznaka, ker je za eno in isto leto gotovo vedno po več regestov ter bi tako postalo iskanje prezamudno
___Dr. Jos. Mal.
Jezikoslovje.
Francoska slovnica, spisal prof. dr. Pavel V, B r e ž n i k. V Ljubljani 1919. Založila Jugoslovanska knjigarna, Natisnila Jugoslovanska tiskarna. Cena 8 K.
Vobče je sedaj sodba o tej najnovejši slovnici francoskega jezika že dovolj znana. Spuščati se v njene podrobne hibe, se mi zdi odveč, ker jih je Joško Čopič že itak naštel v Dominsvetovi kritiki.
Nekatere splošne stvari bi pač pripomnil. Knjiga ni toliko slovnica, ampak kompendij ali repetitorij — kakor se pač že more imenovati — ki bi dijakom v višjih razredih srednjih šol, ali, če treba, tudi samoukom služil kot priročna opora v negotovostih. Toda vsled mnogih nekorektnosti v tisku in drugih res stvarnih napak knjiga žalibog ne bo mogla služiti temu namenu.
Zdi se mi, da je delo pisano v preveliki naglici, drugače si ne morem razlagati zamenjave med francoskim kraljem Karlom V. (Charles c i n q, roi de France) in nemškim cesarjem Karlom V. (Charles - Q u i n t). Sicer pa to pelje v podrobnosti.
Slovenci smo res potrebni dobre, obširnejše francoske slovnice, ki bi segla jeziku do jedra v fonetičnem, oblikoslovnem in sintaktičnem oziru. Potrebujemo dela, ki bi bilo nekak »Nachschlagewerk« tudi za vse posebnosti in nuance v leksikologiji, semazijologiji in etimologiji. Z brošuricami se ne more zadovoljiti ne učitelj, ne učenec, ki mu je res kaj na tem, da se od bliže spozna s tem romanskim jezikom.
Kdo pa bo napisal res dobro francosko slovnico, ki bo zadovoljevala v vsakem oziru, ne vem. To je težko delo, ki zahteva mnogo časa. Za enkrat potrpimo.	Ivan Gruden.
Literarna zgodovina.
Dr. Ivan Grafenauer. Kratka zgodovina slovenskega slovstva. Druga, popravljena izdaja. Ljubljana, 1920. Založila Jugoslovanska knjigarna. Natisnila Jugoslovanska tiskarna, (Odobrilo poverjeništvo za uk in bogočastje z razpisom z dne 4. aprila 1919, št. 1619 in 13. septembra 1919 št. 2367.)
Grafenauerjeva »Kratka zgodovina« je doživela v izredno kratkem času svojo drugo izdajo. To je znamenje, da je in je bila knjiga potrebna in celo nujna, če že ni obenem dokaz, da je knjiga dobra, porabna, nenadomestna. Baš nujnost šolske pomožne slovstvene knjige je opravičila gotove nedostatke v prvi izdaji, ki so zahtevali delne poprave v vsebinskem in oblikovnem oiziru. Te poprave je Grafenauer v drugi izdaji izvršil, upošteval predvsem smisel novega načrta za pouk slovenščine na naših srednjih šolah in sprejel tudi
nekaj nasvetov iz kritik o prvi izdaji. Če upoštevamo, da v dogled-nem času ne bo kazalo razširiti obseg slovstvene učne snovi slovenskega slovstva v smislu predlaganega jugoslovenstva (»Čas« 1920, str. 323 n.), in se bo pouk srbskega in hrvatskega slovstva vršil v obsežju in značaju posebnega učnega predmeta z zadostnim številom tedenskih ur, tedaj moramo priznati, da je Grafenauer,'eva »Kratka zgodovina« v novi izdaji dobra, edino zanesljiva pomožna učna knjiga o slovenskem slovstvu in da je bil Grafenauerjev smoter pri predelavi in popravi baš ta, da bi ustvaril tako knjigo. Iz tega teženja je namreč umeti vse bistvene in nebistvene popravke, dostavke, izpustke, stilistične izgladitve in preosnove, ki zadevajo večje odstavke pa tudi poedine izraze in pojmovne zveze. Zabeležil bi predvsem sledeče: a) bistveno važen je dodatek v obliki »Uvod a« (1—19), ki vsebuje čedne in strogo znanstvene črte o jeziku, slovstvu in slovstveni zgodovini (izvor jezika, indoevropska jezikovna skupnost, slovanski jeziki, slovenski jezik, razvoj slovenskega jezika); b) po-dobro je poudariti, da je Grafenauer popolnoma izpustil poglavja o kajkavskem slovstvu (G1 str. 57 sl„ 80 si). Manj važne dostavke je opaziti tudi sicer poleg vsebinske ali le oblikovne prestilizacije kakor n. pr. glede brižinskih spomenikov (29 si.) pri dostavku o L u t h r u (48), Stapletonu (79), Prešernu (168 si.), Gregorčiču (230), pri popravi glede Linharta (111), pri izpustu glede Steržinarja (91) in pri neznatnih drobcih sicer (34, 46, 59, 88, 116, 124, 144, 149, 201, 205, 226, 241, 249, 265, 266. 267, 276, 288, 303). Med temi zadnjimi so slučaji, ki so sami po sebi umljivi za izdajo v 1. 1920, bodisi, da niso gotovi dati nič več važni ali celo oportunistično vzgojni (!), bodisi, da je bilo dodati nekaj najnovejšega gor do Zupančičevih »V zarje Vidove«. Če izvzamem tiskovni poudarek pri imenih Zois (109) in Linhart (110), ne morem navesti sicer nobenega važnejšega ali globljega poskusa katerekoli vsebinske predelave, ki bi se mi zdela za nekatere mlajše in najmlajše slovstvene dobe vendarle umestna. (Razprti tisk 5—6 vrste na str. 126 je že v prvi izdaji le pomotoma izostal!). Poudarek s tiskom bi bil sicer nujen vsaj pri odstavku o Kopitarju in Vuku (129), ki je toliko važno mesto, da ima za nje Skerlič izrazito poiglavje v trikrat večjem obsegu (Istorija nove srpske književnosti 1919 str. 136 do 137). Odločnejši tiskovni poudarek gre tudi Tavčarjevemu imenu, če je poudarjen Detela. »Kratki zgodovini« kot učni knjigi ne bi bilo v kvar, če bi bil Grafenauer prvo izdajo še v enem oziru popravil: da bi bil namreč stilističnoi v.paralelno se poudarjajočih orisih • najvažnejših slovstvenih činiteljev odločneje in nazorneje začrtal pomen, rast in dramatično evolucijo slovstvenikov in slovstvenih vrst kakor je to storil pri Prešernu (168), Levstiku (199), Stritarju (227) ne pa pri S. Jenku, Jurčiču, Gregorčiču, Aškercu. To je pa tudi vse, kar me ne zadovolji ob tej vzorni učni knjigi. Drugo je seveda vprašanje o vrednosti knjige, ki je zaenkrat, (dokler ne dobimo srbsko pisane Prijateljeve), edina popolna slovenska slovstvena zgodovina. V tem oziru jo pač odlikuje točnost v podajanju snovi, ki je pri Gra-
fenauerju tolika, da se raje zadovolji s kratko bibliografično navedbo, kakor da bi z netočno in puhlo označbo opredeljeval. Dvomim, da pa bo s tem ustregel modernemu, literarno preobjedenemu človeku, ki išče tudi v znanstveni slovstveni knjigi stilističnega užitka, vsaj nekaj feljtonskega eseizma, da ne rečem naravnost stila in osebnosti, ki ;u dihajo dela Saint-Beuve-jeva, Taine-jeva; Scherer, Lanson in Skerlič. Ne morem se iznebiti občutja, da je znanstvenik — slovstveni zgodovinar, če je samo točen kronist, vendar v veliko škodo stvari same preveč bibliotekarski in premalo socialen! Baš iz kronističnih, akademskih slovstveničarjev razberemo pre-mnogokrat tako malo tistega, kar bi moralo živo udarjati iz orisnih slik književne umetnosti. Mislim namreč, dušo življenja, vonj narodovega hotenja, barvo okusa, ozadje, iz katerega je rastla umetnost gotove dobe, osebe, šole, tradicije, klime in psihoze. Tako sliko ustvariti, se mi zdi, more v gotovi meri tudi suhoparni znanstvenik, če se vestno dovolj priuči gotovemu mehanizmu, s katerim podaja potrebne poudarjajoče podrobnosti iz duha in. življenja, ki je snovalo v družbi, iz katere je vstalo to ali ono značilno slovstveno delo. V obširni »Novejši zgodovini« se je n. pr. za Bleiweisovo dobo Grafenauerju toi tudi posrečilo. V tej »Kratki zgodovini« pa veje vendarle ponekod praznota, ki ni prijetna, nedostatek perspektive iz slovstvenih datov v življenje Slovencev, ki ga ne smem zamolčati, dasi slutim, da hoče Grafenauer baš tudi s tem obuditi občutek vseskozi objektivnega prikazovanja. Zato moram omeniti, da me prav malo zadovolji pri Tavčarjevem 4000 označba »satirična utopija« mesto Mahničeve »pamflet«, ki bi jej zaradi objektivnosti dodal makari prilastek, da je klasičen pamflet. Zato moram obžalovati, da Grafenauer izraza »dekadentstvo« ni vsaj malo bolj izobličil s tem, da bi bil potegnil vsaj vsporednico: dekadenti — blaziranci — die Zerris-senen, ali pa da prav nič ne ponazori dobe specialno slovenskega »prevrata«, v kateri je s toliko močjo nastopal »kladivar« Mahnič, ali pa da je mogel imenovati Fichteja ne da bi Kanta, Schopen-hauerja, ne da bi Hartmanna, Herbarta in Hegela, ali pa da je navedel izraz »impresionizem«, ne da bi imenoval Manet-a in Monet-a i. dr. Baš zato, ker se je Grafenauer v »kulturnih pregledih« preveč omejil le na literarne dale in napovedne izraze, izgubijo ponekod slike slov-stvenosti same veliko svoje jasnosti, so manj umljive, neposredno nazorne in Je marsikatera slika zelo podobna destiliranosti bibliogra-fičnih »pregledov«, ki so brezdvomno najnespretnejša oblika poljudnoznanstvene knjige. »Kratki zgodovini« kot socialni, ljudski knjigi, morda celo tudi kot učni knjigi (prim. Langer!) bi bil potreben dodatek bibliografične vsebine. Sicer pa smem mirno izreči sodbo, da si je Grafenauer z drugo izdajo »Kratke zgodovine« začrtal krepko in zdravo smer na potu do prvega velikega slovstvenega zgodovinarja v Slovencih, čigar vrline in nedostatki se bodo dali meriti določno šele tedaj, ko se mu ob strani pojavi vrstnik, ki bo tako v široko oral, kakor je začel prvi in edini Grafenauer s svojo »Novejšo zgodovino«.	Dr. Iv. Pregelj.
Časopisi in revije.
V socialistični reviji »Naši zapiski« je v lanskem letniku dr. Mano Dere a ni priobčil razpravo »Boj prostituciji in spolnim boleznim« (strani 147—152, 181—186). Razprava se gib-, lje v razmotrivanjih socialnozdrav-stvene smeri v propagandne in poučne svrhe. Resno in stvarno odkriva strašno zlo, ki se v ljudstvu, tudi našem, v njegovo najhujšo nesrečo grozno širi. V prvem delu podaja pisec nekoliko pregleda o seksualnem vprašanju sploh, potem govori o sredstvih v higieni in etiki, dalje o onih v zdravljenju in zakonodaji, s katerimi naj bi se to strašno socialno zlo pobijalo in omejevalo; mnogo važnih konkretnih predlogov nam nudi v tem oziru.
Zanimivo je, kako motri seksualno vprašanje; »Vzoren seksolog bi moral biti filozof in praktik,1 stoječ na trdnih tleh naravoslovne realnosti, stremeč na moralne višine, moral bi biti znanstveni strokovnjak in temeljit poznavatelj življenja, poznavatelj človeškega srca in duše, predvsem pa bi moral biti iskren človekoljub.« Poleg drugih disciplin šteje v obseg seksualne vede tudi etiko, prosveto in pedagogiko. »Prostitucija... je iz nravstvenih, zdravstvenih in socialnih ozi-rov splošno zlo.« »Prepričanje pa imamo, da je legitimni zakon najboljša oblika spolnega življenja, ker nudi v zdravstvenem, socialnem, gospodarskem in nravnem oziru največjo korist posameznikom, družbi in državi. Zakonsko rodbinsko življenje sloni na dveh močnih stebrih; na dosmrtni zvestobi in na odgovornosti za prestopke.« »Prostitucija in spolne bolezni so v tesni, neločljivi zve?i, v zvezi vzroka in učinka.., boj proti enemu je obenem boj proti drugemu zlu.« »Tu velja skupen nastop in skupen boj in v tem boju izdatna pomoč vlade.« — S toplim srcem našteva kot zdravnik obilico navodil za uspešno zdravljenje spolnobolnih ter predloge zakonskih odredb glede izvenspolnega okuženja. Med socialnimi sredstvi navaja tukaj med tolikimi drugimi tudi: »Boj razkošju, alkoholizmu. Odprava stanovanjske mizerije, prepoved skupnih prenočišč, zakotnih spalnic .. . Po-
1 Kar je v citatih podčrtanih mest, so podčrtana tudi v razpravi pisatelja samega. — Op. rec.
speševanje zgodnje ženitve, odprava kavcije itd.« — V odstavku o etiki poudarja: »Moškemu moramo vcepiti prepričanje, da je zapeljevanje ostudno in zločinsko početje... Zahtevaj-mo čistost obeh spolov do poroke.« — »Odlično sredstvo za profilakso proti spolnim boleznim, da, absolutno sredstvo je vzgoja mladine do spolne zdržnosti.« »Propagirati je zgodnjo ženite v.« »Zavzeti moramo odločno stališče proti pornografično erotičnim momentom v umetnosti, literaturi, čtivu, časopisju, gledišču.« — Dolga vrsta misli se tiče seksualne zakonodaje. Točno osvetljuje tukaj nastop tistih, ki zahtevajo zdravniško spričevalo o zdravju, na podlagi katerega šele bi bil dovoljen vstop v zakon. Kakor se zdi taka naredba upravičena na eni strani, bi vendar bila »težko izvedljiva in silno kočljivo vprašanje za zdravnika. Glede koristi v socialnem smislu pa zelo dvomljiva, ker se sicer da za dosego poroke uvesti in zahtevati izoriče-valo, ne da pa se to uvesti za sedaj glede nelegitimnih spolnih združenj in bi se potem še bolj množili slučaji proste ljubezni in divjih zakonov.« Poteguje se tudi za »prepoved izkoriščanja ženske lepote v špekulativne svrhe v gotovih podjetjih, obratih, uradih« itd. itd.
Pisatelj, to se vidi povsod, misli resno; predmet, ki ga obravnava, mu je veleresna, naravnost srčna zadeva.
In vendar pogrešamo pri njegovih izvajanjih nekaj, kar je po našem prepričanju nujen pogoj, da ne postanejo cilji, za katere se pisec kot zdravnik bori, večno nedosegljivi. Sicer pravi sam: »Upanja, da bi spolne bolezni s sveta spravili, ni. Smemo pa in moremo upati, da jih omejimo.« Tudi to zadnje upanje bo ostalo, žal, iluzorič-no, ako se bo v tem velikem problemu porival na stran verski moment tako, kakor se godi v pričujoči razpravi. Gre torej za verski moment!
Verski moment pisec popolnoma ignorira. Zato srečujemo v njegovi razpravi poleg lepih misli polno takih, s katerimi ne moremo soglašati: celo lepe misli zgube ob tem dejstvu svojo temeljno vrednost. Pisec omenja n. pr. mnogokrat etiko. »Kot absolutna dobrina je najplemenitejša činjenica lepe, dobre vzgoje,« tako jo enkrat imenuje! To je vsekako res, ako ima etika
avtoriteto za seboj, ki z veličastvom svoje resničnosti, svoje svetosti in svoje moči garantira večno, nespremenljivo, objektivno veljavo njenih zakonov, jim daje neprestano sankcijo ter dosledno na eni strani zahteva neizbežno tako ali tako zadoščenje za vse prestopke proti njim, kakor postavlja na drugi veliko plačilo za življenje po njih. Brez take avtoritete se vsaka etika razblini v prazen nič. Etika brez notranje, bitne zveze z religijo prehaja v teoretično igračkanje, ki ne bo nikdar človeka, njegove volje in njegove vzgoje zasidralo v dobra, trdna tla. Tu niti ne velja zavrnitev, češ, boj proti prostituciji in spolnim boleznim presoja pisatelj kot zdravnik. Prav radi tega, ker ga presoja kot zdravnik, bi se morala verska vzgoja s svojimi sredstvi in s svojim mogočnim dekalogom ter njega VI. in IX. zapovedjo kot izhodišče vsega boja poudariti, kajti to je gotovo, da bi ne bilo ne prost'tuc:je, ne spolnih bolezni, ako bi ljudje živeli po omenjenih zapovedih dekaloga. Čisto napačna je trditev (str. 148), da se mladina vzgaja v dveh ekstremih, kojih eden je enostransko verski: »da je spolnost nekaj -nečistega, nesramnega«. Kje je avtor slišal, da cerkev, bodisi pri »dogmi«, bodisi v praksi, kaj takega uči? Pisec je v ti točki v svojo lastno škodo čisto n e o r i e n -tiran. Že leto in dan se n. pr. skoro vsako nedeljo predava v jezuitski kapeli ob Zrinj<-kega cesti v Ljubljani o spolnem problemu pred avditorijem, ki polni prostore do zadnjega kotička. Naj cenjeni pisatelj poizveduje, kako se tam, kako se sploh v cerkvi spolnost motri! Po nauku cerkve je spolnost, je spolni nagon nekaj bogoda-nega, določen, da sodeluje z božjo previdnostjo pri najbolj odgovornem činu, ki je postanek novega človeka. Kdor se zaveda, kaj je človek v božjih očeh, ta bo tudi slutil, kako treba presojati.spolni nagon. Baš zato, ker je en sam človek v božjih očeh več vreden kot ves univerzum, je Bog postanek človeka potopil v zakramentalno svetost svetega zakona, je vso spolnost oplemenitil in povzdignil v smislu svojih zapovedi, ki segajo ne samo v zunanja dejanja, ampak v globine človeške duše, v kraljestvo njenih misli in želja. Radi namena, ki ga ima spolni nagon in ž
njim vsa spolnost, zahteva Bog tukaj neizprosno najstrožji red! Ni-kdo nima bolj vzvišenega nazora o spolnosti, kakor cerkev. Ni torej činitelja na svetu, ki bi zdravniku na tem polju bolj po-ftiagal, kakor cerkev s svojim naukom in svojimi duhovnimi sredstvi. Če on ta činitelj omalovažuje ali celo izpušča, je vse njegovo d»lo paliativno, brezuspešna krparija. Naš avtor našteva sicer na strani 183. za olajšavo spolne vzdržnosti dolgo vrsto raznih sredstev, ki so gotovo uvaževanja vredne, le verske vzgoje v luči VI. zapovedi dekaloga ne pozna. Bodimo vendar odkriti: V odločilnih trenutkih ne bodo vsa našteta sredstva prav nič izdala, ako ni bilo srce po preventivni verskonravni vzgoji za boj proti nerednemu po-željenju spolnega nagona pripravljeno!
Radi odcepitve etičnih nazorov od religije naletimo v razpravi na razne stavke, ki dokazujejo vso onemoglost temelja, na katerem slonijo strokov-njaška izvajanja, n. pr.: »Abstinenca (spolna namreč) je gotovo zdravju manj škodljiva kot spolna okužba.« Mi pa vemo in zdravniki nas tega učijo, da abstinenca zdravju sploh ne škoduje, ampak zdravje vzdržuje in krepi! Ali pa: »Junaštvo, trajna čistost, askeza so posamezni heroični pojmi; za življenje, za narod v splošnem pomenijo sterilnost.« Že sam ta stavek podira vse, kar avtor zida drugod! Ako je njemu trajna čistost in askeza le posamezen heroičen pojem, potem realno življenje, ki ga je krščanstvo od Kristu«a dalie na tem poliu živelo in še vedno živi in bo živelo, zanj sploh ne eksistira. Nastane vprašanje, imajo li razprave kak pomen, če take momente kratko-malo negirajo? — Glede seksualne abstinence govori oziraje se na mladino: »Mladeniška doba naj velja sploh za dobo dozorevanja — ne zrelosti, pripravljanja — ne uživanja.« In dozorela doba, ako človek v njej ni poročen? Mar nudi ta doba sama po sebi kake pravice — za uživanje? — Avtor to priznava, kajti on piše: »Spolno občevanje odrastlega, spolno zrelega človeka, je kot najbolj zasebna zadeva posameznika — zasebna stvar individua, ako ostane v r^eiah kultunrh	in predpisov.«
Njemu je torej dekalog kot absolutni
regulativ za spolno življenje popolnoma neznan. Sedaj razumemo tudi njegovo uvodoma citirano prepričanje, »da je legitimni zakon najboljša oblika spolnega življenja«; legitimni zakon je lahko tudi civilni zakon s svojo razporoko; a tudi v tem slučaju bi bil le najboljša oblika, poleg katere je morda še mnogo »dobrih« oblik za spolno življenje .., Sem spadajo dalje tudi stavki: »Spolno občevanje je tako staro kot človeški rod, pojmuje in rešuje ga vsak človek, vsak rod, vsaka doba po svoje«; ali pa: »Bistvo seksualne morale naj obstoja v tem, da neomejena prostost glede spolnega življenja ni opravičena, ker mora biti spolnost, kakor vsi drugi življenjski pojavi, podrejena gotovim zahtevam kulture ter lepim šegam in navadam, ki so v korist individuu, ne da bi pri tem oškodovale družbo kot tako,«
Z drugimi besedami: svobodna ljubezen je dovoljena ... ,
Končujem z zaključkom, da je ves boj proti prostituciji in spolnim boleznim boj proti vetru, ako ga bodo sicer resni možje vodili z duhovitimi mislimi, zanimivimi razpravami, koristnimi predlogi, strokovnjaškimi razpravami, debelimi knjigami, če pa ne bodo pri tem uporabljali temeljnega prof'lak-tičnega sredstva: VI. zapovedi deka-loga, kakor jo Bog in cerkev tolmačita ter človeškemu umu in srcu za-bičujeta. Knjižnice bodo polrfili, literaturo množili; etika brez Boga pa zla ne bo omejevala, ampak to zlo le potencirala.	Dr. J. S.
Zbornik svečenikov sv. Pavla. Uredil Iv. Rejec. V Gorici 1920. Letnik I. 4°, str. 176. — »Čas« je lani o Zborniku že poročal. Prvi letnik je sedaj pred nami. Neizmerno dela, neizmerno volje, a tudi neizmerno požrtvovalne ljubezni je nakupičeno v njem. Zadnji zvezki nam to zopet izpričujejo. Prinašajo poleg stanovskih člankov tudi razprave: »O modernem družinskem problemu« (Alf. Berbuč); »Nekaj misli o potrebi zadružništva v slovenski Benečiji« (K. Oblak): »Za zbližanje in zedinjenje« (Jan. Kos); »Sodeležnost v industrijskih podjetjih« (Virgilij Šček); »Kapitalizem in krščanstvo« (Iv. Rejec). — Zelo mnogo važnega gradiva nudi tudi »Razgled«, kjer so poročila o našem dija-štvu, o italijanski duševnosti, o du-hovski organizaciji v Italiji itd. —
Silno- zanimivi so referati iz raznih odsekov, ki so jih naši duhovniki onstran meje za razne važne zadeve ustanovili, n. pr. odsek za pravno varstvo in gmotne zadeve, odsek za šolstvo in odsek za kulturno iniciativo; prav tako zanimivi so referati z raznih konferenc po deželi. — Kdor se hoče zgledovati nad idealno-visoko delavnostjo in požrtvovalnostjo sve-čenstva v Primorju; kdor se hoče seznaniti s položajem, v katerem se nahaja; s težkočami, proti katerim se mora na vseh straneh boriti, ta bi nikakor ne smel biti brez »Zbornika«. Zavest skupnosti z brati onstran mej mu nalaga naravnost dolžnost, da »Zbornik« naroči in njegovo stvar podpira. List stane brez poštnine 15 lir. Korespondenca v Gorico je neovirana; pošiljatev naročnine posreduje najlažje Ljubljanska kreditna banka, ki ima v Gorici svojo podružnico.	—b—
Bogoslovni vestnik. Izdaja Bogoslovna akademija. L. I., zv. 1., str. 112. V Ljubljani. Cena letniku 50 K. — Izšel je iz Leonove družbe v Ljubljani (prim. str. 110 ss.) kot strokovno znanstveni list bogoslovnih ved, ki so na vseučilišču v Ljubljani v okviru teo-logične fakultete zadobile svoje posebne stolice. Radi teologične fakultete je tak list potreben, zato ga imamo. Izvrstno se uvaja po razpravah v prvem zvezku: Pravovernost sv. Cirila in Metoda (dr. Fr. Grivec); Problem izvestnosti (dr. Al. Ušeničnik); Nauk o odpustnem grehu (dr. Jos. Ujčič); Hierarhija v apostolski dobi (dr. Andr. Snoj). — V nadaljnjem delu prvega zvezka so priobčeni razni prisoevki za dušno pastirstvo; razgled po krščanskem svetu ter poročila o nekaterih novejših delih strokovnega slovstva. — Vsebina je torej zelo bogata ter nudi mnogo novih podatkov. Namenjena je sicer v prvi vrsti strokovnjakom in bogoslovsko izobraženim, vendar bo deloma zanimala tudi svetno inteligenco, katero opozarjamo posebno na prvi dve razpravi v pričujočem zvezku.	—b—
Život.' Godina I. 8°, str. 252. Uredio Miroslav Vanino D. J. — Sarajevo 1919,20.
S šolskim letom 1919/20 je pričel izhajati ta novi apologetsko-aeketski list, namenjen v prvi vr«ti dijaštvu na srednjih, pa tudi visokih šolah ter
omejen radi tega na deset mesecev šolskega leta (oktober—julij). List je sicer skromen po svoji zunanjščini, a izborno urejevan in poln dragocene vsebine. Treba samo listati po zaključenem letniku ter se ozreti na članke, ki jih dijaštvu nudi, in sodba ti bo kmalu gotova, da je uredništvo vse storilo, kako bi prostor za dobrobit mladine izrabilo. Dobilo je najprej prav lepo število sotrudnikov iz vrst jezuitov v Sarajevu, Travniku in Rimu: poleg urednika nastopajo E. Springer, Nik. Buljan, I. Bok, Jos. Predragovič, S. Sakač i. dr.; iz vrst franjevcev pa n. pr. 0. Petar Vlašič (Dubrovnik), O. Em. Krajinovič (Visoko), O. Martin Septa (Široki Brijeg) itd.; iz vrst svetnih duhovnikov in tudi svetne inteligence. Tudi znani literarni kritik in leposlovec prof. Ljubomir Marakovič nastopa kot sotrudnik s člankom o Bourgetu in njegovih romanih. Vsebina je temu primerno izbrana, temeljita, dijaštvu prilagodena in trajne vrednosti. Tu imamo pregledne članke o Haeckelu (njegovo življenje in delovanje); o embriogenskem trans-formizmu in Haeckelu; o darvinizmu; o lamarckizmu; o transformizmu in njegovih oblikah; dalje članke iz pri-rodopisja, n. pr. o biblijski kozmo-goniji; o legi človeka v vsemiru; o prirodopisju in estetski naobrazbi; o prirodopisju in odgoji srca; o prirodo-slovnih znanostih ter naziranju o svetu. List je priobčeval znano knjigo »Ars orandi« (msgr. dr. Mathies) v hrvatskem prevodu, da bi na moderen način čitatelje seznanjal z umetnostjo molitve; pa tudi drugi članki asketske vsebine se v listu nahajajo, n. pr. o križevem potu, o popolnosti (Naj-preča zadača) itd. — D.jaštvu nudi lep niz zanimivih biografij: Garcfa Moreno, Ljudevit Windthorst, Ernst Haeckel (napisal prof. dr. Ante Buljan), Solovjev, Zola i istina; poroča dalje o znamenitih konvertitih, o aktualnih filozofskih in religioznih problemih, n. pr. o teozofiji, veri in državi, cerkvi, papeštvu, šoli, o prirodo-slovcih ter njih razmerju do religije, kjer navaja zglede iz vrst elektrofizi-kov, matematikov itd. Poleg tega podaja še vse polno raznih poučljivih drobtin ter končno pregled raznih del, posebno iz francoske literature. —
List je vreden, da se tudi med slo. venskim dijaštvom in slovensko inteligenco kar najbolj razširi; po svoji lepi vsebini bo vsakemu mnogo pomagal, da se s hrvaščino seznani. — Letnik II. (oktober 1920 — julij 1921) stane za dijake 12 K, za druge 22 K; naroča se pri upravi »Života«: Sarajevo, Nadbiskupsko sjemenište (Če-merlina 7).	—ič.
Žalna seja odbora Leonove družbe.
Ob novici, da je biskup dr. Anton Mahnič umrl v Zagrebu, torek zjutraj ob % 8. uri, 14. decembra 1920, ie bila sklicana posebna spominskožalna seja odbora »L. D.«, ki se je vršila četrtek, 16. decembra 1920 ob 6. uri zvečer v posvetovalnici K. T. D, v Ljubljani. Tu se je predsednik spominjal zaslug, ki jih ima veliki pokojnik kot znanstvenik na polju krščanske kulture med Slovenci in Hrvati ter še posebej kot duševni oče Leonove družbe, kateri je dne 19. novembra 1896 vodil ustanovni občni zbor in katere častni član je bil. — V neposredno počeščenje pokojnika je na to odbor soglasno sklenil, da bo predsednik v Zagrebu pri pogrebu soboto, 18. decembra dopoldne Leonovo družbo osebno zastopal; tudi se je soglasno sprejel predlog, da bodi en zvezek »Časa« v 1. 1921 posvečen izključno Mahniče-vemu sppminu z razpravami o Mah-niču in njegovem delu in z memoari na njegovo osebo. — Dodatno še omenjamo, da je na Mirogoju v Zagrebu ob odprtem grobu biskupa dr. Antona Mahniča prišel do besede tudi dr. J. Srebrnič, ki se je v imenu Slovencev poslovil od pokojnika, zahvaljujoč se mu, da nam je v zgledu svojega življenja zapustil prelep vzor, kako treba delati za Kristusa in cerkev in tro-edini narod naš.
Gg. naročnikom in sotrudnikom;
Pričujoči zvezek »Časa« prinaša radi tesnejšega tiska za kakih 50 strani več gradiva, kakor bi ga sicer v drugače navadnem garmond-stavku imel! — Navzlic temu smo morali precej že stavljenega gradiva za prihodnjič odložiti. — Ur.
Urejuje dr. Jos. Srebruič.
Narodovo zdravje v Sloveniji. Družabno-zdravstvena
študija. Napisal A. B.................126
1.	Splošni podatki. Naravni prirastek..........126
2.	Umrljivost po starosti . . . ......... ■ ■	128
3.	Umrljivost po vzrokih..............129
Nešto k reformi srednjih škola. Prof. o. Bernardo
Brixy, franjevac — Zagreb..............130
Visoko so lski študij v Italiji. Poroča Alojzij Res — Trst	132 Pojasnilo: Dr. Jos. Mal (k dr. Fr. Kosovemu »Gradivu za zgodovino Slovencev v srednjem veku« IV. zv.)....... .	137
Jezikoslovje: Francoska slovnica, spisal prof. dr. Pavel V.
Brežnik (Ivan Gruden)................138
Literarna zgodovina: Dr. Ivan Grafenauer: Kratka zgodo-
vina slovenskega slovstva, II, izdaja (dr, Iv. Pregelj).....138
Časopisi in revije: Naši zapiski; Zbornik svečenikov sv. Pavla; Bogoslovni vestnik; Život.............141
III. Kronika:
Žalna seja Leonove družbe...............144
Opombe uredništva..................144
Opomba. Na naslovni strani, prirejeni za lanski letnik »Časa« 1920, je nastala mala pomota, ki jo je gotovo že vsak opazil in popravil. Letnik je namreč označen kot »IX.«; označen bi pa moral biti kot »XIV.«.
»Čas« izhaja v 1. 1921 kot dvomesečnik na štirih tiskanih polah (64 strani) ter stane K 40'—. Ustanovniki (K 200-—) doplačajo za isto leto še K 35-—; dijaki pa dobe list, ako se jih najmanj 15 pod skupnim naslovom naroči, po K 25'— za isto leto 1921. Naročnino je treba poravnati naprej bodisi s položnicami bodisi s poštnimi nakaznicami pri
Upravi »Časa«, Ljubljana, Prodajalna Katol. tisk. društva (prej Ničman), Kopitarjeva ulica 2.
Urednik: Dr. Jos. Srebrnič, Ljubljana, Sv. Petra cesta 80.
* List izdaja in zalaga »Leonova družba« v Ljubljani.
Pri upravi »Časa« se dobe v prosti razprodaji — seveda kolikor jih je še ostalo — tudi starejši letniki in njih posamezne številke na razpolago, in sicer po sledečih cenah:
»Čas« I,—V. (1. 1907—1911) posamezne številke (letnik ima 10 številk) po K 2-—,
»Čas« III.—'V. (1. 1909—1911) celoten letnik po K 20— (celotna letnika I. in II. sta že pošla).
, »Čas« VI.—XIII. (1. 1912—1919) posamezne številke (letnik ima 6 številk) po K 4*—.
»Čas« VI.—XIII. (1. 1912—1919) celoten letnik po K 20-—. »Čas« XIV. (letnik 1920) stane K 35-—, posamezni zvezki pa: zv. 1.—3. K 15—, zv. 4.-5. K 20-—, zv. 6. K 10-—. Zvezek 1,, 2. (1. 1921) stane v prosti razprodaji K 22-—. Naročniki izven Jugoslavije doplačajo k naročnini še poštne stroške.
„LEONOVA DRUŽBA"
je izdala in priporoča naslednja dela:
Dr.Fr.Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev v srednj em veku :	;
I.	knjiga (1. 501—800) str. LXXX + 416. 1903. K 30'—.
II.	knjiga (1. 801—1000) str. LXXXIV + 516. 1906. K 30 —
III.	knjiga (1.1001—1100) str. LXXXVIII +330. 1911. K 20'—.
IV.	knjiga (1. 1101—-1200) str, CXIII + 648. 1920. K 52'—.
P. St. Škrabec, Jezikoslovni spisi:
1.	snopič, str. 1—80, Ljubljana 1916. K 7'50.
2.	snopič, str. 81—240, Ljubljana 1917. K 10'50.
3.	snopič, str. 241—400, Ljubljana 1918. K 10'50,
4.	snopič, str. 401—608, Ljubljana 1919. K 14'50.
Vsi štirje snopiči tvorijo I. zvezek, ki stane celotno nabavljen K 40?—,
Dr, Jos. Gruden, Cerkvene razmere med Slovenci v XV. stoletju in ustanovitev ljubljanske škofije. Str. 148 in 18 slik. Ljubljana 1908. K 10'—.
Dr, Jos. Gruden, Slovenski župani v preteklosti. Donesek k starejši socialni zgodovini, Ljubljana 1915. K 4'—.
Dr, Al. Ušeničnik, Knjiga o življenju. Str. 188. Ljubljana 1916. K 10'—.
P. L, Coloma, Malenkosti, Roman v štirih delih. Str. 346. Ljubljana 1915. Prevel Paulus. K 15'—.
Dr. Mihael Opeka, Rimski verzi. Ljubljana 1916. Str. 114. K 5'^.
Ksaver Meško, Dve sliki,. Ljubljana 1916. Str. 104. K 4'—.
Rene Bazin, Gruda umira. Roman, Str. 190. Ljubljana 1917. Prev. dr. Iz. Cankar. K 10'20.
Paul Bourget, Zmisel smrti. Roman. Str, 156- Ljubljana 1918, Prev. Andrej Kopitar. K 12'—. p
K, Baar, Zadnja pravda. Roman. Str- 184- Ljubljana 1920. Prev- V. Hybašek. K 15'—.
Vsa ta dela se dobe pri upravi »Leonove družbe« : Ljubljana, Prodajalna Kat. tisk. društva (prej Ničman), Kopitarjeva ulica 2.
Cene so iste za člane in nečlane »L. D.«,