Členki v nasprotju s prislovi (objektivno izražanje okoliščin) vedno izražajo subjektivno vrednotenje govorca oz. tvorca konkretnega besedila, zato so tudi slovaropisno glede natančnosti in izčrpnosti pomenskega opisa težje določljivi. Za prehod od prislovov k členkom je nujna subjektivizacija ocene oz. vrednotenja. Ta prehod je značilen za izpridevniške prislove, ki poimenujejo neko relativno lastnost oz. vrednotenje. Primerjalno z medmeti kot modifikatorji celotne stavčne povedi so členki izrazito slovnično-pomensko vezani na posamezni stavčni člen, kar pomeni, da so znotrajstavčni modifikatorji. Vsebina členkov (in medmetov) je govorno dejanje - so funkcijske besede, zato so slovarske razlage zanje funkcijske. Pri prvotnih medmetih se splošnejša oz. širša razpoloženjskost prek povedkovniške odzivnosti lahko sprevrača in zoži npr. v členkovno zanikanje. Pri pravih členkih se v slovarskem sestavku pogosto menjujeta poudarjena naklonska vloga, ki izraža govorčev odnos do sporočanega, in povezovalna vloga v besedilu. V razmerju med vezniško in členkovno rabo večina vezniških besed zahteva samostojno slovarsko obravnavo iztočnic s homonimno obravnavo prevladujočih naklonskih razmerij kot členkov.

Pravice

URN

URN:NBN:SI:doc-EL6DP0U6

COBISSID

42971693

Objavljeno

04.05.2020

Metapodatki

Citiranje

APA:

Krvina, Domen, Žele, Andreja (2018). O členkih, zlasti o njihovih razločevalnih lastnostih. Jezik in slovstvo, letnik 63, številka 1, str. 39-64, 131-132. URN:NBN:SI:doc-EL6DP0U6 from http://www.dlib.si

MLA:

Krvina, Domen, Žele, Andreja. "O členkih, zlasti o njihovih razločevalnih lastnostih." Jezik in slovstvo letnik 63. številka 1 (2018) str. 39-64, 131-132.
<http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:doc-EL6DP0U6>

Jezik in slovstvo
1955-
(Zbirni zapis)