Kaj Slovenci počnemo z ameriško poezijo?

slovenski

2019

letnik 42, številka 3

ameriška poezija   Čučnik, Primož   književnost   literarni vplivi   medliterarni transfer   Pepelnik, Ana   Podlogar, Gregor   prevajanje   prevodi v slovenščino   sodobna slovenska poezija   Škrjanec, Tone

Slovensko društvo za primerjalno književnost
(Obvezni izvod spletne publikacije)

V zadnjih štirih desetletjih se je interes za ameriško poezijo zelo povečal: prevajamo klasike sodobne ameriške poezije, začenši z W. Whitmanom in W. C. Williamsom, nato W. Stevensa, pesnike beat generacije in newyorške šole, vse do mlajših, še ne kanoniziranih, pri čemer so prevajalci večinoma sami pesniki in pogosto tudi pisci uvodnih predstavitev. Pesniki, ki so v 90. letih 20. stoletja slovensko poezijo usmerili v postmodernizem in jo sproščali disidentske dediščine elitnega modernizma, so si prisvajali in na domače razmere prilagajali subjektove drže, pesniške postopke, motivno-tematske, žanrske in jezikovne izbire (odprtost, pogovorni jezik, pripovedovanje osebne zgodbe, vključevanje popularne kulture, medijev in glasbe, urbana resničnost), ki jih je uveljavila določena ameriška poezija, ter z njimi prenavljali domačo tradicijo. Namesto raziskave "vplivov" je s teorijo intertekstualnosti predstavljen način odzivanja, individualnega presnavljanja in preoblikovanja impulzov iz ameriške poezije v prijateljsko povezanem krogu ljubljanskih pesnikov Toneta Škrjanca, Primoža Čučnika, Gregorja Podlogarja in Ane Pepelnik. Njihove dinamične podobe izhajajo iz subjektivnega doživljanja urbane resničnosti, ki preplavlja govorca, do sodobnih družbenih pojavov imajo kritičen in ironičen odnos, igrivo eksperimentirajo z jezikom, posnemajo govorjeni jezik ter duhovito preoblikujejo prevzete modele. Prisvajanje tujega poteka skozi filter avantgardnih postopkov (kolažiranje), filozofijo nedoločenosti, časovno odvijanje glasbe ali pa ga spreminjajo v gradivo recikliranja (remakea).

10.06.2020