List 35.
Politični oddelek.
Lažnjiva modernost.
Nekoliko let je tega, kar so se začeli oglašati pravični glasovi ?oper takozvano puhlo rodoljubje. V našem javnem življenju bilo je sila ljudi, ki so smatrali za velikansko zaslugo že to, da so Slovenci, in da se držijo slovenstva. Smatrali so se za slovenske patrijote in kot taki hoteli so v javnem življenju veliko veljati; zadovoljevali so se s tem, da so se priznavali za Slovence, kar pa ni bilo nikaka zasluga, drugače pa z nobeno rečjo niso pripomogli k uspehu političnega, gospodarskega in kulturnega življenja naroda slovenskega.
Prve pritožbe zoper slično vrsto rodoljubov so se oglasile iz odkritosrčno narodnih krogov, katerim je te pri-j i tožbe narekovala težnja, da bi bil pojem slovenstva,' pojem pripadnosti k narodu, pojem domoljubja nekaj polnega in pozitivnega, nekaj, kar bi napolnjevalo celo dušo človekovo ter navdajalo vse pojave njegovega življenja.
Toda to  iz  domoljubja  izvirajoče  prizadevanje  je
naletelo na odpor  pri   onih, kojim so vzneseni  pojmi  o
slovenstvu in o narodnih dolžnostih tuji in brezpomembni.
Z vso silo svojega zasmehovanja in svojega gladijatorstva
napadli so vse  te pojave  in   težnje, da  jih   spravijo ob
veljavo.  Večinoma, žalibog, se jim je to posrečilo.   Našli
so se ljudje slabotnih duš, brezbrižni in slabi, ki govoreč
s posnetim preziranjem o domoljubih so se pod   plaščem
/Vg&sla   o  modernosti   ali  katoličanstvu  umikalj__iz vsega
/  i žkiivnega  slovenskega   življenja, ,=;ttmiEair^so   se   vsem
skupnim težnjam za  smotre celote, ter  so  živeli  le  za
svoje specifične ideale  in   ostajali narodnosti le v toliko,
da  so   kje   v   zatemneli   pisarni   indifirentnega   društva
filistrov zapisali k svojemu imenu drobno opombo : »mate-
-    rinski jezik slovenski0.
In tako se imamo zahvaliti nekaterim prepametnim možganom,  imamo  se  zahvaliti   sistematičnim  napadom
raznih ^modernih" sccijalističnih in katoliškihjtrank, da smo zagazili, da preti velika nevarnost oškodovati najvišje, zraven tudi najdražje naše premoženje. Te nevarnosti je vsa atmosfera polna in bati se je, da požene ta lažnjiva modernost kali, da se pohrume slabotnih ali nezrelih organizmov, in da bi v njih pričele svoje delo, opravilo uničevanja.
Žalibog, da osobito v duših nezrelij^jailadih ljudi to opazujem. To je v jednem delu našega dijaštva, in našega mladega delavskega in obrtniškega naraščaja. l^y|^j^^                               Le^sgj»>stgj^4j«L^e-š«L^glasi
(Jijak, toda nihče ne zaznava, da bi tu bilo na stotine mladih, krepkih ljudij, katerih srca utripajo za novo, rodovitno prihodnje življenje. Pri dijaštvu je največ razsajala ta kuga, deloma je vpliv kozmopolitične filozofije, deloma   stroga  katoliškega   torej   tudi   kozmopolitičnega
(.prepričanja. Tejkozmopolitične Btmjfl so odtegnile mnogo i WJj^vajwo^nim idgalpm.
In kako je z našo delavsko in obrtniško mladino, katera ima za seboj šolo socijalistične izgoje bodi ta že demokratična ali krščanska. Popolna puščava, v kolikor se more človeško bitje v puščavo premeniti.
Na vse to smo do sedaj pri nas nagledali čisto mirno in ravnodušno. Razun nekaterih teoretičnih časnikarskih pritožb pustili smo trditev, da je narodnost in da je domoljubje nemoderno, zastarelo in smešno. Pustili smo, da je naša mkdina zavživala ta strup, pustili smo, da so ta položaj izkoriščali neznačajni ljudje.
In še le, ko nam je zopet enkrat v glavo prišlo, da pogledamo nekoliko čez mejo k drugim narodom, zagledali smo, kako se veliki in močni narodi krepko in pogumno borijo zoper zavratnega sovražnika kozmopoli-tizma, zagledali smo, s kakim navdušenjem in prepričanjem branijo bivstvo svojega naroda nedotakljivost njegove posesti celoto svoje domovine. In to vidimo pri narodih močnih, velikih, ki imajo za seboj stoletja neprestanega razvoja. Vidimo, da se cela Francija — dežela,   v  kateri  zajemajo  naši   modernisti   modernost —
Stran 342.
pod zastavo nacijonalizma bori za domovino, za republiko, za obstanek naroda proti zverinam kozmopolitizma.
Tudi mi imamo domovino, ki je naša, tudi mi imamo državnotvorno idejo, tudi mi smo narod z močno individualeto. In danes je skrajni čas, da zapustimo dosedanjo brezbrižnost in počasnost, danes je skrajni čas, da vzdignjemo zopet visoko zastavo slovenskega nacijonalizma.
Naša domovina, naša narodnost in misel naše državne samostalnosti, ta troedina skupina bliščečih idealov mora postati zopet naša strast in naša ljubezen. Mora se globoko vsesati v naša bitja. Krepko mora biti z vsakim utripljajem naših src. Z močnim, žgečim ognjem mora razgrevati vsak naš gibi jej. Pri tem je lahko vsak dober katoličan in tudi gospodarske težnje socijalistov lahko zastopa.
Domoljubje, polno navdušenja, požrtvovalnosti in činov bodi naša plemenitost, hvaležnost naroda bodi nam čez vse rede, častne priimke in premoženje. Naše narodno življenje bodi razvneto z ljubeznijo do sebe in strastje do naše narodne individualnosti; naša narodna borba bodi obrnjena proti vsem, ki niso vseskoz narodni, z enako mržjo bodimo navzeti proti vsem breznarodnim, mejnarodnim elementom katerekoli barve, z dejansko in brezobzirno mržnjo. Napovejmo boj vsem hlapcem našemu nacijonalizmu sovražnih stremljenj, zavratnikom in zani-karnežem. S strastjo in ljubeznijo pojdimo v boj — in zmagal bo zopet slovenski nacijonalizem, ki pozna le jedno samo zastavo, to je slovenska trobojnica.