FOTOGRAFIJE PREDVOJNIH GRAJSKIH INTERIERJEV, DRAGOCEN VIR ZA PROUČEVANJE NOTRANJE OPREME, ZLASTI POHIŠTVA MAJA LOZAR ŠTAMCAR Obžalovanja vredna lastnost, omalovaževa- nje tradicije in s tem tudi materialne dedišči- ne, ki se je na Slovenskem okrepila v letih med drugo vojno in po njej, je vzrok za skromno ohranjenost »premične dediščine« - tudi notranje opreme nekmečkega prebival- stva v domovih premožnejših slojev po mestih in gradovih, pa tudi v cerkvah. Tako pomanj- kanje občutka za vsakdanje predmete, po- žlahtnjene s starostjo, mnogokrat izvrstne obrtniške izdelke, ki kažejo tudi mojstrovo umetniško stremljenje, kljub razglašeno kul- turni hrbtenici našega naroda izdaja našo ne- verjetno brezbrižnost in splošno nevednost. Le redki posamezniki so se od prejšnjega stoletja sem zavedali pomena ohranjanja sta- rih, izrabljenih in odsluženih kosov pohištva in drobnih predmetov. Preprost človek, pripa- dajoč kateremukoli klinu družbene lestvice, pa je stvar raje vrgel v peč, da bo red pri hiši, ali pa jo je oddal zvito govorečemu preproda- jalcu. In še tiste »umetnostne zbirke«, ki so nastale in se ohranile zlasti na naših gradovih, so postale žrtev obubožanja in so bile razpro- dane na dražbah, ali pa so podlegle največji katastrofi naše dobe, vojni in povojnim letom, ko so bile stavbe uničene, njihova še ohranje- na oprema pa pokradena in raztresena na vse štiri strani neba. Majhen del te naše dedišči- ne se je zbral v Federalnem zbirnem centru, od koder so potem (ne vsi) predmeti prišli v slovenske muzeje, brez znane provenience, prave reliquiae reliquiarum. Na srečo se je iz let med vojnama ohranilo nekaj fotografij notranjščin gradov, ki nam zmorejo pričarati vzdušje s tradicijo prežetih oprem grajskih prostorov.' Oprema, ki jo vidimo na teh foto- grafijah, docela ovrže dolgo časa negovano in ponavljano neresnico, da Slovenci kot reven narod nismo nikoli imeli bogato opremljenih hiš, gradov in cerkva. Ob upoštevanju dejstva, daje bilo precej lastnikov teh stavb res tujcev, je vendarle resnica, da jih nismo znali ali zmogli ohraniti, potem ko so ti odšli. Fotografije, ki so ohranjene s steklenimi ploščami - negativi vred na Zavodu za varstvo naravne in kulturne dediščine republike Slovenije,2 so predvsem delo utemeljitelja umetnostnozgodovinske in konservatorske stroke pri nas, dr. Franceta Steleta. Kot foto- grafa se omenjata tudi IVI.Klemenčič3 in Ante Kornič, nekaj pa je preslikav predvojnih raz- glednic. Dr. Stele se je v članku Iz konservatorskih, tem dokumentiral stanje prenekaterega pred- meta pred prihodom v muzej. Iz te zbirke seje namreč prav tako posrečilo za muzej pridobiti precej kosov opreme, medtem ko je bil velik del likovnih umetnin pridobljen za Narodno galerijo. Dravska banovina je okrog leta 1930 kupila grad Novo Celje. Prejšnji lastnik je opremo delno odnesel v tujino, del pa je spet dobil Narodni muzej, med drugim tudi roko- kojske Königerjeve kipe s stopnišča in pozla- čeno kovano mrežo iznad veznih vrat.9 Grad Ormož s svojim inventarjem je bil večkrat v nevarnosti, da se vse skupaj razproda in zato je imel dr. Stele kot konservator za potrebno, pomembnejše predmete fotografsko doku- mentirati. Kratko poročilo o Ormožu je obja- vil v ZUZu.lO Žal pa poročila dr.Steleta še zdaleč ne kažejo celotne slike razbijanja in iz- puhtevanja stoletja kopičenih umetnostnih in umetnoobrtnih zakladov. Dr. Ivan Komelj je v svojem obsežnem članku Grad kot spomeniški problem v času med obema vojnama" omenil okrog štiri- deset v arhivu Zavoda za spomeniško varstvo evidentiranih grajskih razprodaj.>- Na podlagi arhivskih dokumentov (dopisov, poročil ipd.)je dokazoval, daje večina sloven- skih gradov izgubila svojo vsebino že med obema vojnama'3 in da so leta med drugo svetovno vojno in po njej prinesla pogubo le še grajskim lupinam. Res je prva jugoslovan- spominov v njemu posvečeni številki Varstva spomenikov leta 19654 spominjal tragičnih usod gradov in opreme Pukštajna pri Dravo- gradu, Murske Sobote, Stare Loke, Turna pri Velenju, Novega Celja in drugih, ki jih je med obema vojnama po svojih močeh skušal reše- vati. Tako je mogoče v Zborniku za umet- nostno zgodovino v poglavju Varstvo spome- nikov slediti njegovim poročilom o prizadeva- njih, da bi pomembnejši kosi opreme, predvi- deni za dražbe ali izvoz, ostali v slovenskih javnih zbirkah. Ta prizadevanja so bila zaradi skromnih finančnih zmožnosti ustanov žal le delno uspešna. Pregledal in delno dokumenti- ral je opremo gradu Hrastovec, ki so ga Herbersteini oddali ruskim beguncem in veči- no predmetov odpeljali v svoj ptujski grad. Prodali pa so med drugim izredno bogato rez- Ijano posteljo z baldahinom, za katero se je dr. Štele trudil, da bi ostala na naših tleh in v jav- ni lasti, a mu ni uspelo.5 Zbirka pl. Gutmann- sthala z gradu Dvor pri Radečah je končala na dražbi. Po izjavi dr. Steleta pa je vendarle, 147 Grad Bizeljsko. bidermajerska soba »vse boljše staro pohištvo, porcelan in steklo ... ostalo v Soveniji«.6 Ob veliki dražbi leta 1930 s tiskanim katalogom'' na gradu Murska Sobota je nastala tudi vrsta Steletovih fotogra- fij, na katerih spoznamo zlasti pohištvene kose, kupljene za Narodni muzej v Ljubljani. V istem času je razpadla še ena velika zbirka umetnin in starin, namreč Strahlova zbirka v Stari Loki.8 Tudi to je dr.Stele fotografiral in s ska država z napačno davčno in kmetijsko po- litiko sama spodbujala opuščanje gradov, na trgu pa se je znašlo toliko grajske opreme, da javne zbirke niso zmogle' kupiti večine izbra- nih kosov. Na prste ene roke lahko prešteje- mo gradove, katerih (novi) lastniki so imeli posluh za umetnost in starine in tudi sredstva zanje - Strmol je kupil tovarnar Hribar, Brdo pri Kranju knez Pavel Karadžordževič, Hmeljnik pa (že leta 1876) sudetski Nemec baron Wamboldt. »ki je s seboj pripeljal tudi dragoceno opremo«in se trudil grad obno- viti po vseh spomeniških in muzejskih princi- pih.'5 žal druga vojna hmeljniškemu gradu ni prizanesla. Vojna je svojo razdiralno senco metala še na mnoga leta, ki soji sledila, ko so se Hmeljniku pridružili v žalostni vrsti »stra- teško požganih« in kasneje s pečatom »sim- boli nepravičnega družbenega sistema« zane- marjeni in uničeni gradovi Bogenšperk, Grad na Goričkem. Jablje, Križ, Krumperk, Mokri- ce, Soteska, Turjak in mnogi drugi. In mnogo teh gradov je leta 1945 gotovo še imelo svojo opremo. Dr. Komelj je imel le delno prav. Na podlagi ohranjenih fotografij notranj- ščin teh in drugih gradov danes lahko rečemo, da resda niso vsebovali izobilja kosov prvotne opreme, morda renesančne in zgodnje baroč- ne, zato pa lahko občudujemo raznovrstno opremo 19. stoletja z vso paleto slogov od kla- sicističnega empirà in bidermajerja do histori- zirajočih oblik, med katerimi ni smel manjka- ti zlasti priljubljeni »altdeutsch«, staronemški slog. Med temi relativno mlajšimi kosi opre- me se, izpostavljeni kot prva družinska drago- cenost, pojavijo kosi pohištva in druge opre- me iz 18. stoletja, redkeje zgodnejši. Zanimivo je, da zaman iščemo sodobno pohištvo secesij- skih ali modernističnih oblik. Zelo verjetneje, da ga je vsaj nekaj sodilo v opremo praktično opremljenih nereprezentančnih prostorov (fo- tografirana ni na primer niti ena kuhinja), a jih je fotografski aparat ob strogi izbiri najza- nimivejše opreme namenoma prezrl. Druga domneva je, da graščaki ob obilici starejšega pohištva pač niso imeli ne potrebe ne želje kupovati novega. Tretjič pa moramo razlog za odsotnost modernega pohištva gotovo iskati v padanju finančne moči, ki je mnogokrat pri- peljala do skrajnosti - razprodaje premoženja. Na fotografijah je občutiti udobno domač- nost prostorov, v katerih seje živelo in po po- trebi dopolnjevalo izrabljene kose z novejši- mi. Tako so nastali pisani konglomerati pohi- Grad Bori, eleganten marmornat kamin in neoem- pirska sedežna garnitura, foto dr. Stele okr. 1930 148 Grad Bori, bogat neobaročen portal z vrati, nad ka- terimi so razobcšene lovske trofeie in orožje, foto dr. Stele. okr. 1930 štva, ki je bilo raznovrstno tako kot dobe, ki so se dotaknile grajskih zidov. Prostori so po- leg premične opreme vsebovali še čudovite lesene kasetirane ali štukirane strope z lesten- ci, tapiserije, poslikane stenske opne ali fre- ske, lončene peči, kamine in druge kamnose- ške izdelke, rezljana vrata s podboji, pisano sestavljene parkete, dragocene stare preproge in draperije, po stenah pa nešteto slikarskih del in ogledal v bogato izrezljanih okvirjih. Vsa ta množica predmetov se je pač glede na okus in finančne možnosti lastnika bolj ali manj harmonično zlila v celoto. Razbrati se da namenoma urejeno »grajsko vzdušje«, ki ga ustvarjajo zlasti izbira pristnih renesančnih ali novorenesančnih kosov pohi- štva z velikimi in težkimi mizami, z bogato rezljanimi stoli, s širokimi garderobnimi oma- rami in težkimi kredencami, vse iz masivne- ga hrastovega ali orehovega lesa, in podčrtuje- jo po stenah okrasno razobešeno orožje in lovske trofeje (Bori, Jelše, Ptuj). To vzdušje pomagajo dopolnjevati mnoge slike z značilno grajsko tematiko - galerije prednikov, krajin- ski motivi s posestmi graščakov, priljubljene lovske in mitološke scene. Nepogrešljiv del grajske opreme so bile na vidnih mestih, na- vadno v jedilnicah, razstavljene zbirke porce- lana, keramike, kositrne, bakrene in srebrne posode (Bizeljsko, Jablje, Murska Sobota,^ Novo Celje, Ormož, Ptuj, Rakovnik, Renče. Stara Loka, Turjak). Podrobnosti so mnogokrat zaradi starosti steklenih fotografskih plošč precej zabrisane ali celo nespoznavne. Včasih pa je kak izje- men kos opreme pritegnil posebno pozornost in se nam ohranil skrbno zabeležen z vsemi detajli - na primer bogato rezljana skrinja z naslonjalom v Bizeljskem, zgodnjebaročna omara s struženimi polstebriči v Borlu, rezlja- na baročna omara z mestnimi vedutami iz Hmeljnika, bogato rezljana postelja z baldahi- nom iz Hrastovca, dunajska podna ura iz prve polovice 18. stoletja iz Jabelj, precej predme- tov iz Murske Sobote, ki jih zdaj občudujemo v ljubljanskem Mestnem muzeju, bidermajer- ski kanape in ura iz Ormoža, baročna taber- nakeljska omara iz Pisec, baročni stol s struže- nimi nogami in prvotnim oblazinjenjem iz Podčetrtka, tabernakeljska omara z bogato marketerijo in okovjem iz ptujskega gradu, bogato rezljan renesančni sekreter, viteški oklep in gotska skrinja iz Pukštajna, kabine- tna omarica in rezljana vrata iz Rakovnika, intarzirana vrata in umivalnik iz Velenja, marsikje lončene peči, itd. Kako bi bili lahko veseli, če bi se nam ohranile vsaj te notranjšči- ne, ki so že po sedanjih merilih karseda boga- te. In arhivi nam sporočajo, da so bile neštete grajske sobane pred prvo svetovno vojno pri nas opravljene še dosti bogateje! Grad Domava, rokokojska peč in poslikane stenske opne 149 Grad Dvor pri Radečah, notranjščina s slikami v/ Gulmansthalove zbirke Grad Hmeljnik. ureditev enega izmed dnevnih prostorov tasinika Wambol/dta. foto Kornič med 1930 in 1940! 150 Grad Jablje pri Mengšu, poslikane tapete \ kitajski sobi in bidermajerska sedežna garnitura V gradovih kot centrih moči in blagostanja se je stoletja nabiralo premično premoženje, ki je seveda utrpelo vse mogoče naravne in človeške katastrofe. Večkrat je tudi popolno- ma izginilo, a s starodavno zgradbo se je iz generacije v generacijo dedovala tudi zavest o ohranjevanju starega inventarja, neločljivo povezanega s koreninami graščakovega rodu in s tem s celotnim krajem, kajti na grad je bila vezana zgodovina vseh okoličanov. Od tod so prihajale nove pobude in po grajski modi seje zgledovala moda preprostejših ljudi - seveda se je takrat svet vrtel dosti počasneje kot danes. Hitreje kot grajskih seje spreminja- la usoda hiš v mestih in usoda opreme z njimi. Mesta so bila bolj na prepihu, lastniki hiš so se menjali hitreje in oprema je šla iz rok v roke. Iz številnih ohranjenih zapuščinskih in- ventarjev 17. in 18. stoletja, pa tudi iz mlajših, vidimo, da se je reprezentančna mestna hiša plemiča ali premožnega meščana v bogati opremi vsekakor mogla meriti z grajsko in jo je v prilagajanju modnim tokovom časa celo prekašala. Zal pa se v naših krajih od teh oprem ni ohranilo dosti, zlasti ne in situ. Druga stalnica, ki je poleg gradov najdlje obdržala svojo starejšo opremo - večinoma mislimo s tem baročne ensemble - je cerkev. Po naših cerkvah je še razmeroma dobro ohranjena umetnoobrtna oprema, od svetil in cerkvenega posodja do pohištva. Tudi gradovi Jelšin grad. vzhodnjaško okrašene stene in strop, stola iz upognjenega lesa. foto dr. Stele so praviloma imeli lasten bogoslužni prostor, ki je bil največkrat namenjen izključno le na- jožji družini, opremljen z oltarjem (likovno in z umetnoobrtnimi izdelki bogat v grajskih ka- pelah v Murski Soboti in v Novem Celju), s klopmi, klečalniki in s spovednico (izredno lepo izrezljano v pišeški kapeli). Dnevni grajski prostori - sprejemnice. jedil- nice, viteške dvorane - so razkazovali najime- nitnejše kose opreme v stavbi. Sedežne garni- ture v teh prostorih so na naših medvojnih fotografijah precej enotne - v neorenesan- čnem slogu z vključenimi pristnimi renesan- čnimi kosi, v klasicističnem (Ormož), v bider- majerskem (Bizeljsko, Jablje), v neobaročnem ali neorokokojskem (Bogenšperk, Mirna na Dolenjskem, Hrastovec) ali pa gre za pristne sedežne garniture 18. stoletja (Novo Celje, Murska Sobota, Gornja Radgona). 16 v velenj- skem gradu so si v enem izmed dnevnih prostorov omislili neogotsko sedežno garnitu- ro z množico zavitih stebričev, ki je le en pri- mer pri nas močno priljubljenega staro- nemškega sloga. Shrambno pohištvo je mno- gokrat še baročno ali klasicistično, saj se v vsakdanji rabi ni moglo tako hitro izrabiti kot sedežno. V reprezentančnih prostorih so stali številni predalniki, kotne omarice, vitrine, skrinje, tabemakeljske omare, manj pogosto kabinetne omarice, vitrine in garderobne omare, priljubljene pa so bile tudi težke, z 151 Grad Murska Sobota, del opreme v »damski sobi«, zdaj delno na ogled v Mestnem muzeju, foto dr. Stele okr. 1930 Grad Novo Celje, poslikane stenske opne, rokokojska peč in razstavljena srebmina, foto dr. Stele 152 Grad Ormož, eleganten bidcrmajcrski kanape. Ibli> Jr. Stele ok. 1930 rezbarijo obložene etažerc in kredence \ staroncmškcm slogu. Opremo gradu Jelše je kot osamljen primer pri nas narekoval orien- talski okus. Kakšnih izrazito za ta namen opremljenih knjižnic se iz fotografij ne da raz- brati, čeprav jih srečamo v Pišccah. na Turjaku in zlasti na Bogenšperku. Med fotografiranimi notranjščinami nekate- re izstopajo po posebno bogati opremi, ki ni namenjena uporabi, saj je je za to dosti pre- \cč. Poleg tega pa ima skupne poteze, ki kaže- jo na to. da je bil graščak zbiralec in je kopičil na s\ojcm gradu vsebinske sklope predmetov, ki so mu bili posebej pri srcu. kupljenih tudi daleč prek naših meja. Pri tem imamo \ mis- lih predvsem t.im. Strahlovo zbirko v Stari Loki ali zbirko na gradu Turn pri Velenju. Fotografije okrog petindxajselih grajskih notranjščin dajejo le slutiti, kaj \se so \ obdo- bju širše do začetka našega stoletja, ožje pa do druge svetovne vojne, hranili debeli zidovi drugih naših gradov, ki niso bili fotografsko dokumentirani. Že na začetku 20. stoletja so lastniki zaradi neugodnih političnih in eko- nomskih razmer začeli počasi odnašati ali raz- prodajati grajsko opremo. Druga s\etovna vojna pa je ta nezaželeni proces dokončno sklenila. Pra\ih razsežnosti te izgube se zave- mo šele. ko pogledamo preko meja. Če nam je dovoljeno seči malo dlje - v Anglijo in Francijo, kjer so vojne vihre enako kakor pri Grad Pišccc. baročna tabernakeljska omara. Folo dr. Stele, ok. 1930 153 Grad Rakovnik na Dolenjskem, klasicistično pohišt\o Grad Renče, dvorana z velikim kaminom, loto Gorjup 1980 po razglednici Grad Velenje, altdeutsch sedežna garnitura in klasi- cistična predalnika nas prizadele narodovo dediščino, so tam ven- darle uspeli obdržati neprecenljive zaklade svojih podeželskih dvorcev in gradov, ker se večina zaveda pomembnosti kulturne dedišči- ne tako v smislu zgodovinske pričevalnosti kakor v čisto komercialnem turističnem smis- lu. Lastnikom ni pod častjo ob določenem času popeljati obiskovalca skozi prostore s staro opremo, v katerih sicer sami stanujejo. Ob starodavnih stavbah so urejeni parki in vrtovi, praviloma se nekje na nevpadljivem mestu najde tudi trgovina z ličnimi doma na- rejenimi spominki in okrepčevalnica z doma- čim pecivom. A vrnimo se k fotografijam naše nekdanje grajske opreme. V Zavodu za varstvo naravne in kulturne dediščine Republike Slovenije shranjene plošče in fotografije grajskih no- tranjščin so izredno dragocene že s prektične- ga stališča, ker naši muzeji hranijo vrsto pred- metov brez znane provenience, in - z obilo sreče seveda - kak tak premet spoznamo na eni izmed fotografij. Tako izvemo za njegovo zadnje nahajališče in takratno stanje ohranje- nosti. Predvsem pa ti slikovni dokumenti slu- žijo za formalno primerjavo z ohranjenim gra- divom. Kljub mnogokrat tehnično slabim po- snetkom se da izluščiti značilne ali pa za naš prostor izjemne forme posameznih pohištve- nih kosov, vrste ornamentov, itd. Pri tem žal pogrešamo barvo, ki je pomemben element, prav tako je nemogoča natančna opredelitev vrste materiala in konstrukcije. Nasprotno pa sta na posnetkih lepo vidni prostorska razpo- reditev stanovanjske opreme in medsebojna funkcionalna in dekorativna povezanost posa- meznih kosov. Gre seveda za interierje z osebnim pečatom, sestavljene iz večinoma podedovanih kosov opreme, pod močnim vplivom osebnega oku- sa in finančnih možnosti lastnika. Zato so ohranjene fotografije nedvomno zanimive tudi za družbenega zgodovinarja, predvsem za preučevalca vsakdanjega življenja. V pričujočem sestavku smo na eni strani hoteli opozoriti na uporabnost ohranjenih fotografij in na drugi skušali strniti najosnov- nejše skupne značilnosti opreme grajskih notranjščin med obema vojnama. V nadalje- vanju bo treba izpeljati seveda poglobljeno analizo, ki bo še en dobrodošel kamenček pri sestavljanju mozaika zgodovine umetne obrti na Slovenskem. OPOMBE 1. Nekaj teh fotografij je bilo objavljenih v okviru zgodovinskih predstavitev posameznih slovenskih gradov, na primer v Zbirki vodnikov po kulturnih in naravnih spomenikih Slovenije, v knjigi Ivana Stoparja Gradovi na Slovenskem, Ljubljana 1986. v posameznih člankih, ki jih omenjamo v opom- bah, itd. — 2. Na tem mestu se toplo zahvaljujem delavcem Zavoda, da so mi omogočili pregledati svojo fototeko.— 3. Ivan Komelj, Grad kot spome- niškovarstveni problem v času med obema vojna-, ma, v: Varstvo spomenikov 25, Ljubljana 1983, str. { 24. — 4. France Stele, Iz konservatorskih spomi- \ nov, v: Varstvo spomenikov 10, Ljubljana 1965, str. 13-38, zlasti pa str. 25-26. — 5. Zbornik za umetnostno zgodovino (ZUZ)2, Ljubljana 1922,- str. 151; ZUZ 3, 1923, str. 67-68 in str. 144; ZUZ 5, 1925, str. 109-110. — 6. ZUZ 6, 1926, str. 111-112. — 7. ZUZ II, 1931, str. 87-88. — 8. ZUZ 11, 1931, str. 90-91. —9. ZUZ 12, 1933, str. 93-94. — 10. ZUZ 14, 1936/37, str. 64. — II. Ivan Komelj. Grad kot spomeniškovarstveni problem v času med obema vojnama, v: Varstvo spomenikov 25, Ljubljana 1983, str. 13-32. — 12. I. Komelj, n.d., str. 22. — 13. Ta proces se je moral začeti še pred prvo vojno. Tako na primer dr. Stopar v svoji knjigi Gradovi na Slovenskem na strani 46 pravi, da so TrautmansdofTi že pred prvo svetovno vojno opremo gradu Negova spravili na svoja druga po- sestva. — 14. 1. Stopar, n.d., str. 265. — 15. I. Komelj, n.d.. str. 24, — 16. Seveda je tvegano soditi o pristnosti pohištva s fotografij, a ker imamo v jav- nih zbirkah nekatere izmed fotografiranih predme- tov, datiramo z večjo gotovostjo. 155