časopis za slovensko krajevno zgodovino kronika PADEC FAŠIZMA iN KAPITULACIJA ITALIJE PRED PETINDVAJSETIMI LETI tone ferenc Letos poleti je preteklo petindvajset let, odkar je v južnem delu Evrope prišlo do zelo pomembnih dogodkov, tj. do padca fašizma 25. julija in do italijanske kapitulacije 8. sep- tembra 1943, pri nas pa do velikega razmaha narodnoosvobodilne borbe in do njenih naj- večjih in najpomembnejših, zgodovinskih ma- nifestacij. Oba dogodka sta zaključila obdobje, ko se je spričo veHkega preobrata na svetovnih bo- jiščih, hudih porazih osnih sil v Rusiji in v Afriki ter velikega porasta narodnoosvobo- dilnih gibanj v vseh slojih italijanske družbe vedno bolj krepilo nezadovoljstvo nad Mus- solinijem in njegovim zavezništvom s Hitler- jevo Nemčijo. Zlasti se je spričo vedno slabšega gospodar- skega položaja širilo in krepilo nezadovolj- stvo med italijanskim ljudstvom, in sicer po zaslugi protifašističnih sil, ki so v novih raz- merah oživele ali pa se še trdneje organizi- rale in povečale svojo aktivnost ter razširile svoj vpliv med množicami. Viden izraz tega ljudskega nezadovoljstva so bile zlasti velike stavke v severni Italiji (Turin, Milan, Geno- va), ki so po zaslugi komunistične partije Italije iz mezdnega gibanja prerasle v močno politično akcijo proti fašizmu in vojni ter dale nov zalet protifašističnemu gibanju. Le- to je v pozni pomladi leta 1943 postavilo ita- lijanskemu kralju Viktorju Emanuelu III. za- htevo, naj odstrani Mussolinija. Toda kralj se je medtem že naslonil na druge sile, s katerimi so ga vezali razredni interesi in ki so, nezadovoljne s fašizmom, tudi pripravljale udar proti Mussoliniju. Te sile, ki so se bolj ali manj neposredno udele- žile državnega udara, so bile različne: velika kapitalistična buržoazija in Vatikan, odpadli fašistični voditelji, predstavniki starega poli- tičnega sistema iz predfašističnih časov, gene- raliteta in dvorni krogi. Posamezne skupine, ki so pripravljale državni udar, so hitele, ne samo da bi prehitele druga drugo, temveč da prehitijo množice. Zato strmoglavi j en je fašizma v Italiji ni bila revolucionarna akci- ja, temveč zgolj državni udar, palačna zarota. Te sile niso bile toliko nasprotnice fašizma ali Mussolinija samega, temveč njegovega za- vezništva s Hitlerjevo Nemčijo, in sicer toliko bolj, kolikor večje poraze so doživljale osne sile na frontah in kolikor bolj so se sile proti- fašistične koalicije bližale Apeninskemu po- lotoku. Gojile so celo utvaro, da bi Mussolini vendarle lahko pretrgal zavezništvo s Hitler- jem in potegnil Italijo iz vojne ali da bi lah- ko pregovoril Hitlerja, naj sklene separatni mir s Sovjetsko zvezo, da bi nato vodili voj- no samo proti zahodnim silam, ki so se pri- bliževale Italiji. Ko pa so spoznale, da Musso- lini tega noče ali ne more storiti, so šele skle- nile, da ga odstranijo. Samo odstranitev Mussolinija so izpeljali trije: kralj, ki se je zavedal, da manj tvega, če ga odstrani, kakor pa če ga še naprej pusti pri krmilu države, generaliteta, ki se je še najbolj zavedala, da je vojna na strani Nem- čije izgubljena, in ki je bila bolj zvesta mo- narhu kot duceju, in odpadli fašistični krogi, ki so nasprotovali predvsem Mussolini j evi osebni diktaturi poslednjih let, pa bi še ved- no radi reševali zavoženi voz fašizma. Odpadli fašistični voditelji so za sejo veli- kega fašističnega sveta, Mussolini j evega po- svetovalnega telesa, ki ga ni bil sklical že od leta 1939, pripravili resolucijo. Prebral jo je nekdanji zunanji minister Dino Grandi. V njej so zahtevali, naj Mussolini vrne kralju poveljstvo nad italijanskimi oboroženimi si- lami, in pri glasovanju so dobili večino. To je bila za kralja priložnost, da Mussolinija na legalen način odstrani tudi z vodstva drža- ve. Mussolinija so pri izhodu iz kraljeve pa- lače aretirali in odpeljali v konfinacijo, za predsednika vlade pa je kralj imenoval mar- šala Pietra Badoglia. Začelo se je 45 dni vojaške diktature. Ba- dogliova vlada, ki je na množične demon- stracije, v katerih je ljudstvo zahtevalo mir in svobodo, odgovarjala s trdimi ukrepi, je ukazala celo »streljati v množice tako kot v sovražnika«, in je le počasi odpravljala fa- šizem. Po odločnem nastopu ljudskih množic je bila primorana ukiniti fašistično stranko in nekaj njenih najvidnejših ustanov, ni pa razglasila amnestije za politične obsojence, ni osvobodila internirancev in konfinirancev, ni odpravila zloglasnih vojaških sodišč, ki so v zasedenih pokrajinah obsodila mnogo proti- fašistov, ni odpravila tudi mnogih drugih prilastkov fašističnega sistema. Zato je bila vseskozi v napetih odnosih s protifašističnim gibanjem, ki je zahtevalo korenitejšo odpra- vo fašizma, ustanovitev nove, politične vlade iz protifašistov in prekinitev vojne. Na drugi strani pa so se zelo zaostrili od- nosi s Hitlerjevo Nemčijo. Le-ta je sicer že prej predvidevala, da lahko v Italiji pride 175 kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino do državnega prevrata in je tudi že pripra- vila nekaj vojaških ukrepov, vendar sta tudi Hitlerja iznenadila tako nenaden zlom fašiz- ma in popolna pasivnost fašistične stranke in milice ob prevratu. Po načrtih, pripravljenih vnaprej, je začel pošiljati v severno in sred- njo Italijo cele divizije, da bi te v danem tre- nutku razorožile italijansko vojsko in se po- stavile po robu silam protifašistične koalicije, ko bi se izkrcale na italijanski obali. Nekaj časa je celo mislil na to, kako bi se z nenad- no akcijo polastil dvora, vlade in celo Vati- kana. Prav nič ni verjel kraljevim in Bado- gliovim izjavam, da bo Italija nadaljevala vojno na njegovi strani. Badogliova vlada je res ves avgust iskala iz- hod iz vojne, in sicer najprej tako, da je iskala posrednike v Vatikanu, nato pa je pošiljala vojaške odposlance v britanska diplomatska predstavništva v nevtralnih državah (Špani- ja, Portugalska). Prizadevala si je pregovoriti zahodne sile, da bi prekinile vojno stanje z Italijo, zagotovile nedotakljivost njenih meja in kolonij iz predfašističnih časov, monarhi- stično ureditev itd. Toda zahodne sile, ki so politično precej nepripravljene dočakale pa- dec fašizma v Italiji, so morale pod pritiskom napredne javnosti vztrajati pri načelu brez- pogojne vdaje. Italijanski vladi ni kazalo drugega, kakor da jo sprejme. Podpisali so jo 3. septembra 1943 v Eisenhowerjevem glav- nem stanu v kraju Cassibile pri Sirakuzah na Siciliji, razglasili pa 8. septembra nekaj pred dvajseto uro. Zahodne sile so se drugi dan izkrcale južno od Neaplja in skupaj z enotami, ki so se bile izkrcale že pred šestimi dnevi na skrajnem južnem delu Apeninskega polotoka, začele osvobajati Italijo. Nemška vojska se jim je krčevito upirala in hkrati razoroževala itali- jansko vojsko, ki se je pustila razorožiti brez kakšnega posebno močnega odpora. Se nekaj tistih redkih odporov, npr. tudi v Ri- mu, je bilo kratkotrajnih. Le večjemu delu mornarice je uspelo, da se je prebil do za- vezniških pristanišč. Čeprav je bila kapitula- cija Italije že tretji hud udarec za Hitlerjevo Nemčijo v tem letu, ga je — tudi po zaslugi velike pasivnosti italijanske vojske — prene- sla bolje kot je pričakovala. Ker niti ita- lijanska vojska niti zahodne sile niso izkori- stile vseh slabosti nemških pozicij v južni in jugovzhodni Evropi, se je nemška vojska šele po razmeroma daljšem času znašla na tistih položajih, na katerih je že jeseni leta 1943 predvidevala obrambo južne in jugovzhodne strani okrnjene »evropske trdnjave«. Uspelo ji je osvoboditi na Gran Sassu v Abruzzih tudi konfiniranega Mussolinija, ki je še tisto jesen v severni Italiji ustanovil svojo, prav- zaprav pa vazalno državico. Imel je le malo oblasti, v drugih itahjanskih predelih pa so bili Nemci celo edini gospodarji. Najbolj neugodne razmere za nemško stran je kapitulacija Italije povzročila v jugoslo- vanskih pokrajinah, kjer je bilo že dve leti zelo razvito narodnoosvobodilno gibanje. Le- to se je nanjo zelo dobro pripravilo in na- rodnoosvobodilna vojska je razorožila mnogo italijanske vojske, postala dedič njenega orož- ja in opreme, osvobodila je razsežne predele in se okrepila z mnogimi tisoči prostovoljcev in mobilizirancev. Čeprav so nemške enote prej ali slej zasedle pomembnejše točke na jadranski obali ali pa na dotedanjem italijan- skem zasedenem ozemlju, vendarle nikdar niso mogle zasesti vsega ozemlja, ki ga je bil imel dotlej zasedenega italijanski okupator. Ravno na Slovenskem je znalo narodno- osvobodilno gibanje požeti skoraj vse plodo- ve italijanskega zloma. Ko je Italija razglasila brezpogojno vdajo vseh svojih oboroženih sil, je narodnoosvo- bodilna vojska Slovenije s pomočjo aktivistov OF, kurirjev itd. v nekaj dneh razorožila ve- čino italijanske vojske na slovenskih tleh in preprečila, da bi njeno orožje dobili v roke nemški okupator ali pa belogardistični in četniški oddelki. Narodnoosvobodilno gibanje je takrat pozvalo skoraj vse italijanske po- veljnike, s katerimi je prišlo v stik, naj se s svojimi enotami pridružijo narodnoosvobo- dilni vojski v boju proti nemškemu okupa- torju, ki je takrat zasedal tudi njihovo do- movino. Nikjer drugje, kakor ravno v jugo- slovanskih pokrajinah se italijanski vojski ob kapitulaciji Italije ni ponujala tako lepa priložnost, da se upre novemu sovražniku, tj. nemški vojski. To priložnost ji je zlasti omo- gočalo močno razvito in razširjeno narodno- osvobodilno gibanje jugoslovanskih narodov, ki si je celo prizadevalo, da vključi v proti- fašistični boj čimveč italijanskih enot in po- sameznikov. Toda italijanski poveljniki te priložnosti niso znali in tudi niso hoteli izko- ristiti. Z izjemo nekaterih enot v Cmi gori so skoraj vsi italijanski poveljniki odklanjali sodelovanje z narodnoosvobodilno vojsko ali pa so za sodelovanje postavljali nesprejem- ljive pogoje. V večini primerov so nato zbe- žali in prepustili vojake njihovi usodi ali pa so si prizadevali, da jih zberejo in se nato organizirano in z orožjem umaknejo v Italijo, kar pa sta jim onemogočila narodnoosvobo- dilna vojska in nemški okupator. Celo tisti italijanski poveljniki, ki so pozneje postali 176 Časopis za slovensko krajevno zgodovino kkonika visoki funkcionarji italijanskega odporniškega gibanja, kot npr. general Luigi Masini iz Tol- mina, so raje pustili razorožiti svoje enote, kakor pa da bi se pridružili partizanom. Italijanski poveljniki sicer niso marali zle- pa ugoditi zahtevi, naj njihove enote odloži- jo orožje, a so jih narodnoosvobodilna vojska, aktivisti OF, kurirji in v mnogih primerih tudi prebivalci s svojim odločnim nastopom k temu prisilili. Zlasti mnogo italijanske voj- ske so razorožili na novomeškem in kočev- skem območju, v Brkinih, v Vipavski dolini, na Kobariškem in drugod. V celoti je narod- noosvobodilno gibanje razorožilo pehotni di- viziji »Isonzo« in »Macerata« ter 1. hitro di- vizijo »Eugenio di Savoia«, večje dele pehot- nih divizij »Lombardia«, »Cacciatori delle Alpi«, »Re« in »Torino« ter manjše dele di- vizij »Sforcesca« in »Julia«. S tem je dobila ogromne količine lahkega in težkega pehot- nega orožja, precej topništva, motorizacijo in celo kakih 30 tankov ter precej druge voja- ške opreme in živil. Nemška vojska, ki je že pred italijansko kapitulacijo zasedla najpomembnejše želez- nice na Notranjskem, v Slovenskem primorju in v sosednji Kanalski dolini, ob sami kapi- tulaciji Italije pa še večja mesta in pristani- šča, je razorožila predvsem tiste italijanske enote, ki so bile ob železnicah in v mestih ali ki so se nameravale skozi mesta Trst, Go- rica itd. umakniti v Italijo. Vedenje in delo- vanje nekaterih italijanskih poveljnikov, npr. generala Gambare na Reki in generala Zan- ninija v Vidmu, je nemški vojski naravnost omogočalo zajetje, razorožitev in internacijo italijanske vojske. Tudi mnogo drugih po- veljnikov se razorožitvi ni upiralo in zato na Slovenskem ni znan niti en primer, da bi nemška vojska uvedla represalije proti njim in vojakom, kakor je to storila v drugih ju- goslovanskih pokrajinah in v Grčiji, kjer je uprizorila cele pokole italijanskih ujetnikov. Toda kljub temu je nemška vojska na Slo- venskem razorožila le majhen del italijanske vojske, in to predvsem zaradi tega, ker so večino razorožili narodnoosvobodilna vojska, politični delavci itd. ter goloroko ljudstvo. To dejstvo so takrat morali priznati ne samo poveljniki posameznih nemških enot, temveč tudi nemško vrhovno vojaško poveljstvo. Drugo veliko zmago je narodnoosvobodilno gibanje izbojevalo tisti čas nad belo in plavo gardo. Potem, ko se je njun varuh umaknil s slovenskega ozemlja, so se belogardistični in četniški oddelki zatekli pod varuštvo no- vega, tj. nemškega okupatorja, ali pa so se zbrali in utrdili v močnejših postojankah, da bi v njih pričakali izkrcanje ameriških in britanskih sil na dalmatinski ali celo na istr- ski obali. Toda namesto zahodnih sil je prišla narodnoosvobodilna vojska, ki je s hitrimi in nenadnimi sunki obkoUla postojanko za po- stojanko in jih zlasti z zaplenjenim italijan- skim orožjem uničila drugo za drugo. In na- zadnje so borci Prešernove brigade naskočili poslednjo, tj. turjaški grad, ki mu je belo- gardistična in četniška posadka že namenila usodo španskega Alcazarja. Posadko, ki je štela več kot 700 oboroženih sovražnikov in v kateri se je demoralizacija spričo pomanj- kanja enotnega vodstva, neuspehov belogar- distične vojske na drugih območjih in odsot- nosti sleherne težko pričakovane pomoči ne- nehno stopnjevala, so 19. septembra v ognju partizanskega težkega topništva prisilili k vdaji borci II. bataljona Prešernove brigade z naskokom, s puškami in z ročnimi bomba- mi. Zajetje belogardistične posadke na turja- škem gradu je bila tudi velika politična zma- ga narodnoosvobodilnega gibanja, saj je bil ujet cvet belogardistične vojske. Od udarca, ki je zadel slovensko kontrarevolucijo v Gr- čaricah in na Turjaku, si ta dolgo časa ni mogla opomoči in ga še do danes ni mogla preboleti. Sodni proces proti 21 zagrizenim belogar- distom in četnikom, ki je bil čez tri tedne v osvobojenem Kočevju, ni obsodil samo njiho- vih zločinov, temveč ves sistem kolaboracio- nizma, kvislinštva in kontrarevolucije. Bil je prvi sodni proces proti vojnim zločincem v drugi svetovni vojni, in sicer še pred kon- ferenco zunanjih ministrov v Moskvi. Nekaj več belogardističnih in četniških oficirjev so takrat obsodila tudi področna vojna sodišča, največ pa so jih partizanska poveljstva vklju- čila v narodnoosvobodilno vojsko. Poseben dogodek tistega časa pomeni vse- Ijudska vstaja v Slovenskem primorju in v Istri. Bila je rezultat temeljitega političnega in organizacijskega dela Partije in Osvobo- dilne fronte, ki sta se v Slovenskem primor- ju naslanjali na četrtstoletni odpor primor- skega ljudstva proti fašističnemu nasilju, hkrati pa nenadna in nepričakovana mogoč- na manifestacija velike, toda do poslednjega dne italijanske okupacije zatirane narodne zavesti in živega protifašističnega razpolože- nja skoraj vsega prebivalstva ter iz njiju iz- virajoče globoke in organizacijski okvir pre- segajoče privrženosti Osvobodilni fronti. Bila je nerazdružljiv splet načrtnih in preudarnih priprav ter organiziranosti, kakor tudi ne- nadnih spontanih odločitev v trenutku, ko se je rušil osovraženi okupacijski režim, novi 177 kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino okupator pa je bil daleč in šibek, v razpolo- ženih ljudskih očeh celo popolnoma nemočen in ko se je zdelo, da je konec vojne zelo bhzu. Vstaja se je začela s številnimi demonstra- cijami primorskih Slovencev, v Trstu pa tudi italijanskih protifašistov, zlasti delavcev, pro- ti italijanskemu okupatorju po vsem ozemlju tudi v velikih mestih. Pod močnim ljudskim pritiskom je morala italijanska uprava v Tr- stu, Gorici in tudi drugod odpreti ječe in izpustiti politične jetnike in zlasti na pode- želju je brezbrežni val vstaje v hipu odplah- nil osovraženi italijanski okupacijski aparat, ki se je bil sramotno proslavil z nasilnim raz- narodovanjem, političnim in narodnim zati- ranjem ter z gospodarskim izkoriščanjem slo- venskih in hrvaških ljudi. Vse Slovensko primorje in Istro od večjih mest do poslednje odročne vasice je tiste dni prevevalo vse- splošno navdušenje, ki so ga odsevale močna narodna zavest, neponovljiva enotnost in po- polna privrženost idejam Osvobodilne fronte. In to nepopisno čudovito razpoloženje je vsem, starim in mladim, moškim in ženskam nadelo na ramena partizanske puške, jih po- tegnilo v partizanske vrste in jih zlasti na goriški fronti vzpodbudilo k mnogim juna- škim dejanjem, ki jih je moral občudovati celo sovražnik. S številnimi demonstracijami in s sodelo- vanjem pri razoroževanju italijanske vojske, z množičnim vključevanjem v narodnoosvo- bodilno vojsko in z izkazovanjem velikega junaštva v njenih vrstah, s stoodstotno ude- ležbo pri graditvi ljudske oblasti, tj. pri volitvah in delu vaških in občinskih narod- noosvobodilnih odborov, s številnimi mitin- gi in z veličastnimi množičnimi zboro- vanji, ki so bila po vsej pokrajini in na ka- terih so govorili zlasti člani na novo usta- novljenega Narodnoosvobodilnega sveta za Primorsko Slovenijo, se je primorsko ljudstvo tiste dni kot v plebiscitu izreklo za novo, združeno Slovenijo. Zato je vrhovni plenum Osvobodilne fronte 16. septembra 1943 raz- glasil priključitev Slovenskega primorja k svobodni in združeni Sloveniji v svobodni in demokratični Jugoslaviji, kar je čez dva in pol meseca potrdilo drugo zasedanje AVNOJ v Jajcu. Veliki uspehi narodnoosvobodilnega giba- nja v prvih dneh po kapitulaciji Italije so omogočili nastanek razsežnega osvobojene- ga ozemlja, ki se je mimo Ljubljane in ne- katerih večjih krajev ob železnicah Ljublja- na—Postojna—Trst in Podbrdo—Gorica, ki jih je nemška vojska zasedla že konec avgu- sta 1943, raztezalo od Gorjancev in Gorskega Kotora do Furlanske nižine. To, v času narod- noosvobodilne borbe največje osvobojeno ozemlje na Slovenskem, ki je obsegalo ves južni del Slovenije z okrog 700.000 prebivalci, ni bilo samo posledica trenutne nemoči nem- škega okupatorja, temveč predvsem posledica moči narodnoosvobodilnega gibanja. Vso oblast na osvobojenem ozemlju sta prevzeli Osvobodilna fronta in narodnoosvobodilna vojska ter na njem organizirali lastno upra- vo. Na Dolenjskem in na Notranjskem je za- njo skrbela 14. septembra 1943 ustanovljena upravna komisija za osvobojeno slovensko ozemlje, v Slovenskem primorju pa Narod- noosvobodilni svet za Primorsko Slovenijo, ustanovljen 11. septembra 1943 na Vogrskem. Na razsežnem osvobojenem ozemlju sta izvršni odbor OF in glavni štab NOV in PO Slovenije 11. septembra razglasila splošno mobilizacijo vseh za orožje sposobnih moških od 18. do 45. leta starosti za narodnoosvobo- dilno vojsko. Zato pomeni obdobje po kapi- tulaciji Italije tudi obdobje velikega razvoja partizanske vojske, ko so se okrepile že ob- stoječe enote in ustanovile mnoge nove, in hkrati tudi obdobje njene dokončne organi- zacije. XIV. in XV. diviziji, v katerih so ustanovili nove brigade, se je že sredi sep- tembra pridružila nova, XVIII. divizija in vse tri so nato sestavljale VII. korpus NOV in PO Jugoslavije, veliko udarno vojaško silo narodnoosvobodilnega gibanja v osrednjem delu Slovenije. Se večji in veličastne j ši je bil razrast partizanske vojske v Slovenskem primorju, kjer je že v prvih dneh vseljudske vstaje nastalo kar okrog 30 novih bataljonov. Iz njih so že sredi septembra začeli ustanav- ljati odrede, konec septembra brigade in 6. oktobra 1943 so ustanovili tri divizije: Gori- ško (XXX.), Triglavsko (XXXI.) in Tržaško (pozneje ukinjena) ter 22. decembra 1943 IX. korpus, močno udarno vojaško pest naše osvobodilne borbe v zahodnem delu Slovenije. Dejstvo, da pozneje niso ustanovili nobenih novih brigad in divizij niti na Dolenjskem in Notranjskem niti na Primorskem in Gorenj- skem, razen italijanskih in specialnih (dve topniški, zaščitno, gradbeno in dve VDV brigadi), kaže na to, kako temeljiti sta bili mobilizacija in organizacija narodnoosvobo- dilne vojske v prelomnem obdobju narodno- osvobodilne borbe po kapitulaciji ItaHje. Prizadevanja slovenskega narodnoosvobo- dilnega gibanja, da vzbudi k odporu proti fašizmu in nacizmu tudi druge narode na narodno mešanem ali na sosednjem italijan- skem ozemlju in naglo širjenje osvobodilne 178 časopis za slovensko krajevno zgodovino kronika misli v severni Italiji, sta po kapitulaciji Ita- lije omogočila množičnejše vključevanje Ita- lijanov v narodnoosvobodilno vojsko Sloveni- je in formiranje prvih italijanskih partizan- skih enot na našem ali na sosednjem italijan- skem ozemlju. Ravno na goriški fronti, na Krasu, v Goriških Brdih so se začeli skupaj bojevati partizani slovenske in italijanske narodnosti in skupaj so nato prelivali kri za velike in svetle ideale Rezistence. Nove politične in vojaške razmere po ka- pitulaciji Italije so na večjem delu sloven- skega ozemlja omogočile nov polet narodno- osvobodilnega gibanja. Njegov vrhunec prav gotovo pomeni zbor odposlancev slovenskega naroda. Vodstvo narodnoosvobodilnega giba- nja je že pred italijansko kapitulacijo pri- pravljalo širši zbor predstavnikov slovenske- ga naroda, ki ga poleti leta 1942 ni moglo skli- cati zaradi sovražnikove ofenzive. Zdaj, po kapitulaciji Italije, pa je razsežno osvobojeno ozemlje omogočalo sklicati zbor na še širši podlagi, tj. izbrati odposlance z demokratič- nimi volitvami. Volitve je razpisal izvršni odbor OF dne 11. septembra in od 20. do 25. septembra so na terenu in v vojski, na osvo- bojenem ozemlju neposredno, na neosvoboje- nem pa posredno, izvolili več kot 640 poslan- cev. Zbor odposlancev slovenskega naroda v Kočevju od 1. do 3. oktobra 1943 (pravzaprav do zgodnjih jutranjih ur 4. oktobra) je bil že zaradi velikega števila izvoljenih in prisotnih odposlancev edinstven pojav ne samo v naši narodnoosvobodilni borbi, temveč tudi v zgo- dovini odporniških gibanj v Evropi med dru- go svetovno vojno, saj ni znano, da bi se še pri kakšnem drugem okupiranem narodu v Evropi zbralo takšno število neposredno iz- voljenih ljudskih odposlancev. In mimo nje- gove množičnosti ni mogla niti slovenska kontrarevolucija, saj je npr. »Slovenec« dne 2. februarja 1944 moral priznati, da je samo »ljubljanska pokrajina« imela na zboru »več odposlancev kot pa vsa bivša Jugoslavija« in da je »vsako še tako majhno hribovsko vas zastopal poseben odposlanec«. Se večji je vsebinski pomen zbora, saj je bil prvi demokratično izvoljeni, iz ljudskih predstavnikov obstoječi zbor. Odločal je o vseh tistih osnovnih in usodnih vprašanjih, ki so zadevala takratni in bodoči razvoj in obstoj naše narodne skupnosti. Program Osvobodilne fronte, izražen v znamenitih de- vetih temeljnih točkah, in njegovo dotedanje uresničevanje sta dobila najširšo potrditev. Slovenski narod, ki si je v dotedanjem osvo- bodilnem boju prvič v svoji zgodovini ustva- ril svojo narodno vojsko kot enega prvih atributov svoje državnosti, si je preko zbora odposlancev prvič v svoji zgodovini na do- sledno demokratičen in parlamentaren način izvolil svoje prvo politično vodstvo in demo- kratično predstavništvo, tj. 120-članski Slo- venski narodnoosvobodilni odbor, ki se je že čez nekaj mesecev začel kot SNOS oblikovati v prvi slovenski ljudski parlament. S tem je slovenski narod položil temelje svoji držav- nosti in je »končnoveljavno stopil v krog su- verenih narodov«. Zbor odposlancev slovenskega naroda je hkrati potrdil programsko načelo Osvobodil- ne fronte o zedinjeni Sloveniji v svobodni in demokratični Jugoslaviji, temelječi na narod- ni enakopravnosti in na pravici vsakega na- roda do samoodločbe. Izrekel se je za sožitje slovenskega naroda z drugimi jugoslovanski- mi narodi v takšni Jugoslaviji in izvolil 42-člansko delegacijo za drugo zasedanje AVNOJ, ki je pred petindvajsetimi leti polo- žilo temelje novi Jugoslaviji. Poleg zbora odposlancev slovenskega naro- da so bile na osvobojenem ozemlju še druge manifestacije, ki so izražale privrženost po- klicev in organizacij narodnoosvobodilnemu gibanju. Vojne razmere, tj. bližajoči se zače- tek velike nemške ofenzive na Dolenjskem in Notranjskem, sicer niso omogočile sklica- nja vseh kongresov in konferenc, ki jih je predvidevalo vodstvo narodnoosvobodilnega gibanja, vendar so septembra pripravili in imeli v Ribnici kongres aktivnih oficirjev bivše jugoslovanske vojske in dobrovoljcev iz prve svetovne vojne, oktobra na Suhorju pri Metliki zbor slovenskih pravnikov z osvo- bojenega ozemlja, v Kočevski Reki prvi kon- gres Zveze slovenske mladine in v Dobmiču prvi kongres Slovenske protifašistične zveze; prvi kongres slovenskih kulturnih delavcev pa je bil v začetku leta 1944 v Semiču. Osvobodilno gibanje slovenskega naroda je s svojo širino in močjo že pred kapitulacijo Italije spravljalo okupatorje v nezavidljiv položaj in je npr. moral Himmler slovensko Štajersko in Gorenjsko 21. junija 1943 raz- glasiti za območji protipartizanskega bojeva- nja, kot je to istega dne storil z Ukrajino in Bosno. Ko pa se je po njej še bolj razmahni- lo in okrepilo, je postal položaj nemškega okupatorja zelo kritičen, saj se je partizan- ska vojska pojavila tik pred Ljubljano, Go- rico, Trstom in Reko in mu ogrozila pomemb- ne prometne zveze. Njegovo vrhovno vojaško poveljstvo je menilo, da je to območje posta- lo glavno nevarno območje in da je Tito nanj prenesel težišče svojega vojskovanja in raz- 179 kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino kačeni Hitler je moral tiste dni nanj nenehno pošiliati nove in vse večie enote, da bi vsaj za silo obdržale zveze s fronto v južni Italiji in z enotami v severni in srednii Italiji ter zavarovale istrsko obalo. To niso bile kakšne policijske ali rezervne vojaške enote, temveč elitne vojaške operativne enote, sposobne in pripravljene, da vsak hip odrinejo na fronto. In ko je naposled ukazal, naj udarijo proti osvobojenemu ozemlju, je še posebej ukazal, da po tej ofenzivi slovensko prebivalstvo ne sme pomeniti več nobene nevarnosti. Njegove izjave in tudi izjave drugih nacističnih ve- ljakov iz tistega časa pričalo, da so se dobro zavedali, kako za komunistično partijo stoji v osvobodilni vojni ves slovenski narod in kako nevarno jim je to gibanje. Čeprav je bila nemška ofenziva v Sloveniji, ki je tra- jala od 25. septembra do 12. novembra 1943, velikopotezen poskus razbiti narodnoosvobo- dilno vojsko in čeprav je sovražniku uspelo razkosati veliko osvobojeno ozemlje, prizadeti nekatere nove in neizkušene enote, zlasti v Istri, pa ni mogla niti razbiti naše voiske niti preprečiti njene ofenzive na drugih območjih niti ni mogla resneje škodovati narodnoosvo- bodilnemu gibanju ali pa zavreti njegovega visokega poleta. Tako v političnem kakor tudi v vojaškem po?ledu pomeni obdobje kapitulacije Italije v Sloveniji vrhunec v razvoju narodnoosvo- bodilnega gibania. Nekatere njegove mani- festacije, npr. zbor odposlancev slovenskega naroda, vseliudska vstaja v Slovenskem pri- morju, splošna mobilizacija v narodnoosvo- bodilno vojsko, so bile tako po obsegu kot po svojem zgodovinskem pomenu edinstvene ne samo za tisti čas, temveč za ves čas osvobo- dilne borbe. Uspehi, ki jih je narodnoosvo- bodilno gibanje doseglo poleti in jeseni 1943, so bili trden temelj za ves njegov nadaljnji razvoj. Nista mu jih mogla več iztrgati iz rok niti nemški okupator niti domača reakcija. 180