HALŠTATSKE GOMILE V NOVEM MESTU TONE KNEZ Presenetljivo je dejstvo, da ima Novo mes- to, historično eno najmlajših mest na Sloven- skem, že zelo dolgo in bogato prazgodovinsko preteklost, tako da danes uvrščamo dolenjsko metropolo po trajanju intenzivne naselitve tega kraja med najstarejša slovenska mesta. Danes vemo, da je bilo najstarejše mesto ustanovljeno zanesljivo že v 8. stoletju pred našim štetjem, to je, na začetku halštatskega časa pri nas. Obsežno arheološko raziskovanje halštat- skih gomil v zadnjih treh letih v Novem mes- tu je odkrilo čisto nove podatke o novomeški prazgodovini, slovensko arheologijo pa je obogatilo z imenitnimi najdbami. Lepe in dragocene najdbe po svoji umetniški plati in kulturno zgodovinskem pomenu presegajo slovenski okvir. Za halštatsko kulturo v Slo- veniji in celo v Vzhodnih Alpah so novome- ške najdbe izredna obogatitev, ki dajejo na- šemu znanju o halštatski omiki na Dolenj- skem nove dimenzije. Izkopavanje pa je raz- krilo tudi veliko novih znanstvenih podatkov o dolenjskih rodovnih gomilah, ki zavzemajo posebno imenitno mesto v halštatski kulturi južno od Alp. Marsikaj smo izvedeli o njiho- vi velikosti in konstrukciji ter o družbeni strukturi halštatskih Ilirov v starejši železni dobi na Dolenjskem. Halštatske gomile — njihova klasična domovina je na Dolenjskem — so najreprezentativnejši spomeniki naše prazgodovine. V zadnjih sto letih so v gomi- lah razni poklicani in nepoklicani razisko- valci izkopali neštevilne in neprecenljive ar- heološke najdbe, zato je prav, da spregovo- rimo nekaj več besed o njihovem nastanku, funkciji in usodi, ki so jo doživljala ta zad- nja počivališča davnih Ilirov.* Večni strah pred neznanim po človekovi smrti in skrb za blagor duše v zagrobnem življenju v kraljestvu senc, sta bila v vsej človekovi zgodovini vedno zelo močan faktor pri oblikovanju njegovega duhovnega življe- nja in filozofije. V vseh časih so gradili po- kojnim na čast trajna znamenja moči in sla- ve. Spomnimo se velikanskih egipčanskih pira- mid, velikih skalnatih grobov neolitskih lju- di v severni Evropi, čudovitih helenističnih mavzolejev in razkošnih grobnic antičnega sveta, velikih skitskih kurganov v južnorus- kih stepah, itd. V naši ožji domovini pa so gradili podobna veličastna počivališča rajnim halštatski Iliri, žilavi in sposobni hribovci, sredi prvega tisočletja pred našim štetjem. ■ SI. 1. Pogled na Znančeve njive v Novem mestu med izkopavanjem lialštatslce gomile III poleti 1968 — Foto T. Knez 11 GOMILE KOT GROBNA ARHITEKTURA V naših krajih se pojavijo gomile kot obli- ka grobne arhitekture prvikrat že v bronasti dobi, nekako sredi 2. tisočletja pred našim štetjem. Pri nas so gomile iz tega časa silno redke, nekaj skromnih poznamo le iz vzhod- ne Slovenije. Sledi več stoletij trajajoče ob- dobje žarnih grobišč, ko ljudje ne pokopavajo več v gomilah, temveč zakopavajo pepel se- žganih mrličev v plitve grobne jame. Z na- selitvijo in utrditvijo Ilirov v naših krajih (nekako od leta 800 pred našim štetjem na- prej) pa se začne dolgotrajno obdobje starej- še železne dobe in halštatske kulture, katere najvidnejši zunanji izraz so prav neštete go- mile, posejane po slovenski zemlji. V naši do- movini jih najdemo od Prekmurja do Notranj- ske in od Gorenjske do Bele 'krajine, vendar je prava domovina halštatskih gomil le na Do- lenjskem, v Posavju in v Beli krajini, saj jih tamkaj najdemo v daleč največjem številu. Z razvojem halštatske kulture, ko le-ta do- seže določeno razvojno stopnjo, se tudi po- grebni obred iz temeljev spremeni. Ni več anonimnih grobov, kamor so zagrebali prah upepeljenih rajnikov, nič več ne sežigajo trupel; odtlej polagajo pokojnika k večnemu počitku v rakev z vsemi znaki odličja (ske- letni pokop), na grobove pa začenjajo nasi- Sl. 2. Odkrit grob v halštatski gomili, ki je vseboval dve keramični posodi — Foto T. Knez pavati zemljo in tako so nastale mogočne go- mile. Na ta način, to je s skeletnim pokopom v gomilah, so Iliri v naših krajih pokopavali dobrih 400 let. Iz tega časa se nam jo ohranilo samo na Dolenjskem precej nad tisoč gomil! Kako priljubljen objekt so gomile v narodo- vem izročilu in v ljudskem bajanju, nam go- vore številne pripovedke in pravljice (po na- vadi o zakladih, ki da so zakopani v teh go- milah), ki so tako ali drugače vezane za te častitljive kupe nagrmadene zemlje, z lju- beznijo in s spoštovanjem nasute na grobove rajnih. Kot vse, kar je v zvezi s smrtjo, je tudi go- mile kot zadnje počivališče ljudi obdala člo- vekova domišljija z bajkami in pripovedka- mi, v katerih se prepletata resničnost in fan- tazija. Davni grobovi v gomilah so s svojo skrivnostjo vedno razvnemali domišljijo pre- prostih ljudi, zbujali so radovednost, človek pa je okoli njih spletal vsakovrstne bajke in razlage. Tako so ob gomilah nastale bajke o zakopanih zakladih, o zlatem teletu, o Atilo- vem grobu, o Turkih in o ajdovskih grobovih. Kako dolgotrajno in žilavo je ustno izročilo, dokazuje dejstvo, da ljudje še danes prav dobro vedo, da so ti kupi nagrmadene zemlje stari grobovi, čeprav je minilo dvatisočpetsto let, odkar so davni Iliri spoštljivo gradili svoja velika poslednja domovanja. Širok odmev so našle gomile tudi v slovenskem krajevnem imenoslovju, saj poznamo v Sloveniji kar 17 vasi z imenom Gomila. To število krajevnih imen pa je še precej večje, ker nismo upošte- vali neštetih zemljiščnih imen v zvezi z ime- nom Gomila. Po navadi ležijo gomile skrite radovednim očem v gozdovih, na pobočjih ali ob vznožjih davno zapuščenih utrjenih gradišč. Njihovo število na posameznih najdiščih je zelo raz- lično: lahko najdemo samo eno ali dve sa- motni gomili, lahko jih najdemo v gručah po pet do deset ali še več skupaj, našli pa bomo tudi velikanska pokopališča ob velikih hal- štatskih gradiščih, kjer lahko naštejemo celo več desetin gomil. Gomilno grobišče pri Stič- ni (naše največje halštatsko pokopališko ob- močje) je na primer štelo nekoč okrog 140, po velikosti sicer dokaj različnih gomil! Med taka velika najdišča halštatskih gomil, ki so zrasla ob velikih centrih halštatskega življe- nja, sodijo še: Magdalenska gora pri Šmarju- Sap, številne gomile na pašniku in v gozdu pri Dobravi blizu Dobrniča, desetine pozab- ljenih pa tudi že izropanih na zahodnem po- bočju Vinjega vrha nad Belo cerkvijo pri va- seh Gradenje, Orešje in Strelac, okrog 30 jih je v brezovem gozdičku pri Grmu v Beli kra- jini, prav toliko pri vasi Podzemelj, nad 60 jih je bilo na Libni, vsaj 11 velikih je bilo v Novem mestu, 12 manjših je pri Kostanjevici in še bi jih lahko naštevali v nedogled. Ve- 12 liko so jih že prekopali, zasekali so vanje grde rane, jih plenili in oskrunili s pohlepno grabežljivostjo po vedno novih najdbah. Na Štajerskem, posebej še v Slovenskih goricah^ in v Prekmurju'' so v gomilah pokopavali do- mačine v rimskem času, medtem ko na Do- lenjskem gradijo gomile in vanje pokopavajo samo Iliri v starejši železni dobi do nekako leta 300 pred našim štetjem. V kasnejšem času na Dolenjskem in v Beli krajini nič več ne pokopavajo v gomilah, medtem ko jih na Primorskem in na Notranjskem skoraj ne najdemo. ZGODOVINA RAZISKAV Zanimanje za prazgodovinske gomile, nji- hov pomen in vsebino, sega gotovo že stolet- ja nazaj, vendar o tem nimamo zanesljivih sporočil. Zanimivo je, da nam sicer široko razgledani Valvasor v svojem enciklopedič- nem delu Slava Vojvodine Kranjske ni za- pustil nobega sporočila o teh spomenikih naše davnine. Iz vsakodnevne izkušnje vemo, da različni spomeniki preteklosti, posebej še, če se nanašajo na grobove, nadvse radi burijo človekovo domišljijo, ki iz monumentalnih davnih pokopališč ustvarja zakopane zaklade v ajdovskih grobovih, na Štajerskem pa sko- raj vedno vidijo v njih Atilov grob, ki naj bi bil po tradiciji zakopan nekje med Muro in Dravo. Romantika prve polovice 19. stoletja je bil tisti čas prebujanja nacionalne zavesti, ko se je mlada meščanska družba tako rada ozirala po narodovih starožitnostih in jih v rodoljub- nem zanosu po svoje razlagala. Takrat so po- stale aktualne tudi halštatske gomile, ki so jih tolmačili na vse mogoče načine: kot piri- rodne pojave in kot zadnja počivališča Kel- tov, Slovanov, Hunov in celo Turkov. Priteg- nile so široko zanimanje prirodoslovcev, štab- nih oficirjev, zemljemercev, narodopiscev in pravzaprav šele nazadnje zgodovinarjev. Nedvomno so prve gomile iz radovednosti in iz roparskih nagibov prekopavali že pred stoletji in celo v prazgodovini, vendar o tem nimamo nobenih sporočil. Odločilni preobrat v usodi dolenjskih gomil pa se je pričel z vse večjim zanimanjem za prazgodovinske najdbe šele v drugi polovici 19. stoletja s pogloblje- nim študijem prazgodovine, ko je bil že izde- lan Thomsenov triperiodni sistem evropske prazgodovine s tremi osnovnimi dobami: ka- meno, bronasto in železno, ki v osnovi velja še danes. Prvi raziskovalec, ki se je s strokovne plati lotil halštatskih gomil na Kranjskem, je bil ravnatelj deželnega muzeja v Ljubljani Ka- rel Dežman, ob njem pa tudi muzejski pre- parator Ferdinand Schulz. Začetki njunega izkopavanja na gomilah segajo v leto 1878. Usoda dolenjskih, oziroma kranjskih halštat- skih gomil pa bo ostala nerazdružljivo pove- zana z delom samozvanega »arheologa« Jer- neja Pečnika (1835—1914), proslulega kopača starin, ki je slovenski arheoloiški vedi napravil nepopravljivo škodo. V dobrih dveh desetlet- jih, od leta 1884 do 1904, je Pečnik izkopaval skoraj na vseh količkaj pomembnih arheolo- ških najdiščih v bivši deželi Kranjski. Iz nje- govih bežnih zapiskov in iz ohranjene kores- pondence izvemo, da je v tem času prekopal več tisoč prazgodovinskih in rimskih grobov. S svojim roparskim kopanjem in z mešetar- jenjem z izkopaninami nas je osiromašil za tisoče arheoloških predmetov, ki danes krasi- jo tuje muzejske zbirke. Prvi, ki je že v Pečnikovem času neopo- rečno izkopaval dolenjske gomile, je bil Josef Szombathy, ustanovitelj in predstojnik slovi- tega prazgodovinskega oddelka dvornega Pri- rodoslovnega muzeja na Dunaju. Za njim so v času avstroogrske monarhije izkopavali go- mile še: šentjernejski rojak — samouk Ignac Kušljan, vojvodinja Meklenburška, prvi slo- venski arheolog Walter Smid in Josip Man- tuani. Med obema svetovnima vojnama načrt- nih izkopavanj na gomilah ni bilo, le v oko- lici Stične je nadaljeval roparsko kopanje v Pečnikovem stilu domačin Albin Hrast. Po drugi svetovni vojni so za račun Narod- nega muzeja v Ljubljani pod vodstvom arhe- ologa Staneta Gabrovca pričeli sistematično SI. 3. Odkrit In očiščen grob bogate žene, v katerem smo našli veliko nakitnih predmetov (jantarne ogrlice in bronaste zapestnice) in bronasto situlo, položeno k nogam pokojnice — Foto T. Knez 13 SI. 4. Tloris grobov v eni izmed halštatskih gomil. Zna- j čilno zanje je krožni razpored grobov na obodu gomile, brez centralnega groba. To so značilne rodovne gomile, znane v halštatskem času samo na Dolenjskem — Foto T. Knez izkopavati izredno veliko halštatsko gomilo pri Stični. Izkopavanje je trajalo več let: 1946, 1952, 1953, 1960—1964 na njem so uporabili najbolj sodobne tehnične metode izkopavanja (odkopavanje po plasteh) in natančne merit- ve, ki zagotavljajo točno fiksiranje posamez- nih najdb in najdiščnih okoliščin. Hkrati je bil to šolski primer, kako je danes treba iz- kopavati gomile, ostal pa je tudi vzor za vsa kasnejša tovrstna izkopavanja." Na Libni je v petdesetih letih prekopal več manjšh gomil France Stare, leta 1962 sta izkopala še del večje gomile Stanko Skaler in Tone Knez in v njej našla zelo bogat grob.^ Leta 1969 se je Škaler ponovno vrnil na Libno ter izkopal še preostali del neke že načete gomile. V Slo- venskih goricah je nekaj manjših antičnih go^ mil prekopal mariborski arheolog Stanko Pahič, medtem ko je dve gomili iz halštatske- ga časa pri Grižah v Savinjski dolini odkopal v letih 1965—1966 Lojze Bolta iz Celja. Edini dve bronasti gomili je doslej prekopal S. Pa- hič: prvo že leta 1956 pod Brinjevo goro pri Zrečah,' drugo pa leta 1963 v vasi Morje pri Framu.' Zanimiva je usoda novomeških gomil.^ Prvo je odkopal Ferdinand Schulz v mestnem gozdu (Portowald) že leta 1890. Naslednji dve je izkopal na Mairofu Pečnik leta 1894 za dvorni muzej na Dunaju, nadaljnji dve v ra- govski hosti (Malenškova gomila) pa leta 1905 Walter Smid. Najdbe iz slednjih dveh gomil so v Narodnem muzeju v Ljubljani. Poleti 1939 so pri urejanju stadiona v Kandijd slu- čajno našli v zelo sploščeni gomili (ne vedoč, da kopljejo v gomili) slavni halštatski knežji oklep,' dve leti zatem pa v isti gomili še tri- nožni bronasti kotliček.'" Poleti 1967 je pisec teh vrstic pričel z obsežnim sistematičnim iz- kopavanjem gomilnega grobišča v Kandiji, ki je tedaj štelo še zadnjih šest halštatskih go- mil, ob njih pa smo naletih še na precejšnje grobišče latenskih planih grobov z žganim pokopom, ki smo ga do konca prekopali. V le- tih 1967—1969 smo uspeli izkopati štiri veli- ke gomile, preden je na njih zrasla nova sta- novanjska soseska." Ogromno število izkopanin iz dolenjskih halštatskih gomil je danes shranjeno v treh velikih muzejih: v Prazgodovinskem oddelku Prirodoslovnega muzeja na Dunaju, v Narod- nem muzeju v Ljubljani in v Peabody Mu- seum pri harvardski univerzi v Bostonu (Mas- sachusetts, USA). Za nas Slovence je zanimi- va in hkrati tragična zgodovina te zbirke, ki se hrani v Ameriki. Tam je zbrano gradivo, ki ga je v večletnih kopaških ekspe- dicijah po Dolenjski in Beli krajini izkopala vojvodinja Meklenburška, strastna zbiratelji- ca starin. Njena številna in bogata zbirka ar- heoloških predmetov je ob ustanovitvi Jugo- slavije po prvi svetovni vojni prišla pod sek- vester, ki pa je bil ukinjen leta 1929. Vojvo- dinja je bila pripravljena zbirko prodati Na- rodnemu muzeju v Ljubljani. Toda zaradi kratkovidne politike tedanjih muzealcev in oblastnikov, ki bi morali vojvodinji odšteti primerno odkupnino, ta velika in dragocena zbirka ni prišla v last Narodnega muzeja, temveč je bila — razprodana na dražbi! Zbirko so iz Slovenije odpeljali v Zürich, kjer so sestavili in natisnili ilustriran avkcij- ski katalog in nato je bila vsa zbirka razpro- dana leta 1934 na javni dražbi v New Yor- ku!'^ Dražbeni katalog je še vedno edina ob- java na primer bogatega gradiva iz japod- skih grobov iz Vinice v Beli krajini. Tako je velika in edinstvena zbirka z našega ozemlja postala tudi v študijske namene za nas prak- tično nedosegljiva. Prvi avtor, ki je opozoril na važnost do- lenjskih halštatskih gomil, je bil slavni du- najski arheolog Moritz Hoernes (1852—1917), direktor Prirodoslovnega muzeja in ustanovi- telj katedre za prazgodovino človeka na du- najski univerzi.'3 Hoernes velja za utemelji- telja moderne evropske prazgodovine. Ob meklenburški zbirki se je s tipološko-anali- tično metodo lotil slovenskega prahistorične- ga gradiva Rajko Ložar,'" naš prvi prazgo- dovinar, ki je skušal ovrednotiti naše izkopa- nine ter opozoril na razvoj oblik v halštat- sko-latenskem času pri nas. Zal pa je njegovo mnogo obetajoče delo ostalo nedokončano. Po drugi svetovni vojni je delo v tej smeri na- daljeval in poglobil France Stare,'" ki je ob gradivu iz Vač prispeval nov kronološki in kulturnozgodovinski koncept naše prazgodo- vine v prvem predkrščanskem mileniju. S 14 Staretovimi razpravami smo se otresli pro- vincialnega zamudništva in stopili na oder raziskovalcev evropske prazgodovine kot enakovreden partner. Tretja in najbolj dognana domača študija ; o halštatski kulturi na Slovenskem (ki te- \ melji na najdbah iz gomil) s tipološko, kro- ■ nološko in kulturnozgodovinsko razčlenitvijo ^ gradiva, je izšla izpod peresa Staneta Gab- | rovca (gl. op. 1), danes najboljšega poznaval- \ ca halštatskega obdobja v Sloveniji. S to štu-l dijo je Gabrovec razčlenil halštatsko bogast- i vo Slovenije z najsodobnejšimi prijemi, ki te- i meljijo na izkušnjah nemške prahistorične ■ šole (Reinecke in Merhartova šola na univerzi i v Marburgu na Lahni). V svoji študiji je tudi novomeškim najdbam odmeril važno mesto kot horizont stiško-novomeških knežjih gro- bov. V zadnjih dvajsetih letih je raziskovanje prazgodovine v Sloveniji močno napredovalo, ; velika razstava situlske umetnosti z medna- rodno udeležbo v Ljubljani leta 1962 pa je; dala slovenskim halštatskim najdbam čisto nov poudarek. Številni domači in tuji razis- kovalci (France Stare, Stane Gabrovec, Stan- ko Pahič, Tone Knez, Kari Kromer, O.-H. Frey in Stephen Foltiny) so pri raziskovanju halštatskega časa in njegovih ostalin v Slove- niji dosegli že lepe uspehe. Obsežna izkopa- vanja, ki so v teku v Stični in v Novem me- stu, bodo v nekaj letih bistveno dopolnila in morda celo korigirala naše znanje o halštat- skem času pri nas. Še nekaj besed, kakšne so videti gomile in kje jih lahko najdemo. Velikokrat me prepro- sti, neuki pa tudi šolani ljudje ob kopanju gomile začudeno sprašujejo, kako da smo ve- deli, da so prav na tem mestu grobovi. Po na- vadi ti nepoučeni radovedneži mislijo, da imamo arheologi kakšne tajne zapiske ali na- črte, ali pa da celo z bajalico iščemo in ugo- tavljamo stare grobove. Seveda je resnica, čisto drugačna in sila preprosta. Za ugotav- ; Ijanje in lego posameznih gomil niso potrebni: nikakršni skrivni načrti, temveč le zdrava pamet in vešče oko. Vsi tisti ljudje, ki so ve- liko v naravi, ki so intimno povezani z njo in od nje docela odvisni, kot na primer: kmetje, logarji, lovci in gozdarji, bodo vedno z lahko- to in zanesljivo uganili, kdaj in kje imamo opraviti z gomilo. Izurjeno oko, navajeno, da budno opazuje naravo, bo vedno pravilno precenilo oblikovanost zemljišča in ločilo na- ravne tvorbe od umetnih tvorb. Vsaka gomila je umetna tvorba, je prazgodovinska arhitek- tura, delo človeških rok in zato nujno izstopa iz prirodnega okolja. Seveda so čas, vetrovi, deževje, plug in vegetacija to mejo med de- lom človeških rok in delom narave včasih že močno zabrisali, tako da večkrat le s težavo še ugotovimo obrise oziroma velikost nekda- njih gomil, posebej še, če so bile majhne. Na splošno so danes vse še ohranjene gomile zelo ploske in le blago napete, zato jih včasih le s težavo opazimo. , KAKO IZKOPAVAMO GOMILE Novomeške gomile v Kandiji so bile nasu- te na rahlo proti zahodu nagnjenem zemlji- šču; ta pada proti potoku Težka voda, ki se v bližini izliva v Krko. Vse do poletja 1967 so bile tam večinoma njive (Znančeve njive), travniki in deloma vrtovi. Zaradi nagnjenosti terena in stalnega oranja so bile gomile pred izkopavanjem že močno sploščene in le še prav rahlo napete, tako da jih nešolano oko SI. 5. Dve elegantno obliko- vani keramični vazi s po- krovom. Na površini sta posodi rdeče in črno barva- ni. Služili sta kot obredni posodi pri pokopavanju in so jih položili pokojniku k nogam v grob — Foto T. Knez 15 SI. 6. Pogled v odprti grob halštatskega kneza, ki so ga pokopaU skupaj s konjem. Vse predmete v grobu smo obdali z mavčnimi oklepi in jUi šele nato dvignili iz zemlje in prenesli v muzej. V tem najbogatejšem grobu v Kandiji smo poleg drugega našli tudi bronasto čelado, dve situU in eno cisto — Foto T. Knez skoraj ni moglo prepoznati. Seveda so bile go- mile pred stoletji in tisočletjem dosti bolj vi- soke in bolj stožčaste oblike, plug in erozija pa sta jih iz leta v leto bolj ploščila, nižala in širila. Pred izkopavanjem smo na oko ocenili ver- jetno središče ali teme gomile in tam zabili orientacijski količek. S tega središčnega ko- lička je nato geometer s teodolitom natančno izmeril vse štiri nebesne smeri. Na vseh teh štirih straneh smo ob domnevnem robu gomi- le zabili v zemljo količke, ki so označevali nebesne smeri na gomili. Velikost, oziroma premer gomile smo pred izkopavanjem oce- nili spet samo na oko po oblikovanosti zem- ljišča, kajti točne mere in meje gomile smo dognali in izmerili šele po končanem izkopa- vanju, oziroma ko smo že odkrili vse grobo- ve. Nato smo po nebesnih smereh odmerili in začrtali na gomili osnovni križ, širok dva me- tra. S tem križem smo razdelili gomilo na štiri izkopne sektorje, ki smo jih označili s številkami I—IV. Ta dvometrski osnovni križ je ostal ne- prekopan vse do takrat, ko smo do dna go- mile prekopali vse štiri sektorje. Križ na go- mili ima dvojno funkcijo. Na eni strani ga uporabljamo za to, da po njem med izkopava- njem lahko neovirano hodimo in sproti od- važamo izkopano zemljo. Druga, pomembnej- ša funkcija križa pa je, da nam služi kot važ- na kontrola, iz katere lahko marsikaj izvemo in razberemo. Lepo gladko obrezane stene kontrolnega križa nam služijo kot kontrolni prerezi, ali — kot jim v stroki pravimo — profili. Na teh prerezih lahko opazujemo, ka- ko in iz česa je nasuta gomila. To nam pove zaporedje slojev, ki se dobro ločijo med seboj po barvi ali celo samo po odtenkih barv in po različni kvaliteti zemeljskih plasti. Takemu navpičnem prerezu skozi gomilo pravimo v arheologiji vertikalna stratigrafija. Natanč- no opazovanje, čitanje in risanje (z barvnimi svinčniki) teh profilov, sodi med najvažnejše arheologovo delo na terenu, ki ga praviloma opravlja vodja izkopavanja. Ce bo arheolog znal pravilno prebrati smisel slojevitosti v profilu, mu bo celotna situacija, v tem pri- meru zgradba gomile, kmalu jasna. Pri tem delu sta arheologu lahko v dragoceno pomoč tudi geolog in pedolog. Iz pravilnega sklepa- nja iz podatkov, ki nam jih pokaže tak pre- rez, pa bomo dobili tudi odgovor na razna vprašanja, na primer, kako je bila zgrajena gomila. Potem ko smo gomilo razdelili na štiri izko- pana polja, smo se lotili izkopavanja posa- meznih sektorjev. Terenske razmere, tehnična zmogljivost delovne ekipe, problem odvoza zemlje in podobni organizacijski problemi nam bodo narekovali, po katerem vrstnem redu bomo izkopavali gomilo. Ob zadostnem številu strokovnih in tehničnih sodelavcev in delavcev-kopačev lahko seveda kopljemo tu- di po več sektorjev hkrati. Pri izkopavanju v Novem mestu smo največkrat ravnali tako, da smo sektorje kopali poi vrsti od I—IV. Za- radi majhne delovne ekipe smo skoraj vedno kopali samo po en sektor hkrati. Vsak sektor smo pričeli odkopavati na vrhu pri središču gomile po slojih, ki so bili največ do 25 cm globoki. Na ta način smo dobili ravne, po možnosti čimbolj vodoravne odkopne površi- ne, ki so postajale vse večje, čim globlje smo kopali gomilo. Te odkopne površine smo vsa- kokrat takoj po odkopu z dobro nabrušenimi železnimi strgalkami temeljito ostrgali in le- po ravno zgladili. To zahtevno delo, ki terja ne samo precej fizične moči, temveč tudi bi- strega opazovanja ostrganih tal, sodi med najvažnejša opravila pri izkopavanju gomile v ilovnatih tleh. Značilna je sestava tal v novomeških go- milah; ta je tudi narekovala metodo izkopa- vanja, ki smo jo morali uporabiti, da smo pri- šli do zanesljivih rezultatov. Tanki humusni plasti na vrhu gomile je takoj sledila mrtvi- ca: sterilna in kompaktna nepropustna rdeče- rjavo-rumena ilovica, preprežena s sivkasti- mi progami. To vrsto ilovice imenujejo geo- logi marmorirana ilovica, ki je na Dolenj- skem močno razširjena. Ustrezne kemične analize so pokazale, da vsebuje ta vrsta ilovi- ce zelo veliko železovih in manganovih oksi- dov, ki močno napadajo ter razkrajajo vse or- ganske pa tudi anorganske snovi, ki so zašle vanjo. Ker so bili vsi grobovi vkopani v to marmorirano ilovico, so vsi kovinski predme- ti pa tudi keramične posode v novomeških grobovih močno korodirani, poškodovani in 16 včasih tudi do nespoznavnosti razkrojeni. Naj- bolj so trpeli železni predmeti, tanka brona- sta pločevina in keramične posode slabše kvalitete, tako da smo včasih našli le še tem- no obarvano sled popolnoma razkroj enih nekdanjih pridatkov. Isto velja za človeške kosti. Vsi grobovi v novomeških gomilah so dosledno skeletni, o čemer nam govorita ve- likost posameznih grobov in lega pridatkov v njih, vendar se nam ni ohranila niti ena človeška ali živalska kost, ker je kislina v ilo- vici ves kostni material popolnoma razkroji- la. Le temnejša barva in drugačna kvaliteta zemlje v grobni jami, ki se je dobro ločila od okoliške svetlejše sterilne ilovice, nam je vsakokrat pokazala velikost in lego groba. Samo z neumornim strganjem po slojih od- kopanih površin smo lahko ugotavljali lego posameznih grobov v gomili. To je edini uspešni način izkopavanja v takih zemeljskih pogojih, sicer bi posamezne grobove odkrili prepozno, ali pa sploh ne. Potem ko smo odkrili večje število grobnih jam, smo pričeli odpirati posamezne grobove. Vrstili so se revni, tudi prazni grobovi brez pridatkov izmenoma s tistimi, ki so vsebovali kar po več keramičnih posod. Ko smo grob očistili oziroma prekopali do dna (in vse pri- datke pustili na njihovemu mestu v grobu!), smo vsak grob narisali in situ z barvnimi svinčniki v merilu 1 : 10, da bi čimbolj verno obdržali njegovo sliko. Poleg tega smo vsak grob, tudi fotografirali s črnobelim in barv- nim filmom za čim popolnejšo dokumentaci- jo. Vse tiste predmete, ki so bili razmeroma dobro ohranjeni in celi, smo previdno dvignili iz zemlje in varno spravili. Vsak predmet je dobil svojo natančno oznako (številko gomile in groba, koordinate in včasih še kaj). Dobro posušene keramične črepinje smo previdno oprali v vodi (nekaterih vrst keramike sploh ne smemo prati z vodo, ker bi se sicer raz- , si. 7. Bronasta čelada negovskega tipa, najdena v gro- , bu halštatskega kneza. Na oglavju čelade so dobro vid- : ni sledovi udarcev bojne sekire — Foto T. Knez I SI. 8. Zlati diadem, izdelan iz tanke pločevine in okra- šen z iztolčenlmi geometrijskimi motivi. Našli smo ga v grobu bogate halštatske aristokratlnje — Foto T. Knez krojile), jih posušili in nato spet zlepili. To je že opravilo specializiranih delavcev — pre- paratorjev, ki spretno obnavljajo razlomljene posode. Manjkajoče dele na posodi dopolnijo z mavcem, ki ga nato pobarvajo tako, da mu- zejski obiskovalci sploh ne opazijo, da je bila posoda razbita in da je sestavljena. Vse tiste predmete pa, ki smo jih našli že močno raz- jedene, slabo ohranjene ali pa izredno krhke, kot na primer vse bronaste posode, bronaste fibule, železno orožje in podobno, smo pre- vidno obkopali in jih z obdajajočo zemljo vred zagipsali ter šele nato dvignili iz zemlje. Na ta način smo dobili veliko belih mavčnih kolačev ali oklepov, ki v svoji sredini varno hranijo krhke predmete pred nadaljnjimi po- škodbami. Te kolače iz mavčnih oklepov smo poslali v restavratorske delavnice, kjer se jih bodo lotili preparatorji in restavratorji, ki bodo z znanjem in veliko mero potrpljenja spravili posamezne najdbe v red, jih utrdili in jim spet dali prvotno obliko. Tako kot predmete v grobu smo tudi velikost in lego vsakega groba natančno izmerili in s tem do- bili točen tloris gomile, ki je zelo zanimiv, o čemer bomo govorili v naslednjem poglavju, j NAJDBE v NOVOMEŠKIH GOMILAH Število grobov v halštatskih gomilah na Dolenjskem je zelo različno. Poznamo gomile samo z enim grobom, pa tudi take, v katerih je bilo pokopanih celo nad dvesto ljudi! Naj- več je med njimi takih, ki krijejo v sebi od 5—25 grobov. V premeru merijo od pet do sedemdeset metrov, njihova višina pa se gib- lje od pol metra do petih metrov, saj so naj- večje gomile kar pravcati grički. Računati moramo, da so bile gomile v času nastanka še nekoliko višje in bolj strme kot danes, ven- dar so se v teku tisočletij z erozijo in obde- lovanjem zemlje dokaj znižale in postale so bolj ploske. Na podlagi števila pokopov v po- sameznih gomilah lahko ugibamo in domne- vamo, da so bili v njih pokopani ali člani ene 17 družine, enega rodu, ali morda celo člani ene- ; ga plemena. Kakor se posamezne gomile že \ na zunaj po velikosti močno razlikujejo, tako i velike in še večje so razlike med posamezni- I mi grobovi v gomili. Nekateri med njimi so ; zelo revni pridatkov, medtem ko so spet dru- ; gi bogato opremljeni z raznimi posodami in i okrasjem. Odlične osebe so pokopali celo sku- paj s konjem. Železno pravilo pri pokopava- nju v halštatskem času je bilo: čim odličnej- ši položaj v življenju na gradišču, tem lepši in bogatejši je tudi poslednji počitek v go- mili. Izkopavanje je pokazalo, da imamo v No- vem mestu opravka s klasičnimi rodovnimi gomilami, ki so posebna značilnost halštatske kulture v Sloveniji. To je: skeletni pokop v j gomili, pri čemer so vsi grobovi razporejeni ] v krogu na obodu gomile (glej si. 4), sredi- šče gomile pa je prazno. Novomeške gomile so merile v premeru okrog 30 metrov, vsebo- vale pa so od 20—33 grobov. V vsaki veliki gomili pa bomo našli tudi knežji grob, ki ga SI. 9. Izbor bronastih zapestnic iz halštatskih grobov v Novem mestu — Foto T. Knez odlikujejo številni in dragoceni pridatki. Ta način pokopavanja je tako značilen za Do- lenjsko, da je v prazgodovinski arheolo- giji dobil tudi svoje ime kot: dolenjska sku- pina halštatskih rodovnih gomil. Opisani na- čin pokopavanja je znan tudi v centralni Bosni in v Makedoniji, neznan pa je v severni Italiji in severno od Alp. Običajen halštatski grob v gomili je videti nekako takole: mrlič je ležal skoraj vedno iztegnjen na hrbtu, z rokami iztegnjenimi ob telesu ali pa prekrižanimi na prsih oz. v kri- lu. Na prsih ima eno ali dve zaponki, ki sta mu spenjali obleko, na rokah zapestnici, žen- ske nosijo okrog vratu ogrlice iz jantarnih ali celo barvastih steklenih biserov, na nogah pogostokrat najdemo bronaste nanožnice. K nogam pa skoraj vedno položijo eno ali več keramičnih posod s hrano in pijačo za okrep- čilo pokojniku na poti v onostranstvo, kot je veleval takratni pogrebni običaj. Ženske gro- bove odlikuje lišp in obilica nakitnih pred- metov ter ena ali več na prsi položenih gli- nastih statvenih uteži, kot tipičen atribut ženskih grobov. V moških grobovih pa naj- demo poleg lončenih posod za hrano in pijačo največkrat železno, redko bronasto orožje: nož ali dve sulici, okovje za ščit, bronast opa- sač, bojno sekiro, včasih tudi bronasto čelado. Večino mrličev so položili v grobno jamo brez krste. Včasih pa smo našli na dnu jame des- ke, na katero so položili pokojnega, zelo red- ko pa pravo leseno krsto. V izjemno bogatih knežjih grobovih, ki pa seveda niso pogosti, so našli tudi bronast prs- ni oklep, kot na primer v Novem mestu leta 1939 in v Vrhpolju pri Stični leta 1935 in tret- jega prav tam že pred prvo svetovno vojno. V teh grobovih so bili nedvomno pokopani plemenski knezi ali vplivni rodovni načelni- ki, vsekakor pripadniki halštatske aristokra- cije. V miru gospodarji na gradišču so bili v v vojnem času poveljniki bojnih oddelkov, ki so jih rekrutirali iz pripadnikov domačega rodu. Oglejmo si nekaj bogatih grobov iz Novega mesta, ki jih štejemo med knežje grobove. Kot prvega naj opišem bogat in luksuzno opremljen ženski grob, ki je vseboval tri ve- like jantarne ogrlice, od katerih ena sama meri po dolžini nad dva metra in je na njej nanizanih nič manj kot 573 jantarnih bise- rov! Roke te bogate žene je krasilo osem bro- nastih zapestnic, na prsi so ji položili drobno glinasto statveno utež (simbol žene — gospo- darice hišnih opravil). K nogam te žene pa so položili dve bronasti posodi, od katerih je ena celo figuralno okrašena situla, kar je posebna dragocenost v halštatskem času. Spričo tako bogatih najdb v grobu upraviče- no domnevamo, da je bila v njem pokopana žena iz najvišjih družbenih krogov — halštat- ska princesa. V nekem drugem grobu sta te- lo mlade Ilirke krasili dve masivni bronasti zapestnici, nožne členke sta ji oklepali tanki bronasti nanožnici, vrat ji je krasila dolga ogrlica iz živobarvnih steklenih biserov, kite v laseh pa si je spenjala s spiralno uvito zlato žico. K nogam so tej mladenki priložili čudo- vito oblikovano črno keramično vazo. Spo- mladi 1969 smo našli še en grob bogate Ilirke, katere čelo je krasil zlat diadem, narejen iz tankih lističev in okrašen z drobnim geome- trijskim ornamentom. Najbogatejši in tudi kulturno-zgodovinsko najpomembnejši pa je bil grob, ki smo ga odkopali poleti 1968. To je bil grob halštat- skega velikaša, ki so ga položili k večnemu počitku skupaj z njegovim konjem. V tem ve- likem grobu smo poleg opreme za konja (že- lezne žvale, obeski za naglavje) našli izredno bogato opremo moža: kar dve (!) bronasti si- tuli in eno cisto, bronasto čelado negovskega ti- , 18 pa, več lepih keramičnih posod, bronast opa- sač, železno bojno sekiro, več sulic in bronastih zapestnic, dve fibuli, bogato stekleno ogrlico : in še nekaj drobnarij. Pred našimi začude- nimi očmi se je odprl grob v boju padlega aristokrata. Da je to res, nam priča zelo dob- j ro ohranjena bronasta čelada, ki je bila s i sedmimi udarci bojne sekire udrta in celo I prebita. Novomeški halštatski aristokrat je; končal svoje življenje pod strahovitimi udar-; ci bojne sekire ali v boju z zunanjim sovraž- : nikom, ali pa kot žrtev plemenskih razprtij i znotraj nesložnih ilirskih rodov. Karkoli \ že, življenje tega moža je ugasnilo nekje na začetku 4. stoletja pred našim štetjem. Po bogastvu pridatkov v grobu sodeč je bil ta mož nedvomno knea novomeških Ilirov okrog leta 400 pr. n. št. V novomeških gomilah je bilo doslej izkopanih že osem bogatih grobov, ki jih lahko štejemo med knežje grobove. V teku izkopavanja se je pojavilo veliko problemov, na katere bo treba odgovoriti. Na vsa vprašanja bomo lahko odgovorili šele takrat, ko bodo vse najdbe restavrirane in preparirane. Šele takrat bomo natančneje ve- deli, kaj vse so vsebovali posamezni grobovi, znan bo položaj in medsebojni odnos bogatih in revnih grobov, časovne razlike med posa- meznimi grobovi znotraj gomile, tipološke razlike in še marsikaj. Kako bogata in dragocena je bila naša tri- letna bera v štirih gomilah, naj pove podatek, da smo med drugimi izkopali že: 6 situl, 2 ž cisti, 2 bronasti skodelici, 2 bronasti čeladi, 5 bronastih opasačev, izredno veliko nakita iz jantarja in živopisne steklene paste, da okrog 200 keramičnih posod sploh ne omenjamo. Vse najdbe iz gomil sodijo kronološko v naj- i mlajši halštatski čas pri nas, to je v 5. in 4. stoletje pred našim štetjem. To je tisto raz- dobje, ko se že zamirajoča halštatska kultura i še poslednjič vzpne v ustvarjalnem naponu, j preden v naslednjih desetletjih ne vdro ki nam prva krdela bojevitih Keltov, ki prine- ; sejo s seboj tudi nov način življenja, drugač-: no civilizacijo in kulturo, ki je zrasla na po- ] polnoma drugačnem izročilu. To pa je po- glavje naše prazgodovine, ki sega že zunaj okvira tega članka. Pri kopanju gomil v Novem mestu se nam je nujno vsililo vprašanje, kako in s kakšnimi obredi so Iliri pospremili svoje mrtve k več- nemu počitku. Kdo bi vedel razjasniti, kako je bilo! Ustaljeni tlorisi in lega grobov v go- mili ter smiselni razpored pridevkov v po- sameznih grobovih kažejo na visoko razvit in | strogo določen obred pri pokopavanju mrtvih, j Karakteristični pridatki v grobovih pa nam j povedo tudi to, ali je bila v grobu pokopana žena ali moški, revež ali bogatin, vojak ali rokodelec. Ce bi se nam ohranile še kosti po- kopanih, pa bi manj kot na desetletje natan- ko lahko določili še starost pokojnega. Nikdar ne bomo zanesljivo izvedeli, kakšni so bili pogrebni običaji v halštatskem času. Vemo samo to, da so pokojnim polagali v grob njihove najljubše stvari: nakit, orodje in orožje ter posode s hrano in pijačo, dušam v okrepčilo na poti v zagrobno življenje. Ni- koli ne bomo izvedeli, kako so se poslavljali od rajnega na mrtvaškem odru, kako se je vil mrtvaški sprevod z gradišča na Marofu k bregovom Krke, kako so ga peljali na drugi breg in s kakšnimi obredi so ga položili k večnemu počitku v gomilo. Le domišljija nam lahko pričara tarnanje in jok užaloščene srenje, žebranje svečenikov, vonj dišečih ka- dil in žgalnih daritev, tožeče petje obrednih žalostink, posmrtno pogostitev in uglednemu pokojniku morda celo bojne igre v čast. SI. 10. Izbor fine halštatske keramike izkopane v gomi- lah v Novem mestu. Levo in desno sta keramični vazi s pokrovom (clborij), okra- šeni z žleblj enimi geome- trijskimi motivi in sončnimi simboli v obliki kljukaste- ga križa. Na sredi pivski rog — rhyton v obliki ško- renjčka ali skrajno stilizi- rane ptice — Foto T. Knez 19 Kljub hudim plenitvam in številnim izko- pavanjem so se nam ohranile gomile do da- našnjih dni. Spominjajo nas davne in slavne preteklosti halštatskih Ilirov, tistih starosel- cev, ki so prvi intenzivno naselili našo zem- ljo, jo kultivirali in ji ostali zvesti vse do prihoda Slovenov. Ilirski velikaši so bili naši faraoni, gomile pa naše piramide, intimni arhitektonski spomeniki naše prazgodovine. Spomnimo se samo, kako lepo je bil zložen mogočni venec kamenja okrog velike knežje gomile v Stični, ki je po svoji impozantni ve- likosti v pravem pomenu dolenjska piramida. Halštatska kultura pri nas je izrazito vaška kultura, zrasla na patriarhalnem rodovnem izročilu. Najvišja oblika komunalnega živ- ljenja v halštatskem času je bila čvrsto utr- jena vas, trdnjavi podobno gradišče, ki ni po- znalo iz kamnov in malte sezidanih hiš. Šele Rimljani prinesejo v naše kraje novo tehnolo- gijo gradnje: z apneno malto vezane zidove, tlakovane ceste, zidanje z opeko itd. Z njimi sta prišli v naše kraje tudi mestna kultura in civilizacija, porojeni v čisto drugačnih pogo- jih in drugačnem okolju. Vendar rimska ci- vilizacija nikdar ni mogla povsem zatreti in preglasiti skozi stoletja v zemlji zasidrano kulturo staroselcev. Skozi vso rimsko okupa- cijo naših krajev bomo v ostalinah tega časa vedno naleteli na elemente domorodne ustvar- jalnosti, pa najsi bo to v keramiki, noši, na- kitu, v imenih božanstev itd. Danes vemo, da so se trdoživi elementi halštatske kulture ohranili vse do prihoda prvih Slovencev v naše kraje. Rimljani so v naših krajih utirali in gradiU nove ceste, ki se ne skladajo vedno s prazgodovinskimi potmi, in zidali so mesta na krajih brez poprejšnje naselitvene tradicije. Nasprotno pa stari Slovenci, neva- jeni mestne kulture, ob prihodu v naše kraje ponovno naselijo že zdavnaj obljudena in iz- krčena področja, kjer so nekoč cvetela hri- bovska vaška gradišča. Ze Milko Kos*^ je po- udaril, da se obseg starejšega slovenskega na- selitvenega področja presenetljivo krije z zemljevidom krajev, naseljenih in kultivira- nih že v predslovanski dobi. Zato ni slučaj, da med prafarami na Dolenjskem srečamo vsa pomembnejša najdišča iz halštatske dobe. V kulturnih centrih halštatskega časa so po- novno oživeli centri kulture v zgodnjem in visokem srednjem veku. Bogate in reprezentativne halštatske najd- be zi mednarodnim slovesom iz Novega mesta pričajo, da je bil v tem kraju sredi prvega milenija pred našim štetjem eden izmed štirih vodilnih centrov dolenjskih (Magdalenska go- ra. Stična, Novo mesto, Šmarjeta-Vinji vrh) halštatskih Ilirov, s sedežem pomembnega plemenskega kneza. Z naselitvijo in utrdi- tvijo Ilirov na Dolenjskem se prične nagel gospodarski in kulturni vzpon v halštatskem času, ki povzdigne Novo mesto iz prahisto- rične anonimnosti do važne metropole z bo- gatimi knežjimi grobovi in lepimi primerki situlske umetnosti v času od 6.—4. stoletja pred našim štetjem. V mlajši železni dobi, po letu 300 pred n. št. sledi, kljub še vedno moč- nemu staroselskemu življu, počasno, toda konstantno usihanje domačih ustvarjalnih moči, ki popolnoma zamrejo šele v času poz- ne antike. Šele naselitev starih Slovencev in veliko kasneje (leta 1365) formalna ustano- vitev poznosrednjeveškega Rudolfovega mes- ta, je dala kraju na polotoku ob Krkinem ovinku spet novih moči in novo vsebino. OPOMBE 1. Najboljši vir za študij halštatskega obdobja v Sloveniji je temeljna razprava: S. Gabrovec, Hal- štatska kultura v Sloveniji. Arheološki vestnik XV—XVI, 1964—1965, str. 21—64. V njej je nave- dena tudi vsa zadevna starejša literatura. — 2. S. Pahič, Antične gomile v Slovenskih goricah. Ča- sopis za zgodovino in narodopisje, nova vrsta 1, 1965, str. 10—63. O redkih halštatskih najdbah na tem področju je poročal: S. Pahič, Zelezno- dobne najdbe v Slovenskih goricah. Arheološki vestnik XVII, 1966, str. 103—144. — 3. S. Pahič, Antične gomile v Prekmurju. Arheološki vestnik XI—XII, 1960—1961, str. 88-146.-4. O načinu iz- kopavanja velike halštatske gomile v Stični je po- ročal: S. Gabrovec, Tehnična metoda izkopavanj v Stični. Varstvo spomenikov VIII, 1960—61, str. 74—78. Isto metodo z malenkostnimi nebistvenimi spremembami smo uporabili tudi pri izkopava^ nju gomil v Novem mestu. — 5. T. Knez-S. Ska- ler, Halštatska gomila na Libni. Arheološki vest- nik XIX, 1968, str. 239-272.1 — 6. S. Pahič, Bro- nastodobna gomila pod Brinjevo goro. Arheolo- ški vestnik XIII—XIV, 1962—1963, str. 349—374. — 7. S. Pahič, Varstvo spomenikov IX, 1962—1964, sti-.170. — 8. Pregled vseh arheoloških raziskovanj v Novem mestu do vključno leta 1967 je bil ob- javljen v razpravi: T. Knez, Prazgodovina Nove- ga mesta. Novo mesto 1365—1965, prispevki za zgodovino mesta, str. 12—69. — 9. S. Gabrovec, Grob z oklepom iz Novega mesta. Situla 1, 1960, str. 27—80. — 10. S. Gabrovec, Grob s trinožnikom iz Novega mesta. Arheološki vestnik XIX, 1968, str. 157—188. — 11. Ob izkopavanju halštatskih gomil v Novem mestu je izšlo zelo veliko informa- tivnih člankov o poteku del in o rezultatih izko- pavanj v skoraj vseh slovenskih časopisih in re- vijah. Najboljši pregled o kandijskem grobišču daje še vedno članek: T. Knez, Halštatske go- mile v Novem mestu. Dolenjski razgledi št. 6, 19. junija 1969, str. 63—69. — 12. Treasures of Car- niola American Art Association Anderson Galle- ries Inc. New York 1934. — 13. M. Hoemes, Krai- nische Hügelnekropolen der jüngeren Hallstatt- zeit. Wiener Prähistorische Zeitschrift II, 1915, Str. 98—123.—J4. R. Ložar, Predzgodovina Slove- nije, posebej Kranjske, v luči zbirke Mecklen- burg. Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo XV, 1934, str. 5—91. — 15. F. Stare, Prazgodovin- ske Vače. Ljubljana 1954. — 16. M. Kos, Zgodo- vina Slovencev, Ljubljana 1955, str. 13, 50—51. 20