Pri utemeljevanju respiratorne filozofije se je smiselno ozreti na vzhod, saj šte-vilne vzhodne tradicije, med njimi sufizem, vključujejo dihanje v svoje somatske prakse. V prispevku je prikazano, kako je Rumi ? muslimanski teolog in sufi iz 13. stoletja ? v svoji poeziji uporabljal nafas oziroma dih na način, ki je poudarjal nje-govo prvobitnost. Na odlomkih iz Rumijeve poezije avtorica ponazori, kako dih implicira novo z »darom« življenja, ki nam ga prinaša, in kako je ta ustvarjalna, podarjajoča in prvobitna narava diha povezana z odprtostjo Božanskemu Druge-mu in drugim. Poleg tega za Rumija vsak vdih pomeni začetek novega obstoja, ki izniči svojo predhodno obliko, s čimer bralcu posreduje ontološki občutek konč-nosti obstoja preko tega, kar je minilo, in neskončnih možnosti, ki jih novo pri-naša. Zbliževanje končnega z neskončnim v dihu omogoča razvijanje respiratorne ontologije, katere cilj je razumevanje dualnosti v medsebojno povezani perspektivi. Prav to pa je po avtoričinem mnenju obet Rumijeve poezije za filozofijo dihanja.

Pravice