Opis
Prispevek opazuje družbeno podobo samomora ob koncu 19. in na začetku 20. stoletja, predvsem na primeru Trsta kot velikega mestnega središča, kjer je bil trend naraščanja samomorilnosti opazneje viden vsaj od sedemdesetih let 19. stoletja. Ob zaznavanju naraščajoče prisotnosti samomora v družbi so tudi v ta prostor prihajale razne evropske razprave o samomoru, od Morsellijeve in Masarykove do Durkheimove študije, diskurzi okrog samomora pa so hkrati odstirali nekoliko širšo sliko družbe, vključno z njenimi strahovi pred družbenimi problemi in spremembami.Časopisni diskurz je običajno sledil znanstvenim objavam svojega časa, opažanja o množičnosti samomorov so se potrjevala skozi statistične analize in medicinske, sociološke, filozofske ter druge razprave, obenem pa so odpirala tudi mnoge druge družbene problematike, s katerimi je bilo samomor v urbanem prostoru mogoče povezati (alkoholizem, rast proletariata, revščina, preoblikovanje vrednot idr.). Vse to je sooblikovalo javno razpravo o samomoru kot problemu moderne družbe, posebej večjih mest, saj je bila samomorilnost tam veliko bolj izrazita kot v manjših neindustrijskih mestih ali na podeželju Avstrijskega primorja.Primeri iz dnevnega tiska in poljudnoznanstvenih razprav razkrivajo raznolike podobe samomora. Na eni strani je bil prikazan kot neizogibna posledica neugodnih ekonomskih razmer oziroma finančne stiske, v kateri se je znašel (običajno) pred-stavnik proletariata, ali pa brezizhodnega položaja posameznika zaradi hude in neoz-dravljive bolezni. Samomor je lahko bil tudi medikaliziran kot nevrološka posledica določene psihične bolezni ali stanja. Na drugi strani pa je bil dojet kot posledica kvar-nega učinka modernega življenja in vrednot (na primer individualizma, hedonizma, materializma, ateizma ipd.), ki so izpodrivale varnost tradicionalnega objema družin-skega in družbenega življenja, in v taki obliki je bil tudi najbolj obsojan. Med načini, kako bi bilo to problematiko (ki je bila razumljena kot družbeno pogojena) mogoče zmanjšati ali preprečiti, je bilo tudi vprašanje potencialnega imitativnega efekta, ki naj bi ga na pojavljanje samomorov imel zlasti dnevni tisk s črno kroniko.