Opombe
Vohun je vohunski roman z nepričakovanim zapletom in razpletom. V prvem planu spremljamo Amisa Kosygina, lokalnega ovaduha, ki zbrane podatke pridno pošilja v centralo tajne službe. Ker je oldtajmer, se že kar težko znajde v informacijskem kaosu, kjer se viri podatkov iz fizičnega, snovnega sveta čedalje bolj selijo v virtualna prostranstva svetovnega spleta. Postopoma se nam začne svetlikati, da Kosygin ni navaden vohun, temveč analitik. Čeprav ni več jasno, ali to počne za naročnika ali samo zase. Skratka, Kosygin ima bogato, refleksije polno notranje življenje, ki si ga vestno zapisuje v beležnico. Ali pa je tisti, ki si zapisuje, avtor? To zaslutimo ob premišljanju o žanrskih pravilih vohunskega romana, ki jih pripovedovalec raztrančira na prafaktorje, da bi nazadnje razkril, da njegov roman to zagotovo ne bo. Predvsem pa pod drobnogled vzame literarno umetnost in umetnost nasploh, pri čemer secira njuno vlogo v krasnem novem svetu, kjer lomasti umetna inteligenca. Osojnik od bralca pričakuje, da v njegovih tekstih ne išče smisla, saj »se polno in izpolnjeno življenje ne hrani z vdiranjem iz zunanjosti v notranjost, ampak se kot notranja presežnost izpolnjuje v zunanjem delovanju«. Bralcu tako spodmakne kamen, na katerega je bil doslej vajen stopiti, prepričan, da človek svet spoznava tako, da si ureja delce kaosa v zanj smiselne celote. Namesto tega bralca povabi, naj se otrese vnaprejšnjih predstav in poleti. Pravi junak tega konceptualnega romana je tako bralec – naključni vohun v trgovini s porcelanom, ki iz razbitih drobcev sestavlja novo celoto, v katero vliva lastni, avtentični smisel. Brez bralčevega vložka tekst ostaja zgolj kaos črepinj, ki čakajo, da jim nekdo vdahne svoj prenovljeni smisel. Avtor je le vodič, ki bralca pripelje v trgovino s porcelanom, nato pa reče: »Čas je, da tudi jaz izginem … in izparim neznano kam.«