Notions of atmosphere : toward the limits of narrative understanding

angleški

2020

letnik 43, številka 1

atmosfera   fokalizacija   nova fenomenologija   postklasična naratologija

Slovensko društvo za primerjalno književnost
(Obvezni izvod spletne publikacije)

Spremenjene metodološke paradigme, ki jih je prinesla postklasična naratologija in še posebej njena kognitivistična usmeritev, fenomenu atmosfere do zdaj niso posvečale veliko razmisleka. To nekoliko preseneča, če upoštevamo, da sodobna konceptualizacija atmosfere in povečano zanimanje za vprašanja, ki jih prinaša, izhajata iz nove fenomenologije in fenomenološke estetike, področij torej, ki sta neposredno prispevali k razvoju postklasične naratologije. V prispevku začenjam s fenomenološkim konceptom atmosfere po M. Merleau-Pontyju in H. Schmitzu (atmosfera kot ekstaza izkušnje, poseben način prisotnosti s kvaziobjektivnim in intersubjektivnim statusom, ki se prilega zunajjezikovnemu okviru, dojemanje atmosfere kot brezpovršinskosti prostora) in estetskim pomenom tega koncepta (G. Böhme, T. Griffero, E. Fischer-Lichte), nato pa predstavljam terminološko nestabilnost in semantično nejasnost atmosfere ter povezanih izrazov znotraj naratološkega diskurza M. Bal, G. Princea, M-L. Ryan and P. Abbotta (atmosfera kot receptivna in pripovedna naravnanost, spremljevalni dejavnik morfoloških kategorij, tematsko-psihološka značilnost žanra). Najpomembnejši cilj prispevka je, da ponovno preuči metodološko legitimnost koncepta atmosfere, tako kar zadeva meje pripovednega razumevanja kot njenega interpretativnega potenciala, ki bi lahko postal relevanten v okviru kognitivnih teorij intertekstualnosti (E. Panagiotidy, M. Juvan), po drugi strani pa gre tudi za humanistični odgovor na izzive novih epistemoloških paradigem in povratek k transcendentalnemu bistvu literature.

10.06.2020