Tudi tokrat sem prebrskal vse knjižne police v knjigarni in ob ugotovitvi, da nič od tistega, kar je na voljo v meni dostopnih jezikih, zame ne bo zanimivo, me je hkrati prelilo obžalovanje in olajšanje. Vseh teh knjig v mojem življenju je vendar že preveč, že tistih doma do konca življenja ne bom mogel vseh prebrati, saj to vem in jih zato stalno razdajam, zdaj pa bi si naložil še nekaj novih? V čem se razlikujem od hazarderjev, ki preprosto morajo staviti vse, kar imajo, vedno znova, čeprav vedno znova izgubijo? Ali ne bi raje, namesto da tu mrhovinarsko iščem kaj novega, bral tistih knjig, ki jih imam doma, pa jih še nisem prebral, ali pa tistih, ki so tako dobre, da jih ne morem oddati, saj si domišljam, da jih bom vendar prebral še kdaj, morda še večkrat?

Pravice