Ena osrednjih tem sodobnega gledališkega prevodoslovja je koncept govorljivosti, ki se nanaša na vprašanja, kot so: kaj daje dramskemu besedilu performativno moč, kakšen mora biti prevod, da je primeren za oder, in kako opredeliti prevod kot govorljiv ali negovorljiv. Ta vprašanja so ključna za razumevanje odnosa med pisanim dramskim tekstom in njegovo odrsko realizacijo, obenem pa odpirajo prostor za utemeljevanje različnih prevajalskih odločitev in posegov v izhodiščno bese-dilo. V prispevku najprej obravnavamo različne pristope raziskovalk in raziskovalcev koncepta govorljivosti. Ti pristopi se večinoma razvrščajo v dve glavni skupini: prva zagovarja znotrajbe-sedilni pristop, kjer se govorljivost razume kot inherentna značilnost dramskega besedila, druga pa govori o zunajbesedilnem, procesnem pristopu, v katerem je govorljivost rezultat sodelovanja različnih akterjev v uprizoritvenem procesu. Ta teoretska izhodišča nato v empiričnem delu pri-spevka apliciramo na konkreten primer: finsko dramsko besedilo Kokkola avtorice Leee Klemola, v prevodu Julije Potrč Šavli in v odrski postavitvi Slovenskega ljudskega gledališča Celje v režiji Žive Bizovičar, kjer je bil pripravljen še prevod v zasavsko narečje (Jaša Drnovšek). Na nekaj kon-kretnih primerih replik analiziramo razlike med izhodiščnim prevodom, šepetalsko knjigo in upri-zoritvenim besedilom (v premierni predstavi), pa tudi, kako je do teh besedilnih sprememb tudi prišlo. Nadalje podrobneje razčlenimo ideološka izhodišča za rabo narečja na odru in primerjamo razloge za takšno jezikovno izbire med izvirno uprizoritvijo v finščini (oz. kokkolskem narečju) z rabo izbranega narečja v celjski uprizoritvi. Prispevek sklenemo s premislekom o tem, kako je bila raba narečja ocenjena v kritiškem odzivu ter kaj to pomeni za razumevanje govorljivosti v sodobni uprizoritveni praksi.

Pravice