Celotna Zgornja Savinjska dolina je bila v začetku 12. stoletja veliko zemljiško gospostvo Bavarca Diepolda de Chagere s središčem v Gornjem Gradu. Leta 1140 ga je daroval za ustanovitev benediktinskega samostana, manjši del pa je pripadel Ogleju. Samostan je v 333 letih obstoja z obsežno kolonizacijo oblikoval kulturno krajino z ok. 750 kmetijami in urbanimi naselbinami (trgi) Gornji Grad, Ljubno in Rečica. Oglejske posesti z gradovi Gornji Grad, Vrbovec in Mozirje so bile od konca 13. stoletja fevdi v rokah lokalnih rodbin. Najvplivnejši politični sili so predstavljali grofje Vovbrški in gospodje Žovneški. Vovbrški s središčem v Mozirju so 1286 postali tudi dedni advokati benediktinske opatije, po izumrtju 1322 so jih nasledili Žovneški (od 1341 grofje Celjski). Samostan je bil 1461 priključen novoustanovljeni škofiji v Ljubljani, 1473 pa ukinjen. Gornji Grad je bil nadalje sekundarna rezidenca ljubljanskega škofa.

Pravice

URN

URN:NBN:SI:DOC-QXUQJZOI

COBISSID

263236611

DOI

10.56420/Kronika.73.3.01

Objavljeno

28.01.2026

Metapodatki

Citiranje

APA:

Kosi, Miha (2025). Benediktinci in grofje Celjski. Kronika (Ljubljana), letnik 73, številka 3, str. 463-499. URN:NBN:SI:DOC-QXUQJZOI from http://www.dlib.si

MLA:

Kosi, Miha. "Benediktinci in grofje Celjski." Kronika (Ljubljana) letnik 73. številka 3 (2025) str. 463-499.
<http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-QXUQJZOI>

Kronika
1953-
(Zbirni zapis)