V zadnjih destletjih se je v jezikovni didaktiki uveljavilo prepričanje, da je temeljni cilj pouka materinščine razvita sporazumevalna zmožnost. Ker je sporazumevanje širok pojem, ki zaobseže tako tvorjenje kot sprejemanje besedil, je bilo vse pogosteje slišati zahteve, da je treba pri pouku materinščine pozornost nameniti ne samo pisanju, branju in govorjenju, temveč tudi poslušanju. Poslušanje in njegovo razvijanje sta bila doslej v teoriji in praksi najbolj zapostavljena, zato v prvem delu članka prevzemamo sodobne psiholingvistične opredelitve in nekatere značilnosti te sporazumevalne dejavnosti, v drugem - osrednjem - delu pa ob analizi srednješolskih učbenikov ugotavljamo, kako so se znanstvena spoznanja uveljavljala in udejanjala pri pouku slovenskega jezika od 70. let dalje.

Pravice

URN

URN:NBN:SI:DOC-WHF8Y4E2

COBISSID

15951458

Objavljeno

16.09.2009

Metapodatki

Citiranje

APA:

Vogel, Jerica (2001). Poslušanje kot učni cilj, vsebina in metoda v učbenikih za štiriletne srednje šole. Jezik in slovstvo, letnik 46, številka 6, str. 273-286. URN:NBN:SI:DOC-WHF8Y4E2 from http://www.dlib.si

MLA:

Vogel, Jerica. "Poslušanje kot učni cilj, vsebina in metoda v učbenikih za štiriletne srednje šole." Jezik in slovstvo letnik 46. številka 6 (2001) str. 273-286.
<http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-WHF8Y4E2>

Jezik in slovstvo
1955-
(Zbirni zapis)