Gospa Vida!
Ali se jezite name, da nisem prišla? Ko bi bila vedela, da bodete čakali na me bi prišla kljub vsemu gotovo ali tako nisem vedela ali izveste o naših naklepih. – In veste, kdo je kriv, da nisem prišla? Cankar! – Ne jezite se nanj ali on mi je rekel: – posebna žena je to, gospa Vida, krasna žena in najboljša pesnica na celem slovanskem jugu. Ali bojim se, Ti ji ne boš všeč in ona Tebi morda tudi ne.« – To zadnje sicer ni res – Vi bi mi bili gotovo všeč. Ko imate tako lepo ime »gospa Vida« kako bi mi ne bili všeč? Zaljubila bi se bila v Vas morda. – Samo bala sem se, da jaz ne bom všeč Vam. Kakor je rekel Cankar. Sem, kakor medved – ne ravno star medved – al vendar neroden medved in Vi ste – sem slišala – kakor mimoza, nežna dražestna. Saj bi se me bili ustrašili. In velike roke imam, pomislite, kako bi Vam bila všeč?! – In zato nisem šla k Vam.
Saj se ne jezite, gospa Vida! – Lepo Vas pozdravljam in rada Vas imam v resnici že od nekdaj. Vsaj sedem let in to je vendar že tudi nekaj. Ne zaslužim, da bi se jezili.
In – če ni to predrzno, – prosila bi Vas tudi nekaj! – Pošljite mi kakšno svojo pesem! Gospa Vida, prav posebno lepo Vas prosim. – In če hočete biti posebno dobri, posebno imenitni, dajte pesem ilustrirat kakemu slovenskemu umetniku. Jaz mislim, da se ne bo nobenemu zdelo to, da bi risal za »D. P.« nekaj prenizkega. Navdušena sem za vse. – Dr. Prijatelj in Cankar posredovala sta mi toliko lepega od njih, da mi je v resnici žal, da se nisem z vsemi seznanila.
Pišite mi, če hočete kmalu. Veselilo me bo zelo!
Kakšne otroke imate? Zelo lepe? Pozdravljam oba. In tudi moja mala pozdravlja!
Vaša
Zofka Jelovšek
Zagreb, 4. III. 05