Kocbekova partizanska poezija se bere kot osebna bivanjska kronika slovenskega osvobodilnega boja in revolucije. Zato so te pesmi pristna lirika, pravo nasprotje angažirane borbene pesmi, ki jo je terjal boj in jo je Oton Župančič zahteval kot pesem »za vsakdanjo rabo«. Prav s to poezijo, ki je Kocbek zavestno ni objavljal med vojno, pa se dopolnjuje enostranska zgodovinopisna podoba naše herojske, a tragične zgodovine. Te lirične izpovedi je pisal zase. Dojemal jih je kot zatočišče pred nasiljem vojne, kot duševno olajšanje bremena, ki ga je nosil pogumno in zavestno kot propagandist osvobodilnega boja. Nam, ki beremo te pesmi, pa ga razkrivajo v njegovi celoviti podobi, tudi kot človeka in ustvarjalca, ki je zmogel sredi krute zgodovinske stvarnosti ohranjati enovitost svoje osebnosti. - Peter Kovačič Peršin (iz spremne besede)

Pravice