Članek obravnava politično pravoznanstvo, politološko disciplino, ki preučuje delovanje sodišč, za katero so značilne zlasti tri teoretične prvine: (1) pravo je sredstvo za doseganje političnih ciljev, (2) sodišča so politične institucije, sodniki pa politični akterji ter (3) sodniki pravo ustvarjajo in ne odkrivajo. Navedene prvine nasprotujejo predstavi o politični nevtralnosti prava, ki predpostavlja vrednotno in družbeno izoliranost; namesto tega gradijo predstavo o pravu, ki je ideološko osnovano in kot takšno politično pristransko, kar ne pomeni pristranskosti v razmerju do dnevnopolitičnega boja, temveč pomeni pristranskost v razmerju do političnih doktrin in strateškega pozicioniranja znotraj političnih sil. Posebna pozornost je na najvišjih sodiščih – ustavnih sodiščih, ki v ustavnih demokracijah vedno pogosteje odločajo o politično kočljivih zadevah, pri čemer je z vidika političnega pravoznanstva najbolj uspešen napovedovalni kriterij glasovanja posameznih sodnikov njihova ideološka opredelitev.

Pravice

URN

URN:NBN:SI:doc-ADU6U8AD

COBISSID

226163459

DOI

10.51936/tip.61.4.963

Objavljeno

11.03.2025

Metapodatki

Citiranje

APA:

Spruk, Jure (2024). Teoretične prvine političnega pravoznanstva. Teorija in praksa, letnik 61, številka 4, str. 963-980. URN:NBN:SI:doc-ADU6U8AD from http://www.dlib.si

MLA:

Spruk, Jure. "Teoretične prvine političnega pravoznanstva." Teorija in praksa letnik 61. številka 4 (2024) str. 963-980.
<http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:doc-ADU6U8AD>