Opis
Članek obravnava delovanje jugoslovanske gospodarske diplomacije v razmerju do držav v razvoju, ki so bile članice Gibanja neuvrščenih. Pri tem avtorja zanima predvsem vprašanje razmerja med "ideologijo" in "pragmatiko" v odnosih med Jugoslavijo in neuvrščenimi pa tudi to, v kolikem obsegu je Jugoslavija "igrala na karto" neuvrščenosti, kadar je želela za svoje izdelke pridobiti dodatne trge. Da bi to ugotovili, v članku kombiniramo različne metode: analizo primarnih arhivskih virov, pogovore s pričevalci tistega časa ter analizo sekundarnih virov, predvsem znanstvenih analiz in raziskovalnih poročil. Na podlagi izvedene analize v članku postavljamo tri teze – trditve, ki seveda niso zaključeno raziskovalno delo, ampak predstavljajo izhodišča za razmišljanje. Prva je, da je Jugoslavija v odnosih z državami v razvoju uporabljala neke vrste mešani model, ki je kombiniral jugoslovanski politični prestiž, idejni (in ideološki) altruizem ter pragmatičnost lastnih gospodarskih interesov. S takim pristopom sta jugoslovanska diplomacija in tudi gospodarstvo samo – odvisno od časovne enote – neuvrščene bodisi uporabljala za zadovoljevanje svojih (gospodarskih ali političnih) interesov bodisi sta jim želela iskreno pomagati pri njihovem razvoju. Teh nihljajev nista pogojevali le politična struktura in ideologija, temveč so bili predvsem prepuščeni arbitrarni presoji posameznikov ali celo "zunanjim dejavnikom". Druga pomembna ugotovitev je, da v jugoslovanskem kontekstu razmerij do držav v razvoju ni bilo ničesar takega, kar že ne bi bilo videno oziroma česar ne bi prakticirala tudi druga dva velika bloka – pod vodstvom Washingtona in Moskve. Jugoslavija je pač imela v neuvrščenih državah neki položaj, ki ga je po potrebi mogla ali pa želela izkoriščati. Sicer ni bilo vselej tako: mnogo je bilo odvisno od zanesenjaštva posameznikov, to nihanje med altruizmom in solidarnostjo pa je po drugi strani vseskozi plavalo znotraj koristoljubnosti jugoslovanskega gospodarstva samega. Kaj je tu novega, drugačnega? Dejansko nič kaj, so pa ugotovitve v članku, ki nadgrajujejo sorodne analize, dokaz, da so se različni režimi in sistemi, ko jim je šlo za nohte, pogostokrat vdali klasični tržni logiki, na ideologijo pa so hitro pozabili. Iz tega tako izhaja ključna ugotovitev članka, in sicer da je bil jugoslovanski socrealizem do neuvrščenih kombinacija več vzporednih procesov – altruizma, sebičnosti ter politične pragmatičnosti, to pa je pomenilo, da so jugoslovanske oblasti – s ciljem kombinacije tako politike in gospodarskih koristi kot tudi prestiža – igrale več iger na več ravneh. Kakršno koli enodimenzionalno slikanje tega odnosa bi bilo zato ne samo metodološko izzivajoče, ampak tudi napačno.