Opis
V pričujočem prispevku avtorica povzema ugotovitve magistrske naloge Starejši latinski jezikovni fond v slovenščini (mentor prof. Matija Skubic), somentorica prof. Alenka Šivic-Dular), ki jo je v januarju 1997 zagovarjala na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Na začetku na kratko prikaže dosedanje ugotovitve zgodovinskih ved o romanizaciji, kontinuiteti in jezikovnih stikih na območju vzhodnih Alp in severnega Jadrana v praslovanskem obdobju, nato pa se posveti analizi zbranega jezikovnega materiala, to je približno 70 starejših latinizmov in romanizmov, vključenih v Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ), ki izvirajo iz latinskih apelativov in so bili zelo verjetno prevzeti nekako do konca 11. stoletja. Prvi del analize vsebuje pregled alpskoslovanskih substitutov za različne latinske glasove, v katerem avtorica ugotovitve dosedanjih raziskav, ki so nastale zlasti na podlagi toponomastičnega gradiva, dopolnjuje z rezultati preučevanja zbranih izposojenk. Za vokalizem starih izposojenk so značilne zlasti substitucije klas. lat. nagl.e, vulg. lat. e > alp. sla. in sln. i; klas. lat. u, vulg. lat. u > alp. sla y > sln. i, klas. lat. a, vulg. lat. a v predzadnjem zlogu alp. sla. a > sln. o, pomembne pa so tudi tiste, ki pričajo o obstoju tako imenovanih ultrakratkih vokalov, na primer máša (MISSA, REW 5610), vrč (UCREUS, REW 9080), in nosnih samoglasnikov, na primer méta (MENTA, REW 5504) proti míza (MENSA, REW 5610). Pri konzonantih opozarja na dvojnost substitutov za latinske oziroma romanske palatalizirane glasove kakor v čéšnja (CERASEA, REW 1823) za razliko od cer (CERRUS, REW 1838), kar po njenem mnenju kaže na različne stopnje palataliziranosti romanskih glasov v izhodiščnih oblikah. Slednje pričajo tudi o tem, da so bile nekatere izposojenke prevzete iz osnov s sonoriziranimi medvokalnimi nezvenečimi zaporniki, druge pa ne, kakor se kaže v opoziciji rúta (RUTA, REW 7470) proti golída (GALLETA, REW 3650). V drugem delu analize avtorica ugotavlja, da so stari latinizmi in romanizmi v slovenščini (gre izključno za samostalniške izposojenke) docela prilagojeni morfološkemu sistemu ciljnega jezika, njihova pomenska analiza pa pripelje do spoznanja, da gre v tem zgodnjem obdobju za zunanjo motivacijo izposoje: opraviti imamo predvsem z rastlinskimi in živalskimi imeni, izrazi s področja krščanstva in stavbarstva in z besedami, ki poimenjujejo izdelke in predmete za vsakdanjo rabo, kar pomeni, da gre za pojme, ki so jih alpski Slovani spoznali po prihodu v novo domovino in zanje vjeziku sprva niso imeli ustreznih poimenovanj.