Na začetku romana srečamo Lucio, uspešno tolmačko, na letališču v Zürichu, od koder skuša s komaj nekajmesečno hčerko odpotovati v Ljubljano. Kako se je znašla tu, pred čim beži, ji bo uspelo prispeti do začrtanega cilja? Iz te razpoke sredi na videz povsem običajnega življenja Miriam Drev zasnuje razplasteno pripoved, ki nas bo držala v napetosti vse do konca romana. V njenem središču je mlada ženska, hči Slovenke in Libanonca, ki se je zaradi državljanske vojne v rojstnem Bejrutu enajstletna preselila v Ljubljano, od tam pa so jo karierne ambicije in mladostna radovednost gnale še v druga evropska mesta. Kljub nezaceljeni travmi iz otroštva, ki se sem pa tja oglasi sredi tihote noči, je Lucia igriva in uresničena osebnost – vse dokler ne spozna Aleca. Strast in čustvena pripadnost se začneta v njunem odnosu postopoma in komaj opazno umikati strahu in podrejenosti, ki se prihulita v vse kotičke Luciine psihe. Alecovi manipulativni, hladnokrvni in brezobzirni prijemi sprožijo postopno razosebljenje, ki ga lahko prekineta samo vitalna sila življenja in sposobnost prepoznavanja tistih razdiralnih mehanizmov, ki osvobojeni teže sočutja in etičnega vedenja za seboj puščajo ruševine. Z veliko mero psihološke pronicljivosti, gibkim jezikom in jasno dramaturško zasnovo nas Miriam Drev popelje na vznemirljivo potovanje po prostoru in v času, ki pa je vseskozi predvsem potovanje vase, v tiste skrite kotičke, ki zatemnjeni čakajo, da jih razsvetlimo.

Pravice