"L'exception française" : de l'accent final a la politique linguistique

francoski

2013

letnik 53, številka 1

francoščina   jezikovna negotovost   jezikovna politika   oksitonizacija   prozodija

Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta
(Obvezni izvod spletne publikacije)

Koncept "francoske izjeme" (fr. exception française) ima svoj izvor v francoski kulturni politiki s konca 50. let 20. stoletja in je proizvod ohranitvenega refleksa, s katerim se je francoska kultura poskusila zoperstaviti hegemoniji angleščine po drugi svetovni vojni, pozneje pa v procesu globalizacije. Umevanje tega koncepta se vendarle ne more ustaviti pri njegovih pravnih in političnih sestavinah : francoski smisel za posebnost je globoko zakoreninjen v francoskem jeziku in je med drugim notranji simptom odnosa do nekdanjega prestižnega statusa frankofonije. Vprašanje francoske izjeme je torej v temelju jezikovno vprašanje. Smisel besede "izjema" je zajet v interpretativnih sopomenkah, kakršni sta "odtegniti", "izvzeti": in res, francoščina, frankofonija in frankofonski govorci se obravnavajo kot izjemni, pogosto nevede in nehote. Francoščina je jezik, ki je temeljno drugačen od drugih jezikov: drugačnost ni le v specifikah francoskih oblikoskladenjskih struktur, temveč zlasti v posebnostih zvočne podobe, s katero francoščina izstopa tudi glede na strukturno podobne (romanske) jezike. Tovrstna drugačnost je predmet nekakšne "nelagodne samoumevnosti", s katero rojeni govorec francoskega jezika stopa v odnose s samim sabo, z nefrankofonskimi govorci in posebej z govorci francoščine kot tujega jezika. Jezikovna politika je v Franciji najprej utemeljena na "izjemnosti" francoščine, na odnosu do nekdanje slave francoščine kot elitnega evropskega jezika, nenazadnje pa na ustavnih in zakonskih postulatih, ki ustvarjajo formalne pogoje za preventivno zaščito francoske jezikovne dediščine.

22.03.2016