Opis
Prispevek obravnava terminologijo umetniških dejavnosti, še posebej besedje slikarstva, kiparstva in arhitekture. Ukvarja se z besedotvorjem v sodobni italijanščini in tehta postopke tvorbe s pomočjo predpon, pripon in tudi skladnje. Temeljna naloga tvorbenih postopkov je v tem, da se jezik bogati, daustvarja nove leksikalne enote, kar je poleg prevzemanja tujih leksikalnih prvin najpomembnejši vir jezikovnega bogatenja. Jezik slikarstva, kiparstva in arhitekture je bogat, inovativen, poleg tega doživlja stalno ob-nav-ljanje. Za samostalnike so zelo pogostne pripone -ata , -ismo, -ista, -mento, -tura, -zione, tudi ničta pripona , razen tega pa manjšalnice -ello, -etto, -ino, v nasprotnem pomenu pa npr. -one. Te se pojavljajo kot prvine motivov, zlasti v stavbarstvu za okrasne elemente manjših dimenzij. Dokaj pogostna je raba pridevniških pripon -ate, -ista, -istico. Ugotavljamo tudi produktivnost parasintetične tvorbe. Skladenjska tvorba je značilnost slikarskega, kiparskega in stavbarskega besedja. Za tehnično terminologijo jeneogibna raba učenih besednih tvorb s pomočjo grških in latinskih včasih samo navideznih predpon in pripon. Grščina se zdi v teh postopkih prevladujoča: agio-, anti-, archi-, auto-, cosmo-, cromato-, cromia-, gipso-,glino-/glipto-, -grafia, -grafo, icono-, iper-, -logia, -logo, mono-, neo-, paleo-, piro-, poli-, proto-, pseudo-, semio-, stereo-, -teca, -tipia, tetra-; manj jih je latinskega vira: bi-, -fero, -forme, oleo-, quadri-, semi-.Besedje slikarstva,kiparstva in arhitekture brez težav tvori tudi obsežnejše leksikalne enote (unita lessicali superiori), enako lahko pa tudi sigle in okrajšave in se bogati s prevzemanjem izrazov iz drugih jezikov.