V antiki so pišoči za pisanje na papirus, pergament, pa tudi na lesene tablice poleg črnila in rdečila potrebovali pisalno pero (kalamus). Uporaba ptičjih (gosjih) peres za pisanje s črnilom se prvič omenja v 7. stoletju n. št. V rimski dobi so bila peresa najpogosteje narejena iz stebla trsta. Taka peresa so se zelo redko ohranila.
Poleg teh so se uporabljala kovinska peresa, narejena iz bronaste pločevine. So cevaste oblike in se ožijo proti vrhu. Spodnji konec je poševno odrezan in razcepljen. Možno je, da so se peresa iz bronaste pločevine pojavila že v 1. stoletju n. št. Našli so jih v Italiji in rimskih provincah.
Rimska pisalna peresa iz kosti ali celo slonovine so izjemno redka. V vojaškem taboru Karnunta v Avstriji je bilo najdeno koščeno pero in v pomembnem grobu S. Egidio v Akvileji, ki je vseboval bogat komplet pisalnega pribora, slonokoščeno. Njegov zgornji zaključek ima obliko konjskega kopita.

Pravice