List   5.
Politiški oddelek.
Obrtni program ministra Dipaulija.
I.
Poslanske  zbornice obrtni odsek je imel minoli teden sejo, na kateri   je trgovinski minister razložil svoje nazore o obrtnem  vprašanju. O tem govoru smo dobili obširnejše poročilo,  ki nam podaje verno sliko te jako važne izjave.
Trgovinski minister je rekel, da je treba obrtno vprašanje presojati] ne z enostranskega stališča interesenta, nego z višjega, splošno gospodarskega stališča. Če takoimenovana gospodarska politika srednjega stanu t. j. gospodarska politika v smislu rokodelcev in v korist rokodelcev doslej ni imela uspeha, ni tega krivo samo pomanjkljivo izvrševanje zakonov, ampak so tega krivi največ obrtniki sami.
Minister je rekel, da naj obrtniki ne pričakujejo vedno same podpore in varstva od vlade, ampak naj tudi sami kaj store, ker je samopomoč najvažnejši faktor, ki pride v poštev. — Brez sodelovanja obrtnikov ostane zakon vedno samo mrtve črke.
Glede razvoja obrtništva je minister rekel, da se mu zdi potrebno opozarjati, zlasti na tri nevarnosti. Prva nevarnost leži v tem, da se zanaša politika v obrtno za* konodaistvo in v obtne zadruge. To je bil vzrok, da so se zadruge premenile v predmet boja političnih strank namesto, da bi združevale vse člane obrtnega stanu. Druga nevarnost, katera preti obrtniji, je boj obrtnikov proti veliki industriji, vsled katerega se je bati, da bi se očitalo obrtnemu zakonodajstvu stremljenje po nazadnjaški obnovitvi starih cehov. Na polju obrtnega zakono-dajstva ni teh bojev čisto nič treba. Tretja nevarnost leži v tem,   da  se  obrtniki   zanašajo   samo na varstvo
države,   dočim  na polju zadrug   sami   skoro ničesar ne store.
Obrtniji ni potrebno toliko varstva, kakor je je treba bolje strokovne in splošne izomike. Obrtne strokovne šole in obrtne nadaljevalne šole morajo postati veliko večje važnosti, kakor jo imajo sedaj in morajo tudi obrtniki sami spoznati veliki pomen strokovnih šol za ves njihov stan, česar dandanes ni mogoče trditi.
Dokaz sposobnosti, kakor se je uvedel pred nekaj leti, se ni obnesel, to pa zategadel, ker se z dotičnimi spričevali ne dokazuje nikaka sposobnost, ampak se samo dokazuje, da je kdo gotovi čas delal v gotovi stroki. Skušnja kaže, da vsled tega zakonska določba o dokazih sposobnosti ni imela tistega blagodejnega upliva, kateri se je pričakoval.
Ako naj ta dokazila postanejo res dokazila sposobnosti, pntem se mora stvar tako urediti, da se bodo ž njimi izkazala strokovna izomika, ne samo čas delavnosti v kakem rokodelstvu.
Te premembe  glede   dokaza sposobnosti pa ni mogoče izvršiti  naenkrat,   ker poprej se mora razviti strokovno šolstvo primerno potrebam. Da uredba teh šol nikakor ne zadostuje,   se   vidi  že  iz  tega,   da  se  učenci na   nobeni   iz  med  njih   ne poučujejo o obrtnem in zadružnem pravu.    Po številu je teh šol jako malo in oddaljene so druga od druge tako zelo, da ogromna večina obrtnega naraščaja sploh ni v položaju obiskovati te  zavode. Pogoj,   da  se določbe o  dokazilu  sposobnosti koristno preurede, je razen razvitega šolstva tudi še^to, da se sestavijo posebne izpraševalne komisije, pred katerimi bodo vajenci morali dokazati svoje znanje.
Glede zadružništva je minister izjavil, da so uspehi v istini jako klaverni, in da so delegatje iz Nemčije, k so prišli v Avstrijo študirati sedanje zadruge, govorili resnico, ko so se o njih neugodno izrekli. Tudi novela iz leta 1897 nima doslej nobenega uspeha. Glavni uzrok tega je, da so se zadruge organizovale po deželah in ne po strokah.   To   pa še ne pojasnuje   mrtvila, ki vlada v
vseh zadrugah. Nobena stvar ne kaže žalostnih razaaer v zadrugah tako dobro, kakor okolščina, da so občni zbori različnih zadrug skoro vedno nesklepčni.
Potrebno je, da se uvedejo strokovne zadruge, zlasti tudi zategadelj, ker je samo na taki strokovni podlagi mogoče ustvariti višje organizacije, da se bodo te posamične zadruge združevale v enotne celote. Minister je priznal, opravičenost zahtev različnih obrtnih zadrug, naj bi se zadruge smatrale kot posvetovalni organi pri rešitvi raz-li nih upravnih zadev, ki se nanašajo na obrtnijo.
Ker se je izkazalo, da obrtne zadruge navadno pogrešajo takih strokovnjakov, kateri bi jih mogli podpirati pri raznih korakih in jim pomagati z dobrimi sveti, se je minister izrekel zato, da se ustanove nekaki javni organi, nekako zadruženi inšpektorji, kateri bi imeli nalogo, povspeševati na praktičen način koristi obrtnikov. Način pospeševanja obrtnije, kakor se je začel s tem, da se je na Dunaji ustanovil tehnologičen muzej, je sicer jako koristen, a treba je, da se tudi v drugih^mestih napravijo take ustanove. Minister je izrekel upanje, da bi država prihodnje mogla kaj več storiti za povspeševanje obrtniji na tak način, kakor jo povspešuje|tehnologični muzej dunajski.
V zvezi z razvojem zadrug je tudi povspeševanje obrtnega kredita in dajatev za vojaštvo. Trgovinsko mi-nisterstvo se hoče zavzeti zato, da dobe združeni rokodelci koiikor mogoče veliko naročil za vojaštvo, pričakuje pa, da bodo tudi zadruge in posamični povspeše-vali naročenim delom večjo pozornost kakor do sedaj in jih skrbnejše izvrševali, kakor pri dosedanjih naročilih. Minister je izjavil, da je opustil misel predložiti državnemu zboru, v zadnjem času večkrat obljubljeni načrt novega obrtnega zakona, to pa zategadelj, ker neče da bi se nova akcija za povzdigo rokodelstva zopet ponesrečila, omenil pa je, da rokodelstvu ni iskati rešitve v nazadnjaštvu, v oklepanju na stare uredbe in navade, ampak s tem, da se odloči za zdrav in resničen napredek. Z zahtevo, naj se število samostojnih mojstrov vsake stroke omeji, kakor je bilo omejeno nekdaj, ne bo ničesar opraviti in leži bodočnost rokodelstva v tem. da se prime novih načinov produkcije in da vzdruževanju vseh močij poskusi pripomoči rokodelstvu
do novega procvita.
Minister Dipauli je, kakor se razvidi iz tega posnetka njegovega govora razvil cel program. Povedal je mnogo resničnega. V nekaterih stvareh pa je razvijal nazore, s katerimi ne moremo soglašati in bomo o njih razložili svoje mnenje v prihodnjih člankih.
42