Štev. 2.
V Ljubljani, 1. svečna 1914.
Leto XV.
Mraz.
Mra*. zakima sredi polja, cinca k starki zimi; ga pozdravljajo snežinke: ,,Očka, Bog vas sprimi!"
In r. ozdravljajo na vasi snežni ga možici s pipico ugaslo v ustih, kakor stari strici.
Vran sestradan pa zaprosi: ,,Mraz, domov obrni!" Vsa prezebla de sinica: »Vrni se, no, vrni!"
On pa mrk in nem koraka tja do hišnih duri, toda mati mu zapre jih, bolje v peč podkuri.
A iz izbe mu skoz okna deca osle kaže. Mraz pa se razhudi, z ledom šipe jitn zamaže.
Utva.