Za poduk in kratek 6as. Zlata sv. maša pri Sv. Juriju v Slov. goricah. »Preljubo veselje, oj kje si doma!» Te Slomšekove vrstice upleli so slavnostni pridigi dne 31. julija preč. g. dr. J. Križanič, kanonik v Mariboru, slikajoč pri zlati sv. maši življenje zlatomašnika vlč. g. Jurija Rantaša. Res, preljubo veselje je bilo za celo lepo lavantinsko škofijo, ker so letos zapeli jedini ta gospod zlato sv. mašo; veselje je bilo za dekanijo Sv. Lenarta in prelepih Slov. Goric, a v obče za pošteno župnijo Sv. Jurija. Ze poprejšnji dan je bilo ondi živahno gibanje, mladeniči so stavili slavoloke in mlaje; urejevali krasne napise in razobešali zastave, cesarske, slovenske in štajarske; a dekleta so kitila cerkev in mlaje. Naredili so vse tako ukusno, da zaslužijo hvalo. Popoldne so se oglasili topiči in milodoneče trijančenje zvonov pri Sv. Juriju, in v Srednjem (lasteraju, raz hiše poštenega obč. predstojnika g. T. Kurnik je plapolala zastava. Zvečer, ko je odtrijančilo »Ave Maria«, so gg. učitelji z učenci napravili č. g. jubilantu lepo podoknico z nekaterimi predstavami in deklamacijami; potem se je vas lično razsvetila, a v zrak so frčale rakete in se zažigal umetalni ogenj. Po župniji so užgali pet lepih kresov, čijih najlepši je bil v Srednjem Gasteraju, kjer so pokali topiči dolgo v noč, pri čemer iraa največjo hvalo obč. predstojnik. Drugi dan se je pa trlo obilno ljudij v cerkvi in zunaj, ker okoli 9. ure prihajal je v slavnostni procesiji iz župnišča stari duhovnik preč. g. župnik in zlatomašnik, spremljan od 31 častitih sobratov, da se na večer svojega življenja slovesno zahvali za vse od Boga dobljene dobrote, ter opravi zlato sv. mašo. Ta dan je bil dvojni jubilej za župnijo Sv. Jurija, namreč razum sv. zlate maše še 251etnica župnikovanja č. g. J. Rantaša. Ni čuda, da so župljani na vse mogoče načine pokazali svojemu ljubljenemu duhovnemu očetu največje spoštovanje. Po službi božji in zahvalni pesmi je bil slavnostni izhod iz cerkve v župnišče med obilo ovenčanimi dekleti. Potem je bila deputacija občinskih predstojnikov pri zlatomašniku, in so se poklonile častne diplome, v katerih vse sedmere občine č. g. jubilanta vzamejo za častnega občana. Kakor so se v župnišču veselili povabljeni gostje, jednako se je zunaj veselilo Ijudstvo še dolgo časa, ki je bilo prišlo od blizo in daleč, prav pošteno tega slavnostnega dneva. Napisi so bili na zvoniku: ,,Mnoga, mnoga so pretekla leta, Kar si veren mašnik božje hiše; Dolgo, če je božja volja sveta, Hodi srečen v božje še svetišče." Pri šoli: 1822 — 1869 — 1894, od šole preč. g. J. R. zlatomašniku ponižni pozdrav in poklon. Na župnišču: »Blagor mu, kdor v mašniški časti hodi čisto in brez madeža. Sv. Efrem.» A na slavoloku: »Bog Vam daj, so želje naše, včakati še demantne sv. maše!« S temi vrsticami konča tudi dopisnik in kliče gromovito živio č. g. zlatomašniku in želi, da primejo za demantno palico, in zapojejo demantno sv. mašo. K. Smešnica. »Kaj pa«, vpraša Francevka, »kaj pa si, soseda, tako prijazna z vašim čevljarjem?« »Kaj bi ne bila!« odvrne ona, »saj je dobrotnik naše hiše. Moj mož vselej pravi, da je vesel, če njegove čevlje sezuje!«