VETER  V LASEH
Ludvik   Mrzel
Ne upam si reči: vem. svojo smer. Znan mi je cilj, samo poti do njega ne poznam.
Nič se me ne dotakne in sam se ne dotaknem ničesar več. Grem skozi prazen prostor in čas, samo cesto mi tiplje stopinja. Ozrem se in glej — most je za mano. Le kako sem ga prešel ponevedoma?
Most in jez nad njim, slap, ki v težki zavesi lije čezenj, in tolmune pod njim.
Grem skozi prazen prostor in čas. Samo rahel veter pihlja in mi mrši lase.
969