322 ■ Proteus 86/6, 7 • Februar, marec 2024 323Ledenodobni rosomah (Gulo gulo) tudi v Ajdovski jami pri Nemški vasi • Paleontologija Aristotel in začetki biologije • Zgodovina znanosti Paleontologija • Ledenodobni rosomah (Gulo gulo) tudi v Ajdovski jami pri Nemški vasi slovnem muzeju Slovenije Franc Cimerman ponovno inventariziral paleontološko gra- divo po predalih. Ob primerku je takrat na manjši listič zapisal: »En kos (1044) je našel v omari pri S.[avu] Brelihu B.[oris] Kryštufek novembra 1978. Kje se nahajajo ostali trije kosi (1041-1043), se ne ve.«. Ob tem pa je očitno priložil tudi listič, ki potrjuje, da primerek izvira iz Ajdovske jame pri Nemški vasi ter da je ostanek podaril že omenjeni Rajko Ložar. Tako lahko lepo povežemo celotno pot tega novega ostanka rosomaha, ki je ve- ljal za izgubljenega. Rosomahov ostanek iz Ajdovske jame je sicer leva spodnja čeljustnica, ki ima ohra- njeno spodnječeljustično telo (corpus mandi- bulae). Manjka celotna jezična stran spodnje čeljustnice. Ohranjeni zobje so zelo obra- bljeni in predstavljajo spodnji podočnik (C, kanin), premolarja P3, P4 in molar M1, ki je dolg 22,75 milimetra in širok 10,45 mili- metra. Tudi premolarja in molar sta izrazito močno obrabljena, kar kaže, da so pripadali zelo stari živali. Po velikosti molarja lahko osebek iz Ajdovske jame uvrstimo med sre- dnje velike primerke. Površina kosti je po- nekod še delno prekrita s sedimentom in je močno oglajena, kar je posledica premikanja v vodi ali krajšega (vodnega) transporta v sedimentu. Prekrita je s plastjo temno rjave skorje, ki jo sestavljajo manganovi ali žele- zovi hidroksidi, kar je na kosteh med izko- Spodnja čeljustnica rosomaha (Gulo gulo) iz Ajdovske jame pri Nemški vasi. Pogled od zgoraj in zunanje strani. Ohranjeni ostanek je dolg približno 8,6 centimetra. Hrani Prirodoslovni muzej Slovenije. Foto: Matija Križnar. pavanji opazil že Srečko Brodar (Brodar, Korošec, 1953). Izgubljena in nedavno ponovno odkrita spodnja čeljustnica iz Ajdovske jame pri Nemški vasi to paleontološko in arheološko najdišče uvršča kot osmo z ostanki rosoma- ha. Tudi zadnja izkopavanja leta 2002 niso uspela dokazati prisotnost te zveri. So pa postregla z novimi in zanimivimi paleon- tološkimi odkritji, kot so ostanki jamskega medveda (vrste Ursus ladinicus) in jamskega leva (Panthera spelaea) ter nekaterih drugih sesalcev (Pacher s sod., 2011). Ob tem pa lahko ponovno poudarimo pomembnost pa- leontoloških muzejskih in drugih podobnih zbirk, ki ob primernem hranjenju in doku- mentiranju lahko postrežejo še z marsikate- ro izgubljeno najdbo, kot je tu opisani osta- nek ledenodobnega rosomaha. Literatura: Brodar, S., Korošec, J., 1953: Ajdovska jama pri Nemški vasi. Razprave, Razred za zgodovinske in družbene vede, SAZU, 3: 7-87. Križnar, M., Oštir, P., Jamnik, P., Polak, S., Mihevc, A., 2021: Novi ostanek poznopleistocenskega rosomaha (Gulo gulo Linné) v Sloveniji: z zgodovinskim pregledom dosedanjih fosilnih najdb. Geološki zbornik (25. posvetovanje slovenskih geologov), 26: 54-57. Pacher, M., Pohar, V., Rabeder, G., (ur.), 2011: Ajdovska Jama: Palaeontology, Zoology and Archaeology of Ajdovska jama near Krško in Slovenia. Mitteilungen der Kommission für Quartärforschung, 20: 107 str. Rakovec, I., 1949: Nove najdbe diluvialnih svizcev v Slovenije. Razprave Razreda za prirodoslovne in medicinske vede, SAZU, 4: 205-228. Aristotel in začetki biologije Gaj Kušar Aristotel svojo Metafiziko začne z izrekom: »V naravi vsakega človeka je, da si želi zna- nja.« Ta trditev nedvomno najbolj velja prav za Aristotela samega, ki je imel pester nabor zanimanj. Danes ga poznamo predvsem po njegovih filozofskih idejah, s svojo Poetiko pa stoji na začetku literarne vede. Le malokdo pa ve, da se je prav z njegovim raziskovanjem oblikovala tudi veda o življenju, biologija. Moj namen je osvetliti ta pogosto spregledani in pozabljeni vidik Aristotelovega dela ter predstaviti pomen njegove zapuščine na tem področju za današnji čas. Zev, ki danes ločuje klasične naravoslovne znanosti od humanističnih, se poglablja, zato je zavest o ukoreninje- nosti teh ved v skupne začetke še toliko nujnejša. Temeljni odliki antičnega raziskovanja narave sta namreč prav celosten pristop in zavedanje, da je čudenje (θαυμάζειν) njegov izvor in iskanje vzrokov (αἰτία) njegov cilj. Začetki naravoslovja Zahodna f ilozof ija se je začela z jonski- mi naravoslovci ob koncu sedmega stoletja pred našim štetjem. Odlikovali sta jih ra- dovednost in želja po iskanju odgovorov na temeljna vprašanja o svetu: Kako je nastal? Kaj ga sestavlja? Od kod prihaja življenje? Svoje ideje so zapisovali v prozi, s čimer so prekinili z dotedanjim običajem pisanja v verzih. Do takrat je bil glavni medij po- sredovanja idej in intelektualnega izražanja poezija, ki je imela avtoritativen značaj – 324 ■ Proteus 86/6, 7 • Februar, marec 2024 325Aristotel in začetki biologije • Zgodovina znanostiZgodovina znanosti • Aristotel in začetki biologije prihajala naj bi namreč od bogov in je bila zato splošno sprejeta kot »resnica«. Jonski naravoslovci pa niso nameravali postavljati avtoritativnih konceptov, pač pa začeti dis- kurz o naravi sveta in spodbuditi tudi druge k tovrstnemu premisleku. Postaviti hipoteze, ki jih bodo njihovi nasledniki lahko kritič- no ovrednotili, prevrednotili, dodelali ali pa opustili (Saïd in dr., 1999). V petem stoletju pred našim štetjem je zače- lo naraščati tudi znanje na področju medici- ne in v tem času je nastajal korpus medicin- skih besedil, pripisanih Hipokratu. Njihov največji prispevek znanosti se kaže ravno v spremenjenem pristopu k preučevanju narav- nih pojavov – ti so prikazani kot posledica naravnih zakonov, ne božjega posredovanja, in so zato razložljivi (Saïd in dr., 1999). Čeprav začetki grške f ilozofije in naravo- slovja tako posegajo tudi na področje dana- šnjih ved o življenju – zanimanje za naravo je v samem središču razmišljanja jonskih na- ravoslovcev in grške medicine –, so prve za- nimali izvori in osnovna bit sveta, medicina pa je ostala strogo omejena na raziskovanje človeka. Aristotel je bil prvi, ki je k preu- čevanju narave pristopil sistematično, em- pirično in nepristransko. Iskal je vzorce in splošne zakonitosti. Ni se omejil na človeka ali določeni del naravnega sveta, zanimalo ga je življenje v vseh svojih oblikah. Ni ga preučeval, da bi prišel do spoznanj, ki bi človeku prinesla neposredno korist, temveč iz radovednosti in veselja do védenja. Katalog morskega življenja, mozaik. Pompeji, prvo stoletje pred našim štetjem. Rimska kopija Lizipovega doprsnega kipa Aristotela. 324 ■ Proteus 86/6, 7 • Februar, marec 2024 325Aristotel in začetki biologije • Zgodovina znanostiZgodovina znanosti • Aristotel in začetki biologije prihajala naj bi namreč od bogov in je bila zato splošno sprejeta kot »resnica«. Jonski naravoslovci pa niso nameravali postavljati avtoritativnih konceptov, pač pa začeti dis- kurz o naravi sveta in spodbuditi tudi druge k tovrstnemu premisleku. Postaviti hipoteze, ki jih bodo njihovi nasledniki lahko kritič- no ovrednotili, prevrednotili, dodelali ali pa opustili (Saïd in dr., 1999). V petem stoletju pred našim štetjem je zače- lo naraščati tudi znanje na področju medici- ne in v tem času je nastajal korpus medicin- skih besedil, pripisanih Hipokratu. Njihov največji prispevek znanosti se kaže ravno v spremenjenem pristopu k preučevanju narav- nih pojavov – ti so prikazani kot posledica naravnih zakonov, ne božjega posredovanja, in so zato razložljivi (Saïd in dr., 1999). Čeprav začetki grške f ilozofije in naravo- slovja tako posegajo tudi na področje dana- šnjih ved o življenju – zanimanje za naravo je v samem središču razmišljanja jonskih na- ravoslovcev in grške medicine –, so prve za- nimali izvori in osnovna bit sveta, medicina pa je ostala strogo omejena na raziskovanje človeka. Aristotel je bil prvi, ki je k preu- čevanju narave pristopil sistematično, em- pirično in nepristransko. Iskal je vzorce in splošne zakonitosti. Ni se omejil na človeka ali določeni del naravnega sveta, zanimalo ga je življenje v vseh svojih oblikah. Ni ga preučeval, da bi prišel do spoznanj, ki bi človeku prinesla neposredno korist, temveč iz radovednosti in veselja do védenja. Katalog morskega življenja, mozaik. Pompeji, prvo stoletje pred našim štetjem. Rimska kopija Lizipovega doprsnega kipa Aristotela. 326 ■ Proteus 86/6, 7 • Februar, marec 2024 327Zgodovina znanosti • Aristotel in začetki biologije Aristotel in začetki biologije • Zgodovina znanosti Bistvene točke Aristotelovega življenja Aristotel se je rodil v Stagiri na severni obali Egejskega morja. Starša sta mu umrla, ko je bil še otrok. Leta 367 pred našim šte- tjem, pri sedemnajstih letih, je prišel v Ate- ne in začel z izobraževanjem na Platonovi Akademiji. Tam je ostal dvajset let, vse do Platonove smrti (Barnes, 2000). Na Akademiji je na njem največji pečat pu- stilo predvsem pet Platonovih idej, ki so bistveno zaznamovale njegovo razmišljanje o znanostih in raziskovanju (Barnes, 2000): 1. Vse znanosti so enotne po svojem bi- stvu. Znanost ni naključno zbiranje in kopičenje podatkov, temveč urejanje teh podatkov v razumljiv sistem. Proces razmišljanja, ki vodi do tega, je za vse znanosti enoten. 2. Logika je osnovna podstat raziskovanja. Iz Platonovega dialektičnega pristopa je Aristotel izpeljal formalni sistem logike. 3. Platonova teorija idej. Aristotel se ni strinjal z njo, zato je velik del njegovega dela namenjen razvoju alternativne on- tološke teorije. 4. Znanstveno védenje je iskanje razlag in vzrokov. Bistvo raziskovanja nista opa- zovanje in beleženje, temveč razlaga. Znanje je torej inherentno povezano s sposobnostjo razlage. 5. Epistemologija je temeljna pri vrednote- nju raziskovanja in ugotovitev. Kaj po- meni, da nekaj vemo? Na kakšne načine lahko pridemo do védenja? Akademijo je po Platonu prevzel njegov nečak, Aristotel pa je zapustil Atene. Med letoma 347 in 343 je potoval po Grčiji in prišel na otok Lezbos, kjer se je zadržal dve leti. Zgodovinski viri so tu nejasni – mor- da ga je na otok povabil njegov prijatelj, učenec in naslednik Teofrast, morda pa sta se z Aristotelom spoznala prav tam, saj je bil Lezbos Teofrastov rojstni kraj. Skoraj gotovo pa sta tam oba začela s svojim raz- iskovanjem živali in rastlin. Aristotel se je osredotočil predvsem na živali, rastline pa je prepustil Teofrastu, ki si ga je zgodovina zapomnila kot očeta botanike. Plod njunega raziskovanja je bilo rojstvo biologije (Barnes, 2000; Leroi, 2015; Killas, 2010). Aristotelovi biološki spisi Aristotelovo delo s področja biologije je ohranjeno predvsem v treh besedilih, Raz- iskave o živalih, O delih živali in O rojstvu živali. Poleg teh pa so ohranjena še številna druga, manj obsežna dela s področja bio- logije, O gibanju živali, O življenju živali, skupina esejev o bolj specializiranih temah, znanih pod skupnim imenom Parva natura- lia, in esej O duši, ki ga nekateri prištevajo k njegovim biološkim delom (Leroi, 2015). Velik del Aristotelovega korpusa naravoslov- nih spisov je žal izgubljen. Med njimi tudi Anatomije, delo, ki naj bi vsebovalo pred- vsem diagrame, skice živali in njihove ana- tomije ter je bilo nekakšno dopolnilo Raz- iskavam o živalih. Osupljivo je, da kar četr- tino Aristotelovega opusa obsegajo njegovi naravoslovni spisi (Leroi, 2015; Blits, 1999). Biološke ideje Raziskave o živalih so Aristotelovo najobse- žnejše biološko delo, v njem pa podaja opise več kot petsto živalskih vrst, ki jih je po- znal, in njihove značilnosti. Opiše vse, od njihovih tkiv in različnih organov do njiho- ve ekologije, etologije, fiziologije in načinov razmnoževanja. Njegovi opisi temeljijo na opazovanju in informacijah, zbranih iz raz- ličnih virov, na primer od ribičev in lovcev. Ena od njegovih glavnih metod zbiranja informacij o živalih je bilo tudi seciranje (Barnes, 2000; Blits, 1999). Delo vsebuje številne prodorne ugotovitve, predvsem o morskih živalih, ki jih je Ari- stotel opazoval v laguni, ki leži v osrčju Lezbosa. Prvi je spoznal, da delfini in ki- ti niso ribe, in opazil njihovo podobnost s sesalci, vendar jih je raje uvrstil v posebno skupino. Opisal je placento rumenjakove vrečke pri navadnem morskem psu (Mustelus mustelus) in živorodnost te vrste. Prvi je opi- sal hektokotil hobotnice, preoblikovano lov- ko za prenos spermatoforja, in sposobnost spreminjanja barve pri tej živali ter navedel številne druge ugotovitve o biologiji glavo- nožcev. Prvi je opisal tudi prehranjevalni aparat morskega ježka, ki vse do danes nosi njegovo ime – Aristotelova svetilka. Prvi si je ogledoval razvijajoči se zarodek kokoši in opazoval njegov razvoj z zaporedno sekcijo jajc različnih starosti (Barnes, 2000; Leroi, 2015; Killas, 2010; Blits, 1999). Njegovi opisi živali so tako natančni, da so mnogokrat popolnoma enakovredni sodob- nim. Tudi njegov pristop k urejanju zoo- loškega znanja je podoben današnjemu – njegovo delo je organizirano po organskih sistemih, pri čemer zaporedno opiše sisteme pri posameznih skupinah organizmov in jih nato primerja med sabo. Posebno pozornost namenja razmerju med obliko strukture in njeno funkcijo (Killas, 2010; Blits, 1999). Raziskave o živalih so delo opisne biolo- gije, v besedilu O delih živali pa Aristotel dejstva, predstavljena v Raziskavah, po- veže in poskuša poiskati razlage in vzroke za njihovo delovanje in nastanek. Vsak del živali ima po njegovem določeno funkcijo, življenje živali pa je rezultat usklajenega de- Aristotelova svetilka vijoličastega morskega ježka (Paracentrotus lividus). Desno zgoraj so vidni zobci, s katerimi morski ježek strga hrano. Ilustracija hektokotila hobotnice, ki jo je narisal George Cuvier, ko je strukturo opisal v začetku devetnajstega stoletja. Prvi je to strukturo opisal Aristotel, Cuvier pa ji je dal njeno današnje ime. hektokotil 326 ■ Proteus 86/6, 7 • Februar, marec 2024 327Zgodovina znanosti • Aristotel in začetki biologije Aristotel in začetki biologije • Zgodovina znanosti Bistvene točke Aristotelovega življenja Aristotel se je rodil v Stagiri na severni obali Egejskega morja. Starša sta mu umrla, ko je bil še otrok. Leta 367 pred našim šte- tjem, pri sedemnajstih letih, je prišel v Ate- ne in začel z izobraževanjem na Platonovi Akademiji. Tam je ostal dvajset let, vse do Platonove smrti (Barnes, 2000). Na Akademiji je na njem največji pečat pu- stilo predvsem pet Platonovih idej, ki so bistveno zaznamovale njegovo razmišljanje o znanostih in raziskovanju (Barnes, 2000): 1. Vse znanosti so enotne po svojem bi- stvu. Znanost ni naključno zbiranje in kopičenje podatkov, temveč urejanje teh podatkov v razumljiv sistem. Proces razmišljanja, ki vodi do tega, je za vse znanosti enoten. 2. Logika je osnovna podstat raziskovanja. Iz Platonovega dialektičnega pristopa je Aristotel izpeljal formalni sistem logike. 3. Platonova teorija idej. Aristotel se ni strinjal z njo, zato je velik del njegovega dela namenjen razvoju alternativne on- tološke teorije. 4. Znanstveno védenje je iskanje razlag in vzrokov. Bistvo raziskovanja nista opa- zovanje in beleženje, temveč razlaga. Znanje je torej inherentno povezano s sposobnostjo razlage. 5. Epistemologija je temeljna pri vrednote- nju raziskovanja in ugotovitev. Kaj po- meni, da nekaj vemo? Na kakšne načine lahko pridemo do védenja? Akademijo je po Platonu prevzel njegov nečak, Aristotel pa je zapustil Atene. Med letoma 347 in 343 je potoval po Grčiji in prišel na otok Lezbos, kjer se je zadržal dve leti. Zgodovinski viri so tu nejasni – mor- da ga je na otok povabil njegov prijatelj, učenec in naslednik Teofrast, morda pa sta se z Aristotelom spoznala prav tam, saj je bil Lezbos Teofrastov rojstni kraj. Skoraj gotovo pa sta tam oba začela s svojim raz- iskovanjem živali in rastlin. Aristotel se je osredotočil predvsem na živali, rastline pa je prepustil Teofrastu, ki si ga je zgodovina zapomnila kot očeta botanike. Plod njunega raziskovanja je bilo rojstvo biologije (Barnes, 2000; Leroi, 2015; Killas, 2010). Aristotelovi biološki spisi Aristotelovo delo s področja biologije je ohranjeno predvsem v treh besedilih, Raz- iskave o živalih, O delih živali in O rojstvu živali. Poleg teh pa so ohranjena še številna druga, manj obsežna dela s področja bio- logije, O gibanju živali, O življenju živali, skupina esejev o bolj specializiranih temah, znanih pod skupnim imenom Parva natura- lia, in esej O duši, ki ga nekateri prištevajo k njegovim biološkim delom (Leroi, 2015). Velik del Aristotelovega korpusa naravoslov- nih spisov je žal izgubljen. Med njimi tudi Anatomije, delo, ki naj bi vsebovalo pred- vsem diagrame, skice živali in njihove ana- tomije ter je bilo nekakšno dopolnilo Raz- iskavam o živalih. Osupljivo je, da kar četr- tino Aristotelovega opusa obsegajo njegovi naravoslovni spisi (Leroi, 2015; Blits, 1999). Biološke ideje Raziskave o živalih so Aristotelovo najobse- žnejše biološko delo, v njem pa podaja opise več kot petsto živalskih vrst, ki jih je po- znal, in njihove značilnosti. Opiše vse, od njihovih tkiv in različnih organov do njiho- ve ekologije, etologije, fiziologije in načinov razmnoževanja. Njegovi opisi temeljijo na opazovanju in informacijah, zbranih iz raz- ličnih virov, na primer od ribičev in lovcev. Ena od njegovih glavnih metod zbiranja informacij o živalih je bilo tudi seciranje (Barnes, 2000; Blits, 1999). Delo vsebuje številne prodorne ugotovitve, predvsem o morskih živalih, ki jih je Ari- stotel opazoval v laguni, ki leži v osrčju Lezbosa. Prvi je spoznal, da delfini in ki- ti niso ribe, in opazil njihovo podobnost s sesalci, vendar jih je raje uvrstil v posebno skupino. Opisal je placento rumenjakove vrečke pri navadnem morskem psu (Mustelus mustelus) in živorodnost te vrste. Prvi je opi- sal hektokotil hobotnice, preoblikovano lov- ko za prenos spermatoforja, in sposobnost spreminjanja barve pri tej živali ter navedel številne druge ugotovitve o biologiji glavo- nožcev. Prvi je opisal tudi prehranjevalni aparat morskega ježka, ki vse do danes nosi njegovo ime – Aristotelova svetilka. Prvi si je ogledoval razvijajoči se zarodek kokoši in opazoval njegov razvoj z zaporedno sekcijo jajc različnih starosti (Barnes, 2000; Leroi, 2015; Killas, 2010; Blits, 1999). Njegovi opisi živali so tako natančni, da so mnogokrat popolnoma enakovredni sodob- nim. Tudi njegov pristop k urejanju zoo- loškega znanja je podoben današnjemu – njegovo delo je organizirano po organskih sistemih, pri čemer zaporedno opiše sisteme pri posameznih skupinah organizmov in jih nato primerja med sabo. Posebno pozornost namenja razmerju med obliko strukture in njeno funkcijo (Killas, 2010; Blits, 1999). Raziskave o živalih so delo opisne biolo- gije, v besedilu O delih živali pa Aristotel dejstva, predstavljena v Raziskavah, po- veže in poskuša poiskati razlage in vzroke za njihovo delovanje in nastanek. Vsak del živali ima po njegovem določeno funkcijo, življenje živali pa je rezultat usklajenega de- Aristotelova svetilka vijoličastega morskega ježka (Paracentrotus lividus). Desno zgoraj so vidni zobci, s katerimi morski ježek strga hrano. Ilustracija hektokotila hobotnice, ki jo je narisal George Cuvier, ko je strukturo opisal v začetku devetnajstega stoletja. Prvi je to strukturo opisal Aristotel, Cuvier pa ji je dal njeno današnje ime. hektokotil 328 ■ Proteus 86/6, 7 • Februar, marec 2024 329Zgodovina znanosti • Aristotel in začetki biologije Aristotel in začetki biologije • Zgodovina znanosti lovanja njenih posameznih delov – tkiv, or- ganov, organskih sistemov. Posamezne vrste živali in rastlin so znotraj njegovega modela temeljne biološke pojavnosti – ta in ta vrsta živali ima te in te značilnosti –, zato je za raziskovanje potreben individualen pristop k vsaki vrsti, in šele ko dobro poznamo vsako, lahko sklepamo o njihovih skupnih lastnostih. V tem je temeljna razlika med Aristotelovo ontologijo in Platonovo, ki kot temeljne pojavnosti razume abstraktne ide- je. Bistvena naloga biologije je za Aristotela odkritje temeljnih načel organizacije in de- lovanja organizmov ter razlogov za pestrost oblik živega sveta (Blits, 1999). Kaj pa je bila za Aristotela sploh motivacija za raziskovanje naravnega sveta? Odgovor nam poda v besedilu O delih živali, v zna- menitem odlomku, ki je znan kot »povabilo k biologiji«: »Kar zadeva nas, ne bomo pustili ob strani nobene od [živali], niti zaničevanih niti ce- njenih. Kajti čeprav nam številne same po sebi niso prijetne, z opazovanjem in razi- skovanjem Narava, ki jih je ustvarila, raz- iskovalcu, ki je po naravi filozofskega duha in zna razpoznati vzroke stvari, kljub temu zagotovi velik užitek (O delih živali, 645a).« Zanj je bilo raziskovanje živali nekaj vre- dnega že zato, ker prav vsako bitje v sebi skriva razlog za čudenje. Zaton Aristotelovega naravoslovja Zakaj je torej Aristotel biolog danes tako temeljito pozabljen? Padcu njegovega biolo- škega dela v nemilost je botrovalo več ra- zlogov, najpomembnejši so bili trije (Barnes, 2000; Huxley, 2019): 1. V njegovem delu so številne napake. Nekatera dejstva o različnih vrstah ži- vali, ki jih navaja, so preprosto zmotna in neresnična. 2. Pri svojem delu ne uporablja znanstve- ne metode. Svojih opazovanj ne izvaja v nadzorovanih razmerah niti svojih ugo- tovitev ne preverja ali poskuša potrditi ali ovreči s premišljeno zasnovanim ek- sperimentom. 3. Njegovo raziskovanje biologije je kvali- tativno in ne kvantitativno. Najznamenitejši in verjetno najusodnejši primer zmote je njegova teorija o spontanem nastanku. Nekatere živali, pravi, nastanejo same od sebe in niso posledica razmnoževa- nja. Muhe, na primer, naj bi nastale iz gni- jočega mesa, jegulje iz blata. Vendar so vse te obsodbe nekoliko premoč- ne. Bil je začetnik nove discipline in njego- va pravilna dognanja po številu prekašajo njegove zmote. Njegova biologija je po svo- jem bistvu opisna, kar tudi ni nenavadno, glede na to, da je biologija šele z Darwinovo teorijo evolucije začela presegati okvire opi- sne znanosti. Za večino dejstev, ki jih Ari- stotel navaja, tako eksperimentalni pristop niti ni bil potreben. Iz tega pa izvira tudi njegov kvalitativni pristop – zavedal se je, da se posamezni organizmi že znotraj vrste razlikujejo na primer po velikosti in masi. Zanj je bila v središču raziskovanja poveza- va med strukturo in funkcijo, kvantifikacija podatkov pa zato ni bila nujna za njegovo raziskovanje (Barnes, 2000; Killas, 2010; Huxley, 2019). Aristotel je zlasti v času sholastike veljal za neoporečno avtoriteto na področju znanosti. Ob vzponu renesanse in empirizma so se raziskovalci zato želeli osvoboditi spon nje- gove avtoritete in v duhu časa pomanjklji- vosti v njegovem delu morda še toliko bolj poudarjali (Killas, 2010). Vendar pa Aristotelovo biološko delo osta- ja pomembno, saj je pustilo globoke sledi v našem načinu dojemanja narave in postavilo temelje, na katerih so gradili njegovi na- sledniki. V današnjem času morda še toli- ko bolj, saj nas vabi k raziskovanju narave ne zaradi koristi, temveč zato, ker je ta za vsakega radovednega človeka neusahljiv vir čudenja. In le če bomo bitja poznali, razu- meli in se jim čudili, jih bomo lahko tudi ohranili. Οὕτω καὶ πρὸς τὴν ζήτησιν περὶ ἑκάστου τῶν ζῴων προσιέναι δεῖ μὴ δυσωπούμενον, ὡς ἐν ἅπασιν ὄντος τινὸς φυσικοῦ καὶ καλοῦ. Tako je treba pristopiti tudi k raziskovanju katerega koli od živih bitij, brez občutka sramu in strahu, saj je v vsakem bitju del narave in lepega. (O delih živali, 645a.) Viri: Vsi uporabljeni prevodi so moji lastni, osnova je bil izvirnik, dostopen v zbirki Loeb. Barnes, J., 2000: Aristotle: A Very Short Introduction. Oxford University Press, 176 str. Blits, K. C., 1999: Aristotle: Form, function, and comparative anatomy. The Anatomical Record, 257 (2): 58–63. https://plato.stanford.edu/archives/fall2021/entries/ aristotle-biology/. Dostop 20. 6. 2023. https://www.loebclassics.com/view/aristotle-parts_ animals/1937/pb_LCL323.99.xml. Dostop 21. 6. 2023. Killas, H., (režiser), 2010: Aristotle’s Lagoon [ film]. BBC. Huxley, R., (ur.), 2019: The Great Naturalists. Thames&Hudson, 19–26. Leroi, A. M., 2015: The Lagoon: How Aristotle Invented Science. Bloomsbury, 502 str. Saïd, S., Trédé, M. 1999: A short history of Greek literature. Routledge, 213 str. Gaj Kušar je za besedilo Aristotel in začetki biologije prejel prvo nagrado za najboljše na- ravoslovno predavanje na natečaju, ki sta ga leta 2023 organizirala Slovenska matica in Prirodoslovno društvo Slovenije. (https://www.slovenska-matica.si/rezultati-naravoslovnega- -natecaja-za-dijake-studente/) Gaj Kušar je študent 3. letnika biologije na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani. Zanima se predvsem za morsko biologijo, sistematsko zoologijo in botaniko, zgodovino znanosti, posebno ljuba pa sta mu tudi jezikoslovje in književnost. Deluje tudi kot tehnični urednik revije Medicinski razgle- di, v poletnem času pa se rad potaplja. 328 ■ Proteus 86/6, 7 • Februar, marec 2024 329Zgodovina znanosti • Aristotel in začetki biologije Aristotel in začetki biologije • Zgodovina znanosti lovanja njenih posameznih delov – tkiv, or- ganov, organskih sistemov. Posamezne vrste živali in rastlin so znotraj njegovega modela temeljne biološke pojavnosti – ta in ta vrsta živali ima te in te značilnosti –, zato je za raziskovanje potreben individualen pristop k vsaki vrsti, in šele ko dobro poznamo vsako, lahko sklepamo o njihovih skupnih lastnostih. V tem je temeljna razlika med Aristotelovo ontologijo in Platonovo, ki kot temeljne pojavnosti razume abstraktne ide- je. Bistvena naloga biologije je za Aristotela odkritje temeljnih načel organizacije in de- lovanja organizmov ter razlogov za pestrost oblik živega sveta (Blits, 1999). Kaj pa je bila za Aristotela sploh motivacija za raziskovanje naravnega sveta? Odgovor nam poda v besedilu O delih živali, v zna- menitem odlomku, ki je znan kot »povabilo k biologiji«: »Kar zadeva nas, ne bomo pustili ob strani nobene od [živali], niti zaničevanih niti ce- njenih. Kajti čeprav nam številne same po sebi niso prijetne, z opazovanjem in razi- skovanjem Narava, ki jih je ustvarila, raz- iskovalcu, ki je po naravi filozofskega duha in zna razpoznati vzroke stvari, kljub temu zagotovi velik užitek (O delih živali, 645a).« Zanj je bilo raziskovanje živali nekaj vre- dnega že zato, ker prav vsako bitje v sebi skriva razlog za čudenje. Zaton Aristotelovega naravoslovja Zakaj je torej Aristotel biolog danes tako temeljito pozabljen? Padcu njegovega biolo- škega dela v nemilost je botrovalo več ra- zlogov, najpomembnejši so bili trije (Barnes, 2000; Huxley, 2019): 1. V njegovem delu so številne napake. Nekatera dejstva o različnih vrstah ži- vali, ki jih navaja, so preprosto zmotna in neresnična. 2. Pri svojem delu ne uporablja znanstve- ne metode. Svojih opazovanj ne izvaja v nadzorovanih razmerah niti svojih ugo- tovitev ne preverja ali poskuša potrditi ali ovreči s premišljeno zasnovanim ek- sperimentom. 3. Njegovo raziskovanje biologije je kvali- tativno in ne kvantitativno. Najznamenitejši in verjetno najusodnejši primer zmote je njegova teorija o spontanem nastanku. Nekatere živali, pravi, nastanejo same od sebe in niso posledica razmnoževa- nja. Muhe, na primer, naj bi nastale iz gni- jočega mesa, jegulje iz blata. Vendar so vse te obsodbe nekoliko premoč- ne. Bil je začetnik nove discipline in njego- va pravilna dognanja po številu prekašajo njegove zmote. Njegova biologija je po svo- jem bistvu opisna, kar tudi ni nenavadno, glede na to, da je biologija šele z Darwinovo teorijo evolucije začela presegati okvire opi- sne znanosti. Za večino dejstev, ki jih Ari- stotel navaja, tako eksperimentalni pristop niti ni bil potreben. Iz tega pa izvira tudi njegov kvalitativni pristop – zavedal se je, da se posamezni organizmi že znotraj vrste razlikujejo na primer po velikosti in masi. Zanj je bila v središču raziskovanja poveza- va med strukturo in funkcijo, kvantifikacija podatkov pa zato ni bila nujna za njegovo raziskovanje (Barnes, 2000; Killas, 2010; Huxley, 2019). Aristotel je zlasti v času sholastike veljal za neoporečno avtoriteto na področju znanosti. Ob vzponu renesanse in empirizma so se raziskovalci zato želeli osvoboditi spon nje- gove avtoritete in v duhu časa pomanjklji- vosti v njegovem delu morda še toliko bolj poudarjali (Killas, 2010). Vendar pa Aristotelovo biološko delo osta- ja pomembno, saj je pustilo globoke sledi v našem načinu dojemanja narave in postavilo temelje, na katerih so gradili njegovi na- sledniki. V današnjem času morda še toli- ko bolj, saj nas vabi k raziskovanju narave ne zaradi koristi, temveč zato, ker je ta za vsakega radovednega človeka neusahljiv vir čudenja. In le če bomo bitja poznali, razu- meli in se jim čudili, jih bomo lahko tudi ohranili. Οὕτω καὶ πρὸς τὴν ζήτησιν περὶ ἑκάστου τῶν ζῴων προσιέναι δεῖ μὴ δυσωπούμενον, ὡς ἐν ἅπασιν ὄντος τινὸς φυσικοῦ καὶ καλοῦ. Tako je treba pristopiti tudi k raziskovanju katerega koli od živih bitij, brez občutka sramu in strahu, saj je v vsakem bitju del narave in lepega. (O delih živali, 645a.) Viri: Vsi uporabljeni prevodi so moji lastni, osnova je bil izvirnik, dostopen v zbirki Loeb. Barnes, J., 2000: Aristotle: A Very Short Introduction. Oxford University Press, 176 str. Blits, K. C., 1999: Aristotle: Form, function, and comparative anatomy. The Anatomical Record, 257 (2): 58–63. https://plato.stanford.edu/archives/fall2021/entries/ aristotle-biology/. Dostop 20. 6. 2023. https://www.loebclassics.com/view/aristotle-parts_ animals/1937/pb_LCL323.99.xml. Dostop 21. 6. 2023. Killas, H., (režiser), 2010: Aristotle’s Lagoon [ film]. BBC. Huxley, R., (ur.), 2019: The Great Naturalists. Thames&Hudson, 19–26. Leroi, A. M., 2015: The Lagoon: How Aristotle Invented Science. Bloomsbury, 502 str. Saïd, S., Trédé, M. 1999: A short history of Greek literature. Routledge, 213 str. Gaj Kušar je za besedilo Aristotel in začetki biologije prejel prvo nagrado za najboljše na- ravoslovno predavanje na natečaju, ki sta ga leta 2023 organizirala Slovenska matica in Prirodoslovno društvo Slovenije. (https://www.slovenska-matica.si/rezultati-naravoslovnega- -natecaja-za-dijake-studente/) Gaj Kušar je študent 3. letnika biologije na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani. Zanima se predvsem za morsko biologijo, sistematsko zoologijo in botaniko, zgodovino znanosti, posebno ljuba pa sta mu tudi jezikoslovje in književnost. Deluje tudi kot tehnični urednik revije Medicinski razgle- di, v poletnem času pa se rad potaplja.