1290
* Cveto    Preželj,    Oči.    Mladinska knjiga, Ljubljana 1969.
CVETO PREŽELJ, OCI
Pesniška zbirica z naslovom OCI* mladega avtorja Cveta Prežlja predstavlja kot knjižni prvenec izredno lepo zaokroženo in kompozicijsko skladno celoto, ki priča o dovolj zreli umetniški zmogljivosti njenega ustvarjalca. Težišče v pričujoči knjigi zbrane poezije je osredotočeno v odnosu, ki ga ima pesnik glede na relacijo človek — svet. Res je sicer, da so izmed šestih ciklov, ki sestavljajo zbirko, kar trije v največji meri posvečeni spoznanju in doživljanju ljubezni, je vendar resnična moč Prež-ljeve poezije v delih zbirke, ki niso posvečeni zgolj ljubezenski motiviki. S tem ne bi hotel zanikati določenih kvalitet, ki jih imajo nekatere izmed njegovih ljubezenskih pesmi, posebno tiste, zbrane pod skupnim naslovom JELKE, kjer so čustveno bogata lju-
Cveto Preželi, Oči
1291
bezenska doživetja kar najbolj iskreno in prisrčno izpovedana. Pa vendar učinkujejo te pesmi, da, celo najboljše med njimi, predvsem kot niz precej rahlih, čeprav skrbno ujetih in predstavljenih impresij, brez kakšne večje, bolj elementarne moči. Lepe so, polne domiselne metaforike, na katero je v največji meri vplivala poezija Federica Garcie Lorce, kar postane zlasti očitno v pesmih Magnolije, Za zidom ni tvojih oči in Rdeče hiše (vse iz že omenjenega cikla JELKE). Šibkejše, manj izrazite, manj polno zveneče in tudi manj pristne so pesmi, zbrane v razdelku PRIHAJANJE IN ODHAJANJE, med katerimi se je avtorju v glavnem posrečila edinole pesem Elegija, pa še pri tej bi bil pesnik storil bolje, ko bi jo bil končal že s stihom: »Blešči se poljub kot osamljeni cvet.« Daljša pesem z naslovom Variacije, ki sama zase v bistvu zaključuje z ljubezensko motiviko obarvani del zbirke, je
preveč neenotna, da bi njena izpoved lahko zazvenela prepričljivo, ubrano in neposredno, sam konec pesmi pa je celo prav banalen: »Blizu si. Čutim te. Globoko dihaš. / ... / In nebo sanja o mnogoterih stvarstvih, / ki jih svetloba obudi v življenje.«
Vendar, kot sem že omenil, najpomembnejše v pričujoči knjigi pesmi je stališče, s katerega podaja pesnik svoja spoznanja o odnosih med člo-vekom-posameznikom in svetom v celoti. Svoj lastni odnos izredno jasno prikaže že v skupini pesmi z naslovom Molitve, v uvodnem delu zbirke. Te Molitve v resnici sodijo med najbolj dovršene, najbolj jasno opredeljene in nasploh kvalitetne pesmi, kar jih je Preželj doslej napisal, morda celo med najboljše pesmi, kar jih je bilo v zadnjih letih napisanih na to temo. O drugih pesmih tega cikla bi rad povedal samo to, da so precej nejasne, neizčiščene, da je v njih preveč močno čutiti razne tuje vplive (Lorca, v pesmi Melanholija št. 1, Dylan Thomas v pesmi Hvalni psalm XI). Res je, da je te vplive, kakor tudi vpliv svetopisemskega načina izražanja, da tipično eliotovskih obravnave določene snovi niti ne omenjam, najti tudi kasneje v številnih drugih pesmih, le da v njih ni več tako izrazit. Takšne, mnogo bolj izvirne, vsebinsko izredno sugestivne in izpovedno plastične, so poleg Molitev tudi mnoge izmed pesmi, zbrane v preostalih dveh, na prikazovanju krute vsakodnevne pojavnosti sveta in človekovega, se pravi, pesnikovega oziroma posameznikovega mesta v njem, osnovanih razdelkih z naslovoma ROMAR in DOBER DAN VSEM. Kljub očitnemu pesimizmu teh pesmi, ki se stopnjujejo od spoznav, kako nična so pravzaprav mnogotera prizadevanja (»Nikoli, nikoli nas ne spuste obzorja. / V njihovih pesteh smo za vedno potisnjeni navzdol. I ... I Rad
J. K.
1292
Poleg že omenjenih pesmi te vrste se posebno odlikujejo tudi pesmi Večeri minljivosti, Sanje ob morju, Vstajanje — pesem kljub svoji občasni neenotnosti in očitnem zgledovanju pri T. S. Eliotu, predstavlja nenavadno prepričljivo pesniško podobo — še bolj dognani pa sta nemara pesmi Iskanje in Trpljenje in običajne oblike smrti, v katerih tako pesnikova bridkost kot njegova človečanska zavzetost dosežeta vrhunec. Od preostalih pesmi naj omenim še Pogreb, ki pa tu in tam zazveni nekoliko ponarejeno (pesem bi lahko označili tudi kot malce nespretno koketiranje z modo politične satiričnosti), in pa zaključno pesem zbirke z naslovom Sence kraguljev, ki pa je, podobno kot začetna pesem, ob vsej svoji slikovitosti očitno nastala pod vplivom Lorce.
Mart Ogen
bi se videl podnevi, ko ni krvi, ko ni peči, / ko ni norih obrazov, oblepljenih z biči.« itd. v pesmi Molitve), kako zapuščena in nespametna se ob soočenju s svetom realnosti nenadoma kažejo najlepša čustva, najčistejša hrepenenja, mimo, vsaj navidezne, vdanosti v razmere, kakršne so, podane predvsem v pesmih, v katerih pesnik postavlja nasproti nečloveškemu trušču in pehanju za prestiž pristnost, umirjenost, včasih nostal-gično lepoto narave (Osamljeni romar, Prizor iz samote, Ravnina) pa do občutja popolnega obupa — kljub temu, vse bolj tragično obarvani viziji, je v pesmih čutiti tolikšno življenjsko trmo, takšen krčevit in hkrati umetniško trden, človeško vztrajen upor, da končni vtis, ki ga pustijo te pesmi v bralcu, učinkuje prej optimistično kot pa pesimistično, tako izrazito  vitalna  je  njihova  izpoved.