Strao 466. Poučni in zabavni del. Ideal — neideal. Rudečkasto krilce se ji je opletalo po modnem ukusu vitkega telesca. Ob ovratku, zapestnicah in po prsih so bile vžite fantastično preprežene, rumenkaste čipke. Bila je divna kot vsikdar poprej, bila je zame boginja. Rožnatih prstov nežne, alabasterske ročice so se ovijale polzke in bele rokavice. Na prožni zapestnici so se zibali raznovrstni obe-ščeki. Mramornati vrat se je skrival v čipkah, osobito v ozadju. Kratka bradica je bila izredno simpatična. Že itak poželenje vzbujajoče majhne ustne so se očividno strmile in vibrilale od nestrpnosti po uživanju. » Nalik najfinejše obdelani slonokosti so se bliščali pravilni in gosti zobje. Električna luč bogatega lustra odsevala je v njih, kakor tudi v zdravi belini velikih, rjavo-črnih oči j. Zrle so tolažilno iz jasne globine in senčile so jih resaste, markantne trepalnice. Celo globino so nadkriljevale pravilno razvrščene normalno-velike obrvi. A to nebeško bitje v loži sosede gospe Milavke ni bilo mrtvo, ampak polno, polno je bilo mlade, vroče, žive krvi . . . In srečala sva se s pogledi. Obstala sva kot oka-menela in zmeknila se nisva. Pozabil sem na vse, pozabil sem tudi, kje da sem. Le jadral sem po morju blaženosti in srce mi je obdajala nalik pomladanji liliji razcvitajoča se, nežna sreča ljubezni. Ta dolgi pogled je bil tudi tako prisrčno, tako rajsko sladak, da mi je napojil s slsdkostjo vsa čutila. Sapa mi je postajala vedno težja in dihi so bili daljši in daljši. Zdelo se mi je, da mi vzdiguje od ljubezni peneča se kri prsi istotako visoko kakor — njej. Ganiti se nisem mogel in z očmi nisem trenil. Ona tudi ne. Končno se je mahoma vzdignila raz rudeče-baržunasti fotelj in izginila v ozadju za zagrinjalom . . ^ Bila ni niti brinetka niti plavolaska, a najdivnejši kodri so se ji vili po pravilni glavi, ter stvarjali brez vsakih lokov zadaj nekak zvitkasti vzvišek v katerem so tičale rožene in ukusne vlasulje. Krasna ušesca so bila takrat malce v zadnjem ovinku ordučena. Rudečica, zlita po mlečnem obličju, jo je delala le še bolj cvetoče, bolj interesantno. Nasmeh, ki bi kmalu vzbujal antipatijo, prelil se je nakrat v ne-čuvedno prijazno ljubeznivost okrog usten in se razpršil po dolincah bujnih lic tako, da je postal naravnost privlačen, vabeč . . . In njene prsi. Bile niso razkošne, a bile so majhne in vender velike; otročje in vender deviške. Visele niso nemarno in brezskrbno nizdoli, pač pa so se ponosno vzdigovale in padale pod svilnatim oprsjem . . . Pregrinjalo se je začelo tresti, razdvojilo se je in prišla je zopet na mesto rudeča kot nagelj, a — jezna. Nelepo je potegnila fotelj in ga potegnila za seboj med gospo in tovarišico in neprestano zrla na oder. Nakrat je zopet planila kvišku in sedla nazaj v ozadje češ, da ima mrzlico. Z milostno sta odšli v bufet. Zagrinjalo je tudi kmalu nato padlo m hrupno ploskanje je odmevalo. Sedela je v ozadju s hrbtom proti odru obrnjenem podpirajoč si desno stran glavice. Začetna prijaznost in veselost je bila izpremenjena v resnost, malone v posmeh in le krasne oči so me zrle še z zaupanjem in milostjo. Zdajci sem jo šele umel. Namignila mi je in pokazala smer. Brzo sem ostavil ložo. Na hodniku druzega nadstropja je sevala bolj temačno jedino lučica obdana z dvojnim steklom. Vratice v lože so bile vse varno zaprte. Le čez balkon se je slišalo sviranje in šolo petje. Bil bi največji mir in prava samota, da bi se ne norčeval in smijal gardarobijer z mladimi, a že izkušenimi tovarišicami stopnjic. jpo hodniku sem tedaj stopical sam in bil sam. Polagoma so se odprle vratice št. 2. in nič manj počasi Stran 467. in varno jih niso pritiskali nežni prstki v prejšno ložo. IJato se je naslonila s hrbtcm na zaprta vrata. Iztegnila se je malce z zgornjim delom života, a videvši, da je ni duše, ki bi je utegnila motiti, mi je priskakljala nasproti. „Veš, jokala sem se! Obljubil si in nisi izpolnil"! in že je spravljala moje debelo pismo. »Ljubica najdražja, oprosti, v zamišljencsti Te nisem sprva razumel". Zopet je bil njen obraz najjasnejši. Izustila je samo besedico: „naglo" in uspela jagodne ustne oklenivši se mi okrog vratu tako, da so se zadele ob moje in planila je od mene. Sprehajal sem se še dokaj časa po hodniku. Hladil sem vročo in v blaženosti plovečo glavo. Mislil sem še na njene mehke vzviške snežnobelih, nežnih in nedolžnih pa v katerih je plulo in trkalo in udarjala razburkano srce. Ona je stokala in tožila milostni, da ima še vedno neizrecno mrzlico . . . Mesec nato sem se prepričal, da Silva ni idealna. Našel sem jo v objemu — nadporočnikovem vojaške godbe.