Devetnajst let folklorne skupine Emona
Ahilova peta: fantje in klarinetisti
Osebni podatkl:
Ime: Folklorna skupina
Priimek: Emona
Leto in kraj rojstva: 1967, Ljubljana
Ime očeta: Bruno Ravnikar s somišljeniki
Stalno prebivališče in naslov: prostori KS Zgor-
nja Šiška na Vodnikovi
Posebni znaki: avtentičnost, kreativnost.
Folklorna plesna skupina Emona deluje že devet-najsto leto. Nastala je na pobudo magistra Bruna Ravnikarja, ko se jedel plesalcev odcepil od skupine Tineta Rožanca in tako stopil na samostojno pot danes zelo cenjene in evropsko znane skupine. Se-veda je bil za realizacijo te zamisli o ustanovitvi nove skupine potreben tudi interes Ijudi in delovnih orga-nizacij, ki so začutile potrebo po taki skupini v svoji neposredni bližini. Z njihovo pornočjo in podporo je skupina prišla do ptvih noš in glasbil ter tako zaple-sala po prvih taktih. Spiva negotovo in obotavlja-joče, nato pa kmalu v polnern razrnahu.
Danes ta kolektiv sestavlja 150 članov, med ka-tere so uvrščeni tako plesalci kot glasbeniki. Plesalci so razporejeni kar v tri skupine. Prvo predstavljajo, šaljivo rečeno, bruci. To so plesalci, ki so k skupini prišli ob zadnjem vpisu, uspešno pa so »prestali« tudi selekcijo. Drugo imenujejo srednja skupina, saj v njej člani plešejože dnjgo leto. Trelja — reprezen-tančna skupina — pa je sestavljena iz plesalcev, za katere bi lahko rekli, da so že izkušeni in prekaljeni mački. Ta skupina tudi nastopa, »brucem« in »sre-dinčkom« pa je nekakšen zgled in cilj, ki naj bi ga do-segli ob pridni in vztrajni vaji.
Naraščaju pri Emoni posvečajo veliko pozorno-sti. Zavedajo se, da mladi niso ravno nSvdušeni nad folkloro, saj imajotrenutno rajši disko, šport in neka-tere druge telesnokulturne dejavnosti. Toda Ijube-zen in zavest o ohranjanju slovenske kulturne de-diščine želijo prenesti tudi med te mlade Ijudi. Prav zato se za vsakoletni septembrski vpis skrbno pri-pravijo. Tako organizirajo predavanje diapozitivov v kinomatografih, svojo dejavnost predstavijo na radiu, Ljubljano pa oblepijo z reklamnimi plakati. Vendar je ustno izročilo še vedno najučinkovitejša reklama. Žal se na vse to v veliki meri odzivajo le de-kleta. Moški člani so, podobno kot pri drugih plesnih skupinah, Ahilova peta tudi šišenskim folkloristom.
Vendar folklorne skupine ne predstavljajo samo plesalci. Tu sta še dva ansambla, na katera so v Emoni zelo ponosni — narodnozabavni in tambura-ški. Slednji je med najboljšimi tovrstnimi skupinami v Sloveniji, kar so tudi dokazali na nedavni reviji tam-buraških orkestrov, ki je bila v Domu šanskih bor-cev. Ob tem so nam pohvalili strokovnega in organi-zacijskega vodjo tamburaškega orkestra Damirja Zajca. Predsednik kluba Zvone Perkovič pa nam je potožil, da imajo nekoliko večje težave s narodno-zabavnim orkestrom, kajti večina boljših glasbeni-kov se odloča za delovanje v bolj komercialnih sku-pinah. Največ sivih las jim povzročajo klarinetisti; pa ne tisti, ki igrajo v ansamblu, ampak tisti, ki bi jih po-trebovali, pa jih ni od nikoder.
Treningi, Emonovcijimstrokovnopravijovaje, po-tekajo dvakrat tedensko pc dve uri za vsako skupino posebej, in sicer v prostorih KS Zgornja Šiška. Vodje vaj opravljajo to delo zgolj iz Ijubezni do plesa, glasbe in slovenske kulturne dediščine na sploh. Za to dejavnost ne prejemajo nikakršnih dohodkov. Folkloma skupina ima šest vodij vaj; le-ti sestavljajo i. i. umetniški svet, ki je hkrati tudi strokovna skupina. Poleg organizacije in izvajanj vaj je njihova naloga tudi posvetovanje s koreografi. Pohvalili so se, da plodno sodelujejo z evropsko znanimi koreografi, kot sta npr. Ivančan in Višinski.
Zanimiva je kooperacija vaj med plesalci in glas-beniki. Ansambel ima samostojne vaje, na vaje ple-salcev pa pridejo t. i. korepetitorji; le-ti niso stalni, ampak se izmenjujejo. Lahko bi jim rekli nekakšni »dežurni igralci«.
Kaj pa financiranje, ta večni problem vseh takšnih in podobnih skupin? Skoraj v celoti jih tinancira Zveza kulturnih organizacij občine Šiška, drugi de-narci pa pritekajo od leta do leta različno. Lani so si npr. nekoliko opomogli s pomočjo enournih nasto-pov v hotelu Lev, kjer so nastopali za tamkajšnje tranzitne goste. Turneje niso vir financiranja; srečni so, če lahko s tako »prisluženim« denarjem pokri-jejo nastale stroške.
V letu 1985 so se izkazali kot pravi garači, saj so imeli več kot 80 nastopov, trikrat so bili celo v tujini (dvakrat v Italiji in enkrat v Turčiji). Večinoma so ple-sali v sklopu turistične ponudbe, torej v Ljubljani in portoroškem Avditoriju. Takšni nastopi so zanje dvorezni meč, kajti sami bi radi nastopili avtentično, kreativno in čimbolj izvirno, publika pa je veliko bolj dojemljiva za komercialne in skoraj cirkusantske točke. Vendar pa zagotavljajo, da ne bodo podlegli komercializmu, kajti z vsem srcem se zavzemajo za ohranjanje in prikazovanje slovenskega izročila takšnega, kot je nastalo.
Za leto 1986 so načrti še večji. Poskušali bodo pokriti vse potrebe doma. Ko pa so povedali, da mi-slijo tudi na nastope v Nemčiji, Belgiji in Ameriki, so se jim oči kar zaiskrile in kaže, da dekleta in fantje mislijoresno. Prvotehnalog sože opravili. Od21. do 27. januarjaso šestkrat nastopili vokviru dobrodelne prireditvevzahodnonemškem Bremnu. Belgijaješe nekoliko vprašljiva glede kritja stroškov, nastop v Ameriki pa je nekoliko bolj čvrst, kajti Slovenska \z-seljenska matica jim je ponudila finančno podporo.
Nastopili bi za slovenske izseljence, ki so željni takšnih stikov s svojo matično domovino. Pogovori so že stekli, vendar so nastopili organizacijski pro-blemi glede dvoran, ki so zasedene že leto vnaprej. Upajmo, da se bo vse uredilo, saj so si to zaslužili.
Za konec so nam povedali, da imajo velike težave z garderobo, tako z materialom kot tudi s šivanjem in samim prostorom. Prostor za noše je majhen in vla-žen, kar seveda škoduje dragim in redkim oblekam. Do materiala za noše zelo težko pridejo, z našimi di-narčki pa je skok čez mejo že pravi luksuz. Velik pro-blem je zanje tudi nakup noš, saj jih v trgovini prak-tično ni moč kupiti. Ljudje, ki se s tem ukvarjajo, so redki, večinoma pa dragi, kajti deloje zamudno. Po-tožili so tudi nad neogrevano dvorano. Plesalci se sicer kaj hitro ogrejejo, toda glasbeniki s prezeblimi rokami in od mraza rdečimi nosovi so se nam kar malce zasmilili.
Fantje in dekleta, nekaj bi vam prSepnila: folklora ni samo ples na glasbo Avsenikov in Planšarjev, ki smo je že mladi malce siti, saj se nekako ne skladajo z našo punkovsko, rockovsko in disco glasbo. Toda, kaj pa vse tiste lepe narodne pesmi, ki jih s takšnim zanosom pojemo na naših »žurkah«? Ali ne čutite pri tem nekega notranjega zadovoljstva? No, nekajtakšnegaobčutijotudi našifolkloristi. Priditejih pogledat in poslušat in marsikdo od vas bo septem-bra že na spisku novih članov. Sicer pa, fantje: ali je res treba vašo mladostniško in vihravo radovednost vzdramiti z geslom: »Fantom vstop prepovedan«?
Tea Miška