151
Novice iz deželnih zborov.
Ozir na deželne zbore po Slovenskem.
Iz Hervaške 4. maja. C-v. — Prežali smo Slovenci neizrečeno radovedno po novicah, ktere so nam dohajale iz deželnih zborov v Ljubljani, Gorici, Gradca, Celovcu in Poreču. V Ljubljani se je, in saj nekoliko tudi v Gorici skazala pravica slovenskemu jeziku, v Celo v cu se ni ne živa duša oglasila, da tudi na Koroškem bivajo Slovenci; v Gradcu tudi ni bilo dosti bolje, in v Poreču je bila pravica Slovencora celo poteptana. Šta-jarski Slovenci so se zlo opekli pri volitvah, ne enega poslanca si niso izvolili, ki bi ga bila dosihmal volja, jih možko zastopati. Edini gosp. Herman, rojeni Nemec, izvoljen od kmetov ptujske in rogaške okolice, je spregovoril besedo, in nasvetoval saj to trohico — pa koliko je to! — naj bi se cesarski diplom tudi v slovenskem jeziku shranil v deželnem arhivu, upiraje se, da so ga Slovenci poslali v zbor,   da je   tedaj njegova dolžnost, jim delati po volji;
152
Slovenci hočejo tudi zastopani biti s svojim jezikom v listinah, ktere so dale povod visokemu zboru. 8 tem ni nič proti nemškemu jeziku rečeno; al Slovenci se ne smejo čertiti, da terjajo čast svojemu jeziku. Razveselile so nas poštene besede iz tujih ust, tem bolj pa nas je razžalilo, da tisti gospod poslanec, ki je v celjski okolici pri volitvi obljubil se potegniti za obveljavo domačega jezika, se je prederznil javno izreči, da doljna Štajarska je nemška zemlja!! Ne rečem druzega kakor to: „Ce nam da Bog dočakati, bomo v šestih letih drugače volili! — Ako se tedaj ozremo na perve deželne zbore, v ktere so Slovenci svoje poslance volili, zapopademo še le prav gosp. dr. Blei-weisove resnične besede, ki jih je govoril v 1. deželnem zboru kraj nskem, rekši: „Tužnega serca se oziram na naše brate na Stajarskem in Koroškem, v Istri in na Goriškem. Al jim bota dva nemška in dva laška deželna zbora pravična? — bo kazala prihodnost." — In zbor v Poreču, ki ni hotel voliti poslancov na Dunaj, je pokazal visoki vladi še dosti dosti več, če bo le hotla viditi namreč to, da le ravno p ravni Slovenci morejo v brambo biti prenapetemu postopanju italijanščine v isterski deželi.
Deželni zbor goriški.
Iz Gorice 1. maja. Zadnja seja pervega goriškega deželnega zbora je bila 22. dau p. m. Med drugimi poprime besedo g. Kafol (tominski poslanec) v slovenskem jeziku. Kakor že unikrat so tudi sedaj nekteri laški pre-napetneži izmed poslušavcov šumeti začeli. Al slovenski govornik se s tem pretrašiti ne da, marveč serčno se ober-nivši proti laškonom jih zaverue po taiijansko nekako rekši: naj bi poterpeli, ker hoče najpred govoriti v jeziku tajistih, ki so ga v zbor poslali njih pravice zagovarjati kar bo nazadnje tudi po taiijansko povedal, da ga bodo tudi Lahi razumeli. Poslušavci so omolknili in gosp. Kafol doverši svojo nalogo. Napravil je tri predloge: 1. naj bi se cesta na Tomiuskem, pred več leti začeta pa opuščena, do konca dognala, kar bi bilo Tomincom v velik prid; 2. naj bi se Tomincom zbog sedanjih revnih okoljnost davkovska priklada odbila, in 3. naj bi se uperlo zoper vse tajiste, ki zatreti želijo koze na Tomiuskem in Bovčanskem. Na ta Kafolov predlog se oglasita gg. Deltore in Dottori ter svetujeta, da bi bilo najbolje, ako bi se v deželnem zboru govorilo le v talijanskem jeziku, kterega vsi, tudi slovenski poslanci, razumejo. Zoper to se oglasijo: gg. Winkler, Zigon in Grossmann. Tudi žl. Ritter se zgovarja, da mu v talijanskem jeziku, kterega se je le iz slovnice naučil, bolj težko gre, ročno pa v rnaternem jeziku, to je, v nemškem, v kterem edinem se bo potegovati zamogel za dobiček teh, ki so ga izbrali. Dr. Doljak, skoz in skoz pravičen mož, reče, da pač prav bi bilo, ako bi se zastran zgube časa le v enem jeziku govorilo, kar bi se tudi zgoditi utegnilo, ako bi bil zbor privaten; toda ker je očiten in med poslušavci tudi taki biti utegnejo, ki talijanskega ne umejo, naj tedaj govori vsak poslanec v jeziku kakor mu je drago, ali v slovenskem, talijanskem ali nemškem. Dr. Deperis pristavi, da princip se poslužiti vseh teh treh jezikov v zboru je odobren že s tem, ker se je pripustilo brez naj-manjega ugovora govoriti v vseh imenovanih jezikih. In pri tem tudi ostane, — toda v žalost in jezo marsikakega prenapetnjaka, kteremu zunaj talijanskega ni zveličanskega jezika na svetu. — Kar nas jako veseli, je to, da naši poslanci laški in slovenski prav po bratovsko v lepi za-stopnosti med seboj svoje reči opravljajo tako, da opetovati utegnem svoje že izusteno opazko: „da nam Slovencom na Goriškem se ne bo nobena krivica godila, ako se le bodo naši slovenski zastopovavci modro za enakopravnost potegovati znali." In po tem takem bi bil tudi prazen strah nekega gosp. dopisnika iz Gorice v „Slov. prijatelju", ki med drugim pravi: ^Najbolj je pa to žalostno za Slovence, da bomo malo besednikov  v zboru imeli,  ki bi govorili za
našo slovensko reč, in da utegne talijanski živelj jo tlačiti, ako ne čeloma potlačiti.u Vendar dopisniku ne zamerimo, ker je blezo pisal te verstice ob času, ko se je zbor komaj začel.                                                         Josip Mlinarjev.