284
Troje misli k simpoziju (Prispevek k diskusiji)
Dovolite, da k simpoziju o Izidorju Cankarju še jaz dodam po eno Joža    dopolnilo, pripombo in predlog. Mahnič           fov   lcv Kreft je referiral o Cankarjevem  delu v slovenskem
Penklubu, ki mu je bil po Zupančičevem odstopu predsednik, in o njegovi vlogi na mednarodnem kongresu v Dubrovniku, ko se je izmed tedanjih treh jugoslovanskih penklubskih centrov edino slovenski pogumno izjavil zoper naraščajoči in grozeči fašizem in nacizem. Krefto-vemu referatu želim dodati nekaj podatkov, ki jih poznam iz arhiva slovenskega Penkluba v rkp. odd. NUK, zlasti pa iz Koblarjevih spominov Moj obračun. Kakor proti fašizmu in nacizmu, se je Cankar v tistih letih pokazal odločnega tudi proti jugoslovanskemu unitarizmu. Jeseni 1929 je Penklub nastopil z recitacijskim večerom v Črnomlju, večer je imel manifestativen poudarek, kajti Bela krajina je bila tedaj priključena Savski banovini oziroma Zagrebu; Cankar je tedaj nastopil z govorom in v njem poudaril pripadnost Bele krajine Sloveniji, in ko so unitaristi zaradi večera prijavili penklubovce policiji, je Cankar prevzel odgovornost za vse nastopajoče nase. Jeseni 1934 je potekal na Bledu vsakoletni sestanek vseh treh jugoslovanskih centrov; tisti čas so morali naši dijaki po naročilu oblasti iz slovenskih beril trgati odlomek iz Kurenta, ki govori o paradižu pod Triglavom. Tudi tokrat je v ostri polemiki s privrženci unitarizma nastopil ob Koblarju Izidor Cankar
285                                                                                                       Troje misli k simpoziju
in se zavzel za absolutno avtonomijo slovenskega jezika in kulture. (Kasnejši nobelovec Andrič se na Bledu ni lepo izkazal.)
Drugo, o čemer bi želel spregovoriti, je programske oziroma organizacijske narave. Pri vseh simpozijih je referentom dano na voljo, da si sami izberejo teme, kar je v načelu demokratično in pravilno. Vendar se pri takem programiranju pogosto zgodi, da so določene zanimive teme po večkrat na vrsti, nekatere druge, ne dosti manj pomembne, pa ostajajo neobdelane. Da ne bi prihajalo do takšnih tematskih belih lis, naj bi organizacijska vodstva simpozijev nekatere teme tudi sugerirala. Pri simpoziju o Izidorju Cankarju se je namreč zgodilo, da so malone vsi literarni zgodovinarji in teoretiki razpravljali o romanu S poti in pri tem prihajali do nekih skupnih ugotovitev (o dvojništvu in protislovnosti glavne osebe, o vznemirljivosti in sodobnosti romana itn.), obenem pa v izvajanjih razodevali tudi opazne razlike, predvsem v metodologiji. Opozoriti hočem predvsem na to, da je na ta način simpozij, kar zadeva obravnavo Cankarja kot leposlovca, nehote docela obšel drugo njegovo vidno delo. Obiske. V tej knjigi je avtor označil najbolj vidne ustvarjalce v dobi moderne, ne le pesnike in pisatelje, temveč tudi slikarje, skladatelje in igralce, Ivana Cankarja, Župančiča, Finžgarja, Tavčarja, Jakopiča, Jamo, Lajovca, Gojmira Kreka, Verovška in druge. Vsakega izmed njih je prikazal v značilnem življenjskem okolju, z njegovimi telesno izraznimi posebnostmi, v umetniškem razvoju in nazorih, v odzivanju na tuje pobude in v rasti iz domačih tal, v gledanju na domače (ne)kulturne razmere itd. Z Obiski je Izidor Cankar dal tudi po izrazni plati naravnost vzorčen primer kvalitetnega eseja v obliki intervjuja, njegovemu zgledu so pozneje sledili drugi, Anton Ocvirk z Razgovori in nekateri mlajši.
Tretje in zadnje, kar sem sklenil omeniti, ni v nikakršni zvezi z literarnim in kulturnim delom in nazori Izidorja Cankarja, marveč zadeva vprašanje naše pietete do njegovih zemskih ostankov oziroma neverjetno sramotno stanje njegovega groba. Iz njega se poganja v rasti podivjana stara breza, ves je na gosto zaraščen z bršljanom, da se ne da prebrati ne Cankarjevega imena ne imena njegove hčerke Kajtimare, neposredni sosed groba enega naših največjih estetov pa je — smetišče za odpadke od sosednjih grobov. Na grobu, na katerem redko zagori kaka osamela lučka, sem že tudi bral opozorilo uprave Žal, da bodo grob prekopali in ga dali drugemu »uporabniku«, če se ne bo oglasil lastnik in plačal najemnine. Če pokojni profesor nima več sorodnikov ali so do njegovega spomina brezbrižni, predlagam, naj za grob in njega ureditev poskrbi ali Umetnostnozgodovinsko društvo ali Društvo slovenskih pisateljev ali Društvo za estetiko, ki je pripravilo naš simpozij.