-----2    --
Poduk, kako naj se ravna z živino,
da ne zboli, in kaj naj stori gospodar, kedar
mu zboli.
Klaja za domačo živino.
Kak o sna mora biti krma (klaja).
Vsaka krma, bodi-si kakoršna koli, mora dobra biti in živini primerna, če ne, jej ne tekne. Ako pride med krmo kaj , česar želodec ne more prebaviti (prekuhati) , kakor drobno kamence, prah, pesek, kurje perje itd., živina zboli lahko, in še celo dostikrat pogine zavoljo tega.
Dasiravno v začetku ne tako očitno, škoduje živini tudi preprano seno ali slama, premrli, gnjili ali zmrznjeni krompir in repa, droževje, ktero je bilo premalo iztiskano ali predelano, in je torej še mnogo vinskega cveta v njem, moljavo zrnje, premalo preležano seno, pred kratkem še le požeto zrnje žita in socivja, mokra detelja, ktera se Še le pari, in druge take trave, potem sploh krma zelišč, na ktera je kaka škodljiva strupena rosa, rja prišla.
Posebno se ravni, dobrota krme po kraji, v kterem je bila spravljena.
Tudi dobra klaja utegne škodovati, če se v zaprašenih, vlažnih ali zatuhlih krajih hrani, skozi ktere nikoli nobena sapa ne potegne. Zavoljo tega naj se spravlja klaja nad hlevi samo tedaj , kedar je hlev ali obokan (velban), ali pa je leseni strop dobro zapažen, da para iz hleva ne more skozi strop. Tudi cevi za odganjanje pare, kjer jih imajo, ne smejo pod streho napeljane biti, ampak skozi streho morajo iti. Ravno tako se morajo line, skozi ktere se klaja znad hleva v hlev meče, dobro zapreti dati, in morajo tako dolgo zaprte biti, dokler jih ni treba odpreti.
Kakor domača živina ni vsa enega plemena, tako tudi ne tekne vsaka klaja enako; tako se podd zrnje kot poglaviten živež borj konjem kakor ovcam in goveji živini, kterim se le o posebnih priložnostih, posta-ˇimo, pred spojem bolj za priklado kakor kot živež daje. Kisla trava in kislo seno se konjem prileze prav dobro, manj pa goveji živini, ker tako seno je manj tečno kakor sladko; ovce pa skor gotovo zbole\ če tako seno vživajo.
Sočivje je pra*v rediven živež, pa želodcu je težek, ne sme se ga tedaj toliko živini dajati, kakor žita. Pa tudi vse žito ne tekne vsi živini; oves je živini najbolj ugoden; tudi turšica po malem; rž in ječmen sta nevarna, ker živno rada napenjata.
Listje skoraj vseh dreves, kakor tudi njih mladike, ktere živinčeta posebno na pašah v gozdih kaj rade obirajo, ne redč samo malo, temuč goveji živini in drobnicam je dostikrat še cel6 škodljiva krma. Tudi k oren s t vo, kakor repa in krompir, utegne škodovati, če ga živina preveč dobiva, ker je želodcu pretežko. Ravno tako se morajo varno pokladati olarske (prajar-ske) in žganjarske drože, ostanki cukrarnic, zlasti pa konjem.
Razun dobrih paš in sena, ktero se na travnikih s sladke trave nakosi, sploh ni klaje, ktera bi dobro redila, ob enem pa tudi želodcu nadlege ne delala: zavoljo tega je dobro^med bolj slabo klajo vselej tudi nekoliko mrve primešati. Kedar pa gospodar svoji živini sploh ob enem času razno klajo ali pa eno poleg druge klade, mora jo vselej tako zmešati, da živina ne dobiva samo potrebnega živeža, temuč tudi, da se jej želodec dosti napolni, tako, da se popolnoma nasiti. Zavoljo tega žito ni za goveda in za ovce; kajti zrnje sicer dobro redi, velicega želodca teh živinčet pa vendar ne napolni in toraj tudi dosti ne nasiti. Najbolje je zraven še sena dati. Ako pa druga krma že samo po sebi močno redi, se jim mora kaka druga manj tečna krma primešati, postavimo, slama. Zlasti takrat je take primesi zelo treba, kedar se živina z žlampo redi, ker živina utegne sčasoma, pa zelo nevarno zboleti.
Dostikrat napravljajo krmo ,   da bi bila živini bolj prijetna   ali  pa  bolj prebavljiva;   tako  jej krmo dostikrat razrežejo, kakor slamo (rezanicaj, repo, krompir; večkrat jo s kropom poparijo ali skuhajo; večkrat 1 jo okisajo ali osoie ali sicer tako ali tako napravljajo.
Kedar dobiva živina toplo pijačo, je sploh skrbeti, da pijača ni pretopi a, ker živini želodec in čeva omagajo, če večkrat pregorke pijače dobiva; nasledki tega so marsiktere bolezni. Tako umetno narejene krme ne smejo predolgo na zraku stati, ker se rade skisajo; to pa živini ni samo neprijetno, tudi zboli lahko. Sploh naj gospodarji pri vsakteri krmi, ktera se more skisati, kakor pri tako imenovanem ruja-vem senu, ktero se samo po sebi segreje, ali pa pri mokri detelji, skrbno gledajo, da se kisanje o pravem času ustavi, ali pa da se krma še le potem živini klade, ko se je že popolnoma skisala. Sicer se krma lahko spridi in živina ne mara za-njo; ako jo pa zavoljo lakote vživa, mora pa zboleti.
Kedar dobiva živina osoljeno krmo, je treba posebno za to skrbeti, da ima tudi dosti pijače. Po slani krmi je namreč živina žejna, in če se dosti ne napaja, utegne zboleti.
List   2.
Gospodarske stvari.
Poduk, kako naj se ravna z živino,
da ne zboli, in kaj naj stori gospodar, kedar
mu zboli.
(Dalje.)
Kdaj naj se živini klade.
Silno veliko pripomore k zdravju živine to, da dobiva o svojem času živež. Ne da se sploh reči, ko-likratin o kterera času je najbolje živini v hlevu klasti; toliko pa skušnja uči, da živini veliko bolj tekne, če se jej večkrat, pa manj krme daje, kakor pa naenkrat preveč. Živini tudi bolje tekne, če dobiva svoj živež o gotovem času, kakor pa, če se jej klade, kedar komur v misel pride.
Tudi na to se mora vselej gledati, da ima živina, ko se je nasitila, dosti pokoja, da prežvekuje ali prenavlja. Posebno pri konjih se to dostikrat iz nemar pušča, če se koj po obilnem krmenji za težka dela vprežejo; rado jih klati začne in večkrat jim potem želodec poči. Tudi voli morajo prav velikrat koj potem na delo, ko so se napasli, dasiravno potrebujejo za prežvekovanje več pokoja.
Se nekaj druzega se tirja od gospodarja, kteri hoče zdravo živino imeti, in to je: snažnostjasel, korit in posod za napajanje. Treba je tedaj tudi ostanke ne povžite klaje vselej in pri vsaki živini skrbno odpravljati, predno se jej druga krma da. Prav posebno je pa treba, da so korita snažna, če dobiva živina poparjeno ali sicer takošno krmo, ktera se rada skisa. Taki ostanki namreč se vselej skisajo, če več časa v koritih ostanejo, in škodujejo živini, kedar mora z novo krmo tudi stare spridene ostanke vžiti.
Živina potrebuje soli.
Da živina lože prebavlja, jej dajejo soli. Gotovo je, da zelo k zdravju pripomore živini, če včasi soli dobi. Nobenemu gospodarju bi se ne smeli denarji smiliti za sol, s ktero more svojo živino zmirom zdravo ohraniti. Ume se pa, da je tudi tukaj skrbnega ravnanja treba; zakaj preveč soli je tudi živini, zlasti ovcam škodljivo. Dobro tedaj ni, živini cele ploše soli pokladati, da jo liže, ker se potem navadi in je dostikrat želi, samo da bi se s soljo igrala, ne pa da bi jo za potrebo lizala. V ovčarijah tudi ni dobro, kos soli kam obesiti, kterega morejo ovce lizati, kakor se jim poljubi, ker so tudi tu nektera živinčeta skoro vedno pri soli, druga pa nikoli do nje ne morejo priti, da bi jo lizala. Zavoljo tega je bolje, da se živinčetom od soli da toliko,
kolikor je prav; daje se pa sol med otrobi v korita ali se pa natrese na krmo ali stopi v vodi.
Goveji živini se daje sol nekterekrat v tednu in rajta se 1 funt soli za živinče na mesec; — ovcam se daje sol večidel le enkrat v tednu, in sicer 1 lot do poldruzega lota za odraščeno ovco. — Več soli se daje živini, če ima manj dobro in za-njo manj prijetno krmo, tedaj takrat, kedar se ima živina s paše k suhi krmi prestaviti, ali pa takrat, kedar se pita, da se zmirom ješča ohrani. — Konjem se navadno, ako vživajo dobro in zdravo mrvo in pa oves, sol ne daje.
Pijače.
Kar se tiče vode za pijačo, tekne živini najbolj mehka voda. Ako živina dalj časa trdo vodo pije, jej utegne želodec oslabeti in še celo zboleti utegne. Dobro bi bilo tedaj, da bi se trda voda živini nikoli ne dajala, predno se ne ustoji dalj časa na zraku. Ovce in konji tudi nikakoršne skaljene vode ne pijejo rade, skrbi naj tedaj gospodar za to, da dobivajo po mogočosti čisto vodo za pijačo. Goveja živina ni tako zbirčna, dasiravno poželjivost, gnjilobno ali solnato vodo, kakor postavimo, iz gnojnice piti, razodeva, da ima živina pokvarjen želodec; treba je tedaj takrat živini soli dati. Vsaki živini je voda iz močvirij, luž in majhnih bajerjev škodljiva, zlasti pa ovcam; ako pa ni mogoče ubraniti, da bi živina take vode ne dobivala, je prav dobro, jej včasih dati vode, v kteri je nekoliko soli raztopljene, predno gre na pašo, ker se potem bolj slabe vode na paši ne loti.
Konji in goveda ljubijo manj mrzlo, še celo nekoliko prestalo vodo; zlasti pri poparjeni krmi se mora gledati na to, da živina ne dobiva premrzle vode, ker je ni vajena; zavoljo tega je tudi snežnica govedom in konjem škodljiva. Ovce pa imajo rade bolj mrzlo vodo in ne škoduje jim tudi ne, če si svojo žejo s tem tolažijo, da sneg ližejo.
Kakor pa čista, mehka voda zdravju živine dobro tekne, tako utegne preveč vode, ki se jej v krmi ali pa za pijačo daje, marsikako škodovati.
Koliko vode naj tedaj živina dobiva, to se ravna po raznih okoliščinah. V tej reči si niso vsa plemena enaka; po primeri potrebuje prešič največ vode, manj konj in goveda; ovce pa, zlasti če so na paši in že tedaj s svojim živežem veliko vode vžijejo, potrebujejo najmanj vode.
Po klaji se najbolj ravna, koliko vode gre živini. Kjer živina  suho klajo   dobiva,   potrebuje   toliko   več vode;  — kjer se jej pa daje že sama po sebi vlažna in vodena klaja,  kakor zelena (frišna) klaja,   poparjena krma, ali če na pašo hodi, mora se jej manj pi-
jače dajati. Tudi po letnem času in vremenu se mora živini več ali manj pijače dajati. Kolikor bolj suh je letni čas in vreme, toliko več vode potrebuje živina. Sploh se jej mora toliko vode dati, bodi-si v krmi bodi-si za pijačo , da živina nikoli žeje ne trpi. Posebno pri p resici h, kteri so v tej reči silno natanko predeni, pa tudi pri drugi domači živini, se izci-mijo zavoljo pomanjkanja vode hude in silno nevarne bolezni.                                                         (Dal. prih.)
----   10   ------
-------   18   ------
Poduk, kako naj se ravna z živino,
da ne zboli, in kaj naj stori gospodar, kedar
mu zboli.
(Dalje.)
Kako z domačo živino ravnati.
Pri delavni živini se mora paziti, da se jej ne nakladajo pretežka dela, da dela o svojem času in da ima tudi dosti pokoja, da se oddihne. Navadno mislijo ljudje, da se srnejo od živine tudi najteža dela tirjati, če se jej le dosti klaje daje; ali za vsako živino je, kakor je njen život, neka meja postavljena, do ktere zmaga delati; ako se ta meja prestopi in živina sili, več delati, kakor jej njena moč pripušča, so nasledki tacega neumnega ravnanja ti, da ali živina zboli, ali pa zgodaj za nobeno rabo več ni. Pri delavnih živinčetih je treba tudi posebno za njih kopita in in parklje skrbeti. Marsikter konj je še dosti močan, pa za nobeno rabo ni več, ker ima zavoljo nemarnosti bolna kopita, in marsikterega vola morajo zgodaj za-klati, ker zavoljo bolezni na parkljih za vožnjo več ni. Pri kopitih in parkljih je posebno za to skrbeti, da se prevelike mokrote pa tudi prevelike suše varujejo. Zavoljo tega je treba, da je pesek in stelja zmiraj, kolikor je mogoče, suha, in da se scavnica, ktera je kopitom in parkljem silno škodljiva, hitro odteka; zavoljo tega se mora tudi posebno stelja na zadnjem koncu staj vedno skrbno sušiti in ponavljati.
Da pa kopita tudi presuha niso, je treba jih večkrat v vodi skopati, nesnago, ki se podplatov drži, odpraviti , in kopita zmiti; to naj se vsaki dan zgodi, kedar se živina snaži.
O veliki suši, in kedar se živina vedno na trdih, kamnenih, suhih cestah nahaja, je pa še cel6 treba, kopita in parklje v kravjek, ilovico ali mokre cunje zaviti, da se preveč ne razsušijo. Ako kopita in parklji preveč zrastejo, kar se utegne zgoditi, če se prehajajo živinčeta samo na mehkih tl6h ali če morajo delj časa v hlevu ostati, bo treba, jih dostojno spodrezati dati, pa paziti, da se preveč roga ne odreže.
Živino naj na tanko opazuje.
Kmetovalec, kteri svojo živino in njeno vedenje v zdravem stanu dobro pozna, in pridno po njej pogleduje, bode tudi lahko spoznal, kedaj je bolna.
Kolikor pred se bolezen spozna, rn kolikor bržeje se umen živinozdravnik pokliče, tolike« lože in bolj gotovo bo živina ozdravela.
Navadno se zdi kmetu živina še le potem bolna kedar se jej jed popolnoma upre. Sku šnja pa uči, da je že veliko več živine poginilo, ker so mislili, da je živina samo tedaj bolna, kedar se jej jod upre. Kedar imajo namreč živinčeta dolgo bolezen T zrejo še prav rada, zlasti goveda, bolezen je pa vendar v njih telesu že na tako stopinjo prišla, da ni več zdravja zanje upati. ^ Treba je tedaj, da gospodar na vse premene v vedenji, hoji, stanji in ležanji svoje živine, potem na to pazi, kakošna je njena koža, dlaka ali volna, kakošne so nosnice in gobec, dalje da pazi, ali živina kakor sicer lahko sope, ali pa morda hitreje in nenavadno sapo ima ali stoka, kedar sope, ali ima suh kašelj ali pa kaj izkašljuje in kakošen je kašelj , kedar je suh, ali je njen vamp napet ali upadel, ali žre živina željno ali počasi, kakor ko bi se jej ne ljubilo ali se pa krme kar nič ne omrsi, ali je bolj ali manj žejna, ali morda krmo ali pijačo težko požira, ali pa, kar požre ali pije, skozi gobec ali nos nazaj vrže, dalje kako živina prežvekuje, kako in koliko ščije in sirje, kakosna je scavnica in blato in ali ni tujih reči scavnici ali blatu pri-mešanih, ali dajejo molzne krave toliko mleka kakor sicer in ali je mleko tako, kakor je sicer ali drugačno.
Ako se živina trese, ako jej dlaka pokonci stoji in ima mrzla ušesa in korenine ušes ter noge, nos, gobec, potem jo pa vročina po životu in po vidljivih žlemnih kožah obide, ako ima goveja živina suh smrček in jo zdaj mrazi zdaj vročina kuha, je misliti, da ima živinče vročnico (fieber), zoper ktero je vselej živinozdrav-nikove pomoči treba. Delavni živini je tudi treba večkrat kopita in parklje pregledati, da je mogoče, zlasti na kopitih že koj v začetku marsiktero bolehnost ob pravem času spoznati in jo ustaviti; sicer se lahko primeri, da živinče ni več za rabo, če pa za rabo ni, tudi nič ni vredno.
Pri konjih ne sme vrh tega noben gospodar ni-kakoršnega iztekanja iz nosnic in otekanja me d čel j ustnih žlez, kakor tudi ne oteklin in vgnid v koži premalo porajtati; iztekanje iz nosnic namreč razodeva dostikrat, da je konj smrkav, otekline ali ugnide v koži pa, da je črviv. Oboje pa je silno nevarno in nalezljivo.                                      (Dal. prih.)
List 4.
Poduk, kako naj se ravna z živino,
da ne zboli, in kaj naj stori gospodar, kedar
mu zboli.
(Konec.)
Kaj ima gospodar živine o živinski kugi
sploh storiti.
Ce gospodar že ne  sme  nobene  bolezni   pri   svoji živini v nemar puščati,   tem veče pazljivosti mu je pa
Eri tako imenovanih kugah treba, to je, pri boleznih, tere ob enem času več ali vso živino enega kraja napadejo in dostikrat tudi čisto pokončajo.
Kuge se naredi:
1. Iz škodljivosti, ktere so daleč razširjene ali pa iz kakosti in lege kakega kraja izvirajo; teh se tedaj živina ne more ogniti. Take škodljivosti so, postavimo: pomanjkanje krme ali vode za pijačo , slaba krma ali voda, slabo vreme itd. Nektere kuge, ktere se tako iz-cimijo, morejo tudi nalezljive biti, to je, iz njih se o bolezni neki kužni strup izcimi, kteri tiči v krvi, scanju, blatu, potu in v sapi in na popolnoma zdrava živinčeta enacega plemena prestopi in potem ravno tako bolezen narediti more. Take kuge so, postavimo, bolezen v gobcu in na parkljih, črnica ali vrančni prisad smrkelj itd.
Kuge se pa tudi narede
2. samo po okuženji, ktero se ne izcimi pri nas doma, ampak se po živini iz tujih dežel zanese, od ktere ga domača živina dobi, a potem se vedno dalje in dalje razširja. Take kuge se imenujejo nalezljive kuge, kakor je, postavimo, turkša goveja kuga.
Nalezljiva bolezen se razširja tako, da bolna živina pride z zdravo v dotiko ali na paši in v hlevu, ali pa da zahaja na take kraje, kjer je pred bolna živina bila in kjer so še ostanki klaje, ali blato,
scavnica, sline, smrkelj bolne živine ostali. Včasih tudi ni treba, da se bolna živina zdrave dotakne, kajti kužnost dostikrat tiči v potu in v sapi, ktero bolna živina sope, in jo potem veter dostikrat precej daleč zanese.
Kužne bolezni ne zanes6 samo živa bolna ži-vinčeta sama, tudi z njihovim mesom, kožami, z rogovi in parklji, potem z dlako, kožuhovino itd. jo utegnejo ljudje zatrositi, kteri so imeli z bolno živino opraviti.
Obvarovanje živine, da se ne okuži.
Ker se prave nalezljive kuge v naših krajih nikoli same ne izcimijo, temuč se vselej zatrosijo, more previdni gospodar svojo živino tacrh bolezni gotovo in popolnoma obvarovati, če jo skrbno varuje, da z bolno živino v dotiko ne pride. Ker mu pa dostikrat neznano ostane, da je blizo njega kje kaka okužena živina, in ker so, kakor je bilo že rečeno, tudi mnogotere kuge nalezljive, ktere se v deželi izcimijo, zavoljo kterih tudi njegova živina zboleti utegne, terja previdnost, da se umni kmetovalec tudi ob času, ko ni nič znano, da je blizo kje kaka kuga, vseh okoliščin ogiblje, ktere bi utegnile zatrošenje kužne bolezni olajšati. Vselej bo tedaj svoj hlev tujim ljudem zapiral, zlasti takim, kteri imajo sploh z živino opraviti, kakor mesarjem, pastirjem, konjačem, kupcem volne, strojar-jem itd.; tudi on sam ne bo nikoli pri tuji bolni živini stikal, temuč tudi svojim poslom mora to prepovedati.
Novo dokupljene živine ne sme koj v hlev med svojo živino djati; skozi 10 dni jo mora posebej imeti in še le potem jo sme v hlev djati, kedar je popolnoma prepričan, da je zdrava. Ako se soseskina živina skup na pašo goni, mora župan čedniku ostro prepovedati, da ne sme kake tuje živine z domačo ; pasti, svoje cede ne blizo tuje goniti in na take kraje ne zahajati, kjer se je tuja živina pasla ali gonila. Novo dokupljenih živinčet čednik ne sme pred na gmajno pustiti, dokler niso 10 dni se odločena opazovala in za zdrava spoznana bila; vsako bolno živinče morajo koj iz cede djati in to brez odloga županu naznaniti; on sam pa ne sme nikoli in nikakor bolne živine zdraviti.
Mesar tistega kraja ne sme svoje klavne živine na soseskino gmajno puščati , pa tudi s svojo domačo živino je ne sme v enem hlevu imeti. Nikdar se ne more dosti priporočati to, gledati na to, da se živina in meso po postavi ogleduje, ker se tu prav dostikrat najprvo spozna, ali je kaka nalezljiva bolezen ali ne med živino, ktero iz raznih krajev kupljeno priganjajo. Tako se vsaj lahko stori, da se take bolezni dalje ne razširjajo.
Take previdnosti je tem več treba, če se v kakem kraji ali v njegovi okolici kaka kužna bolezen res začne.
Kazni,   ktere čakajo vsacega,   kteri ne spol-nuje postav zastran kužnih bolezni.
Kazenska postava odločuje v §§. 400. do 402., kakošna kazen čaka vsacega, kteri ne spolnuje tega, kar je zastran živinskih kug zapovedano.
Ce prav v kakem kraji ali v njegovi soseski nimajo živinske kuge, vendar se mora po tej postavi vselej županu naznaniti, kedar živino kaka notranja bolezen napade. Ako zboli več živinčet, mora se vsa živina enega gospodarja v poseben hlev postaviti, kjer mora posebno strežbo imeti, dokler se ne pokaže, da celih 10 dni nobene bolezni več ni. Bolna živina se z drugo soseskino živino ne sme na pašo goniti. Tisti, kteri zoper to postavo delajo,   se kaznujejo z zaporom
(arestom) od 1 do 3 mesecev; ako se pa bolezen daljs razširi in več škode naredi zavoljo tega, ker je bila bolna živina zatajena ali ker se postave niso spolno-vale, ima se tisti, kteri je kriv, še enkrat tako dolgo zapreti in po okoliščinah tudi v ostro ječo obsoditi.
Taka kazen zadene tudi vsacega, kteri o kakorsni koli bolezni med živino kako bolno živinče zataji zdravniku, kterega gosposka pošlje, ali pa koj, ko je oklicano, daje živinska bolezen, ne spolnuje predpisov, kteri so dani zastran crknjene kakor tudi zastran okužene in še zdrave živine ali sploh dani ali se pa posebej dad6, kakor okoliščine nanesejo; dalje zadene taka kazen vsacega, kteri o Času živinskih bolezni skrivaj ali očitno bolno živino, meso, mleko, maslo, kože, loj ali karkoli od goveje živine, bodi si od zdrave ali bolne, od pobite ali crknjene iz sumljivih krajev kupuje, kontrabant ali v neokužene kraje prodaja ali pa za svojo potrebo vozi; potem vsacega, kteri iz okuženih krajev, dasiravno je bil opominjan, čez mejo ˇ zdrave kraje živino vozi ali goni, če ta živina potem, ko je bila v posebnem hlevu zaprta, v desetih dneh zboli za boleznijo, ktero ima živina v tistem kraji ; zadnjič vsacega, kteri le kakošne kose (meso ali kaj druzega) goveje živine skrivaj kam prenaša, kteri se spoznajo, da so od skrivaj pobitih živinčet.
Ravno tako kazen zadene vsacega župana, kteri kantonski gosposki ne oglasi, da po dvoje ali troje živinčet v enem hlevu ali v enem kraji v enem tedna sploh zboli.
Kdor pa prestopi postave zoper turško govejo kugo, tega čakajo ostre kazni do 500 gol d. v denarjih in do 4 mesece ječe, pa poleg mora še povrniti drugim ljudem naklonjeno škodo.
-----    26   -----