Mirko Kunčič
Okamenela glava na Žoleznu
Ilustriral V. Globočndk.
Nad vasjo Dovje stoji ob poti, ki drži v rovte, mogočna pečina s pre-čudnim imenom Žolezen. Pečina ima na vrhu skalnat podaljšek v obliki velikanske glave, če ga pogledaš od prave strani. To kamnitno glavo je umetnica narava sama izklesala, ljudska domišljija pa je o njej skovala pravljico, ki gre nepozabna iz roda v rod.
Sila dolgo je že od tega, kar se je okoli Žolezna potikal velikan, ki so mu otroci rekali Rogovilež. Silni dedec je imel pesti kot iz železa, srce brezčutno kot kamen, njegov glas pa je bil podoben levjemu rjovenju v puščavi. Otroci so se ga bali kot živega peklenščka; nihče ni upal ne podnevi ne ponoči mimo Žolezna. Vsa previdnost pa ni dosti pomagala. Rogovilež je nekajkrat prilomastil naravnost v vas in ugrabil prvega samo-srajčnika, ki mu je križal pot. Za šalo in kratek čas ga je kot žogo lučal po zraku in se krohotal od zadovoljstva, da je kot grom odmevalo od gora. Ko se je do sitega naužil otrokovih muk, ga je v širokem loku zalučal na Mežakljo onstran doline. Sirotek se je kot zrela hruška razčesnil v pečeh.
Dobre žarkžene*, ki so prebivale v goščavi pod Borovjami, so se po-svetovale, kako bi samopašnega hrusta ukrotile. Pa se je ena izmed njih spomnila kače velikanke, ki je živela v votlini pod Belo pečjo. Bila je dolga kot žrd in debela kot prase. Lovila je zajce in lisice, divje koze in srne in volkove, ni pa bilo slišati, da bi se bila kdaj lotila človeka. To kačo so žarkžene naščuvale nad Telikana in ji obljubile prelepo nagrado: zlato krono. ,Potlej bom kačja kraljica!' se je pošastna plazilka razveselila t napuhu in privolila__
Zvečer, ko je veli-kan Rogovilež smrčal v svojem brlogu pod Ž6-leznom, se je kača ve-likanka prihuljeno pri-plazila izpod Bele peči. Kar obliznila se je okoli ust, ko je zagledala re-jenega silaka. -— To bo masten grižljaj! je za-golčala in se ga pri priči Iotila. Začela ga je žreti pri nogah. Njena lakota pa ni bila tolikšna, da bi zmogla vsega. Do vratu je še šlo, dlje pa ne več. Pustila je obžrto glavo na kraju gostije in se leno odplazila v goščavo prebavljat. Zaslužila je zlato krono!
Glavo nesrečnega velikana so zarana našli pastirji. Zvlekli so jo na vrb. Žolezma, kjer tiči še zdaj. Tisoč in tisoč let je od takrat preteklo, zato ni čudno, da je velikanova glava medtem okamenela. Grdavš je imel srce trdo kot kamen, za kazen je zdaj tudi njegova glava kamnitna.
• Žarkžene = vile pogorkinje, ki so ljudem pomagale v stiskah in nadlogah.
71