Fr. Ločniškar
Zgodbe o češnji
I.
Kodrinovi so imeli na dvorišču češnjo. Vsako leto je lepo cvetela in rodila krvavordeč sad. Po tem sadežu so se cedile sline vsem boso-petnikom v okolici. Posebno močne želje pa je imel po prepovedanem sadu tesarjev Jožek.
fCo nekega dne ni bilo pri Kodrinovih nikogar doma, zleze Jožek na drevo. Hitro natrga češenj in jih nabaše v žep. Jesti jih ni imel časa, preveč se mu je mudilo.
Tedaj pa pridrvi od nekod Kodrinov pes. Z Jožkom sta imela še stare, neporavnane račune. Sultan je bil kar besen in spenjal se je po drevesu. Rad bi bil dosegel Jožkovo peto. A deček se je trdno držal
281
med vejami in niti na misel mu ni prišlo, da bi splezal z drevesa Sultanu naravnost pod zobe.
Nekaj vaščanov je šlo po cesti in so videli ta prizor. Nič niso pomilovali Jož-ka, ampak se mu celo smejali, videč, kako je tatiček v škripcib..
Še hujša zadrega je bila, ko je prišel s polja gospodar Kodrin. Jožek je že na drevesu prosil odpuščanja. Kodrin je spodil psa proč in poklical Jožka z dre-vesa. Nie hud ni bil videti, ampak lepo je pouoil fantka, rekoč: »Vidiš, koliko strahu si moral užiti zaradi nekaj pre-povedanih sadov. Drugič rajši prosi in natrgam ti jih, da se jin naješ do sitega. Zdaj ti bodo pa še škodovale, če se jih na ta strah naješ. Le pojdi, pa dnigič pridi.«
Jožek je zbežal osramočen domov. Na tuje češnje pa ni plezal več.
IL Tudi Rekarjev Pavle je zelo rad lezel na tuje češnje. Zlasti mu
je dišala županova z rumenim sadom, ki je tako prijetno zahrustal pod zobmi.
Nekega   dne   se   skrivoma   splazi   nanjo.   Češnja   je   rastla    za
podom in se ni videla izpred hiše. Zato je prece j brezskrbno plezal od veje do veje.
Kar se odkrhne "veja in Pavle se komaj ujame za drugo. Tudi ta mu kar ostane v roki. Deček se lovi in lovi, a že pada v globočino.
Pod češnjo je bil plot. Priletel je nanj z vso silo. Rebra so ga strašno bolela in klictil je na pomoč. Niti dvigniti se ni mogel s tal.
Prihitel je županov hlapec in ga odnesel v hišo. Poklicali so dečkovega očeta. Kar slabosti so obhajale fantka, take bolečine je čutil. Oče je moral na-preči konja in peljati Pavla k zdravniku. Ta je ugotovil, da ima deček zlomljeno rebro, in ga takoj napotil v bolnišnico.
Tisto Teto Pavle ni več zobal češenj. Preden je zapusiil bolnišnico, so bile že davno obrane.
III.
Sošolca Andreja smo imeli vsi radi. Bil je sin bogatih staršev, pa zaradi tega prav nič prevzeten. Tudi dobrega srca je bil. Večkrat je odstopil polovico svojega predjužnika revnejšemu tovarišu, ki fe med odmorom lcrvil muhe, da je pozabil pri tem na prazen želodček.
282
Andrejev oče je bil bogat trgovec v našem mestu. Vsako nedeljo popoldne je šla družina skupaj na daljši ali krajši izlet v okolico mesta.
Bilo je v časn prvih češenj. Zelo redke so še bile, a branjevka pri kolodvoru jih je že imela.
Ko je šel Andrej s starši tam mimo, kar ni mogel odtrgati oči qd tega dobrega sadeža. Prosil je očeta, naj mu kupi vsaj en šopek. Oče mu je kupil kar tri.
Andrej je sicer že slišal, da ni dobro jesti češenj s koščicami. A šopki so bili tako majhni, da se mu je zdelo kar škoda zavreči koščice. Kmalu je pozobal češnje s koščicami vred.
Že domov grede je čutil Andrej, da mu v želodcu in njega okolici ni nekaj v redu. Proti večeru so postajale bolečine čedalje hujše. Razna domača zdravila niso nič pomagala. Ker se do jutra niso polegle bo-lečine, ampak se še povečale, so poklicali zdravnika. Ta je ukazal, da prepeljejo Andreja v bolnišnico.
Zdravniki so sumili, da je zašla Andreju češ-njeva koščica v slepo črevo. Morali so ga takoj operirati. Res so našli v siepem črevesu koščico, okolica pa je bila že vsa vneta. Zdravniki so se na vso moč trudili, da bi oteli dečka. A bilo je pre-pozno. V nekaj dneh je Andrej uinrl.
Vsa šola je šla za po-grebom. Ko mu je naš gospod učitelj govoril na
grobu v slovo, nas je vse premagala žalost. Gledali smo v solze za dobrim sošolcem.