DO ZADNJE BESEDE .na Obreza Skoz divjino žalovanja Zgodi se. Nepricakovano. Rana. Ni prva, a doslej je bila ob tebi mama, ki jo je znala oskrbeti. Zdaj je ni vec. Rana pa je bolj boleca kot katerakoli poprej. I’d rather be a hammer than a nail. Otopiš. Yes I would / if I only could. Rana se gnoji. I surely would. Krici, dokler te naposled ne zbudi. Poti nazaj vec ni. Away, I’d rather sail away / like a swan that’s here and gone.1 Moraš naprej. Divja (Wild, 2014, Jean-Marc Vallée) je popotno pricevanje žalovanja in preobraz­be sedemindvajsetletne Cheryl Strayed (Reese Witherspoon). Po vecletnem izgu­bljanju v labirintu bolecine, kamor se zatece po smrti matere, se postavi nazaj na lastne noge in pricne – hoditi. Njena vodnica iz slepega tavanja je Pacifiška pešpot, ki se prek Združenih držav Amerike vije 4200 km od južne mehiške do severne kanadske meje. Film, osnovan na avtobiografskem knjižnem popisu izkušnje poti (Divja: izgubljena in najdena na pešpoti življenja; knjigo je v scenarij prelil Nick Hornby), nas ne povabi le v sopotništvo Cheryl ob premagovanju pušcavskih, gor­skih, snežnih in gozdnih delov divje ameriške pokrajine, ki jo je v vsej njeni lepoti v svoj objektiv ujel direktor fotografije Yves Bélanger, temvec tudi v pušco njene cu­stvene izcrpanosti, v neizprosne gore žalovanja, v hladno otrplost nemocnega besa, v temacni gozd številnih poskusov samopozabe. Pot je jasno zacrtana in protagonistki na Pacifiški pešpoti sledimo od prvega do zadnjega koraka; spreminjajoca se pokrajina ji s svojimi izzivi nastavlja vrata, skozi katera prek spominov stopa v vsakic nove cutne in custvene prostore. Kronološka linearnost filmske pripovedi se prepleta z nelinearnostjo flashbackov. Ni sedanjo­sti brez preteklosti. Ni prihodnosti brez sedanjosti. Vse svoje nosim s seboj. Nagovor filma je neposreden. Tok Cherylinih notranjih podob nas hkrati z njo preplavi brez vsake cenzure, olepševanja in romantizacije ter nas popelje naravnost med najbolj bolece– in najbolj živo utripajoce – intimne spomine. Jasno casovno-dogajalno linijo tako precijo retrospektivni prizori, ki razkrivajo vsebino njene custvene prtljage od ciste radosti otroških utrinkov do peze krivde povzrocenih ran. Kompleksnost njene izkušnje zaslutimo že v drugi minuti filma, ko krik besa in obupa ob izgubi gojzarja sproži sekvenco bliskovitih podob, ki zbežijo pred našim intelektualno-analiticnim pogledom in neposredno nagovorijo naše instinktivno-custveno jedro. Dramaturgija in montaža Divje stopata skladnega koraka in nerazdružljiva tvorita pokoncno hrbtenico filma. Ko Cheryl napreduje na poti skozi divjino, v preizkušnjah fizicnih bolecin podoživlja potlacene bolecine ter se tako korak za korakom osvoba­ja neodrešenega (ob)žalovanja. Preskoki med dvema casovnima linijama iste osebe so speljani organsko tako v narativnem kot vizualnem smislu. Mostovi med zdaj in nekdaj koreninijo v Cheryl in vznikajo iz por vseh njenih šestih cutov. Most je pesem na radiu, tatoo konja na nadlahti, želja po koktejlu in vonj pravkar utrganega zelišca, most sta odblesk pokrajine in odmev besed, lastnih ali materinih. Vsak mimobežen ali mocan dražljaj, ki osrednjo junakinjo povede med kupe njene dušne prtljage, obe­nem tudi gledalca postavi v »njene cevlje«. S premišljenim prepletanjem odtisov mi­nulosti in korakov v zdajšnjosti se film ogne potencialni monotonosti, saj kljub jasno zacrtanemu pripovednemu nacinu ne zapade v ritmicno predvidljive vzorce, temvec pretanjeno sledi utripu izkušnje, ki odmeva v Cheryl. Cheryl je na svoji na videz samotni poti deležna tudi nakljucnih srecanj, ki kdaj pri­nesejo krepcilni grižljaj opolnomocenja v trenutku stiske, kdaj pa jo opomnijo na ple­nilsko plat cloveških beštij. A njena glavna soigralka vseskozi ostaja sama pot – z vsa­kim korakom drugacna, v njej spodbuja spremembo. Neobcutljivost narave za male in velike cloveške drame je velicastna, njena radodarnost z lepoto nedoumljiva. Pripada nam le tisto, kar vase lahko vsrkamo s pogledom in ujamemo v nosnice, ulovimo na mrene ušesnih bobnicev in obcutimo prek stopal – pripada nam zgolj in samo naša izkušnja poti. Tempo Divje, njena za lepoto obcutljiva, vendar neolepšana fotografija ter pristnost, ki preveva igralsko kreacijo Reese Witherspoon, nam dajo obcutiti prah in znoj na koži, suha usta, veter v laseh, svetlobo v oceh. Ista nepopustljiva sila življe­nja, ki žene popotnico, da išce najboljšo razlicico same sebe, žene tudi igralko, katere igra je kri, ki poganja srce filma. Trma, bes, obup, razocaranje, obžalovanje in žalost, ki jih Reese Witherspoon izraža tako subtilno kot surovo, vedno pa precizno odmerjeno, se dotaknejo skrbno ograjenega jedra slehernikove ranjenosti – in njegove ranljivosti. Na soncu in zraku se tvoja rana pocasi precišcuje in celi. Duhovi podob, ki so se v tež­kih trenutkih vtisnili vate, na poti oživijo in njihovi obrisi dobijo jasne poteze. Soociš se z njimi. I’m rather a forest than a street. Prepoznaš jih in sprejmeš. Rana je zabra- zgotinjena. Pripravljena si ponovno zaživeti. I rather feel the earth beneth my feet. Postaneš mati sama sebi. In greš naprej. Ce se bodo v prihodnosti lotili filma po knjižni predlogi Dantejeve Božanske komedi­je, bodo pekel zagotovo upodobili s posnetki dokumentarnega filma Ogenj ljubezni (Fire of Love, 2022) ameriške režiserke Sare Dosa. Dosa skozi zgodbo o francoskem paru znanstvenikov, vulkanologov Katie in Mauricea Kraffta, nadaljuje z raziskova­njem clovekovega kompleksnega odnosa z naravo, ki se kot rdeca nit prepleta v vseh filmih njenega dozdajšnjega opusa. Katia in Maurice polzita skozi Dantejev pekel, ki spominja na narobe obrnjen vulkanski stožec s kraterjem v središcu Zemlje, da bi slišala njen srcni utrip in poskušala razumeti, kaj je bistvo našega obstoja. A se kaj hitro sprijaznita z dejstvom, da odgovore na najtežja in najpomembnejša vprašanja išcemo vse življenje in jih mogoce tudi nikoli ne najdemo. Kot izvemo iz filma, sta Katia in Maurice odrašcala v povojnem obdobju opustošene Al­zacije, obdana z vznemirjajocim obcutkom nepredvidljivosti sveta. A njuno mladostni­ško, uporniško prizadevanje po spreminjanju cloveškega sveta se jima, ko ga postavita ob bok moci in neminljivosti narave, zazdi absurdno. Beg v naravo ju spremlja od otro­štva, prek slepega zmenka, na katerem iskra preskoci ob fascinaciji nad Strombolijem DIVJA | 2014 1 Vsi angleški citati so – dobesedni ali preoblikovani – iz pe­smi »El condor pasa« (Simon & Garfunkel), ki je osrednja glasbena nit v filmu Divja. Pesem je zvesta spremljevalka protagonistke tako v trepetu preizkušenj in trpljenja kot ob prerajanju njene najgloblje avtenticnosti. DO ZADNJE BESEDE Ana Obreza je poslušalka, gledalka, opa­zovalka, bralka, pripovedovalka, zapiso­valka in ustvarjalka. Po izobrazbi drama­turginja, po naravi umetnica. Išce, izgublja in najdeva se na raznih poteh pisanja ter glasbenega in scenskega snovanja. .iga .uhel Pekel še nikoli ni bil videti tako lep OGENJ LJUBEZNI | 2022